UVOD
Četvorka. Klasični francoski ples, pri
katerem se plesalci in plesalke gibajo v dvočetrtinskem
taktu v obliki škatle! Kdo sem jaz? Sem klasični
angleški fantalin po imenu Charlie. Z družino smo se
dva tedna nazaj preselili v Pariz. Kako sem se mogel
prepričati v to, da sem pustil selitev v Pariz!? Ni
pomembno. Vem le to, da mi ni prav nič všeč, kar sta
si zamislila moja starša.
Nič več baretk, nič več igranja
frnikol po pločniku in nič več potegavščin s
prijatelji. Beda!
Naj se igram čajanke s pliškoti in
modeli dojenčkov, ki se čisto zares cmerijo in so jih
prinesle tri leta stare punčke, ki ne vedo, kaj je prava
zabava? NI GOVORA!!! No, vrnimo se k četvorki. Le ta,
oprostite izrazu, debilni ples, za katerega se nakičiš,
kolikor moreš samo, da bi si prvi pridobil plesalko ali
plesalca (kar koli že), je moja lahkomiselna starša
pripravil do selitve in ju prisilil, da sta metala denar
stran za tiste francosko-angleške slovarje za
dojenčke!!! G-R-O-Z-A! Povem vam: Groza!!! Naj me
spomnita, kako sem se mogel pustiti prepričati v to?
Imam sestro po imenu Angelina in je od
mene starejša 5 let. Obožuje francosko kulturo in mi
stalno naklada, da naj nosim svoje najboljše obleke za
to ''prefinjeno'' deželo. Bljak!!! Kar misli si,
Angelina! Kako se ji je mogla ta kultura, pri kateri se v
družbi prisiljeno smehljaš pa sploh nimaš pojma za kaj
se gre, tako nemarno prisliniti vdel možganov za
upravljanje in razporejanje podatkov, kaj ti je všeč in
kaj je preveč slinasto? Karkoli že - ta kultura se je
Angelini zazdela prekleto dobra za izvajanje in
življenje, meni pa je zoprna do konca. Pravzaprav mi je
čisto brez veze, da bi se moral učiti še en nov tuj
jezik. Kako sem mogel misliti, da mi bo v tej čudaški
deželi lepše kot doma!? Močno obžalujem, da sem
dopustil selitev v Pariz!
1. POGLAVJE: ZAKAJ ŽE?
Moj oče je v Parizu dobil službo, ki je
bolj donosna kot tista v mojem rodnem kraju - Londonu.
Torej razlog za to presneto selitev je bila plača z
največ 15 funti več kot v prejšnji službi. No, pri
nas je družina patriarhalna in takole se je zgodilo:
oče se je pripeljal nazaj domov in oznanil: »Žena, mi
se selimo v Pariz.'' Ona ga je vprašala zakaj, in
pojasnil ji je, da je tam dobil novo službo z ''VELIKO''
višjo plačo in tudi zato, ker tam ni nas, presnetih
fantalinov, kjer se vsakič spotakneš ob nas in naše
frnikole in si (še) kaj zlomiš. Rekel je tudi, da je v
tisti deželi več manir. Torej je moj oče čisto tako
kot moja sestra Angelina postal (še) ena velika žrtev
te kulture s četvorkami, čajankami in podobnim. Ko je
povedal svojo odločitev o selitvi, je Angelina
zacvilila, poskočila in stekla gor v svojo sobo. Za
potovanje je bila pripravljena v skoraj v 5 minutah. Tega
je lahko zmožen le človek, ki ga bo čez 2 sekundi
razneslo od navdušenja. Na začetku sem se tudi jaz
precej veselil in sem hitro pobasal svoje perilo in
imetje ter vse zbasal v kovček. Zdaj pa, ko smo prišli
sem, se je Angelina spremenila v atomsko bombo
navdušenja, jaz pa v kupček nesreče! JOJ, kako naiven
sem bil, ko so moji možgani besedo ''francoska kultura''
shranili pod dobre podatke. Ko bi šli v cerkev, bi se
mogel pokesati, da sem grešil v mislih: ko sem mislil,
da mi bo tu lepo, v besedah: ko sem privolil, da gremo
