PROLOG
Življenje. Kaj sploh je to? Preprosta
definicija življenja bi bila lahko živeti, biti živ.
Ali pa si razložiti življenje kot obdobje, kjer
vzkliješ, rasteš, nato pa oveniš – kot roža. Toda
življenje je zagotovo veliko več kot le to. Ni tako
preprosto, ni enostavno in ni prizanesljivo. Na levi
strani niti življenja so pozitivne, na desni strani pa
negativne stvari. Nekaj je zagotovo; med obojim je tanka
meja, kar dela to nit tako mogočno.
Odločitev je druga pomembna beseda, ki
se pojavlja pri nas. Zanjo imamo vedno možnost. Že
vsaka najmanjša stvar v življenju je del nas, naše
osebnosti in vpliva na to, kdo in kaj bomo v prihodnosti.
Čeprav so nekateri ljudje mnenja, da je naše življenje
določeno že vnaprej in tej odločilni sili pravijo
usoda, morda nimajo prav. Jaz verjamem, da se vsaka stvar
zgodi z razlogom, vendar pa so te stvari posledica naših
dejanj. Ko sta mi umrla starša, se mi je zdelo
življenje čisto brez smisla. Počasi pa odkrivam, da to
pomeni nov začetek zame, za Dalio in teto Sonjo, čeprav
brez oseb, ki sta mi največ pomenili.
Mislim, da smo, kar se odločimo, da smo.
Nihče ne pozna naših želja, občutkov bolj kot mi sami
in nam samim bo najbolj žal, če se naše sanje ne bodo
uresničene.
NOVO OKOLJE
»Daj no Adelina! Vstani, vstani,
vstani!« Moja mlajša sestrica mi je kar naprej kričala
v uho. To je počela že kakih deset minut in ni hotela
razumeti: želela sem spati! Počasi je res začela
postajati nadležna. Hotela sem jo spoditi iz sobe, a sem
si premislila. Bila je preveč vesela in tega veselja ji
nisem hotela pokvariti. Tako sem jo le vprašala, kaj
hoče.
Veselo je zaklicala: »Moraš vstati! Ne
smeš zamuditi v šolo že prvi dan. Daj no, šele
preselile smo se sem, dobila boš nove prijatelje!«
Gledala me je s tistimi njenimi velikimi
zelenimi očmi, ki so me skoraj vedno spravile v dobro
voljo. Vdala sem se in vstala s postelje. Šele zdaj sem
si jo dobro ogledala. Oblečeno je imela kavbojsko krilo
in majico z zvezdicami, ki ji je zelo pristajala. Za prvi
obisk šole se je pripravljala zadnji teden in ga je
komaj čakala. Jaz pa … Zase tega preprosto ne morem
reči. Nisem si želela v šolo, še posebej zato, ker je
to moj zadnji letnik gimnazije. Za sabo sem puščala
moje staro življenje, a kdaj pa kdaj sem še vedno
sanjala o prejšnji šoli, prijateljih, ki sem jih imela
in lepi hiški ob robu mesta, v kateri smo s starši prej
živeli. Poskusiti nič ne stane, sem pomislila, in se
počasi skobacala iz svoje postelje. Iz hiše nisem šla
skoraj cele počitnice, zato me je bilo kar malo strah.
Hitro sem se oblekla, umila zobe in se
še naličila. Kako čudno se mi je zdelo to. Naličila
se nisem že skoraj dva meseca, odkar sem bila nazadnje v
šoli. Počasi sem se obrnila proti ogledalu, a sem v
svoj odsev zrla le za drobec sekunde. Nato sem stopila do
mize in hitro preletela šolski urnik. V nahrbtnik sem
zložila vse potrebno in si ga nadela na rame. Nato sem
odšla do tetinega avtomobila, kjer me je že čakala
Dalia in zdaj so njene zelene oči žarele še bolj kot
prej.
Z Dalio sva imeli nenavadni imeni. Pred
njuno prometno nesrečo, približno pol leta nazaj (od
takrat za naju skrbi teta Sonja), sta najina starša rada
potovala. Obiskala sta mnogo držav in tam sklenila kar
nekaj trdnih prijateljstev. Od tu torej prihaja izvor
najinih imen, zaradi katerih si naju ljudje lažje (ali
težje) zapomnijo.
Takoj za tem, ko sem se Dalii nasmehnila,
sem opazila, da proti nama prihaja teta. Usedle smo se v
avtomobil. Dalia se je usedla zadaj, jaz spredaj. Najprej
smo se odpeljale do osnovne šole, kamor bo hodila Dalia.
Pomislila sem na njen 13. rojstni dan čez 4 mesece. Kaj
ji bom podarila? To je bilo prvo vprašanje, ki mi je
prišlo na misel. Poskušala sem se spomniti, kaj sem
sama dobila za trinajsti rojstni dan. Od tete parfum,
vstopnice za kino in majico, od Dalie, ki je bila takrat
stara 8 let, risbico, od mame in očeta telefon … Moj
obraz je dobil žalosten pridih, ko sem pomislila na
njiju. Toliko časa je že minilo, a so mi v oči pogosto
še vedno stopile solze. Poslovila sem se od Dalie in ji
zaželela srečo. Zdaj pa pridem na vrsto jaz. S teto sva
se v tišini zapeljali pred gimnazijo, kjer sem se
poslovila od nje, ona pa je rekla: » Najdi si prijatelje
in se zabavaj. Dobro opravi, se vidiva!«
Zabavaj? Kako se lahko v šoli sploh
zabavaš? Čeprav sem kot odlična učenka imela še kar
rada šolo, me je bilo ta dan precej strah. Od
prejšnjega šolskega leta sta mi manjkala dva meseca
snovi, ki sem jo sicer prepisala od svoje najboljše
prijateljice Ane. Toda… učitelji, ki vedno začutijo,
kdaj se nisi učil in se ravno tisti dan odločijo za
spraševanje, strah, kakšen bo tvoj prvi vtis, kako te
bodo sprejeli sošolci in še nekaj podobnih stvari, to
pa ja ni zabava!
***
Počasi sem zakorakala skozi glavni vhod.
Ko sem se ozrla naokrog, sem videla štiri hodnike in
nisem vedela, kam naj grem. Nekaj minut sem samo stala
tam, vsa izgubljena in si ogledovala zdaj ta, zdaj oni
hodnik in tako vedno znova in znova … Mislim, da bi še
kar nekaj časa tako prazno gledala v vse smeri, če ne
bi do mene prišlo dekle mojih let. Bila je visoka
približno 165 cm, nekako tako kot jaz, bolj suhe postave
in imela je lepe rjave lase, ki so ji padali do sredine
hrbta. Oblečene je imela kratke hlače in kratko majico.
Hlače so bile kavbojske in so ji segale skoraj do kolen,
majica pa je bila bela, krasil jo je le napis. Ko je
prišla do mene, se mi je nasmehnila in me vprašala, ali
sem jaz Adelina Potočnik. Začudena, da pozna moje ime,
sem nekaj časa le strmela vanjo. Končno mi je uspelo
odgovoriti s tihim da.
Še vedno nasmejana je govorila: »Moje
ime je Maša, sem tvoja nova sošolka. Si že bila pri
ravnateljici?« »Ne, zakaj?« sem ji presenečena
odgovorila.
»Zato, da ti izroči ključek za tvojo
omarico! Zraven moje je. Pojdi do nje in se potem vidiva
pri prvi uri. Adijo!« Obrnila se je na petah in se začela
odmikati od mene.
»Hej, počakaj!« sem hitro zaklicala za
njo. »Bi šla lahko prosim z mano? Ne poznam šole,
čisto sem izgubljena med vsemi temi hodniki.«
Vesela, kot da bi že od kar se mi je
predstavila želela, da jo to vprašam, je odgovorila:
»Seveda! Z veseljem bom šla s tabo. Saj se boš hitro
navadila. Tudi jaz sem se, ko smo se tri leta nazaj s
starši preselili sem.« Na kratko sem se ji še
zahvalila, nasmehnila, nato pa ji sledila do konca prvega
hodnika, kjer sva zavili levo in prišli pred vrata
ravnateljičine pisarne. Poklonila mi je zadnji nasmeh,
preden sem potrkala na vrata ter rekla, da me bo
počakala pred vrati. Zaslišala sem glasen »naprej«.
Pozdravila sem ravnateljico in se ji bežno nasmehnila.
Imela je okrog 40 let let, krajše rjave lase je imela
razpuščene in njena drža je bila vzravnana. Izgledala
je prijazna, kar so prikazovale predvsem njene rjave oči
in obraz na sploh. Pozdravila me je in vprašala: »Si ti
Adelina? Adelina Potočnik?« Odgovorila sem ji, da sem
prav to dekle. Moji dvomi o tem, da je ravnateljica
prijazna so (na srečo) odjadrali stran takoj, ko je
nadaljevala: »Dobrodošla na naši šoli, sem Marjetka
Novak, tukajšnja ravnateljica. Torej, stara si
osemnajst? «
»Ne, nisem še. Rojena sem v drugi
polovici decembra, dan pred božičem. Komaj takrat bom
stara osemnajst.«
Nekaj sekund je vladala tišina, ki jo je
navsezadnje prekinila ga. Novak: »No, Adelina, ti boš v
4. A razredu. Učencev vas je 22, zdaj, ko si prišla.
Čez približno en mesec se vam bo pridružil še en
učenec.«
Zdela se mi je tako drugačna od moje
prejšnje ravnateljice. Bila je starejša in bolj stroga
kot gospa Novak.
»Verjamem, da boš ugotovila, kako to
leto kar najbolje preživeti. Želim ti čim več uspeha.
Se motim, če rečem, da si prišla po ključek za
omarico?« je rekla, ko je videla, da ne vem, kaj bi še
povedala. Odkimala sem, ona pa je odprla predal pod mizo,
malo pobrskala po njem in iz njega vzela majhen ključek.
Podala mi ga je in dodala: » Tvoja omarica se nahaja na
koncu hodnika v prvem nadstropju. Je zraven Mašine,
morda si jo že spoznala.«
Pomislila sem na Mašo, ki me je čakala
pred vrati. »Poznam jo, prej me je pozdravila in me
pospremila do vaše pisarne. Čaka me pred vrati.«
»No, potem pa kar pojdi, da ne bo
predolgo čakala.« Vstala sem, se poslovila od
ravnateljice in se odpravila proti vratom, ko me je
ustavila.
»O, Adelina, še nekaj – ne pozabi se
učiti.« Pokimala sem in zapustila pisarno.
Tako kot sem pričakovala, sem, takoj ko
sem stopila skozi vrata, zagledala Mašo. Pomenljivo me
je pogledala in vedela sem, kaj ta pogled pomeni; o čem
sta govorili, kakšna se ti zdi … Medtem ko sva hodili
do učilnice, sem ji povedala o vsem, kar se je dogajalo
v pisarni oz. o čem sva se z ravnateljico pogovarjali.
Tudi Maša je hodila v a-razred in že
pri prvi uri (angleščine, ki je bila eden izmed mojih
najljubših predmetov) sva se dogovorili, da bova sedeli
skupaj. Bila sem za to, da se usedeva v prvo vrsto in
svoje stvari sem že začela jemati iz torbe, ko me je
Maša ustavila in povlekla proti sebi. Sledila sem
njenemu pogledu, ki je bil usmerjen proti dekletu, ki je
ravnokar stopila skozi vrata.
Bila je visoke in vitke postave,
blondinka, spremljajo pa jo je še eno dekle, manjše in
na las podobno njej. No, če odštejemo njene rjave lase.
Več kot biti začudena in vprašati Mašo, kaj se
dogaja, nisem mogla storiti. Maša je odvrnila pogled od
dekleta, se resno zastrmela vame ter rekla:
»Poznaš to dekle?« Negotovo sem
odkimala.
