»Večini ljudi pomlad predstavlja nove
začetke, uživanje, ljubezen in njej podobne občutke.
Če bi me kdo lani vprašal, kaj mi pomlad pomeni, moj
odgovor ne bi bil nič bolj poseben kot moje ime. Bahar.
A se je to kmalu spremenilo. Zakaj? Razlog je le eden –
on. Emir. Tisti, zaradi katerega mi pomlad pomeni več
kot moje ime. Vse se je zgodilo tako hitro. Veliko
hitreje, kot bi človek pričakoval. Nisem vedela, da
lahko v tako kratkem času do nekoga razviješ tako
močna čustva. Zaradi njega sem se naučila ljubiti.
Tako dobra sva skupaj. A stvari v vojni in ljubezni
nikoli niso enostavne.«
Že od malega me je zanimala matematika
in seveda sem predprejšnjo jesen začela hoditi na
ekonomsko fakulteto. Svoje študentsko delo sem
opravljala kot tajnica ekonomskega vodiča hotelov
svojega očeta. »Bahar Gül« hoteli so razširjeni po
vsej Turčiji, njihov sedež pa je v mojem in v rojstnem
mestu mojega očeta, kjer se je pred petindvajsetimi leti
vse skupaj začelo. In ko so mi starši ponudili možnost
šolanja, življenja in delanja v Istanbulu, enostavno
nisem mogla reči NE. Po prvem polletju sem se preselila
v enega od istanbulskih študentskih domov, saj se bojim
samote. Živela sem svoje sanje!
Vsi poznamo tisti občutek globoko v
mislih, ko vemo, da je situacija preveč dobra, da bi
bila resnična, kajne? Od prvega trenutka, ko sem ga
spoznala, je postal ta občutek del mene. A sem ga
ignorirala. Na koncu se je poplačalo, a pot do vrha je
dolga in zapletena.
Po navadi se tisti dnevi, ki ti
spremenijo življenje, začnejo kot vsi drugi. Zbudila
sem se in odšla na pouk – delala sem popoldne. Bil je
to prvi dan pomladi. Hodila sem po hodnikih fakultete in
si po telefonu dopisovala s svojo najboljšo
prijateljico, ko sem se ponesreči zabila v nekoga. V
črnolasega fanta lepih modrih oči, ki je v meni
prebudil občutke, ki jih prej nisem poznala.
»Oprosti,« zasmejala sem se, medtem ko
sem mu pomagala pobrati knjige s tal. »V redu je,« je
rekel in mi podal roko. »Jaz sem Emir.«
»Bahar,« še enkrat sem se zasmejala.
Že sem začela hoditi naprej, ko me je prekinil njegov
glas:
»Bahar!«
Sledila je kratka pavza, kot da bi premišljeval.
»Ali lahko, prosim, dobim tvojo
številko?«
Ko sem se obrnila, je na njegovem obrazu
vladal sramežljiv nasmešek. Pordelih lic sem rekla:
»Lahko.«
Dva dneva pozneje sva se z mami
pogovarjali po Skypu – skušala je voditi moje
življenje tudi iz drugega mesta – ko me je nekdo
poklical po telefonu.
»Kdo je?« je vprašala.
»Neznana številka.«
Emir. Mora biti on.
»Pokličem te nazaj, mami,« sem rekla, končala klic in
polna navdušenja dvignila slušalko.
»Hej, Bahar! Emir tukaj.«
Moje ime se sliši tako lepo, ko ga on
izgovori.
»H-hej!« samoumevno sem se nasmehnila.
»Spraševal sem se, ali si danes zvečer prosta?«
Malce sem premislila ter rekla: »Rekla bi, da da.
Zakaj?«
»Hotel bi te peljati nekam,« nasmejal se je. »Kaj res?
Kam pa?«
Še enkrat se je zasmejal: »To je pa skrivnost.«
»Okej. Povej mi vsaj, kako naj se oblečem«
»Brez oblek, obleci pa oblačila, v katerih se počutiš
udobno,« je rekel.
