Sem Nikola, običajen šestnajstletnik iz
Ljubljane, obiskujem 2. letnik srednje vzgojiteljske
šole v Ljubljani. Nisem nič posebnega, visok 179 cm,
tehtam 67 kg, imam rahlo oglat obraz, črne lase,
temnejšo kožo in zelenorjave oči. Neke prednike naj bi
imel celo iz Azije, zato imam oči rahlo mandljaste
oblike. Vedno sem oblečen v temna oblačila in superge
Vans. Živim v majhnem stanovanju z očetom, mamo in
dvema mlajšima sestrama, Majo in Lejlo. Imamo tudi psa
Arija.
Bilo je megleno novembrsko jutro in kot
ponavadi sem moral peljati Arija na sprehod prav jaz. Še
popolnoma zalepljen od spanja in divje noči sem se
vlekel skozi gosto meglo za navdušenim cuckom. Ker sem
še napol spal, nisem opazil, kam me Ari vleče. Znašla
sva se v nekem vrtu, polnem rož. Res je bilo vse
idilično. Cvetelo ni skoraj nič, saj je že skoraj
zima, a je prostor oddajal krasno vzdušje, zato sem
Arija spustil, sam pa sem se usedel na klopco in prižgal
cigareto, da pridem k sebi. Skozi meglo in dim sem
zagledal podobo, ki se prebija skozi gosto grmovje. Ko se
je obris približal in izostril, sem videl, da gre za
fanta, približno moje starosti in višine, s svetlimi
razmršenimi lasmi in precej nenavadnim stilom. Imel je
črno kapo, kratke hlače, črn plašč, pulover s krofi,
dolge bele nogavice in natikače. Tudi on je izgledal
neprespan, prav tako kot jaz. Prišel je čisto do klopce
in me prosil za cigareto. Začuden sem mu jo dal, nato pa
mu posodil še vžigalnik. Predstavil se je kot Erik,
nato pa povedal, da je to njegov kotiček, a nima nič
proti temu, da bi ga delil z mano. Pojasnil mi je tudi,
da to ni njegova običajna oprava, ampak ga je mama še v
pižami nagnala po jogurt in zdravila, čeprav je domov
prišel šele pred dvema urama in je komaj zaspal. Nato
je v naglici odhitel, saj ga je klicala mama, sproti pa
je pozabil kapo. Hotel sem ga priklicati nazaj, a je že
odbrzel. Upam, da ga še kdaj srečam, saj je res
simpatičen. Tudi sam sem se odpravil, potem ko sem se
dolgo trudil priklicati Arija. Zgleda, da mu je ta kraj
všeč. Definitivno se še vrnem. Če ne zaradi drugega,
pa zato, da vrnem Eriku kapo.
Že na hodniku pred stanovanjem sem
zavohal ocvrta jajca, mogoče je kaj ostalo še zame.
Doživel sem prijetno dobrodošlico, saj me je mama takoj
nadrla, češ da zamujam, pa še smrdim za po vrhu. Pa
saj je vseeno, itak ima še dva otroka, da popravi
napake, ki jih je storila pri prvem. Zajtrk sem si seveda
moral pripraviti sam, ob nenehnem nerganju vseh članov
družine.
Popoldne sem se sam javil za sprehajanje
Arija, saj sem upal, da bom spet srečal Erika. Že od
daleč sem ga videl, kako sedi na klopci in gleda v
prazno. Ko me je opazil, je poskočil v zrak in začel
skandirati moje ime. Ko sem prišel do njega, se je
dramatično vrgel po tleh, mi začel divje ploskati, na
koncu pa mi je čestital za prihod. Ta tip je prismojen.
Občutek imam, da se bova res razumela. Najprej sem mu
vrnil kapo, nato pa sva se začela pogovarjati. Govorila
sva o vsem, kar nama je padlo na pamet. Čas kar leti, ko
se zabavaš, in kot bi mignil, je bila ura pol enajstih.
