1. Po ovinkih do bistva
Še en dan do začetka šole, jaz pa še
vedno obžalujem te počitnice, ki so se končale tako
grozno.
Naj se vam najprej predstavim. Sem Larisa
Žnidaršič, ampak večina ljudi me kliče Lisa. Ne vem
zakaj, mogoče, ker se jim ne da izgovarjati celotnega
imena, ali ker se jim Lisa lepše sliši. Stara sem 14
let, sem preprosta najstnica z zelenimi očmi, svetlo
rjavimi dolgimi lasmi in pobarvanimi blond konicami,
velika približno 170 centimetrov. In obžalujem svojo
letošnjo romanco. Pa saj ni bilo nič takega, samo zdi
se mi, da se je vse prehitro začelo.
Na začetku 8. razreda se je končno
razvilo razmerje med mano in Jakom. Več let skrite
ljubezni je končno prišlo v realnost in tako sem dobila
prvega fanta. Vedno sem bila bolj zadržana, a pri tem mi
je pomagala najboljša prijateljica Eva, s katero sva se
poznali že od pokakanih plenic.
Dejstvo je, da imamo vsi vzpone in padce.
Meni je to poletje prineslo enega najhujših padcev.
Poleg tega da sem morala zapustiti eno izmed najboljših
šol, sem morala zapustiti tudi najboljšo prijateljico
in svojo »večno« ljubezen (čeprav vsi vemo, da večna
ljubezen sploh ne obstaja). Morala sem jih pustiti in
obrniti nov list v svoji knjigi življenja. Pa to sploh
še ni vse. Kmalu ne bom več edinka, saj se bo naši
družini pridružil še novi član, ki se ga niti najmanj
ne veselim. Nikoli si nisem želela brata ali sestre, saj
sem 14 let živela sama in bojim se, da bom od njegovega
rojstva naprej vedno le v ozadju. Tata je zaradi
povečanja naše družine moral poiskati novo in boljšo
službo. Našel jo je v oddaljenem kraju, zato smo si
poiskali tudi novo stanovanje.
Kar pomeni, da je treba zamenjati tudi
šolo. Vedno sem bila navajena manjših vasic, kjer je
več gozda kot ostalega. Zdaj pa mora kmečko dekle v
mesto. Najhuje pri tem je to, da Jaka ni in ni mogel
sprejeti konca na lep način, ampak mi je obrnil hrbet,
zaželel vse najslabše in odcepljal stran.
No, po ovinkih smo le prišli do bistva
… Jutri grem prvič v novo šolo, česar me je pošteno
strah, saj nikogar ne poznam, pa tudi moje narečje se
precej razlikuje od 'prefinjene' mestne govorice. Zaradi
vsega skupaj sem žalostna. A jutri je nov dan in mogoče
se mi svet obrne še bolj na glavo.
2. Presenetljivo dober dan
Jutro je prišlo prehitro in že sem
sedela na avtobusu na poti v šolo. Priznam, ko sem
stopila iz avtobusa, me je oblila mrzlica, saj je nova
šola OGROMNA. Prvo uro sem se na začetku predstavila in
na kratko povedala nekaj informacij o sebi (seveda sem
izpustila podatek o Jaku). Sprejeli so me dosti bolje kot
sem pričakovala in že prvi dan sem dobila novo
prijateljico Patricijo Šušteršič.
Že ko sem jo prvič videla se mi je
zdela prijetna. Ko se nam je predstavila, sem vedela, da
bova takoj postali prijateljici. Prav hitro sem iz torbe
vzela telefon in odprla facebook in jo dodala kot
prijateljico, saj se v 21. stoletju vsako prijateljstvo
potrdi preko facebooka – vsaj tako pravijo. Razkazala
sem ji šolo in ji povedala skoraj vse o sebi.
Patricija mi je že prvi dan zaupala vse,
tudi to, da ima 17-letnega fanta z imenom Jan Leban.
Sprva sem si mislila, kaj vse sta ta dva že počela
skupaj. Kmalu je bil čas za odhod domov in že sem
sedela na avtobusu … sama … In strmela skozi okno kot
nekakšen turist. Na svojem Iphonu sem poslušala Taylor
Swift in zraven momljala besedilo. Čudežno je bil prvi
dan v 9. c kar 'lajkan'.
3. Princ na vidiku in prometna nesreča
Spet sedim na avtobusu in misli mi
prekine resničnost – tam sedi najlepše bitje celega
sveta (poleg Zacka Efrona). Takoj je ujel moj pogled in
se mi posmejal. Nisem še videla lepšega in bolj
bleščečega nasmeha od tega, ki mi ga je namenil on. V
trenutku sem zardela in pogledala stran.
Ko sem stopila iz avtobusa, sem hitro
odšla k Patriciji in ji povedala, da mi je neki fant že
ujel srce. Čeprav ne vem, kako mu je ime in koliko je
star, domnevam, da je v srednji šoli in ima punco. Zato
bo bolje, da na vse skupaj pozabim in se posvetim šoli.
Med odmorom sem odšla v knjižnico in
spoznala knjižničarko Anjo, ki mi je bila zelo všeč,
saj je rojena blizu mojega prejšnjega doma. Takoj so mi
v glavo šinili spomini na prejšnji dom in šolo in
zasolzile so se mi oči, kar je zaznala in mi ponudila
topel objem. Povedala sem ji vse, kar vi že veste. Iz
dneva v dan sem raje med prostimi urami odhajala v
knjižnico. Včasih se mi je pridružila še Pati. Vsak
dan pa je bilo huje hoditi na avtobus, saj je bil vedno
tam on. Vedno na istem sedežu, tretji sedež na desni.
