Glasovalna številka: PR120

Zala Kampjut

LYSTRIA IN ARASH

OŠ Bežigrad

 

Ah, še eno jutro. Pogledam skozi okno. Zopet oblačno nebo. Se mi samo zdi, ali je nebo zame vedno oblačno? Mama in oče pravita, da sem čemerna, ker mi še vedno niso našli ženina. Ali imata prav? Morda. Vsi pravijo, da se za dekle mojih let ne spodobi, da še ni poročeno. A jaz se sprašujem zakaj? Zakaj se ljudje ne poročajo iz ljubezni? Zakaj le zaradi koristoljubja? Vsi si želijo poroke v dobro družine, jaz pa si iz vsega srca želim izkusiti pravo ljubezen.  Ne le tisto bežno zatrapanost, ampak pravo ljubezen, tisto, s katero se postaraš in na koncu umreš.

Iz zasanjanosti me prebudi mamin glas, da je čas za zajtrk. Preko svojega vitkega telesa vržem svileno tuniko, čez pas segajoče rjave lase površno spnem na tilniku, moje zelene oči pa vržejo še zadnji pogled v ogledalo, preden oddrvim proti obedovalnici. Tam me čakajo starši, ki stojijo ob jedilni mizi. Očetov obraz je zelo formalen, medtem ko se mi mama sladko smeji. Čutim, da bo sledilo nekaj pomembnega. Mama ne more več zadrževati svoje navdušenosti, zato steče proti meni in me objame. Njen objem me preseneti, saj me že dolgo ne objema več. »Čemu, mama?« jo vprašam.

Tedaj se tudi na očetovem strogem licu izriše nasmeh. S svečanim glasom mi oznani: »Lystria, končno smo ti našli ženina. Res je, da je malce starejši, a z njim ti ne bo nikoli hudo. Je premožni trgovec, zato ne boš nikoli živela v pomanjkanju, midva pa se bova lahko v miru postarala, vedoč, da si preskrbljena. Poroka bo čez štirinajst dni. Takrat ga boš tudi prvič videla, saj se še vrača s trgovske poti po Grčiji.«

Gledam njuna vprašujoča obraza, ki čakata moj odziv, a ne morem več zadrževati solz. Stečem iz hiše. Medtem ko tečem proti obali, mi po licih tečejo vroče solze. Sprašujem se, kako sta mi to lahko naredila, saj vesta, da si želim najti pravo ljubezen. Prisiliti me hočeta v poroko s starcem zaradi materialnih dobrin. Bolje smrt kot to.

Med prsti na nogah že čutim moker pesek. Močni tokovi Egejskega morja me vlečejo v globine pozabe. Bistra voda mi že sega do prsi, ko za sabo zaslišim glas:

»Dekle, kaj počneš?«

Niti obrnem se ne, le nadaljujem svojo pot v hladno smrt. Goltam slano vodo, ko nenadoma okoli svojega pasu začutim par močnih rok, ki me dvignejo v naročje in odnesejo na obalo. Zagledam se v jantarjeve oči, ki me zaskrbljeno opazujejo. Moj pogled zdrsi po njegovi božanski podobi, ki se lahko meri s samimi bogovi, ki sedijo na Olimpu. Visok in vitke postave, s črnimi lasmi ter olivno poltjo je podoben  Apolonu.  Začutim, da moje srce spremeni svoj ritem. Kaj je ta občutek, se vprašam. Ljubezen? Ne, ne more biti, saj se sploh ne poznava. Njegove oči še vedno strmijo vame. Postane mi nerodno in sramežljivo umaknem  svoj pogled. Prime me za brado ter moj obraz nežno obrne proti sebi in me vpraša, kdo sem. »Lystria,« mu povem.

»Jaz sem Arash,« se mi nasmehne.

Vso noč sva sedela na obali in se pogovarjala. Ko je vzšlo sonce, sem začutila, da je to ljubezen. Neskončno sem postala žalostna, ko mi je povedal, da je njegov dom sovražna Perzija, jaz pa mu moram priznati, da sem obljubljena starcu. Zavedajoč se, da je najina ljubezen v vsakem pogledu prepovedana, sva si prisegla večno ljubezen in skovala načrt za najino srečo. Jaz naj bi se vrnila domov, se  pretvarjala, da se počutim slabo, odšla v svojo sobo in čakala, da pade mrak. Nato bi on s svojimi tovariši, ki so skupaj pripluli v Grčijo, počakal na svoji ladji, ki bi neslišno priplula v zaliv mojega domačega mesta. Počakala bi na ognjeni signal ter nato splezala skozi okno svoje sobe. Skupaj bi odplula v Perzijo, ki sem jo pripravljena sprejeti za svoj novi dom kljub sovražnosti med njo in mojo domovino. Najin načrt in ljubezen sva potrdila s strastnim poljubom.

Ko stopim čez domači prag, me tam čaka oče. Vidim srd v njegovih očeh in res, pri priči me zgrabi za lase ter me zvleče v mojo sobo. Še nikoli ga nisem videla tako besnega. Spregovori niti besede, le zapahne vsa okna ter zaklene vrata. Oh, ne. Sedaj nimam možnosti, da pobegnem od tu. Lej kaj bom sedaj. Zopet začutim solze v očeh in polasti se me obup. Arash bo odplul v Perzijo brez mene. V občutku brezizhodnosti ležem na tla in zaspim.

Čez nekaj časa me zbudi trkanje na okno. Vstanem in skozi okno zaslišim znan, topel glas, katerega lastnik z majhnim žepnim nožem odklepa ključavnico. Čez nekaj trenutkov mu jo uspe popolnoma sneti ter odpreti okno. Svoje roke iztegne proti meni, me stisne v svoj topli objem ter me lahkotno dvigne skozi okno. Vprašam ga, kako to, da se je vrnil pome. Pove mi, da si je mislil, da je šlo nekaj narobe. Vse presrečna se mu nasmehnem in mu z lahkotnimi koraki sledim proti zalivu. Niti ozrem se ne na domačo hišo. Sedaj imam njega. Moje sonce, moje božanstvo, mojo družino. Ničesar drugega ne potrebujem, pa če tudi preživiva ostanek najinega življenja v begu in revščini.