Glasovalna številka: PR119

Teja Gregorič

BREZČASNA DOMIŠLJAVOST

OŠ Valentina Vodnika

 

Lahen vetric je odpihnil se tistih nekaj listov, ki so se  krčevito oklepali vej dreves. Jesen je bila že proti koncu in zima je že  glasno trkala na vrata. Rjavo rdece jesensko obarvana pokrajina je ze klicala po snu, ki ga bo prinesla zimska odeja. Na stolu, ki je bil zarjavel v slogu jeseni, je sedela gospa srednjih let biserno sivih las, ki so se nezno valovili ob njenem strogem obrazu, ki je zzžareval neverjetno prefinjenost s katero se ponaša pav. Izvisen pridih so dodale sloke črne obrvi . Iz njenih oči se je vel neverjeten hlad ter sicer goreča odločnost. Njen obraz je izzžareval polno kontrastov. Njen nos poln elegance, je bil tako čistih potez katere navadno zaznamo  pri kipih. Brezčasen nos katerega je zmožna ustvariti le brezmadežna roka. Njena polna usta so bila povsem izven evropskih standardov saj so bila polna kakršna imajo navadno le Afričanke. Vendar so se bila ta usta zmožna stisniti v najtanjšo  črto ob nekaterih pripetljajih. Njen obraz je bil kakor glasnik kontrastov. Nasplošno se ljudem njihov obraz ni zdel privlačen, predvsem zato, ker je bil tako  brezčasen ljudje pa dandanes privlačnost najdo večinoma le na otroških obrazih. Jaz tem standardom privlacnosti pravim pomankanje domisljije. Smo sužnji večine. Ljudje z domisljijo bi lahko rekli, tiste ljudi pa je njen obraz navdal z globokim zanimanjem ketero je ze mejilo na obsedenost. Najvecjo bolecino pa bi jim prizadejalo, ce bi njen obraz izgubil to brezčasnost.Ob njeni zadnji prizgani cigari jo je vetric grobo kot rezilo dregnil ob lice. V kotickih njenjih oci je bilo moč videti srd. Popila je ze zadnji pozirek starega konjaka, ki ga je hranila ze dolga leta. Potem pa so njene veke spokojno pokrile njene zarece oci in tako umirile njene misli in telo le za tistih nekaj trenutkov. Ta umirjenost je precej minila in spet jo je preplavila kopica misl in čustev. Kljub napetosti, ki je bila sicer prisotna, telo ni dovolilo, da bi to prislo do izraza. Še zadnjic se je zazrla v prostrano pokrajno preden je utonila v spanec v temi. Vsakokrat, ko je opazovala ta odhod sonca jo je prijelo da bi zakričala saj  je takrat namreč začela toniti v svojevrstni pozabi. Po tem pretesljivem dozivljaju, katerega vsakokrat dozivi, je odsla v njeno skromno kamnito hisko, katera je stala na najlepsem toskanskem gricu. Njena hisa ni imela locenih sob. To te je navdajalo z neverjetno povezanostjo. Vse dogajanje se je odvijalo v eni sobi. Ni si mogel zbezati kot strahopetec, ce pa si ze hotel zasebnost pa si je dobil neskoncno samo da si prestopil prag hise. Pokrajna pa je umirila vsa tvoja se tako obnorela čustva. Pred spanjem je popila se skodelico espresso kar je bila njena navada ze odkar pomni skorajda saj je kavo zacela piti ze pri rosnih letih. Kofein je ni pozivil, ji je pa omogocil da je sanjala. Kmalu zatem je utonila v spanec zavita v bele rjuhe in vonj po sivki je se dodal da se je zaton v spanec se bolj nezno podvizal. Njen macek, okrogel kot vamp se je ležerno zvrnil pred ognjisce in spet vtonil  v spancu. Njena hisa oziroma kar soba bi lahko rekli je bila polna slik in fotografij. Njena hcer pa je bila le na eni samcati fotografiji na komaj vidnem mestu, kjer ga  ponavadi ne zapazi clovesko oko. Pohistvo je bilo vse belo drugace pa so bile fotografije in slike polne portretov najrazlicnejsih zanimivih ljudi. Prav vsi so bili med drugim tudi lepi. Najbolj izrazita stvar v vseh teh portretih pa so bile oci. Nekatere so bile polne hlada duge spet polne minljivosti, ognja…. Marsikdo bi celo rekel, da so te fotografije in slike manj prazne od mnogih ljudi.  Njeno pohistvo je bilo neverjetno staro, mnogo tega pa je nabrala na sejmih.  Sicer je tudi ze dozivela prenovo ampak nikoli niso s kaksno obnovo skazili njene podobe, ki je bila navzlic vsem strasnim dogodkom sezmeraj velicastno skromna, domaca. V tej hisi te stene niso izolirale, temvec objele. Njen dom je imel znacilen vonj po tobaku, mackah, kofeinu in sivki. Kljub tej cudni kombinaciji kot se slisi je ta vonj nepojemljiv. In ko se je ta dolga noc odvila se je brezcasna gospa prebudila iz sna. Ob srebanju jutranje kave je zamisljeno opazovala svojega debelega macka. Redki so bili trenutki ko mu je bila zavidala njegovo lezernost. Brezcasna gospa je v njem videla zival s katero se uboga cloveska bitja po prikriti pozornosti , niso mogla kosati. Vendar ta macek je bil resnicno pozoren na doganjanje okoli sebe  kot na puncico svojega ocesa. svoj zajtrk je popestrila z kosckom crne cokolade . Ko je ura odbila poldne se je na vratih zarisala zenska podoba sence in butnila skozi vrata.lic bolj žarečih kot oči je dvigniila pogled in se zazrla v gospo. Na pogled se je zdela izjemno vrocekrvna, otrok bi rekel da se po njej pretaka žareče rdeča kri, ki vre skozi njene rdece lase. gospa jo je z viska premerila s pogledom. dvignila je obrv in ji s to kretnjo dala besedo, da pojasni “Em, slisala sem ze za vas. Sem iz sosednje doline. Vasa sestricna mi je povedala da nimate otrok in da zivite sami zato bi vas rada vprasala ce bi lahko poskrbeli za mojega sina za kratek cas. zelo bi vam bila hvalezna, res neizmerno. loteva se me namrec huda bolezen in bi morala v Francijo na zdravljenje pa tako nisem zmozna ta cas skrbeti za sina. Ali bi se vam zdelo tako neprimerno ce vami bi ga pustila tu. Verjemite mi, vse vam bi poplacala, to bi bila res velika usluga…” Brezcasna gospa se je zazrla v mladenica. Star je bil kasnih dvajset in bil je neverjetno lep. Črnih oči  las ter obrvi.  Dolgega, ravnega, elegantnega nosu,bledih lic ter roznato obarvanih ustnic. Zdelo se je kakor da milina videza zavaja. kotički njegovih oči pa so na trenutke odstirali senco njegove skrivnostnosti in odpirali vpogled v globino.

S pogledom je premerila to nerodno rdecelaso gmoto same površnosti in privolila v varstvo tega mladeniča. to pa je storila samo zato, ker se je ze sam pogled nanj porajal na  zanimanje . zelela si je odkriti to senco, spregledati tega mladenica.

gospej se ni zdelo vredno dodati kaksno besedo tako da jo je odslovila s površno  kretnjo. rdecelaska je le se pisnila v zahvalo in v sirokem loku obrnila pete ter odvihrala v toskansko pokrajino in njena rdeca podoba se je ze kmalu skrila za gricem.

Brezcasna gospa in mladenic sta tako ostala sama. Zacuda ni padel  v zadrego ampak je vselej prefinjeno povzel besedo. “Prosim oprostite moji nerodni mami. Laganje ji prav tako ne gre dobro od rok. Pravzaprav ima ze tako pomankanje odnosa do vseh stvari tako da te locitve sploh niso bile tezke. Naposled se je znebila se mene, da je nebi obremenjeval. Moja pomilovanja vredna mati ni bila kos še macku ne. moj oce je umrl ze zdavnaj. Vcasih se sprasujem ce ni umrl iz dolgocasja, praznine kar je v zakon prinesla moja mati poleg tega pa je vse skupaj ovencala z nerodnostjo. Vsa leta po ocetovi smrti, ga ni dneva ko pri nama doma ne bi bilo kaksnega maminega ljubimca. Enkrat , kar sploh ni tako cudno pri tako pestrem izboru, pa se je zgodilo da se je en mamin ljubimec zaljubil vame. Potem je se dolgo prihajal k nama. Nekajkrat sem ga celo zasacil, ko je po odhodu iz najine hise , celo noč stal pod oknom in opazoval kako spim. obseden je bil z menoj . mamine prijateljice mi pravijo da imam brezcasen obraz in da sem zaradi tega neverjetno privlacen. Poleg tega se je ceo neka mamina prijateljica zaljubila vame pa je bilo med nama razlike dobrih 30 let. Nebom zanikal, da se mi ni zdela privlacna. Ta gospa je bila izjemno premozna tako da me je obsipala z vsemogocimi darili. Ob najbolsem vinu ter hrani se je vecer znjo prelevil v celovecerno ljubljenje. Bila je neverjetna. Bila je nasprotje meni, ki naj bi bil brezcasen pa je bila ona stara, na meji pretecenega roka. Pri njej me je to izjemno privlacilo. Scasoma ssem izgubil zanimanje zanjo in sem jo zapustil. Po tem ga ni dneva ko ne bi dobil pisma , kjer me roti naj se vrnem, in mi obljublja vsemogoce reci. Pravzaprav se izjemno veliko ljudi zaljublja vame, najvec se seveda mlada dekleta, ki me zalezujejo ob vsakem mojem koraku. Do sedaj v meni se nobena ni zbudila taksnega zanimanja kot ta mamina prijateljica. Ljudje me tako ljubijo, da se jaz vsebolj trudim da bi prenehal ljubiti sebe in bi prenesel svojo ljubezen na kasno drugo osebo. ” brezcasno gospo je mladenic ocaral s svojim pripovedovanjem kako njegova privlacnost deluje na ljudi. Ni je prevzela njegova privlacnost, ampak slog v katerem je vse to povedal. Gnus do človeštva, ki ga je zaznala med vrsticami, jo je delal živčno. Izjemno jo je prevzela pa tudi izvisena in zanicevalna nota o njegovi mami, ces da je se otrok. še nikdar je noben ni tako ocaral s svojo govorico kar v tem primeru ni bila vsebina tista, ki jo je ocarala. Klub ocarnaosti ni pokazala nic tega. Pokazala je hladen obraz, ki je bil kakor njena najbolj domača maska.

