Hejj! Ime mi je Gaja Rozman. Z mami,
očetom in mlajšo sestrico Ulo živimo na obrobju
Ljubljane, v dokaj razkošni montažni hiši. Sem čisto
običajna najstnica, stara 14 let. Tako kot večina
punc mojih let, tudi jaz po cele dneve visim na spletu.
Cele ure se pogovarjam s prijatelji.. Želim si
odpotovati v New York, kupovati v prestižnih trgovinah,
spoznati Demi Lovato,…
Hišnih ljubljenčkov nimamo, ker mami
pravi, da niso snažni in da zanj nihče ne bi imel
časa. Čeprav je moja največja želja, da bi imela psa,
tega nikoli ne bom dobila, kajti pri nas velja, da kar
reče mami, to je ZAKON!
Preden začnem s pisanjem svojega
dnevnika, morate nujno spoznati našo smešno, a srečno
družino.
Mami Nina. Urednica revije o živalih. Je
zelo prijazna, včasih pa tudi stroga. Včasih z Ulo
kaj pošteno ušpičiva in takrat povzdigne glas. Seveda
jo imamo vsi neznansko radi. Ima ravne blond lase,
postrižene na paž. Sicer pa je suhica, tako kot vsi v
družini.
Oči Martin. Mami mu včasih pravi
debelajs, saj ima kar nekaj kg preveč. Ampak on se s tem
ne obremenjuje. Po poklicu je režiser in veliko časa
preživi na terenu, saj marsikakšen film snemajo več
mesecev. Ima skodrane črne lase in je tako visok, da se
mora skloniti, če želi priti v sobo. Lahko bi igral
košarko.
Tu pa je tudi Ula. 7 letna frčafela, ki
pravi da vse ve, v resnici pa temu ni tako. Že
velikokrat sva se hudo skregali in prišlo je tudi do
obmetavanja z blazinami. Za kazen ji moram vsak dan
pomagati pri domačih nalogah. Predvsem zaradi nje se
moram spodobno obnašati, saj sem ji velik vzor.
No, pa še jaz. Moje polno ime je Gaja
Zoja, ampak me vsi kličejo samo Gaja. V šoli nisem
ravno najbolj popularna, pa tudi najmanj popularna nisem.
Imam veliko prijateljev in prijateljic, nimam pa tiste
»taprave« prijateljice, NAJboljše prijateljice. Take,
ki bi ji lahko rekla BFF! Nisem je še našla, jo pa
nameravam čimprej. Saj sem jo imela, ampak mi jo je
kruta usoda za vedno vzela. V prostem času rada jaham,
mami pomagam pri urejanju revije, rišem, pojem… Imam
dolge, blond skodrane lase in rjave oči. Nisem suhica,
ampak nimam nobene kile preveč. Visoka sem 172
centimetrov in OBOŽUJEM čokolado!!!! Obsedena sem s
čistočo in zato je moja soba vedno pospravljena. Ampak
res vedno!
Nedelja, 23.6.2014
Bila je navadna nedelja, okoli štirih
popoldne. Sedela sem na postelji z računalnikom v
naročju, oblečena v raztegnjeno trenirko. Ko sem
zaslišala brnenje očkovega avtomobila, sem stekla k
oknu in mu pomahala. Nato sem se spet zatopila v brskanje
po internetu. Facebook, Twitter, Instagram,… z vsem tem
sem dobesedno zasvojena. Verjamem, da vsi, ki berete tale
dnevnik veste, kaj vse delam na teh družabnih omrežjih,
ampak vseeno; največ časa se pogovarjam s
prijateljicami in sošolci.
Pred nekaj tedni sem na mednarodnem
spletnem tekmovanju za naj zgodbo spoznala dekle iz
Anglije, natančneje iz Londona. Ime ji je Taylor. Čisto
po naključju sva navezali stike in se začeli
pogovarjati. Najini pogovori so tekli o nama in najinih
družinah, o šoli, fantih, živalih,… seveda sem
morala pohvaliti našo majhno kokoško v Južni Evropi.
Postali sva pravi prijateljici, čeprav se v živo še
nisva videli. “Hahaha, nemogoče!” sem se zasmejala,
ko mi je napisala, da bi lahko enkrat prišla v
Slovenijo.
Čez čas, sem se umirila in šele
dodobra dojela, kaj mi je predlagala Taylor. Vse bi bilo
izvedljivo, ampak samo v sanjah. “Ne, ne sanjari Gaja!
Veš, da to ni možno!” sem bila jezna sama nase in
stresla z glavo.
Ulegla sem se na posteljo. Zaprla sem
oči in se spomnila na Julijo, mojo prvo najboljšo
prijateljico, ki sem jo spoznala že v vrtcu. Umrla je
pred dvema letoma v prometni nesreči. Po licu mi je
stekla solza, ko pa sem slišala trkanje po vratih, sem
si jo hitro obrisala. “Naprej…” sem rekla in v sobo
je vstopila mami.
Z nasmeškom je sedla poleg mene in
opazila prižgan računalnik. Zagledala se je v okence,
kjer je bil napisan najin pogovor s Taylor. Opazila je da
se pogovarjam z neko Taylor in to v angleščini, zato jo
je zaskrbelo: “Gaja, kdo je Taylor? Zakaj se
pogovarjaš z neznano punco?!”
“Mami, dovoli, da ti razložim!” sem
rekla. ”Taylor je prijateljica, ki sem jo že pred
tedni spoznala na mednarodnem tekmovanju na internetu in
sva se pač zaštekali.”
Oddahnila si je in se nekoliko pomirila:
“In želita si, da bi ona prišla v Slovenijo?”
“Ne mami! To je predlagala ona, ampak
to ni možno, vem!” sem hitro vso krivdo zvalila na
Taylor.
“Ti nisi za, da bi te obiskala?
Spoznali bi se v živo, lahko bi ji razkazala Ljubljano!
