PRVO POGLAVJE
Še pet minut. Še pet dolgih minut do
zvonjenja. Pogledam na levo … Tadej si še vedno brska
po nosu. Za bruhat! Pogledam na desno … Stavim, da Nina
spi z odprtimi očmi! Sara že izdeluje iz lepilnega
traku kroglico, ki ji jo bo dala v nos, da se bo zbudila.
Takrat pa pride velik šok!
»Ema? Ponovi, kar sem ravnokar povedala,« me prav jezno
pogleda učiteljica biologije.
Vsi pogledajo vame, jaz pa pogledam na uro. Še tri
božje minute. Zakaj ravno jaz? Pogledam na tablo, da bi
mogoče prebrala, kar piše na njej, a je popolnoma
prazna. Poskusim nekaj reči. Odprem usta … Zakaj nič
ne rečem? Reci nekaj! Karkoli! Pogledam v Nino, da bi mi
kaj prišepnila, a ni koristna, saj je seveda spala.
Prav! Rekla bom nekaj. Ne more biti hujše kot ta
neprijetna tišina.
»Amm … Ali grem lahko na stranišče?«
v strahu izustim.
»Kaj? Ha ha ha. Ema? Pa ali ti sploh kaj poslušaš? No,
naj ponovim vprašanje. Kaj je potrebno za delovanje
fotosinteze?« ponovi smeje učiteljica.
»Rabi tisto … Tisto … Kako se že reče …« zavlačujem
in odštevam sekunde.
Tri, dva, ena. Zvoni. Ljubim te, zvonec. Zgrabim
peresnico in jo kar v rokah odnesem iz razreda. Naslednja
ura je športna vzgoja, potem pa konec. V petek zadnja
ura športna vzgoja! Resno? Tisti, ki je sestavljal
urnik, ni bil pri sebi.
V garderobo pridem prva, kar je seveda
nekaj popolnoma nenormalnega. Preoblečem se v kratke
hlače in kratko majico. Nato vidim. O moj bog, pozabila
sem si obriti noge. Kaj naj naredim? Taka že ne grem v
javnost! Ne, niti slučajno. Takrat se domislim najbolj
nore ideje, ki je na žalost edina izvedljiva možnost.
Sara ima široki lepilni trak …
Previdno stopim k Sari in jo vprašam,
če mi posodi lepilni trak ter se zlažem, da ga
potrebujem za neko domačo nalogo. To je bila napačna
poteza, saj se je sama zbala, da tudi ona ni naredila
domače naloge in me začela spraševati, kaj bi morali
narediti. Nazadnje mi ni ostalo drugega, kot da sem ji
obrazložila situacijo. Kar naenkrat pa priteče k meni
moja druga prijateljica Nina in vpraša, kaj šepetava in
koga opravljava. Sari prepustim nalogo, da pove Nini, kaj
bom naredila, jaz pa medtem že odhitim v stranišče in
se zaklenem. Odtrgam velik kos traku in ga prilepim na
nogo. Okej, zdaj gre zares. Ne smem kričati! S hitrim in
bolečim potegom opravim. Mater, to pa boli! Nadaljujem
vse do kolena, nato pa ugotovim, da bo najbolje, da
potegnem še nad kolenom. Takrat pa se zgodi. Priteče mi
kri. O Madona! Kaj bom pa zdaj? Videti je, kot da imam
menstruacijo! Taka že ne moram ven! Toaletni papir si
tiščim ob stegno. O krščen Matiček, saj vendar
krvavim! Kaj če bom izkrvavela in me bodo našli čez
tri dni mrtvo na straniščni školjki? Okej, brez
panike, dobra stran vsega je, da bom imela vsaj gladke
noge, ko me bodo našli.
»Ema? Si morda padla v školjko? Ali si
uredila? Tisto … Saj veš …« se zasliši izpred
straniščnih vrat. Hvala bogu, Nina in Sara sta.
»Nisem popolnoma prepričana. Problem
je, da nekako krvavim … In videti je čudno,« zašepetam.
»Ali naju lahko spustiš noter? Nina je
prinesla obliž,« nadaljuje Sara.
Spustim ju noter in začneta se smejati
kot ocvrte mačke. Nini celo priteče solza. Prijateljici
pa taki! Nadaljujeta z nekaj zelo ''smešnimi'' besedami,
nato pa mi končno prilepita obliž, da lahko grem v
javnost.
Pri telovadbi me učiteljica takoj
vpraša, kaj sem si naredila na stegnu. Super! Gotovo
misli, da se režem. Odgovorim, da sem padla na
pločniku, čeprav ne vem, ali se je sploh mogoče
udariti samo na tem mestu.
Učiteljica oznani, da bomo danes delali
vaje za moč nog. Z Nino in Saro se nakremžimo, a se
vendarle postavimo v položaj, ki zgleda tako, da
''sediš'' na navideznem stolu ob zidu in trpinčiš
svoje noge. Kdor zmaga, dobi čokoladico. Za čokoladico
pa vse! Učiteljica začne meriti čas. Prvih nekaj
sekund je lahkih, a kmalu me začnejo noge boleti kot
nore.
»Ne zmorem več!« izdihnem Sari, a sem
še vedno v položaju.
»Misli na nekaj drugega,« predlaga
Sara.
Prav. Na kaj naj mislim? Harry Styles.
Ljubki, čedni pevec iz moje najljubše skupine One
direction. Začnem si peti njihovo pesem v glavi in kar
naenkrat zaslišim.
»Ema krvavi!« vpije neka piflarka, ki
je že daleč nazaj izpadla iz igre.
»Ema, zaboga! Pridi da ti prilepim nov
obliž,« zavpije učiteljica.
Pogledam okoli mene. Še dve dekleti
poleg mene sta v igri. Moram dobiti čokoladico! Saj ne
krvavim tako zelo. Kri je prišla skozi obliž, to je
vse. O mater, koga hecam, umrla bom! Eno dekle je že
popustilo. Samo še Tina, najboljša športnica v razredu
je ostala, pa še ta se poti, da bi lahko plavala v
svojem potu.
»Samo še malo. Saj sem v redu,«
zadihano javknem.
»Ema, saj vendar ne moreš! Pridi že,
saj je samo čokolada!« zavpije Nina.
Samo čokolada? Me zafrkava? Čokolada je
nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi v življenju!
Pogledam na levo, Tina je še vedno v igri. Presneto, naj
že odneha, saj mi bodo noge odpadle.
»Koliko časa že drživa, učiteljica?«
vpraša z zadnjimi močmi Tina.
»4 minute in 11 sekund,« odgovori učiteljica.
Kaj? V tolikšnem času pojem XXL vrečko
čipsa. Saj ni resna. Prav, ne smem odnehati zdaj! Noge
mi drsijo in že se tresem kot šiba na vodi. Kri mi še
vedno teče. Postaja mi slabo. Ne, ne, ne, misli na nekaj
drugega! Harry. Tako, ja, Harry. Nasmejim se. Pogledam
proti Sari in Nini, ki imata usta odprta do tal od
presenečenja. Pogledam na levo, Tino. Trese se. Odnehala
bo! Dajmo, padi že! Drsijo ji noge, a jih popravi.
»5 minut in 20 sekund,« zavrešči
učiteljica.
Takrat se zgodi čudež. Tina je padla na
tla.
»Ne mo … rem več,« javkne.
Kaj za vraga? Zmagala sem? Hvala ti, Bog,
in vse ostalo zgoraj! Padem na tla. Učiteljica, priteče
k meni, da mi končno zamenja obliž.
»Jezus, saj krvaviš kot nora! Ali te
kaj boli?« vpraša.
Jaz pa samo tiho odgovorim: »Ali lahko
zdaj dobim čokoladico?«
Poizkusim vstati, a mi noge ne dovolijo.
Po celi nogi čutim mravljince. Tresem se. Sara in Nina
mi pomagata vstati, a komaj hodim. Oprimem se ju in
ponosno, a napol mrtvo odkorakam v garderobo s
čokoladico.
Preoblečem se in počakam na konec
športne vzgoje, kar v garderobi. Dolgčas je. Čakaj
malo. Telefon imam v torbi. Vzamem ga iz torbe in odprem
fotoaparat. Naredim nekaj selfijev. Vrata se odprejo.
»Ema Dolenc! Takoj mi prinesi telefon.
Kaj ti je padlo na pamet? Jaz pridem prav zaskrbljeno
pogledat, kako si in se počutim krivo, ti pa se tukaj
fotografiraš! Razredničarki ga bom dala. Čez en mesec
ga dobiš nazaj. Današnja mladina! Fotografiraš se! Ta
je pa dobra,« se še kar pogovarja sama s seboj.
»Zdaj sem pa res nasankala,« si mislim.
Gre mi na jok. Želim se upreti, a tako
ali tako ne morem vstati in bi gotovo samo poslabšala
situacijo. O moj bog! Kaj sem si mislila? No, ja, vsaj
še čokoladico imam. Odprem jo in zagrizem vanjo. Solza
mi spolzi po licu, a si jo hitro obrišem z roko.
»Ne, Ema ne joci! Taka cmera pa res
nisi,« si govorim sama pri sebi, čeprav ne pomaga
veliko.
»Kako, bom zdaj fotografirala na skrivaj
Tima?« pomislim.
Tim je res popoln. Razred starejši, kratki, rjavi lasje
vedno lepo oblikovani v irokezo, nagajive modre oči in
krasen stil oblačenja. Torej – popoln. Tako, lahko
vam je jasno, da me sploh ne opazi, zavaljeno, nezrelo in
zdaj povrhu še napol mrtvo. Okej, to se je slišalo, kot
da ga zasledujem. Pa ga ne. Se mi zdi. Pač samo vem na
pamet, kdaj je njegov rojstni dan in rojstni dan njegove
mame ter očeta, najljubšega nogometnega igralca in
celo, kateri je njegov najljubši klub. Prišla sem celo
do te točke, da sem raziskala, kaj je FIFA, saj vem, da
vedno govori le o tem. Nastavila sem si enako ozadje, kot
ga ima on, a kaj mi bo, ko pa je zdaj telefon tako ali
tako pri učiteljici. Sicer pa ne, nisem zasledovalka in
nisem obsedena. Gotovo ste tudi sami že vsi kdaj vzeli
iz koša za smeti listek, ki ga je v koš odvrgla oseba,
v katero ste zatreskani. Moj bog, kaj je narobe z mano!
Kakšen psihopat sem! Pa saj ne vem, če sploh ve, kako
mi je ime.
Zvoni. Nina in Sara mi pomaga vstati in oditi
do hodnika. Naprej grem sama, a hodita za vsak slučaj ob
meni. Hodim po hodniku. Proti meni hodi Tim s črtasto
srajčko in črnimi oprijetimi kavbojkami. Preneham
šepati. Trebuh stisnem noter in prsi napnem. Gotovo
hodim kot mrtvec. Prav blizu sva si. Še 2 metra. Še 1
meter. Pogleda me. Nasmehnem se. Privzdigne eno stran
ustnice. Tako prikupen je, ko se nasmeje na eno stran. O
mater! Nasmejal se mi je. Meni! Emi Dolenc!
»Ema, pazi!« zaslišim Saro in Nino v
en glas.
Prepozno. Zaletim se v steber. Av, moje
čelo. To boli! Pogledam okoli sebe, v želji, da tega
ni nihče videl. A se motim, večina ljudi kaže name in
se smeji. Super. Ojoj, samo da ni tega videl tudi on. Ni!
Prej je izginil za vrati. Hvala vsem bogovom!
Sara in Nina pritečeta k meni: »Kaj za
vraga, Ema! Pa sploh gledaš, kam hodiš?«
»Po resnici povedano? Ne. Mimo je šel.
Saj vesta …« odvrnem.
Začudeno me pogledata. »T,« zašepetam
skrivno kodo njegovega imena. Res izvirno.
»Aja,« dahneta v en glas.
»Jaz sem pa že mislila, da se ti je
zvrtelo od vsega prej,« zaskrbljeno reče Sara.