v Francijo in v dejanjih: ko sem šel Pariz! Kakšen
grozen naivnež sem bil!!! Hišo v Londonu smo prodali za
dvanajst tisoč funtov in tisto v Parizu kupili za skoraj
enako ceno, moja starša pa sta se zmrdovala in se
cmerila, da smo hišo prodali za tako veliko vsoto. Poleg
tega, naša hiša je bila nadstropna, bila je v boljšem
stanju pa še skoraj na novo je imela obnovljeno garažo,
fasado in streho. Popolna beda!!! Le zakaj bi menjali
hiše boljše za slabše?! Odraslim se življenje vrti le
okrog pravokotnih papirčkov različnih barv, velikosti z
nekimi obrazi natisnjenimi nanje! Sploh: pozabili so, da
so tudi oni imeli radi baretke ter frnikole in druženje
s prijatelji. Le zakaj sploh odrastemo?! Odrasli sploh ne
vedo, kaj je prava zabava - čisto tako kot tiste prej
omenjene triletne punčke. JAZ sem trenutno v najlepši
fazi življenja in nočem, da mi ti zakrknjenci pokvarijo
vsako PRAVO zabavo. Vsaj jaz menim, da imam pravico do
prave zabave. Res, da sem še mlad in da sem pod mamino
oskrbo ter da še nisem popolnoma samostojen, a sem
vseeno državljan in imam svoje pravice. Res je, da imam
tudi dolžnosti, ampak jaz za sebe vem, da se jih držim.
Nisem malomaren, sem vljuden, delaven in se ravnam po
pravilih, ampak imam pa tudi pravice do marsičesa. No,
skratka očetova odločitev mi ni ravno po godu. Doživel
sem kulturni šok! Angelini se je strgalo, ko smo prišli
v Pariz. Saj se je tudi meni strgalo, a ne od veselja
tako kot Angelini! Meni se je strgalo zaradi totalne
bede! Ko pa sem videl , da tu vse ženske nosijo
rokavice, klobuke in oprijeta krila, zaradi katerih lahko
delajo največ dvajset centimetrov dolge korake in da vse
svoje otroke naokrog vlečejo za roke, takrat pa se mi je
dokončno strgalo!!! Začel sem gristi spodnjo ustnico,
prebledel sem in se začel močno potiti! Nato sem tri
dni preležal v postelji in jemal zdravila!!! Zdaj, ko
sem teoretično že zdrav, a še vedno okrevam, mrzlično
upam, da očeta kaj prepriča, da se vrnemo v London. Se
pravi, da se na vse kriplje trudim prepričati starše do
vrnitve v Anglijo, ampak mislim, da ni več možnosti. A
vedite to: NE BOM SE SPRIJAZNIL Z ŽIVLJENJEM V PARIZU!!!
2. POGLAVJE: NOV ZAČETEK
Ko sem bil v šoli, sem sanjaril, da sem
v peti dimenziji! V dimenziji, kjer je čas brez pomena.
Ta presneta ura se je zares vlekla tako kot sadni sirup,
ki je že kristaliziral in ga je nekdo zmešal z
dvajsetimi kilogrami sladkorja. Čas je bil res POPOLNOMA
BREZ POMENA!!! Bilo je res popolnoma brez zveze!
No, ko je zazvonil zvonec, je stol obležal na tleh, za
mano pa je ostal oblaček dima; tako hitro sem pobegnil
iz razreda. V naslednjih petih minutah sem že prišel do
naše hiše, ki je oddaljena osemsto metrov, v naslednjih
dvajset minutah pa sem že imel narejeno domačo nalogo,
saj sem kar nekaj kracal sem ter tja. Po opravljeni
nalogi sem opazil, da nekdo manjka: Angelina.
Začel sem se potiti. Odšel sem proti
vratom, da bi videl, ali je zunaj. Ko sem jih odprl, mi
je spodrsnilo na pismu. Pozorno sem si ga ogledal in
videl, da naslov, poštna številka in prejemnik nista
napisana s pisavo kakšnega mojega sošolca, pa še name
ni bilo naslovljeno. Odšel sem nazaj noter po odpirač
pisem in ovojnico hitro odprl. Pismo je bilo videti
takole:
NASLOVNICA
James & Lucy Dawson
Rue de Lyon 160
Lyon
France
VSEBINA
Pozdravljena!