Bilo bi krasno! Saj imate že naslednji teden počitnice!”
se je mami razgovorila in po izrazu na obrazu sodeč, je
bila kar navdušena.
Jaz sem samo debelo gledala in nato
neodločno rekla: “Ne vem…”
“Razmisli.” Pobožala me je in
odšla.
Saj ne rečem, da me mami ni nikoli
podpirala, ampak, da se je takoj strinjala z idejo, ki bi
mi jo še oči prepovedal…. to je bil čudež.
Tudi meni se ideja sploh ni več zdela
neuresničljiva. Mogoče bi res lahko prišla k meni za
kakšen dan, dva, mogoče en teden, mesec….
Ponedeljek, 24.6. 2014
“Yees! Osnovno sem končala z odličnim
uspehom!” sem poskakovala po ulici, ko sem se zadnji
dan vračala iz šole. Pred mano sta dva meseca
vznemirljivih dogodivščin, nato pa gimnazija! Stekla
sem do doma in uletela v dnevno. Na sedežni sta sedeli
Ula in mami. “Vse imam zaključeno 5!!! Si
predstavljaš!??” nisem mogla skriti veselja.
Mami so se zasvetile oči: “Ponosna sem
nate… zaslužiš si nagrado!”
Z nasmehom do ušes sem stekla v sobo.
Pogledala sem na telefon. Imela sem dve sporočili. Prvi
je bil od Taylor. Spet mi je napisala, ali sem že
razmislila o njenem obisku. Drugi sms je bil poslan s
skrite številke. “Jutri ob desetih pred podrtijo v
parku. Če ne prideš, se pazi…” spreletel me je srh.
Začela sem se tresti in morala sem globoko vdihniti. “Kaj
naj naredim!? Kdo mi je poslal to sporočilo?!” Po
glavi so mi rojili vsemogoči črni scenariji.
Sklenila sem, da staršem ne bom
povedala za to in pozabila na vse skupaj. Prišel je
čas kosila. Jedli smo pomfri, dunajski zrezek, solato in
sladoled!! Kot se za zadnji dan pouka spodobi.
“Mami, kam bomo šli letos na morje?”
Ula je bila z mislimi že na počitnicah.
Tokrat sta se starša dogovorila, da
bosta odločitev prepustila nama: “Kamor bosta hoteli
vidve. To je nagrada za vajin odličen uspeh v šoli.”
Z Ulo sva si dali petki in v en glas
zaklicali destinacijo, ki sva si jo že dolgo želeli
obiskati.
“London!” sem zavpila, z mislijo na
Taylor.
Ula pa je zaklicala : “Hrvaška!!”
Zavila sem z očmi in hitro pojedla
kosilo do konca. Brez besed sem vstala od mize in stekla
v svojo sobo. “Mogoče bi pa res morala Taylor povabiti
v Slovenijo,” v mislih sem imela že vse splanirano,
čeprav si njenega obiska še nisem znala predstavljati.
A tako bi vsaj preprečila, da bi se cel mesec
dolgočasila na dolgočasni obali, kamor hodijo samo še
dojenčki. Končno bi bilo enkrat po mojem okusu.
Sklenila sem, da bom pisala Taylor. Saj
mi mami dovoli, celo sama je bila navdušena nad obiskom
Taylor. Prižgala sem svojega Meka in se prijavila v
Gmail. Roka se mi je tresla, ko sem iskala njen
elektronski naslov, saj sem vedela, da si bom s tem zelo
spremenila počitnice. A nisem obupala. Besede so kar
bruhale iz mene in v petih minutah sem napisala cel
roman.
“Draga Taylor!
Po najinem pogovoru na Facebooku, ki je
trajal dolgo v noč, lol, sem se odločila da te res
povabim v Slovenijo!!! Ja, prav si prebrala! Med
počitnicami, ki so se začele danes, boš prišla k meni
in končno se bova spoznali v živo.
V Londonu boš sedla na letalo in čez
kakšne tri urice boš že pristala na Brniku oz.
Letališču Jožeta Pučnika v Ljubljani. Z očkom te
bova prišla iskat z avtom. Prineseš lahko vse stvari
ki jih imaš doma, saj imamo zeeloo velik avto, pa še
naša hiša ni daleč od letališča. Pri nas bi ostala
vsaj en teden. Brez skrbi, ne bo nama dolgčas. Skrbeli
bova lahko za kondicijo in se peš odpravili na Rožnik,
v park Tivoli, mimogrede pa obiskali še ZOO Ljubljana. V
Sloveniji imamo na MILIJONE krajev, ki so vredni ogleda.
Z mojo familijo bova lahko obiskali Bled, Bohinj,
Planico, …. Mami bom prosila naj naredi kranjsko
klobaso, kislo zelje, žgance, skutine štruklje in
potico, da boš lahko okusila slovensko kulturo. In še
nekaj, kar te bo razveselilo:
sprehodili se bova po ljubljanskih ulicah
in vstopili v OGROMNO trgovin!! Da boš lahko kupila
veliko spominkov seveda. ;) Ohhh, seveda! Šli bova še
v City Park in BTC!!! To sta dve največji nakupovalni
središči v Sloveniji.
Pa še na ljubljanski grad ne smeva
pozabiti, pa Prešernov trg, Tromostovje, pa Grad
Bogenšperk v Šmartnem pri Litiji, Blejski otok, Celjski
grad, Kristalna palača, Atlantis, Piran, Koper, Goriška
brda,… in še in še! Bo za vse to sploh dovolj en sam
teden? Jah, bova pač podaljšali tvoje bivanje pri meni,
ane?
Jooj, komaj čakam! Z mami sva ti
rezervirali letalsko karto že za JUTRI ob 12. URI!!!
Tako da hitro pakirat in SE VIDIVA JUTRI!!
Čaau,
Gaja ”
Z nasmeškov na obrazu sem kliknila tipko
pošlji in mail je bil poslan.