»Zmenjeno. Kje in kdaj se bova dobila?«
»Ob sedmih zvečer bodi pred vhodom v fakulteto. V redu?«
»V redu. Se vidiva!« sem končala
pogovor in pogledala na uro. 17:08.
Najprej sem shranila njegovo številko med kontakte v
mobitelu in se potem napotila v kopalnico, kjer sem si
umila lase.
Petnajst do sedmih sem se še zadnjič
pogledala v ogledalo, preden sem zapustila svojo sobo.
Svoje rjave oči sem poudarila z maskaro, moji dolgi,
temni lasje pa so prosto padali na ramena. Svoje skromne
višine sto sedeminšestdesetih centimetrov nisem
nadgradila s salonarji – obula sem navadne All Star
superge. Pod črnim plaščem sem oblekla flanelasto
srajco in oprijete črne hlače. Potem sem šla ven, kjer
me je čakal taksi, ki me je v manj kot desetih minutah
odpeljal do fakultete. In čeprav je bila to precej
kratka vožnja, se je moji nestrpnosti teh deset minut
zdelo daljših kot zadnjih deset dni. Prvič po dolgem
času sem se počutila kot navadna zaljubljena najstnica,
kar je bilo čudno, saj je bil to najin prvi zmenek.
Nihče do tedaj ni v tako kratkem času name naredil tako
močnega vtisa, kot je on.
Ko sem prišla do vhoda, je tam stal črn avto,
metuljčki v mojem trebuhu so pa divjali. Potrkala sem na
okno in ugotovila, da je bil to res Emir.
Usedla sem se noter, ga pogledala in se nasmejala:
»Hej!«
»Živijo, Bahar.«
Po pol ure vožnje sem izvedela, da ima
rad nogomet in so ga starši dobesedno prisilili v
ekonomijo, da kadi, da prihaja iz drugega mesta in da
tudi on dela v firmi staršev. Ravno sem ga hotela
vprašati, kako je firmi ime, a se je avto ustavil.
»Ali greva res drsat?« obrnila sem se v
njegovi smeri z nedefiniranim nasmehom na obrazu.
»Da,« nasmejal se je in šel ven iz avta, potem pa je
vrata odprl še meni. »Impresionirana sem.«
Nekaj manj kot dvajset minut pozneje sva
že dobila opremo in se vmes pogovarjala o športih. Zdaj
je bil on tisti, ki je bil impresioniran – najbrž je
pričakoval, da me športi in športni dogodki ne
zanimajo.
»Ujemi me, če lahko!« sem zavpila in
začela bežati pred njim. »Jaz sem že malce utrujena.
In lačna,« sem zacvilila.
»Enako. Ampak še nekaj. Ali lahko
poskusiva to?« z roko je pokazal na nek par, ki je
izvajal nekaj podobnega plesni točki. Vrtela sta se,
potem jo je on dvignil v zrak – kot v Labodjem jezeru.
»Emir ...« že na začetku se mi je zdela to slaba
ideja. »Prosim, Bahar! Kaj gre pa lahko narobe?«
Očitno gre lahko veliko stvari narobe. Del z vrtenjem
nama je še nekako uspel, težave so nastopile, ko me je
dvignil v zrak. Naslednje, česar se spomnim, je to, kako
ležim ob njem na tleh z grozno bolečino v desnem
stopalu. Zastokal je, kar je pomenilo, da si je tudi on
kaj poškodoval.
»Emir, kaj gre pa lahko narobe?« sem
rekla sarkastično in se glasno zasmejala kljub
situaciji, v kateri sem bila.
»Ali si v redu, Bahar?« je vprašal, ko
sva se ponovno srečala – po izhodu iz ambulante.
Opazila sem, da ima povito roko.
»Da. Kaj pa ti?« z roko sem pokazala na
njegovo povito.
»Sem. Ampak sem še vedno lačen kot
volk. Greva kaj pojest?« je predlagal, ko sva bila že
pri avtu.
»Ja, prosim.«
»Emir, pozabila sem te vprašati,
kakšno je ime vašega družinskega podjetja?«
»Bayraktar Pazarlama, ukvarjamo se z marketingom. In vašega?«
zaradi njegovega odgovora sem izgubila tek.