Vedno sem sedela nasproti njega. Večkrat sem videla,
kako se obrne in me pogleda, a mu pogleda nisem vrnila.
Ne bi preživela še enega ljubezenskega padca v tako
kratkem času.
Iz dneva v dan je bilo v šoli bolje,
spoznavala sem vedno nove ljudi in vedno več prijateljev
sem imela na facebooku, slike so imele vedno več »všečkov«
in vedno bolj sem se počutila domače. Seveda grozno
pogrešam Evo, ampak jo še vedno vsak dan pokličem in
ji natančno opišem vse, kar se dogaja tu. Tudi ona mi
podrobno predstavi dogajanje na stari šoli. Pred
kratkim mi je povedala, da ima Jaku novo punco, ki hodi
okoli napol naga. To je fantom zelo všeč, njej pa se
zdi to ogabno … Eva mi je zelo podobna, obe sva
preprosti in se ne ličiva preveč, všeč so nama isti
fantje, zato sem stoodstotna, da bi bil tudi njej všeč
ta moj princ. Prepričujem se, da nisem zaljubljena vanj.
Povedala sem ji tudi za Patricijo in tudi oni dve se
občasno pogovarjata, kar mi je zelo všeč.
Prvi dan po jesenskih počitnicah sem v
šoli izvedela slabo novico, ki me je zelo pretresla.
Razredničarka nam je povedala, da imamo na šoli novo
knjižničarko, saj je imela Anja prometno nesrečo in je
zato pristala v bolnišnici. Še isti dan sva jo s Pati
obiskale in bila naju je zelo vesela, saj naju je imela
tako rada kot bi bili njeni hčerki, ker ni imela svoje
družine.
»Kako vama je kaj všeč nova
knjižničarka Maruša?« naju je vprašala. »Niti
primerjati se ne more z vami!« »Jaz jo prav nič ne »všečkam,«
je dodala Pati. Anja pa se je samo zasmejala. Ko smo se
poslovile, nama je Anja dodala še misel za konec dneva.
Ponavadi je dodala verz iz kakšne pesmi, tokrat si je
izbrala Toneta Pavčka :
Nobena pot ni ravna,
nobena pot ni revna,
a vsaka je zahtevna
in tvoja ena sama-glavna.
»Nasvidenje, pa kmalu me spet obiščita,«
je Anja zavpila, ko sva zapuščali sobo.
4. Srečanje s princem
Nekega dne v šolo nisem šla z
avtobusom, ampak me je peljal tata, ko je šel na obisk k
mami v porodnišnico. Bližal se je namreč dan, ko bo v
družino prispel nov član.
Ko sem stopila v šolo, sem videla
Patricijo z nekim fantom. Pritekla je do mene in mi
predstavila Jana. Moram priznati, da je zelo prijazen in
tudi na videz ni slab. Pati mi je rekla, da gremo v
knjižnico, seveda se nisem pritoževala in jima sledila.
Ko sem vstopila v knjižnico, me je kmalu zadela kap, saj
je tam stal ON. Še večji šok pa je bil ta, da sta se z
Janom zelo dobro poznala in Pati je takoj videla, da je
ta fant tisti moj princ. Dal mi je roko: »Živijo, sem
Nik Mišič,« in se prav zapeljivo posmejal.
»Pozdravljen, jaz pa sem Larisa Žnidaršič, lahko pa
mi rečeš kar Lisa,« sem mu vrnila nasmeh. Ko sta Pati
in Jan odšla iz šole, sva ostala sama in bilo me je
precej sram. Še posebej pa v trenutku, ko mi je rekel:
»Večkrat te vidim na avtobusu in res s težavo odmaknem
pogled s tebe«. Zardela sem bolj kot kdaj koli in to je
opazil, zato me je prijel za roko in mi rekel, naj me ne
bo sram. Povedal mi je, da se bova mogoče zdaj večkrat
videla, saj je nova knjižničarka Maruša njegova mama
in bo večkrat tukaj.
5. Prvi zmenek z Nikom < 3
Zvečer sem le s težavo zaspala. Mislila
sem samo še na Nika. Komaj sem čakala, da ga bom
videla.
Ležala sem v postelji in buljila v
strop, nato pa kot po navadi vzela telefon in preverila
novičke na facebooku. Nato dobim njegovo sporočilo:
»Hey! A ju3 boš na busu? :D «
»Ja, bom. A boš prišel kaj v
knjižnico? ;)«
»Ja, verjetno ja. A bi šla po šoli z
mano nekaj popit? :P«
»Z veseljem. :D«
»Komaj čakam, da te vidim. ;D Sedaj
moram iti, ker sem zelo zaspan. Se vidiva ju3. Adijo!:)«
»Adijo! Se vidiva! :)«
Sedaj je bilo s spanjem pa res konec,
komaj sem čakala, da ga vidim.
Naslednje jutro, ko sem vstopila v
avtobus, je bil on že na svojem mestu. Namenila sem mu
plašen nasmeh. On se mi je nasmehnil nazaj.
Ko sem stopila pred šolo, me je Pati že
čakala. Morala sem ji povedati o vsem, kar se je
dogajalo po njenem odhodu iz knjižnice.