Stekla sem dol v kuhinjo, kjer je mami
pomivala posodo, oči pa bral časopis.
“Mami, Taylor sem kar poslala mail za
obisk! Jutri pridee! Ne morem verjeti!!” skakala sem do
stropa in objela mami, čeprav je imela roke čisto od
pene.”Ok, ampak ne veseli se prehitro, mogoče ne bo za
to, da pride že kar jutri!” me je poskušala umiriti
mami.
“Ampak če je mail prebrala zdajle, ima
še več kot en dan časa, da se pripravi!” pogledala
sem na uro, ki ni kazala še niti tri.
Od trenutka, ko sem Taylor poslala mail,
je minilo le dobrih 10 minut, ampak vseeno sem stekla v
sobo, pred tem pa mamo poljubila na lice. Prijavila sem
se na Gmail, a Taylorinega odgovora še ni bilo. Povesila
sem obraz in vstala s stola. Iz torbe sem začela zlagati
zvezke in jih pospravljala v predal, saj jih kar dva
meseca ne bom rabila. Kmalu se je zaslišalo zvonenje.
Segla sem v žep po telefon, ko sem končno opazila, da
me nekdo kliče po Skypu. Le kdo?? Bila je Taylor!
Oddahnila sem si in hitro pritisnila na tipko, s katero
sem sprejela klic. Njen lep obraz in skuštrani lasje so
se pojavili čez cel ekran. “Prebrala si, ane?!”
nisem mogla skrivati navdušenja.
Pokimala je in ostala tiho. Z obraza mi
je zginil nasmeh. Bila sem razočarana. “Itak,
pridem!!! A si mislna, da te bom pustila na cedilu al
kva?!!” začela je skakati po sobi in jaz sem se
začela smejati.
Bila sem presrečna! Jutri pride!! “Končno
se bova videli v živo!” sem še jaz začela
poskakovati po sobi.
“Koliko časa se sploh že poznava?”
postavila mi je zanimivo vprašanje.
Za trenutek sem utihnila in pomislila :
“približno 2 leti…”
“OMG! Kako sva vsa ta leta zdržali
samo s pogovori po Skypu?” v njenem glasu sem
začutila, da se ji mudi.
Pokimala sem in hitro zaključila
pogovor: “Ej, pejt raj pakirat, potem pa spat, da čim
prej mine! Se vidva!”
“Čauu!” pomahala mi je in izginila z enkrana. Vedno
se posloviva čisto na hitrico. Če bi se prerekali,
katera naj prva prekine, bi vse skupaj trajalo dlje.
Ugasnila sem računalnik in odšla ven.
Dan je hitro minil v pripravah za jutrišnji prihod.
Zvečer sem se odšla umit in nato v posteljo. Bila sem
zelo vznemirjena. Nato pa se je spet prikradla misel, da
moram jutri v park, saj bo drugače hudo. Zaspala sem z
grenkim priokusom, a ni me bilo strah.
Torek, 25.6.2015
Vstala sem in na koledarju prekrižala
še zadnji dan do Taylorinega prihoda. Zbudila sem se
zgodaj, ker sem bila ob desetih prisiljena oditi v park.
Odprla sem omaro in iz nje potegnila svojo najljubšo
krilo iz Bershke in top iz New Yorkerja. Naredila sem si
enostaven make up, nato pa stekla v jedilnico. Na mizi me
je čakal listek. Na njem je pisalo:
“Očeta sem morala peljati na
letališče, ker je moral nujno na službeno pot v Kongo.
Pridem kasneje, ti pa poskrbi za Ulo.
Poljubček, mami”
Z dlanjo sem udarila po mizi in obupano
vzhidnila. “Šit, kaj nej nrdim z Ulo?!” Le še ena
težava več.
Hitro sem stekla v Ulino sobo. Takoj ko
sem vstopila, me je prevzel omamen vonj, ki se je
razlegal po vsej sobi. Bil je nekakšna mešanica vrtnic
in jagode. “Seveda, mami ima takšen mehčalec za
perilo !” sem vzliknila čim bolj na glas, da bi se Ula
že končno zbudila.
Ampak ne, ona je seveda še vedno
drnjohala. Sedla sem poleg nje na posteljo in se ji
zadrla v uho. Zadrla se je še ona in dobesedno skočila
pokonci. “Ej, tamala, jaz morm v mesto, ti boš pa sama
doma. Pridem domov čez največ pol urce. OK?” probala
sem biti čimbolj priliznjena, da bi me le ubogala.
Široko me je pogledala, kot da ji ni
nič jasno: “Kaj pa mami? A je ni doma? Pa oči?”
Vsega sem imela že poln kufer: “Lej,
mami je mogla očita pelat na letališče, ker more it ne
vem kam, u glavnem nekam zarad službe. Jz pridem takoj,
ja?”
Pokimala je in se vrgla nazaj na
posteljo. Zmajala sem z glavo in se zasmejala. Pokrila
sem jo in poljubila na čelo, nato pa zdirjala dol, se v
hodniku preobula v poletne sandale, vzela torbico in
odšla iz hiše. Če ne bi zaklenila, bi me Ula sigurno
ubila. Med tem ko sem stopala do parka, sem se v mislih
spraševala, kdo bi mi poslal ta strašljivi sms.