Izmenjala sva si telefonski številki in imeni, za
facebook, seveda, nato pa sva se poslovila. Ko sem
prišel domov, sem bil spet deležen običajnega 'kaj bo
iz tebe?' monologa predrage matere. Le ignoriral sem jo
in se zaprl v sobo. Kar takoj sem šel v posteljo, saj
sem bil izmučen. Spati pa nisem mogel, saj sem
razmišljal o Eriku. Na prijateljski način, seveda.
Menda nisem ... gej? Saj me privlačijo punce. Pa tudi,
če sem, Erik definitivno ni. Morda se mi pa samo zdi
tako, ker sem navdušen, da imam tako dobrega prijatelja.
Res je duhovit in prijazen, ampak tudi zafrkljiv na
prijateljski način. Pa pameten je in razumevajoč, z
njim je še tišina zanimiva. Jutri ga bom spet poklical.
Ali pa mogoče ne, kaj če se mu bom zdel vsiljiv,
mogoče se pa jaz njemu ne zdim tako super? No, ja,
bolje, da grem res spat.
Zbudilo me je brnenje telefona. Bil je
Erik. Le kakšnemu sprevržencu se zdi zabavno v nedeljo
ob sedmih zjutraj zbujati nič hudega sluteče, trdno
speče ljudi? Eriku, očitno. Hotel je, da se takoj
dobiva v vrtu. Sploh se nisem poslovil, vzel sem le Arija
in še v pižami oddrvel do vrta.
Erik je čakal v avtu na cesti ob vrtu in
rekel, naj Arija dam na zadnji sedež, sam pa naj se
usedem na sopotnikov sedež. Šokiran sem storil, kar je
rekel, nato pa sem se zamislil. Pri sedemnajstih ne more
imeti izpita, pa tudi ta avto ... Mar res pripada njemu?
Tukaj nekaj smrdi. Pomislil sem, da gre morda za
ugrabitev, a tako nimam telefona s seboj, torej mi ni
pomoči.
Erik je vozil veliko prehitro, še
posebej glede na to, da nima niti izpita. Povedal je, da
me pelje v Italijo, v družinsko vikendico ob morju.
Staršev ni doma, zato si je sposodil enega od njihovih
sedmih avtov. Kupil mi je tudi kopalke, saj greva na
morje. Vprašal sem ga, od kod mu ves ta denar, pa mi
je pojasnil, da je iz bogate družine in zato tudi hodi
na privatno gimnazijo in razkošne počitnice, pa se je
odločil del tega tudi deliti z mano.
»Zakaj si potem vedno v vrtu?« sem vprašal.
Odgovoril je, da uživa v vrtnarjenju in da je ves vrt
uredil sam, saj je prej tam rasel le plevel. Bližala sva
se meji, jaz pa sem se spomnil, da nimam telefona,
številke staršev pa tudi ne znam na pamet. Prava reč,
se me bodo pač znebili za en dan, saj bom do večera že
nazaj.
Prišla sva na cilj. To je bil že skoraj
dvorec, večji od mojega bloka, okoli pa krasen vrt in
drevored. Bil sem osupel. Erik me je začel priganjati,
naj se hitro oblečem in naj ga počakam pri drevoredu.
Preoblekel sem se kar v avtu, ko je Erik šel v 'dvorec'.
Ari me je začudeno gledal, kako sem se s težavo v
tesnem avtu tlačil v kopalke neke znane znamke. Počakal
sem ga pri drevoredu in šla sva na osamljeno, a lepo
plažo. Čeprav je november, naju je grelo sonce in voda
je bila presenetljivo topla. Ko sva od plavanja postala
lačna, sva se odpravila do hiše in naročila hrano na
dom. Ves dan sva se noro zabavala, obiskala sva bližnje
mesto, splezala na zapuščen stolp, bežala pred
varnostniki, jedla sladoled in privabila mnogo pogledov s
svojimi bolj ali manj legalnimi norčijami. Zvečer, ko
bi pa morala oditi, sva ugotovila, da je nekaj hudo
narobe. Po vožnji po mestu nama je zmanjkalo bencina.