Po šoli sva se dobila v knjižnici. Malo
poklepetala in se odpravila na pijačo.
Šla sva peš, ker sva hotela, da je ta
čas samo najin. Ko sva hodila, sem čutila, da se mi je
vedno bolj približeval. Najbrž si vsaka punca lahko
predstavlja, kako sem se počutila v teh trenutkih. Bila
sem prestrašena, saj ga konec koncev nisem poznala dobro
in mi je bil nekako še neznanec. Seveda mi je bilo
všeč, da je bil v moji bližini, ampak saj veste,
kakšne smo najstnice. Zmedene, prestrašene in več ali
manj zaljubljene do ušes in še naprej.
»Kako je v šoli?« me je vprašal. Z
veseljem bi mu povedala, da bi bilo še bolje, če bi bil
tudi on v mojem razredu, ampak se mi je zdel to kar velik
korak, zato raje nisem tvegala.
»Dobro, pa pri tebi?«
»Doooolgočasno, pa še tečne
učiteljice imamo.«
Odvrnem: »Saj bo bolje.«
»Katero šolo pa obiskuješ?« sem vprašala.
»Veterinarsko, kaj pa ti, ali že veš,
kam boš šla naprej?«
»Ne, nisem se še odločila …«
»Mogoče pa bi lahko tudi ti šla na
veterino?« mi je rekel in se posmejal.
»Mogoče,« sem odgovorila v smehu.
Poznate ta občutek, ko si tako
zaljubljen, da te že samo njegov nasmeh odpelje daleč
in bi v tistem trenutku naredila vse, samo da bi bila v
njegovem objemu? Ne? Jaz pa. In tako je bilo vedno, ko se
mi je on nasmejal. Sledila je tišina. Ne vem zakaj,
ampak oba sva se zatopila v svoje misli. Ravno ko sem
razmišljala, kako lepo bi bilo, če bi res bila skupaj
na šoli, se je zgodilo nekaj neverjetnega.
6. Ona je tista 'prava'!
Takoj ko je vstopila na avtobus, se mi je
posmejala, bolj plašno, ampak se je. Vrnil sem ji
nasmeh. Med vožnjo sem s težavo odmaknil pogled z nje.
Ne vem kaj, ampak na njej je nekaj posebnega, nekaj,
česar nima nihče drug. Ne vem, ali je to njena
preprostost ali njena sramežljivost. Že odkar je prvič
stopila na avtobus, jo opazujem. In gledal bi jo vsako
sekundo življenja. Vedel sem, da bo tistega dne v
knjižnici, saj sem vedel, da se druži z Pati. Večkrat
sem jo spraševal, kdo je ta punca in resnično, ko sva z
Liso prvič spregovorila tistih par besed, sem vedel že
vse o njej, saj mi je Pati vse povedala. Že preden sem
jo spoznal sam in se prepričal, da je res tako popolna,
sem vedel, da je. Strah me je bilo samo, kaj si ona misli
o meni. Saj sem imel pred njo samo eno “pravo”
ljubezen, ki pa se ni končala tako, kot se vse ljubezni
v filmih, ravno nasprotno. Če bi bilo mogoče, bi tiste
mesece izbrisal iz svojega življenja. Tisto so bili
meseci solz, saj je punca govorila, da sem jaz edini, ki
kraljujem njenemu srcu, a večkrat sem jo videl, kako se
poljublja z drugimi fanti, pa sem ji vedno oprostil (ne
vem, kaj je bilo narobe z menoj). Poleg tega pa me je na
koncu pustila ona in mi rekla, da sem tako ali tako vedno
gledal samo druge punce, nje pa nikoli nisem pogledal.
Skratka, ko pa sem spoznal Pati, se je vse spremenilo.
Pomagala mi je iz najhujšega in mi vedno stala ob
strani. Prav tako mi je vedno pomagal Jan, ampak
fantovsko prijateljstvo ne sega niti do gležnjev
prijateljstvu med fantom in punco. Večkrat so govorili,
da Pati vara Jana z mano, ampak mi smo vedeli resnico,
zato se nismo ozirali na druge. Zdaj, ko sem spoznal
Liso, je vse drugače. Vsak večer razmišljam samo o
njej in tako lažje zaspim. Ne vem, kaj si ona misli o
meni, ampak vse bi dal za to, da bi bilo med nama kaj
več. Ko sva se sprehajala, sem se ji vedno bolj
približeval, saj vem, da mora narediti fant prvi korak
in ravno ko sem to hotel narediti in jo prijeti za roko,
se je zgodilo nekaj groznega.
7. Neverjetno …
Zgodilo se je prav to, česar nihče ne
bi pričakoval. Pred najinimi očmi se je zgodila grozna
nesreča. Čelno sta trčila črn golf in bel senik.