Priznam, malo me je bilo strah. Seveda, priznam, da bi mi
bilo lažje, če bi imela najboljšo prijateljico in bi
ji lahko vse to zaupala. Ampak vseeno, zanimalo me je
samo to, kaj bi ta kdorkoli rad od mene. Ko sem prišla v
park, sem z očmi iskala koga, ki bi me čakal. Vsi so
posedali po klopcah s sladoledom v roki, saj je sonce res
žgalo in bilo je vroče za znoret. Počasi sem korakala
po potki do podrte hiše, ki je izgledala res
strašljivo. Dlani so se mi začele potiti in korak za
korakom sem stopala po kamnitih stopnicah, ki so vodile
do starih, že zarjavelih vrat. Prijela sem za kljuko,
vzdihnila in kljuko potisnila navzdol. Vrata so se
škripajoče odprla, tako da je vse skupaj zgledalo še
bolj grozljivo. Notranjost hiše je bila čisto prašna
in stropi prepredeni s pajčevinami. Počutila sem se kot
v Hotelu Transilvanija. “Naj že mine ta groza in naj
se že nekdo prikaže, hudiča!” sem si želela v
mislih, po drugi strani pa sem si želela, da bi bile vse
to samo sanje.
Obstala sem sredi ogromne sobe, ki je
bila popolnoma prazna. Čakala sem in čakala. Ura je
odbila deset in takrat se je izza vogala primajala
debela postava. Nisem mogla razločit, kdo bi bil.
Začela sem se tresti in najraje bi se zjokala. Hotela
sem poklicati na pomoč, zato sem že zajela zrak, da bi
zakričala, ampak on mi je to onemogočil. Z roko mi je
prekril usta in me prijel pod brado.
“Zdaj mi pa daj denar, bejba!” je od
mene zahteval glas. Ustavilo se mi je dihanje in začela
sem nekaj mrmljati, pa me ni razumel nihče, saj sem
imela usta zdaj že zalepljena z lepilnim trakom. Takrat
se mi je posvetilo! To je bil debeli Robi, dijak prvega
letnika, ki naj bi mlajše izsiljeval za denar! Pred njim
nas je učiteljica svarila ravno prejšnji mesec. Takrat
si tega nisem jemala k srcu, ampak da imam zdaj z njim
opraviti ravno jaz…. zdelo se mi je čudno in
grozljivo.
Po dolgotrajnem upiranju, mi je usta
končno odlepil. “Če misliš, da se ti bom jaz
pustila, se motiš, debelajs!” sem zasikala in se mu
iztrgala iz rok.
Neumno se je začel krohotati in iz žepa
potegnil nož. Hotela sem se mu izmuzniti, zato sem
stekla do vrat in jih hotela odpreti. Ampak…bila so
zaklenjena. Bila sem ujeta, tega sem se dobro zavedala.
“Kaj je, se bojiš, a?” približeval se mi je in me
nato porinil ob steno. Nož mi je potisnil tik ob vrat,
tako da mi je šlo na bruhanje. Vse kar je hotel od mene,
je bil denar: “Daj mi, vse kar imaš! Takoj! Rekel sem
takoj!”
Nisem mu hotela dati niti centa, ampak ni
mi preostalo drugega, kot da sem odprla torbico in iz nje
vzela denarnico. Imela sem 70 eurov, ki mi jih je zvečer
dala mami, kot nagrado za uspešno šolsko leto.
“Samo to imam. Zdaj pa mi takoj odkleni
vrata!” pogledala sem ga z ubijalskim pogledom.
Zmajal je z glavo in se zazrl v moj
telefom: “Ni dovolj, še tole bom vzel…”
Sunkovito sem prijela telefon v roko in
ga močno stisnila. Zgrabil me je in mi ga poskušal
vzeti iz roke. Tako sva se prerivala, in na koncu mi ga
je iztrgal iz roke. Telefon je poletel po zraku in kmalu
pristal na tleh. Razbit na tisoč koščkov. Pobrala sem
ga in zajokala. Med tem je ta, ki si sploh ne zasluži,
da bi se rodil, odklenil vrata.
“Sovražim te, ampak te borbe nisi
dobil!” sem ga ošinila s pogledom in stekla iz hiše.
Zadrževala sem solze, in koščke telefona močno
stisnila v dlan. Bili so tako ostri, da mi je iz roke
začela kapljati kri, zato sem vse vrgla v prvi smetnjak,
ki sem ga videla. Vso pot do doma sem jokala. Ko sem
prišla domov, je Ula sedela v dnevni in gledala risanke,
jaz pa se zanjo sploh nisem zmenila. Zaloputnila sem z
vrati in se vrgla na posteljo. Glavo sem si zakopala v
blazino, krvavo roko pa zavila v majico. “Dan, ki naj
bi bil najlepši v mojem življenju, se je spremenil v
nočno moro!” sem še izdavila, nato pa zaspala.
Kmalu me je vso objokano zbudila mama. Ko
je videla moj obraz, me je objela. “Klicala sem te, pa
si bila nedosegljiva” je bilo prvo kar je rekla.
Pogoltnila sem cmok in si hitro nekaj
izmislila: “ Ja, baterija mi je šla, pa ne vem, kam
sem dala telefon.”
Mama me je poljubila na lice in zagledala
mojo roko. Skoraj je omedlela. Spet sem se zlagala in
rekla, da sem po nesreči razbila kozarec in se vrezala.
“Daj, spravili te bova v red, ker greva kmalu po
Taylor,” mi je pomagala vstati in me odpeljala v
kopalnico. Ko sem se spravila k sebi in se malček
uredila, sem bila kot nova. “Nasmej se! Zdajle mi boš
pomagala skuhati slavnostno kosilo za Taylor, potem greva
pa ponjo!” mami se je veselila še bolj kot jaz. Ne,
tudi jaz sem bila neskončno vesela. Skupaj sva odšli v
kuhinjo in pridružila se nama je še Ula. Skupaj smo
pripravile sestavine in začele kuhati.
“Lahko dons jemo makarone s sirom, ker
je to Taylorina najljubša jed?” lepo sem pogledala
mami in seveda se je strinjala. Zasmejala sem se in vse
tri smo začele peti. Stop! Ali lahko pojemo kar brez
glasbe? Ne, nemogoče, zato sem prižgala radio in
vzdušje je postalo še boljše. Lupile smo, čistile
zelenjavo, ribale, sekljale, strgale, pasirale in na
koncu vse skupaj skuhale. Na koncu so nastali slastni
makaroni s sirom, solata in še sladica - sirovi
štruklji. Ko je mami odšla iz kuhinje, sem za roko
prijela Ulo in jo potegnila čisto k sebi: “Ej,
prisezi, da ne boš mami povedala, da sem prej domov
prišla čisto objokana in krvava, ok? Obljubiš?”
