Glasovalna številka: PR117
Tilen Plesničar
VELIKI ZID
OŠ Col
1. NOVA PRIDOBITEV
Živel je deček po imenu Bale. Ni imel staršev ali sorodnikov, ker so mu jih pobili zakleti ljudje. Vzrok, da je sirota, je zvedel kot najstnik, ko je po naključju našel v deblu drevesa pismo s sporočilom. Mati ga je položila na hrbet divje volkulje, ki so jo tisti večer lovci pripeljali v hišo. Volkuljo je spustila s sporočilom, iz katerega je Bale razbral, da so jih pobili zakleti ljudje. Takrat je bil star komaj 8 mesecev. Bale se je naučil govoriti in razumeti stvari po čudežu. Znal pa je še neko stvar, ki jo drugi niso znali. Znal je govoriti z volkovi. Tudi tega še prav ni razumel, kako, da se lahko sporazumeva z njimi. Mislil si je, da so zakleti ljudje že umrli. Živel je sam v leseni hiši, ki jo je sam zgradil. Hišo je na eni strani obdajalo visoko gorovje, na drugi strani pa reka in širok mešan gozd. Bale je bil visok mlad fant, imel je svetle lase in modre oči. Zelo rad je imel svojo hišo, njegovo največje zadovoljstvo pa je bil lov.
Nekega dne se je oborožil in odšel na lov. Nosil je tul s puščicami, lok, kopje, majhen meč, nož, kresilo, popotno torbo, v kateri je imel pasti, vrv ter sekiro. Tul je bil narejen iz bukovega lubja, konice puščic so bile narejene iz trdega jedra kremena, telo puščice je bilo iz leskovega mladega lesa, na koncu puščice pa so bila pritrjena orlova peresa. Lok je bil narejen iz tisovine, tetiva pa je bila iz jelenovih kit. Kopje je bilo iz leskovega mladega lesa, konica pa je bila zbrušena in kaljena v ognju. Okoli konice je bil pomazan kačji strup, ki bi vsako šibko žival na mestu pokončal. Meč je imel ročaj lipovega lesa, rezilo je bilo kamnito in smrtonosno nabrušeno in pritrjeno na ročaj meča. Nož je bil nasajen na majhen rog mladega srnjaka. Popotna torba je bila narejena iz nepremočljivih ribjih lusk, v notranjosti pa je bila obdana z zajčjo kožo in puhom. Vrv je bila narejena iz jelenjih in srnjakovih kit, ki jih je skupaj držalo močno rastlinsko lepilo. Pasti pa so bile večinoma namenjene za male živali: polhe, miši, veverice, ptiče in manjšim rastlinojedom. Sekira je bila nekaj posebnega. Ročaj je bil iz hrastovega lesa, glava in rezilo sekire pa sta bili narejeni iz nekega čudnega kamna, ki se je svetlikal in je rezal zelo dobro, dobil ga je v gorah. To je bilo železo.
Bila je jesen. Na lov se je odpravil pred mrakom. Mraz mu je že segal v kosti. Razmišljal je samo to, kako se bo lahko grel celo jesen in zimo v svoji hiši, saj se je vse poletje trudil, da je svojo drvarnico napolnil z drvi, štori, koli in smrečjem. Prispel je do gozda, v katerem je lovil in nastavljal pasti . Najprej je na prvih deset bukev nastavil pasti za polhe, nekaj jih je položil tudi na tla. Nato je odšel globlje v gozd. Tam je nastavil še preostanek pasti za zajce, nato pa se je hitro odpravil na jaso. Tuje splezal na visoko staro lipo, kjer je imel opazovalnico. Nato pa se je zaslišalo volkovo zavijanje. Bale se je ozrl v nebo in opazil, da na nebu že stoji polna luna. Ker je seveda tudi on znal govoriti z volkovi, je zatulil. Čeprav ni vedel, kaj tuli, se mu je zdelo, da jih pozdravlja. Iz daljav je zaslišal nove glasove volkov, ki so mu po njegovih občutkih pozdravljali nazaj. Nato je tuljenje potihnilo. Bale se je ravno udobno namestil, pa je iz drugega konca gozda pritekla čreda srnjadi. Nekaj srnjakov, nekaj srn ter nekaj mladičev. Bale je hitro zavrtel lok in nanj napel puščico, pomeril in izstrelil. Na tla je padel star, vendar zdrav in močan srnjak. Čreda se je preplašila in oddirjala nazaj v gozd. Bale je stekel k srnjaku, ga pobral in se odpravil proti domu.