Z vljudno, vedno elegantno kretnjo mu je pokazala na stol. V prijetni tisini ki ju je oba objela, mu je skuhala kavo.ko mu je je postregla z espressom ji je mladenic postregel z nasmehom za keterega se je zdelo da stem hoce povedati da je gospa pomilovanja vredna. Ta izzivalen pogled jo je razburil . Nezavedno sta privlacila drug drugega ampak ju to zacuda ni niti najmnanj zbegalo. Bila sta si neverjetno domaca. V tisini je mladenic popil kavo medtem ko ga je gospa gledala z prodornimi ocmi. On pa se je bolj posvetil kavi kakor njej tako daje to se bolj vzbudilo pozornost v njej. Kakor da bi si dejansko namignila sta vstala in sla skozi vrata v toskansko pokrajino. Vzunaj sta obstala kakor da bi se jima pred ocmi prikazala marija.oba sta usmerila pogled v vinograd, ki se je razprostiral pred njima. Vinogradi so bili ze vsi obrani a oblike sezmeraj niso izgubili. Spreletel ju je nemir ob pogledu na to jesensko pokrajino a spet drugi trenutek ju je preplavila spokojnost. Ta svoj mir sta kazala na svojih ustnicah, ketere so bile polne blazenosti. Tako prevzeta od cele spokojnostji sta stala se nekaj casa. Tako zmeden je bil prvic v zivljenju. Hitro je odvrnil pogled in se se zadnjic zazrl v nebo in modrina je malce umirila njegova obcutja. Ob tem pogledu pa gospel ni spreletelo nic nenavadnega. Iz nje je izzareval hlad kot ponavadi, ko je z ljudmi katerih nepozna. Na plano je prisel se macek kar je bilo zanj izredno nenavadno saj se nikoli ni zapustil hise. Mladenic se je sesedel na tla in se naprej opazoval nebo. Gospa pa je v slogu kot bi bila brez odnosa, odsla nottri.kot bi dozivela šok se je sesedla na posteljo. Nekaj jo je presunilo. Bilo je prvic , da so se po njej pretakala neprepoznavna custva…  v njeni glavi je odmevalo , misli so jo dusile, telo omejevalo, zavest zapuscala… ko je padla v nezavesten sen je vstopil mladenic. Odnesel jo je v posteljo in zakuril. Preoblekel jo je v belo obleko in jo pokril z belimi rjuhami. Legel je poleg nje in odgrnil njeno ramo. Dotaknil se je je. V nasprotju z njo, ki je bila pvsem mirna, je ob dotiku vzdrgetal in njegova kri je zaledenela. Njegov pogled je postal poln obcudovanja, pozeljivossti, hladu,… clovek bi rekel, da jo je bozal v nedogled. Ob vsakem dotiku so njega spreletela obcutja, ki so mu bila v doslej neznana. Privlacila ga je ta srhljivost obcutij in pridih onstrastva. In tu se je pričela njegova pot obsedenosti, obozevanja, ljubezni do gospe. Tako sta oblezala kaksna 2 dni. Gospa je bila neverjetno mirnega obraza v snu. Izgledala je kot clovek, ki prvic okusa sladkobo mirnega spanca. Bila je kot otrok . tako mirna, da se je v cloveka ze skoraj da zasadil dvom, ce je sploh se ziva, ob pogledu nanjo. Ves njen sen je mladenic ostal obnjej. Gospa se ni pokazala presenecenja ko je ob sei zagledala mladenica. Toti je spal. Opazovala ga je. Njegov dih je dihal v njo. Imel je vonj po kofeinu in sivki. Ta vonj jo je na njem zelo privlacil. Njegova prsni kos se je nezno dvigoval in spuscal ob vdihu in izdihu, kot, da bi bil najkrhkejse sestave. Majca mu je razkrivala zameten dekolte, ki je bil skorajda brez dlak. Dotaknila se je njegovega srca in za nekaj casa prisluhnila njegovem umirnjenem utripu. Po vsem telesu jo je preplavila sladkoba kot bi okusala cvet vrtnice. Ob tem dotiku je njena dlan postala skrlatno rdeca, na njegovem predelu telesa kjer ima srce pa je ostal obris srca, prav tako rdece barva. Kar zarel je. Gospa je legal poleg in opazovala njegovo rjavo polt cokoladne barve. Ze sama koza je imela vonj po cokoladi. Tudi gospo so preplavljala vsemogoca obcutja. Vendar so bile vseeno manj izrazita od mladenica. Ko se je zbudila sta si pogledala. sinje svelte oci so strmele v crne in se odkrivale med seboj. Zacela sta sopeti in potem spet normalno dihati. Lica so se jima obarvala na roznato ampak ne od zadrege temvec od vsemogocih custev, ki so ju navdajala. Celotno telo se je odrazalo na njune misli.gospa se je prelevila na bok in se obrnila stran teer zacela govoriti.- nekam iskusen se zdis za svoja leta. No saj nisem pristaz odraslega sveta. Odrasli oz. starsi bodo vselej bili bitko polno nacel… zaradi toliksnega poudarjanja kje stojijo meje, ljudje pozabijo na razvijanje svoje domisljije in se vselej posvetijo uveljavljanju svojega prava. Otroci so postali vedno bolj pravicnisko naravnani kar se mi zdi seveda prav da so tako odlocni v tem in da se ne pustijo zatirat  ampak ti neumni starsi so stem zaceli in zdaj so se se posebno razziveli, ko so otroci bolj mocno poprijeli. Vse skupaj gre v prazno. Vedno bolj pa se mi zdi da se tem zenskam meša vedno bolj zapuscajo druzine in zbezijo k privlacnim moskim. Prehitevajo tok zivljenja. Moja soseda je prav tako zapustila druzino da bi ujela moskega svojih sanj oziroma bolje receno in bolj realno potreb, ki jih zadovoljuje. Kolikor zenske pravijo da jim partnerji predvsem v zakonu ne pustijo dihat, ni cisto smiselno to teziti , ker v bistvu ko pobegnejo k ljubimcu gredo iskat ravno tak odnos da bo partner imel neko oblast nad njo. To jih privlaci pri njih. Seveda to nevelja za vse zenske ampak dandanes se mi zdi da je vedno vec takih. Vse strmijo k nekim idealom, ki veljajo za njihov svet in zivijo v napihnjenem svetu. Ampak taksne ponavadi vecno ostanejo ljubosumje ceprav to dojemajo drugace. Ostajajo ljubosumne zaradi pomankanja realnosti v njihovih zivljenjih, ceprav se tega ne zavedajo. Ljudje smo res uboga bitja. Smo vecni suznji in z docela pomankanjem razuma, domisljije. Vsakdo bi mogel razvijati svojo domisljijo. Znanje je seveda potrebn in dragoceno ampak znanja nemores pridobivati ce ti je materialno vse odvzeto saj se nimas od kje uciti pa ce bi te tudi izolirali od sveta. Konec koncev lahko razvijas le svojo domisljijo in to te lahko ohranja pri zdravi pameti saj si sposoben si ustvariti nek virtualni svet ce ti je ta bil odvzet. Preziram ljudi polne nacel in brez domisljije. Te z naceli se skozi zivljenje hudo spotikajo pa se sami ne dojamejo tega. Z domisljijo vsaj plavas v oblakih in se ne spotaknes. To sicer ni res da plavas v oblakih tak stavek ponavadi izrecejo le omejeni ljudje. Jaz gledam svet s prezirom. Oddajam hlad. Imam neizrazno avtoriteto kar me ne moti. Ce opazujes ljudi te manj razocarajo kot ce jih poslusas. Ponavadi nikoli ne poslusam le opazujem. To je moj pogled in ne sveta razsodba.- ulegel se je na podlakti in nagnil glavo nazaj da so se njegovi crni kodri rahlo razmrsili. Zaprl je oci in prisluhnil tisini. Nato se je obrnil na bok v enako smer kot gospa. Gospa se je pocasi spet prelevila na bok in gas pet nekaj casa gledala. Scasoma je prekinila to mirovanje in se z nosom dregnila ob njegov vrat. Za neka trenutkov je tako obstalazaspala je  vonjala ter obcutila energicnost misli, ki vi iz njegovega telesa. Potem je vstala in se usedla na okensko polico. Zacelo je sneziti. Letosnja zima je zelo pohitela. Prizor je bil veličasten kljub preprostosti. Ona v beli halji, sneg vzunaj , njena snezno bela polt ter hlad, ki je vel iznje ,so ustvarjali popolnost beline, čistost, zamrznjeno popolnost ujeto v trenutku. Ko je stopila stran ga je pogledala z očmi polni evforicne razburjenosti ampak so hkrati kazali toplino. Ujetost njegovih misli je bodrila njegovo avtoriteto zaustavljala tok dozivetij, ko se misli spremenija v neverjetna dozivetja. Sedla je za mizo on pa jo je sezmeraj nepremicno opazoval. Prazno je gledala v seno tako da skorajda ni cutila njegove razburjenosti, ki se je vsebolj stopnjevala. Cez nekaj trenutkov je mladenic kriknil in se zgrudil na podden. Ta krik je razkacil njen mir. Opazovala ga je nato pa legal poleg. Prijela ga je za roko in tako sta nepremicno zrla v neznano. Se Lakota ni motrila njune uravnovesene spokojnosti.  Kri je vrela obraz pa je ostajal miren, le misli so nasle pot do oči, ki so sikale kakor soncni zarki ki v poletnem casu vselej najdo pot.