Ne dolgovezimo! Če hočete še kdaj
videti hčerko, pustite 3. marca ob 17. 00 8.750
frankov v škatlici pred vrati. Če se strinjate, obesite
na okno bel robec, drugače ne boste Angeline videli
nikoli več.
L. S. X
P. S.
Če policiji samo pisneta, se bomo
maščevali celemu mestu!
»L. S. X!!! Le kaj naj bi to
pomenilo?!« sem se vprašal. Mislil sem, da mi je pisal
kakšen prijatelj in da mi v pismu sporoča, kako zelo me
pogreša, a tokrat je bilo nekaj drugače. Hudo drugače
in zelo hudo narobe. Ko sem pograbil pismo in ga
odnesel mami in očetu, sem tekel tako hitro, da so mi
lasje skoraj odpadli zaradi vihranja med tekom. Ko sem
torej v približno treh sekundah prišel do staršev v
popolnoma drugem koncu hiše, sem jima zasoplo predal
pismo, onadva pa sta se pretvarjala, da nič ne razumeta!
Verjetno sta že izvedela, kaj se je zgodilo in kaj se bo
zgodilo, če se poizkusita zateči k policiji. »Le kaj
naj bi naredila!!!« sem tulil. »Življenje moje sestre
visi na nitki!!!« Iz mojih ust je prihajal glas, kot da
bi me dajali iz kože, mi pulili nohte in mi hkrati
cmarili podplate. Bil sem prava sraka. Nato sem tri ure
sedel v svoji sobi in koval načrte, a so imeli vsi
slabosti, ki bi jih tisti L. S. X najbrž takoj odkril.
Končno sem nekaj stuhtal: če se lahko maščuje celemu
mestu, jih mora biti vsaj tisoč! Zdaj razumem, zakaj
ugrabitve ne prijavita policiji.
3. POGLAVJE: BARETKARJI, NA POMOČ!
Mislil sem, da bi mi moji prijatelji
lahko pomagali dobiti Angelino nazaj. Bila sta le dve
težavi: kako bi mi pomagali in kako naj jih obvestim.
Končno sem rešil eno od njih, in sicer, kako jih
obvestiti. Spomnil sem se namreč, da imam v Parizu
bratranca, ki obožuje golobe in jih je nekaj že
zdresiral. Se pravi: če bi uspel bratranca prepričati k
temu, da bi lahko bili njegovi ptiči tudi poštni
golobi, bi bila situacija rešena. On bi jih pa
zdresiral. Končno smiselna ideja, vendar sem pozabil, da
imam še eno težavo: kako bi mi lahko pomagali. In ko
sem se spomnil še tega problema, me je kar vrglo po tleh
od samega razočaranja in spoznanja, da bom bolj težko
izpeljal ta načrt. Naslednje jutro sem bil videti kakor
trol.! Imel sem najmanj pol centimetrske podočnjake,
vendar me ni čisto nič brigalo, kakšen sem, kajti bila
je sobota. Imel sem cel dan, da kujem in izpopolnjujem
načrte, kako rešiti mojo tečno, pa vendar ljubljeno
sestro. »Zelo spodbudno! Ha, ha, ha …,« mi je
kljuvalo v glavi.
Torej: imel sem zelo čudne sanje in prav
iz teh sanj sem ugotovil, kako in kaj bi mi moja
prijatelja »baretkarja« lahko pomagala. In ravno to
soboto se mi je ponudila priložnost za obvestitev mojih
kompanjonov, srečanje z bratrancem in zabavo ter
pošiljanje pošte z golobi. Super! Verjetno sta starša
hotela strica in teto obiskati zato, da bi pozabila na
skrbi. No, ko smo prišli, sem se z bratrancem zaprl v
njegovo sobo in mu zaupal svoje skrbi. Prosil sem ga za
uslugo in tako mi je posodil dva goloba, papir in meter
svilenega traku za privezovanje pošte na golobje noge.
Nemudoma sem napisal sporočili in jih z goloboma spustil
v Anglijo. Posodil mi je tudi par še komaj veljavnih ladijskih
družinskih kart za prevoz iz Anglije v Francijo. Prvi
del načrta – opravljen!