»Njena starša sta uspešna in cenjena
odvetnika, delata skupaj. Ime ji je Mia, rada je v
središču pozornosti in vedno dobi, kar hoče. Ko se ji
kdo zameri, ga razglasi za čudnega ali kako drugače
poskrbi, da ni ravno med priljubljenimi učenci. Tam,
kjer si se ravnokar hotela usesti, je sedela ona
prejšnja tri leta in dvomim, da bo to leto raje sedela
kje drugje.«
»Kdo pa je dekle zraven nje? Tista, z
rjavimi lasmi?« Radovedno sem pogledala dekle zraven
Mie.
»Ah, to je njena sestra, Ema. Dvojčici
sta.«
Nisem vedela, kaj reči, zato sem se le
obrnila in z Mašo sva se odpravili do druge mize. Ta je
bila v drugi vrsti, takoj za mizo, kjer sta se nekaj
trenutkov pozneje usedli Mia in Ema. Tudi ostali sošolci
so se v naslednjih petih minutah razpršili po razredu in
si poiskali prostor za sedenje.
Ko je ura odbila osem, je v učilnico
vstopila profesorica. Pozdravila nas je in vprašala po
meni. Tako sem se predstavila razredu in njej, nato pa se
mi je predstavila še ona – profesorica. Končno smo
začeli z učenjem in jaz sem prenehala biti pod
drobnogledom sošolcev. Naslednje ure so potekale mirno
– predstavljati se mi ni bilo potrebno nikjer drugje,
profesorji pa so bili še kar prijazni.
Spoznala sem še nekaj novih prijateljev,
med njimi je bila tudi Ema. Izkazalo se je, da res ni
podobna svoji sestri dvojčici, ki pa se tudi ni
spravljala nad nas.
KOGA IMAŠ RAJE?
Prvih petnajst dni pouka je že minilo in
približevala so se prva spraševanja, prva pisna
ocenjevanja znanja. Z Mašo in Emo smo postajale ne samo
prijateljice, temveč prijateljice za zmeraj. Že od
malih nog sem težko zaupala ljudem, še posebej, če jih
nisem dobro poznala. Tako me je moja navezanost na Emo in
Mašo, ki je iz dneva v dan rasla, precej presenetila.
Pred šestimi meseci, ko sta nama z Dalio
v prometni nesreči umrla starša, se mi je zdelo, da je
napočil konec sveta, da moje življenje ne bo nikoli
več normalno. Prve dni po nesreči, morda celo prve
tedne, sem bila nezbrana, neutolažljiva in niti Dalia me
ni mogla spraviti v dobro voljo. Zdaj sem počasi
dobivala občutek, da se moje življenje končno
postavlja na svoje pravo mesto. Imela sem novi
prijateljici in priložnost za nov začetek. Vse je bilo
super, dokler me nekega popoldneva ni poklicala Ana.
Šele takrat sem se spomnila, da sem ji
obljubila, da jo bom po počitnicah poklicala. Ko sem
zagledala njeno telefonsko številko, ko se je izpisala
na ekranu, me je preplavilo veselje. Na žalost je že v
naslednjem trenutku izginilo. Pomislila sem na Emo in
Mašo. Kaj bo mislila, ko ji povem, da imam novi
najboljši prijateljici? Počutila sem se, kot da bi jo
izdala. Medtem ko sem tako razmišljala in se končno
odločila, da ji bom povedala za Mašo in Emo, je telefon
prenehal zvoniti. Oddahnila sem si, v srcu pa vedela, da
kar počnem, ni prav. Tako kot sta moji prijateljici zdaj
Maša in Ema, tako kot jima zaupam in tako kot mi stojita
ob strani,toliko kot mi pomenita, toliko mi je še nekaj
mesecev nazaj pomenila Ana, morda še več, saj sem jo
poznala dalj časa.
Popoldne sem preživela bolj zamišljeno
in spoznala, da Ane nisem pripravljena pustiti za seboj,
zato sem jo poklicala.
»Ja?« Zadržala sem dih, ko je Ana
sprejela klic.
»Hej Ana, Adelina tukaj.« je bilo vse,
kar sem izvila iz grla.
»O Adelina! Kako si? Kako je nova šola?
Že imaš kaj prijateljev? Kakšen je tvoj urnik? Kaj pa
si misliš o profesorjih?«
Nasmehnila sem se, ko sem si
predstavljala Ano, kako sedi na svoji postelji radovedna
in mi zastavlja vsa ta vprašanja. Z nasmehom na ustnicah
sem ji opisala šolo, urnik, profesorje, tisto o
prijateljih pa sem kar izpustila. Upala sem, da bo
pozabila na to vprašanje, vendar nisem imela te sreče.
»Kako pa je kaj s prijatelji? Jih imaš?«
Nekaj sekund ni nobena spregovorila; ona,
ker je čakala moj odgovor, jaz pa, ker sem
premišljevala, ali naj ji povem za Emo in Mašo. Na
koncu sem le prelomila tišino in ji povedala.
»Imam dve zelo dobri prijateljici, Mašo
in Emo. Ves čas smo skupaj. Res smo dobre prijateljice,
za zmeraj.«
Odgovora nekaj časa ni bilo in mislila
sem, da je Ana odložila, ko se je naenkrat oglasila:
»Ju imaš raje kot mene?« To je rekla s tistim tihim,
žalostnim glasom, ki ga je imela samo ona. Mislila sem,
da mi bodo v oči stopile solze, ko sem poslušala osebo,
ki mi je med nesrečo staršev in že prej vedno stala ob
strani, kako me sprašuje ali imam koga drugega raje kot
njo. To mi je dalo misliti in spoznala sem, da imam Emo
in Mašo zelo rada, zanju bi dala roko v ogenj, za Ano,
ki pa je bila ob meni v res najhujših trenutkih, bi v
ogenj dala tudi kaj več kot le roko. Nisem ji hotela
lagati, zato sem ji povedala natanko tako, kot sem si
mislila. Vse to o rokah in ognju …
Po njenem glasu sem spoznala, da je
postajala boljše volje in hitro sva se razgovorili –
govorili sva malo o tem, malo o onem. O šoli,
počitnicah, o fantih. No, o fantih je govorila predvsem
ona, češ, da je na morju spoznala zelo lepega, po imenu
Aljaž. Pa kakšno srečo ima menda, saj so se preselili
v moje prejšnje mesto in zdaj sta z Ano sošolca. Bil je
tri mesece starejši od nje, visok 189 cm, z modrimi
očmi in kratkimi rjavimi lasmi. Po tridesetih minutah
pogovora sva se le poslovili in si obljubili, da se bova
poklicali vsaj enkrat na teden.
Zvečer sem zaspala z nasmehom zarisanim
preko obraza. Veselo sem pomislila na dogajanje danes.
Morda se res vse začenja obračati na bolje … so bile
moje zadnje misli, preden me je ogrnila tema in sem
potonila v globok spanec.
KDO JE ON?
---------------------------------------------
mesec pozneje
-------------------------------------------------
Zjutraj me je zbudilo glasno zvonjenje
budilke, ki je bila nastavljena na šesto uro zjutraj.
Jezna, ker sem jo zvečer pozabila nastaviti na 7.15 uro
sem to naredila zdaj, saj se mi vstati še ni ljubilo.
Čeprav je od prvega zvonjenja budilke
dejansko minila dobra ura, se mi je zdelo, kakor da sem
spala le nekaj minut. Napol sem še spala, ko sem se
skobacala iz postelje in šla budit Dalio. Ko sem
vstopila v njeno sobo, sem jo zagledala, kako je ravnokar
postiljala svojo posteljo. Voščila sem ji dobro jutro,
nato pa sem se napotila v kuhinjo pripravljat zajtrk.
Kmalu se mi je pridružila še Dalia, zdaj že oblečena
in pripravljena za šolo.
Ugotovila sem, da je ne razumem. Vsak dan
hitro vstane, se takoj pripravi za šolo, nato pa vesela
odide od doma. Dan za dnem vedno tako vesela hodi
v šolo.
Tiho sva pojedli zajtrk in se vsaka v
svojo sobo odpravili po nahrbtnike. Teta je že odšla v
službo. Bila je medicinska sestra. Odhajala je zgodaj
zjutraj, že ob šestih. Z Dalio sva bili vajeni vstati
sami (no, s pomočjo budilk) in se pripraviti na šolo.
Ker tako moja gimnazija, kot njena osnovna šola, nista
bili daleč, sva od doma odhajali kar peš ali s kolesom.
Tako je bilo tudi danes. Ta dan sva obe
pouk začenjali ob 8.20 uri, zato sva se od doma
odpravili istočasno – ob 8.00 uri. Ko sem stopila pred
vrata in jih zaklenila (Dalia je odšla malo pred mano)
sem zaslišala hrup. Prihajal je iz sosednje hiše.
Pogledala sem, kaj se dogaja in opazila, da neki ljudje
nosijo staro pohištvo ven, novo pa noter. Nekaj časa
sem zamišljeno strmela in opazovala, nato pa se mi je v
spomin prikradel stavek tete: »Jutri se bodo vselili naši
novi sosedje.« Zdaj me početje pri sosedih ni več
presenečalo. Tako sem se počasi odpravila v šolo.
Kar pred vhodnimi vrati sta me zjutraj
pričakali Ema in Maša. Vznemirjeni sta me vprašali,
če vem, kateri dan je danes. Zamislila sem se, medtem,
ko sta oni strmeli vame precej nestrpno. In nato, kakor
strela z jasnega, me je prešinilo, da danes dobimo
novega sošolca. Pomislila sem, da je velika verjetnost,
da je ta novi sošolec tudi moj sosed in tako sem še jaz
postala zelo vznemirjena. Še preden sem Maši in Emi
lahko odgovorila, kar sem pravkar ugotovila, smo
zaslišale šolski zvonec in se odpravile v učilnico.
Ko smo z Mašo in Emo vstopile v
učilnico, smo najprej pogledale po razredu, da bi
opazile neznan obraz, ki bi pripadal novemu dijaku.
Najprej ga nismo zagledale, saj je bil sklonjen –
pravkar je iz nahrbtnika jemal zvezek.
Edino prosto mesto je bilo v drugi vrsti,
zraven mene. Mize so bile postavljene tako, da smo po
štirje dijaki sedeli v eni vrsti. Zraven mene je sedela
Maši, na njeni drugi strani pa Ema.
Ko se je vzravnal, smo zagledale njegov
obraz. Bil je zelo lep. Imel je kostanjevo rjave kratke
lase, ki so mu malce štrleli. Najbolj izrazite so bile
njegove zelene oči, v katerih si se kar izgubil in beli
zobje, kakršne bi si bil vsakdo želel. Kako to vem? Ko
je videl, da sedim poleg njega, se mi je na široko
nasmehnil.
Tako se je predstavil: »Zdravo. Moje ime
je Nejc. Nov sem tukaj. Kdo pa si ti?«.
Tako mi je po pouku vsaj rekla Maša, ki
je to slišala. Jaz, ki sem se izgubila v njegovih očeh,
sem slišala le zadnje tri besede »pa si ti«. Pomislila
sem: verjetno mi je povedal njegovo, zdaj pa ga zanima
moje ime. Zbrala sem se in mu odgovorila:
»Adelina. Adelina Potočnik. Oprosti,
malo sem se zamislila. Ali bi lahko prosim ponovil svoje
i…«
Povedi nisem mogla dokončati, saj je v
razred pravkar vstopil naš profesor matematike.
Pozdravil nas je in njegov pogled je obstal na meni.
Mislim, da je opazil mojo slabo voljo (kaj pa misli, da
bom vesela, ker nisem slišala imena verjetno najlepšega
fanta v mojem razredu?) Morda nisem bila jezna toliko
nanj – s svojim prihodom je prekinil najin pogovor –
kot nase, ker ga nisem slišala, ko mi je povedal
ime.
Minilo je pet minut, nato še pet minut,
jaz pa sem nestrpna sedela na svojem stolu, poslušala
nisem kaj dosti in komaj sem čakala, da bo ure konec. Po
petnajstih minutah se je on naenkrat sklonil k
meni in veselo, vendar tiho rekel:
»NEJC«
Čudno sem ga pogledala, a že po nekaj
sekundah ugotovila, da je to njegovo ime. Malce sem
zardela in obrnila glavo proti profesorju. Do konca prve
šolske ure nisem rekla ničesar in ko je končno
zazvonil šolski zvonec, sem kar brez besed odšla iz
razreda. Videla sem Nejca, kako je strmel za mano, ko sem
kar tako odšla.