»Ti si Bayraktar?« sem presenečeno
vprašala. Saj ne morem verjeti! Od vseh ljudi, ki bi
lahko bili všeč, sem si izbrala Bayraktarja. NORO! Take
stvari se samo meni dogajajo. Ampak saj se vse ujema –
prihaja iz drugega mesta, starši imajo uspešno firmo
... Namreč, moja družina, Yilmazovi, so skregani z
Bayraktarji že celo stoletje. In mama mi je vedno
govorila, naj se z njimi ne zapletam.
»Ali je vse v redu? Izgledaš, kot da bi videla duha!«
se je zasmejal.
»Jaz sem Bahar Yilmaz in delam v Bahar
Gül hotelu, ki so v lasti moje družine, družine
Yilmaz,« ob izgovoru zadnjih dveh besed sem ga pogledala
v oči.
»Prosim, reci, da se hecaš,« je rekel bledega obraza z
resnostjo v glasu.
»Saj ni treba, da kdo ve. Prosim, daj mi priložnost!«
Hotela sem dodati, da je eden izmed
redkih ljudi, ob katerih se počutim kot jaz, a se mi je
vse skupaj zdelo prezgodaj.
»Okej, okej,« vstal je s svojega stola,
prišel k meni in me objel. In prvič v življenju sem se
počutila neskončno. Počutila sem se, kot da spadam tja
– v njegov objem. Že takrat sem vedela, da moja
čustva do njega so in bodo posebna.
Tri mesece pozneje sem se z mami
pogovarjala po Skypu, ko je rekla nekaj, zaradi česar mi
je zmrznila kri v žilah.
»No, Bahar, z očetom misliva, da je že
pravi čas, da se poročiš. In našla sem oz. sva ti
tudi popolnega moža. Želiva, da ga spoznaš. Star je
enaintrideset in je eden očijevih partnerjev, ime mu je
pa Orhan.«
Spreletel me je srh, moja prva misel pa
je bil on.
To je tipična ona. Zagotovo sta ga oba izbrala, kajne?
Včasih se počutim, kot da me nima za svojo hčer, ampak
za nekakšno lutko, s katero lahko počne karkoli.
Počakala sem, da bi končala, potem sem pa v jezi in
frustraciji povzdignila glas:
»Mati! Mar nisem dovolj stara, da si
tudi sama izberem moža? Saj smo v enaindvajsetem
stoletju, za Božjo voljo!«
»Tudi midva z očetom sva se spoznala tako. Bahar,
stvari v Turčiji tako delujejo!«
»Ampak, mati!« potem mi je na pamet padla ideja. Edina
rešitev, ki sem jo v tistem trenutku videla. »Kaj
pa..Kaj pa, če že imam nekoga?«
»Potem bi ga rada spoznala. Očetu bom povedala, kar si
ti meni,« popravila si je majico.
»Zmenjeno. Nasvidenje, mati!« Končala
sem klic, moja roka je pa takoj segla po mobitelu.
»Emir! Takoj pridi, prosim!« Solze so
že našle svojo pot po licih.
»Bahar, ljubica, ali je vse v redu?«
»Samo pridi. Potrebujem te.«
»V redu. Sem že na poti,« je zaskrbljeno rekel, potem
pa prekinil.
»Rožica moja, kaj je narobe?« je bilo
prvo, kar mi je rekel.
»Samo objemi me.« In tisti občutek je
bil spet nazaj. Občutek, ki ga imam, ko sem v njegovem
objemu. In občutek, ki se ga nikoli ne naveličam.
»Mati je klicala. Emir, poročiti me
hoče!«
»No, saj bo vse v redu. Se bova že domislila česa.«
Potrepljal me je po hrbtu, a sem ob
njegovem dotiku čutila, da tudi njemu ni vseeno, kar me
je v neki meri veselilo.