Moja londonska baretkarja mi bosta
pomagala tudi pri ugotavljanju, katera tolpa je
ugrabila Angelino. Več glav več ve. Zakon! V pismu sem
jima napisal same dobre finte, kako naj svoje starše
pripravita do selitve. Meni pri mojih ni uspela niti ena
in to sem jima zamolčal. Oba sta prišla, saj sta uspela
svoje starše s pomočjo mojih fint prepričati do
selitve v Pariz v roku dveh tednov. Dogovorjeno mesto
srečanja je bilo pred našo hišo, mami pa sem rekel, da
gremo z razredom v šolo v naravi za en teden.
4. POGLAVJE: PRIPRAVE KONČANE
Torej moja laž je učinkovala! Pustila
mi je spakirati, potem pa sem simuliral, da sem bolan.
Tudi na to je nasedla – napisala mi je opravičilo za
en teden šole! Načrt se izteka nepričakovano dobro! Ko
se je vrnila iz službe, sem ji na mizi pustil
sporočilo. Pisalo je, da se počutim bolje in da sem
odšel v šolo v naravi, vendar je bila, žal, tudi to
laž! Sploh nisem šel v šolo v naravi, ampak sem se s
prijatelji dobil na dogovorjenem mestu in jim pokazal
pismo, ki sta ga dobila moja starša. Nato smo odšli na
policijsko postajo, kjer smo dežurnega policista
povprašali glede tolp in tudi njemu pokazali pismo.
Rekel je, da ime L. S. X pomeni: L – Le, S-
Scorpiones, X pa pomeni, da je to pismo anonimno, se
pravi, X pomeni neznanega pisca.
»Ampak, kako ste proti tolpi Le
Scorpiones brez moči?« sem vprašal. Policist je
odgovoril: »Kakor si sam ugotovil, Charlie, preveč jih
je! Njih je približno tisoč, nas pa le petdeset. Se ti
sploh sanja, kakšen pokol bi bil to?!« »Ne!« sem
odvrnil. Imel sem skovan načrt, tudi če nam policisti
ne bi pomagali. Zraven sem imel veliko usnjeno aktovko, v
katero sem, ko smo odšli, skril nekaj petstrelnih
Adamsovih revolverjev in dve škatli municije. Naše
zadnje vprašanje, preden smo odšli, je bilo: »Kaj
veste o tolpi Le Scorpions?« Odgovorili so nam: »Imamo
vse njihove podatke, kje se skrivajo, kdo sestavlja
tolpo, kje so njihove baze in vse osebne podatke o vseh
članih tolpe.« Vsi smo ostrmeli. »Nam lahko zaupate te
podatke?« sem vprašal. Ne boste verjeli – dali so nam
jih!
5. POGLAVJE: AKCIJA!
»Baze – Sierra Nevada,« sem prebral
naglas. »Sierra Nevada!« je vzkliknil Henry, šolski
učenjak. »To je špansko gorovje,« je dodal. »Ima kdo
kaj denarja?« sem vprašal. »Jaz imam nekaj drobiža,«
se je javil Bill. »Koliko?« sem ga vprašal. Odvrnil
mi je: »Počakaj, da preštejem … Imam petnajst
funtov.« Pokazal mi je roko.
»Super!« sem rekel. »Če sprejemajo
tudi angleški denar, ga imamo več kot dovolj, da
pridemo v Španijo in se izdajamo za turiste ter odidemo
v gorovje Sierra Nevada.« »In kaj potem?« me je vprašal
Bill. »Kako to misliš KAJ POTEM?« sem ga začuden
vprašal. Rekel sem mu, da takoj ko pridemo dovolj daleč
od tistih turističnih priliznjencev, bomo stvari vzeli v
svoje roke. »Počakaj malo, Charlie. Mogoče si le
gradiš gradove v oblakih, ker še ne vemo, ali sprejmejo
tudi angleški denar,« je rekel Henry. »Hudirja! Na to
sem pa čisto pozabil! Hvala, Henry,« sem mu odgovoril.