Drugo uro sem imela fiziko. Pri tem
predmetu Nejc ni sedel zraven mene, saj ni bilo prostora
(to je bil poleg slovenščine edini predmet, kjer zraven
mene ni bilo prostega mesto. Mize so bile namreč
razporejene tako, da smo skupaj sedeli po trije učenci
oz. učenke). Med to uro se je v mojih mislih
pogostokrat znašel Nejc, prav tako pa sem velikokrat
pogledala proti njemu. Imela sem srečo, saj je vedno, ko
sem pogledala, on imel pogled usmerjen drugam.
Tretjo uro smo imeli kemijo. Tu je Nejc
zopet sedel zraven mene. Pred začetkom ure sem ga
vprašala, ali so oni naši novi sosedje. Kot sem
domnevala, je bil njegov odgovor pritrdilen. Hotela sem
ga vprašati, kje so živeli prej, vendar je ravno takrat
vstopila profesorica.
Do konca pouka z Nejcem nisem več
spregovorila, saj je bil zaposlen z odgovarjanjem na
vprašanja ostalih sošolcev, predvsem deklet. Ena izmed
teh je bila tudi Mia – ves čas je hotela imeti besedo
le ona.
Ob pol dveh sem se poslovila od Maše in
Eme ter se peš odpravila domov. Imela sem približno
petnajst minut hoje. Ni minilo več kot pet minut, ko je
za mano pritekel Nejc. Saj res, v isto smer gre kot jaz
sem pomislila in se ustavila. Nisem mogla zadržati
smeha, ko je tako sopihal za mano. Ko se je končno
nadihal je rekel:
»Kam se ti tako mudi? Kar nekaj sem
moral preteči in to precej hitro, da sem te dohitel.«
»Hej, pa saj ti nisem rekla, da moraš
teči za mano.« sem se mu nasmehnila.
Ko sem to rekla, je utihnil in nekaj
časa strmel v moj obraz. Zato sem ga vprašala:
»Je kaj narobe?«
Zmajal je z glavo in rekel: »Ne, ne, sem
samo … Ah, pa saj ni pomembno.«
»Kaj?« sem ga vprašala, saj me je
nekaj v njegovem glasu prepričalo, da to vprašam.
»Jaz…« Obotavljal se je, ni vedel,
kaj naj reče. »… sem samo razmišljal o tvojem
nasmehu. Nekaj posebnega je, v dobrem smislu.«
Ko je to rekel, sem zardela in mu na
hitro odgovorila s hvala. Od takrat je med nama vladala
tišina. Prelomil jo je Nejc, ko sva bila pred zadnjim
ovinkom, za katerim je bilo mogoče videti našo hišo.
Tam me je ustavil in rekel:
»Videl sem te, kako si me opazovala pri
fiziki.«
Ta poved me je presenetila. Spravil me je
v zadrego. V res veliko zadrego. Malo sem pomislila in
nato …
»Tudi ti si opazoval mene.«
»Kaj?« Zdaj je bil presenečen on.
»Pravim, da si me tudi ti opazoval.«
»Ne, nisem te.«
» Kaj res? Če veš, da sem jaz
opazovala tebe, si moral tudi ti opazovati mene, saj tega
drugače ne bi vedel.«
Hotel je ugovarjati vendar si je
premislil. Nadaljevala sva pot in prispela do konca.
Njegova mama je sedela pred hišo in ga pozdravila, mene
pa je najprej vprašala po imenu in šele nato
pozdravila. Rekla sem mu:
»Tvoja mama zgleda res prijazno.« Tega
nisem rekla kar tako, iz vljudnosti, ampak ker sem res
mislila tako. Spominjala me je na mojo, takrat, ko je
bila še živa. Nejc je opazil mojo zamišljenost, ko
zagledala njegovo mamo in vprašal me je, če sem v redu.
Rekla sem, da ja in se poslovila od njega.
Prikorakala sem do vhodnih vrat in
pogledala proti sosednji hiši, kamor je nekaj sekund
nazaj vstopil Nejc. Ker Dalie še ni bilo doma, prav tako
kot ne tete, sem s svojim ključem odklenila vrata in
odložila stvari. Približno deset minut pozneje je
domov prišla Dalia. Nasmejana je vstopila in me veselo
pozdravila. Vrnila sem ji pozdrav in, ko je odložila
svoje stvari vprašala, kako je bilo v šoli. Kot po
navadi, je bil njen odgovor »dobro«.
Skupaj sva se odpravili v kuhinjo in se
odločili, kaj naj si pripraviva za kosilo. Na koncu sva
si skuhali testenine. Ko sva se najedli, je bila ura že
pol tri. Dalia je takrat odšla delat domačo nalogo, jaz
pa sem se v svoji sobi spravila za računalnik. Po
Facebooku sem dobila sporočilo od Maše, da jutri
razredna ura odpade. To me je razveselilo – razredne
ure smo imeli ob petkih in petek je bil dan, ko se več
ali manj kateremukoli učencu ni ljubilo sedeti v šoli,
saj smo si že zamišljali, kako bomo preživeli vikend.
Medtem, ko sem Maši pisala odgovor, sem dobila še eno
sporočilo. No, ni bilo ravno sporočilo, bila je
prošnja za prijateljstvo. Radovedna, kdo želi biti moj
prijatelj sem odprla okence ter prebrala Nejčevo ime.
Oddahnila sem si, saj sem si po tiho želela, da bi bila
prošnja njegova. Nekaj na njem je bilo posebnega. Kaj,
še nisem vedela, sem se pa odločila, da bom to
ugotovila. Zadovoljna sem ga tudi sama dodala med
prijatelje.
NIČ VEČ Z ROKO V ROKI
Teta je prišla domov ob 17.00 uri, ko
sva z Dalio že obe končali domačo nalogo. Najini sobi
sta bili v prvem nadstropju in, ko sva zaslišali
odpiranje vrat, sva se obe po stopnicah spustili do
dnevne sobe ter pozdravili teto. Ko sva ji povedali, kako
sta potekala najina dneva, je rekla, da mora napisati
nekaj za službo, zato sva z Dalio odšli vsaka v svojo
sobo. Nekaj minut sva zopet obe prišli v dnevno sobo (s
teto smo imele navado, da smo vsaj dvakrat na teden ob
20.00 uri skupaj pogledale kak film, največkrat ob
četrtkih in sobotah) in se namestili pred televizijskim
zaslonom. Ura je bila nekaj minut čez osem, ko se nama
je pridružila teta. Gledale smo neko komedijo, ob kateri
smo se vse zelo nasmejale.
V naslednjih dneh sva se z Nejcem zelo
zbližala in skupaj preživljala popoldneve. Postala sva
zelo dobra prijatelja. Tako je bilo že približno dva
tedna, ko sta se mi med odmorom v šoli približali Maša
in Ema. Bila sem z Nejcem, vendar je, ko ju je videl
prihajati, odšel. Veselo sem ju pozdravila. Da je nekaj
narobe, sem videla, ko mi nista odzdravili. Kar
spregovorili sta, no, Ema je.
»Kaj se je zgodilo s tabo? Si se naju
naveličala?«
Presenečena in kar malo prestrašena sem
rekla: » Ne!« sem rekla odločno nato pa tiše dejala:
»Zakaj?«
»Zakaj? Vprašala si naju zakaj?
Adelina, kaj se je zgodilo s tabo? Odkar je prišel Nejc,
imaš čas samo še za njega. Med odmori se vedno
pogovarjaš z njim, ko pa KONČNO najdeš čas za NAJU,
govoriš samo o njem. Včasih smo bile skupaj kakšen
popoldan, vendar zdaj nimaš več časa, vsega porabiš
za druženje z Nejcem. Ko si se preselila, sva bili prvi,
ki sva ti stali ob strani, pa ti to očitno nič ne
pomeni – z Nejcem so vaju sošolci uradno razglasili za
najboljša prijatelja.«
Videli sta, da premišljujem o tem, kar
sta rekli in zato nekaj časa počakali, preden je
nadaljevala Maša.
»Adelina, misliva, da tako ne bo v redu.
Morda pač ne bi več smele biti prijateljice … Ne
misli, da te sovraživa, vendar je res, da v tem
trenutku nisi najina najljubša oseba. Žal nama je za to
…«
Prebledela sem, ko sem slišala, kar sta
povedali. Nekaj časa sta le strmeli vame nato pa sem
rekla:
» Ampak, saj bom več časa z vama in
tako kot Nejc sta tudi vidve moji najboljši prijateljici
…«
Prekinila me je Ema: »Oprosti, Adelina,
a tako ne more biti. Nočeva te siliti v nič in ne
moreva zahtevati od tebe, da preživljaš čas z nama,
če ga nočeš. Pa glede Nejca… če je on tvoj
najboljši prijatelj, midve to gotovo nisva. Poglej,
koliko časa si z njim in koliko z nama.«
»Ne moreta mi govoriti, kar lahko in
česa ne! Sem vajina prijateljica!« Zdaj sem že skoraj
kričala.
»Seveda si. Nikoli nisva rekli, da
nisi« Hotela sem prekiniti Mašo, ko je to rekla, a me
je prehitela: »Vendar, kakor si rekla, si najina
prijateljica in nič več kot to. Le prijateljica, ne
najboljša prijateljica. Od zdaj naprej si naše
prijateljstvo predstavljaj tako, kot prijateljstvo npr. s
komerkoli drugim v našem letniku.«
Želela sem ugovarjati, a sem izgubila
pogum. Vrnil se je, ko sta se Maša in Ema obrnili in
odpravili stran, vendar je bilo takrat prepozno. Bila sem
jezna na njiju, saj sta me kar tako pustile samo. Besede,
ki sem jima jih namenila, ko sta odšli, sem še sama
komaj slišala, vendar so bile dovolj glasne, da so mi v
glavi odzvanjale še do večera in naslednji dan.
»Prav. Če vidve več ne marate mene,
zakaj bi morala jaz vaju …«
NE TEČE VSE KOT PO MASLU
Že dva dneva sta minila, odkar z Emo in
Mašo nismo več najboljše prijateljice.
V prejšnjih letih me je izučilo, da sam
sebi lagati ni najboljše. Pa tudi laganje drugim. Ko že
nekaj časa ponavljaš eno laž in sam pri sebi
opravičuješ svoje dejanje, čeprav veš, da nimaš
prav, ti to lahko stopi v glavo. Včasih še sam nasedeš
svoji laži in začneš verjeti v njo.
Po prometni nesreči staršev sem
sklenila, da si ne bom lagala, zadnja dneva pa mi to ni
uspevalo. Res sem si začela verjeti, da spor med mano,
Mašo in Emo ni bil moja krivda.
Tudi teti, ki je rekla »da ima občutek,
da je nekaj narobe« sem lagala. Nihče razen Eme, Maše
mene in Nejca ni vedel za spor.
***
Po enem tednu sem se sprijaznila s tem,
da Ema in Maša nista več moji prijateljici (jaz ju
nisem obravnavala tako, čeprav onidve mene morda sta).
Še vedno sem imela Nejca. Skupaj sva preživljala
popoldneve, se učila, pogovarjala in ob njem sem kdaj pa
kdaj pozabila na Mašo in Emo. Kdaj pa kdaj. Mnogokrat so
me določene stvari spomnile na čas, ki smo ga
preživele skupaj.
***
Moji rezultati pri prvih testih niso bili
ravno najboljši. Ocene so se mi znižale. Za to bi lahko
preprosto okrivila nerazumevanje snovi, vendar sem
vedela, da je to zato, ker smo se z Mašo in Emo sprle.
Pogrešala sem ju, minil je že en mesec, odkar smo se
sprle. Z dneva v dan sem bila slabe volje (ne vedno,
ampak pogostokrat). Začeli sta se veliko družiti z Mio.