»V paniki sem rekla, da že imam nekoga
in zdaj te hoče spoznati. Kot prvo, ti si Bayraktar,
rajši bi me dala nekem tridesetletniku, ki ga sploh ne
poznam. Kot drugo, sploh ne vem, kakšne namene imaš ti
z mano, mlada sva. Pa ti se mi ne zdiš kot tak tip
človeka, ki ga poroke zanimajo.«
»Hej, hej ... Mogoče s svojim kajenjem res nisem ravno
princ na belem konju, nisem take vrste fant, ki ti bo
prinesel rože, definitivno pa nisem tisti, ki ga boš s
ponosom predstavila staršem. A te imam rad. In pomeniš
mi prekleto veliko. Naredil bom, kar je treba, da boš ti
vesela, pa naj to pomeni, da te moram pustiti pri miru.
Ali pa celo zbežati stran s tabo. Ti se odloči. Meni je
vseeno, le da sem s tabo. Prva si, ki me popolnoma
razume. In vseeno, če nisem človek, ki ga poroke ne
zanimajo – tvoja sreča me. In še enkrat ti rečem –
naredil bom, karkoli je treba,« pomiril me je na nek
svoj način in se sklonil ter me poljubil. Pogledala sem
ga v oči, in, prisežem, čas se je ustavil.
»Okej. Jaz te imam tudi rada. Emir, hvala! Hvala, hvala,
hvala,« zdaj sem jaz njega poljubila ter ga povlekla v
topel objem.
»Čemu pa ta hvaležnost?« se je nasmehnil. Obožujem
njegov nasmeh.
»Hvala, ker si to, kar si. Hvala, ker si
ob meni in ker vedno rečeš prave besede. Hvala, ker si
moj emir1!« »Prvič imam občutek, da sodim nekam.
Hvala tudi tebi, Bahar, ker v meni prebujaš pomlad.«
Nisem vedela, kaj točno je mislil s tem, a sem se
odločila ne uničiti tega vzdušja in ga namesto
spraševanja še enkrat poljubila, ker se mi je v tistem
trenutku to zdelo prav.
»Ayla, toliko ti imam povedati!« S temi
besedami in s toplim objemom sem pozdravila svojo najboljšo
prijateljico – visoko blondinko zelenih oči, ki jo
poznam že skoraj vse življenje. Osebo, ki me s svojim
humorjem zna vedno nasmejati. Osebo, s katero sem se
odpravila na številne pustolovščine. Aylo, ki se na
prvi pogled ne zdi nič kaj podobna meni – trenira
balet in je vedno elegantno oblečena, a jo imam za
sestro.
»Tudi jaz sem tebe pogrešala!« se je glasno zasmejala.
»Zdaj pa mi povej kaj več o Emirju in
sebi,« me je spomnila po več urah pogovarjanja.
»No, že veš, kako sva se spoznala in
kako sva na prvem zmenku končala v bolnišnici,« sem se
nasmehnila ob lepem spominu. »Zdaj ti bom več povedala
o njem.« Navdušeno je pokimala z glavo.
»Ima modre oči, jaz pa rjave in to se
mi zdi luštkano. Višji je od mene, seveda, saj sem jaz
precej nizka. Včasih tečeva skupaj, ker on igra
nogomet. Oba študirava ekonomijo, kot že veš, in
nihče od naju se ne strinja z razmišljanjem najinih
družin. In zelo mi je všeč njegov humor. Čeprav ima
zelo visok temperament, je vedno on tisti, ki mene
pomirja,« ves čas sem imela butast nasmešek, a kaj
naj?
»Zdita se mi popolna skupaj. Vesela sem
zate, ali veš to?« Še enkrat me je objela, potem sva
pa odšli do velikega trgovskega centra in pomerjali
oblačila, ki jih sicer ne bi nikoli kupili – tako kot
nekoč.
Tisti dan, ko naj bi spoznala Orhana, sva
se z Emirjem odločila staršem povedati za naju. Jaz sem
svoje starše in Orhana povabila v restavracijo, kjer sva
oba rezervirala mize, on pa svoje. Počakala sva, da bi
se vsi zbrali, potem sva se še sama prikazala.
Oblekla sem elegantno temno obleko in črne salonarje,
lase sem zravnala in spela v visok čop. Za razliko od
ponavadi sem imela tudi ličila, Emir pa je oblekel
smoking z metuljčkom, tudi pričesko si je uredil.
Videti je bil čudovit.