Preden sem uspela pomežikniti, je bil golf že v
plamenih. Vse, kar se je slišalo, je bil jok otrok na
zadnjih sedežih. Oba sva se kolikor hitro sva mogla
pognala proti avtomobilom. Bila sva sama, nikogar
drugega, samo midva in tista dva avtomobila. Bilo me je
grozno strah, ampak sem vedela, da če ne naredim
ničesar, je velika možnost, da otroci umrejo. Nik je
rekel, naj hitro pokličem reševalce, da bo sam poskrbel
za ponesrečence, a tega nisem mogla dovoliti. Stekla sem
h golfu in z nogo prebila steklo. Videla sem, da sta na
zadnjih sedežih dva otroka – punčka in fantek, stara
približno 5 let. S silo sem odpela varnostni pas in ju
hitro potegnila iz avtomobila. Odnesla sem ju proč od
avtomobila, da sem se hitro vrnila k voznici. Ko sem
prišla do voznikovih vrat, je bil Nik že tam, jaz pa
nisem videla ničesar drugega kot kri. Voznica je bila
mama in v trenutku so me oblile solze. Takoj sem
pomislila, kaj bi bilo, če naju ne bi bilo tukaj. Kdo bi
pomagal? Prej, ko sem reševala otroka, sem videla, kako
je Nik reševal potnika iz drugega avtomobila. Bil je
približno 80 let star moški. Tudi on je imel hude
poškodbe glave. Vse se je dogajalo tako hitro, da ni
bilo časa za razmislek. Pomagala sem Niku odpreti vrata
in mamo obeh otrok je hitro odnesel proč. Zelo počasi
sem šla za Nikom. V tistem trenutku je avtomobil
eksplodiral. In videla nisem ničesar drugega kot samo
temo. Z roko sem z vso silo priletela na tla, bolečina
je bila nemogoča. Ampak vedela sem, da nisem zdaj
pomembna jaz. Zato nisem klicala na pomoč. Kmalu je k
meni pritekel Nik. Videla sem, da hudo krvavi na nogi. Ko
me je pobral s tal, me je močno objel. Rekla sem, da ni
zdaj čas za objeme, ker morava poskrbeti, da oskrbijo
njegovo rano in ostale. Vedela sem, da imam zlomljeno
roko, ampak bolj je bil pomemben on in udeleženci
nesreče. V trenutku so prišli reševalci in hitro
odpeljali ponesrečence. Videli so, da sva tudi midva
poškodovana, zato so hoteli odpeljati oba, a ni bilo
prostora. Vztrajala sem, da bolj potrebuje pomoč Nik kot
jaz. Ampak Nik ni pustil, da ostanem sama, zato so
najprej odpeljali mene. Tresla sem se od strahu, saj me
je skrbelo za Nika. Ko so me oskrbeli v bolnišnici, so
pripeljali tudi Nika. Ampak bilo je čudno. Ležal je
nepremično. Oči je imel zaprte. Zdravnica mi je
povedala, da je padel v nezavest zaradi prevelike izgube
krvi.
8. Grozna bolnišnica
Ko sem ležala v bolnišnici, sem
slišala starše, ki so se pogovarjali z bolniško
sestro. Rekla jim je, da sem si zlomila roko.
Mama je stopila k moji postelji in mi
rekla: »Vesela sem, da si pomagala ljudem, čeprav si
vedela, da se lahko poškoduješ.«
Poklonila sem ji nasmeh. Nato sem se
spomnila na Nika. Poklicala sem bolniško sestro in jo
vprašala, kako je z njim. Povedala mi je, da se je že
zbudil in da bo počasi okreval. Pri srcu sem se
počutila bolje, čeprav sem vedela, da bi sedaj
potrebovala njegov objem.
Pati in Jan sta me prišla obiskat in
povedala, da sta bila pri Niku in da se počuti dobro,
ampak ga bodo v bolnišnici zadržali še nekaj dni. Jaz
sem na roki že imela mavec in koleno povito. Zdravnik mi
je rekel, da grem lahko že domov. Seveda sem šla pred
tem pogledat Nika. Posmejal se mi je in rekel, da je v
redu in naj me ne skrbi. Prijel me je za roko, me
potegnil k sebi in me objel.
Tisti večer nisem in nisem mogla
zaspati. Mislila sem lahko samo na Nika. Ko mi kar na
enkrat pozvoni telefon. Bil je Nik, hitro sem se
oglasila.
»Živijo!«
»Živijo! Kako si?«
»Počutim se bolje. Kako je tvoja roka?«
»Malo boli, ampak je v redu.«
»Zdravnik mi je povedal, da bom lahko
že jutri odšel domov, samo v šolo ne smem še iti, saj
moram počivati.«
»To pomeni, da se ne bova videla.«
»Saj se bova, v knjižnico bom prišel
pogledat.«
»No, potem se pa že veselim.«
»Jaz tudi. No, moram končati. Se vidiva
jutri. Adijo!«
»Adijo!«
Naslednje jutro mi je bilo na avtobusu
dolgčas, saj ni bilo Nika.
Pouk je potekal ZELO počasi. S Pati sva
se pogovarjali, vendar naju je učitelj presedel, saj sva
po njegovo »blebetali« preveč naglas. Zato mi je bilo
še bolj dolgčas. Ko je zvonec naznanil konec ure, sva s
Pati odšli v knjižnico. Nik me je že čakal. Ko je
stopil k meni, se mu je zvrtelo, še dobro, da je bil
zraven Jan, da ga je ujel. Kot si lahko mislite, je moral
nazaj v bolnico.
9. Alkohol = hudič! </3
Danes je sobota in s Pati bova šli
pogledat v knjižničarko Anjo. Seveda sva šli k njen
domov, saj ni več v bolnišnici. Bila naju je nadvse
vesela in povedala nama je, da naju je zelo pogrešala.
Zelo sem bila vesela, ko sem jo videla, saj je ona tista
pozitivna oseba, ki ti vedno nariše nasmeh na obraz.