»Prosim, recita, da sta videli, da se mi
je nasmehnil,« upam.
»Če ga še videli nisva. Ampak jaz ti
verjamem. Kakšna srčka. Prav za skupaj,« dahne Sara
zaljubljeno.
»No, no, pomiri se, saj nisva taka kot
ti in Nik. Vidva zares hodita. Midve z Nino sva pa
osamljeni tukaj,« žalostno odvrnem.
»Hej! Jaz že nisem osamljena. Z Blažem
nama je namenjeno! Bosta že videli. Prav, koga hecam.
Naš sošolec je, pa komaj pozna moje ime,« reče potrto
Nina.
»Nehajta se že jokcat in pojdita v
akcijo! Kot je rekla Nina: Namenjeno vama je,« naju tolaži
Sara. »Sploh pa, če imaš fanta ni prav nič drugače.
Okej, popolnoma drugače je! Totalno super je. Ne
skrbita, bosta že prišli do tja. Naredimo načrt. Imata
1 mesec časa, da osvojita fanta. Jutri ju morata obe
pozdraviti in potem bomo stopnjevali. Brez skrbi,
obljubim vama, da bo v enem mescu vse drugače – vse
boljše.«
Primemo se pod rokami in se odpravimo
proti domu. Prva pride do hiše Sara. Pozdravimo se, nato
pa se z Nino odpraviva naprej.
»Poslušaj, glede tistega načrta. Ne
vem, ali bom zmogla,« prizna Nina takoj, ko Sara izgine
za vrati.
»Oh, še dobro! Bala sem se, da sem
edina. Ampak, veš kaj? Želim imeti to, kar ima Sara.
Želim imeti nekoga, ki me bo potolažil, ko sem
žalostna, nekoga, ki me bo razumel, tudi ko bom naredila
nekaj narobe in me imel raje kot vse na svetu,«
zasanjano odvrnem.
»Ampak, saj to vse počnejo tudi
prijateljice,« reče nekoliko užaljeno Nina.
»Saj vem. Ampak saj veš … Ne, da bi
me potolažil, da bi sočustvoval z menoj. Ne, da bi me
razumel, da bi naredil tisto, da bi se bolje počutila.
Ne, da bi me imel rad, da bi me ljubil. Želim si tega,
Nina. Zelo želim. In to s Timom. In tega ne bom imela,
če ga bom samo gledala izza vogala. Stopiti moram k
njemu,« rečem še bolj zasanjano.
»Prav, ko to rečeš tako pesniško, si
želim tega tudi jaz. Prav,potrudila se bom. Skupaj se
bova,« reče in me prime za roko.
Na vrsto pride njena hiša. Posloviva se
in odidem naprej.
Med hojo razmišljam le o nekom – o
njem. Spet vidim tisti nasmeh. Spet vidim črtasto
srajčko. Spet vidim njegove velike, čudovite, mamljive
oči. Le kako bom lahko pristopila k njemu, ko pa vem, da
bom spet naredila kakšno norost . Namesto ''Hej'' bom
rekla: ''Seksi majčka''.
Vstopim v hišo in naglas pozdravim. Mama
pozdravi nazaj. Rečem, da grem narediti domačo nalogo v
sobo in jo prosim, naj mi naredi sendvič. Nato pa
pomislim: bi Timu bila všeč vsa zaobljena kot prašič.
Ne, seveda, da ne! Hitro popravim, da pravzaprav sploh
nisem lačna, ker smo odšle po pouku na pico.
V sobi odprem matematični zvezek. Iksi
in številke plešejo po zvezku in zgledajo vedno bolj
čudno. Zaprem oči in jih spet odprem. Številke so pri
miru in prav tako iksi. Te enačbe se ne da rešiti.
Pika, amen, konec. Zaprem zvezek, se vržem na posteljo
in odprem prenosnik.
Na facebooku najprej pregledam, ali je
Tim objavil kaj novega. Ni, zato odprem še instagram,
tudi tukaj ni nič, pa tudi na ask.fm-ju ni nič. Nagnem
se in pogledam v torbo, da bi vzela iz nje telefon. A ga
ne zatipam. Ni ga. Oh, saj res, telovadba. Nimam ga, ker
mi ga je tista coprnica zaplenila. Kako naj pregledam še
snapchat? Tam vedno kaj objavi. Zaprem računalnik in se
uležem na posteljo na bok ter objemam metrskega medveda.
Zamislim si, da je to Tim. Oh, kako zelo si to želim, vsaj
za en dan. Zakruli mi po želodcu. Ah, ne morem več.
Izpod postelje izvlečem čokolado in si velik kos
zbašem v usta. Solza mi spolzi po licu. Čokolado
odložim ob posteljo. Zaspim in sanjam. Sanjam o njem in
samo o njem.
»Ema! Pridi takoj dol!« me prebudi krik
mame.
Takoj ko pridem po stopnicah vidim, zakaj
mama vpije. V rokah drži pismo iz šole, v katerem je
obvestilo, da so mi zaplenili telefon.
»Kaj za vraga, Ema! Zaradi
fotografiranja? Pa saj nisi resna! Kako … Kako se lahko
fotografiraš med poukom! Pa saj si nora! Zakaj mi nisi
vsaj povedala, ko si prišla domov?« me zasipa z vprašanji
mama.
»Saj sem hotela, a sem pozabila.
Oprosti. Vem, ne bi smela. Ampak, saj sem bila poškodovana,
zaboga! Poglej, iz noge mi je tekla kri, ker sem se
udarila pred šolo. O tem pa ne napišejo, kajne,« se
besno zlažem.
»Kdaj si pa padla? Oh, Ema, kaj se
dogaja s teboj. Pa saj si kar znorela. Dobro, ne bom te
preveč kregala, ker vidim, da ti je že tako ali tako
žal. Očetu ne bom povedala, ampak naj se to ne zgodi
več, prav? Kako si pa tako padla? Pa saj si prava
neroda! Naj pogledam,« sočustvuje mama.
Odlepim obliž in mama takoj vidi, da gre
za ureznino, ne pa za kakšno prasko. Vpraša me, ali sem
si ji morda zlagala in ker sem videla njen besen obraz,
sem ji vse hitro razložila. Na koncu se je celo smejala,
a me je vseeno napodila v sobo delat domačo nalogo, ker
je točno vedela, da je nisem naredila, čeprav sem
trdila, da sem jo.
V sobi 'na približno' naredim domačo
nalogo, potem pa grem še malo na računalnik pogledat
par serij, nato pa spat.
DRUGO POGLAVJE
Danes je sobota. Zbudim se pozno, ob
enajstih, in odidem na zajtrk, ampak ugotovim, da je
bolje, da počakam na kosilo. Po kosilu smo zmenjene s
Saro in Nino, da gremo gledat v park fante, kako igrajo
nogomet. To rade počnemo, saj so tam vse naše
simpatije.
Zaprem se v sobo in odprem omaro. Kaj naj
oblečem? Zeleno puhasto majčko in črne pajkice?
Ne, preveč vsakdanje. Naj oblečem mini
krilo, črne žabice in črno majčko z napisom ''LOVE''?
Ne,
preveč očitno, da sem v akciji za
fantom. Vijoličen puli in kavbojke? Oh, ne, preveč
zadržano. V celi
omari ne najdem ničesar. Pogledam še
prav zadnji del police. Rožnat puloverček ter leopardje
pajkice.
PO – POL –NO!
Odidem v kopalnico in se zaklenem. Odprem
toaletno torbico in iz nje privlečem tekoči
puder. Z njim se enakomerno premažem po
celotnem obrazu. Na podočnjake nanesem svetlejši
puder in nato še cel obraz napudram z
pudrom v prahu. Z rdečilom si poudarim lica. Iz torbice
vzamem maskaro in si jo nanesem na
trepalnice. Nazadnje pa še poudarim ustnice s šminko.
Zdaj pa lasje. Počešem si jih in iz
sprednjih las naredim kitko, ki si jo spnem z lasnico
čez
ostale lase. Za piko na i se poškropim s
parfumom ''you & I'' skupine One direction. No, pa
sem,
gremo v akcijo!
V park, kjer naj bi se dobile, prispem
zadnja.
»Kje si bila? Sem se že bala, da si
samo nakladala s tistim govorom včeraj,« me ogovori
Nina.
»Opa! Lepa majčka in hude hlačke! Ti
si se pa res pripravila za akcijo,« reče smeje Sara.
Opravičim se jima, ker sem zamudila,
potem pa sedem na klopco poleg njiju ter ju vprašam,
kaj sem zamudila.
»Ah, nič takega, samo jaz sem trpela
tukaj sama, medtem ko se je Sara poljubljala tam pri
drevesu z Nikom,« reče Nina in grdo
pogleda Saro.
Sara se hiti opravičevati: » Oprosti,
no! Ampak sem nekaj tudi izvlekla iz Nika. Vprašala sem
ga, ali imata morda Blaž in Tim punco in
izkazalo se je, da je nimata. Ampak potem se je
ustrašil, da
sem zainteresirana za katerega od njiju,
in potem sem mogla … Žal mi je … Povedala sem, da
sta vama všeč. Ampak je prisegel, da bo molčal. Ne bo
ničesar izdal. Prisežem!«
»Kaj? O moj bog!« obe z Nino naenkrat
zajavkava.
»Ti si zmešana! Kaj je narobe s tabo?
Kako si mu lahko povedala?« razočarano vprašam.
»Žal mi je. Ampak res se je bal, da ga
varam. In bala sem se, da me bo kar pustil ali pa
katerega premlatil in nisem imela
možnosti!« na robu joka pove Sara.
»Okej, okej. Že v redu, saj ne bo
povedal. Ne joci zdaj … Saj nisva jezni, kajne Ema?«
jo začne
tolažiti Nina.
»Ne, nisva. Ampak, vesta kaj? Mogoče je
pa že to najin prvi korak. Če bo povedal Nik Timu in
Blažu, se bosta pozanimala, kdo sva in
ne bova več nevidni. In tukaj lahko začneva s pozdravi.
Tako
naju bosta spoznala in mislila, da sva
res dobri punci in mogoče, mogoče nama pa le uspe ta
naš načrt. Torej je to le dobro, da bi povedal Nik
fantoma,« izdahnem vsa iz sebe.
Sara se nasmehne in se začne hvaliti, da
je ona vse pripravila in da je bilo tako načrtovano,
vendar čeprav obe z Nino dobro veva, da
to ni res, ji pustiva, da se počuti herojsko.
Začnemo gledati fante, kako igrajo
nogomet, čeprav niti ne vemo točno, kako se nogomet
igra. Opazujemo prepotene simpatije, ki
se podijo za žogo. Je lahko še kaj boljšega? Nik se
nekajkrat
nasmeje Sari, da sva z Nino prav
ljubosumni. Tudi Tim pogleda kdaj v našo smer. Vsaj tako
se mi zdi.
Piščal piskne in fantje odidejo na
polčas. Nik ves prepoten priteče k Sari s steklenico
vode v
roki.
»No, kako smo igrali, dekleta?« se
nasmehne Sari, saj nima pojma, da z Nino že vse veva.
»Super! Najboljši si bil,« odvrne
Sara.
Sara pove Niku, da že veva, da ve tudi
on glede fantov. Pogledam v Nika. Zdi se prijazen.
Mogoče bi ga lahko vprašala kaj o Timu
in Blažu. Prav, bodi pogumna, Ema! Vprašaj!
»Emm, Nik, ali te lahko amm … nekaj
vprašam?« počasi rečem. Nik popije vodo in pokima.
»Ti, ki bolj poznaš Tima … Ali
misliš, da bi mu bila všeč? Naj ga kliknem kdaj na
facebooku?« vprašam, še bolj tiho.
Prišel je trenutek resnice. Čutim bitje
srca v glavi. Začnem si zvijati in pokati prste od
živčnosti. Sara pogleda Nika nedolžno, usmiljeno in
proseče, naj reče kaj lepega in naj se ne prične takoj
smejati.