Domov je prišel že pozno ponoči, bilo je temno kot v rogu. Stopil je v hišo, zaprl ter zabarikadiral vrata, da ne bi kdo prišel noter. Zakuril je ogenj ter začel razkosavati srnjakovo truplo. Najprej je odrezal glavo. Iz glave je pobral možgane, ki jih je dal razkuhati, da bo iz njih naredil lepilo. Naenkrat pa je na njegova vrata nekaj zaropotalo. Bale je zgrabil kopje in odprl lino v vratih. Pred vrati je videl mladega volka, v katerega je bila zapičena konica kopija, na katerem je bil narisan krvav znak. Bale ni vedel, kaj naj naredi. Volkove je imel rad in jih je močno spoštoval, eden izmed teh razlogov je bil tudi, ker mu je volkulja rešila življenje. Odločil se je, da ga bo sprejel v hišo in ga oskrbel. Odprl je vrata, ter vzel volka k sebi. Volk se mu je pustil prijeti, saj se ni več mogel braniti ali steči proč, ker so mu moči slabele. Bale se je ozrl v gozd pred hišo. Imel je občutek kot da ga opazuje nekaj zlobnega, groznega, strašnega. Že od nekdaj se je bal, ko ga je na primer lovil merjasec ali takrat, ko ga je neko noč videla kuna in ga zapodila s svojega teritorija. Ta strah pa je bil drugačen; grozljivejši, zlobnejši. Nikoli se mu ni koža naježila od strahu, a tokrat se mu je in stala je kot ledene sveče pozimi. Hitro je zaprl vrata, volka položil na tla, ter močno zabarikadiral vhod. Nato je volka položil v posteljo, ki jo je prekril z merjaščevo sterilno kožo. Volku je odstranil zarito konico in si jo natančno ogledal. Konica je bila črno oglena in obdelana v ognju. Na konici je bil s krvjo narisan znak: imel je medvedjo glavo, okoli nje majhne krempeljčke v krogu, ter na vrhu glave bikove roge. Iz medvedovega gobca je molela človeška lobanja. Konico si je Bale shranil v omaro za drage in posebne reči. Takoj ko je Bale mlademu volku odstranil konico iz telesa, so se zveri začele počasi vračati moči. Volkovo rano je razkužil z arniko in morsko vodo, ter jo zavil v palmine povoje. Volka je povil v odejo, medtem se je vrnil k srnjakovemu telesu in ga začel naprej razkosavati. Medtem se mu je skuhalo lepilo iz srnjakovih možganov. Lepilo je shranil v posodo iz zajčjih kosti. Iz lobanje je pobral tudi rogovje, ki ga je pritrdil na steno kot obešalnik, ostanek skeleta pa je odvrgel na ogenj. Nato je vzel ostrejši nož in srnjaku odrl kožo, telo in noge je spravil za konec čiščenja. Dlako je raztegnil, pomazal z možganskim lepilom in obesil nad ogenj. Srnjaka je nato še razkosal in iz njega dobil štiri lepe kose stegen, petintrideset kosov mesa, tri čaše masti in dve skledi drobovine in organov. Volk je med tem malo zadremal. Takoj ko je volk zagledal, da ima Bale drobovino in meso je začel nežno cviliti. Bale ga je razumel in predenj položil skledo s hrano. Volk je začel počasi in z užitkom goltati drobovino in organe. Ostale kose mesa je Bale položil v ovijalke, jih posolil z morsko soljo in jih obesil nad ogenj. En kos mesa si je ta čas spekel. Tudi on je meso z užitkom pojedel. Na koncu je Bale srnjakove noge odrl in iz njih pobral kite ter vezi, ki jih bo uporabil za vrvi, loke in tetive. Ostali del nog je dal volku, ki je svoj obrok že zdavnaj pojedel. Ko je volk obglodal in obgrizel kosti, jih je Bale vrgel v ogenj. Bale se je preoblekel v debela spalna oblačila, naložil na ogenj nekaj polen in skočil v posteljo, kjer ga je čakal volk. Bale je volka položil k sebi pod odeje ter mu šepnil, da je postal njegov ljubljenček in da se bo imenoval Volkec. Nato sta oba zaspala.
