Luis se je danes prebudil zelo slabe
volje. Nekaj milj stran od njega je bučal Atlantik,
zaradi katerega že ves teden ni mogel spati. Pred oknom
se mu je nevarno pozibavalo drevo, za katerega je
grozilo, da bo zdaj zdaj priletelo v njegovo okno. Že
ves teden je močno deževalo in sameval je v svojem
dvosobnem stanovanju. Že nekaj časa je čakal, da bo
lahko dvignil denar, saj mu je grozilo, da bi ga že
osmič v tem letu vrgli čez prag. Včasih je bilo bolj
čisto, zdaj pa v enainštiridesetem stoletju nihče niti
pozdravi ne, ker imajo vsi preveč dela z svojimi
elektronskimi tablicami, oguljenimi od pretiranega
tipkanja in igranja video igric. Luis ni kupoval teh
stvari in predvsem ni jim zaupal, saj so ubili njegovega
očeta. Njegov oče Vladimir Kalinber je bil tehnični
inženir elektrosistema. To je nek čuden poklic, pri
katerem nadzoruješ vse spletne mreže in naprave.
Njegova glava je bila tako poškodovana od vseh
elektronskih naprav, da je dobil tumor na možganih in se
poslovil s tega sveta. Tako je Luis za vedno zasovražil
elektroniko. Imel je samo enega otroka in pokojno ženo,
ki je umrla v prometni nesreči. Vsi ljudje v njegovi
soseski so mislili da je navaden tečnež, Luis pa je
menil, da ni tečnež samo zato, ker po svetu ne hodi
bebavo nasmejan.
Zgodba se je začela, ko je na vrata
naših fantov potrkalo. Ravno sta uživala v kavi, saj je
bil fant star že osemnajst let, Luis pa jih je imel
petdeset. Luis je vstal in odprl vrata. Zunaj je bil
lastnik stanovanja in ni bil videti nič kaj dobre volje.
»Hojla,« je pozdravil Luis. Lastnik je
pokazal na fanta in nato na vrata. Luis je pomignil
fantu, naj gre, in njegov sin je brez težav vstal in
odhlačal v svojo sobo.
»Boš kavo?« je vprašal Luis. Lastnik
pa je samo odgovoril kratek NE in sedel za mizo.
»Kdaj nameravaš plačati?« je vprašal
lastnik in Luis je vedel, kaj lahko sledi, zato je hitro
začel.
»No, ja … torej … mislim, da …«.
»Dovolj!« seje zadrl lastnik.
Luis je povesil glavo in rekel:
»Spakiral bom in v pol ure bova zunaj.«
Lastnik ga je potrepljal po rami in odšel
skozi vrata. Luis je imel občutek, da se bosta še
videla. Ko je vzel svoje najpomembnejše stvari, sta se s
sinom odpravila proti mestu in Luisovi mami, ki bo ta
čas, ko bo Luis iskal novo stanovanje, pazila na sina.
Ko sta prispela v središče mesta, je
Luis sina oddal. Slovo je bilo težko, a to se je moralo
zgoditi. Tako se je Luis odpravil do železniške
postaje, kjer je ujel vlak za Washington. Na vlaku je
srečal gospo, ki se mu je predstavljala kot Ana Liza
Popin. Ker se Luis ni imel š čim kratkočasiti, se je
pogovarjal z gospo, čeprav mu ni bilo prav nič do tega,
saj je pravkar zapustil sina morda za več mesecev. Ko je
bilo njegovih muk konec, pa je pravzaprav izvedel, da
je gospodična Popin prav prijazna gospa, ki se tudi
ukvarja z znanstveništvom. Dala mu je svojo vizitko in
razšla sta se. On v Washington in ona v Chicago.