»Ne vem, ampak mislim, da bi ga
definitivno morala spoznati. Kolikor mi je pravila Sara o
tebi, si prav taka kot on. Oba imata super smisel za
humor, oba sta prijazna in rada pomagata, čeprav se vama
ne posreči vedno … Prava golobčka. In ti, Nina, tudi
ti bi morala ogovoriti Blaža. Fanta potrebujeta povod za
pogum, zato vidve naredita prvi korak in potem bosta že
onadva prevzela. Verjemita mi,« odgovori Nik.
»Kako lepo si to povedal! Ravno zato te
imam tako rada. Pridi sem,« reče pocukrano Sara in
objame Nika, čeprav je ves poten in mu pritisne en
poljubček na usta. »Pojdi zdaj, da te ne bodo čakali.
Bom navijala za vas!« ga napodi Sara.
»Čao, Sarči,« jo poboža po roki Nik
in steče nazaj na igrišče.
»Kaka golobčka!« zacvili Nina.
»Vidva sta si prav usojena!« pripomnim.
»Kajne!?« se zasanjano nasmeje Sara.
»Če reče še Nik, naj ga ogovorim, ga
bom,« sklenem.
»Tako, ja! In ti moraš tudi Blaža,
Nina! Tudi tebi je potrdil Nik, da sta za skupaj!« reče
Sara.
»Kako si ga podkupila?« se nasmehne
Nina, da planemo vse v smeh in vsi pogledajo v nas. Tudi
Tim!
Bilo je čudovito. Čeprav ne vem ali je
gledal mene. Upam, da je. Sploh pa, ali je Nik sploh
povedal Timu zame?
Osredotočimo se na igro. Naša sveta
trojica prodira proti golu in zadenejo ga. Sara vstane in
se začne dreti na ves glas, da naju je z Nino kar malo
sram, čeprav v sebi tudi midve skačeva in kričiva.
Igre je konec. Zdaj pride najboljši del.
Fantje si preoblečejo majice. O, Marička! Vse tri z
odprtimi usti zijamo proti fantom, oni pa se nazaj
smejejo in se smeje pogovarjajo med sabo.
Nino dregnem in ji rečem: » Pridi,
greva domov. Sara gre itak še z Nikom na sladoled.«
»Ne! Počakajva! Prvi korak, si
pozabila?« me nedolžno pogleda.
»Prav, ampak samo če bosta šla mimo
naju,« odgovorim.
In gresta proti nama ter naju pozdravita.
Ona, ne midve. Začudeno se pogledava in odzdraviva
nazaj. Kaj za vraga se je zgodilo? Še vedno sem v šoku.
Nina ima odprta usta in je mogoče v še večjem šoku.
Poizkusim kaj spraviti iz sebe, a mi uspejo le
samoglasniki a, e in u. Nina ni nič boljša. Ves čas
ponavlja: »K-kaj?«
Nik priteče do naju in naju dregne:
»Opa, kaj je bilo pa to? Saj sta rdeči kot paradižnik!«
»Onadva … Onadva sta naju …
Po-pozdravila,« rečem.
Zasmeji se in teče naprej k Sari. Nekaj
ji prišepne in Sara se zasmeji kot nora. Gotovo je nekaj
v zvezi z nama z Nino.
Z Nino se odpraviva proti Sari in Niku,
zasanjano vprašava: »Si jima povedal?«
»Ali nista tega hoteli?« se zasmeje.
»Kaj? Dejansko si jima povedal?« reče
Nina.
»In kaj točno si rekel in kaj sta
odgovorila?« me zanima.
»Prav, povedal bom vse, OK? Pokazal sem
na vaju in rekel, da sta vama všeč. In začela sta se
smejati in me spraševati, od kdaj. Vesta celo vajini
imeni. Rekel sem, da ne vem točno, a že kar nekaj
časa. In začela sta se še bolj smejati, a mislim, da
sta jima mogoče celo všeč,« odgovori.
»Samo da ne bosta zamenjala in se bo Blaž
zaljubil v Emo in Tim vame,« je zaskrbelo Nino.
»Brez skrbi, vesta, katera se ogreva za
katerega,« se nasmeje Nik.
»Hvala ti, Nik. Super si!« rečem in ga
kar objamem in kmalu še Nina.
»Zdaj pa, če lahko, bi odšel s to
lepotičko na sladoled,« reče Nik in gleda v Saro.
»Ja, seveda. Kar pojdita!« rečeva z
Nino v en glas.
TRETJE POGLAVJE
Danes bom v šoli videla Tima. Živčna
sem. Naj ga pozdravim, ko ga bom srečala na hodniku?
Naj se obnašam, kot da se ni nič
zgodilo? Tako zelo sem nervozna, da sploh ne morem
pojesti zajtrka.
Odpravim se v kopalnico in na ves glas
poslušam pesem One direction. Umivam si obraz in si
zraven
prepevam. Obrišem se v še toplo
brisačo in se pogledam v ogledalo. Mozolj! Kaj za vraga
počne na
sredi čela? Poizkusim ga iztisniti, a se
ne pusti. Kaj naj naredim? In to ravno danes.
Vzamem pinceto. Mogoče ga bom tako
lažje iztisnila. Ampak ne, očitno to ni res. Pinceto
pritisnem močno ob kožo in iz čela se
vlije kri. Hitro pritisnem robček ob rano. Ura bo kmalu
pol
osmih, pohiteti moram. Tekoči puder
razmažem po celem obrazu in si nanesem maskaro na
trepalnice. Pogledam v ogledalo. Iz čela
še vedno teče kri. Robček si z lepilnim trakom
prilepim na
čelo in se hitro oblečem v črne
pajkice in bel puloverček. Vzamem torbo in odhitim
proti šoli.
Pred šolo me že čakata Nina in Sara:
»Kaj je pa s tvojim čelom? Ali sploh hočeva vedeti?«
Potipam si čelo in ugotovim, da nisem
še odlepila robčka iz čela. Svet okoli mene se ustavi.
Ljudje se smejejo in kažejo s prsti
name. Tudi Sara in Nina komaj zadržujeta smeh. Zgrabim
košček
selotejpa in ga močno povlečem dol.
Bolečina je nekam močna. Ali sem mogoče … Ali sem
slučajno …
Sem sii izpulila polovico obrvi? O, moj
bog! Sara široko odpre oči in buli, kot da bi videla
marsovca, Nini pa spodnja čeljust sega skoraj do tal.
»Tvoje obrvi … Ni-ni jih,« reče še
v šoku Nina.
Primem se za boleče obrvi in skupaj
stečemo v šolsko stranišče. Pred ogledalom izpustim
roke z obrvi in vidim nekaj najbolj
groznega v svojem življenju.
»Krščen Matiček! Kje so? Kje so moje obrvi? Kaj naj
naredim? Ali je mogoče bil Tim pred šolo
in videl to katastrofo?« rečem napol v
joku.
»Mislim, da ne. Okej, ne paničari,
vse bomo uredile. Nina, daj tvojo barvico za oči.
Prosim, reci, da je nisi pozabila,« nas miri Sara.
»Nisem. Izvoli,« odgovori Nina in vzame
iz torbice svojo črno barvico.
»Ema, zaupaj mi. Nihče ne bo opazil, da
ti manjka pol obrvi,« reče Sara in začne nekaj kracati
po ostankih mojih obrvi.
»Tako, končala sem. Nina, saj sta
enaki, ne?« reče Sara.
Nina prikima in prijateljici me obrneta
proti ogledalu.
»Vau, Sara. Videti sta popolnoma
naravno. Hvala ti,« rečem in jo objamem, nato
pa še Nino.
Odpravimo se v razred matematike. Na
hodniku ni nobenega učenca več. Očitno je že zvonilo.
Upam samo, da nam ne bo zdaj Pegarca,
učiteljica matematike, dala kakšne neopravičene.
Vstopimo v razred in učiteljica že
začne s svojo pridigo o tem, kako smo danes najstniki
neodgovorni in da ona ni nikoli zamudila
v razred, temveč se je celo veselila šole. Kakšno
nakladanje!
Kdo pa se veseli šole? Potem nas je
začela primerjati še s tremi mušketirji in tako je
odšlo pol ure v
veter, na koncu pa smo dobile še
neopravičeno.
Naslednja ura je športna vzgoja. Super.
Upam samo, da se ne bo spomnila na petek, ko mi je
vzela telefon. Preoblečemo se in
odhitimo v telovadnico. Učiteljica me sicer nič ne
ogovarja, a me
nekajkrat prav čudno pogleda. Povpraša
po manjkajočih, nato pa nas nažene ven teč deset
minut.
Zunaj je toplo in hitro se utrudim. Po
desetih minutah pa veselo, a utrujeno odkorakam nazaj v
telovadnico. Popolnoma sem prepotena in z
roko si obrišem pot s čela in lic. Učiteljica me
pogleda in se začne smejati. Obrnem se proti Nini, v
želji, da mi pove, kaj se dogaja.
»Ema, obrvi,« mi zašepeta Nina in
kaže na čelo.
Takoj se zavem, kaj se dogaja. Stečem v
stranišče in se pogledam v ogledalo. Moje obrvi so
razmazane po celem čelu! S papirnato
brisačo si obrišem črn zmazek po čelu. Nina in Sara
pritečeta
v stranišče in mi narišeta novi obrvi.
Le kaj bi brez njiju. Zahvalim se jima in grem v
telovadnico – moj
pekel, kjer se igra šele začenja. Samo
naj reče kaj glede obrvi, pa bom jaz kaj rekla glede
njene
okrogle postave, čeprav uči športno
vzgojo in misli, da je popolnoma fit. Če ne bo šlo
zlepa, bo šlo
pa zgrda. Ali ne ve, da ima opravka z Emo
Dolenc?
»Ema, ali si narisala obrvi nazaj?«
vpraša učiteljica.
Roke stisnem v pesti in že odrem usta, a
me ustavi Sara in prime za roko: »Je. Pa vi?«
Učiteljica jo zgroženo pogleda in
išče besede, primerne za odgovor: »Jaz … Kaj? Sara
pa kaj ti je? Ema te je spremenila v pravo grozo. Saj se
zavedaš, da odgovarjaš učiteljici. Jaz imam svoje
obrvi na mestu.«
Sara utihne, saj je bila sama presenečena
nad tem, kar je rekla. Saj tudi ona ni pridna punčka, a
učiteljici še ni odgovarjala, ker na tej čudni šoli
pošljejo učence za vsako stvar k ravnatelju.
»Oprosti. Ne bo te poslala k ravnatelju.
Drugače … Drugače grem jaz namesto tebe,« ji zašepetam.
»Že v redu. Rekla sem sama in sama bom
odgovarjala,« junaško odvrne.
Začnem si gristi ustnico. To je znak, da
imam vsega preveč. Kmalu se bom razpočila kot bomba in
podrla učiteljico na tla in ji pobrila ali pa kar
izpulila obrvi. Stresem se. Sara in Nina me pogledata,
jaz pa sem se pomirila. Prav, če bi kaj takega naredila,
ne bi bilo nič boljše, zato se moram pomiriti.
»Ne greš še k ravnatelju, ker si
prvič rekla kaj takega, a naslednjič si ne drzni več,
ker BOŠ šla,« je besno rekla učiteljica.
Naša mala trojica si oddahne. Malo sem
kar jezna nase, da sem spravila Saro v tako zadrego.
Ampak po drugi strani ima vsaj fanta, h kateremu bo šla
potem jamrat. Kako je lahko srečna, da ima fanta in to
še tako prijaznega in dobrega. Včasih sem kar malo
ljubosumna, a ji privoščim srečo. Sploh pa je od nas
treh ona najlepša. Ima svetle dolge kodre in modre oči.
Pa tudi suha je kot trlica. In oblači se modno, saj ji
vsa oblačila pristajajo. Tudi Nina je suha, a ima
krajše, do ramen dolge temne lase in rjave, skoraj črne
oči, ki popestrijo velika, moderna očala v obliki črke
U, ki ji fantastično pristajajo. Temni lasje in oči pa
kot nalašč ustrezajo njeni svetli koži. Jaz pa sem
najgrša. Imam rjave, dolge in ravne lasje ter zelene
oči. Nisem pa tako suha kot sta prijateljici. Ampak
nekega dne bom. Shujšala bom in vsi bodo šepetali med
seboj: »Poglej jo, kako je lepa,« ali pa, »kako se je
spremenila, cela manekenka je!« Ja, nekoč bo tako.