»Emir, bojim se. Kaj če se vse ne izide, kot sva
planirala?«
Pred vhodom sem čakala, da skadi
cigareto, preden sva se pognala v akcijo.
»Bahar. Pomiri se, vse bo v redu. Saj je
moja mama z nama.«
»Mogoče, ampak te moja sovraži,« sem panično
nadaljevala – tipično zame.
»Bahar,« resno me je pogledal, se enkrat nasmehnil in
odtisnil poljub na moje čelo.
»Zdaj pa greva,« prijel je mojo roko in odprl vrata
restavracije. V tišini sva hodila do kota, kjer sva
rezervirala mizi. Naredila sem še en globok vdih, potem
sva stopila do njih.
Vsi so bili vidno vznemirjeni, le njegova
mama je bila pomirjena. »Gospodična Yilmaz,« oče je
naglasil naš priimek v znak nekega sovraštva do njih,
Bayraktarjevih, a se mi je zazdelo, da je to naredil, le
ker ga je mama pogledala s svojim značilnim pogledom.
Pogledom, ki preprosto kriči: »Naredi kaj, mar se ti
zdi, da mi je to všeč?!?«
In takrat sem vedela, da je bilo vse skupaj napaka, a ni
bilo poti nazaj. Morala bi skupaj zbežati ali vsaj
povedati mami, da se z Orhanom ne bom poročila.
»Verjamem, da imaš veliko za pojasniti!« je
povzdvignil glas in se nagnil nazaj.
Stisnila sem Emirjevo roko, on se je pa
oglasil.
»Dragi oče in spoštovana družina
Yilmaz, danes sva vaju zbrala skupaj, saj vama želiva
nekaj povedati. Midva z Bahar sva skupaj že nekaj časa.«
»Saj to je nesprejemljivo!« je rekla moja mama,
kraljica drame.
Hladno sem jo pogledala in prav tako tudi rekla: »Zakaj,
mati?«
Vstala je od mize in rekla: »Pa saj smo Yilmazovi in
Bayraktarjevi skregani že celo stoletje!«
»Okej, kot prvo, ti sploh nisi prava Yilmazova. Poročila
si se z očetom in tako pridobila ta priimek. Kot drugo,
zanima me, zakaj sta družini skregani? Zakaj obstaja
prepir?« tedaj sem že v frustraciji govorila glasneje
kot po navadi. Zaradi mojega vprašanja je utihnila –
kot sem si mislila, odgovora ni poznala.
»Bahar! Kako se pa pogovarjaš z materjo?« oče me je
strogo pogledal.
»Oprosti, oče.«
»Kaj pa vi rečete na vse to, gospod Bayraktar?«
Adrenalin v meni je delal in mi podal
neke vrste pogum.
»Z Emirjem sva se pred nekaj dnevi
pogovorila o tem, kako mu z materjo ne pustiva, da bi se
dovolj odločal o svojem življenju, in sem mu obljubil,
da si lahko sam izbere ženo. To pomeni, da sem osebno do
te situacije nevtralen,« je končal svoj govor, moja
roka pa je spet našla svojo pot do Emirjeve. Orhan je le
sedel v tišini. Šele tedaj sem se zavedala, da je
gospod Bayraktar uporabil besedo ŽENA, zaradi česar mi
je srce začelo hitreje biti.
»Kaj pa vi rečete, gospod in gospa
Yilmaz? Ali imam Vajino dovoljenje, da vprašam za roko
Vajine hčere?«
»Roko?« sem vprašala široko odprtih
oči.
»Da, Bahar.«
Mati je nadaljevala s svojo vlogo kraljice drame in
rekla: »Nimam besed! Halil, naredi kaj!« Pogledala je v
Halila, mojega očeta.
»Daj se pomiri. Jaz se že vse življenje sprašujem,
zakaj sva družini skregani. In danes, ko vaju vidim, ne
morem nič drugega kot privoliti prošnji gospodiča
Emirja.«
»Hvala, gospod,« je rekel Emir, spustil
mojo roko in pobrskal po žepu. Ven je potegnil rdečo
škatlico ter pokleknil pred mano.