»Še dobro, da sem včasih tako grozno 'piflarski', kot
pravite,« se je zarežal Henry. »Konec debate!« naju
je grobo prekinil Bill. »Tri Adamse sem sunil,« sem
jima rekel. Vsakemu sem dal en revolver in dvajset
nabojev. »Gremo,« sem rekel. »Skrijta samokrese!«
O pustolovskem potovanju do Sierra Nevade
in nazaj naj povem le to, da smo na srečo videti kot
pustolovščin željni osemnajstletniki. Predvsem zaradi
naših baretk in prevelikih nahrbtnikov. Drugače pa je
to že nova zgodba. Torej kmalu smo se prebili skozi
gručo nerodnih turistov. Komaj! »Napnita samokrese,«
sem dejal. »Poglejta! Tam gor! Vidita tisto leseno hiško?
Stavim, da je tam ena od njihovih baz! Dobro so jo
skrili. Postavili so jo direktno za tistim čudnim
skalnim izrastkom,« sem pokazal na leseno hiško, skrito
za skalo. »Če ne napneš oči in nisi pozoren, jo takoj
spregledaš,« je k mojim ugotovitvam pristavil Bill.
»Pravo orlovsko gnezdo,« je pristavil
Henry. »Hvala ti za znanstveni pristop, Henry,« sem si
domišljavo zamrmral v brado. »Psssst! Tiho bodita. Tam
spi neka žival,« naju je spet prekinil Bill. »To je
rosomah! Je vsejed! Nekateri mu rečejo tudi ŽERUH.
Menda je zelo napadalen in zelo agresivno brani svoje
mladiče,« je zašepetal Henry, ko smo se ulegli in še
kar se da hitro in tiho splazili en meter bližje.
Porodila se mi je mogoče uporabna ideja. Z nožem sem si
iz rokava izrezal trak tkanine. »Vidva ostaneta tukaj,«
sem jima zašepetal. Previdno sem odložil nahrbtnik z
ramen in se po konicah prstov skoraj neslišno odpravil
do mladiča in ga z eno roko zgrabil za trup, z drugo
roko pa sem mu povezal gobček, da bi preprečil glasno
cviljenje mladega bitja. Bilo je tvegano! Lahko bi me
ugriznil potlej pa bi imel! Ko sem opravil, sem naredil
preval do svojih prijateljev. S svežnjem tkanine, ki sem
ga izrezal iz svojega rokava, sem mladi zveri uspešno
utišal gobček in vsi skupaj smo odgazili po snegu do
skrivnostne hiške. Ko smo prišli do zgradbe, sem rekel
Billu: »Oblikuj z rokami tulec in ga prisloni kosmatinčku
h gobčku!« »Zakaj?! Saj me bo še ugriznil,« se je
pritožil Bill. »Tiho bodi in ubogaj,« sem mu šepetaje
zabrusil. Nekaj je še godrnjal, potem pa vendarle
naredil, kot sem mu naročil. Mladi zveri sem po
opravljenem Billovem delu osvobodil gobček, da je
zacvilil in je kar odmevalo, medtem pa sem zverinico
naravnal tako, da je bil Billov tulec iz rok naravnan
proti njegovi zverinski materi. »Ali si nor?!« me je
energično pa vendar šepetaje vprašal Henry. To je bil
moj načrt. Ko se je zver zbudila, je zagledala, da
držimo njenega mladiča v rokah in pretvarjal sem se, da
ga mučim. To jo je še bolj razkačilo in po hribu se je
pognala proti nam. Okej, kar dobro je šlo! Ko pa je
prišla do nas, sem mladička položil skozi okno skrivne
zgradbe in ko je zacvilil, se je zverinska mati pregrizla
skozi stene lesene hiške. Prava pošast! Ko je zver
pregrizla stene, se je iz notranjosti zaslišalo: »Mon
dieu!« To ni bil glas kakšnega otroka. To je bil surov
glas odraslega človeka, ki nima dobrih namenov. Ker
svojima prijateljema nisem utegnil razložiti načrta,
sem zverino z enim dobro pomerjenim strelom pred
živalske tace brez poškodb nagnal ven. Bil sem preveč
nežen. Ko sem streljal, mi je samokres tako sunilo
nazaj, da me je precej opraskalo po licu. Iz praske mi je
počasi pricurljala kri. Ni me brigala bolečina. Brigalo
me je življenje! Billa sem močno sunil v ramo, da se je
kot domina podrl na Henryja, sam pa sem se vrgel okrog
vogala na drugi strani. Ko so neki ljudje s precej
brazgotinastimi obrazi pogledali ven skozi loputo, ki je
delovala kot okno, smo se imeli zahvaliti mojim
refleksom, da smo vsi trije ostali živi. Verjetno je
imel tudi Bill dovolj adrenalina, da ga ni preveč
bolelo, ko sem ga sunil v sneg. Prisluškovali smo še
približno pet minut, nato pa smo na grobo udarili v
steno (to je naredil Bill, ki je najmočnejši izmed nas)
in naredili novo luknjo v leseno steno skrivališča
tolpe. Kar so nas nesle noge hitro, smo zdirjali po
hodniku naprej, med tekom je Bill nekega člana tolpe
tako močno udaril po spodnji čeljusti, da se je kar
zložil po tleh! Zdi se mi, da mu je izpahnil čeljust!