2 ZAKLETI LJUDJE NAPADAJO
Zbudila sta se že navsezgodaj. Bale se je zopet oblekel v dnevno obleko, vzel tul s puščicami, lok in kopje ter šel preverit pasti. Z njim je šel tudi Volkec. Najprej sta pogledala pasti za polhe in veverice. Iz vsake pasti je visel polšji rep. Bale je vsako past posebej pobral, vzel ven polha i in ga stlačil v torbo. Volkec je vse to napeto opazoval. Nato sta odšla pogledat še za zajčje pasti. Tudi iz njih so viseli mrtvi zajci. Ko sta vse pasti pobrala, sta se odpravila proti hiši. Tu je Bale živali odrl, kožo je shranil za kape, rokavice in podplate čevljev ter blazine za posteljo. Meso polhov je shranil v mrežaste vreče, ki so bile narejene iz kit jelenov in srnjakov, ter vse skupaj obesil na ogenj. Ravno tako je naredil z zajci. Vse to je opazoval Volkec, ki je sedel poleg njega. Nekega zajca pa je tudi očistil in dal peči v žerjavico. Maščoba se je iz njega cedila kot iz soda. Volkec in Bale sta si oblizovala usta, slina se jima je cedila. Ko sta se najedla zajčjega mesa, je Bale pomil glineno posodo, ki jo je sam izdelal. Nato je meso, ki se je že posušilo, zavil v debele in dolge kože merjascev ter nesel v prostor, v katerem je imel zaloge hrane. Nato sta si z Volkcem odpočila. Po kratkem počitku se je Bale odločil, da bo obnovil in razširil svojo hišo. Njegova hiša je namreč stala v gorskem predelu, okoli hiše pa se je širil mešan gozd. Hiša je bila skrita v visokem robidastem grmičju in težko bi jo kdo našel. Imela je glavni prostor, v katerem je stal velik hrastov tram. Pod tramom je Bale imel kamin z ognjiščem; to je bila kuhinja in dnevna soba. S tem prostorom je bila povezana tudi spalnica. Zraven spalnice pa so bili še shramba, drvarnica in majhen hlev. Prostore, v katerih so lesene deske že gnile, je zamenjal in pritrdil nove, pred hišo pa je izruval staro ograjo in v zemljo nasadil novo leseno ograjo.
Mračilo se je že. Ravno, ko je zaključeval z delom, je spet dobil občutek kot, da ga spet nekdo opazuje. In imel je prav, iz kotičkov temnega gozda so ga iz grmovja opazovale oči. Kar naenkrat so se iz grmovja pojavili zakleti ljudje. Kožo so imeli prekrito s krvjo in blatom. Že sam obraz je bil zastrašujoč. Niso bili ne živi in ne mrtvi. Napotili so se proti Balevi hiši. Hodili so kot zombiji. Bale in Volkec sta hitro stekla v hišo in zabarikadirala vrata, zaprla okna in zakrila vse luknje, skozi katere bi lahko prišli zakleti ljudje. Bale se je oborožil in se postavil za vrata, Volkec pa je nasršil obraz in začel renčati. Zakleti ljudje so prišli že do vrat in začeli razbijati po vratih in oknih. Bale je potegnil ročico in v hiši se je sprožil obrambni sistem. Iz tal so se naprožili kamnometi, pri vratih in oknih so se polagale nove deske in tramovi za podporo oknom in vratom, da zakleti ljudje ne bi prodrli v hišo. Bale je pograbil kopje in ga zalučal skozi skrivno loputo v enega od zakletih. Ta je padel na tla in obležal. To je storil še enkrat. Zakleti ljudje so se spogledali in oddirjali stran. Bale je bil zelo vesel. Očitno je bilo, da so se zakleti ljudje morali vdati. Ampak občutek je imel, da se bodo še srečali. Vsi ljudje, ki so še živeli, so verjeli, da so zakleti ljudje že umrli, ampak Bale je bil drugačnega mnenja. Videl jih je še »žive«. Moral je opozoriti druge ljudi na nevarnost. Iz omare je potegnil zemljevid ter potovalno torbo in se začel pripravljati na potovanje.