Moje misli zmoti zvonec za malico.
Preoblečemo se in poženemo v jedilnico na malico. Za
svojo običajno mizo že sedi Tim s svojimi prijatelji.
Vse se zagledamo v to mizo, saj tam sedijo vsi naši
dragi. Med občudovanjem nas zmoti kuharica, ki kriči na
nas, ali se mislimo premakniti, saj delamo gnečo. Za
malico je burek. Super, to je Timova najljubša jed.
Okej, zdaj se slišim … Ja, tole zveni res malo
psihopatsko. Kaj je narobe z mano? Raje ne bom
spraševala prijateljic, saj bosta začeli naštevati do
neskončnosti.
Hodim proti naši običajni mizi in se
zagledam v Tima. Pogleda vame, jaz pa hitro umaknem
pogled, da ne bom spet videti kot kakšen zalezovalec. S
kotičkom očesa vidim, da se zasmeji in šepne nekaj
sosedu za mizo – Niku. Kasneje ga bom vprašala, kaj mu
je rekel.
Sedem za našo mizo in kmalu prisedeta
še Nina in Sara.
»Mater, je danes Blaž seksi,« reče
Nina. »Tale nova srajčka mu prav pristaja … No, saj
njemu itak vse pristaja.«
»Ha ha, si pa res norica. Potem me
spomnita, da moram Nika nekaj vprašati, prav?« reče
Sara.
»Ema? Ema! Spet se je zagledala. Ema!
Mahnila te bom. Ema, One direction so zunaj!« vpije
Nina.
»Kaj? Kje? Ej! Sploh niso. Kako sem to
sploh verjela. Vedno bolj sem naivna. No, kaj sta
govorili?« zmedeno vprašam.
»Ah, pozabi. Če ti je Tim tako zelo
všeč, zakaj ga ne ogovoriš? Poglej, jaz sem Nika in
zdaj sva par. Res, verjemita. Težko je začeti, a je
potem dosti bolj sladko,« se nasmehne Sara.
Pokimala sem, čeprav še vedno nisem
popolnoma sledila pogovoru. Mislila sem le na nekoga.
Najbrž veste, na koga.
»Prav. Ema, po pouku ju bova ogovorili.
In Sara, če bova rekli, da ne bova, naju porini k njima.
Prav punci?« skuje načrt Nina.
»Amm … Ja?« rečem neprepričljivo in
zmedeno, ker niti nisem vedela, kaj govorita.
Fantje so že pomalicali in Sara se
zažene v Nika in ga objame od zadaj. Nik se obrne in ji
pritisne en poljubček na čelo, ker bi bilo neprijetno,
če bi jo na ustnice ravno pred dežurno učiteljico.
Smejita se in pogovarjata. Kako prisrčno.
Z Nino odideva do učilnice, kjer bomo
imeli naslednjo uro. Odkorakava tudi mimo fantov. Tudi
mimo Tima. Trebuh stisnem navznoter, da kakšnih 30
sekund sploh ne diham. Ko grem mimo, zardim v obraz in
Nina ni prav nič boljša. Ko prideva do učilnice za
ovinkom, spet zadiham. Ojoj, kaj je z mano, saj me je že
videl stokrat. Zakaj držim potem trebuh noter?
Pouk je končan. Popravim si narisane
obrvi, ki so videti že skoraj lepše kot prejšnje.
»Prav, zdaj pa greva, kakor sva rekli.
Ogovorili ju bova. In ne izmikaj se. Obljubila si!« reče
zaskrbljeno Nina.
»Kaj? Kdaj sem pa to rekla? O Marička,
pri malici najbrž, ne? Ne govori z mano, ko nisem
prisotna, saj veš, da bi takrat rekla še, da mi obrijte
še ostanke obrvi,« še bolj zaskrbljeno odgovorim.
»Veš, da si želiš to storiti, le
bojiš se. Kasneje ti bo žal, če ne boš tega storila,«
me prepričuje.
»Okej, ampak, če nama bo šlo obupno,
boš ti kriva,« ji zabrusim.
Pred šolo stojita in klepetata z Nikom
in še enim prijateljem. Hodiva proti njim in stiskava
trebuhe ter se poskušava smehljati čim bolj prisrčno.
Ko pa sva le še dva metra oddaljeni, se obe naenkrat
ustaviva. Niti Nina ni naredila nobenega koraka več. Tam
stojiva obe zardeli in prestrašeni.
Potem pa se zgodi nekaj, česar nisva
pričakovali in za kar se bom kasneje Nini zelo
sarkastično zahvalila. Mimo pride Sara in naju od zadaj
porine proti fantom, da sva prav zraven njih. Sara stopi
k Niku in naju pogleda, češ, naredita že kaj. Midve pa
samo stojiva.
»Živijo, punce,« pozdravi nagajivo
Nik, ker točno ve, kaj naj bi storili, saj Sara ne more
držati zaprtega kljuna.
»Hej,« pozdravijo še ostali trije.
»Hej,« plašno odzdraviva.
»Imate danes kak trening?« zanima Saro
in naju še bolj navihano pogleda kot Nik.
»Ne vem. Ali imamo, Tim?« vpraša Nik,
čeprav prav dobro pozna odgovor.
»Jap, itak, da ga imamo. Kaj ti pa je?«
reče nervozno Tim.
»Ljubezen ga daje,« se na veliko
nasmehne tisti tretji fant, ki nima pojma, od kod vsa ta
zmeda.
»Mogoče je pa res to,« reče smeje
Nik. »Ema, ali me nisi vprašala ravno ti, če ga imamo?«
Namenim mu zloben pogled in zvito
odgovorim: »Le najdi izgovor, če sam ne veš, kdaj ga
imate. Kaj se mi tako smejiš? Svoji punci se smej.«
»Buum, kako te je zabila!« reče oni
tretji fant.
»Do nafte in še bolj,« smeje reče
Tim.
Sem pravkar spravila mojega sanjskega
Tima v smeh. No, očitno mi pa le ne gre tako slabo.
»Potem si bila pa ti, Nina,« nadaljuje
Nik.
»Ha ha ha, res smešno,« se popači
Nina. »Ne bom te še jaz zabila, ker ne vem, če bi
prenesel. Že po Eminih besedah se skoraj jočeš. Oh,
Sara, kakšnega fanta si dobila, nesrečnica.«
»Opa, še malo, pa bo zagorelo tukaj,«
reče Tim.
»Joj, stari, punce te premagajo še v
besedni igri,« reče Blaž.
Nik je zardel in videla sem, da sva se z
Nino malo prenaglili, zato rečem: »No, kdaj imate
trening, če me bo kasneje klical, če bo spet pozabil?«
»Danes od pete do pol sedme na igrišču
ob šoli, v primeru, če pozabi lokacijo,« smeje
odgovori Tim.
»Mogoče bi bilo bolje, da ga pospremite
do tja,« namigne Blaž.
»Pa gremo potem vsi še na sladoled tam
zraven. Plača pa Nik, če sploh pride,« reče tisti
četrti.
»Dobro, naj vam bo! Ker ste ravno zadnjič
vi plačali,« žalostno skomigne z rameni Nik in objame
Saro.
Čakaj malo! Ali to pomeni, da gremo na
zmenke? Ojoj, kaj? Zagrabi me panika. Jaz grem na zmenek
s Timom? Jaz? In Nina z Blažem?
»Čao, klapa! Se vidimo potem …
Čakajte, kje že?« se nasmehne Nik in cmokne Saro, nato
pa z onim tretjim odide proti domu.
»Ali se odpravimo tudi me?« reče Sara.
Želela sem si ostati za vedno, a sem le
rekla: »Uf, ja, lahko.«
»Okej,« reče Nina.
»Čau,« pozdravita fanta v en glas.
»Adijo,« odzdravimo dekleta.
»Čakajte malo, ali se zavedata, da
gremo na skupni zmenek z našimi dragimi?« še vedno v
šoku vprašam prijateljici na poti domov.
»Ne. Uščipnita me. Samo, da vidim, da
ne sanjam,« odvrne Nina.
Obe s Saro se obrneva proti njej in jo začneva
ščipati in napol žgečkati, da se na koncu vse smejimo
kot pečene mačke. Po poti se dogovarjamo za uro, kjer
se dobimo, kaj bomo oblekle in podobno. Dogovorimo se, da
se dobimo od pol petih pri Sari, saj živi najbližje
šoli in se bomo skupaj odpravile do Nika, ki živi še
bližje igrišča. Zmenek s Timom? Moj bog, naj mene
nekdo uščipne.
Ko pridem domov, se že začnem
pripravljati za »zmenek«. Vsa oblačila zmečem iz
omare in iščem nekaj primernega. Odločim se za črne
kavbojke z zarezo pod kolenom in majčko, ki sega do
popka, zato bom dala spodaj črno spodnjo majico. Kaj bom
obula? Črni škornji bodo v redu. Le kako naj si uredim
lase? Naj jih dam v čop in konice las prisrčno zavijem,
ali naj jih pustim spuščene in naredim iz sprednjih las
kitko? Tisto z čopom bom naredila. Ličila pa si bom
samo popravila, saj imam puder in maskaro še od zjutraj.
Ura je 16.10. Oblekla sem se in si že
popravila ličila ter dodala črno črto nad očmi. Čop
je tudi že pripravljen.
»Mama, ven grem, s Saro in Nino!«
zavpijem, medtem ko si obuvam škornje.
»Kam? Zakaj si tako lepo oblečena?
Greste na fante, kaj? Kdaj prideš domov? V petek pišeš
zgodovino, saj veš, ne?« me je začela obmetavati z
vprašanji.
»Pomiri se, stres ni dober za kožo,
boš dobila gube. Samo na igrišče gremo, ker bodo naši
sošolci igrali in jih gremo spodbujat. Jaz in fantje? Ha
ha, ta je pa dobra! Mama, prosim te, če začnem osvajati
polža, bo razvil ultra hitrost, samo da mi ubeži. Potem
grem pa še s Saro in Nino na sladoled. Do osme bom
gotovo doma, če ne prej, obljubim! Ti bom s Sarinega
telefona poslala SMS, ko pojemo sladoled, da boš vedela,
da sem v redu in kdaj pridem domov. In vem, da pišem
zgodovino, mama! Ampak do petka so še štirje dnevi.
Vmes lahko še umrem. Nič ne skrbi. Kje je moja torbica,
da dam notri robčke in denarnico?« se kar malo predobro
zlažem.
»Tamle na mizi jo imaš. Dobro, do osmih
bodi gotovo doma. Lepo se imej,« reče.
»Veš da! Adijo!« pozdravim in v
zahvalo prisolim mami še en poljubček.
Pred Sarino hišo že čakata
prijateljici. Ena je bolj živčna od druge. Pa tudi
krasno sta napravljeni. Sara ima rožnato krilo in
verižico ter starkice, Nina pa rožaste pajkice in moder
puloverček.
»Opa, Ema, kako si lepa! Končno si
prišla! Sara nama želi nekaj povedati, pa ne sme, ampak
nama gotovo bo,« se smeji Nina.
»Tudi vidve sta krasni. No, kaj, Sara?
Povej že! Daj, veš, da sem radovedna. Prooosim! Komu
bova pa povedali? Daj, no,« prosjačim.
»Ampak ne smem … Prav. Luka je
vate,« reče.
»Kdo za vraga sploh je Luka?« se skremžim.
»Tisti vendar, s katerim smo se
pogovarjali pred šolo. Bil je zraven Nika in Tima,«
razlaga.