Morala sem ji povedati vse, kar se mi je zgodilo. Ampak
ko sem prišla do zgodbe o prometni nesreči, so se mi
zasolzile oči, zato je zgodbo nadaljevala Pati. Anjo je
zelo pretreslo, ko je izvedela, kaj vse se mi je zgodilo,
zato me je močno objela in spet recitirala enega izmed
verzov:
“Če hočeš videti bistvo,
moraš gledati s srcem
kajti bistvo je očem nevidno.”
Kmalu je prišla ura, ko sva morali s
Pati nazaj domov. Ravno ko sem stopila v sobo, mi je
zazvonil telefon in takoj, ko sem videla, da me kliče
Nik, sem se oglasila.
»Heloooo!«
»Ojla.«
»Kako si, miška?«
»Nik? Ali si kaj pil?«
»Mogoč čisst mal, sam reess čist mal
ha ha …«
»Si resen?«
»Kaj je miškaa?«
»Nik, kaj se je zgodilo s tabo?«
»Ah, pust zdej mene, veš kak kralj je
Jan?«
»Zakaj že?«
»Joww, veš kaj cjoo hahah.«
»Kaj je bilo? Nik, kaj je to kričanje?«
»Saj sem ti rekel, kakšen kralj je Jan!
Neki mulc ga je prašal, če ma kaj čikov, pa mu jih je
dal, pol pa sta se začela tepst in mali zdej joče, Jan
pa je najjaačiii.«
»Nik! Res te ne poznam več.«
V tem trenutku sem prekinila klic.
Ne vem, res ne vem, zakaj? Zakaj? Zakaj
je postal takšen? Zdel se je tako prijazen, ljubezniv,
ko je pomagal pri nesreči. Še pozdravil se ni, pa je
že pijan? Za piko na i pa je še hvalil Jana, da kakšen
“kralj” je, ker je pretepel fanta … Sploh ne vem,
kako je prišel Nik tako zgodaj iz bolnišnice? Že od
prvega trenutka, ko sem videla Jana, se mi je zdel
čuden, pa Pati raje nisem nič omenila, saj se bojim, da
bi mi zamerila… Saj res … Ali Pati sploh ve za to?
Ali je Jan tudi njo kdaj pretepel? To sicer težko
verjamem, ampak trenutno ne vem več, kaj je res in kaj
ne, kaj je resnično in kaj ne, kdo je prijazen in kdo
ne. Dobila sem Nikovo sporočilo: »Kaj je narobe
bejbi?«
Odgovorila sem mu: »Točno to zanima
mene …«
Nik: »A prideš na en pir?«
Jaz: »Nik, ali ti sploh veš, kaj
delaš? Si ti sploh pri sebi? Kako si prišel iz bolnice?
Zakaj piješ? Kam je šel Nik, ki ga poznam?«
Še en njegov odgovor: »Jaz sem še
vedno isti, mogoče je kaj narobe s tabo?«
Te njegove besede so mi zlomile srce.
Toliko o “princu”. Dobro vem, da ne izbereš sam,
kdaj se zaljubiš in kdaj bo ljubezen minila. Seveda me
je skrbelo zanj, saj je on edini fant, ki mi je tako
všeč. Ampak očitno tudi on ni tak, kot sem mislila, da
je. Dobro vem, da ljudi spoznamo z razlogom in mogoče je
razlog, zakaj sem spoznala njega ta, da končno dojamem,
da popolnega fanta pač ni. Spomnila sem se besed, ki mi
jih je izrekla Anja – če hočem videti bistvo, moram
gledati s srcem, saj je bistvo očem nevidno. Če gledam
s srcem, vidim samo Nika, a trenutno je moje srce
razdeljeno. Če pa pogledam skozi oči, vidim temo. Ah
… res ne vem.
10. Zakaj se je spremenil?
In spet sem na avtobusu. Danes je na
avtobusu tudi Nik. Ampak jaz še vedno ne vem, kaj bi.
Videla sem, da me je večkrat pogledal, a mu pogleda
nisem vrnila.
Nik: »Kaj je narobe?«
Jaz: »Prosim te, daj mi čas!«
Nik: »Kaj sem naredil?«
Jaz: »Oba dobro veva, kaj si naredil!«
Nik: »Nimam pojma, o čem govoriš!«
Jaz: »Jaz pa nimam pojma, zakaj se sploh
pogovarjaš z mano, po vsem tem, kar si mi naredil?!«
Nik: »KAJ JE NAROBE S TABO?! ZAKAJ SEM
VEDNO JAZ VSEGA KRIV?«
Jaz: »Ne veš? Pomisli malo, kaj delaš
in koliko si star.«
Nik: »Je vse to zaradi sobote? Daj, daj
saj imam 16 let, hočeš reči, da ne smem piti? In kaj,
če smo se tepli? Saj s tem samo pokažemo, koliko moči
imamo!«
Jaz: »Če tako misliš, potem ne vem,
če imaš ti možgane 16-letnika.«
Nik: »Zakaj?«
Jaz: »Poslušaj se: Imam 16 let, pijem
in rad se pretepam do krvi.«
Nik: »Ja?«
»Ti sploh ne veš, kaj delaš, kajne?
Prosim te, poišči pamet, potem pa bova govorila,« sem
zakričala.
Nisem več želela govoriti z njim, saj
ni imelo smisla. Še dobro, da je avtobus ravno ustavil
pred šolo.