3 POTOVANJE
Najprej je naredil prostor na mizi in razvil zemljevid srednje velikosti, narejen iz sladkornega trsja. Bale je začel preučevati, v katera kraljestva bo potoval z opozorilom. Na zemljevidu je bila prikazana njegova hiša v gorsko gozdnem predelu na severu blizu najvišje gore Bele Gore. Iz Bele Gore se je od severa proti jugu izlivala reka v Mordorsko morje. Na severovzhodu sta stali kraljestvi: Castra in Tirih, na severozahodu: Air in Pirum, na vzhodu: Kondor in na zahodu Gondor. V Gondorju in Kondorju sta vladala brata, ki sta z zahoda do konca vzhoda zgradila velikanski zid s trdnjavami (stolpi), da bi obvarovala sebe in druga dobra kraljestva, ki so bila nad njimi. Na jugu pa naj bi vladal Črni vitez, ki naj bi bil kralj zakletih ljudi. V kraljestvu, v katerem naj bi živeli zakleti ljudje, pa se je imenovalo Murdor. Bale je živel v Rohanskem kraljestvu, kije združevalo vse, ki so živeli za obrambnim zidom. Zakleti ljudje pa naj bi živeli v Murdorskem kraljestvu. Črnemu vitezu so nekdaj služili tudi Orki, Troli, zombiji, zmaji, in druga ljudstva z drugih kontinentov: Pirati, Arabci, Mutanti. Bale se je nagledal zemljevida, ga zvil iz položil v potovalno torbo. Nato je odšel. Nekaj časa ga ni bilo nazaj. Volkec je to opazil. Nazadnje se je Bale le prikazal z velikanskim kupom stvari (orodjem, hrano in orožjem). Vse to je stlačil v potovalno torbo, si oblekel usnjeni jopič, vrgel tul z puščicami in lok čez hrbet, si za pas zataknil kresilo, sekiro, bodalo in meč, prijel potovalno torbo za roč, poklical Volkca in nazadnje še zabarikadiral vrata in z Volkcem sta odpotovala. Bale se je odločil, da bo najprej posvaril mesto Tirih. Potovala sta in potovala, ter le ugledala iz daljave mesto Tirih. Bale se je odločil, da se lahko odpočijeta, saj sta hodila cel dan in celo noč. Večerilo se je že. Bale se je odločil, da bosta z Volkcem prespala pod mogočnim hrastom in drugo jutro takoj ob zori prispela v mesto Tirih. Bale je Volkca poslal na lov, sam pa je uredil ležišče in zakuril ogenj. Čez nekaj časa sta se pod mogočnim hrastom Bale in Volkec mastila s sočnim, a grenkim žilavim mesom starega merjasca, ki ga je Bale prejšnji dan zvečer razkosal in nekaj kosov mesa vzel za na pot. Sladico pa sta imela vsak drugačno, Bale jabolko, Volkec pa polha, ki ga je prinesel z lova. Nato sta se zleknila pod hrast in zaspala. Takoj ob zori sta odpotovala v mesto Tirih. Ravno ko sta se iz grmovja priplazila kot dve prikazni, se je oglasil rog. Stražar v stražnici, ki je bila nižje od stražnega stolpa, je zatrobil v rog, na kar je sprožil obrambni sistem. Dvižna vrata so se zaprla, rešetkasta vrata ravno tako. Dvižni most se je dvignil in na obzidje so se prikazali lokostrelci.
»Tujec!« je zavpil stražar. »Kaj te je prineslo sem!?«
Bale je zakričal nazaj s premišljenim odgovorom: »Spusti me v mesto in me pelji h kralju!«
Stražar je izginil izpred obzidja. Ni ga bilo nekaj časa nato pa se je le prikazal in zakričal: »Odprite vrata!«
Dvižni most se je začel spuščati, dvižna in rešetkasta vrata so se začela odpirati in lokostrelci na obzidju so izginili. Bale je počasi stopil skozi dvižni most, sledil mu je Volkec. Na zunaj se je Tirih z obzidjem zdel pusto in zanemarjeno mesto. Ko pa je stopil, je čisto spremenil mnenje. V mestu je bilo v resnici zelo živahno in prijetno, saj so imeli dobrega vladarja. Prve ulice, ki jih je zagledal so bile polne ljudi. Na ulicah so bili prodajalci, ki so prodajali hrano, sadje, rastline in tudi živali,večinoma kokoši, krave, bike, prašiče, zajce pa tudi konje čiste krvi. V pivnicah so se slišali žvenketi kozarcev in glasno režanje. Iz grajske kuhinje je skozi okna zadišal prečen krompir in prašič na žaru. V kovačijah so kovači natančno poslušali želje strank, ki so hotele nova bodala, meče, oklepe ali ščite. V konjušnicah je bilo slišati žvenket kopit in rezgetanje konj. Na glavnem trgu so bile glasbene predstave in gledališke predstave. V areni so imeli viteške igre … Bale je bil nad tako živahnostjo močno navdušen in se je z Volkcem v ozadju ponosno odpravil proti kraljevemu gradu.