pogled je usmerila skozi okno in zagledala list, ki se je kljub snegu oklepal veje drevesa. ob tem se je spomnila svoje upornosti v letih ko so jo  starsi poslali v internat, k nunam. vsak dan se je s kom sporekla o dojemanju vere ter prioritete verovanja, ter vera kot prepricanje. sama je bila verna. ampak ne v Boga, v nekoga. ne v ljudi ker tako si  obsojen na propad. se sama ni vedela v koga oziroma v kaksni podobi dojema to visjo silo , ki jo ljujde dojemajo kot klic v sili, v vecini. sama se zaveda tega napihovanja cerkve kot ustanove ter vernikom, ki sledijo tem idealom same cerkve saj so bili njeni starsi prav taksni. v imenu boga ces, lahko storis karkoli. vse se pojema kot dobro potem. sepravi tudi krizarski pohodi so bili v imenu dobrega in za dobro. to je soporocilo cekrve. cerkev se ne zaveda tega kar lahko prinese vera, ne samo dobro, seveda da so tudi dobri posamezniki ampak ce pogledas kot celoto. cerkev je vsekakor prinesla vec gorja kakor dobrega, tudi samem cloveku. veliki so zaceli ziveti prek svojih zmoznosti, hoteli trpeti kakor lik Jezus , delali vse v imenu boga in ne sebe zamenjevali so svojo vlogo z Bogovo saj ces da se bog skriva v vseh nas. zunanji opazovalec s sicer svojim staliscem ampak ne tako kriticnim mnenjem o veri kot instituciji ter sporocilom, ki ni utemeljen zato prihaja do vsemogocih razlicnih dojemanj. no ta zunanji opazovalec bi dejal da so vernniki na nek nacin igralci bog reziser, jezus pa scenarist. vbistvu bolj kot sahovske figure. verniki, ce zaokrozimo verujejo v zivljenje potem, cerkev pa napihuje predstave o tem ter pridiga kako do tega kako izpolniti cerkvene ideale. humanitarnost in dobra dejanja za socloveka so dobra za socloveka amopak so to lahko vcasih izhodisca in razlogi da potem imas pa pravico to vsega, cesarkoli. marsikatero dejanje v imnu cerkve ni narejeno iz srca temvec zaradi izpolnitve pricakovanj neke sekte ali kakorkoli. lahko si dober clovek cetudi nisi veren. pregovor dejanja naredijo cloveka dobrega ni cisto utemeljen, je semarsi vec kot to. v cerkvi ne poznajo razlike od spostovanja ter razumevanja.

vzgojena je bila v druzini kjer si bil primoran postati vernik pod prisilo.

v casu bivanja v internatu je zavila vrat vecim krokarjem in z njihovo krvjo napisala sporocilo za nune na steno na hodniku. krokarja je pribila na kriz ter iz zice naredila krono ter mu jo posadila na glavo. zraven je napisala da ocitno ne razumejo sporocila iz dejanja jezusa ,ki naj bi se zrtvoval za nas. stem si lahko razlagamo kaksno slepoto prinesejo ljudje ki znajo zmanipulirati ter prepricati da verjames v nekaj in deluješ v imenu neke veličine. dobro in slabo je bilo storjeno pod okriljem jeuzusovega zrtvovanja. vera je svobodna stvar ne pa primorana za vees cloveski narod.

v internat ji je uspelo prinesti rdeco sminko ter par podobnih zenskih kosov. poleg vseh teh nun na ketirih zenskost je padla senca je morala sama poriti to zenskost.