Pokimala je in mi pomežiknila. Nisem se
mogla upreti, da se ji ne bi nasmehnila. Ura je bila
komaj dve, zato sva imeli z mami čas, da sva Taylor
pripravili še ležišče v moji sobi. Iz sobe za goste
sva prinesli vzmetnico in oblekli posteljnino. Sama sem
sobo še malce okrasila in pred vhod obesila napis “WELCOME
TAYLOR”. “Super sva opravili. Ponosna sem nate.” mi
je dejala mami in dali sva si petko.
Kmalu smo se vse tri usedle v avto in
odpeljale proti Brniku. Približno pol ure vožnje smo
imele, nato pa smo parkirale v garažni hiši. Ula je
bila počasna v hoji, zato je zaostajala in midve sva jo
morali čakati. Odšle smo na razgledno teraso in
čakale, da bo letalo pristalo. Ker ga nekaj časa še ni
bilo, smo se usedle in vsaka nekaj popile. Midve z Ulo
ledeni čaj, mami pa kapučino. “Zakaj je oči moral na
pot?” sem bila radovedna.
Mami je srknila požirek kave in
skomignila z rameni: “Ne vem točno, baje da snemajo
nek vojaški film.”
Pokimala sem z glavo in hotela nekaj
reči, ko smo zaslišali glasno brnenje motorja in začel
je pihati močan veter. Vse smo se ozrle v nebo in
zagledale letalo, v katerem je sedela Taylor. Pristajalo
je. Z mami sva se spogledali in namuznili. “Pridita,
gremo v čakalnico počakat Taylor,” je ukazala mami in
odšli sva za njo. Usedle smo se na stole in čakale.
Nato so začeli prihajati potniki z ogromno prtljage.
Videla sem petčlansko družino, mlad par, pa dva
upokojenca… S pogledi sem iskala Taylor, a je najprej
nisem opazila. Nato pa… “Tayloor, tuakj smo!!”
zadrla sem se na vse grlo, da sem bila skoraj ob glas.
Tudi ona me je zagledala in mi
pomahala. Imela je še bolj bujne skodrane rjave lase,
kot na slikah. Bila je visoka in ravno prav suha. Ko sva
si prišli naproti, sva se močno objeli. “Kakšen je
bil let? Brez turbolenc?” je mami takoj znanstveno
začela pogovor.
“Ja, super je bilo! Vesela sem, da sem
zdaj tukaj z vami.” Taylor se je nasmejala, da so se
pokazali vsi njeni snežno beli zobje in še pol dlesni.
Jaz in mami sva prijeli vsaka en kovček in odšle smo do
avta. Vso prtljago som zložile v prtljažnik in z Taylor
sva skupaj sedli zadaj, Ula pa na prednji sedež, čeprav
po pravilih tam ne bi smela sedeti. Zadaj je bilo zelo
zabavno, saj sva se celo vožnjo smejali in prepevali.
Vožnja je hitro minila in Taylor je bila navdušena nad
našo pokrajino. “Pridi, pokazala ti bom, kje boš
spala.” Taylor sem prijela za roko in jo odpeljala v
drugo nadstropje v mojo sobo.
“Vaaauu!! Kako velika soba. Zelo lepo
imaš!” bila je navdušena nad mojo sobo in sploh nad
celo hišo.
Vse obleke sem ji pomagala zložiti v
omaro, nato pa sva šli pojest kosilo. Tudi nad hrano je
bila navdušena. “Nekaj imam zate Gaja. Greva v sobo?”
me je vprašala, ko sva pojedli.
Prikimala sem in vstali sva od mize. “Tole,
majhno darilce zate…” v roke mi je porinila majhno
škatlico zavito v prelep darilni papir.
Ko sem jo odprla, sem od presenečenja
zazijala. V škatlici sta bili dve verižici, ki sta
skupaj predstvaljali cel srček. Na obesku je pisalo BEST
FRIENDS. “Oooo, hvaala!! Kako lepo darilo!” objela
sem jo in si eno polovico srčka zapela okrog vratu,
drugo polovico pa dala njej. “Prijateljici za vedno?”
nastavila mi je roko in me veselo pogledala.
Pokimala sem in ji segla v roko: “Ja,
za vedno!”
Sreda, 26.6. 2015
Obe s Taylor sva danes spali dolgo, saj
sva včeraj gledali filmski maraton, ki je trajal vse do
polnoči. Vstali sva šele okoli enajstih in za zajtrk
pojedli čokoladno torto. “Kako si spala?” sem med
zajtrkom vprašala Taylor.
“Nikoli se nisem zbudila. Komaj čakam,
da vidim kaj bova doživeli danes,” se je nasmehnila.
Mami nama je obljubila, da gremo danes na slovensko Obalo
in da bomo obiskali Piran, Portorož, Strunjan,… Že
takoj po zajtrku sva pripravili kopalke, brisače,
sončna očala in vse kar potrebujeva za kopanje, saj smo
opoldne že štartali od doma. Očka še kar ni bilo
zraven, saj se bo iz Konga vrnil šele danes zvečer. Med
potjo smo se pogovarjale, slikale in celo gledale filme
na telefonu. Taylor se je spoprijateljila tudi z Ulo, ki
je bila zadnje dneve zelo pridna. “Kje se bomo
kopale?” je Ula med potjo vprašala mami.
Mami je imela že vse naštudirano, zato
smo se tega dne vsi veselili: “Amm, računam da bi se
šle kopat v Piran, potem pa v Portorož po nakupih…
imata vidve s sabo kaj denarja?”