4 OPOZORILO
Bale je z Volkcem, ki se je motal okoli prodajalcev hrane, končno prispel do kraljevega gradu. V grad ga je h kralju pospremila kraljeva garda. To so bili elitni vojščaki tega mesta. Imeli so najfinejši in najtrši oklep, kar ga premore vojska, njihov ščit je bil dolg in pravokoten. Na čeladah so imeli barvne perjanice, ki sovražnikom vzbujajo strah . Meč pa je bil zelo velik in tudi težak, zato so bili elitni vojščaki sami mišičasti možje. S surovinami, predvsem z železom, bakrom, bronom, cinkom, trdo kovino, zlatom in srebrom, niso imeli težav, saj je mesto ležalo tik pred gorami, ki so bile polne rud. Bale je z Volkcem prišel do kraljevega prestola, kjer je na prestolu sedel kralj Tiriha – Rohan. Ta ju je velikodušno sprejel. Najprej je služabnikom ukazal, naj ga z Volkcem okopajo in mu dajo nova oblačil. Služabniki so ga pripeljali do velikih lesenih čebrov, kjer so mu pokazali, kako se v njih umiva. Bale, ki se je zmeraj poleti kopal v reki, pozimi pa v redkem toplem blatu, ni bil vajen polnih čebrov vode, s katerimi naj bi se okopal, zato se je kar nekajkrat spotaknil. Najbolj pa mu je šlo na živce, da so ga med kopanjem gledali služabniki. Končno mu je le uspelo. Služabniki so mu prinesli svečana oblačila, vendar jih je Bale zavrnil, češ da so mu bolj všeč njegove obleke. Na koncu so mu vendar prinesli njegova oprana oblačila. Volkca so medtem ko se je Bale kopal, odpeljali v mesnico in zahtevali zanj največjo kračo. Po končanem kopanju so Bala in Volkca odpeljali v dvorano, da bi večerjala s kraljem Rohanom.
Med jedjo je Rohan vprašal Bala: »Kaj te je prineslo v mesto Tirih?« »Opozoriti vas hočem, in vse druge v Rohanskem kraljestvu!« mu je odgovoril Bale.
»Pred čim?« je zopet vprašal Rohan.
»Pred zakletimi ljudmi!« je naravnost povedal Rohanu v oči. »Zakleti ljudje?« je mrmral Rohan.
»Kaj niso umrli?!« je spet dejal z nekoliko zaskrbljenim glasom.
»No prav, povedal vam bom«.
»Pred nekaj dnevi so me napadli zakleti ljudje, prišli so ne vem od kje. Branil sem se. Nato so pa po nekaj trenutkih odšli. V zraku sem slišal zvoke, kot da je nekaj vzletelo.« je dejal Bale.
»Zmajeglavci!« je dejal Rohan.
»Če je že res, da še živi njihov vladar Črni Vitez, potem živijo tudi zakleti ljudje!«
»Ampak tu nekaj smrdi« je rekel Rohan.
»Zmajeglavci so posebna enota zaklete vojske. Jezdijo zmaje in po navadi samo napadejo svojega sovražnika, ne da bi ga pokončali, in mu pri tem kažejo znamenja!!!« je povedal Rohan.
»Ampak, odšli so z zmaji?« je vprašal Bale.
»Seveda«, je rekel Rohan.
»Nekaj naklepajo?« je zamrmral Rohan.
Naenkrat pa: »Fant, prišel si ob pravem času,« je rekel Rohan.
»S teboj grem posvarit še druga mesta!« je vzkliknil Rohan.
Rohan je poklical služabnike in jim naročil, naj pripravijo konje za ježo, ter majhno gardo za zaščito. Hitro, kot bi mignil, so se že odpeljali iz mesta Tirih. Bale je jezdil poleg Rohana. Zraven Bala pa je tekel Volkec. Odločili so se, da se ne bodo ustavljali v vsakem mestu, ampak, da krenejo takoj proti Gondorju, glavnemu mestu v Rohanskem kraljestvu.