Vse črpalke so bile že zaprte. Očitno se bova vrnila
šele jutri, bom pač en dan manjkal, saj že tako to ni
nekaj posebnega pri meni. Ugnezdila sva se na kavču, z
Arijem razpotegnjenim čez najini naročji, in pogledala
film.
Ponoči naju je zbudil zvok siren,
policisti pa so že bili v dvorcu. Začuda so bili
Slovenci, najbrž so prišli zaradi vožnje brez izpita.
Prišli so v sobo, me napol golega zvlekli iz postelje,
posadili v avto in speljali. Ari je lajajoč sledil avtu
nekaj sto metrov, nato pa se je obrnil in šel nazaj v
dvorec. Med potjo so me vprašali, če mi je ime Nikola
Meško. Pritrdil sem. Povedali so mi, da sem bil
pogrešan in da so starši že popoldne začeli iskalno
akcijo. Pomislil sem, kaj se dogaja z Arijem.
Na postaji sta me že čakala objokana
mama in besni oče, ki me je v znak dobrodošlice
oklofutal in rekel nekaj krepkih. Tudi mamin žalostni
obraz je začel počasi načenjati bes, a ga je zadržala
do avta.
Tam pa se je bomba sprožila. Name se je
vlil plaz kletvic, zmerljivk, očitkov in vsesplošne
jeze in razočaranja. Nič mi ni prišlo do živega,
dokler ni rekla: »Slišim, da se družiš z enim izmed
Resljevih izmečkov. Od tebe sem pričakovala več. Nimam
več sina, ne kliči me več mama. V hiši boš ostal do
osemnajstega rojstnega dne, nato pa boš imel natanko en
mesec, da se izseliš. Brez pogajanj. SAJ TAKO NISEM
ŽELELA SINA!«
Ta izjava me je zabolela naravnost v
srce. Komaj sem zadrževal solze. Do doma je v avtu
vladala smrtna tišina (razen prometnih informacij po
radiu).
Doma sem se zaklenil v sobo in poklical
Erika. Tudi njega je kmalu za mano odpeljala policija, a
ga starši še niso prišli iskat. Edino, kar mu je oče
rekel po telefonu, je bilo:
»Meškotov se varuj k' vraga!« Vprašal
sem ga, če ve, zakaj se sovražijo, a tudi on ni vedel
odgovora.
Zima je hitro minila, z Erikom pa sem
preživel več časa kot s komerkoli drugim. Od konca
pouka do poznega večera sva bila kot rit in srajca. Po
mojem razredu so se začele širiti govorice, da imam
fanta, a mi ni prišlo do živega, saj sem vedel, da si
boljšega prijatelja, kot je Erik, res ne bi mogel
želeti. Z družino skoraj nisem spregovoril besede, a me
to ni preveč motilo. Ker sva skupaj preživela skoraj
vsak dan, je prišlo tudi do nenavadnih trenutkov. Na
novoletni zabavi pri eni izmed Erikovih prijateljic sva
se oba tako napila, da sva se celo poljubila pod omelom.
O tem trenutku nisva nikoli več spregovorila.
Prišla je pomlad, dnevi so postali
daljši in toplejši, vrt pa je zacvetel. Nekega dne me
je Erik navsezgodaj poklical in mi zabičal, naj takoj
pridem v vrt. Tam me je čakal popolnoma zakrit za loncem
vrtnic, ki jih je držal v naročju. Bil je grm. Prosil
me je, naj ga posadim v že izkopano luknjo. Hotel sem
grm že vtakniti v zemljo, a sem v luknji opazil listek.