ob izteku tega njenega poboznega zivljenja v internatu se je odpravila v Pariz. tam je imela babico. Zivela je na Elizejski pooljanah. v parizu se je njeno zivljenje vrtelo le se okrog cajank ter obiskov kino ter opernih predstav s prastarimi babicinimi znankami  z bogato zapuscino pokojnih moz. skozi vse cajanke so premlevale v pregovorih, ter predvsem o starih casih, ter bodrile druga druga da niso stare. te stare gospe, ki so zivele zivljenje soproge bogatega dedica so jo na smrt dolgocasile. en mesec je ves krog teh starih zensk visokega sloja zabavala humanitarnost spet drugic kam bodo sli posmrtni ostanki njih samih, spet drugic kje so najboljsi pasji frizerji v mestu. ni so se zavedale svojega cara ki ga prinese minljivost ter slovo ter priprava na nov uvod. rana jutra je prezivljala na levem bregu reke sene kjer je opazovala zrcalno podobo Pariza na vodni gladini ter razmisljala in iskala obrise preteklih stoletij v tej podobi. na kaksni stojnici si je dostikrat kupila kaksno zbirko pesmi v francoscini , kljub temu da jezika ni razumela. prelistavala je strani ter pogledovala na francoske besede ter skusala zacutiti prefinjenost. skozi opazovanja na ulicah se je naucila nekaj besed ter malce izgovorjave. nekega dne je tako na klopici v parku prebirala pesmi k njej pa je prisedel plavolas mladenic modrih oci. v francoscini jo je vprasal kaj bere, a ona kljub temu da je razumela stavek , se ni zmenila zanj. mladenic je zacel brati njene pesmi. prevzelo jo je, takrat je prvic zaznala to polno eleganco s katero se ponasa francoscina. ob zvenkem recitiranju francoskega mladca je zaprla oci ter glavo naslonila na njegovo ramo. od recitiral je celo zbirko pesmi. ko je zakljucil je nemudoma dvignila glavo ter se mu sladko nasmehnila ter razkrila njene biserno bele zobe. oci so ji sijale. mladenic jo je pogledal ter ji dejal ce jo sme povabiti na espresso. povabilo je pospremila z nasmehom ter pokrila roko z njegovo. ob vetricu, ki je mrsil njene urejene kodre in vihal krilo sta se pocasi sprehodila skozi most. popeljal jo je do njej nepoznanega predela pariza. prisla sta do neke ulicice kjer se je ogoromno dogajalo, kot teater je bila ulica. na ulici je bilo nekaj glasbenikov ki so peli in igrali tudi njej poznane pesmi ki jih je spesnila edit piaf, otroci v crtastih majckah so si podajali zogo, vselej urejene parizanke pa so sedele ter obrekovale v kavarni kjer sta bila namenjena. ob srebanju espressa je mladenic povzel besedo. v anglescini, ki je bila za francoze izjemno dobra. - vi pa niste ravno francozinja kaj sele parizanka, mar se motim.- - sem italijanka, moja babica se je preselila sem, po locitvi nato pa je spoznala tu parizana, ki je sedaj ze sicer pokojen saj so ga do smrti pretepli, ker je bil tolikim dolznik. moja babica prihaja iz bogate druzine in je vse svoje bogastvo vlozila v slike priznanih slikarjev ter drugih umetniskih del in pa seveda  v razvajanje svojega psa- cucka. - mladenic se je nasmehnil- to je v navadi parizanom da razvajajo psicke.  iz kje pa si, iz katerega kraja, italija je namrec velika, ha - ha- moji druzini je v navadi da se veliko selimo po italiji drugace pa bi lahko rekla da sem iz benetk, kjer sem prezivela svoje otrostvo, solala pa sem se v rimu.  hotela sem postati slikarka pa sem opustila to strast in se prepustila dolgocasju v krogu starih ljudi, tu v parizu,.- veš, bilo bi škoda da bi pariz spoznala le po tej plati kot ga poznas sedaj ko zivis pri babici na njen nacin. kaj ko bi mi dala priloznost da ti sam razkazem pariz da si ga bos drugace zapomnila. car pariza ni samo romantika zaradi katere prihajajo pari temvec tudi kolaž vtisov iz mnogih stoletij. pariz je en sam obris preteklih obdobij, globine se mnogi parizani ne uvidijo.- - mah, kaj naj porečem. malo sem že naveličana teh velikih prestolnic in tega ujetega dogajanja, te rutine, dolgocasja. in pate banalnosti pariza, ko sem prihaja toliko ljudi širom po svetu, iščoč navdih kar velja za mlade neuspele umetnike, ki se najraje izgubljajo v velemestih misleč da bodo v tej masovni množici nekdo prepoznal njihovo doumenje umetnosti. imajo se za glasnike umetnosti, ki tiho sikajo v množicah ter prezirljivo gledajo češ da so le oni tisti, ki razumejo več kot povprečneži. umetnost se je razširila in postala zelo banalna pri mnogih podrocjih pri razvijanju, bežijo pred realnostjo, a veliki umetniki so imeli še vedno stik z realnostjo, ki jih je na nek način hipnotizirala. umetnost počasi izgublja pomen o ustvarjanju ampak le beži pred stikom z realnostjo, ljudmi in minljivostjo. obiskovalci pariza pa so dandanes vecinoma tudi ljudje, ki morajo videti Mona Liso , Eifflov stolp ter okusiti francoske croissante in se seveda v primeru da ste par po francosko poljubiti na mostu zaljubljencev.- saj imaš prav, deloma, ampak glede nato da je to mesto že toliko doživelo še ni izgubilo svoje podobe, verjemi mi.- zazrla se je v gospe za sosednjo mizo, ki so si nekaj prisepetavale. ujela je nekaj iz njihovega pogovora. govorile so  o novi kolekciji donatelle versace ter o novem učitelju tanga, ki je prišel naravnost iz barcelone. naslonila se je na mizo ter podprla glavo z dlanjo. “Moda ni več takšna kot je bila včasih, ni ma več tradicionalnih sprememb, ki so minimalne in so polagoma spreminjale podobo ob navdihu. sedaj je polno nekih drasticnih sprememb, ki naravnost uničujejo podobo, zenske ne nosijo vec oblacil, ki bi poudarjale ženskost temvec pretiravajo da izgledajo kot pocestnice ali pa se oblačijo kot nasproten spol, pusto brez domisljije. zalostno moda se vrti od dveh bregov- ulicnega stila z vsemi moznimi kombinacijami , ki ne pridejo do izraza in pa pretirani prestiž. nisem se videla da bi danes kdo znal nositi klasiko. tudi v itailiji se je spremenilo, kjer so zenske se posebej slovele kot velike lepotice. se najde kaksna ampak ni vec tako kot je bilo po vojni, ko so okoli tekale vse suhe, ter do potankosti urejene, dandanes jih ima večina trebuhe pretiran nanos ličil, superge v kombinaciji z elegantnimi kosi. včasioh je bilo odvisno od ženske če je znala nositi razlicne kose oblacil, sedaj pa je vse prilagojeno nekem povprečju. ljudje, ne samo ženske nosijo katerekoli kose oblačil in bolj ali manj ne pogledujejo na to če jim pristaja. žensk, ki znajo dejansko nosit res ženstvena oblačila, danes praktično ni. seveda pa je tu vpliv ameriških filmov, kjer so glavno vlogo lepotic zaigrale popolnoma drugačne ženske kot poprej, čisto nasprotje. prevladujejo športne plavolaske s pustimi potezami ali pa morda temnolaske, ki morajo imeti nujno ustnice velike kot kaksne africanke. slab ponazor miline zenskih potez. v filmih pa tudi ni vec taksnega poudarka na jeziku, ampak pretiranosti vsega drugega. ameriska filmska industrija je oblegla ves svet. vsi so na tekočem z izdanim filmov, in posameznik četudi je stranska vloga, če ustreza predstavam lepote, nemudoma postane slaven. ”mladenič se je nasmehnil ter stegnil roko pod mizo in jo pomirjajoiče položil na njeno stegno . razburjena, kot je vsakokrat ko malo osvobodi tok svojega kriticnega stalisca, se ob dotiku pocasi umiri. mladenic na mizo polozi nekaj kovancev ter pomigne gospe, ki je bila takrat mladenka, naj vstane. napotila sta se bolj proti osrčju mesta. “sem čiste francoske krvi. stari starši prihajajo iz provanse. oh kako lepa so bila ta poletja na azruni obali. južen del francije je res čudovit. v otroštvu smo cele dneve preživljali na peščene gradove, izdelovali jadrnice in podobno, nekega poletja v provansi sem tudi prvic poljubil dekle. ko smo bili stari okoli 15 let smo preiskali vse možne kotičke. uspelo nam je priti tudi v monte carlo, kjer smo od daleč opazovali bogataše, ki na soncu pražijo svoje debele angleške trebuhe in pa rosno mlade soproge suhe kot trlice ampak z oblinami. te ženske so bile kot poemi lepote.bile so kakor kipi, popolnejše od venere.  ure in ure smo presedeli na skalnatem pobocju in opazovali te gospodične na plaži. oh, kakšni so toti hoteli v monte carlo, kakšno razkošje. in ob vsem tem prestižu smo si tudi sami kot mladi faloti zaželeli okusiti nekaj tega. priskrbeli smo si smokinge in šli v tamkajšni casino kjer smo igrali ruleto. ker smo izgledali v smokingih izredno odrasli smo tudi vlekli cigare in tankali z viskijem. osvajali smo mlade bogatašinje. samo ena je bila, ki je podlegla mojim nerodnim čarom. zdi se mi da jo je na meni pritegnila samo moja nerodnost, in se je zabavala z mojim otročjim osvajanjem ter pripovedovanj zgodbic, ki so bile polne humorja. bogatašinja me je povabila da noč preživim pri njej v hotelu. pozno v noč sva sedela na balkonu vlekla cigare ter srkala konjak. zavrtela je ploščo edit piaf, mladenič ji je ponudil ročico in zavrtela sta se v zvonkem petju. slan veter z morja je vlažil njuni lici, odsev lune pa je osvetljeval njuni telesi, ki sta plesali kakor da bi lebdeli. ko je glasba potihnila sem jo nežno poljubil, nasmehnila se je nato pa se je odmaknila ter se osvobodila prijema njegove dlani. vlegla se je na posteljo ter zaspala. sam sem noč prebedel in jo opazoval ob soju sveč. ni bila lepa ženska ampak je bila izjemno zanimiva. rdečih las, peg ,svilnate kože ter izrazitih lic, ki so bile kakor ostro skalovje. nosek je imela majhen kakor dojencek, ustnice pa vselej stisnjene v tanko črto, ki so bile na pogled kakor ureznina, zaradi krvavo rdečega odtenka ustnic ,ki so bile na pogled rdeče kot gozdne jagode.oh to so bili te prečudoviti dnevi v provansi. potem sem se odločil da se bom pri šolanju poglobil v francosko literaturo. k sreči sem živel v parizu, ki je dejansko vir oz. zbiralisce tolikih velikih umetnin velikih slikarjev, literature, mode… poudarek na ustvarjalnosti. zdaj ko študiram pa me je kljub temu da bi se moral bolj posvečati francoski literaturi, me je bolj prevzela angleška klasika. ta navidezna praznina v angleski klasiki, ki jo povezuje mi izredno ustreza v tem obdobju,kjer se jasno kažejo moderne spremembe in njihova izrazitost te tako presune da v tem razburkanem morju dozivetij ipd. pogrešaš pustinjo. tako se plod mojih načel ne razvija samo iz mojega razmišljujočega duha temveč tudi izvira tudi iz mojega sedanjega okolja, ko študiram literaturo in se po mojih mislih poraja mnogo vprašanj in podvprašanj. iz osrčja mojega razmišljanja tkujem načela. kljub tem tolmačenju prisegam na izvirnost. zrcalna podoba je diskretna odstrtost resničnosti. ” molk, ki se je zdel kratek je bliskovito zadel v bit mladenko. molk, ki se je sprostil in zmanjšal intenzivnost pritiska ju je le še nežno obdajal, ko sta se sprehodila do reke nabrežja Sene, kjer sta skočila v čoln. mladenič je poprijel za vesla in isplula sta v mrak, ki se je takrat ze dvignil nad Parizom. S čolna sta opazovala kako se dan posljavlja ter mrak že steguje svoje roke in odeva v črnino. razuzdanost njegovih hitrih gibov je nepojemljiva. in dokončno pade senca nad Pariz. Lunin odsev ter nežen sij, ki se je vil iz majhnjih oken je pričaral vzdušje. “ voilaa… ” je zavzdihnila mladenka. “Tudi ti se razvnameš, ko nastopi kljubovanje ustaljenim nazorom, takrat se čustveno izražaš enakovredno 9-letniku. ”ta žaljiva in hkrati izzivalna, elegantno ispeljalna opazka, je švignila med niju nato pa se počasi razkadila. posledice te opazke so se odražale na njegovi žili sredi čela, ki je pričela trzati energično kot žival ob ulovu. Čustva so se razživela in prišlo je do udara, planil je nad mladenko ter jo začel poljubljati. sam, je poljube čutil goreče ona pa jih je zaznala kot hlad, zaradi katerega je imela občutek da njeno telo razpada. oklenila se je njgegovega vratu ter močno zarinila nohte v meso. kri je v tankih curkih priculjala na plano ter se vila po njeni roki, kot bršljan oklepajoč nagrobnikov. ta njen prijem je omogočil še večjo intenzivnost odražanj njunih čustev. Med njima je vrelo. samo sebe je močno ugriznila v ustnico in kri je komajda prišla na plano pa ji jo je vso posrkal. Njena kri je napolnila njegovo telo ter naredila kožo bolj bledikavo. Začel se je dotikati njenih bokov ter z rokami všel pod njeno srajco ter božal njeno tanko biserno polt, katere dotika nepremore nobena svila. svilanto mehak je bil ta občutek. nežnost njene polti ter intenzivnost njegovih gibov sta se stopnjevala. navidez je ta igra izgledala kot spopad dveh levov, precizne nežnosti. In počasi kakor umira človeška duša , je mladenič z enim samim dolgim lahnim dotikom po celem njenem telesu umiril njuni telesi ter misli. Počasnih vdihov in izdihljajev sta negibno obležala.