Medtem ko so potovali, je Bale Rohana še nekaj vprašal: »Kaj se lahko zgodi, če obstajajo zakleti ljudje in Črni Vitez?«
Rohan mu je odgovoril: »Če res obstajajo zakleti ljudje in Črni Vitez ter, da se je Murdor okrepil, se bo Rohansko kraljestvo moralo združiti in braniti Visoki zid, ki jim daje zaščito pred Murdorskim kraljestvom.«
Jezdili so dva dni in dve noči. Kmalu so v daljavi opazili mesto Gondor, tik zraven njega pa mesto Kondor. Mesti sta bili povezani inod zidu oddaljeni 20 metrov.
»Končno!« so vsi izdihnili.
Vsi so s konji zdirjali preko polj do gondorskega obzidja, kjer so morali malo počakati, da so jih spustili v mesto. Mesto je bilo ravno tako gostoljubno in živahno kot Tirih in druga mesta v Rohanskem kraljestvu. Šli so takoj h kralju Gondorju in zahtevali, da v mesto Gondor pridejo vsi kralji iz vseh mest iz Rohanskega kraljestva. Kralj Gondorja je takoj razposlal sle v vsa mesta. Čez nekaj dni so pripotovali tudi drugi kralji v mesto Gondor h kralju. Zbrali so se v sejni sobi, kjer so čakali na kralja Gondorja. Ni in ni ga hotelo biti, a je končno le prišel in zelo čudno je začel ta pogovor.
S sabo je pripeljal ranjenega sla in mu samo rekel: »Povej, kar si videl in bo vse dobro!«
Sel je začel pripovedovati: »Moj kralj Gondor me je poslal v Murdersko kraljestvo. Odšel sem v izvidnico naravnost v Murdor. Kot veste, so Murdor pred davnimi časi porazile zelo stare civilizacije. Ampak Črni Vitez in zakleti ljudje so preživeli!«
Med kralji se je slišalo zaskrbljeno šepetanje.
Sel je nadaljeval: »Videl sem Črnega Viteza in zaklete ljudi, ter opazil, da v Murdor prihajajo tudi druga ljudstva: Troli, Orki, Pirati in Arabci. Zbirajo se v množičnem številu z oklepi in orožji!«
Na ta stavek je sel končal.
Kralj Gondorja je spregovoril: »Črni Vitez zbira vojsko, da bo napadel Rohansko kraljestvo. Spravil se bo na Visoki zid, potem pa na mesta, če ne ubranimo zidu!«
Kralji so nekaj časa molčali, naenkrat pa: »Castra ponuja svojo vojsko!« je rekel Castrin kralj Legoland.
»Tirih ponuja svojo vojsko!« je rekel Rohan.
»Air ponuja vojsko!« je rekel Airov kralj Minas.
»Pirum ponuja svojo vojsko!« je rekel Pirumov kralj Ad.
Kralj Gondor in Kondor sta sklenila: »Kralji, pošljite naše sle v vaša mesta po bojno opremo, služabniki pojdite zakuriti opozorilne kresove!«
V mestu Gondor in Kondor razglasite bojni preplah, v kovačijah naj začnejo kovati nova orožja in oklepe, v areni naj se uri celotna vojska!« sta soglasno ukazala brata.
In se je res zgodilo. V celem Rohanskem kraljestvu so zagoreli kresovi, v vsakem mestu se je zbirala vojska in v kovačijah in vojašnicah je bilo slišati žvenket ščitov, oklepov in mečev. Kralji so dneve in dneve kovali obrambni načrt v sejni sobi. Medtem se je Bale sprehodil po ulicah Gondorja, ki so se vlekle vse do trga mesta Kondor. Bale je opazil, da so se pred gondorskim trgom vsak dan zbirali vojščaki iz drugih mest in se pripravljeni na boj. Vsak dan je bilo vojščakov pred trgom več in več. V daljavi je Bale uzrl cele čete , ki so prihajale v mesto. Vsa mesta v Rohanskem kraljestvu so se odzvala in prišla v mesto, da bi po svojih najboljših močeh pomagala ubraniti Veliki zid. Videl je, kako so se v taki situaciji hitro združili. Ta složnost je Bala zelo presenetila.
