Glasovalna številka: PR118
Jaka Prevorčnik
V KORAK S ČASOM
OŠ Bežigrad
Gospod Fitipaldi je odprl okno in zagledal nekaj nenavadnega, nekaj, kar mu je vzbudilo adrenalin iz mladih let, ko je še delal za SDA, kar je pomenilo Škotska detektivska agencija in se je kot gibčen fant podil po Afriki, Ameriki in drugih državah. Zdaj pa so ga nadomestili novi, mlajši agentje, ki so preimenovali agencijo v RAG, kar naj bi pomenilo Ruska agencija. Nekaj na teh fantih ga je strašno motilo, a čeprav so ga že popolnoma izključili, ima še nekaj vezi s svojimi prijatelji agenti in ravno za pol SDA-ja jih je.
Gospod Fitipaldi pa je danes opazil nekaj vznemirljivega. Bil je stari motor, ki so ga njegovi sosedje, ki imajo o njem mnenje kot o starem pokvarjenem tečnežu, ki po svetu ne hodi bebavo nasmejan in vsak dan ne preverja vsebine smeti, čeprav so ga že pred enim letom razrešili za predsednika soseske. A ta motor mu je bil zelo všeč in sklenil ga je popraviti. Kaj pa veš, kdaj ti pride prav taka stara kripa, kot je ta.
Tiho se je splazil po stopnicah navzdol in se skoraj spotaknil ob mačko, ki si je ravno urejala prenočišče, saj je luč na starem lesenem stopnišču že zdavnaj usahnila. Stopnišče je osvetljevala samo še polna luna, zaradi katere danes Fitipaldi ni mogel spati. Tako so bile stopnice slabo osvetljene in gospod Fitipaldi je moral dobro paziti. Ko je prišel do vrat, jih je potihoma odprl in se zazrl v jasno noč in svetlobo mesečine. Splazil se je do starega motorja in ga potihoma dvignil. Odpeljal ga je na hodnik.
»Kam pa zdaj«, se je vprašal.
Hitro mu je na misel švignilo staro grmovje, v katerega bi lahko skril motor vsaj za čez dan, saj so svetli sončni žarki že prodirali skozi oblake. Hitro ga je spustil v staro grmovje in nekaj zaslišal. Prisluhnil je. Slišal je, kako je nekje daleč veter bičal drevesa, bučanje Atlantika, ki je svoje besneče valove zaganjal v skale.
Odpravil se je nazaj gor in se kmalu zazibal v sladke sanje. Sanjal je o mavrici, o čistem nebu, o sproščujoči plaži … Dokler ga ni prebudilo trkanje in tuljenje razjarjenega lastnika stanovanja, ki je že spet hotel plačilo.
»Zbudi se, Fitipaldi, « je vpil in tolkel po vratih.
Fitipaldi je vstal in se z napol odprtimi očmi odvlekel proti vratom. Odprl jih je rekoč: »Kaj bi spet rad, pokvarjenec?«
Lastnik ga je ogorčeno pogledal in odšel, saj so bili njegovi toni glasnosti dokaj neprijetni. »Mislil sem, da so lastniki hiš bolj prijetni,« si je zamrmral in se napotil skuhat kavo.
Ko je pojedel kos kruha in popil skodelico kave ter vzel svoja zdravila, se je napotil k motorju, za katerega si je močno prizadeval, da bi bil še tam. Ko je prišel do jaška, je motor še vedno ležal v grmovju. Zvlekel ga je ven in stekel nazaj gor. Hitro je pograbil staro vrv in jo spustil skozi okno. Spet je odhitel dol in privezal vrv na krmilo motorja. Nato je ponovno prilomastil do vrha, saj so ga noge že močno bolele. Povlekel je za vrv, kakor močno mu je dopuščala njegova koščena in bolehna postava. Z muko je spravil motor do balkona. Še dobro, da je stanoval v drugem nadstropju in je imel tako majhno razdaljo od tal do balkona. Ko je motor zvlekel v svoje enosobno stanovanjce, se je lotil dela.
Motor je bil v zelo slabem stanju in moral je kupiti veliko rezervnih delov, za katere je potreboval denar. Morda je bil zagrenjen tečnež, a kradel ni. Kaj hočeš, denar bo moral zaslužiti. Lotil se je ostalih delov. Tu in tam je moral kaj vstaviti ali naoljiti. Po eni uri dela se je zavedal, da sedi v zakajenem prostoru, ki je smrdel po prežganem olju. Odprl je okno in zadišalo je po sveže pečeni pogači, ki jo je pekla soseda. Zaslišal je znan zvok. Nekdo je lomastil po stopnicah in zavedal se je zakajene, neočiščene sobe. Hitro se je moral nečesa domisliti. Še bolj je odprl okno, a ni zadostovalo. Če ga bo lastnik dobil v takem stanovanju, bo naval na sodišče. Tega se je najbolj bal. Skočil je skozi okno in za sabo povlekel še motor. Pritisnil je na plin in s svojo kitaro na hrbtu odbrzel po Škotski ulici Karla triindvajsetega.