»O, moj bog! Tisti četrti? Resno? Ojoj,
zakaj jaz? Zakaj ne Nina? Mislim … Saj je lep. Rjavi
lasje v irokezico in zelene oči … Njami. Ampak ne! Jaz
sem v Tima! Joj, kaj bom zdaj! Zato nas je povabil na
sladoled! Ni me povabil zaradi Tima, ampak zaradi sebe.
Kako ti pa to sploh veš?« se jezim sama nase, ker tega
nisem spregledala že prej.
»Nik … Delajta se, kot da ne vesta.
Baje mu je rekel na poti domov,« reče Sara.
»In kaj, če Tim ne bo hotel biti z
mano, ker je vame zaljubljen Luka, ali kakor mu je že
ime?« žalostno smrknem.
»Kaj ga pa briga. Danes se ne zmeni zanj
in imej odprte oči le za Tima. Jasno? Ko bo to videl, se
bo umaknil. Mogoče mu sploh ne boš všeč, ko te bo
spoznal danes. No, kaj vem,« me tolaži Nina.
»Bravo, samo še to se mi je manjkalo,«
zavzdihnem.
»Pojdimo zdaj, Nik nas gotovo že čaka.
In prosim, ne povejta mu ničesar,« zaskrbljeno reče
Sara.
»Pa če se je samo zlagal?« vprašam.
»Ni šans. On mi nikoli ne laže in mi
vse pove,« reče in mi uniči še zadnje upanje.
»Prav. Delala se bom, kot da ni nič. In
Nik mu bo rekel, da me žal ne zanima,« sklenem.
»Nik, ja! Kar sama mu reci. Že pred
šolo sta ga ponižali. Kar sama mu povej. Midva sva vama
pripravila 'zmenka', ampak od tu naprej sta sami. Ne
moreva vama biti še poštarja, ki bosta posredovala
zavrnitve,« jezno vzklikne Sara.
»Že prav. Bomo pač nekaj že naredili.
Pomirita se. Danes bo super! Mislim, ven gremo s
sanjskimi fanti, vidve pa se tukaj nekaj pričkata,«
pametno reče Nina.
»V redu. Oprosti, Sara. In hvala ti. Res
je, naprej bova sami, čeprav se tega bojim,« žalostno
rečem.
»Meni oprosti. Prenaglila sem se. Še
vedno vama bom pomagala, brez skrbi. Tiho zdaj, Nik je
že pred hišo,« zašepeta Sara.
»Hej! Kako ste punce? Kaj živčne?«
pozdravi Nik.
»Malo pa že,« reče Nina.
»Gremo?« vpraša živčno Sara, saj bi
mu rada povedala, da vem za Luka, a je vedela, da je
bolje, če je tiho.
»Ema ve. Oprosti, nisem hotela, ampak
sem kar bleknila,« skoraj v joku reče Sara Niku.
»Oh, Sara, ne joči. Že v redu,« jo
tolaži Nik.
»Zdaj mi lahko poveš, če je res. Saj
ni, kajne?« zaskrbljeno vprašam.
»Mhm … Res je. Rekel mi je, ko sva
šla domov, da si mu všeč že nekaj časa, ampak danes
si mu bila pa sploh. Rekel sem, da te ne pozna in da
mogoče mu sploh ne boš všeč, a je kar vztrajal.
Misli, da gre on s tabo na zmenek in ne ti s Timom. Žal
mi je, nič nisem mogel, razen če bi mu povedal, da si v
Tima …« reče Nik.
»Saj mu nisi povedal, ne?« vprašam.
»Ne! Ampak mogoče bi mu moral. Zdaj kar
misli, da ima možnost pri tebi,« reče.
»Joj! Pa zakaj jaz? Sta Tim in Luka
velika prijatelja?« me še kar zanima.
»No, še kar. Jaz, Tim, Blaž in Luka
smo kar dobri prijatelji, ja,« odgovori Nik.
»Joj, ne! Potem ne bo upal Tim hoditi z
menoj. Ne smem pretiravati. Kaj, če mu sploh ne bom
všeč in bom samo Luku? To je še huje! Mislim, saj Luka
ni slab. Prijazen je in lep, a ni on tisti,« rečem.
»Ne govori, da mu nisi všeč, saj te ne
pozna. Danes naredi dober vtis nanj, prav? Sploh pa, Tim
ve, da ti je všeč, Luku pa se niti sanja ne,« me
prijazno tolaži.
»Oh, Nik, kako si prijazen! Hvala,« mu
rečem.
Prišli smo do šolskega igrišča, kjer
imajo trening. Prava grozljivka! Naenkrat si zaželim, da
sploh ne bi prej naredila tistega prvega koraka. Presnete
slabe odločitve.
ČETRTO POGLAVJE
Nik gre v garderobo k ostalim igralcem,
me pa na tribuno. Sedimo v tišini. Nobena ne ve, kaj naj
bi rekla. Naj omenimo Luka ali ne? Naj vprašam Saro,
zakaj je povedala? Ne. Naj povem, da je Nik zelo
prijazen? Ne. Mislila bo, da mi je všeč. Tišina.
Nina prekine tišino: »Mislita, da sem
Blažu všeč?«
Oh, Nina. Nanjo in na Blaža smo prav
pozabili v tej zmedi. Tako zelo smo bili zaposleni z
mojimi in Sarinimi problemi, da smo pozabili še na
njene.
»Totalno si mu. Če mu pa še nisi, mu
boš pa gotovo danes,« rečem.
»Ja,« tiho reče še Sara.
»Upam. Zakaj sta tako tiho? Mar nismo
rekle, da se danes ne bomo pričkale, pač pa samo
poskrbele, da se bomo imele super?« zavzdihne Nina.
»Saj se ne pričkamo. A ne, Sara?« rečem.
»Ne, se ne,« odvrne. »Samo žalostna
sem, ker sem vse povedala. Najprej tebi, Ema in potem še
Niku. Zakaj ne morem imeti zaprtih ust? Zaboga! Zdaj ste
pa vsi žalostni in zmedeni in nesrečni.«
»Vesela sem, da si mi povedala, saj bi
mu lahko dajala kakšne lažne namige in on bi mislil, da
sem zainteresirana zanj, čeprav nisem,« ji rečem in jo
primem za roko, nato pa še Nino.
Fantje z žogo pritečejo iz garderobe.
Prvi je Nik in pogleda proti nam ter pomežikne. Sledita
mu Tim in Blaž, ki nam namenita nasmešek. Naslednji je
Luka. Prav urejen je. Irokezica ima ravno prav gela in
oči se mu iskrijo. Pogleda proti meni in se široko
nasmeje, da pokaže svoje bele zobe. Prav srčkan je.
Ampak ne, Tim je lepši. Tudi njegova pričeska je lepo
počesana in njegov nasmeh na eno stran je še vedno
božanski. In njegove oči so nagajive in iskrive, a ne
namenjene le meni.
Med ogrevanjem Luka večkrat gleda proti
nam in nekaj šepeta Niku, ki je videti malo zaskrbljen.
Tim je na tribuno pogledal le dvakrat. In Blaž isto.
Preden so začeli igrati, so šli še v garderobo in
takrat zazvoni Sari telefon.
»Nik mi je pisal,« se nasmehne. »SOS!
L je totalno v E. Za sladoled ima že ves načrt, kako
bo naredil vtis nanjo. Naj mu povem za T?« prebere Sara
s kraticami, da ne bi kdo drug razen nas vedel, za kaj
gre.
»Ne! Napiši, naj mu ne pove! Potem bodo
vsi vedeli in Luka bo žalosten. Nočem, da bi bil,«
panično vpijem.
»NE! Ničesar ne povej, je rekla E,«
napiše Sara.
Fantje pritečejo ven. Luka spet gleda
proti nam. Pa tudi Tim. Jaz vrnem nasmeh Timu in ne Luku.
Luka gleda, komu se smehljam, a se je Tim že premaknil
in ne more vedeti, komu. Zato nekaj šepne Niku, ki je
ravno pritekel ven in nam pokazal palce navzgor v znak,
da je dobil SMS. Nik odkima z glavo Luku, kot da ne ve,
komu.
Začnejo igrati. Nik in Tim ter še
štirje so v eni ekipi, v drugi pa sta Blaž in Luka s
še štirimi drugimi. Tako da smo mešano navijale za
različni ekipi. Tim je dal gol in vsi se vržejo nanj.
Kako ljubko! Sara mi je trdila, da je za hip pogledal
proti meni, ko je zadel gol, a nisem bila prepričana.
Gotovo mu sploh nisem všeč.
Trener je piskal polčas in fantje
odidejo v garderobo. Punce nepotrpežljivo čakamo na
kakšen SMS in končno zazvoni Sarin SMS.
»Spraševal me je, ali je E vanj, pa sem
rekel, da ne vem in potem je vprašal, če vem, kdo ji je
všeč in sem zanikal, da vem,« prebere Sara.
»Napiši mu, da se mu zahvaljujem,« rečem.
»E je rekla hvala, jaz pa RTM,« se
nasmehne, ko bere, kaj je napisala.
Kmalu spet zazvoni telefon: »RTMF«.
»Srčka,« reče Nina.
Fantje pridejo spet iz garderobe in
zgodba z nasmehi se ponovi. Trener piskne in igra se spet
začne. Ko Tim teče, se mu skozi majico, prisežem,
vidijo trebušne mišice. Pogledam še proti Luku. Tudi
njemu se vidijo. Presneto, zakaj ne more biti Luka vsaj
grd ali pa neumen, da mi ne bi bilo tako hudo zanj. Pa
saj bi lahko dobil vsako punco, ki bi jo želel. Zakaj
jaz?
V tem polčasu pa zadene Luka gol. Resno?
Kot da bi usoda želela, da izberem. Pa saj sem! Tim, moj
večni Tim. Luka pogleda vame in se zapeljivo nasmehne.
Madona, je seksi, ampak žal, mi je všeč Tim. Žal. No,
ni mi žal. Tim je vse, kar sem si kdaj želela, vse, kar
si želim in vse, kar si bom kdaj želela.
Treninga je konec. Luka si sleče majico
že na igrišču in jaz kar javknem in zarijem nohte v
Sarino koleno, da kar zavpije. Moj bog, kakšne mišice.
Vse smo zijale kot nore in Luka se je nazaj smejal, kot
da bi vedel, da me je zadel v šibko točko. Naj gre že
enkrat v garderobo, zaboga! In res je izginil vanjo, kot
da bi slišal moje misli. Punce se spogledamo.
»Srečnica, da imaš takšno rezervo,«
zavzdihne Nina.
»Utihni. Saj ni tako … Leeep,«
poizkusim zanikati, a vsakič, ko zaprem oči, ga vidim.
»Tim ti je še vedno bolj všeč, ne?«
vpraša Sara.
»Seveda, kaj si pa mislita! Luka ima
samo lepo telo in karakter, ampak Tim je tisti, ki je
popoln v vsem. Razumeta? Tim mi je všeč,« rečem.
»Že prav,« se nasmehneta prijateljici.
Vstanemo in odkorakamo proti garderobi,
kjer čakamo na fante. Presneto, zdaj gre pa zares.
Fantje pridejo skupaj iz garderobe. Tim ima spet črne
kavbojke in srajčko ter all starke, tako kot v šoli,
Blaž je tudi oblečen v modri spodnji del trenirke,
zgoraj ima majico s kapuco, obute pa ima tudi all starke.
Luka pa ima tudi črne kavbojke in kratko majico, da se
mu vidijo mišice na rokah in nosi črno usnjeno jakno,
obute ima črne vansice.
»Imaš denar, Nik?« vpraša Blaž.
»Imam,« odgovori.
»Pojdimo torej,« se nasmehne Luka.
Z Nino hodiva skupaj, Sara pa prime za
roko Nika. Kmalu me dohiti Luka, da hodi ob meni.
»Hej,« me pozdravi.
»Hej,« pozdravim nazaj in začudeno
pogledam v Nino.
»Torej, ste le prišle z Nikom,«
nadaljuje.
»Jap,« rečem.
Končno pridemo do kavarne, kjer imajo
tudi sladoled. Tim in Blaž hodita za nami in nekaj se
zasmejita. Le kaj je bilo tako smešno? Kako prikupen
smeh ima Tim.