Priznati moram, da sem večkrat postala ljubosumna, saj
bi namesto Mie v njuni družbi želela biti jaz …
NEPRIČAKOVANA NOVICA
V začetku novembra me je zopet poklicala
Ana. Ni še vedela za moj spor z Mašo in Emo. Pozorno me
je poslušala, ko sem ji opisala ta dogodek, še bolj
pozorna pa je postala, ko sem omenila Nejca.
»Hej, Adelina, nekaj ti moram
povedati.«
Postala sem pozorna, saj je zvenela zelo
navdušeno.
»Kaj pa?« sem jo vprašala.
»Ugani. Tri poskuse imaš.« svoje navdušenje
je prenesla na mene.
»Ne vem. Povej mi!«
»No, za en teden bom prišla k vam.
Tvoja teta je rekla, da lahko pridem in mislim, da
prihajam ravno ob pravem času. Očitno je, da morava
razjasniti nekaj stvari. Ampak več o tem, ko sploh
pridem k tebi.«
Ta novica me je zadela kot strela z
jasnega. Takoj sem postala zelo dobre volje. Vprašala
sem Ano, kdaj pride in postala še bolj vesela, ko sem
slišala, da v soboto. Ker je bilo že pozno, sva kmalu
zaključili pogovor. Vesela sem zaspala, z mislimi že
pri naslednjem tednu, ko bo z mano Ana.
KAJ JE LJUBEZEN?
Z Nejcem sva sedela v moji sobi na moji
postelji. Govorila sem z njim o tem, da pride na obisk
Ana, moja najboljša prijateljica. Skorajda odmaknjeno me
je tiho poslušal, nato pa vprašal:
»Adelina, kaj misliš, kaj je ljubezen?«
Začudena nad njegovim vprašanjem sem mu
odgovorila:
»Zakaj pa me sprašuješ to?«
Malo sem premislila in rekla:
»Ne vem. Nikoli še nisem bila
zaljubljena. Kaj pa ti misliš?«
Radovedno sem ga pogledala, ko je strmel
v mojo omaro. Mislila sem že, da mi ne bo odgovoril.
»Ne dolgo nazaj sem spoznal neko dekle.
Z modrimi očmi in dolgimi rjavimi lasmi. Najlepše
dekle, kar sem jih kdajkoli videl. Ima zelo lep nasmeh,
tako kot ti. Malo je mlajša od mene. Mislim, mislim, da
sem se zaljubil vanjo, vendar me ima ona najverjetneje le
za prijatelja.«
Brez besed sem obsedela. Ko je to rekel,
sem postala žalostna.
***
Ko sem odprla oči, sprva nisem vedela,
kje sem. Šele, ko so se moje oči privadile na temo, sem
ugotovila, da sem v svoji sobi. Sredi noči. To pomeni,
da Nejc ni zaljubljen in, da so bile to le čudne sanje.
Nekaj časa nisem mogla zaspati, saj sem
premišljevala o mojem odzivu (v sanjah), ko mi je Nejc
povedal, da je zaljubljen. Lastna čustva so me
presenetila. Medtem ko sem premišljevala o žalosti, sem
zaspala.
Ob 7.00 uri me je zbudilo vreščanje
budilke. Vesela, da je petek, sem vstala in se začela
pripravljati na pouk. Šele petnajst minut do pol osmih
sem se spomnila, da moram zbuditi Dalio. Kot vsakokrat,
ko sem jo zjutraj šla budit, je tudi tokrat že bila
pokonci. Pozdravila sem jo, nato pa sem se vrnila v svojo
sobo.
Dalia je v šolo odšla že petnajst
minut do osmih, jaz pa sem imela čas do 8.45 ure, saj
nam je razredna ura znova odpadla. Ravno, ko je Dalia
odšla, me je poklical Nejc in vprašal, če bi lahko
prišla do manjšega jezera, ki je bilo v bližini. Po
njegovem glasu sem presodila, da je pomembno in tako sem
ga ob osmih že čakala na dogovorjenem mestu. Prišel
je pet minut za mano.
Usedla sva se na travo in Nejc je začel:
»Adelina, nekaj ti moram povedati.«
Pogledala sem ga v oči in opazila, da
imajo prav poseben lesk. Preden bi se izgubila v njih,
sem rekla:
»Povej.«
»No, spoznal sem neko dekle, ne dolgo
nazaj …«
Ko sem to slišala, sem prebledela. Kako
je že opisoval dekle v mojih sanjah? Prekinila sem ga:
»Naj uganem: to je dekle, malo mlajše
od tebe, z modrimi očmi, rjavimi lasmi in zelo ti je
všeč njen nasmeh. Malo je mlajša od tebe, ampak
misliš, da te ima samo za prijatelja?«
To sem rekla malenkost bolj jezno, kot
sem nameravala. Nejc me je sumničavo pogledal:
»Ja… Kako pa to veš?«
Malo sem premislila, ali naj mu povem o
sanjah in se odločila, da mu ne bom povedala. Tako sem
mu rekla le:
»Recimo, da sem le ugibala. Kako ji je
ime?«
Videla sem, da se obotavlja pri odgovoru,
zato sem dodala:
»Saj mi ni treba povedati. Ampak njej
moraš …«
Kar malo slabo sem se počutila, ko sem to
rekla, on pa si je kar malo oddahnil. Nekaj časa sva
molčala, nato pa se mi je Nejc nasmehnil:
»Adelina, upošteval bom tvoj nasvet in
povedal dekletu, da jo imam rad.«
Za trenutek so se najine oči srečale,
ravno takrat, ko sem mu rekla »v redu«.
»Adelina, res si neverjetno dekle. Zelo
imam rad tvoj nasmeh, tvoje oči, tvoje lase, pravzaprav
vse na tebi.«
Radovedno sem ga pogledala: nekaj minut
je govoril o tem, da je zaljubljen v neko dekle, zdaj pa
govori o meni.
»Hotel sem ti povedati, da te imam rad,
zelo rad. Mislim, da sem zaljubljen vate.«
Po teh besedah sem obsedela kot kamen,
zrla sem Nejcu v oči in mislila, da je to le šala. Kaj
kmalu sem (glede na njegov resen pogled) spoznala, da
misli resno.
»Jaz, jaz …« hotela sem mu
odgovoriti, vendar besede kar niso hotele iz ust.
»Zdaj, ko veš, me zanima, ali name
gledaš kot na prijatelja ali pa čutiš tako kot jaz.«
Malo sem pomislila (še vedno nisem
popolnoma dojela dogajanja pred sabo) in odgovorila:
»Nikoli še nisem bila zaljubljena. Ne
vem kakšen je občutek, ko si zaljubljen. Ne vem,
kakšna je ljubezen. Imam te rada, zelo rada, morda bolj
kot le prijatelja. To je vse, kar ti lahko povem« Nejc
se mi je nasmehnil.
»Kaj praviš na to, da ti pokažem, kaj
je ljubezen?«
Sklonil se je k meni in me poljubil. V
trebuhu sem občutila metuljčke, ki niso izginili niti,
ko se je Nejc zopet zravnal. Pogledal me je in vprašal:
»Sva torej dogovorjena?«
Pokimala sem, nato pa sva se odpravila do
šole. Ko sva hodila, sva se držala za roke, vendar
nisva spregovorila med sabo.
SPREMINJAM SE
Zvečer, ko sem prišla od Nejca, sem
opazila, da imam tri neodgovorjene klice in pet
sporočil. Bila so od Ane. Vse, kar sem razbrala iz
sporočil, je bilo to, da jo moram nujno poklicati.
Odložila sem nahrbtnik, se usedla na posteljo in začela
klic. Še preden je telefon prvič zazvonil, mi je že
dvignila.
Po glasu sem razbrala, da je zelo
razburjena in še nekaj, za kar nisem vedela, kaj naj bi
bilo. Skoraj jezna je začela govoriti, sploh me ni
pozdravila.
»Adelina, oprosti, ampak jutri ne morem
priti k tebi in ostati med tednom. Narobe sem izračunala
datume in jutri gremo z razredom na izlet … Ampak
zagotovo pridem za božič – za en teden, pa za tvoj
rojstni dan bom pri tebi.«
Kar sem slišala najprej, mi ni bilo
najbolj všeč in moje čelo se je nagubalo ob teh Aninih
besedah. Ko pa je začela govoriti o božiču in kako me
bo takrat obiskala, sem skoraj pozabila, da jutri ne
pride.
Odločila sem se, da bom šla hitro spat
in tako sem že ob devetih ležala v postelji. Do 21.30
ure sem se premetavala sem ter tja, vendar nisem in nisem
mogla zaspati. Kot, da bi mi nekaj, neka sila želela
preprečiti spanec. Ko sem se končno odločila, da bom
poslušala glasbo, dokler ne zaspim, se mi je v misli
nenadoma prikradla podoba mame in očeta. Izginila je
ravno takrat, ko sem prižgala glasbo. Ko mi je
melodija napolnila ušesa, sem začela postajati zaspana
in nekje med četrto pesmijo sem zaspala.
Naenkrat sem se znašla nekje visoko, in
ko sem pogledala dol, sem videla, da lebdim v zraku.
Prestrašena sem se ozrla okrog sebe. Pod sabo sem videla
ocean in ladjo. Hitro sem se ji začela približevati. Na
palubi sta sedeli dve osebi. Ko sem se približala
klopci, na kateri sta sedeli, sem v njiju prepoznala sebe
in Nejca. Moja rama je podpirala njegovo roko in naenkrat
se je sklonil k meni in me je poljubil. Nekaj trenutkov
za tem, ko se je Nejc odmaknil, je na klopci zraven njega
sedela Mia. Tista vitka blondinka Mia iz mojega razreda,
Emina sestra, ki je vedno želela biti v središču
pozornosti. Tista Mia je poljubila Nejca. Samo strmela
sem, medtem ko je Nejčeva roka počivala na Miini rami
prav tako kot prej na moji.
Nato sem začutila bolečino. Po licih so
mi stekle solze in komaj sem dihala. Občutek, da se je
moje srce razdelilo na dva dela, od katerih je tisti malo
manjši odhajal stran, občutek, da je del mene
izgubljen, občutek, kakršnega prej nisem poznala in
nisem vedela, da obstaja, me je spreletel po celem
telesu. Še zadnjič sem se ozrla proti paru, nato pa
začela padati. Padati sem začela proti vodni gladini in
nič nisem imela proti. V sekundi ali dveh sem bila v
vodi in mahala z rokami okrog sebe, da bi prišla na
gladino. Nato sem obupala. Zakaj? Saj Maša in Ema sta me
zapustili, Dalia me ne rabi, sama se prav dobro znajde,
morda boljše kot jaz, mama in oče sta mrtva, Nejc pa je
z Mio. Počasi sem se približevala morskemu dnu …
Nato pa sem se prebudila. Moje oči so
bile napolnjene s solzami, srce mi je bilo kot še nikoli
prej in moje misli so begale sem ter tja. Kaj, če sploh
kaj, so pomenile te sanje?
Kamen se mi je odvalil od srca, saj je
bil prizor o Nejcu in Mii le plod sanj. Pomirjena,
čeprav s kančkom dvoma sem v ušesa vstavila slušalke
in takoj zaspala.
Kot po navadi, me je zjutraj prebudil
zvok budilke. Vesela, da v drugi polovici noči nisem
imela čudnih sanj, sem se oblekla in pripravila na
današnji dan. Sobota, končno! Sem pomislila sama pri
sebi in stekla navzdol po stopnicah.
Dopoldne sem preživela doma, s teto in
Dalio, popoldne pa sva z Nejcem odšla v kino. Bilo je
res zabavno. Bolj kot film sem spremljala njega, kar se
je zgodilo prvič. Vedno do zdaj, ko sem bila v kinu, od
izbranega filma skorajda nisem mogla odvrniti oči.