S Taylor vse obe v en glas zaklicali “Jaaa,
seveda!”
Dan smo izpeljale točno tako kot smo si
zamislile, in poimenovale smo ga “Ženski morski dan”.
Cele štiri ure smo se cvrle na vročem piranskem soncu
in se kopale, nato pa odšle še v Piranski akvarij, kjer
smo videle različne vrste rib. “Boli me trebuh…”
Ula je bila edina, ki si je to upala priznati na glas,
kar pa ni bilo čudno, saj smo pojedle tri tone
sladoleda.
Tudi nas tri je šraufalo po želodcu,
zato smo komaj hodile po trgovinah in v rokah držale
polne vreče oblek in nakita. Taylor si je kupila ogromno
spominkov. “Te bodo sploh spustili na letalo s tolikimi
kipci?” je rekla mami, malo za šalo, malo za res, ko
smo se utrujene vračale domov.
Odgovora ni dobila, saj je vsa mladina,
vključno z mano, ki sicer v avtu nikoli ne spim, utonila
v globok spanec. Ko je mami zapeljala na domači dovoz,
smo hitro skočile iz avta in kmalu odšle spat. Jaz sem
prej še pozdravila očka, ki se je ta čas že vrnil
domov.
Torek, 2.7. 2014
Ojoooj, že skoraj en teden sem pozabila
pisati dnevnik! Res, res, iz srca se opravičujem.
Medtem ko se družim s Taylor, čisto pozabim pisati!
Toliko sva doživeli skupaj! In končno, sem spet dobila
svojo najboljšo prijateljico, oz BFF. BFF Taylor!! Še
dobro da sva se spoznali , saj si zdaj življenja brez
nje ne morem več predstavljati. “Jutri že odhajam…”
Taylor se je na obrazu videlo, da si še želi ostati, a
na žalost, je bil danes zadnji dan najinih skupnih
počitnic.
Za tokrat, saj ji bom kmalu jaz vrnila
obisk in si ogledala London. “Danes morava dan
izkoristiti maksimalno. Kaj bi lahko počeli…”
začela sem razmišljati in sedla na sedežno. “Že
vem! Lahko greva nakupovat v City Park!”
Obema so se zasvetile oči in skočili
sva v zrak. Objeli sva se. Bile smo že na morju, na
Bledu, v Postojnski jami,…. pravzaprav že povsod, samo
še v trgovinah ne!
Stekla sem do mami: “Midve bova šli
nakupovat! A boš ti naredila kosilo, ali greva jest v
Spar restavracijo?”
“Saj ne bosta šli sami. Vaju bom jaz
peljala.” mami je očitno hotela zraven, a meni ni bilo
do tega.
Zmajala sem z glavo in se zasmejala: “Nisva
majhni punčki. Vse bo v redu. Šli bova s trolo. Ti pa
naredi potico. OK?”
Pokimala je in mi v roke porinila
bankovec za 100 evrov: “Kupi si kaj lepega, pa še Uli
ne pozabi kupiti kakšnih legic. In na Taylor ne pozabi.”
Zahvalila sem se ji in ji pomahala. S
Taylor sva se preoblekli in obuli. Nato sva vzeli torbici
in odšli do avtobusne postaje, ki je bila od naše hiše
oddaljena samo kakih 15 metrov. Ravno sva prišli do
postaje, ko je pripeljal avtobus, ki je peljal v BTC. “Ravno
prav sva prišli!” oddahnili sva si in se usedli na dva
prva sedeža, ki sta bila prosta. Med vožnjo sva
naredili selfie in jaz sem ga objavila na Facebooku,
zraven pa zapisala : “Najboljše poletje EVER!”
Ko sem pogledovala po busu, sem na
sedežu nekaj metrov stran od mene zagledala debelega
Robija. Začela sem se tresti in se trdno prijela droga.
“Si v redu Gaja?! Ti je slabo?!” Taylor me je prijela
za roko in me potolažila.
Zmajala sem z glavo in dejala, da ji bom
kasneje vse razložila.
Najprej sva odšli v City Park in
obdelali vse mladinske trgovine- Že v prvi sem si kupila
dve obleki in čevlje. Zavili sva tudi v Desigual, kjer
so imeli ravno sezonsko znižanje. Ker mi je v oči padla
pisana torbica s krogi, sem vzela še to. “Evo, pa sem
porabila že skoraj ves denar…” ugotovila sem, da je
denar lahko zapraviti, zaslužiti pa ne, kot vedno pravi
mami.
Tudi Taylor si je kupila kar nekaj
stvari. Sprehodili sva se po H&Mu, Terranovi, New
Yorkerju, C&Au, GAPu, S.Oliverju, DMu,… Celo v
trgovino z igračami sva šli. Kupila sem Lego Friends
ranč, ker vem da si ga je Ula zelo želela. Na koncu
mi je ostalo samo še 15 evrov. Kmalu nama je začelo
kruliti po želodcu in Taylor je vprašala: “Greva v
restavracijo ali v Burger Kinga?”
To je bilo zdaj vprašanje! Skupaj sva
se odločili, da greva raje v Burger Kinga, ker bova tam
zapravili manj denarja. Pili sva kokakolo, jedli
piščančje medaljone in ocvrt krompirček, s sladko
omako. “Daj, povej mi zdaj, kaj te je prej tako
vznemirilo.” Taylor je bila res radovedna.
Ni mi preostalo drugega, kot da sem ji
vse do potankosti razložila. Saj je vendar moja
najboljša prijateljica. Bila je zgrožena nad tem, kar
mi je naredil Robi. “Greva ti kupit nov telefon! Saj ne
moreš večno živeti brez njega!” ideja, ki jo je
predlagala Taylor je bila res dobra.
Samo en problem je bil: “Kje naj dobim
denar?”