AUA!!! Mogoče bi mu lahko vnaprej predlagal, da naj ne
tolče tako močno, saj bo prej ali slej koga tako močno
mahnil, da ga bo še resneje poškodoval (kot da izpah
čeljusti še ni dovolj). Takoj, ko smo prišli iz
vidnega polja tistih kriminalcev, je Bill prepletel prste
in Henryja z 'ravbarsko lestvico' vrgel na stropni
podporni tram. Bill je včasih tudi treniral neko borilno
veščino in tako je položil še dva člana tope, jaz pa
sem bil skrit za vogalom in sem enega počil po ksihtu z
desko, ki sem jo sproti pobral, ko smo vdrli skozi steno,
saj sem mislil, da mi bo še kdaj prav prišla. Henry, ki
je čepel na stropnem podpornem tramu, se je vrgel z
njega in enega brazgotinca prav lepo uspaval z udarcem
revolverskega kopita po glavi! »Prav poceni smo jo
odnesli glede na to da … Charlie, ali si v redu?« me
je vprašal Henry. Zaskrbljen je bil zaradi strelnih
spretnosti kriminalca, ki sem ga položil po tleh jaz,
kajti preden sem mu polepšal obraz, mu je uspel poslati
dozo svinca v moj biceps! »Bolje kot ob dogodku, vendar
še kar hudičevo boli!« sem mu odgovoril. Vse bandite
smo zvezali s trakovi iz blaga, ki smo si ga 'sposodili'
iz njihovih hlačnic in rokavov. Z mojim nožem jih je
ukrojil Henry tako, da jim je hlače prerezal po šivih,
ki ležijo točno na intimnih delih! »Počakaj!!! Kje pa
je moja sestra?!« sem vprašal. Res, moje sestre ni bilo
videti prav nikjer! Vse smo preiskali, vendar Angeline ni
bilo nikjer. »Le kje bi lahko Angelina bila?!« se je
oglasil Henry. »Tam!« je močno zaklical Bill in
pokazal skozi okno. Videli smo nekega toplo oblečenega
človeka. Verjetno je bil to šef banditov, ker je bežal
s konjsko vprego in ker je imel odpet plašč in sta mu
konca suknjiča plapolala ob robovih sani. Vendar, kaj
sem videl: na sani je imel privezano - koga? MOJO
SESTRO!!! Zavrela mi je kri! V obraz mi je pognalo kri,
postal sem zaripel kot kuhan rak, ko pa mi je res dokončno
prekipelo, sem se pognal ven tako hitro, da me je še
Bill komaj dohajal, čeprav je na prejšnji šoli veljal
za najboljšega športnika. Nisem razmišljal! Izza
plašča sem potegnil Adamsa in streljal. V goli jezi se
nisem zavedal, v kako zelo tvegano potegavščino se
podajam. Zdi se mi, da sem zadel drsnik sani tako, da so
od njega ostale samo trske, sani šefa te tolpe pa je
prevrnilo na stran! Angelina je na srečo brez poškodb
pristala v snegu, zločinec pa ni imel takšne sreče,
kajti ko so se sani prevrnile, so se prelomile v dva
velika kosa najbrž zaradi slabe kakovosti,
nevzdrževanja in dolge neuporabe, se pravi, da so jo
načeli lesni črvi. Torej, ko so se sani prelomile, sta
se večja kosa še bolj razdrobila in zločinec je tako
kot jaz dobil rano, le da jo je on dobil na tricepsu, se
pravi pod bicepsom. Za živali se je še najverjetneje
pobrigal Bog, saj nobena od njih ni dobila niti praske!