Domov sem prišla okrog 21.00 ure, na
hitro sem pozdravila teto in Dalio, nato pa kar se da
hitro odšla v svojo sobo. Zleknila sem se na posteljo.
Ležala sem na hrbtu, gledala v strop in si zamišljala,
da je nad mano črnina, ki jo razsvetljuje milijone
zvezd. Razmišljala sem o vesolju, o vseh planetih,
soncih, ozvezdjih, galaksijah v našem vesolju. Nekako
sem prišla do vprašanja, kaj pravzaprav obsega vesolje.
Kaj je v delih, ki niso raziskani? Si lahko naše vesolje
predstavljamo kot gromozansko kroglo, tako kot sonce,
vendar mnogo, mnogo večjo, v katere notranjosti je vse,
kar poznamo? Kaj je potem za to kroglo, ki jo imenujemo
vesolje? Črnina, ali drug svet?
Tu sem se ustavila, saj me je pisk
telefona opozoril, da sem dobila sporočilo. Bilo je od
Nejca:
»Greš v ponedeljek po pouku z mano v
knjižnico?«
Nasmehnila sem se pri sebi in mu
odpisala:
»Seveda. Počakaj me pred šolo. J«
Kmalu sem dobila njegov odgovor, v
katerem je pisalo:
»V redu. J«
Ko sem prebrala to, sem se odpravila
spat.
PRIŠLO JE PISMO
Z Nejcem sva bila par že kakšen mesec.
Približno teden nazaj se je začel december in hitro se
je bližal moj rojstni dan. Manjkala sta le še dva tedna
in postajala sem vznemirjena. Čeprav na moj lanski
rojstni dan ni bilo snega, prav tako tudi ne na božični
dan, sem si to leto tega res želela. Predstavljala sem
si sebe in Nejca in Ano, kako sedimo skupaj na kavču in
se smejimo, pa tudi teta in Dalia kako sedita zraven.
Po drugi strani me je bilo strah. Še
nikoli prej mojega rojstnega dne ali božiča nismo
praznovali brez mame in očeta, to leto pa bo prvič
tako. Porajali so se mi razni dvomi: kaj če bomo vsi
čutili nekakšno grenkobo, saj bo praznovanje božiča
tokrat prvič potekalo brez dveh izmed najpomembnejših
oseb v mojem življenju? Kaj če Ana tudi tokrat ne bo
mogla priti? Kaj če ne bomo mogli praznovati božiča,
kot si želim? Saj Nejc ima svojo družino: njegova mama,
oče in mlajša sestrica Zoja, ki ga naravnost obožuje
bodo več kot mogoče, ampak zagotovo želeli preživeti
božič z njim.
Morda bi jih lahko povabili k nam, pa bi
tako vsi skupaj praznovali božič – kot velika,
srečna družina.
Naslednje jutro me je čakalo
presenečenje. Prvič, odkar smo se teta, jaz in Dalia
preselile, je prispelo pismo naslovljeno name (to ni bilo
iz banke, tista ne štejejo). Na nek način navdušena
sem odprla ovojnico. Ta občutek me je ob odpiranju pisem
spremljal že od malih nog. Vedno, ko sem prejela pismo,
sem ga z navdušenjem odprla, morda, ker so le-ta
prihajala le redko kdaj.
Pismo je bilo od babice in dedka,
staršev moje mame. Glede na to, da se ob telefonu in
računalniku nista preveč znašla, me ni začudilo, da
sta raje napisala pismo.
S pismom v roki sem stekla v svojo sobo
in ga kar se da hitro odprla. Bilo je zelo natančno in
ročno napisano na A4-format papirja.
Draga Adelina,
Verjameva, da ti je po več mesecih od
nesreče tvojih staršev še vedno malo hudo, tako kot
nama, saj take stvari ne pozabiš kar tako. Verjetno bo
potrebno še kar nekaj časa, da bo zapolnjena tista
čudna praznina, ki je ostala za Simonom in najino Petro,
tvojim očetom in mamo.
Veš, da se hitro približuje tvoj
rojstni dan, z njim pa tudi božič. Nama zdravje počasi
peša in vprašanje je, kako bova naslednje leto. Zato
sva se odločila, da vas prideva obiskat. Prišla bova
23. 12. Če bi se strinjale s tem (ti, Dalia in Sonja),
bi ostala kar do polovice januarja, do Daliinega
rojstnega dne, nato pa bi se vrnila nazaj domov. S Sonjo
bova še govorila, pa z Dalio tudi, vendar verjetno preko
telefona.
Vse vas zelo pogrešava in se že
veseliva druge polovice decembra, ko vas bova zopet
videla. Lepo pozdravi teto Sonjo in Dalio.
Se vidimo,
dedek in babica
Oh, dedek, zdravje vama gotovo ne peša.
Pa saj sta bolj zdrava kot jaz! Šaljivo sem v mislih
odgovarjala dedku.
Moje razmišljanje o pismu je zmotil
piskajoč zvok. Klical me je Nejc. Šele, ko se je na
mojem zaslonu izpisalo njegovo ime, sem se spomnila, da
bi se morala danes dobiti pri njem. Že pred petnajstimi
minutami!
Kako sem lahko toliko časa preživela
pred pismom? Ko sem ga odprla, je bila ura 10.15, zdaj pa
je bil mali kazalec na enajstici, tisti večji pa se je
pomikal proti devetici. Hitro sem pograbila jakno in
stekla po stopnicah.
Dobro, da je bil Nejc moj sosed, tako
nisem porabila veliko časa, da sem prišla do njega.
Morda bi se lahko celo pogovarjala z moje sobe v njegovo
in obratno.
Ko sem prekinila klic, sem že stala pred
vrati sosednje, Nejčeve hiše. Moja roka se je ravno
približala zvoncu, ko so se vrata pred mano odprla. Jaz,
ko sem se naslanjala nanje, sem začela padati naprej. Ob
misli, da to ne bo ravno prijetno, sem se naenkrat
ustavila. Nejc me je ujel 40 centimetrov nad tlemi.
Oddahnila sem si, verjetno mi je
prihranil kakšno modrico. Pogledala sem ga v oči, on pa
se je samo široko smejal. Postavil me je na noge, me
premeril od glave do pet in me pozdravil. Z rdečimi lici
sem mu odzdravila, pozdravila njegovo mamo, ki je bila v
kuhinji in mu nato sledila do njegove sobe.
Naenkrat me je Nejc vprašal:
»Adelina, ti si bila na kakšnih
tekmovanjih? Boš letos tekmovala na katerem področju?«
To vprašanje me je presenetilo.
Pogledala sem mu v oči in videla, da je precej resen.
Zanimalo me je, o čem je razmišljal ravno takrat. Morda
se je hotel prijaviti na kako tekmovanje. Ne vem, mogoče
je to bilo to.
»Ko sem bila v osnovni šoli sem se jih
nekaj udeležila, odkar sem v srednji šoli, pa sem se
kvečjemu udeležila literarnih natečajev. Bi rad šel
na kako tekmovanje?«
Nejc je zmajal z glavo, jaz pa sem se
poskušala spomniti, kaj bi bil razlog za to vprašanje,
če se ne želi prijaviti na nobeno tekmovanje. Prehitel
me je.
»Tvoje ocene so zelo dobre, zakaj ne
hodiš na tekmovanja?«
Aha, to je bilo to! Hotel je, da bi se
jaz prijavila na tekmovanja. To se ne bo zgodilo.
Nejeverno sem pogledala Nejca, misliš resno? Čez njegov
obraz se je razlezel tisti nasmeh, kakršnega je imel
vedno, ko je »imel nekaj za bregom«.
»Ne vem, nisem ravno za tekmovanja. Ti
bi lahko poskusil pri fiziki, to ti gre zelo dobro.«
Pogledal me je, nekaj časa strmel vame,
jaz pa nazaj v njega in na obrazu mu je pisalo, da o
nečem premišljuje. Z roko sem pomahala pred njegovimi
očmi, vendar se ni niti malo premaknil. Niti oči ni
zaprl, kar je bil zame znak, da ga pustim pri miru, naj
premisli. Pramen las mu je zdrsnil na čelo in niti tega
ni opazil. Mikalo me je, da bi mu ga popravila nazaj, a
sem ga na koncu raje pustila, da premisli.
»Morda pa bom šel na tekmovanje iz
fizike.« je rekel, ko se je iz svojih misli vrnil v
svojo sobo. »Kakšni so bili tvoji rezultati na šolskih
tekmovanjih?«
Malo sem premišljevala, vendar se kar
nekaj časa nisem mogla spomniti nekaterih tekmovanj.
Nejc me je vztrajno opazoval in čakal na moj odgovor.
Besedo sem imela že na koncu jezika, ko sem opazila, da
tisti pramen še vedno ni na svojem mestu. Preden sem
Nejcu odgovorila, sem se sklonila do njega in tisti
pramen postavila na svoje mesto.
»Nekajkrat sem bila na šolskih
tekmovanjih dovolj uspešna, da sem prišla na državno.
Tam sem skorajda vedno dobila srebrno priznanje, le
dvakrat zlato.«
»Zakaj pa si nehala tekmovati?«
Bala sem se, da me bo to vprašal,
čeprav sem vedela, da me bo razumel, če mu povem.
»Težko razložim. Včasih, ko so se
stvari malo zapletle, sem mislila, da jih ne bom mogla
rešiti. Ko morda nisem bila uspešna, se mi je zdelo
laže odnehati, kot doživeti še kakšen poraz.«
Nejc me je pozorno poslušal, ko sem
govorila. V sobi je zavladala tišina, ki jo je prelomil
on.
»Spet bi mogla tekmovati. Nekako te
razumem, čeprav – morala bi vztrajati, morda bi bila
lahko do zdaj na samem vrhu. Poskusi pri kemiji.«
Morda je imel Nejc prav, ko je rekel, da
bi morala vztrajati. Tudi sama sem včasih pomislila na
to. Toda, da bi zdaj kar naenkrat zopet šla tekmovat,
ne, da bi vedela, kakšne približno bi bile naloge …
Tu sem se ustavila in spoznala, da sem spet počela to.
Bežala sem stran, zaradi strahu pred neuspehom si sploh
nisem hotela dati priložnosti, da bi nekaj dosegla.
Morda. Morda bom pa le šla na to tekmovanje. Nočem biti
nekdo, ki zapravi priložnost.
Dan se je prevešal v večer in jaz sem
vedela, da se bom počasi morala odpraviti domov. Z Nejcem
sva ležala na postelji in se pogovarjala, ko je vstopila
njegova mama. Rekla je, da me teta kliče na njihov
telefon in, da naj se oglasim.
Po hitrem pogovoru s teto (klicala je,
saj jo je zanimalo, kdaj pridem domov) sem se vrnila
nazaj v Nejčevo sobo.
»Za pol ure, ali pa kakšno eno uro bom
morala domov.«
Ni mi odgovoril, le komaj vidno je nagnil
glavo najprej naprej, nato jo je postavil na prejšnjo
mesto. Namestila sem se na postelji, na podobnem mestu
kot prej. Nejc me je prijel za roko in tako sva samo
strmela v strop njegove sobe.
Kljub tišini se mi je vse okoli mene
zdelo tako naravno, tako prav in sploh me ni motilo, da
nisva govorila. Z besedami ali brez, dovolj je bilo že
samo to, da sem bila ob njem in že sem se počutila kot
se počuti majhen otrok, kadar prejme darilo. Dotik
njegove roke je bil dovolj, da me je z mislimi poneslo v
nek čuden svet, kjer ni bilo ničesar drugega kot le on
in jaz.
Sploh nisem opazila, kako hitro je minil
čas. Počasi sem se začela odpravljati, saj je od
tetinega klica minila že ena ura.
»Želim si, da bi še lahko ostala.«
»Saj sem bila dolgo tukaj in čez noč
ne bom izginila« sem se mu nasmehnila in nekaj časa
samo strmela vanj.
Vračal mi je pogled. Njegove oči so me
vedno znova začarale. Včasih sem se kar izgubila v
njih, kar se je zgodilo tudi zdaj. Ko sem tako gledala
vanj, se mi je zdelo, kakor, da ga poznam že od nekdaj.