Ne razumem, zakaj fantje vedno mislijo,
da s pretepanjem rešiš problem in zakaj s pitjem
postaneš car? Meni je alkohol nekaj najslabšega, kar so
izumili. Veliko več ljudi bi bilo še na svetu, če
alkohola ne bi bilo. In še to, da ljudje pijejo zato, da
bi utopili problem, to nima smisla!
V šoli Pati nisem nič omenila, saj
nisem hotela izgubiti še nje. Po pouku sva skupaj odšli
v knjižnico in glej hudiča, kdo je bil tam? En in edini
Nik Mišič. Pati je šla v knjižnico prva, zato je šla
takoj k njemu. Jaz pa nisem šla do njiju. Sicer so se
Nikove in moje oči srečale, a sem se hitro obrnila
stran in odšla naredit domačo nalogo. Kmalu je do mene
prišla Pati in vprašala, kaj se grem. Povedala sem, da
z njim ne mislim govoriti, dokler ne bo spet takšen, kot
je bil, ko sem ga spoznala.
11. Razplet
Pati sem povedala vse, kar se je zgodilo.
Kako me je Nik poklical, in da se je Jan tepel. Pati je
rekla, da ona Jana še ni videla, da bi se kdaj pretepal
in pil. Zdi se mi, da mi ne nek način ni verjela. Nisem
smela izgubiti še nje.
Na poti domov Nika ni bilo na avtobusu.
Nekako sem bila žalostna, ker ga nisem videla, vendar
sem se počutila nenavadno sproščeno, saj se mi ni
ljubilo kregati z njim.
Ko sem prišla domov, sem poklicala Evo.
Že dolgo se nisva pogovarjali, zato sem bila zelo
vesela, da sem slišala njen glas. Pogovarjali sva se do
večera in še bi se lahko, če me ne bi tata poklical na
večerjo.
Jutri ima moj tata rojstni dan in prišla
bo tudi Evina družina, zato sem zelo vesela, da jo bom
po enem mesecu videla.
Kot vedno sem sedela na postelji in
gledala v računalnik. Ura je bila šele šest, zato res
nisem vedela, kaj naj delam. Kar naenkrat mi zazvoni
telefon. Klical me je Nik. Sprva se nisem hotela
oglasiti, vendar nisem hotela biti nesramna.
Jaz: »Živijo!«
Nik: »Živijo! Ali se lahko pogovoriva?!«
Jaz: »Ja, lahko, ampak kako bom vedela,
da mi govoriš resnico?«
Nik: »Pridi v park in ti bom povedal o
vsem, kar se je zgodilo.«
Jaz: »Prav, se vidiva čez pol ure.«
Nik: »Hvala. Adijo!«
Jaz: »Adijo!«
Hitro sem se oblekla in odšla proti
parku. Ni bil daleč, zato sem šla peš. Ko sem prišla
tja, me je Nik že čakal. Vesela sem bila, da ga vidim,
saj mi je bil še zmeraj neskončno všeč. Zvilo me je v
trebuhu, ko me je pogledal v oči.
Jaz: » Živijo!«
Nik: »Hvala, ker si prišla. Res sem te
pogrešal!«
Jaz: »No, zdaj ko sem prišla ali mi
lahko poveš, kaj se je zgodilo?!«
Začela sva hoditi po parku in Nik je
začel razlagati: »V nedeljo je imel Janov prijatelj
rojstni dan in me je Jan prišel vprašat, če grem tudi
jaz na zabavo. Seveda sem rekel, da bom šel, nisem pa
vedel, da bodo imeli pijačo. In seveda sem popil malo
piva in prej kot sem se zavedal sem bil že pijan.
Jaz: »Zakaj si pa sploh popil prvo
pivo?«
Nik: »S fanti smo stavili in so mi
rekli, da moram popiti celo pivo. Vem, da sem bil neumen,
da sem sploh šel stavit.«
Jaz: »Se strinjam.«
Nik mi je dal enega tistih pogledov
»nehaj me zafrkavati, jaz sem resen«.
Nik: »No, če lahko nadaljujem …«
Pogledal me je in mi pomežiknil.
Jaz: »Seveda lahko, nihče ti ne brani.«
Nik: »Hvala! Kot sem rekel, sem se napil
in sem te poklical, ker sem te še vedno pogrešal kot
vsak dan, tudi če sem bil pijan. In rekel sem stvari, za
katere še zdaj obžalujem in mi je žal, da sem te
razjezil. Upam, da lahko začneva od začetka?«
Jaz: »Seveda lahko, tudi jaz sem upala,
da me boš to vprašal. Ampak mi moraš nekaj obljubiti.«
Nik: »Seveda, vse za tebe, samo da ne boš
več jezna name.«
Jaz: »Nočem, da se še kdaj napiješ.«
Nik: »Obljubim!«
Jaz: »Si prepričan?«
Nik: »Absolutno, zagotovo, popolnoma
prepričan!«
Ko sva se tako sprehajala po parku, se mi
je spet začel približevati in samo upala sem, da se ne
bo zgodilo kaj, kar bi to preprečilo. Vedno bližje in
bližje je bil in preden sem se zavedala, sva se držala
za roke. Takrat pa mi je v žepu zazvonil telefon. Bil je
tata, zato ga nisem mogla ignorirati.
Tata: »Lisa nujno moraš priti domov!