Hočem reči za živali se je ZAGOTOVO pobrigal Bog!
Živino smo osvobodili komatov, jermenov in Henryja
poslali nazaj v Pariz, da konja podarimo kakšnemu
priseljencu, morda celo domačinu, ki se zanima za konje
in ima ranč. Za na pot sva mu podarila še vsak po pet
nabojev iz svoje zaloge streliva. Jaz in Bill ter
Angelina pa smo ostali z nepridipravom in njega smo
uporabili namesto vlečnih živali. Pri stari hiši so
bile namreč še ene stare majhne sani, ki sem jih na
srečo uspel izvleči izpod skladovnice drv, potem pa sva
mojo in njegovo rano pred vožnjo oskrbela s prvo
pomočjo, ki so jo imeli lopovi shranjeno za nujne
primere. Bill, ki je močnejši od mene, je nepridiprava
pošteno klofutnil, da je prišel k sebi, nato pa se je
začelo. Najprej sva ga trikrat lepo prosila, naj uporabi
svojo moč in potegne sani, pa ni bilo nič od nič.
Ves čas je le nekaj momljal. Nisva imela več
potrpljenja, zato sem rekel Billu in svoji sestri:
»Dobro se držita!« Zločincu sem ustrelil pod noge,
nato pa ni več niti pisnil in stekel je, da nas je
zasipalo s snegom. Tako je kopal z nogami po snegu, ko je
tekel. Usmerjal sem ga z streli, ki pa sem jih pošiljal
levo in desno od njega. Kmalu se je končal sneženi del
in sva tudi njega osvobodila komatov in sani. Bile so le
povezane skupaj in ko smo pridrsali na manj sneženi del,
so same razpadle. Nekako nam je uspelo mimo turistov
priti brez pretiranega ustavljanja. Ugrabitelja smo kaj
kmalu predali policiji in ji povedali, da jih je še
nekaj imobiliziranih v njihovi bazi.
Ugotovili smo, da je v Parizu le nekaj
rančev in vsem smo poslali telegram, če je morda pri
njih naš prijatelj Henry. Izvedeli smo, da je Henry
konje odpeljal na ranč Rio, kjer naj bi zelo dobro
skrbeli za svoje konje, imeli pa naj bi tudi druge
živali. Imeli smo zelo veliko srečo, kajti na avtobusu
so sprejemali tudi angleški denar. Očitno nas ima Bog
kar rad, ker nam je naklanjal predvsem srečo. VELIKO
sreče, kar pomeni, da nas ima PRECEJ rad. Srečali smo
se pri avtobusni postaji in se z avtobusom odpeljali
nazaj domov. Mojim staršem smo čisto vse po pravici in
resnici lepo priznali - od lažnih opravičil do
izpahnjene čeljusti, do predaje zločincev policiji ter
o prevozu po snegu s človeško vprego. Oba moja starša
sta bila presrečna: mama je jokala, verjetno od sreče,
oče pa mi je naredil 'angelčka'. To je, ko te dvigne za
glavo. Rekla sta, da mi izpolnita eno željo. Moja želja
se je glasila: »Rad bi, da se vrnemo v London in da
vzamemo Billa in Henryja s sabo. Res je, da je tam
policijska ura ter moraš zaklepati celo okna, vendar
tisto je moj dom! Tisto je moje kraljestvo. Navadil sem
se nanj in vsaj meni se zdi, da mi ni treba biti
raztresena osebnost zaradi potovanj!« Prijatelja sta v
zrak nekajkrat ustrelila, seveda s praznimi tulci, kot
znak, da se strinjata z mojim rekom, starša nista imela
nič proti, niti Angelina si ni več želela biti
ugrabljena in si ni več želela srečanja z Le
Scorpionesi, vendar ji je bilo malce žal, da zapuščamo
NJENO deželo sanj. Pred izpolnitvijo moje želje smo
tudi policiji vrnili Adamsove samokrese. Kmalu je bilo
vse po starem. Ne bo več sitnih, nerazumljivo govorečih
učiteljev in francoske šole! TOOOOO!!! Ljubo doma, kdor
ga ima!
Fin