Mladenič jo je nato popeljal do tango kluba. Že vzunaj je bilo moč slišati glasbo, katere ritem je odmeval v vseh sosednje ulice. Kratek čas sta opazovala plešoče pare, ki so bili kljub vsem vihravim gibom še zmeraj telesno povezani. Čutil se je vpliv kulture in tradicij, ki je sedaj ta ples popularizirala po vsem svetu in razvoj tega plesa pa se je začel v Argentini, natančneje med Urugyajem in Argentino, tango je veljal za ples revnih, na ulici. Pariz je prvi prevzel tango in ga kultiviral kljub nasprotovanj konservativnih vladarjev, duhovnikov ter drugim pomembnežem. Tango temelji na nenehni telesni komunikaciji ter občutenj med moškim in žensko.telesna govorica in polno emocij. Tango ni spontan ples, saj plesni par povezuje polno drugačnih čustev. vendar lahko dosežeš občutek sponstanosti, ko usklajenost postane samoumevna. Telesi sta orodji za odražanje čustev.

vstopila sta. Kljub velikih močno prepotenih teles, se iz dvorane in vel le vonj po znoji ampak so bolj prevladovale še druge neznane vonjave. Nista nič postopala. Njun uvod je bil kot komunikacija nerodnega sveže zaljubljenega para, a potem sta se ogrela. Mladenka je znala plesati tango saj se ga je naučila v času bivanja v konservatoriju saj jo je za tango navdušila mama. Ja, njena versko fanatična mama, iz konservativne družine. Tango je bil njen pobeg v svet čisto nasprotno drugačnih emocij, ki jih je doživljala v vsakdanu.

Ujela sta ritem. Odločnih gibov sta se vrtela po prostoru. Njuni telesi sta kipeli, osredotočenost pa je že kar redčila ozračje. Mladenka je prišla do spoznanja… Tango je improvizacija spolnega odnosa. Pa ne le to. Imela je občutek da je skozi ta ples doživela celo kulturo od samega začetka, takrat je bilo prvikrat, ko se ji je zdelo kot da bi ji čustva divjala po telesu sama pa se je nemočno stegovala po njih. In bilo je prvikrat da je le opustila nazadnje misel da bi ujela ta neverjetna čustva ter se prepustila. Prepustila se mu je. Telo je postalo svobodno, ni moralo več uklestiti vevečih čustev tako da so ta ubrala svojo pot. Povezovala ju je glasba. In objem. Dotik njunih dlani ju še zdaleč ni le povezoval telesno.

Dvorana je bila resnično natrpana ampak zaradi elegantnih gibov plesalcev ni delal težav. Počasi sta zaradi osredotočenega pogleda, dobila steklene oči zato sta počasi zaključila ter umirila ritem, mladenka pa je posadila glavo na mladeničeva pleča. “Qu–elle aime as-tu” Mla    denič se je zazrl v njo ter se približal njenem obrazu“ Pollo, est toi?” “Berneice”. Nasmehnila sta se drug drugemu.

Pot je tekel z njunih teles ko sta se hladila v jesenski noči.

Sprehodila sta se do Le Maraisa. Stopila sta do parka. Listje je žalostno obležalo na tleh kot padla šibka vojska. Drevesa so bila vsa gola in z svojo mračnaško podobo ( kar je prispevala tudi slabotna osvetlitev ) ustvarjala morbidno ozračje.

Zavila sta v majhen lokal kjer je Berneice naročila Chardonnet, Pollo pa kozarček konjaka. Blag nasmešek se jima je zrisal na obrazu, pogled pa je postal sproščen. Z njenih ustnic se je utrgal nasmeh. Tako hitro kot je pri človeku na vdaru pohlep. Smejala se je, krohotala. Solze so nežno vlažile njeno lice ter se lesketale kot biseri, oči so kot bi zaigrale, dobile nekakšen sij, polt kar na enkrat ni bila več bleda, temveč nežno zlata kakor izgleda polt ob prvih poletnih žarkih, ki oplazijo kožo. Iz elegantne, tihe, hladne ženske se je za nekaj trenutkov prelevila v otročje veselo dekle. Pollota je ta izbruh presenetil vendar se je ob tem še on začel smejati. Smejala sta se tja v en dan.  človek toliko solz sreče ne potoči v vsem življenju, kaj šele v eni noči.

“ Merci… Pollo. ” mu je zašepetala na uho.

“ Dobiva se ob svitu tam kjer sva se vkrcala na čoln. ”

In je šel.

Še par kozarčkov konjaka je spila, nato pa se je tudi sama odpravila proti domu.

Ko je stopala proti Predelu Elizejskih Poljan kjer živita z babico, se je ves čas ozirala za seboj saj je imela občutek, da ji nekdo sledi.

V bele rjuhe se je zavila, ter  z nasmeškom na ustih zaspala. Spodaj, pod njenim odprtim oknom pa je bil Pollo, ki je recitiral Appollinairove pesnitve. Njegov nežen glas je zvonko prihajal iz njegovih ustnic, ki so kar kričale od vtisov od poljubljanja mladenke…

Kot sta se zmenila. Ob svitu sta bila oba tam. Pollo je bil oblečen kot kakšen slikar, pravzaprav ke bil zelo podoben Monetu. Čakal jo je pod mostom, ter kadil cigaro. Dim se je mešal z jutranjo meglo. S seboj je imel platno, barve in čopiče. “Skupaj bova risala… Imava enak motiv- vpogled iz tu- povsod kamor seže tvoje oko.”

V molku sta pričela. Berneice je ubrala živahne tone, Pollo pa hladne.

Slika je izgledala kot prehod pekla in nebes, zaradi čistih kontrastov.

Berneice pa je zraven še narisala Pollota v podobi angela. Na najbolj skrajen levi rob slike , je z najbolj drobno pisavo napisala “ Je T’aime Pollo, Berneice. ” Tega napisa Pollo nikdar ni opazil.

In to snidenje pod mostom je bilo tudi njuno zadnje , saj je Berneice odšla v Trst.

Trst je že poznala saj je tam preživela nekaj let v otroštvu.  Njena družina ima tam še zmeraj v lasti stanovanje.

Tam je najela  Tržačanko iz slovenskega Krasa kot gospodinjo.

Trst je takoj vzljubila čeprav je bila bolj vajena velikih mest. Majhno obmorsko mesto, ki ima tako rekoč vse. Je kot mala slikanica z bogato zgodovino- vpliv Rimljanov v 17 stoletju, ki so ga “oklicali” kot kolonijo, potem kot pomembno trgovsko središče zaradi mej med balkanskimi deželami in severno Italijo , ki so potekale na območju Trsta. Tržačani pa se niso ukvarjali samo z gospodarstvom temveč tudi z kmetijstvom- oljčnimi nasadi ter vinogradi, Tržačani so se stoletja borili z Benečani za oblast nad severnim Jadranom nato pa se je mesto postavilo pod okrilje Habsburžanov in stem postal svobodno pristanišče kar je prineslo najboljše obdobje njegove zgodovine in potem ko so dogradili želežniško progo Dunaj-Trst , ga “okronali” za prestolnico  Avstrijskega primorja, mesto je ubobožalo ko niso bili več pod Avstro-Ogrsko saj zaradi lege ni bil priročen drugim delom države (Italije)  in niso bili več zaželjeni komercialni partnerji ter stem dobili hud udarec za gospodarstvo, skrajni fašisti so grobo poprijeli z slovenskim prebivalstvom ter pobili in izgnali mnogo slovencev in hrvatov, ki so bili prej pod oblastjo Avstro-Ogrske, v 2 svetovni vojni pa je bil zaradi lastnenja vseh smeri predmet spopadov…

Ob pregledovanju zgodovine Trsta se je znova zavedla moči fašistične roke, kjer so bile na udaru manjšine.  Obiskala je krematorij Rižarno, kjer je prisluhnila mnogim zgodbam ujetnikov. Četudi vonj ni bil več tako izrazit pa je vseeno zavonjala zatohel vojn po zažganem človeškem mesu. Ostrina vonjav po človeku je popolnoma zaslužnjila njen stik z realnostjo ter jo popeljala nazaj v zgodovino, v dogajanje v krematoriju. ob sprehajanju naokoli je v celicah prisluhnila krikom ljudi, ki so pripadali novincem, tisti, ki pa so bili tam že dolgo časa je bilo moč slišati le nemočno stokanje, ki pa sploh ni bilo več podobno človeku ampak laježu pretepenega psa. Urin, znoj, zažgano meso ter kri. Te vonjave so napolnjevale vse prostore. Molitve v italijanščini in slovenščini ter soj sveč so ustvarjali vzdušje poslovilne maše v cerkvah. Reskav in odrezav glas italijanskih oficirjev je rezal iluzijo upanja za ujetnike. Nemočni žarki so se plaho dotikali temnice.

Sonce se je poslavljalo, ko se je po glavnem trgu sprehodila do morja. Ves trg je obdala toplona sonca saj je sijalo in se odbijalo od vseh stavb ter oken. Kot zmeraj ob tem delu dneva je po trgo hrumelo veliko ljudi. Večina se jih je sončila v kavarnah ob skodelici espressa. Turisti so kot zmeraj pili Aperol. Srkali so ga v dolgih požirkih za katere bi lahko rekli da so turistično-prefinjeni.

Na koncu pomola je sedla da so njene noge visele čez rob in se skorajda dotikale morske gladine. Pokrila je oči z vekami. Morski zrak je lajšal njeno dušo ter umiril misli. Prisluhnila je oglašanju galebov, kateri so jo spominjali na krike s krematorija. Ta ponoven priklic jo je malce izneveril.