“Pa saj boš vsak mesec plačala nekaj
deset evrov, in potem ga boš odplačala. Ne skrbi!”
vedno je znala najti rešitev.
Predala sem se njeni ideji in ko sva
pojedli, sva stekli do Apple Shopa. Ogledovali sva si vse
vrste telefonov. Bili sva očarani.
“Boš vzela Iphona 6s plus??!” Taylor
je bila navdušena!
Skomignila sem z rameni in si ga
podrobneje ogledala. Bil je ogromen in čisto me je
prevzel. Pogledala sem ceno. Ni bila tako visoka, zato
sem se odločila, da ga bom vzela. Izbrala sem zlatega,
ker se mi je zdela ta barva najbolj fina. Stopili sva
do blagajne in izpolnila sem vse papirje. Seveda brez
majhne laži ni šlo. “Pa je katera od vaju že
polnoletna?” trgovka naju je sumljivo ošinila s
pogledom.
Taylor sem si ogledala od nog do glave in
ocenila, da ona res zgleda že nekoliko starejša, zato
sem pritdila: “Ja, seveda, ona je stara že 18 let!”
Naprej je šlo čisto brez problema.
Izpolnili sva vse potrebne papirje in nato je telefon
podajalka previdno položila v vrečko, zraven pa dodala
še brezplačni ovitek. Bila sem presrečna in kar
odskakljala sem iz trgovine.
“Hvala ti Tay! Zdaj pa hitro domov, da
spakirava vse tvoje stvari!” prijela sem jo za roko in
skupj sva stekli iz centra. Celo pot domov sem si
ogledovala moj novi telefon in tudi doma so bili nad njim
vsi navdušeni. “Čakaj, zakaj si si že kupila
najnovejši telefon?! Prejšnji je bil še čisto v redu!”
očka je bil malo jezen.
Namuznila sem se in ga lepo pogledala:
“Padel mi je na tla in se razbil…”
Zasmejal se je in se pomiril. Tudi Ula je
bila navdušena nad novo igračo in takoj je začela
graditi hišo iz legic. Midve s Taylor pa sva stekli v
sobo in prižgali glasbo.
“Ura je že kar pozna, najbolje, da
začneva pakirati.” je predlagala Taylor in res sva
začeli.
Vse njene stvari sva hitro spakirali.
Zvečer smo odšle še na zaključni sprehod in na
sladoled.
“Hej, slišiš neko cviljenje?” Ula
je pozorno napela ušesa in me pogledala.
Res je, tudi jaz sem slišala neko
cviljenje. Prihajalo je iz grmovja, ki je stal od poti.
Stopila sem do njega in razgrnila veje. Med njimi sem
zagledala majhno kepico: “Kuža je! Pridita pogledat!”
Obe sta pritekli zraven in skupaj smo iz
bodečih trnov rešile majhnega kužka. Taylor je kmalu
ugotovila, da je poškodovan: “K veterinarju ga bo
potrebno peljati!”
Začele smo tuhtati in odločile smo se,
da stečemo domov po kolesa in se njimi odpeljemo do
veterinarske postaje. To smo res naredile. V garaži sem
jaz vzela svoj kolo, Ula svojega, Taylor pa je vzela kar
maminega. “Upam da stara dva ne bosta opazila,” sem
rekla.
Tudi Ula je kmalu dojela, da mami psa ne
bi dovolila v hiši.
Hitro smo zahajale vsaka na svoje kolo,
jaz pa sem psička položila v košaro, ki je bila
pritrjena na balanco. Drvele smo, a smo bile vseeno
previdne. Kmalu smo zagledale veterinarsko postajo: “Kuža,
vse bo v redu, samo še malo!”
Ko smo vstopile, je bila čakalnica
skoraj čisto prazna. “Še dobro, hitro bomo prišle na
vrsto!” vse smo bile vesele.
Čez pol ure nas je veterinarka Andreja
že sprejela v ordinacijo. Povedala sem, kako sem našla
kužka in kje. “Narediti bom morala nekaj preiskav, da
vidim, kako je s kužkom in če ima lastnika,” nam je
razložila gospa in z upanjem smo odšle v čakalnico.
Bile smo obupane, ko smo že skoraj eno uro sedele pri
miru in čakale. Vseeno nismo izgubile upanja. “Bo
kuža umrl?” me je žalostno vprašala Ula.
Zmajala sem z glavo in jo pobožala: “Ne,
ne bo, ker smo ga s tvojo pomočjo našle.”
Ula je kar skočila po konci in me
objela: “Ga bomo lahko obdržali?! Nekako bomo že
prepričale mami!”
Skrivnostno sem se namuznila in
nasmehnila. Takrat so se odprla vrata ordinacije in ven
je prišla veterinarka: “Dekleta pridite!”
Stopile smo do nje in na mizi zagledale
veselega kužka. Bil je čisto drugačen kot prej, saj je
bil umit in negovan. Kar zasvetil se je in zazdelo se mi
je, da se mi je nasmehnil. “Z njim je vse v redu,
samo malo je bil opraskan. Samček je in nima lastnika.
Ga boste obdržale?” nasmejala se je tako široko, da
je pokazala vse svoje snežno bele zobe.
“Jaaa!” smo vse tri zavpile v en glas
in vzele Taia.
Tako smo ga poimenovale. Tako ime je
izbrala Ula, jaz pa sem se strinjala, saj je bila nekakšna
moška oblika imena Taylor.
Hitro som se odpeljale domov in staršem
vse razložile.
“Kaj če bi ga obdržali? Ula ga je
rešila in bila bi vesela, da je dobila psa, ki ga je
sama rešila,” je očka lepo pogledal mami, ko je vse
skupaj dobro pretehtal.
Mami je popustila in sprejela odločitev:
“Prav! Potem pa lahko rečemo, da imamo novega
družinskega člana!”
Vsi smo bili veseli in tako skupaj
zaspali na sedežni, s Taiem vred.