»Kakšen sladoled boš?« vpraša Nik.
»Ne vem še. Najbrž čokolado in
piškotek,« rečem.
»Tega naroči po navadi Tim. Nor je na
ta sladoled. Jaz pa po navadi naročim čokolado in
grški jogurt,« mi pove Luka, čeprav ne ve, da tega jaz
naročam, ker vem, da je to Timov najljubši okus. Pravi
psihopat sem.
»Jaz tudi tega včasih naročim,« me reši
Nina. »Pa Blaž? Kakšnega pa on naroči?«
»Aha, torej je tebi všeč Blaž. Ne
skrbi, nikomur ne bom povedal. On ima rad kombinacijo
čokolada in jagoda,« se prijazno nasmehne.
Kmalu pridemo na vrsto in naročimo. Za
mano naroči Tim in to enako kombinacijokot jaz. Kako
'presenetljivo'.
»Jaz bom kot ona. Čokolada in
piškotek,« reče in se nasmehne, jaz pa njemu nazaj.
Usedemo se za največjo mizo in sedim
nasproti Tima. Poleg mene pa sede Luka. S Timom se še
vedno smejiva, ker imava enak sladoled. Ko pa nama Blaž
reče, da sva sladoledna dvojčka, se kar ne moreva
nehava smejati. Med smehom spustim nek zvok, ki je
podoben oglašanju pujsa in celo omizje se začne
smejati. Tim ima tako čudovit smeh. Pri vsem tem sem
popolnoma pozabila na Luka. Pogledam ga in videti je, kot
da ga bo razpočilo od ljubosumja.
»Luka, si dobro?« zanima Blaža.
»Itak,« reče, čeprav ni videti tako.
Tima vprašam, kam bo šel naprej v šolo
in on mi odgovori: »Najbrž športna gimnazija, drugače
pa na slaščičarsko,« reče in oba spet popade smeh.
»Kaj pa ti?« me vpraša.
»Uf, ne vem še. Ampak, če ne bom
vedela, kam tudi naslednje leto, bova lahko skupaj odprla
svojo slaščičarno,« rečem in spet nastopi smeh.
»Ali gremo? Sedma je že,« reče Nik.
»Kaj sedma? Že?« vpraša Nina
žalostno, saj se je ravnokar zaklepetala z Blažem nekaj
o tem, kako je bedna neka njegova sošolka.
»Vidva kar pojdita za kakšen vogal. Mi
že pridemo za vama,« reče Tim.
Nik mu nameni hudoben in nagajiv pogled
in objame Saro ter odkoraka ven. Peto kolo je bil le
Luka, ki me je sem ter tja nekaj spraševal, a sem mu
odgovarjala zelo nezainteresirano, kar je, upam, videl
tudi Tim. Ob 19.15 reče Tim, da mora iti, ker mora biti
ob pol osmih doma, saj ima njegov stric rojstni dan.
»Kar pojdi. Za darilo pa lahko narediš
kak sladoled,« smeje rečem.
»Ha ha, dobra ideja. V sredo po treningu
gremo lahko spet na sladoled. Se vidimo. Adijo,
sladoledna dvojčica,« reče in pomežikne.
»Čao, dvojček!« zavpijem.
»Nina, na WC grem, potem pa greva,
prav?« rečem.
»Prav,« reče.
Ko pridem z WC-ja me čaka pred vrati
Luka. Reče mi: »Ema, greš z mano ven? Nekaj ti moram
povedati. Minutko ali dve ti bo vzelo. Nini sem že
rekel, naj ne skrbi.«
»Ja, seveda,« presenečeno rečem.
Ko prideva ven, me prime za roko, jaz pa
ga le čudno pogledam. Za roke se držijo tudi
prijatelji, kajne? Upam.
»Ema, meni si že dolgo zelo všeč.
Krasna si. In danes sem videl, da imaš tudi imeniten
karakter. Zdaj, ko nama ni več v napoto Tim, te lahko
nekaj vprašam. Ema, bi bila moja punca?« me pogleda v oči
in vpraša.
»Jaz … Amm … Ne vem. Mislim, sploh
te ne poznam. Se ti ne zdi, da tudi ti mene ne poznaš
dovolj dobro? Mislim, saj me razumeš, ne?« mu tiho
povem.
Žalostno me pogleda in kmalu se nagne
proti meni in me prime za obe roki. Rahlo našobi ustnice
in vedela sem, kaj to pomeni. Nagnila sem se nazaj in
uspela eno roko izvleči iz njegove ter mu jo dala na
trebuh, da bi ga ustavila. Takrat sem začutila njegove
mišice in skoraj pozabila na vse. Vendar pa sem se
takrat spomnila Tima in roko močno uprla ob njega.
»Ne, oprosti,« rečem.
Začudeno me pogleda in se ustavi.
Izpusti obe moji roki in se prime za glavo: »Kako sem
neumen, seveda, nisem ti všeč, le prijazna si bila z
mano«.
»Ne, resno. Super si. Mislim tvoja pričeska
je neverjetna in oči čudovite. Prijazen si in imaš
popolno telo. Vsako punco bi lahko dobil. Ampak veš …«
rečem.
»Zakaj potem ne? Si lezbijka?« vpraša.
»Ne. Ha ha, samo prezgodaj je še in ne
vem, če si tisti pravi. Mogoče mi je nekdo že všeč.
Oprosti, res. Bova za zdaj le prijatelja? « rečem in
oči se mi zasolzijo.
»Ja. Seveda. Kdo pa, če lahko vem?«
potrto vpraša.
»Ne poznaš ga. Oprosti. Srce se mi
para, ko te vidim takega,« rečem in ga objamem.
Tako ostaneva kar nekaj časa. Všeč mi
je njegov objem, močne, a nežne roke. Slišim, kako mi
voha lase in po licu mi spolzi solza. Narazen greva in z
roko si obrišem oči.
»Bolje, da grem,« reče.
»In jaz moram k Nini,« rečem.
Posloviva se in še nekaj trenutkov
počakam in ga gledam odhajati. Nato vstopim noter.
»Vidva sta bila pa dolga. Kaj se je
zgodilo? Saj imaš prav rdeče oči. To pomeni, da si
kadila ali pa …?« me vpraša Nina.
»Bolje, da greva. Adijo, Blaž,« rečem.
»Ja. Adijo, Blaž. V sredo potem, ne?«
reče in golobčka se pozdravita, nato pa odidemo, Blaž
na eno stran, midve z Nino pa na drugo.
»Kaj je bilo?« me Nina tiho vpraša.
»Ali bi bilo mogoče, da me danes ne
sprašuješ? Ti bom jutri povedala. Drugače bom spet
jokala. Mi posodiš telefon, da napišem mami SMS, da
prihajam domov?« vprašam.
»Ja. Izvoli. Sploh pa, karkoli je bilo,
se bo gotovo uredilo, veš?« mi prijazno reče ter me
prime za roko.
»Vem,« rečem.
Odprem hišna vrata in naglas pozdravim.
Mama že priteče k meni in sprašuje, kako je bilo, oče
pa sedi na kavču in reče mami, naj me pusti pri miru,
da bom lahko vsaj malo v miru zadihala, za kar sem mu
hvaležna, saj mi res ni bilo do pogovora.
Odšla sem po stopnicah v kopalnico, da
si umijem obraz in zobe, potem pa sem šla samo še spat.
Ni mi bilo do pogovora. A čeprav me je bolelo srce in
sem ga strla Luku, sem vedela, da sem naredila prav. Tim
je bil vedno tisti pravi in čakala bom nanj, dokler bo
treba.
PETO POGLAVJE
Zbudila me je mama, ko je kričala, da je
ura sedem. Odidem v kopalnico in vidim, da so mi že
skoraj popolnoma zrasle obrvi. Končno. Preoblečem se v
rožaste pajkice in rožnat puloverček. Nato pa se na
hitro napudram in si narišem obrvi ter seveda nanesem
maskaro. Počešem si lase in sprednje spnem na vrhu
glave. Odidem po stopnicah in si obujem škornje,
pozdravim mamo in očeta ter odidem proti šoli. Nina me
že čaka pred hišo ter me začne takoj spraševati, kaj
je bilo včeraj. Odgovorim ji, da ji bom povedala, ko
prideva do Sare, ker se mi ne da dvakrat razlagati
istega.
Končno prispeva do Sare in Nina zahteva,
da jima vse povem.
»Prav. Včeraj, ko sta šla vidva z
Nikom domov …« začnem.
»No, glede tega. Šla sva se v park
poljubljat,« reče Sara.
»Se nam je zdelo, ja. No, torej, potem
je šel Tim, ker je imel njegov stric rojstni dan. Luka
me je vprašal, če bi bila njegova punca. Rekla sem, da
za zdaj ne, ker ga ne poznam dovolj dobro in potem me je
prijel za roke in me želel poljubiti,« mi gre težko z
jezika.
»No, kaj? Te je cmoknil ali ne?« je
bila vsa na trnih Nina.
»Ne. Spraševal je, zakaj ne, pa sem
rekla, ker mi je mogoče še nekdo všeč. Takrat mi je
stekla solza in tudi njemu mogoče kakšna. Zdaj vesta,«
končam.
»Škoda mi ga je. Prav srčkana bi bila
skupaj,« reče Sara.
»Sara! Ema, prav si se odločila. Tim je
pravi zate. Verjemi,« me tolaži Nina.
»Hvala, da me razumeta. Ne vesta, kako
je bilo težko. In Nina, kako si se imela ti? Videti je
bilo, kot da se z Blažem dobro razumeta,« rečem.
»Ja, se. Včeraj sva se veliko
pogovarjala in res mi je všeč. Upam, da sem tudi jaz
njemu. Sploh pa je šlo tudi tebi dobro s Timom, Ema,«
odgovori Nina.
»Ja. Končno. Ko sem bila ob njem, nisem
bila nič več živčna in čas je tekel tako hitro,« rečem.
»Oh, golobčki! Komaj čakam sredo!
Danes, če vidita fanta, se kaj pogovorita z njima, prav?«
sklene Sara.
»Seveda. Nič več me ni strah. Tako
lepo je govoriti z njim,« rečem in Nina takoj prikima.
Ko pridemo do šole, vidim, da je Luka
pred šolo. Ali me čaka? Sprehodi se do mene.
»Oprosti, ali lahko govorim s tabo?« me
vpraša z veliki zelenimi očmi, da sem mu morala
prikimati.
»Tisto včeraj. Oprosti. Počutim se kot
bedak. Res mi je žal. Prehiteval sem, vem. Ampak res si
mi všeč, toda če ti ne čutiš enako do mene, te ne
morem prisiliti. Rad bi ti le povedal, da sem ti na voljo
24/7, če me boš potrebovala ali če si premisliš. Res
mi je žal in upam, da nisem naredil preslabega vtisa
nate. Nisem tak, res. Ampak ko sem ob tebi, je vse
drugače. Rad te imam. In žal mi je, če sem te
prestrašil,« mi pove.
»Ne, že v redu. Super fant si, Luka.
Ampak trenutno veš, kako je. Meni je žal, da ne čutim
enako. Včeraj mi je bilo res strašno pri srcu. Želim
si, da bi tebe prej srečala kot njega, saj bi potem bilo
vse drugače. Našel boš drugo, ne čakaj me, ker boš
samo trpel. Vem, kako je to. Dve leti sem čakala na tega
fanta in verjemi, da je bilo hudo,« mu rečem.
»Žal mi je, a moje srce želi tebe,
čeprav vem, da nikoli ne bom s teboj. Ampak želim ti,
da bi bila srečna. Bova vsaj prijatelja, ne?« mi reče.
»Ja,« rečem in ga objamem.
»Obožujem najine objeme. Pa ti?« mi
šepne.
»Jaz jih še bolj,« rečem in se
zasmejim. »Greva noter, zvonilo bo,« rečem in greva
narazen.
Ko pridem v šolo, me pred učilnico že
čakata Nina in Sara v skrbeh in radovednosti.