Ko je prispel do 16. ulice in 2. avenije, je razsedlal svoje prevozno sredstvo, v roke vzel kitaro in začel igrati. Kitaro je imel rad. Rad je igral nanjo in medtem ko je igral, je bil v svojem svetu. Ko je tako zaslužil nekaj denarja, se je odpravil v trgovino in nakupil gume, zavore, bencin, saj je motorju po tej kratki vožnji grozil razpad. Popravil ga je in mu dodal bencin. Nato je zagledal dva policista, ki sta si ogledovala registrske tablice motorjev ob cesti. Hitro je zajahal svojega in pognal. Policista sta ga takoj opazila in pognala sta se za njim. Zavil je v ulico in šele kasneje ugotovil, da je slepa. Policista sta stala tik za njim in ga pripela. Odpeljala sta ga na policijsko postajo. Tam so ga odvlekli v zaprto sobo in zaklenili vrata. Dobro je vedel, da ga opazujejo, zato je ob vsakem vprašanju molčal in ni spregovoril. Ko so policisti odnehali, so ga pustili čakati na klopci poleg recepcijske mizice. Skočil je do avtomata za kavo in natočil kozarec vode. Kmalu po tem se je zraven njega usedel mož v rjavem suknjiču in črtastih hlačah, na glavi pa je imel črno kapo s ščitnikom in uhan v ušesu. Fitipaldi ga je vljudno pozdravil, mož pa mu je v odgovor nekaj zamrmral.
Nekaj časa je v prostoru vladala čista tišina, nato je mož začel.
»Kdo ste?« je vprašal.
»O, jaz, gospod Fitipaldi, pa vi?« mu je odgovoril Fitipaldi.
»Jaz sem gospod Berolt,« je rekel ter mu stisnil roko.
Kasneje so po Fitipaldija prišli policisti in ga hoteli odpeljati. Fitipaldi je vprašal:
»Kam pa grem?«
»V zapor,« sta odgovorila policista in mu nataknila lisice.
V tistem je mož vstal in rekel: »Gospoda, pustita ga, jaz pa vama v zameno plačam.«
Policista sta se spogledala ter spustila Fitipaldija, Beroltu pa vzela denar in odšla.
»Iskrena hvala,« se je zahvalil Fitipaldi. Berolt se je nasmehnil in ga objel.
»Kako lepo te je spet videti,« je rekel Berolt.
Fitipaldi se je začudil, a ko je mož snel kapo, ga je prepoznal. To ni bil Berolt, ampak Petek, njegov sodelavec in partner na terenu.
»Kako sem te vesel, prijatelj. Po vseh teh letih, sploh ne morem opisati te sreče.«
»Povej, Fitipaldi, kaj se ti je zgodilo, da si se znašel tu?«
»Ah, nesreča pač,« je odvrnil Fitipaldi.«
Tako sta s Fitipaldijem odšla s policijske postaje proti njegovemu motorju. Bila je že noč in eno izmed škotskih jezer se je bleščalo v mesečini. Zajahala sta Fitipaldijev motor in se odpeljala proti Petkovemu domu, kjer je Fitipaldi lahko popravil motor in prespal. Petek je bil bolj premožen od Fitipaldija, čeprav sta bila tako Fitipaldi kot Petek agenta na terenu in sta dobivala nizko plačo. Petek je namreč kmalu začel delati tudi nekaj drugega pod imenom Berolt, Fitipaldija pa je pod streho vzel gospod, ki so ga klicali Lanišek, in na ta račun mastno služil. Pred kratkim pa ga je vrgel iz stanovanja. Tako je Fitipaldi taval okrog s svojim motorjem, dokler ni srečal Petka. Pot domov je bila težavna. Deževalo je in kapljice so se rahlo zaletavale v Fitipaldijeve gole roke, mu polzele po čeladi ter kapljale na moker asfalt, po katerem sta se vozila.
Ko sta prispela v visoko belo hišo, je do njiju prispel sluga po imenu Karl in jima odprl vrata na dvorišče. Pred hišo je Petek Fitipaldiju podal pismo. Fitipaldi ga je odprl in prebral.