Bil je neka oseba iz otroštva, s katero sem preživljala
ure v vrtcu. Ko sem mu zrla v oči, se mi je zdelo, kot
da berem njegove misli. Vedela sem, kaj čuti, vedela
sem, da me ima rad. Zelo, zelo rad. In, ko so nastopili
taki trenutki, sem želela steči k njemu, ga objeti,
poljubiti.
Tako sem tudi storila. Medtem, ko sva
bila objeta sem razmišljala, kakšno bi bilo moje
življenje, če njega ne bi imela. Z mislimi nisem
prišla dlje od vprašanja: »Kakšna oseba bi bila, če
ne bi spoznala Nejca?«, saj jih je Nejc prekinil.
»Adelina, ti je že kdo povedal, kako
lepe oči imaš?«
Ob njegovem vprašanju mi je šlo kar
malo na smeh. Jaz sem že od vsega začetka občudovala
njegove oči, potem pa mi reče, kako so moje lepe? Saj
je hotel to povedati, kajne? Meni se moje modre oči niso
zdele nič posebnega.
»Če boš rekel, da so moje oči lepe,
to ne pomeni, da bom ostala dlje.«
Malo sem se nasmehnila in tudi Nejcu se
je na obrazu zarisal nasmeh. Še ena stvar na njem, ki je
bila nekaj posebnega. Njegovi zobje so bili »snežno«
beli, nasmeh pa res, res, res lep. Samo pogledal me je
in vedela sem, kaj je mislil. Ni mu bilo potrebno
povedati, vedel je, da bom razumela. »Vem, vem. Resno
sem mislil.«
»Pesem.«
Začudeno sem pogledala Nejca, vendar se
mi je zdelo, da je govoril bolj sebi kot meni.
»Napisal bom pesem.« zdaj me je gledal
v oči in vedela sem, da misli resno. »Napisal bom pesem
o tebi.«
Nisem vedela, kako naj mu odgovorim in
nazadnje sem ostala tiho, še vedno v njegovem objemu.
Čeprav sem vedela, da moram oditi, se
moje telo kar ni in ni hotelo odzvati. Končno sem se
izvila iz Nejčevega objema in se tokrat res namenila
domov.
Ko sem odprla domača vrata, sem pred
sabo zagledala teto. Ni izgledala najbolj veselo.
»Ja, ja, vem. Prej bi morala priti
domov.«
»Kaj res?« obtožujoče me je
pogledala. »Pa sem mislila, da si na to možnost
pozabila. Očitno nisi, ampak si pri Nejcu vseeno ostala
tako dolgo. Tvoj fant ali ne, ne moreš preživeti več
časa pri njem kot doma.«
»Oprosti, vem, da …« hotela sem se ji
na hitro opravičiti, medtem, ko sem si njene besede še
enkrat ponavljala v mislih. Kaj hitro sem ugotovila, da
ve nekaj, česar ji nisem povedala.
»Čakaj malo, kaj si mislila s tistim
fantom ali ne?« v kolikor sem se spominjala, ji tega, da
sva z Nejcem par, nisem omenila.
Vse, kar je vedela, je bilo, da sva zelo
dobra prijatelja. Kar na nek način tudi sva bila, to in
še malo več. Kakorkoli, to ni igralo glavne vloge v tem
primeru. Kako je teta vedela za Nejca in mene?
»Daj no, Adelina, vidva zagotovo nista
samo prijatelja. Po cele dneve preživiš z njim,
večkrat se zamisliš in sploh ne slišiš, kaj ti
govorim. Telefon imaš ves čas v rokah in opazuješ, ali
si dobila kakšna sporočila. Misliš, da sama nisem bila
nikoli zaljubljena in ne vem, kako je to?«
»No…« tako o teti nikoli nisem razmišljala.
Vedela sem, da ni imela fanta, kaj šele moža, ampak
bilo je zelo verjetno, da je bila že zaljubljena.
Mislim, katera polnoletna oseba lahko reče, da nikoli ni
bila zaljubljena (štejejo tudi samo enostransko)?
Svoji teti sem morala delno dati prav,
čeprav sva z Nejcem par, bi morda morala več časa
preživeti doma, z njo in Dalio. Ampak, bilo je tako
težko. Vsak delček mojega telesa je vleklo k Nejcu,
moja vest pa je govorila, da je prava stvar, ki jo moram
storiti, biti doma. Nekaj časa sem pri miru stala pred
teto.
»Saj bom več doma, obljubim.« sem ji
rekla.
Teta, kot da bi njena jeza splahnela
stran, je rekla: »V redu. Pa ne misli, da ti ne zaupam,
samo rada bi, da si več časa doma, z mano in Dalio.«
Čisto sem jo razumela. Tako kot si je
zdaj ona želela, da bi bila jaz več doma, sem si jaz
vedno želela, da bi mama in oče z mano (zaradi potovanj
ju pogosto ni bilo doma, okrog 12 dni v enem mesecu) in
Dalio preživela več časa.
»Saj bom. Ne skrbi.« Nasmehnila sem se
ji in odšla v svojo sobo, na poti pa še pozdravila
Dalio.
***
Skoraj sem že zaspala, ko se je z vrat
moje sobe zaslišalo trkanje. Dalia je tiho vstopila v
mojo sobo, sedla na rob moje postelje in prižgala
svetilko na moji nočni omarici.
»Kaj pa je?« bila sem začudena, da je
prišla k meni. »Ne bi morala že spati?«
Zmajala je z glavo in me malo zadržano
pogledala. »Želim govoriti s tabo.«
Po nekaj trenutkih mi je povedala, zakaj
je prišla k meni. Zdaj je bilo prvič, da se je hotela
pogovoriti z mano. Vprašala sem jo, kaj je narobe.
»Kdaj si bila prvič zaljubljena?« po
rdečici na njenih licih sem vedela, da ji o tem govoriti
ni najprijetneje, vendar sem takoj vedela: moja mala
sestrica je zaljubljena! Nisem bila popolnoma prepričana
o tem, a kaj drugo bi lahko bilo?
»Kdo ti je všeč?« sem se ji
nasmehnila in opazovala, kako je rdečica na njenem
obrazu rasla.
»Kako, kako veš?« ob njenem začudenem
in zmedenem pogledu mi je šlo malo na smeh. Kar naenkrat
sem se res začela smejati, ona pa je še bolj začudeno
gledala vame.
»Dalia, tvoja lica so čisto rdeča,
zadnjih nekaj dni se pogosto zamisliš, zasanjaš, pa že
tvoj ton glasu izda vse.«
Malce jezno me je gledala, saj sem se
smejala.
»Ampak tudi ti si pogostokrat zamišljena.
Mislila sem, da je to nekaj normalnega. Pa tudi zardiš
pogosto, še posebej, ko kdo omeni Nejca … Oh, Adelina!
Ti in Nejc – vidva sta par!«
Zdaj sem bila jaz tista, ki je zardevala.
Tudi Dalia je ugotovila, prav tako kot teta. Nekaj časa
je v sobi vladala tišina. Obe, tako jaz kakor Dalia sva
bili zamišljeni.
»Je tvoj sošolec?« prelomila sem tišino
in Dalio vprašala o fantu.
»Kdo? Aja …« malo je bila še vedno
zamišljena, ko sem ji zastavila vprašanje, vendar je
hitro ugotovila, na koga sem mislila. »Ne, iz devetega
razreda je.«
»Kdo pa?« moja radovednost je kar naraščala,
Dalii pa ni bilo najprijetneje govoriti o tem.
»Jaz… tega ti ne povem.« čeprav me
je zelo zanimalo, kako se glasi fantovo ime, nisem
želela pritiskati nanjo. Veliko je bilo že to, da je
sploh prišla k meni, da bi mi to povedala.
»Lahko spiš na drugi strani moje
postelje. Če boš zdaj šla v svojo sobo, lahko
prebudiš teto.«
Kot da bi si malo oddahnila, je sprejela
moj predlog in kaj kmalu sva obe trdno spali.
PESEM in SNEG
Nestrpno sem čakala na piskajoč zvok
zvonca, kajti le-ta bi pomenil, da sta babica in dedek
prišla. Sporočila sta, da prideta teden prej, kot sta
napisala v pismu. Komaj sem že čakala, da ju zopet
vidim. Ko smo se s teto Sonjo in Dalio selile sem, sta
pomagala in vse od takrat ju nisem videla.
Po eni uri čakanja sem končno
zaslišala zvok zvonca. Stekla sem po stopnicah in hitro
odprla vrata. Kdo pa je stal pred mano? Nejc! Malce sem
bila jezna nanj, da je zmotil moje čakanje na babico in
dedka. Seveda pa to, da je Nejc prišel k meni, sploh ni
bilo slabo.
»Zmotil si moje čakanje na babico in
dedka.« Z nasmehom na obrazu sem ga objela.
»Dober dan tudi tebi, Adelina!« nasmejan
me je objel nazaj, meni pa je postalo kar malo nerodno,
ker ga sploh nisem pozdravila. Dobro, da Nejc ni
zamerljiv. Naenkrat sem poskočila in skoraj zacvilila.
Namesto tega sem izpustila nek … čuden krik.
»Kaj je narobe?« Nejc me je prestrašeno
in zaskrbljeno gledal, jaz pa nisem mogla govoriti od
navdušenja. Približevala sta se nama babica in dedek.
Stekla sem mimo Nejca, naravnost proti njima in se
ustavila ravno dovolj hitro, da se nisem zaletela v
dedka, ki je nosil kovčka. In TAČKO!
Tačka je bila mačka, ki je pri babici
in dedku bivala že kakšna štiri leta. Nikamor nista
šla brez nje, jaz pa sem jo že od vsega začetka zelo
rada božala. Njena dlaka je bila namreč precej dolga,
mehka in čista.
Teta Sonja, ki je ravno končala s
pripravo kosila, nas je poklicala v hišo. Babica, dedek
in Nejc, ki so se zatopili v pogovor, so stopali pred
mano. Jaz pa sem, kot, če bi bila stara šest let,
poskakovala od navdušenja.
H kosilu smo sedli šele kakšno uro po
tem, ko nas je teta poklicala v hišo, saj sta dedek in
babica svoje stvari odnesla v sobo, ki smo jo jima
pripravili. To je bila »soba za goste«, ki je bila zdaj
prvič uporabljena.
Ko smo bili končno vsi zbrani za mizo,
tudi Nejc, se je vnel pogovor o avtomobilih. Priznam,
nisem pričakovala, da se bosta dedek in babica odločala
za nakup novega avtomobila, predvsem zato, ker sta ga
redkokdaj uporabljala. V trgovino, ki je bila blizu
njunega stanovanja sta hodila kar peš, ali s kolesom.
Čeprav smo precej dolgo govorili o avtomobilih, je bil
vrhunec pogovor o božiču. Nisem prepričana, kako dolgo
smo govorili o hitro približujočemu se prazniku,
verjetno kakšno uro. Čas je minil zelo hitro! Vedno sem
rada poslušala zgodbe babice in dedka – o otroštvu,
pa zanimivih dogodkih iz njunega domačega kraja, včasih
si je dedek celo izmislil kakšno, da nas je nasmejal –
in tokrat ni bilo nič drugače. Dedek je začel
pripovedovati o tem, kako je kot majhen pomagal očetu
pri paši. S prijatelji so skupaj pazili, da živina ni
ušla. Po kosilu, ki so ga prinesli s sabo, so vseeno
postali nepozorni, začeli so se igrati. Šli so se
skrivalnice. Nekaj fantov se je skrilo v bližnji gozd.
Ostali so jim sledili tja in pustili živino samo. Ko so
se zbrali na pašniku in so šteli živino, so opazili,
da nekaj živali manjka.