»Kaj je bilo? Saj ga nisi cmoknila,
ne?« zaskrbi Nino.
»Nisem. Vama med odmorom povem. Ne
skrbita, vse je v redu,« sijoče odvrnem.
Zvoni za odmor. Nina in Sara pritečeta k
meni in začneta spraševati, kaj se je zgodilo.
»V redu, ko se mi je približno
stokrat opravičil, sva sklenila, da bova prijatelja in
se objela. To je vse,« povem.
»Prav si naredila. Nekoč boš pa toliko
bolj srečna s Timom. Verjemi, vse se vrača,« mi reče
Nina.
»Res škoda, da se nista prej srečala,
saj bi bila dober par,« pribije Sara.
Med odmorom srečamo Blaža, ki teče po
hodniku, za njim pa Tim. Blaž je vpil, naj ne povemo,
kam je šel, ko pa pride Tim, samo pokažem na vrata, a
me Tim prav jezno pogleda. Zakaj? Kaj sem mu pa zdaj
naredila?
»Joj, kako te je pogledal! Saj bi te
skoraj ubil s pogledom! Nekaj je narobe,« reče Sara.
»Vprašat ga grem,« rečem.
Poženem se proti njemu in ga ogovorim:
»Hej, dvojček! Si jezen name?«
»Pojdi vprašat svojega fanta,« reče.
»Kaj? Jaz, da bi imela fanta? Ha ha, to
bi pa vedela,« rečem.
»Kaj je pa potem Luka? Še prej sta se
objemala,« jezno reče.
»Tisto pred šolo? Ne, tisto je bil
prijateljski objem. Nič ni med nama, prisežem. Sploh
pa, kaj ti je mar, tudi če bi bil moj fant,« javknem
že skoraj na robu solz.
»Saj mi ni. Ampak, zakaj me je pa včeraj
domov klical?« skoraj kriči.
»Kaj? Ne vem. Prvič slišim. Kaj je
bilo?« vprašam.
»Ti ni povedal? Le pojdi ga vprašat,«
reče in odkoraka stran.
Kaj za vraga je bilo pa to? Takoj moram
najti Luka, da mi razloži vso to zmedo. Gotovo je zunaj
na igrišču. Stečem na igrišče in tam je.
»Luka?« zavpijem in Luka steče k meni,
v upanju, da sem si premislila.
»Zakaj za vraga je Tim jezen name? Baje
si ga klical,« rečem.
»Nate je jezen? Marička, sem zafrknil,«
se udari po glavi.
»Mi lahko, prosim, razložiš?« vprašam.
»Včeraj, ko sem šel domov, sem se
jezil sam nase in nato razmišljal, kdo bi lahko bil
tisti fant, v katerega si zaljubljena, saj ko punca
reče, da ga ne poznam, pomeni le eno – da ga poznam.
Potem sem razmišljal. Gotovo hodi na nogomet, ker si že
večkrat prišla gledati treninge … Rekla si, da si ga
dve leti čakala in zdaj končno govoriš z njim –
torej je bila izbira manjša: Nik, Tim ali Blaž. Ampak
Nik je zaseden, Nina je v Blaža in tebi ostane Tim, s
katerim si se včeraj tako vneto pogovarjala,« reče.
»O, moj bog, kaj si naredil!«
vzkliknem.
»Oprosti, bil sem jezen, ko sem ga
klical. Rekel sem, da te hoče ukrasti in da si se z njim
pogovarjala le iz prijaznosti, ker ga ne maraš in se
zlagal, da hodiva. Žal mi je,« žalostno pogleda.
»Kaj? Ali me zafrkavaš? Ko bi vsaj
povedal po resnici! Zdaj misli, da ga sovražim? Ne!«
javknem in solza mi spet priteče.
»Ne joči. Oprosti,« reče in stegne
roke, da bi me objel.
» Ne! Da se me ne dotakneš! Jaz sem se
včeraj cel večer slabo počutila zaradi tebe, ti pa mi
tako vrneš. Hvala, res! Pojdi zdaj, in mu povej resnico!
Takoj,« začnem paničariti.
»Ja, že grem. Oprosti mi,« reče.
Obrišem si solze in vsi fantje na
igrišču me gledajo. Tam je bil tudi Nik, ki priteče k
meni.
»Hej, hej, poglej me. Ne joči. Ni
vedno, prav. Karkoli je že bilo. Kje sta Sara in Nina?
Naj grem po njiju?« me vpraša.
Pokimam in steče po stopnicah v šolo,
jaz pa sedem na tla za zid in si pokrijem obraz.
»Ema?« zaslišim znan glas in pogledam
gor. Bil je … Blaž.
»Ne glej me, gotovo imam maskaro
povsod,« rečem.
»Zdaj govori Luka s Timom. Luka me je
poslal, naj pogledam, kako si,« reče.
»Kako sem? Resno? Luka bo to zanimalo?
Tega lažnivca?« zasopiham.
»Ema, hej! Pridi, punca, imam robčke,«
zaslišim Saro, ki mi poda robček.
»Ne joči, no. Ne zaradi Luka. Mislim,
haloooo?« reče Nina, ki stoji poleg Blaža.
Obrišem si oči in preneham jokati. Vsi
smo v tišini. Potem pa vidim nekaj čudovitega. Nina in
Blaž se držita za roki. Nasmehnem se in vsi pogledajo v
njiju.
»Sta skupaj, vidva?« vpraša Sara.
»No, ne uradno, saj se komaj poznava.
Ampak enkrat pa, upam,« reče Blaž.
Vsi vzkliknemo in ju objamemo. Malo
boljše volje sem.
»Ampak, kako? Saj sta le včeraj
govorila,« rečem.
»In ko sem prišla domov, celo noč po
facebooku,« se nasmehne Nina in vsi spet zavriskamo,
vsaj ena od naju je srečna.
Zazvoni in vsi odidemo v šolo. Med
poukom spet razmišljam le o Timu. Ali bo verjel Luku? In
če ne bo? Potem si bom obrila cele obrvi, ne samo
polovico. Ravno dobim priložnost, pa jo zafrknem. Po tej
uri bo malica. Naj grem sploh jest? Ne. Ne bom tvegala,
da se bom zjokala še pred celo šolo, že tisti fantje
na igrišču so se mi smejali.
Spet zvoni, le da tokrat za malico in jaz
rečem Sari in Nini: »Ne grem jest. Mi lahko prineseta
pol sendviča v WC, ko pojesta?«
»Daj no, ne pretiravaj. Tistih dveh
solzic na igrišču nihče ni opazil, ti princesa drame.
Ne boš jedla v WC-ju, jasno? Enkrat ga boš morala
videti,« mi zabrusi Sara, za kar ji bom kasneje mogoče
celo hvaležna.
»Gremo,« me povleče Nina.
Naš razred malica prvi. Hitro začnem
jesti, da se mi sendvič zaleti v grlu in začnem
kašljati in učiteljica pride celo pogledat, če se bom
zadušila in me že skoraj začne oživljati. Končno
izpljunem tisti košček sendviča in vsi v jedilnici mi
začnejo ploskati. Sploh pa neki Alen, ki začne glasno
navijati, a ga Sara utiša, ko mu pokaže sredinca. Kako
sramotno! To se lahko zgodi le meni!
Odnesem pladenj s polovico sendviča in
vidim, da prihaja Timov razred, a o Timu in Luku ni ne
duha ne sluha. Le kje sta? Nik prihaja proti naši mizi.
»Luka in Tim sta se baje zelo glasno
prepirala, nato pa je Tim še boksnil Luka v nos in mu je
tekla kri. To je videla učiteljica in ju napotila do
ravnatelja. Baje se mora Tim nekaj opravičiti in se bodo
pogovorili gori, pri ravnatelju,« pove Nik in sede poleg
nas. Kmalu prisede še Blaž.
»Ne veste, kaj vse ste zamudili. Prav k
ravnatelju sta šla! Si morete misliti?« reče Blaž.
»Vi ne veste, kaj ste zamudili. Učiteljica
je skoraj oživljala Emo, ki se je skoraj zadušila s
sendvičem,« se zasmeji Sara.
»Kaj? Ha ha!« se zasmejeta fanta.
»Če si pa tega dne ne bomo zapomnili,
potem pa je konec z nami,« se zasmeji šeNina.
Končno je konec pouka. Z Nino in Saro
odhitimo pred šolo, da bi odšle čim prej domov. Pred
šolo je bil Luka. Hotele smo iti mimo njega, a se je kar
postavil pred nas in vprašal, če lahko govori z mano.
Nazadnje sem le privolila, saj me je zanimalo, kaj se je
sploh zgodilo.
»Prav, mogoče že veš, kaj se je
zgodilo. Šel sem k Timu in ga vprašal, zakaj je jezen
nate in mi je odgovoril, da če ti ni kaj všeč na
njemu, mu povej, ne pa, da se jaz spravljam nanj. Potem
sem rekel, da sem se zlagal in povedal vse od takrat, ko
sem te vprašal, pa vse do tega, ko si prišla k meni
danes na igrišče. Potem me je vprašal, če ti je on
potem všeč in rekel sem, da najbrž ja. Vprašal me je,
kako naj ve, da se ne spet lažem. In sem rekel, da ti
privoščim srečo in nočem, da sva jezna drug na
drugega in da bi bila vsaj prijatelja, če že ne moreva
biti par. Potem je rekel: 'Torej je vame?' in jaz sem
žalostno prikimal in potem me je boksnil v nos, ampak ni
nič hujšega. Hotel je iti k tebi, ko sem mu povedal, da
si jokala, a naju je videla učiteljica.«
»Ti je tekla kri?« vprašam.
»Ne, to so si izmislili, da bi
popestrili zgodbo. Šla sva k ravnatelju in dobila samo
opozorilo, ker je najin prvi prekršek. Potem pa sva te
iskala, a te nisva našla,« reče.
»Zakaj me pa je iskal? Saj je rekel
prej, da mu ni mar zame,« rečem.
»Obrni se,« reče Luka.
»Kaj?« začudeno pogledam.
»Obrni se!« reče še enkrat in res se
obrnem.
»Ker mi je mar zate, Ema,« reče Tim.
Ne morem verjeti, kar vidim in kar
slišim. Ali je pravkar rekel Tim, da mu je mar zame?
Zame? Za Emo Dolenc? Za to presneto jokajočo babo?
»Kaj?« še vedno v šoku vprašam.
»Od vedno mi je bilo mar. Že skoraj eno
leto si mi všeč, pa nisem vedel, kaj storiti. Včeraj
sem bil tako živčen, da nimam pojma, kako sem preživel
trening. Ema Dolenc, bi šla z mano jutri po treningu na
sladoled?« vpraša.
»Samo, če bo čokolada in piškotek,
Sladoledni dvojček,« se nasmehnem in ga objamem. Ta
objem je bil še boljši od Lukovega. Glavo sem naslonila
na njegovo ramo in on me je stisnil k sebi močno, kot da
sem le njegova in mi pritisnil poljubček na vrh glave.
Zašepetal mi je: »Ne izpustim te več.«
Pa mu smeje odvrnem: »Moral me boš, ker
moram domov, pa še učiteljica naju čudno gleda, ampak
imava še kakšnih 10 minut, preden gre po ravnatelja.«
In sva stala tam, objeta. Luka pa je odšel
z Nikom proti domu. Prijateljici sta me pa prav strpno
čakali. Potem pa naju zmoti bliskavica in glasen klik.
Sara naju fotografira s telefonom.
»Ne, ne, delajta se, kot da me ni,« se
nasmehne.
Potem pa naju zmoti kričanje
učiteljice: »Hej, vidva! Ljubimkanje na šoli ni
dovoljeno!«
In greva narazen. Prime me za roko in
skupaj odkorakava proti domu, Blaž in Nina za nama, Sara
pa zadnja, ker je na telefonu oblikovala sliko mene in
Tima. Tako, ja, sliko mene IN Tima. Pridemo do Timove
hiše in Tim mi še enkrat pove, da me ima rad in reče,
naj, ko pridem domov , grem takoj na facebook, kjer se
bova pogovarjala. Cmokne me na čelo in izgine za vrati.