Malce se je še sprehodila po palubi ter opazovala barke, ki so priplole v pristanišče. Ob mraku je morje malce podivjalo in valovi so pričeli bučati ob palubje. Morje je zmočilo rob njenega krila. Sunkovito se je obrnila na peti ter stekla vzdolž po ulici ob soju medlih svetilk.Šla je mimo gostilne kjer so prepevaloi italijanske narodne pesmi. Vsrtopila je. Notri je bilo polno rdečih lic, ter steklenih oči. Vonj po vinu se je zgrinjal nad vsemu. Moški ter ženske so nerodnih gibov poplesavali mimo nje ter tu in tam jim je ušel kanček vina na njeno obleko. Bila je turobnega razpoloženja tako da jo je deloma prevzela ta razposajenost. Komaj se je prikradla do točilnega pulta. Še v Parizu pred sliko Mona Lise hitreje prideš mimo podivjanih Kitajcev. Ob pultu je v dolgih požirkih pila pivo. Vsi moški pogledi so bilio uperjeni v ženske dekolteje. Ženske so se prepustile mesarjenju moških rok. Ujeta v dogajanje ni slišala zamolklem glasu ob njenem levem licu. V drugem poizkusu neznanega glasu pa je začutila toploto diha. Obrnila se je. Ničesar ni slišala ampak je vseeno videla človeka za katerega se ji je zdelo da mu je glas pripadal. - kaj je.- Mladenič vranje črnih las, belih rahlo rdeče obarvanih lic ter ustnic. Iskrivega pogleda ter oči se je nasmihal njenem zdolgočasenem obrazu, ki začiuda ni kazal začudenosti. -Lepa si.- Ob izrečenem stavku je svvoje ustnice približal k njenem licu. Pritisnil ji je globok poljub. Berneicino lice je ob poljubu postalo živo rdeče barve. Ob nepričakovanem poljubu mu je prisolila klofuto , ki pa je zgrešila njegov navihan obraz, ki se je režal tja v en dan. Mladenič se je izgubil v množici nabite gostilne. Njeno srce je še zmeraj divjalo, kri pa se je pretakala po žilah kot kakšen vodomet, žila sredi čela pa ji je vidno izstopala. Zvrnila je še eno pivo nato pa grobih gibov odhitela ven, na ulico. Mrkega obraza je stopila proti domu. Držala se je za levo lice, ki jo je še zmeraj bolelo.

Ravno na pol poti do doma ji je pot prekrižal mladenič, ki ji je dal da grob poljub na lice. Smejal se je kakor prej. Berneice se je trudila da ga še pogledala ne bi a ji je pogled kmalu ušel. Utrup srca je ponovno podivjal. Trudila se je ophranjati miren pogled ter eleganco v gibih. Neka čudna slutnja je jo je pustila ob pogledu njegovih oči saj so se iskrile kot opomin minljivosti. Ta minlljivost je v okove vklela njeno notranjo mirnost. Mimo je šla saj je z gesto skušala prekriti pogled, ki ji je ušel. Mladeniča ni zavedel njen korak mimo njega in je začutil razburkanost, ki je sevala skozi njeno polt ter oči kakor sončni žarki ob poldnevu v poletju, ki so trmasto žareli. Sledil je njenem koraku. Čutila je žgoč pogled na njenem hrbtu, ki je z ostrino bodala odstiral zaprtost njenih misli, ki so začele uhajati. Spotaknila se je. Njena lica so se obarvala v živo rožnato ob tej nerodni kretnji. Ni uspela obdržati ponosa, ki se ga je tako krčevito oklepala. Zavedla se je da je eleganca uhajala tako da je rdečica le še bolj potemnela. Izgubljala je nadzor nad vsem. Mladeničev nasmeh se je le še bolj razpotegnil ko je uvidel to dragoceno priložnost ob razpustu. Potegnil jo je za rokav ter jo zavrtel v ritmu salse. Zaplesala sta. Berneice se je prepustila. Telesa ni čutila, se je kakor da bi se odprlo, kakor da bi skozi pore uhajale misli. Ujeta je bila v objemu ter v razživetem ritmu plesa.

.

V njegovem objemu je padla v sen. Odnesel jo je v njegovo stanovanje. Položil jo je ter jo pokril. Shrbtno stranjo dlani je lahno dregnil ob njeno lice, kjer je bil odtis od njegovega poljuba. Ob dotiku se je nasmehnila. Sladko kakor nahranjeno detece. Njena bela polt je se je kar izgubila v belih rjuhah. Potočila je solzo, ki je počasi zdrsela po licu v debeli kaplji. Ujel je njenoi solzo ter jo obliznil. Sladkoba solze ga je presenetila. Ogrela je njegovo telo.

Galebi so prebudili Berneice iz sna. Ozrla se je po sobi. Obdajale so jo stene z baročnimi tapetami ter neskončen strop z veličastnim lestencem ter s portretom rdečelase lepotice. Neverjetna svetloba jutranjega sonca je sijala skozi okno.Stopila je k mizici, ki je vzbujala njeno pozornost saj je bilo na njej polno dišavnic. Parfumi neverjetnih vonjav. Neaketre so bile s pridihom Azije, spet druge sladke kot angleška čajanka, prefijene kot pariška noč,lahke ter preproste kakor poletje. Izbrala si je pariško kljub soncu vzunaj.  Odprla je balkonska vrata. Vzunaj na mizici jo je že čakala kadeča kava, njen vonj pa se je vonjal že na daleč. Balkon je bil tik nad Piazza di Unita. Galebi so igrivo leteli ter greli krila ob sončevem vzhajanju. Peščica ljudi je hitela križem kraž ter se izgubljala v vsakdanjih rutinah. Od nekdaj so se ji smilili sužnji rutin. V njenih očeh so bili drhal. Opazila je da je pod skodelico majhna ovojnica ter vejica oljke. Odprla je ovojnico. Pisalo je : “Prelepa si skrivnostna temnolaska. V mojem objemu si postala moja, za vekomaj. Poslovi se od ljudi v preteklosti ter nazdravi najini skupni prihodnosti. Jaz te bom vodil, ti boš sledila. ”

Od črke do črke se je njena srdita jeza stopnjevala, oči so bliskale, dlani pa so se komaj da vzdržale da ne bi bile uničile papirja. Z robom papirja se je urezala in kri je v široki črti zdrsela navzdol. Zmečkala je pismo ter ga zalučala skozi sobo.

Nagle jeze je zdrvela ven. Njen korak na stopnicah se je slišal kot kakšna tolkala , v gromkem zamolklem ritmu. Ven je planila kakor da je zadihala svež zrak po več letih. Tekla je kakor, da bi jo noge kar same ponesle. Stekla je do obale in skočila v morje. Ribiči , jadralci ter jutranji sprehajalci so jo jo vsi začudeno opazovali, ona pa se je smejala in smejala njena sveča je bila brezmejna in spontana. Hladno morje jo je zmrazilo po vsem telesu in je jezo popolnoma odmislila . Hlad in evforija sta jo prepojila.

Tako je izgledalo to sicer kratko živlenje v Trstu.Vmes jo je presenetila nosečnost za katero ni vedela kdo na bi bil oče saj bi bil lahko v Parizu. Nosečnost jo je prisilila zapustiti Trst tako, da se je spet vrnila v Firence, kjer se jezačasno ustalila ter živela vsakdanje življenje. Vsak dan je postal rutina. Ni bilo več vrveža ter spontanosti. Rodila je rdečelaso pegasto deklico. Pri vzgoji ji je pomagala mama, oziroma je jbila deklica večinoma časa le pri babici. Berneice je hčer nekako odrivala od sebe saj jo je imela za nekakšno obvezo in pa tudi vzrok za opistošenje njenega življenja. Skozi leta je Berneice še velikokrat prijelo, da bi šla širom po svetu ter spoznala veliko ljudi, ampak ni šla. Sčasoma je njena goreča želja ugasnila, hkrati pa je ugasnil tudi sij v njenih očeh. Začela je siveti a je ohranjala svojo brezčasno lepoto kljub temu. Imela je veliko oboževalcev in oboževalk. Mnogo žensk ji je sledilo po trgovinah ter se ji skušale približati ter prositi za nasvete. Gospodje pa so ji odpirali vrata, jo ogovarjali ter predvsem laskali. Mnogo je bilo teh vsakdanjih gest a se za to ni kaj prida zmenila tako, da je imela sloves hladne gospe. Hčerki je omogočila študij v Parizu saj je želela postati glasbenica, igrati čelo v kakšnem velikem orkestru v Franciji. Berneice se je na to preselila v kamnito hiško na toskanskem griču, kjer je živela njena prapra babica. Slikala je, kadila, pila, spala ter tu pa tam kaj pojedla. Včasih si je zavrtela kakšen jazz. Ob dežju je sama plesala tango ter lovila kaplje.

 

 

 

 

 

Zaslišala je mrmranje. Mladenič se je prebudil ter jo opazoval kakor eksotično rastlino. Nasmehnila se mu je. Pripravila je jasminov čaj ter prižgala cigaro. Odločila se je, gresta v Pariz. Oblekla se je vzela sseboj nekaj stvari ter dejala-. Za nekaj dni greva naokoli, vzemi kar imaš.-

Zavionom sta iz Firenc priletela v Pariz. Komajda sta se ob gneči na metroju pripeljala do stanovanja babixce na Elizejskih poljanah. Babica je že zdavnaj umrla tako, da je bilo stanovanje vso zaprašeno , a prah vseeno ni mogel popolnoma prikriti razkošja, ki se je nekoč tu bleščalo in sijalo.