Odložil sem grm, vzel listek in ga razprl. Ko sem ga
prebral, sem mu le skočil v objem in ga poljubil. Na
listku mi je namreč izpovedal ljubezen. Preplavil ma je
topel in prijeten občutek vznemirjenja. Spet sem ga
tesno objel in dolgo ostal v objemu. Nikoli ne želim iz
tesnega prijema njegovih rok. Končno je objem popustil
in posadila sva grm. Ko se je vznemirjenje malo poleglo,
mi je povedal, da ni verjel, da tudi jaz čutim tako kot
on, zato je to napisal na listek in ga postavil tako, da
ga jaz najbrž sploh ne bi opazil, če ne bi imel
izvrstnega očesa za detajle. Tako sem vesel, da se je to
odvilo tako, kot se je, saj jaz nikoli ne bi zbral poguma
za izpoved ljubezni.
Dobivala sva se skoraj vsak dan vso
pomlad. Vedno zunaj, saj naju starši niso smeli videti
skupaj. Vsi najini prijatelji so že vedeli za zvezo in
so bili zelo razumevajoči. Proti koncu šolskega leta
sva se odločila, da staršem razkrijeva zvezo. Hotel sem
najti pravi trenutek za oznanitev pomembne novice.
Pospravil sem stanovanje, pripravil okusno kosilo in
zbral vso družino za mizo. Pojedli smo kosilo, nato pa
sem na mizo dal še sladico. Potem sem se odkašljal in
rekel: »Mama, oče, Lejla, Maja. Rad vas imam in zato
želim, da veste, da sem homoseksualec. Privlačijo me
moški. Natančneje, Erik Reselj. Upam, da to sprejemate.«
Vsem je čeljust skoraj padla na mizo.
Oče je odrinil svoj krožnik s sladico in vstal od mize
ter zapustil stanovanje. Mama je planila v jok in šla v
spalnico, sestri pa sta skomignili z rameni in rekli, da
me podpirata. Saj s štirinajstimi in dvanajstimi leti
tako ne razumeta, o čem govorim.
Šel sem v vrt. Ko sem od živčnosti
kadil že četrto cigareto, se je Erik končno prikazal.
Rekel je, da se mu mudi, saj se zaradi šokantne novice
začasno selijo v Italijo, v dvorec. Ne bova se videla,
ne slišala, saj bo zamenjal tudi telefonsko številko in
ne bo imel dostopa do interneta. Solze so mi začele liti
iz zabuhlih oči. Tesno sva se objela in se še zadnjič
poljubila. Nato je odhitel in tudi njemu so se ulili
slapovi solza iz oči. Pustil me je objokanega v vrtu.
Ko sem se vrnil domov, me je čakal
zanimiv prizor. Objokana mama je pakirala vse moje reči
v veliko potovalko, oče pa je besno telefoniral.
Izkazalo se je, da me bosta do nadaljnjega poslala k
stricu Andreju v Prekmurje, da ne bi mogel imeti stikov z
družino ali Erikom. V Ljubljano se bom lahko vrnil le
enkrat na teden, pa še to le, če bom imel prepričljiv
razlog. No, čez počitnince to res ne bo problem, a če
bo potrebno, bom tam ostal še naprej in bom tam
nadaljeval šolanje.
Dva meseca sta se vlekla kot sir na pici.
Vsak dan sem Erika bolj pogrešal in mu pisal sporočila,
čeprav sem vsakič dobil sporočilo, da je številka
uporabnika deaktivirana. Že občutek, da mu svoje
občutke in težave sporočam, me je malo pomiril,
čeprav sem vedel, da v resnici ni dobil nobenega
sporočila.
Ko sem sredi avgusta prišel v Ljubljano,
me je v nabiralniku čakala vrtnica. Po daljšem
premisleku sem sklenil, da gre za cvet iz najinega vrta.
Utrnila se mi je solza. Pri stricu res ni bilo slabo, saj
je dobra oseba in čas sva preganjala z izleti v naravo,
globokimi pogovori in druženjem z okoliškimi najstniki.
Želja po ponovnem srečanju z Erikom me je ubijala.
Vprašal sem strica, zakaj se oče ne razume z
Resljevimi. Molčal je kot grob. Po več dneh
prepričevanja mi je razkril, kaj tiči za njunim sporom.