Mamo morava peljati v bolnišnico, saj ima hude popadke!«
Jaz: »Prav, takoj pridem!«
»Žal mi je, Nik, vendar moram iti, moja
mama bo vsak čas dobila dojenčka.«
Nik: »Dojenčka? Že?!«
Jaz: »Žal mi je, vendar sem ti čisto
pozabila povedati, da bi se to moralo zgoditi že
včeraj. Hitro moram domov, te pokličem zvečer.«
S silo me je potegnil k sebi in me objel.
12. Rojstvo
Nestrpno sem čakala v sobi pri mami, ko
so sestre hodile ven in noter. Pošteno povedano, nisem
se veselila novega družinskega člana, saj se mi je v
zelo kratkem času zgodilo že preveč sprememb. Potem mi
je ena od bolniških sester rekla, da me nekdo išče.
Seveda sem šla pogledat in zagledala sem Evo! Zelo sem
bila vesela. Skupaj sva odšli v mamino sobo in ko sva
prišli noter je bilo že vse pripravljeno, da dojenček
pride na svet. Z Evo sva se seveda odločili, da bova
počakali na hodniku.
Po dveh urah naju je tata končno prišel
poklicat. Počasi in potiho sva šli v sobo. Ko sem
zagledala dojenčka, so mi vsi tisti občutki, da nočem
dojenčka, izginili. Ko sem bratca prvič prijela v roke
me je pogledal z velikimi rjavimi očmi. Ime mu je bilo
MARKO. Tako zelo mi je bil všeč, da sem ostala brez
besed. Očitno dojenček ni bil tako slaba ideja …
Ko naju je oče pripeljal domov, sva bili
sami v stanovanju. Mama je seveda ostala v bolnišnici,
tata pa je šel nazaj k njej.
Z Evo sva se odločili, da tatu spečeva
torto, takšno veliko, čokoladno torto s smetano,
njegovo najljubšo. Pripravili sva vse sestavine, ko je
zazvonil telefon. Bil je Nik.
Nik: »Hej!«
Jaz: »Ojla! Ali prideš danes k meni?«
Nik: »Pravzaprav sem že pri tebi,
vendar ne vem, katero stanovanje je vaše. Nekako si mi
pozabila povedati.«
Jaz: »Ojoj, oprosti. Pozvoni pri
Žnidaršičevih, številka 14. Ha ha, oprosti. Nikoli v
resnici nisva veliko govorila o sebi.«
Nik: »No, če pa tako misliš, me pa
čim prej spusti naprej, da ti bom lahko čim prej vse
povedal.«
Jaz: »O, saj sem čisto pozabila.«
Ko sem Niku odprla vrata, me je objel.
Takoj sem zardela. Eva je tudi prišla zraven in Nik jo
je pozdravil. Seveda sem mu že prej povedala, da bo tudi
Eva pri meni. Na žalost pa jo je prišel iskat njen tata
in Eva je kmalu odšla.
Niku sem potem razkazala stanovanje.
Ostala sva v sobi in se pogovarjala. Povedala sva si vse,
česar si seveda še nisva povedala in zdaj se mi zdi,
kot da ga poznam že celo življenje. Ko sva se tako
pogovarjala, sem se spomnila, da z Evo nisva dokončali
torte in se mi je Nik ponudil, da mi bo pomagal. Torto
sva imela kmalu narejeno in odšla sva nazaj v mojo sobo.
Usedla sva se na posteljo in se pogovarjala. Nik se mi je
vedno bolj približeval. Roko je dal na moja ramena. Jaz
sem se stisnila bližje k njemu. Nehala sva govoriti,
samo še gledala sva se. Vedno bolj je bil blizu. Jaz sem
zaprla oči. Počasi, prav počasi me je začel
poljubljati. Poljub sem mu vrnila. Spremenil se je v
strasten poljub. Dolgo časa sem čakala na ta trenutek,
vendar se mi še nikoli ni zgodil, niti z Jakom nisem
imela tako lepega občutka.
13. Šok in veselje
Čeprav se mi je zdelo malce čudno, da
se je tako hitro spremenil, sem bila vesela. Šele zdaj,
ko sva sedela na moji postelji, se imela lepo in si vse
povedala, sem se začela zavedati, kaj imam. Vedno sem
cenila najmanjše stvari, nikoli nisem bila tisti otrok,
ki se pritožuje, če dobi igračo, ki ni takšna, kot si
jo je želel. Zdaj sem se še posebej zavedala, kaj imam,
da imam fanta, ki me razume, mi stoji ob strani, in me
ima rad.
»Ojoj, saj res. Uradno sploh nisva
par,« je kar naenkrat vzkliknil Nik.
»Ha ha, najbrž je dovolj očitno, da
sva par, ali ne?« sem odgovorila.
»Ne, si punca, ki si zasluži vse!«
Prijel me je za roko in izrekel samo:
»Ali...?«
Spet mi je zazvonil telefon. Bila je Eva.
Hitro sem se javila in vprašala, ali je kaj narobe in
odgovorila mi je, da sta imela z očetom prometno
nesrečo in sta oba v bolnišnici. V trenutku sem
postala bleda kot zid. Nik je to opazil in me vprašal,
kaj je narobe. Bila sem nepremična in brez besed. Ampak
kmalu sem v telefonu zaslišala Evin glas:
»Ali si v redu? Lisa?«
»N… ne… ne ve… m …«
»Lisa?! Samo hecam se! Prosim, pridi mi
odpret vrata, ker zmrzujem!«
»Kaj?« še vedno sem bila v šoku.