Znan vonj po babici se je dotaknil njenih misli in spet so spomini prijadrali na plano. Odprla je okno ter jesenski veterček je nežno zapihal skozi okno ter orosil berneicine oči.

“pridi” je Berneice dejala Frideriku, ga nežno pogledala ter ga prijela pod roko. 

Sprehodila sta se do restavracije Le petit, kamor je pogosto zahajala z babico. Pariške ulice so malo spremenile svojo podobo v teh 30ih letih. Mestni vrvež je postal glasnejši in obširnejši. Ozračje ni bilo več sproščeno temveč napeto. Edinstvena prefinjenost Pariza je kot pečat bledel. Moda,… vse se je začelo prilagajati ljudem, povprečnem človeškem okusu ter predvsem bogatim. Privilegiji, razvajencem živečih “po meri“. Poudarek na ženstvenosti se izgublja, kvečjem nori le feminizem, ki zmedeno kriči  v imenu večine. Spola postajata enaka, v smislu da je za oba vse.

Na ulici je bilo opaziti tudi nekaj gejev, ki so se držali za roko, se naalanjali druga na drugega ipd. obnašanje pa je postajalo vedno intenzivnejše, ko je bilo okoli veliko ljudi, da se jih opazi. Veliko ljudi se ima za izjemno odprte in razumevajoče če razume homoseksualne pare, ti ljudje pa imajo tiste, ki jih ne razumejo jih pa sprejemajo, za konservativne, ter zaostale. Ljudje ne ločijo med razumevanjem ter sprejmanjem. Veliko teh, ki naj bi te ljudi razumela, se prepričuje v to, da bi postali pripadniki te skupnosti pravzaprav. Veliko je teh razlogov kar se tiče zdaj teh istospolnih razmerij.Ob tem razmišlanju je Berneice postala vidno živčna, saj se je zavedla norosti sveta, ki prehiteva, in se znova in znova vrača k ekstremističnim smernicam. Friderik je začutil njeno živčnost ter jo stisnil za roko. Obrnila se je proti njemu ter ustnice stisnila v tanko črto in mu dala nem pogled, ki ga je zbegal.

Elizejske poljane so bile polne bogatih rusinj z Louis Vuitton torbicami, blond pobarvanimi lasmi ter popravljenimi obrazi. Njihovi spremljevalci so bili pogosto debeli stari Rusi z Rolexom na zapestju. Bilo je tudi veliko Korejcev ipd.Moda se je začela prilagajati, tistim, ki so bili pripravljeni materialno dajati veliko- denar. Visoka moda že skorajda leži pod nogami bogatih Rusov… Spominjala se je časov, ko je bila kot dekletce tu v Parizu s svojimi starši in je opazovala suhe francoske dame, ki so elegantno nosile oblačila ter sledila modi z dušo in telesom. Znale so k lepotnim standardom dodati svojo noto in rezultat je bil neverjeten. Bile so kakor majhne boginje. Ta razvpitost jo je potlačila.

Prišla sta do Le petita. Nostalgija jo je prevzela in notri je vidila obrise sebe kot mladenke ter sivolase urejene babice. Potočila je solzo, ki je urno zdrsela po licu in se ujela v kotičkih njenih ust. Je že dišalo po rdečem vinu ter fois graju.

Tišina, ki ju je objemala je postala z vsakim grižljajem prijetnejša. Prepustila sta se uživanju hrane ter vinater zaznala vso paleto okusov in vonjav saj se nista izgubljala v praznih pogovorih. Berneice, je kljub večeru naročila močen espresso.

Na poti je pokadila 9 cigaret. Že v stanovanju je vzela še 10 in jo prižgala. Dim je napolnil prostor, ki je bil će tako ves zaprašen.  Friderik ji je z silo vzel cigareto in jo pritisnil k sebi na vrat. Kriknil je, nato pa se je njegov krik razvil v zadovoljno mrmranje, ki je bilo podobno predenju mačke. Berneice je odmaknila cigareto od njegovega vratu ter si ogledala nastalo rano. Poljubila ga je nanj in s kotičkom jezika nežno podrgnila rano. Zasikal je skozi zobe nato pa glavo nagnil naza.

Berneice se je vsedla na okno, da so ji noge visele čez. Pokadila je cigaro in se do krvi vgriznila v ustnico. Natočila si je kanček konjaka ter pila z mešanico kaplje svoje krvi.

Friderik si je naredil vročo kopel. Pogreznjen v kadečo se kad je skozi priprta vrata z enim očesom opazoval Berneice ter prisluhnil mešanici hrupu, ki ga je povzročal promet ter opeiteži.

Sedela sta na postelji, njuna obraza je osvetljeval mesečev sij , zvezde pa so se iskrile v njunih očeh. Berneicina ustnica je še zmeraj krvavela ter v majhnih curkih kapljala na bele rjuhe. Njuna pogleda sta bila kakor usmerjena v isto točko. Spanec ju ni premagal.

Nekaj je zaropotalo ob naslednjem ropotu pa je skozi vrata planilo mlado dekle. Ob prihodu so jo bili sami rdeči lasje, ko pa jih je odmaknila iz obraza… “Louisa… kaj pa ti tu?“ Dekle se je presenečeno zastrmelo v svojo mamo “ Mama,bonjour… em… prijatelj, ki živi tod blizu mi je povedal da te je srečal..“ “Kako pa on ve kako izgledam, nikoli nisem imela stika s tvojimi prijatelji. “ “Nekaj malega sem mu povedala o tebi in mu pokazala sliko, saj si vendar moja mati. Kljub temu, da se nisva videle 8 let, vidim da se nisi nič spremenila in postarala.“

Bilo je prvič, da je Berneice doletel ta občutek, da je bila slaba mati in, da je dolžna nekaj velikega svoji hčeri. Ta nagon je začel obvladovati njen um.

Nasmehnila se ji je. Berneice je vstala ter v dolgih korakih pristopicljala k svoji hčerki ter jo vklenila v močan objem. Bilo je prvič,še ob rojstvu ni dobila takšnega občutka ko je rodila to pegasto dekle, ki je toliko časa raslo v njenem telesu in jo je potem ob rojstvu videla le kot breme, ki se ga je končno odrešila. Berneice je ob tem objemu začutila svojo materinsko plat kot še nikoli do sedaj. Spominjala se je preteklih let kako je bila velikokrat zanemarjala svojo hčer in ti spomini so v njej obudili še večjo željo. Šele sedaj pri hčerinih tolikoh letih je začutila materinsko potrebo in ljubezen v vsej svoji veličini.

Louiso je objem zelo presenetil, še bolj pa potem toplina, katero je prvič začutila pri svoji mami v takšni meri. Kljub etemyu, da ni bila navajena na takšno svojo mati, se je na svoje presenečenje kmalu kakor da bi se udomačila v objemu. Stkali sta neko posebno vez mati-hči ter ustvarili iluzijo skupnega ščita.

Friderik je opazoval ta prizor, oči pa so mu vedno bolj uhajale k Louisinem lepem obrazu.  Njen obraz se mu je zdel zanimiv a ga je spominjal na njegovo mamo.Žensko, ki bo zmera ostala v dobi adolescence.  Njegov obraz se je pomračil, ko se je spomnil svoje mame, egoistke odvisne od seksa ter poceni vina. Da ni imel očeta je krivil mamo iz ne ravno prepričljivih razlogov. Odgovor na to je bila mama sama.

Sedeli so na starem viktorijanskem divanu ter srkali viski, ter pozornost preusmerjali v kozarec. Berneice je bila vsa škrlatna v obraz njene oči pa so bile rahlo orosele ob nepričakovanem zanosu novih, neznanih občutij. Louisa je ujela Friderikov pogled ter se nasmehnila. Berneice pa je še zmeraj z očmi sledila premikanju viskija ob poigravanju s kozarcem.

Berneice je vstala ter sekar sredo sobe slekla do golega in se zavila v žameten plašč, spela lase v figo ter nataknila črne salonarje ter brez besed zapustila stanovanje.

“ Bongiorno, Bella… Nič manj lepša nisi od svoje matere… ” Na njenem obrazu se je zarisal bežen nasmešek “ Kaj počneš tu z mojo materjo ? ” Igrivo se je nasmehnil, a ni odgovoril. “ Pridi, greva na sprehod, razkaži mi malo Pariz… Prvič sem tu. ”

Zavila sta v prvi lokal kjer so peli in plesali. Vzdušje je bilo zelo radoživo. Sploh nista nič postala, mladenič jo je  takoj zavrtel in sta zaplesala. Okoli njiju se je naredil prostor kljub natrpanem prostoru, saj sta plesala v širokem loku. Ob vrtenju sta se smejala in smejala…

Berneice je zavila v gledališče kamor je nekoč zahajla z babico in Pollotom. Predstavava , ki je sicer ni poznala , se je že začela ampak je vseno kupila vstopnico. Dogajanje je bilo postavljeno v času vzhodno rimskega imperija. Polno prizorov dobrih prikazov obglavljanj ter obupanih rimskih lepotic z populjenimi obrvmi v tanki črti, katerih puder se je ob potenju zaradi pretirane obrazne mimike, svetil. 