Kako se je zgodba končala, nisem
slišala, saj sem se med gledanjem Nejca zatopila v svoje
misli. Vesela sem bila izraza na njegovem obrazu, ki je
jasno kazal, da sta mu babica in dedek všeč. Mojih oči
na sebi ni opazil, saj je pozorno poslušal vsako dedkovo
besedo in si jo, verjetno, želel zapomniti. Na moje
ustnice je legel nasmeh, ko sem si predstavljala Nejca,
kako to zgodbo pripoveduje svojim vnukom.
Moje razmišljanje je prekinila teta
Sonja, ki je na mizo prinesla sladoled. V mojih očeh je
bilo verjetno možno zaznati presenečenje, veselje,
navdušenje in morda še kaj. Sladoled v decembru! Ko sem
pogledala okrog sebe, sem opazila, do so vsi ostali imeli
enak pogled kot malo prej jaz. Sladoleda gotovo ni nihče
pričakoval. Edina oseba, ki ni bila presenečena, je
seveda bila teta Sonja. Samo na široko se je smejala,
medtem, ko je opazovala naše začudene poglede. Lahko
začnemo jesti? Tega nisem izgovorila naglas, saj je teta
že začela deliti sladoled naokrog.
Ko smo se končno vzdignili od mize, vsi
siti, smo se preselili v dnevno sobo. Teta, Dalia, babica
in dedek so se odločili za gledanje za televizije, midva
z Nejcem pa sva se raje odpravila v mojo sobo.
Nejc je rekel, da bo šel v petek spet v
knjižnico. Vprašal me je, če bom šla z njim, pa sem
se nekako izgovorila. Saj ne, da ne bi hotela iti z njim,
imela sem učno uro za vozniški izpit. Sprva mu nisem
hotela povedati, hotela sem ga presenetiti, ko bi ga že
opravila. Navsezadnje se mi je vseeno zdelo bolj prav,
če mu povem.
***
Nejčeva navdušenost nad knjigami me je
vedno znova začudila. Če je imel čas, je lahko v
knjižnici preživel po več ur. Samo sedel je tam in
bral izbrano knjigo, kdaj pa kdaj vstal, si malo
pretegnil noge, ali pa se tako zatopil v branje, da sploh
ni slišal mojih besed. Res je bilo, da ga med branjem
nisem želela veliko motiti, ker mu je veliko pomenilo,
če pa sem ga morala kaj »nujno« vprašati, sem ga
vseeno zmotila.
Jutri je namesto branja knjig imel namen
listati knjige o fiziki. Kot je rekel, se je prijavil na
tekmovanje. Če kaj, mu je fizika gotovo šla odlično od
rok. Nisem dvomila, da bo na tekmovanju precej uspešen,
z literaturo ali brez.
Zvečer je Nejc prišel k nam in čeprav
sta bila babica in dedek tukaj štiri dni, si še vedno
nismo povedali vsega, kar se je dogajalo v zadnjih petih
mesecih. Tudi Nejc se je pogosto pridružil pogovoru. Vse
o moji preteklosti ni poznal, vedel pa je marsikaj.
Govoril je tudi o tem, kako se je on z družino preselil.
Čeprav si nisem predstavljala, da bom
pomislila to, sem bila v zadnjih dneh tako srečna, kot
pred nesrečo staršev. Tako in morda še malo bolj. Še
vedno sem ju pogrešala, vendar je bilo okoli mene toliko
oseb, ki sem jim zaupala, rada preživljala čas z njimi.
Ana me je poklicala, da pride komaj v
ponedeljek, saj bodo prej nekam šli z družino. Imena
kraja si nisem zapomnila, vendar sem bila vesela, da njen
obisk ni odpadel.
***
Pouk je bil končan in z Nejcem sva se
odločila, da bova uro, preden se razideva preživela v
kavarnici nedaleč stran. Račun je poravnal on. Spet!
Skoraj vedno je vztrajal, da bo on plačal, meni pa je
vsakič postajalo bolj nerodno.
Tokrat je bil njegov odgovor: » Jaz sem
predlagal, da greva sem, jaz bom poravnal račun.«
Jaz sem seveda protestirala, na koncu pa
je račun vseeno poravnal on. Nekaj časa sva še sedela
in se pogovarjala, nato pa se poslovila in odpravila vsak
v svojo smer.
Ob pol petih sem začenjala učno uro. Na
žalost sem bila približno pet minut prepozna. Na srečo
nisem bila edina, ki je zamujala. Moj inštruktor, kot
sem ga sama klicala, je bil za pet minut bolj pozen kot
jaz.
Minute so se mi zdele kot ure. Misli so
mi ves čas uhajale na vse konce. Želela sem presenetiti
Nejca s tem, da se mu pridružim v knjižnici.
Ko je ena ura končno minila, sem se
odpravila do knjižnice. Počasi sem odprla velika vrata
in vstopila. Ozirala sem se in iskala Nejca, vendar ga
nisem našla. Vprašala sem knjižničarko, kje je.
Poznala ga je, saj je bil res zelo pogosto v tej zgradbi.
Pokazala mi je pot do njegove mize, nato pa se vrnila na
svoje mesto.
Nejc naj bi sedel za mizo, ki jo je
skrivala velika polica s knjigami o pravu. Počasi sem
stopala naprej in se vedno bolj približevala »cilju«.
Samo še kak korak me je ločil od Nejčeve mize, že sem
ga lahko videla izza knjig, ko je k njemu pristopila Mia.
»Kaj pa Mia počne v knjižnici?« je
zamenjalo vprašanje »Zakaj pa se Mia v knjižnici
druži z Nejcem?«
Da sta že prej govorila, sem ugotovila
po tem, da se nista pozdravila. Njune prve besede, ki sem
jih slišala, so zvenele nesmiselne, nekaj sta morala
govoriti že prej. Prepričana o tem sem bila, ko se je
Mia usedla nasproti Nejca.
Iz radovednosti, kaj bosta počela, sem
ostala skrita za knjigami in tiho opazovala njuno
početje. Vseh njunih besed nisem slišala, le kdaj pa
kdaj kakšno. Najprej sta govorila o nekem filmu, se mi
zdi.
Šele ko jo je odprla, sem opazila, da
ima tudi Mia knjigo v rokah. Počasi jo je odprla, Nejc
pa je zopet začel brati svojo knjigo.
Odločila sem se stati za polico s
knjigami, morda kakih pet minut, nato pa bi stopila do
Mie in Nejca. Skoraj sem zakorakala naprej, ko je Mia
dvignila pogled. Mislila sem, da se bosta z Nejcem spet
začela pogovarjati, vendar Mia ni spregovorila. Samo
strmela je v Nejca. On je bil preveč zatopljen v branje,
da bi to opazil, če pa je že opazil, tega ni nikakor
pokazal. Vsaj meni se je zdelo tako.
Opazila sem, da se je Miina roka
premaknila in mi odprla pogled na naslov njene knjige. Ko
sem ga prebrala, mi je bilo še manj jasno, kaj se
dogaja. Enciklopedija živali? Od kdaj pa Mio zanimajo
živali? Zadnjič, ko sta Ema in Maša govorili o
vevericah, ki so bile tema njunega eseja pri biologiji,
se je Mia kremžila. Poleg tega je govorila, da je z
živalmi samo veliko dela.
Stavim, da je rada hodila v živalski
vrt, ko je bila mlajša, vendar dvomim, da jo zanimajo
živali. Naj mi že kdo pove, kaj se dogaja? Znova sem
hotela stopiti izza sence knjig, znova sem se ustavila.
Mia je pospravila knjigo, kar je Nejc opazil. Rekla je
nekaj v smislu, da se ji mudi domov.
Ah, dobro. Odhaja. Moje olajšanje ni
trajalo dolgo, saj se je Mia naenkrat približala Nejcu
in ga… Poljubila!?
Sprva, kot, da se je čas ustavil, nisem
čutila ničesar. Potem pa kar naenkrat… jeza. Bila sem
jezna, da je Mia poljubila Nejca in, da ji je on to
pustil. Razočaranje. Nikoli si nisem zares
predstavljala, da bi se z Nejcem poročila, čeprav sem
kdaj pomislila, da to ne bi bilo slabo, nisem
pričakovala, da se me bo tako hitro naveličal. Saj
sploh ni storil ničesar, s čimer bi pokazal, da mu
Miino dejanje ni bilo všeč!
Močnejša od jeze je bila samo žalost.
Kar se da hitro sem stekla proti vratom,
s strahom in zavedanjem, da če mi ne uspe v nekaj
sekundah, me bodo vsi videli jokati. Mislim, da me je
Nejc videl, vendar mi ni bilo mar. Želela sem le kar se
da hitro priti domov.
Ko sem končno prišla domov, sem kar
mimo tete in Dalie stekla v svojo sobo in se zaklenila.
Maskara se je s solzami prelivala po mojem obrazu, ko sem
sedela na postelji. Naenkrat mi sedenje ni bilo več
všeč in tako sem glavo zakopala v vzglavnik.
Ne vem, koliko časa je minilo, preden
sem vzdignila glavo, niti ne vem, kako dolgo sem bila v
knjižnici, ko pa sem to končno storila, sem se usedla
za mizo in začela pisati pismo za Nejca. Če bi o tem
govorila na štiri oči, bi bilo preveč boleče in morda
bi me lahko prepričal v nasprotno, kar sem želela
narediti. Tudi sporočila mu nisem želela poslati, ali
pa prekiniti z njim preko telefona.
Na začetku z nekaj negotovosti, nato pa
odločno, sem začela pisati.
Dragi Nejc,
verjetno se čudiš temu pismu, zdaj,
ko ga še nisi prebral. Pa vendar, ko boš prišel do
konca, upam, da boš razumel. Ne bi prenesla, če bi ti
le napisala SMS, prav tako pa ne morem govoriti s tabo na
štiri oči. Se spomniš tistega petka, ko si mi rekel,
da moraš nujno govoriti z mano? Se spominjaš najinega
pogovora takrat? Se spominjaš tistega dne, ko si me
prvič poljubil?
Zanima me, ali veš, koliko časa je
minilo od takrat? Dolgo sem premišljevala, če naj ti
dam to pismo, če naj ga sploh napišem.
Se spomniš, kako si odšel v
knjižnico, jaz pa sem šla na učno uro, saj bom kmalu
delala izpit za avtomobil? Končala sem prej, kot sem ti
povedala, saj sem te želela presenetiti in se ti
pridružiti v knjižnici. Ko sem prišla tja, mi je
knjižničarka povedala, kje si. Videla sem, da si
govoril z Mio, zato sem obstala za omaro s knjigami,
nisem se premaknila, samo opazovala sem vaju. Izgubila
sem občutek za čas, medtem, ko sem vaju gledala, oba
nasmejana. Upala in prepričevala sem se: saj je vse v
redu, samo pogovarjata se, kot običajna prijatelja. Nato
pa, ko sem že začela res verjeti glasu v meni, te je
Mia poljubila.
Ne morem ti povedati, kako sem se
počutila takrat, v meni je bilo več različnih
občutkov, ki jih pravzaprav niti zdaj še ne razumem
vseh. Stekla sem domov, solze sem zadrževala dovolj
dolgo, da sem prišla do svoje sobe in nisem začela
jokati kar pred vsemi.
Oprosti Nejc, če se te bom nekaj
časa izogibala. Pravzaprav ne vem, če te bo motilo ali
ne. Ne misli, da sem jezna nate ali nanjo, res sem bila,
pa ne več, sem zgolj…
… razočarana.
Je nekaj, česar ne veš o meni.
Dvakrat, dvakrat sem imela sanje. Dvakrat sem sanjala o
tebi … Dvakrat so se moje sanje izkazale za resnične.
Verjetno bo najbolje, da ostaneva sošolca,
samo to in nič več in verjetno tudi ti misliš tako …
Upam, da ti nekaj vseeno pomenim, da
boš me na nek način zmeraj nosil v svojem srcu. To je
torej konec najine zgodbe.
Tvoja Adelina.
Sprva nisem nameravala pisati o svojih
sanjah, pa sem si premislila. Ko sem malo pomirjena brala
svoje pismo, sem premišljevala, ali naj ga sploh dam
Nejcu. Napisala sem vse misli, ki so se porajale v moji
glavi. Nisem bila prepričana, da mu želim to pokazati,
vse moje občutke.