»Daj no, da ti povem vse. Hudiča ja,
pridi odpret vrata!«
Stekla sem dol in odprla vrata. Tam je
stala Eva in poleg nje še Pati, bila sem tako srečna.
Obe sem močno objela. Za mano se je postavil Nik, v
rokah pa je imel veeeelik šop rož.
Rekel je: »Prej nisem uspel dokončati
vprašanja …«
Spet me je prijel za roko in izrekel
tistih 5 besed, ki vsaki punci prižgejo ogenj v srcu:
»Ali bi bila moja punca?«
Kolikor hitro je bilo mogoče sem srečno
zaljubljena na ves glas zaklicala: »Ja!« Takoj zatem me
je Nik objel kolikor močno je bilo mogoče. Vrnila sem
mu objem in spet me je poljubil, bil je eden izmed tistih
kratkih, a sladkih poljubov, ob katerih si neizmerno
srečen.
Takoj za tem sta Pati in Eva rekli Niku:
»Končno ti je uspelo!« Seveda nisem vedela, za kaj točno
gre, zdelo pa se mi je, da sta imeli pri vsem skupaj
prste vmes. Povedali so mi, da je Nik že prejšnji teden
hotel narediti to, kar je naredil danes, ampak ni upal,
saj se mu je zdelo prezgodaj, zdaj pa je bil to popoln
trenutek, zato so zelo hitro naredili »mini načrt«,
kako naj se to zgodi. Bila sem vesela, da so se trije, ki
so mi v življenju pomenili največ, tako dobro razumeli.
14. Nik na obisku :$
Minil je teden, odkar sem končno
pridobil Liso samo zase. Oba sva se strinjala, da me
predstavi staršem, saj se je njena mama vrnila iz
porodnišnice z novim družinskim članom po imenu Marko.
Lisa mi je povedala, kako je ljubek in da se samo smeji.
Od vedno so mi bili dojenčki všeč, saj so nekaj
posebnega, novega. Skratka, v nedeljo sem bil cel dan pri
Lisi. Že ko sem vstopil v njihovo stanovanje, so me zelo
lepo sprejeli. Najprej se mi je predstavil njen oče. Dal
sem mu roko, kot se spodobi, in mu povedal svoje ime.
Rekel mi je, naj pazim njegovo Liso, saj si zasluži
ljubezen in spoštovanje. Odgovoril sem, da se tega
zavedam in je nočem nikoli več prizadeti. V trenutku je
priskočila Lisa in rekla očetu, naj me ne straši. On
pa me je v smehu pogledal in rekel, da sem vedno
dobrodošel. Kmalu za tem se mi je predstavila tudi njena
mama, ki je najbolj ljubeča mama, kar sem jih kdaj
spoznal. Z Liso imata neverjeten odnos. Res sem vesel, da
so oni »moja« družina. Lisa me je prijela za roko,
stopila na prste in me poljubila. Odpeljala me je do
Marka. Vzela ga je v naročje in v trenutku sem si jo
predstavljal kot mamo najinih otrok. Brez vprašanja mi
ga je dala v naročje. Ustrašil sem se, da bo začel
jokati, saj me ne pozna. A zgodilo se je ravno nasprotno
– podaril mi je enega najlepših nasmeškov in me
gledal z velikimi očmi. V sobo je stopila Lisina mama in
rekla:
»No, Lisa, pa imaš konkurenco, zgleda,
da se je tudi Marko zaljubil v Nika.«
»Oh, Marko, zelo mi je žal, ampak Nika
ti pa ne dam!« je v smehu dodala Lisa.
Marka sem položil nazaj v njegovo
posteljico in objel Liso, saj sem potreboval njen objem.
Ne vem zakaj, ampak vedno, ko sem jo objel, sem se
počutil kot kralj sveta. V svojih rokah sem imel vse,
kar potrebujem. In nekako je bilo to res, saj je Lisa
ljubezen mojega življenja, čeprav mnogi rečejo, da
prava ljubezen ne obstaja. Verjemite, moja ljubezen do
Lise je prava ljubezen. Odšla sva v sobo, kjer sva se
slikala, se zabavala in ves čas uživala, saj sva imela
vse, kar sva potrebovala – drug drugega. Kmalu je
prišla noč in pome sta prišla moja starša. Najprej me
je bilo strah, kako se bodo razumeli, ampak ujeli so se
prav tako, kot sva se ujela jaz in Lisa. Preden je bil
čas za odhod, je moja mama povedala Lisi, da je zdaj ona
na vrsti, da nas obišče.
16. Srečen konec J
Dan, ko je bil Nik pri meni, je bil
najlepši dan mojega življenja.. Ne glede na to, koliko
padcev sem doživela, je bil to Mount Everest mojega
življenja! Imam fanta, o katerem veliko punc lahko samo
sanja, imam malega bratca Marka, ki je najlepše bitje in
imam prijateljice, ki mi stojijo ob strani. Ali je sploh
lahko še lepše? Vsak dan vidim Nika, vsak dan sva
skupaj, večkrat se obiščeva.
Očitno obstajajo srečni konci tudi v
21. stoletju! J
Ne glede na to, koliko je padcev v
življenju, vedno se zgodijo tudi pozitivne stvari. Samo
videti jih je treba in predvsem vztrajati na svoji poti. J