Nekaj časa je Luis sedel pod streho in
premišljeval o svojem sinu, ki pri babici gleda v zvezde
in misli nanj. Deževalo je, zato je Luis poklical taksi,
da bi ga odpeljal do hotela Santa Federica, v katerem naj
bi preživel to noč. Kmalu za tem pa ga je poklicala
njegova asistentka in s hropečim glasom rekla:
»Luis, kje si? Potrebujemo te. Kozmosa
je …«
Luis je še vedno gledal telefon, a v
njem je bila samo še črno bela slika in hropeče
hrumenje. Luis je zaprl svojega Samsunga, ki mu zdaj
pravijo Samson, in odhitel na tretjo avenijo, ki se
križa s šesto ulico. Moral bo biti hiter, drugače je
lahko življenje njegove asistentke Ines ogroženo. Tekel
je. Ko je prispel na tretjo avenijo, ga je doletelo
olajšanje. Samo še šesto ulico je treba najti. Odhitel
je in spremljal hišne številke. Prva, druga, tretja,
četrta, peta in končno šesta. Hitro je zavil v stavbo
in pritisnil dvigalo v stodvaintrideseto nadstropje. Ni
se zganilo. Pritisnil je ponovno. Nič. Nasprotnik je bil
premišljen. Onesposobil je dvigalo. Kako bo zdaj prišel
v stodvaintrideseto nadstropje? Moral bo na drugačen
način ...
»Daj, no, Louis pomisli malo,« je sam
sebi prigovarjal in napenjal požgane. Končno se je le
domislil, da bi lahko prenesel svoj baterijski
teleporter, ki ga je ustvaril točno zato, da ima lahko
enake naprave kot današnji otroci, le da ne škodijo
možganom. Na baterije so, zato sevanje ne doseže
možganov, srca in ožilja ter si lahko na njih cele
noči, pa ti zdravje ne oslabi niti za 0,1 %. No,
skratka, lahko bi prenesel frekvenco svojega teleporterja
na Kozmosa, ki je bil zelo poseben računalnik, visok dva
metra in širok tri metre. Znal je govoriti in te
prenašati v druga časovna obdobja ter kraje. Če bi
Luis prenesel frekvenco, bi ga Kozmos lahko teleportiral
v laboratorij. Hitro je iz suknjiča vzel svoj dlančnik
in pritisnil na ikono, pod katero je pisalo elektronska
pošta. Napisal je število valov v frekvenci in kliknil
pošlji.Kmalu so ga začeli obkrožati modri valovi. Luis
je v daljavi zagledal nekaj temnega. Pogledal je
podrobneje in kaj kmalu ugotovil, da se mu bliža moški
v črnem klobuku in rjavem suknjiču. Luis je pogledal na
dlančnik. Do prenosa je bilo še deset sekund, moški pa
se mu je bližal z veliko hitrostjo.
»Daj no, daj no,« je nestrpno govoril
Luis.
Vsak človek bi moškega spregledal, a
Luis je dobro vedel, da ima nasprotnik za pasom nevarno
orožje. Seveda se je izkazalo, da ima Luis prav, saj je
moški kaj hitro iz suknjiča privlekel pištolo in
nameril. Luis se ni mogel premikati, saj je bil v
časovnem polju in če bi se premaknil, bi ga lahko
teleportiralo kilometre dlje, kot je načrtoval. Do
prenosa sta bili še dve sekundi, moški pa je že
pritisnil na petelina. Metek se je bližal zelo hitro,
bil je že pri Luisu in … Počilo je. Luis je padel na
tla, moški pa ga je še štirikrat prestrelil in odšel.
Luis se je trenutek zatem pojavil v
Kozmosovi delavnici. Ko ga je računalnik skeniral, je
odreagiral, kot je bil naučen. Poklical je vse delavce
in jih obvestil o nesreči, Luisa pa je dal v časovno
polje, kjer je lahko samo njega premaknil v preteklost,
ne da bi imelo to učinek na okolico. Tako je Kozmos
oživel Luisa in ga postavil nazaj v sedanjost –
živega. Luis seje hitro zavedel, da je v svojem
laboratoriju in kaj se je zgodilo, zato se je Kozmosu
zahvalil in počakal, da prispejo še ostali delavci. Že
je na vratih pozvonilo in Luis je na kamerah pogledal,
kdo želi priti noter. Bili so delavci in na hitro jih je
spustil noter. Ko so prispeli, so vsi veseli sprejeli
dejstvo, da je Luis živ in zdrav, potem pa so se
zresnili in prisluhnili Luisovim besedam.