Nastop je požel velik aplavz, kljub neštevilčnosti občinstva. Nameravala je oditi, ko se je od vzadaj njene rame dotakne neznana roke. Prijem je bil nežen, zdel se je kakor ženska. Obrnila se je. Ni bila ženska. Teh oči kljub starosti ni pozabila. Pred njo je stal Pollo. Ševedno plavolas a od starosti. Žar v njegovih očeh pa je še vedno sijal. Tako so sijale, kakor da bi se vrata upanju ponovnoma odprla. “ Pollo… ” Oči so se zaiskrile, ko je z ustnicami komaj slišno zašepetala njegovo ime. “ Berneice… Minila so leta. Mnoga leta… ” “ Ja.. ” je zašepetala Berneice in solze so se ulile po njenih licih, kakor rahel dež. Začela je drgedati, solze pa so se kar ulile. “ Berneice… ne joči..” je dejal ter jo objel. V njegov objem se je stisnila kakor prestrašen otrok…

Sedela sta pred gledališčem na klopici, kljub jesenskem mrazu. “ Veš, Berneice… Vsak mesec zahajam sem v gledališče v spomin nate, ter pijem espresso katerega imaš ti najraje, ter prebiram francosko poezijo, ki sem jo tebi bral, znova in znova… Povej mi, moja Berneice, kje, kje si bila vsa ta leta..? ” “ Ah, Pollo ko bi vsaj vedela. Čas hitro beži. Živela sem v Trstu ter Firencah. Ves čas pa sem sanjala o Parizu. Žalost me obhaja, sedaj ko doumevam kako sem stara… “ Berneice, tvoja lepota je še zmeraj tu, lepota duše pa se odraža na obrazu. ” “Kaj si počel vsa ta leta, Pollo? ” “ Ustvarjal sem bolj malo. Dokončal sem študij, moje življenje pa je postalo puščobno… ” “Pridi, te povabim na čaj v stanovanje moje pokojne babice, kakor včasih. ” “ Berneice, saj se še spomnim da ti ne piješ čaja, temveč konjak. ” Zadrdela je.

Sedela sta na divanu ter prijetno kramljala, ko sta vstopila razigrana Louisa in Friderik. “ Še eno presenečenje danes, kdo pa je to, Berneice? ” “ Pollo sem. In kdo je to, Berneice ? ” Friderik je spoznal, da Pollo ni prezrl njegovega cinizma ko ga ta ni pozdravil direktno.  “ Friderik. ” Louisa se je zagledala v Pollota. Nekam domač se ji je zdel ta obraz. Berneice tokrat ob pogledu podobnosti njunih oči ni mogla več tajiti… “ Louisa, to je tvoj oče… ” Louisa je potrebovala nekaj sekund, da je doumela, potem pa stekla skozi vrata. Pollo jo je nemo pogledal… “  Berneice, kmalu bom umrl in ti mi po tolikih letih potrdiš mojo slutnjo… ” Berneice je zahlipala. “ Zakaj boš umrl, moj Pollo… ” “ Raka imam. Ostalo mi je še nekaj mesecev . ” ob teh besedah je stekel dol za Louiso. Iskal jo je po uličicah, ko se je Llouisa kar naenkrat pojavila in mu prekrižala pot. “ če sem iskrena sem šla v Pariz študirati da bi našla svojega očeta. Mama mi ni nikoli pripovedovala zgodb iz preteklosti, preden pa je bbaica umrla mi je nek večer začela pripovedovati nekaj kratkih štorij o življenju v Parizu ter omenila je tudi očeta, tebe… Mama mi je vrsto let zamolčala to… ” “ Louisa… Tudi jaz nisem vedel tega. Sem imel pomisleke, ki so težili moje misli vrsto let, ko je tvoja mama kar naenkrat odšla brez slovesa… Nisem sploh vedel kje je, kar izginila je… na vse pretege sem se trudil, da bi jo našel, a nič… Živel sem le ob majhnih spominjih nanjo… Pogosto sem zahajal na kotičke, kjer sva skupaj tičala tiste prelepe mesece… Louisa… prosim oprosti mi, nikoli si ne bom odpustil,da pri tolikih letih vidim svojo hčer… ” ob teh besedah je Pollo bruhnil v jok. Louisa ni bila vajena takšnih emocionalnih izbruhov, ter iskrenih izpovedi… Tega ni bila nikoli deležna od svoje matere… Objela je očeta “ Nič hudega… očka… ” Pollotu se je ob tem, ko je dejela očka zarisal nasmeh na obraz in postalo mu je toplo pri srcu. Louiso je sprevidel nek čuden, vendar prijeten občutek, ko mu je dejala očka. Kakor, da bi našla nekaj kar je bilo njeno poslanstvo. Kakor, da bi se ta globoka praznina, ki je bila v njenem srcu dolgo prisotna, napolnila, ter jo osvobodila iz okov povprečnih čustev. Ta burnost tega veselja, je kipela in kipela ter zakričala. Telo ni preneslo teh čuustev, in zavest je bila na močnem udaru. Polagoma je izgubljala zavest v Pollotovem objemu. Odnesel jo je na breg reke Sene. Tam je sedel in dal njeno glavo v naročje. Pokril jo je s svojim plaščem, ter šel nežno z roko skozi obraz, da je njen topel dih ogrel njegovo dlan. Prebudila se je. “Očka ? Ali me boš sedaj ponovno zapustil? ” “Ne ljubica… Zaspi… ” zaprla je oči in ko je videl da je telo postalo mirno in sproščeno, jo je pobožal po laseh. Pollo je nehal misliti na konec, bližanje njegovega slovesa ter minljivost teh dragocenih trenutkov s svojo hčero. Prepustil se je tej noči, ko je ponovno srečal ti dve ženski, ki sta toliko let obremenjevale njegove misli. Sladkoba dogodkov teh noči je bila nepopisna. Opazoval je Seno, ki se je nežno svetlikala v odsevu uličnih svetilk. Drevesa so ustvarajala romantično pravljico saj so bila vsa rjava.  Listnata odeja na tleh pa je dajala mestu proizvok narave. Veter je nežno pihljal. V mislih si je Pollo naslikal podobe kako bi izgledali kakor srečna družina in ko bi bila Louisa še majhna in bi se skupaj sprehajali ob bregu Sene.  Z Berneice bi ji pripovedovala zgodbe iz mladih let ona pa bi se ob tem smejala… Zamudil je otroška leta njenega odraščanja. Ni bil zraven, ko je izgovorila prvo besedo, shodila , šla v šolo… Kljub temu ga je prešinil občutek, da ni vse zamujeno kakor se zdi. Zdaj mora izkoristiti ta čas da spozna svojega otroka…Gledal je njene dolge trepalnice, bledo polt, ki je bila kakor mamina, njegov nos ter mamine ustnice. Ta podobnost ga je spomnila na sladkobo Berneicinih ustnic ob poljubih ter govorni mimiki. Berneicine ustnice so izoblikovale besedo kakor angelsko,…

Berneice in Friderik sta molčeče obstala v sobi. “ Friderik… nisem neumna, vem, da sta se z mjo hčero zaljubila… Ostani tu z njo v Parizu, lahko živiš v tem stanovanju kjer se bom vselila jaz ali pa pri njej, če bo želela. Ne misli , da ti ukazujem samo danes sem se zavedla mnogo svojih napak, katere ne želim da se ponovijo kom drugem. Ostanin z svojo ljubeznijo. Ne odidi drugam, ker mogoče misliš da ti bo v breme v mladih letih pri odkrivanju. Tudi ljubezen je lahko svobodna, in skupno potovanje prav tako. Seveda si še mlad in si verjetno misliš, da bi lahko imel še veliko žensk. Veš, ko tako menjuješ odnose, postane banalno. Čari v odnosu se razvijajo počasi in dolgoročno pečat pa je trden. Ne pusti se mislim po želenju več. Vsaj poskusi. Prosim, ne ponovi moje poti, Ne beži… ” Friderik ni pripomnil ničesar, ampak Berneice je v njegovih očeh prebrala da je razumel.

Pollo in Louisa sta se zjutraj v meglenem jutru pojavila pred vrati. Pollo je povabil Berneice ter Friderika da se jima pridružita na zajtrku.

Zavili so v znano francosko kavarno ter naročili kavo in croissante. Ko je pogovor nekako stekel so se vsi nalezli Pollotove prešerne volje. Pripovedovali so si zgodbe iz let, ki so jih ločila, kjer so nastala razpotja. Veliko smeha ter iskric v očeh je bilo.  Friderik je prijel Louiso za dlan in jo stisnil ter z ustnicami izoblikoval besedo “ljubim te”.

Skupaj so prebili vsak dan, po želji da zapolnijo praznino preteklih let. Vse je postalo nekako samoumevno, vse je bilo iskreno in spontano.

Bližalo se je Pollotovo slovo. Louisa tega ni vedela ampak takoj ko je opazila da je začel še bolj bolehati ga je povprašala. Novica jo je pretresla ampak ni obsojala očeta, ker ji ni povedal… Sredi Maja je Pollo izdihnil. Berneice je bila ob njem. Izdihnil je ko mu je prebrala pismo, kejr ga je prostila odpuščanja za prizadejanje bolečine v tolikih letih. Njena roka je bila ko mu je bila pokrila oči, neverjetno mirna. Pollotova smrtna soba je bila pri njem doma. Opazila je sliko nad steno. Sliko, ki sta jo naslikala pred leti. Toliko lepih spominov jo je vezalo nanjo, ter ševečja globina izgube, praznine. Ob tej sliki je bruhnila v jok ter se zjokala na plečih mrtvaka. Slanih ustnic ga je poljubila.