Sreda, 3.7. 2015
Imeli smo slavnosti zajtrk: nutello, kruh
in sok. Nič posebnega, a bil je zadnji dan s Taylor. Vsi
smo imeli povešene obraze, kot da se ne bomo nikoli več
videli. “Zakaj se vsi držite kot kisle kumare?! Saj se
bomo še videli!” se je začela smejati Taylor in tudi
ostali smo planili v smeh. “Ob 11.15 imaš letalo ane?”
upala sem, da je prvavzaprav pozabila na let.
Pokimala je in hitro som pojedli. Vsi smo
se preoblekli v kopalke in se vrgli v bazen pred hišo,
ki ga je včeraj postavil oči. Tai se je najprej bal
vode in je vanj pomočil le tačko, a je kmalu spoznal,
da ga voda ne bo požrla in je pogumno skočil vanjo. “Bravo
Tai! Še malo pa boš pravi plavalec!” Ula mu je
zaploskala in nas začela špricat.
Kopali smo se celi dve uri in v paniki
ugotovili, da je ura že pol desetih. Hitro sem skočila
iz bazena in se ovila v brisačo. Tudi Taylor se je
preoblekla v nova oblačila in si posušila lase. “Grem
po kovčke, ker bom kmalu morala it,” je rekla Tay in
odšla po stvari.
Tai mi je skočil v naročje in me
polizal po obrazu.
“Heej, kaj delaš, kosmatinec moj!”
objela sem ga in ga slikala z novim telefonom. Ko je
prišla Taylor nazaj, sem slikala še njo, sliko hitro
sprintala in jo dala v okvir. Postavila sem jo na nočno
omarico ob postelji, da jo bom imela vedno za spomin.
Malo čez deset smo se vsi odpeljali do
letališča. Samo Tai je ostal sam doma. Na letališču
smo se poslovili in počakali da je prišlo Taylorino
letalo. Še enkrat smo se objeli. “Sporoči, ko boš
pristala!” ji je naročila mami.
Celo oči je bil žalosten, da odhaja:
“Lepo leti in pridi še kdaj!”
“Se slišiva, rada te imam! Hvala, da
si prišla.” objela sem jo in ji še zadnjič pomahala.
Objela jo je tudi Ula in ji za spomin
dala risbico, ki jo je sama narisala. Na njej smo bile Taylor,
ona in jaz, ko smo našle Taia.
Taylor je morala na letalo, mi pa smo
gledali za njim, kako je vzletelo. Kmalu je postalo samo
majhna pika na nebu in izginilo. Odpeljali smo se domov
in med vožnjo mi je bilo dolgčas. Pogrešala sem Taylor
in vse njene vice, ki jih je pripovedovala kjerkoli. Tudi
doma nisem več vedela, kaj bi počela, ampak sem se
kmalu zamotila s Taiem. Pripravila sem mu škatlo, v
kateri bo spal in mu vanjo postlala mehko deko. Postavila
sem jo v svojo sobo, poleg moje postelje, zraven pa
postavila posodo za vodo in brikete. Takoj ko je prišel
v mojo sobo, je skočil na posteljo in vzel mojo
plišasto igračo. Odnesel jo je v svojo posteljico in se
z njo igral. Zasmejala sem se in se ulegla na posteljo.
Začela sem brati knjigo, nato pa od utrujenosti zaspala.
Ko sem se zbudila, sem pogledala na telefon in videla, da
je ura že pol treh. “Zakaj Taylor še ni poklicala?!”
zaskrbelo me je, zato sem stekla v dnevno sobo. “Oči,
je možno, da Taylor še ni pristala?” začudeno sem ga
pogledala, on pa je dvignil pogled izza časopisa.
Zamislil se je in pametno odgovoril: “Morala
bi že pristati, lahko pa da se je kaj zavleklo.”
Zavzdihnila sem in prižgala televizijo.
Začela so se poročila. Nisem jih spremljala, saj so se
mi zdela brezvezna. “Nad Atlantskim oceanom je
strmoglavilo letalo, ki je bilo namenjeno iz Slovenije v
London…” je rekla voditeljica in pritegnila mojo
pozornost.
Tudi mami in oči sta pogledala proti
ekranu in opustila delo. “Misliš, da je to letalo, na
katerem je bila Taylor?!” mami me je panično pogledala
in se prestrašila.
Jaz pa nisem izgubila upanja: “Ne, to
je sigurno drugo letalo. Poklicala bom njene starše.”
V roke sem vzela telefon in vtipkala
številko. Začelo je klicati. Nekaj časa se nihče ni
oglasil, nato pa sem na drugi strani slušalke zaslišala
glas Taylorine mame. “Saj ni umrla, ane?!!” sem
dobesedno zakričala v slušalko.
Na drugi strani tiho.
“Prosim, odgovorite!!” spet sem
zakričala in zahlipala.
Na drugi strani tišina in hlipanje.
“Ampak… zakaj je letalo padlo dol?!!”
“Ne vemo, ravnokar so nam sporočili,
da so začeli z iskanjem ostankov,” je končno
odgovorila njena mama.
Zajokala sem: “Potem je res??!!!”
“Ja…” je zašepetalo na drugi
strani.
Telefon sem vrgla na sedežno in
zajokala.” Spet sem izgubila osebo, ki sem jo imela
rada!!! Izgubila sem Taylor!!!” zavpila sem in se vrgla
mami v naročje. Tudi mami je zajokala in me objela:
“Kako nesrečno naključje. Zakaj se to dogaja, Gaja?!”
Skomignila sem in se spet zlomila. Začela
sem neutolažljivo jokati in se zazrla v njeno
fotografijo. “Kako sem ji lahko danes zadnjič pomahala
in jo objela, se smejala z njo?!” z razmazano maskaro
sem se zakopala v belo blazino in prijela mami za roko:
“Nikoli več nočem imeti najboljše prijateljice…”