»Gospoda,« je začel Luis. »Tu smo
se zbrali na sporočilo našega računalnika Kozmosa,«
je premolknil in temu je sledil kratek aplavz, nato pa je
Luis nadaljeval. »Če ne bi bilo njega, jaz verjetno ne
bi več videl tega sveta, zato sem sklenil, da hitro
ukrepamo, saj je videti, da smo dobili nasprotnika v
zvezi z našim potovanjem in nam nekdo hoče podtakniti
neuspeh.«
Spet je premolknil, saj so se po dvorani
zaslišali kriki in besede, da naj se uprejo nasprotniku.
»Tako je, prijatelji!« je vzkliknil Luis. »Uprimo se
nasprotniku, hočemo svoj cilj in dobili ga bomo!« Po
dvorani se je razlegel aplavz in glasni kriki. Luis pa je
bil ponosen na svoj govor.
Pot pod noge, si je mislil Luis sam pri
sebi in hitel na list papirja zapisati načrt. Če je
hotel kaj doseči, najprej potrebuje denar, ki ga lahko
dobi samo preko dobrega izuma, kar pa za njega ni bil
problem. Če je hotel narediti nekaj, kar bo šlo dobro v
prodajo, je moral samo napeti možgane. Kmalu se je
domislil, da bi lahko naredil prenosni avtomobil. Hitro
je začel izračunavati postopke in v treh urah je
končal. Čez nekaj časa je v stavbo prihitela Karin.
»Kaj je bilo, kaj je bilo?« je vsa
prestrašena in hkrati vesela vpila Luisu.
Luis jo je zagledal in se razveselil kot
še nikoli.
»Karin!« ja zavpil in jo objel.
»Kako sem se prestrašil. Mislil sem, da
si mrtva.«
Karin je odhitela v garderobo, se
preoblekla in hitela sestavljati plovilo.
»Moramo se podvizati, drugače se bo
nasprotnik spet hotel vmešati,« si je mislil Luis.
Plovilo je bilo zahtevne izdelave in sestavljali ga bodo
vsaj en teden, noč in dan. Potrebovali so dele in Luis
je na Urad za objave nesel svoj prenosni avtomobil.
»En teden bi moral biti dovolj, da
zaslovi,« si je mislil, ko je plačeval za objavo na
internetu in na televiziji.
Počasi je minil en teden in izdelava
rakete je bila pri koncu. Peljali so jo ven in natočili
gorivo ter vanjo vstavili satelit. Potem so Luisa in
Karin pospremili do rakete. Bila sta ponosna, da bosta
končno uresničila cilja, a nista slutila, kaj se lahko
zgodi. V bližnji stolpnici je ostrostrelec že
sestavljal orožje in pripravil vse potrebno. Luis in
Karin sta korakala po preprogi, Luis je bil pri vratih in
sovražnik je sprožil orožje. Ostra konica naboja se je
pognala proti Luisovi glavi, v tistem trenutku pa se je
Luis spotaknil in začel padati. Karin ga je hotela
ujeti, a pri tem prestregla smrtonosno kroglo. Padla je
na tla in iz njenih široko razprtih oči so izginile še
zadnje iskrice življenja. Ko je Luis to videl, ji je
hotel pomagati, a so ga varnostniki zgrabili in ga
odpeljali v raketo, saj je bil na poti do nje lahka tarča.
Začelo se je odštevanje.
10 ….
Luis se je upiral.
9 …
Ni se mogel iztrgati.
8 …
Še naprej se je upiral in gledal mrtvo
Karin na cesti.
7 …
V množico so vdrli oboroženi roparji
in stekli proti vratom rakete ter zraven streljali.
6 …
Varnostnika sta zaprla vrata rakete.
5 …
Še naprej so streljali.
4 ... 3 … 2 …
Roparja sta bila pri vratih in prijela za
kljuko.
1 …
Že sta jih skoraj odprla.
0 …
Raketa se je izstrelila v zrak z
neznansko hitrostjo ter v pol sekunde pospešila do sto
kilometrov na uro. Zadnjega roparja je odtrgalo od vrat,
da je odletel proti tlom in Luis je bil v zraku na poti v
novo življenje.