»Dragi Fitipaldi, prosimo te, da obiščeš Toma Kroketa in se tam pogovoriš z njim, saj ti mora povedati nekaj resnih informacij o poslu glede SDA.«
Fitipaldi je pogledal Petka, on pa mu je pokimal in pomignil Karlu, naj mu poda suknjič.
Nekaj minut pozneje ste že hitela v čudovitem vozilu proti letališču, da poletita v Kalifornijo. Kmalu sta naletela na gnečo, ki se je vila vsaj kakih pet kilometrov naprej. Petek je prižgal radio in zapletla sta se v pogovor. Ko sta se pripeljala na letališče, ju je tam že čakal nov avto, ki naj bi ju odpeljal do letala. Okna so bila zatemnjena, zato ne Fitipaldi ne Petek nista nič videla. Ko sta prispela, je vrata odprl visok mož belih las in jima na usta pritisnil belo krpo. Vse se je dogajalo zelo hitro. Bila sta omamljena, zato se nista mogla upirati. Zvlekli so ju iz avta, nato pa sta se pogreznila v globok spanec. Ko sta se prebudila, sta imela usta prekrita z ruto, ki jo po vsej verjetnosti niso oprali že več mesecev. Fantje so bili več ali manj zadrogiranci, ki mislijo, da so glavni frajerji. Fitipaldi se je ozrl naokoli. V sobi je bilo še nekaj čudnih tipov s pištolami in frizurami kot bližnji sorodniki ježevcev. Na drugi strani je bil na stol priklenjen Petek. Fitipaldi je poskusil ohraniti mirno kri, a je čutil, da prihaja nekaj zloveščega.
Ni se motil, saj so kmalu prišli »zobozdravniki« z velikim svedrom v roki. Eden je vključil črpalko, drugi sveder. Nato je do Fitipaldija prikorakal majhen mož.
»Dobrodošli, Amadeus Fitipaldi. Kako zabavno je, ko ima nasprotnik zvezane roke, kaj? Ah, ja, vedno sem sovražil zobozdravnika, a nihče ni upošteval tega,« se je zasmejal majhen mož. »Globoko v meni se je vzbudila jeza in se kopičila. Potem pa sem ugotovil, da je potrebno maščevanje. Samo maščeval bi se rad in nič drugega, ti pa si moral priti in mi prekrižati načrte. Veš, kako žalostno je to. Žal mi je, Fitipaldi, a moral bom narediti to,« je še vedno nadaljevala majhna postava.
Kmalu se je na ekranu vrtel filmček. Fitipaldi je takoj prepoznal sobo in svojega otroka.
»Kaj si mu naredil?« je napol zakričal in napol zajokal Fitipaldi. Film se je še kar odvijal in čutil je, da je bil njegov otrok povsem na robu. Fitipaldi je vedel, da mora ostati miren, zato je dihal globoko in njegove prsi so se tresle. Mali mož je tlesknil s prsti in agent Petek se je tresel od strahu, ko so se mu približali z neznansko velikim svedrom. Fitipaldi je že skoraj odvezal vezi in iz zapestja staknil zapestno bombo. Sveder je bil že pri Petkovih ustih, bomba pa je odštevala eno minuto.
»Aaaaaaaaa,« se je zaslišalo, ko so Petku zavrtali v zob.
Kri je brizgnila in Petek je napenjal mišice ter se tresel od bolečin:
«Aaaaaaaaa,« je še vedno vpil Petek.
Fitipaldijeva zapestnica je še vedno odštevala.
»Še en zob in njegovi možgani ne bodo več sprejemali signalov iz prstov, zato se bo kri ustavila in čez približno eno leto bo umrl od namišljenega mraza, ki se bo dogajal njegovi glavi,« je rekel mali mož.
Fitipaldijeva zapestnica je bila tik pred koncem.
3…
Sveder je bil drugič pri ustih.
2…
Fitipaldi je napel zapestnico in ustrelil.
1…
Zapestnica je letela proti aparatu.
0…
Razgnalo je aparat in računalnik. Okovi na rokah Petka in Fitipaldija so popustili. Fitipaldi je stekel proti Petku in ga potegnil k sebi. Zbežala sta proti helikopterju, ki ju je čakal zunaj.
Njegov prijatelj je krvavel iz zoba in Fitipaldi mu je pritisnil gazo na zob. Vpil je od bolečin. Helikopter je bil že visoko v zraku. Spustil se je proti morju, kjer je pristal na tovorni ladji. Fitipaldi je poklical Toma in ga prosil, da poskrbi za prevoz. Čez eno uro je mimo ladje pripeljal velik čoln. Skočili so nanj in se po bučnem Atlantiku odpeljala proti Kaliforniji, novemu življenju naproti.