Tudi on se je začel pripravljati na bitko. Oblekel je svoj bojni plašč, vzel meč, sekiro, bodalo in lok s tulom. Kralj Gondor mu je rekel, da mu kamnito orožje ne bosta nič pomagala, zato mu je podaril železen meč in železno bodalo. Bale je bil zelo navdušen nad tem darilom. Nato mu je kralj Gondor namesto bojnega plašča dal še oklep s čelado, ki je imela perjanico in okrogel izbočen ščit. Gondor je Bala postavil pred ogledalo. Bil je videti kot pravi vitez. Seveda mu loka in puščic niso vzeli, ker so videli, da sta narejena prav za v bitko, čeprav lok ni bil namenjen za bitko ampak za lov. Gondor je kmalu poslal izvidnico na pohod do Murdorja. Zvečer je Gondor poklical Bala na balkon. S prstom je pokazal proti mračnemu Murdorju, kjer se je z obzorja videlo na tisoče trum Murdorjevih »spak«, ki so se počasi premikale proti njim.
Kralj je zaskrbljeno pogledal najprej trume in potem Bala in rekel:
»Reci vodji vojakov, naj bodo do jutri zvečer vsi vojaki in vsa živa in neživa »šara« pripravljena in postrojena na Velikem zidu.«
5 KRVAVI BOJEVNIKI
Drugi dan je Bale doživel, kako se rohanska vojska pomika skupaj z njim proti Velikemu zidu. Čez nekaj časa je bila vsa vojska na obzidju. Za obzidnimi braniki so se v dveh vrstah zvrstili lokostrelci z loki, puščicami in kratkimi meči. Za njimi so v strnjenih vrstah stali vojaki v svetlih železnih oklepih, pripravljeni poči za orožje in braniti zid. Na stražnih stolpih so stražarji napenjali okove balist, za njimi pa so stali samostrelci. Za velikimi železnimi vrati so v trumah stali konjeniki, ki so imeli nalogo braniti vrata, če bo sovražnik vdrl skoznje.
Napočil je čas bitke. V daljavi je Bale zagledal sovražnikove enote, ki so v diru tekle v napad. V očeh se jim je videlo, da so bili žejni sovražnikove krvi. Vojskovodje so izdale ukaz za streljanje.
»Napni!Nameri!«Ustreli!« je zavpil eden od vojskovodij.
In res, lokostrelci so napeli, namerili in izstrelili velike puščice proti sovražnikovim vrstam. prve vrste, kjer so proti zidu tekli zakleti ljudje, so se v trenutku zdesetkale. Mnoge od puščic so našle svoj cilj in priletele naravnost v njihovo telo. Na obzidju se je slišalo zadovoljno režanje.
»Druga vrsta, streljajte!«
Prva vrsta se je umaknila in druga vrsta je stopila naprej in izstrelila stotero puščic. Bojna vrsta zakletih ljudi je izginila. Njihova trupla so bila posejana po tleh in so pri tem ovirala druge »spake« pri napadu. In vselej so sovražniki dvignili svoje lestve na Veliki zid in Orki, pošasti in drugi stvori so začeli plezati po lestvah in poskušali priti na zid ter uničiti človeško vojsko. Bale, ki je čakal pri eni od lestev, je v trenutku opazil enega od Orkov, kako pleza po lestvi proti njemu. Bil je velik in grd. Čez glavo je nosil medvedovo lobanjo, v roki pa je držal bojno sekiro. Bale je dvignil meč in zamahnil proti njemu. Meč se mu je zasekal v trebuh in Ork je zarjul od bolečin. Bale je samo še s ščitom odrinil Orka in lestev, da sta oba pristala na tleh. Nekatere pošasti pa so se le uspele povzpeti na Veliki zid in so že terjale nekaj človeških žrtev. Bale je z jezo šel k neki spaki in ji zarinil meč ravno skozi srce in ji s ščitom predrl prsi. Pošast je v trenutku padla z obzidja. To so opazili tudi drugi vojaki in vojskovodje ter se z zanimanjem lotili takega načina bojevanja, čeprav ga prej niso poznali. Kmalu ko se je murdorska vojska zavedala, da čez zid ne bodo prišli, so se lotili vrat. Po dolgem času je murdorska vojska planila skozi vrata, konjenica pa proti njim. Začelo se je mesarsko klanje. Čez nekaj časa so bila tla vsa spolzka in mokra od prelite krvi. Murdorska vojska je neusmiljeno napadala rohansko in jo tolkla po ščitih.