Leta nazaj sta bila Reselj in oče najboljša prijatelja,
a je vse uničila tekmovalnost za osvojitev srca nekega
dekleta. Prav ta tekmovalnost je nato sprožila plaz
hinavščine in spletk, čeprav večina sploh ni bila
resničnih. Oba pa sta bila preponosna, da bi prepoznala
svojo napako in tako sta ostala sprta prav do tega dne.
Vprašal sem ga, koga je punca izbrala, a se je izkazalo,
da je že imela fanta, a onadv tega nista vedela, saj sta
bila prezaposlena z rivalstvom.
Ker z očetom že mesece nisem
spregovoril besede, sem prosil Andreja, da mi pomaga
rešiti ta spor, saj ne morem tako živeti naprej. Erik
mi pomeni največ v življenju, pa tudi družino sem
začel pogrešati. Stricu se je utrnila ideja. Ločeno je
povabil očeta in Reslja na isti piknik, le da nobeden od
njiju ni vedel, da bo drugi zraven.
Končno je prišel dan piknika in ves na
trnih sem ob oknu čakal, kaj se bo zgodilo, saj v vsej
zadevi nisem želel sodelovati, da ne bi česa pokvaril.
Reselj se je prikazal nekaj minut pred očetom. Ko je
oče pripeljal do dvorišča in zagledal Erikovega
očeta, je dal avto v vzvratno prestavo in bi najbrž
odpeljal, če ga ne bi Andrej skoraj na kolenih rotil,
naj ostane in enkrat za vselej reši spor. Ko me je oče
skozi okno opazil, sem raje odšel v drugo sobo in sem
gledal film, dokler nisem skoraj uro kasneje zaslišal
glasnega poka. Zaskrbljen sem stekel na dvorišče v
pričakovanju najhujšega, naletel pa sem na prizor treh
veselih moških in pravkar odprto steklenico šampanjca.
Očetu so se v očeh svetile solze sreče, najbrž zaradi
sreče, ker je razrešil dolgoletni spor. Oče me je
potrepljal po rami in rekel:
»Sine, čeprav si peder, si še vedno
naš peder in radi te imamo. Uživaj mladost z Erikom,
dokler jo še imaš.« Očitno je spil kakšno pivo
preveč. Tudi stari Reselj mi je dal roko in mi čestital
za zvezo, nato pa je izvlekel telefon in rekel, naj
pokličem Erika in mu sporočim veselo novico. Erikov
glas mi je v oči priklical solze, pa tudi on je jokal od
sreče. Rekel je, da bo jutri prišel v Ljubljano, da se
lahko spet vidiva. Oče mi je rekel, naj hitro spakiram,
saj grem z njim v Ljubljano. Poskusil sem ga prepričati,
da odpotujeva zjutraj, saj je pil, a je rekel, da ve, kaj
dela, zato sem le upal, da se bo potovanje dobro
končalo. Ko sem nesel potovalko, sem se iz vsega srca
zahvalil stricu Andreju in se poslovil od njega. Res je
krasen človek in le njegova zasluga je, da se očeta
spet razumeta.
Naslednji dan sem se že zjutraj odpravil
v cvetoči in dehteči vrt. Erik me je že čakal.
Skočil sem mu v objem in oči so mi zalile solze sreče.
Ves dan sva preživela skupaj, prespal pa sem pri njem.
Vsako noč si želim zaspati v njegovem objemu. Ljubim
ga. Je najprijaznejši, najzabavnejši, najlepši in
najbolj moj moški na svetu. In hočem, da ostane tako.
Vesel sem, da sva dobila blagoslov
staršev. Zato lahko zdaj, tri leta kasneje živim v
čudovitem stanovanju s čudovitim moškim. Življenje ne
bi moglo biti lepše. Ljubezen vedno zmaga. Vrt še vedno
cveti, lepše kot kadarkoli prej. Danes bom Erika
zaprosil za roko. Na isti način, kot je on meni
izpovedal ljubezen. Z grmom rdečih vrtnic.