Zopet sem izgubila občutek za čas,
medtem, ko sem sedela, gledala pismo in premišljevala o
Nejcu, Mii. Spomnila sem se na Mašo in Emo.
Znova sem imela občutek, da sem izgubila
vse. Tako kot ob nesreči staršev. Znova je bilo vse,
kar sem želela, ostati v sobi. Tako ne bi bilo potrebno
ničesar pojasnjevati. Oscar Wilde je imel prav. Ljudje
ti povejo, da se sanje uresničujejo, ob tem pa pozabijo,
da so nočne more prav tako sanje.
Zaslišala sem trkanje. Babica je
želela, da ji odprem vrata. Dolgo me je prepričevala,
predem sem ji jih končno odprla.
Vstopila je v sobo in se razgledala
naokrog. Njene oči so obstale na mojem pismu. Ko sem to
opazila, sem ga hitro umaknila in pospravila v predal.
Babičine oči so se zdaj preselile name in šele takrat
sem se spomnila, da sem imela oči rdeče od joka.
Žalostno me je gledala in me objela.
Nič nisem mogla storiti čez to, da sem
spet začela jokati. Sesedla sem se na posteljo, babica
pa je zavzela moje prejšnje mesto na stolu.
»Zakaj se slabe stvari vedno dogajajo
meni?«
»Saj se ne.« babica me je mirila
»vsakemu se dogajajo slabe stvari. Zdaj pa mi povej, kaj
je narobe.«
Zakaj pa ne? Če povem babici, stvari ne
bodo slabše kot so, morda bo samo pomagalo.
»Nejc. Bil je v knjižnici. In Mia, Mia
je bila z njim. Onadva sta se …«
Spet sem jokala. Babica, ki je vedela, da
sva bila z Nejcem več kot prijatelja, je zdaj vedela
tudi, katere besede nisem mogla izgovoriti. Še enkrat me
je objela in mislim, da je iskala besede, ki bi me
razvedrile.
»Veš, tudi jaz sem imela fanta v
srednji šoli.« z zanimanjem sem jo pogledala »vse je
bilo lepo, dokler se nekega dne nisva sprla. Zares sprla.
Tako sva prekinila stike, vsaj on jih je z mano. Ni več
hotel govoriti z mano. Tisti večer sem izgledala prav
tako kot zdaj ti. Medtem ko sem jokala, je do mene
prišla mama in mi rekla, naj napišem pesem. In res sem
jo, kar mi je pomagalo. Poskusi. Napiši pesem, morda ti
bo pomagala. «
Pisanje pesmi? Nazadnje sem pesem
napisala v osnovni šoli. Odločila sem se zaupati babici
in poskusiti. Medtem, ko je odhajala iz sobe, sem na plan
privlekla nov list papirja.
Najprej nisem vedela, kaj napisati, ko pa
sem enkrat začela, je šlo hitro. Čeprav z malo rimami
je bila pesem v pol ure končana. Pisanje res je
pomagalo, vendar sem bila nato precej utrujena. Nič
čudnega, saj je bila ura že deset, jaz pa sem zjutraj
zgodaj vstala.
Čez približno dvajset minut sem ležala
v postelji in brala knjigo. Ne spomnim se kdaj in kako
sem zaspala, verjetno med branjem, saj je zjutraj knjiga
bila na meni.
Pretegnila sem se, nato pa se po
stopnicah odpravila v kuhinjo. Teta Sonja je že bila
tam. Ko me je pozdravila in čestitala za rojstni dan,
sem se spomnila včerajšnjih dogodkov, ki bi jih najraje
pozabila. Se vsakemu kdaj zgodi nekaj, kar želi
pozabiti, nato pa se naslednje jutro zbudi in se spomni,
ne samo, da nekaj ne bi smelo več biti del njegovega
spomina, ampak tudi, kaj mora pozabiti? In tako si
medtem, ko se trudi pozabiti, v misli prikliče vse
spomine?
Spomnila sem se, da mi je nekoč nekdo
rekel:
» Ljudje se spremenijo, spomini pa ne.«
Dolgo sem premišljevala, kje sem to
slišala, vendar odgovora nisem našla. Morda bi lahko
pomenilo, da preteklih dogodkov ne moremo pozabiti?
Po kosilu in čestitkah babice, dedka in
Dalie, sem se odločila, da se bom prehodila do jezera.
Čeprav je bilo zunaj zelo mrzlo in oblačno, sem se
kmalu sprehajala po gozdu.
Še približno petdeset metrov me je
ločilo od klopce pred jezerom, ko sem zagledala postavo,
ki je tam sedela. Takoj sem vedela, kdo je. Nejc. Za
nekaj časa sem obstala kot kamen, nato pa sem se
previdno obrnila. Želela sem iti domov, preden bi me
Nejc opazil. Na žalost sem imela smolo in že pri prvem
koraku pohodila vejico. V istem trenutku, kot je počilo,
se je Nejc ozrl in me opazil. Pozdravil me je, ja pa
nisem vedela, kaj naj naredim. Počasi, tako kot sem se
prej obračala stran, sem se zdaj proti njemu. Ko sem
videla njegov obraz, sem iz nekega razloga postala jezna.
»Kje pa je Mia?« je bil moj pozdrav,
Nejc pa je ob tem, ko sem omenila Mio, postal bled.
»Zakaj sprašuješ?« to je rekel, kot
da ne bi vedel, o čem govorim!
»Nejc,« obtožujoče sem ga pogledala
»bila sem tam. Včeraj, v knjižnici. Ko sta bila z Mio
skupaj. In videla sem, da te je, preden je odšla …«
zopet mi je bilo težko izgovoriti naslednjo besedo »…
poljubila.«
»Adelina, jaz …«
»Ne reci ničesar.« prekinila sem ga. Z
desno roko sem iz žepa zvlekla pismo, ki sem ga včeraj
napisala in sem ga prej vzela s sabo, da bi ga še enkrat
prebrala, preden ga dam Nejcu. Zdaj je stal pred mano in,
no sem mu ga kar takoj izročila.
Začudeno me je pogledal.
»Ne odpiraj ga še. Počakaj, da prideš
domov.«
Prikimal je, nato pa nobeden ni rekel ničesar
več. Po več minutah tišine je Nejc rekel, da mora
počasi domov. Gledala sem ga odhajati in, ko se je
izgubil med drevesi odšla do klopce, kjer je prej sedel.
Na njej sem videla popisan list papirja.
Začela sem brati besedilo, saj me je
zanimalo, če je od Nejca. To sem pravzaprav že vedela,
vendar sem hotela upravičiti svojo radovednost s tem, da
bi list tukaj lahko pustil tudi kdo drug.
»Napisal ti bom pesem.« mi je rekel
enkrat. Ko sem začela brati, sem hitro ugotovila, da je
to ta pesem.
O NJEJ
Ona je tista,
ki me nasmeji
in ko se smeje,
lepo žarijo ji oči.
Vsakokrat, ko jo pogledam,
se v meni nekaj prebudi.
Skupen čas hitro mineva,
na koncu kot ptica od mene odleti.
Jo vidim skozi okno,
vsak dan preden zaspim.
Ob zvokih njene res glasne budilke,
vsako jutro se zbudim.
Moje srce hitreje bije,
vsakič ko sem z njo.
Ko hladne roke ima me prime,
da moje jih segrejejo.
Se ti zdi,
da neke vrste bolezen
do nje moja je ljubezen?
Solze so mi stekle po licih, ko sem pesem
prebrala do konca. Čeprav je bilo to morda narobe, sem
se odločila pesem obdržati.
Kar naenkrat je name padla snežinka.
Nato še ena, pa še ena, še četrta, peta … Kmalu jih
je bilo toliko, da jih nisem več štela.
Vse najboljše, Adelina! Za darilo pa
sneg. Obrisala sem si solze in nekaj časa še sedela na
klopci, nato pa se spomnila, da bi morala domov. Potem pa
kar pot pod noge. In res sem vstala in se med belimi
snežinkami odpravila domov. Če bo le snežilo do konca
dneva, čez noč in še jutri! To bi bilo res lepo.
***
V naslednjih mesecih sem si včasih
močno želela, da bi še vedno imela Nejca, čeprav sem
se nekako sprijaznila z dejstvom, da sva se zelo redko
pogovarjala. Morala sem, saj sem bila jaz tista, ki sem
zapustila njega.
Kljub temu se mi je včasih zdelo, da bi
bilo lepo govoriti z Nejcem, ko sem dobila zlato
priznanje pri tekmovanju iz kemije, da sem se pobotala z
Mašo in Emo …
EPILOG
Stala sem na pomolu in v daljavi videla
dve postavi. Hodili sta ena ob drugi, z roko v roki. Manjša
se je naslanjala na višjo. Počasi sta se mi
približevali. Ko sta bili dovolj blizu in sem videla
njune obraze, sem opazila, da sta fant in dekle. Bila sta
oddaljena le še nekaj korakov in še vedno sta se mi
približevala, jaz pa sem videla, da sta to pravzaprav
mama in oče, le mlajša. Hodila sta, kakor da me ni,
kakor da bi na mojem mestu bil le zrak. Nenadoma se je
slika spremenila. Kjer sta še minuto nazaj stala mama in
oče, sva se pojavila jaz in Nejc. Pol koraka oddaljena
sva se poljubila. Dobila sem občutek, da se to res
dogaja. Spomnila sem se vsake minute, ki sem jo
preživela z njim.
Ali mu je še vedno mar zame?
Sebe sem vprašala, zakaj mi je toliko
mar za Nejca, za njegova čustva do mene? Res je bilo, da
mu nikoli nisem dala priložnosti razložiti stvari.
Hotela sem verjeti, da sem ga prebolela,
vsaj trudila sem se, da bi bilo to res, zdaj pa se je v
meni zopet prebudil glas, tisti tihi, a tako resničen
glas, ki je govoril, da sem še vedno zaljubljena vanj. V
mislih sem si ponavljala, da to ni res, moje srce pa je
govorilo drugače.
Nejca sem enkrat že izgubila in ko je
odšel, je z njim odšel tudi delček mojega srca.
Delček, ki sem ga močno pogrešala. Pogrešala sem
Nejca. Spoznala sem, da ne želim iti naprej brez njega.
***
Ko sem vstala, me je obdajala neka
pomirjenost, neko veselje, vznemirjenje, ki ga že dolgo
nisem čutila. Nejcu sem poslala sporočilo, da se morava
dobiti pri jezeru. Na tisoče delčkov mene je vpilo od
veselja. Bila sem pripravljena na pogovor z njim. Bila
sem pripravljena na razočaranje, če se stvari ne bi
iztekle tako, kot sem upala. Najpomembneje, bila sem
pripravljena, da se s konca vrnem nazaj na začetek, da
po štirih mesecih dam novo priložnost sebi in Nejcu,
nama.
Spoznala sem, da je včasih potreben
pogum, da stvari, ki jih ne moremo spremeniti, pustimo za
sabo. Ne danes. Danes sem potrebovala pogum za to, da
spremenim nekaj, kar lahko. Nejcu lahko povem, da še
vedno nekaj čuti do njega – to mi ni potrebno
enostavno pozabiti. Od njega je odvisno le, kakšen bo
konec.
Ko sem hodila po potki do jezera, sem se
ustavila, gledala naravo okrog sebe, ki je iz nekega
razloga do zdaj še nisem pozorno opazovala. Zvončki so
cveteli in prvič sem se ustavila ter nabrala en šopek.
Potem se mi je v misli prikradlo vprašanje. Zakaj je v
gozdu vse tako mirno, naravno, veselo? Toliko različnih
vrst rastlin, živali, ki sprejmejo, kar so. Delijo
hrano, delijo vodo, delijo prostor, kot, da bi vedele, da
je vsak nekaj posebnega, da ima vsak dobre in slabe
lastnosti in se sprejmejo take, kot so. Zakaj ni naš
svet bolj podoben gozdu?