»Baliste, streljajte!« je rekel kralj Rohan.
Baliste so se obrnile priti Orkom in drugim stvorom, namerile in »bum«. Okovi balist so zaškripali in kamena krogla je neusmiljeno švignila med sovražnikove vrste. Slišalo se je grozljive krike. Človeška vojska pa je veselo ropotala po ščitih. Boj se je neusmiljeno nadaljeval. Bale je zaskrbljeno pogledoval naokrog. Njegov ščit je bil že ves uničen. S tal je pobral nov ščit od padlega tovariša. Ščit je bil lažji od njegovega in zato ga je bilo lažje vrteti skupaj z mečem. Hitro si je poiskal nasprotnika. Ta je ravno hotel zariti svojo konico sulice v nekega mladega vojaka, ki je poškodovan ležal na tleh. Bale je takoj posredoval, svojim ščitom je preprečil smrt mladega vojaka in s svojim mečem sunil v nasprotnika, ki je kot suha vejica padel z obzidja. Bale mu je samo pomigal in se spravil na nekoga drugega.
6 NOVO MESTO
Bitka je bila skoraj pri koncu, le tu in tam se je še zaslišal kakšen krik. Bojevniki so pregledovali teren, kje je še skrit kakšen sovražnik, ki ni poražen dokončno. Bale je prisostvoval izvidnici in nato ga je nekdo prijel za ramo. Bil je vojskovodja, ki mu je brez besed, samo z mimiko in gibi, pokazal, naj mu sledi. Hodila sta po kratki potki mimo trupel njihovih ljudi. Med njimi so bili kmetje in vojaki, ki niso preživeli boja. Na koncu pa so ležali kralji. Bala je spreletel srh in koža se mu je naježila. Njegov korak in dih sta zastala, glava se mu je povesila in komajda je pogoltnil slino v ustih.
Počasi je dvignil pogledal v vojskovodjo in ga skoraj jecljaje vprašal: »So vsi kralji mrtvi?«
Vojskovodja mu je počasi zmajal z glavo in jo nato sklonil.
Bale se je spomnil, da Volkca in videl že lep čas. Zažvižgal je in čakal. Spet je zažvižgal in spet čakal, a Volkca ni bilo na spregled. Še zadnjič je zažvižgal in čakal. Takrat pa se je z griča začela vleči siva velika stvarca – Volkec. Bale je stekel k njemu in ga je objel, Volkec pa mu je obliznil obraz.
Zbrani preživeli vojaki in vojskovodje so se nato naslednji dan zbrali skupaj na osrednjem trgu propadlega mesta Gondor. Skupaj so zbrali vse preživelo ljudstvo kraljestva Rohan ter sklicali sejo, na kateri so se odločili, da morajo svoje kralje pokopati z vsemi častmi ter ponovno izbrati nekoga, ki bo vodil Rohansko kraljestvo.
Vsi so bili enotnega mnenja, da si to častno mesto, postati nov voditelj, zasluži Bale. Z njegovo privolitvijo so ga čez teden dni imenovali za svojega kralja.
Bale je kmalu nato vojskovodji izdal ukaz, naj počistijo Veliki zid in ostala mesta kraljev. Na žalost so povsod ostale le ruševine, ki so spominjale na nekdanja mesta in vesel mestni vrvež. Bale in njegov vojskovodja sta se odločila, da bodo postavili le eno veliko mesto in sicer v bližini njegove prvotne hiše. Tako bodo imeli gozd, ki jih bo varoval in ščitil, poleg tega pa jim nudil tudi preživetje in reko, po kateri bodo lahko pluli in trgovali. Tudi prebivalci so se s tem strinjali. Čez nekaj mesecev je mesto v polni enotnosti zaživelo.
Bale je bil kralj tega mesta, Volkec pa njegov pomočnik. Nekega večera sta skupaj sedela na strehi gradu in opazovala sončni zahod. Bale je bil ponosen na svoje mesto in svoje dosežke, kajti iz preprostega gozdnega fantiča, ki je zrasel brez staršev, skupaj z volkovi, je postal mogočen, pravičen in pošten kralj velikega kraljestva. Poleg tega pa je za vedno uničil zaklete ljudi. O njegovem življenju si še dandanes ljudje pripovedujejo legende.