Pri sosednji hiši pustimo še Blaža in punce odkorakamo
proti domu.
»Samo poglej vaju. Moj načrt je uspel,
vidve pa se mi niti zahvalili še nista. Zdaj pa pridi
hitro pogledat sliko, kako sta lepa,« reče Sara.
»Hvala,« rečeva z Nino v en glas in
pohitiva pogledat sliko.
»Nova profilna slika, za na facebook!«
vzklikne Nina.
»Pomiri se, ne še. Nočem še, da vsi
vedo. Mogoče, ko bova uradno hodila. Vseeno mi pošlji
sliko,« se zasmejim.
»Rečeno – storjeno,« reče Sara.
Ko pridem domov pozdravim veselo mamo in
odkorakam v sobo na računalnik klepetat s Timom.
»Hej,« napišem.
»Hej. <3«
»Kako si? :*«
»Zdaj končno dobro. :* Ti?«
»Jaz sem popolno.<3«
»Nekaj me zanima. Zakaj mi nisi nikoli
niti namignila, kaj čutiš do mene?<3«
»Nikoli si nisem mislila, da bi lahko
čutil enako. Mislim, ti si Tim, čudovit in popularen
Tim. Človek z najlepšimi modrimi očmi in najlepšo
pričesko na svetu ter popolnim okusom za oblačenje. Ti
si nekaj najlepšega, kar se mi je kdaj zgodilo. Kako, da
si ti, ki bi lahko dobil vsako punco, izbral ravno mene,
zavaljeno jokico, ki se je danes pri malici skoraj
zadušila in jo je učiteljica skoraj oživljala. -.-«
»Ha, ha, nehaj, pobralo me bo od smeha,
ti moja Sladoledna dvojčica. J Kako sem izbral ravno
tebe? Enostavno, poslušal sem srce, ki je ob tebi
hitreje bilo. Škoda, da me ni bilo tam, da bi ti dal
umetno dihanje.<3«
In tako je potekal pogovor celo noč.
Naslednji dan sem se oblekla v črne kavboje in pisano
majčko. Nanesla sem puder in maskaro ter seveda narisala
obrvi. Počesala sem se in obula črne škornje in se
odpravila proti Nini in nato proti Sari. Vse smo bile
tiho, saj smo bile zaspane od pogovora s fanti dolgo v
noč.
Pred šolo nas čakajo fantje in vsaka
prime za roko svojega ter odkorakamo v šolo. V šoli je
na klopci sedel sam Luka. Tima povlečem proti njemu.
»Živijo, Luka. Saj je med nami vse v
redu? Rada bi se ti samo zahvalila, ker si naju
pravzaprav ti spravil skupaj,« rečem in ga objamem, da
je Tim kar malo ljubosumen.
»Ja, stari. Hvala. Ampak prosim, ne
osvajaj je več, ker te bom spet udaril,« se zasmeje
Tim.
»Bom poskusil,« reče, medtem ko se še
vedno objemava. Njegovi objemi so res nekaj posebnega.
Čutim, da mi spet povoha lase, zato se umaknem, da si ne
bo kaj preveč mislil.
Tim me povleče stran in me čudno
pogleda, kot bi me spraševal, kaj je bilo to.
»Smili se mi. Tako rad me ima, pa se
tako trudi, da me ne bi imel,« rečem.
»Naj se kar sprijazni. Zdaj si moja,«
reče kar malo hudobno Tim.
Nasmehnem se, primeva se za roki in
pospremi me do razreda. Med poukom ne počnem nič
pametnega. Po zvezku in roki zapisujem njegovo ime.
Končno. Končno sem srečna in nisem tisto dekle, ki
nima obrvi, pač pa sem tisto dekle, ki ima za fanta
Tima, popularnega fanta iz devetega razreda. Kako se je
to sploh zgodilo?
»Ema, nam lahko poveš, kaj je
smešnega, da se tako smejiš?« zagledam učiteljico
pred svojo mizo.
»No, nič,« rečem zmedeno.
»Torej se smejiš zaradi ničesar.
Bravo, punca. Mogoče bi lahko šla k zdravnici in
povedala, da se smejiš brez razloga, pa ti bo dala
kakšno tabletko,« se zasmeje učiteljica.
Ha, ha res smešno. Očitno pa sem res
še vedno tista stara Ema, ki počne nore stvari brez
razloga in se smeši pred drugimi ljudmi. Resno. Če bi
me gledal, bi potreboval samo še pokovko, pa bi bilo kot
v kinu.
Ko pridem domov, naredim domačo nalogo
… Čakajte, jaz delam domačo nalogo. Ha ha, ne, to ni
prav. Le kaj počne ljubezen? Zaprem zvezek in odprem
računalnik. Pogledam par serij in nato se preoblečem,
da bom šla na Timov trening.
»Mama, saj grem lahko ven, kajne?«
zavpijem, ko se obuvam.
»Si se že učila kaj zgodovino?«
zavpije nazaj.
»Malo. Saj bom jutri, obljubim,« rečem.
»Prav, ampak samo do osme. Potem pa
pridi in vsaj enkrat preberi!« odgovori.
»Prav. Hvala! Adijo!« zakričim in
zaprem vrata.
»Gotovo ima kakšnega fanta,« reče
mama, ko misli, da je ne slišim več.
Kmalu pridem do Sare, ki me že čaka z
Nino.
»Opa, ti pa prav žariš,« reče Sara.
»Daj, nehaj. Gremo še do Tima, Blaža
in Nika, ne?« v smehu vprašam.
»Ja,« odgovori Nina.
Kmalu pridemo do Tima in Blaža.
Naslednja postojanka je Nik. Skozi njegova vrata pa pride
tudi Luka. Kako nerodno. Kako bedno, da se ob njem
počutim neprijetno. Timovo roko izpustim. Ni mi lepo, da
jo držim, medtem ko on trpi.
»Ema, pa kaj ti je? Zaradi Luka? Moj
bog! Nekaj mu bom rekel,« reče in se že obrne.
»Ne! Prosim, ne. Samo žal mi je zanj.
Nočem izzivati,« rečem in ga primem za roko, da ne bi
šel do Luka.
»Prav, ne bom šel. Saj je sam rekel, da
mu je prav. Pusti ga,« reče in me stisne za roko.
Namenim mu nasmešek. Fantje tega sploh
ne razumejo. Ko reče nekdo, da mu je prav, mu niti
slučajno ni prav. Taka je ta smešna logika.
Fantje se gredo preobleč, me pa kot po
navadi na tribuno.
»Malo zoprno je,« zaupam
prijateljicama.
»Kaj?« čudno pogleda Nina.
»Vse tole z Lukom. Smili se mi,«
nadaljujem.
»Meni tudi, ubogi revček. Ampak tako
je. Kaj, boš pustila Tima? Ne. Predolgo si čakala.
Uživaj zdaj! Mislim, največja želja se ti je
uresničila. Bodi vesela in ne obremenjuj se zdaj še z
Lukom. Veš koliko punc bi dalo vse, da bi bile na tvojem
mestu? No? Torej nehaj jamrati in se ne prepusti
življenju, pač pa se bori za svoje, boljše življenje,«
mi pametno svetuje Sara.
»Malokrat se zgodi, da Sara pove kaj
tako pametnega, zato jo poslušaj,« se zasmeji Nina.
Med ogrevanjem fantje gledajo proti nam.
Tudi Luka, a jaz gledam le v Tima. Poslušala bom Sarin
nasvet. Tako bo najbolje.
Po treningu se punce spet odpravimo
čakat fante pred garderobo. Štirje mušketirji pridejo
skupaj ven.
»Gremo?« vpraša Sara.
»Pravzaprav, jaz moram domov. Se
vidimo!« reče Luka in me pogleda.
»Adijo,« pozdravimo.
Očitno se še ni tako zelo sprijaznil,
kot je trdil Tim. Žalostno gledam, kako odhaja, a se
hitro spomnim Sarinega nasveta: » Ne prepusti se
življenju.« Tima primem za roko. Nasmehneva se.
»Dvakrat čokolada in piškotek,« naroči
Tim.
»Izvoli, Sladoledna dvojčica,« se
zasmeje in mi da v roko sladoled.
Do sedme se pogovarjamo, nato pa odidemo
v parčkih po svoje.
»Kam greva? V park?« me vpraša Tim.
»Ne, tja hodita Sara in Nik,« rečem.
»Greva nazaj na tribune?« vpraša.
»Lahko,« pritrdim in ga primem za roko.
Ko hodiva v temi, me ni prav nič strah.
Kar hodiva in hodiva v tišini in kar naenkrat nekaj
pohodim.
»Oprosti, sem te pohodila?« vprašam.
»Ne,« me začudeno pogleda in posveti s
telefonom proti mojim nogam.
»Fuj! Ne! To se lahko zgodi samo meni.
Kdo sploh pušča kakce na cesti,« vzkliknem in se
smejim. Tudi Tim se smeji. V travo si obrišem čevelj,
nato pa nadaljujeva nočni pohod skozi mesto. Končno
prispeva na tribune in tako lepo je. Čaroben pogled na
nebo in jaz sedim v Timovem naročju. Kaj je še
lepšega? Tim me posede poleg sebe in svoji nogi dam čez
njegovi, da se gledava v oči.
»Mater, si lepa,« reče in nadaljuje,
»od vseh zvezd tukaj, si ti najlepša.«
Z eno roko me prime za mojo, drugo pa mi
položi na pas. Počasi se skloni proti meni. Poljubil me
bo. Nagnem se proti njemu in dotakneva se z ustnicami.
Ko greva narazen se v tišini pogledava v
oči. Šele takrat se zavem, da sem se prav odločila, ko
sem odrinila Luka.
»Morala bom iti,« rečem.
»Jaz tudi,« odgovori in me še enkrat
poljubi.
»Ne, resno. Do osme moram biti doma,«
rečem, a me še kar poljublja.
»Jaz tudi,« zamomlja.
»Koliko je ura?« vprašam.
Prižge telefon in pove, da je dvajset do
osmih. A me še kar poljublja. Všeč mi je, a res bi
morala iti, saj mi mama ne bo pustila več ven, če bom
zamudila. Pa še zgodovino naj bi se učila.
»Tim … Resno,« rečem.
»Ti ni v redu?« se ves prestrašen
ustavi.
»Ne, super je. Samo če ne bom doma do
osmih, ne bom smela več ven,« rečem in vstanem.
»Oh,« zavzdihne in vstane, »greva
potem.«
Z roko v roki stečeva najprej do njegove
hiše, kjer me še enkrat cmokne, potem pa sama stečem
proti hiši in domov prispem pet minut do osme.
»Doma sem!« zakričim, da odmeva po
celi hiši.
»Ravno pravi čas,« se zasmeje mama.
»Boš še kaj jedla?« vpraša oče.
»Ne, sem še sita od sladoleda,« rečem.
»Ja, vidim,« se zasmeje mama.
Čudno jo pogledam in grem po stopnicah v
kopalnico, da bi si oprala ličila z obraza in ko pridem
v kopalnico vidim, da imam šminko po celem obrazu. To je
torej mislila mama. Ojoj, samo še tega se mi je
manjkalo. Operem si obraz in zobe ter vržem odprt zvezek
zgodovine na posteljo in ležem zraven.
Pomislim na Tima in Sarin nasvet. Zdaj
pomislim na Luka in postane mi spet hudo. Takoj pomislim
spet na Tima in se nasmehnem. Mogoče bi res morala k
zdravniku zaradi tega smejanja.
Le kako bi bilo, če ne bi naredila
tistega prvega koraka? Vedno obstajata dve možnosti.
Prva je, da poskusiš in se spopadeš z usodo ter se
boriš za uresničitev svojih sanj, druga pa, da se vdaš
v usodo ter se izogibaš težavam. Ampak če ne
poskusiš, ne boš nikoli vedel, za katerim vogalom te
čaka sreča.