»Bahar, vem, da sva skupaj šele šest
mesecev in da sta bili najini družini do pred minuto
skregani, a mi pomeniš ogromno. Spomnim se čudnega
občutka pri srcu, ko si mi jokajoč povedala, da te
hočejo poročiti. Spomnim se tudi, da sem se ti enkrat
zahvalil, ker si v meni prebudila pomlad, ljubezen in ker
je spoznavanje tebe zame pomenilo nov začetek. Danes ti
to še enkrat rečem. Ljubim te, zame si popolna in zdaj,
ko sem pred tabo in najinimi družinami, te vprašam ...«
– naredil je kratko pavzo in odprl škatlico z
diamantnim prstanom – »Ali bi mi naredila to čast in
postala moja žena?«
Že pred njegovim govorjenjem sem se
začela jokati, potem sem umaknila roke z ust in rekla:
»Da! Da!«
Nataknil je prstan na moj prst in me
objel. Ni besed, s katerimi bi lahko opisala občutke, ki
so se prepletali v meni. Medtem ko so nama drugi
čestitali, se je mama opravičevala Orhanu. Nek drug dan
bi me to mogoče užalilo, a v tistem trenutku mi ni
preveč pomenilo.
»Ayla ... Počutim se čudno,« globoko
sem vdihnila, da bi se vsaj malo pomirila. »Bahar, vse
bo v redu. Poglej se, živiš svoje sanje! Mimogrede,
najlepša nevesta si, ki sem jo kadarkoli videla,«
popravila mi je poročno obleko.
»Rada te imam.«
Moram še sama priznati, da sem izgledala skoraj popolno.
Moja bela poročna obleka je segala do tal, bila je brez
naramnic, od pasu navzdol se je pa širila. Le on in še
en prstan na moji desni roki sta manjkala.
»Še vedno ne verjamem, da so starši
privolili v to. Yilmazovi in Bayraktarjevi na skupni
poroki. Uau,« na mojem obrazu je vladal ogromen nasmeh.
»Strinjam se.«
»Mogoče pa samo zaradi tega imam tak
čuden občutek,« sem rekla, čeprav sem globoko v sebi
vedela, da gre za nekaj drugega.
»Nisem še imel priložnosti povedati,
da izgledate popolno, gospa Bayraktar,« je zašepetal na
moje uho med prvim plesom. On je izgledal podobno kot
takrat, ko sva staršem povedala za naju, le da se mi je
zdel še bolj popoln – zdaj je imel na desni roki
poročni prstan.
»Hvala, ampak ti izgledaš veliko bolje,«
sem rekla.
»Bahar, to je najlepši dan mo...,«
prekinil ga je zvok odpiranja vrat, v plesno dvorano pa
je vstopil ... Orhan? Srce mi je začelo biti z noro
hitrostjo, ko sem opazila, da je imel v roki pištolo.
Ločila sem se od Emirja ter stisnila njegovo roko, v
grlu pa se mi je naredil ogromen cmok.
»Bahar!« Orhan se je glasno zadrl in
nameril pištolo vame. Nisem dojela, kaj se je dogajalo
okoli mene, le slišala sem glasen pok. Zatem me je Emir
porinil na tla. Naslednje, česar se spomnim je to, da je
on padel zraven mene z bolečim izrazom na obrazu. Takrat
sem vedela, kaj je tisti čuden občutek pomenil.
»Nisva bila tako zmenjena!« sem zaslišala
glas svoje mami, nato se je vse stemnilo.
Ko sem odprla oči, sem ob sebi zagledala
objokano Aylo. Spomnila sem se zadnjih dogodkov ter
zašepetala: »Emir?«
»Na operaciji je, ampak v redu bo. Vse
bo v redu,« dotaknila se je moje roke. Dojela sem, da
sem se nahajala v tipični bolniški sobi, za njo sem
zagledala svoje in Emirjeve starše.
»Ti! Zehra!« sem jezno rekla in s
strupenim pogledom pogledala v svojo mater. »Ayla, ne
želim je tukaj. Reci ji, naj gre stran.« Ona je bila
tista, ki je poslala Halila. Nikoli ni privolila v najino
poroko, zadnje besede, ki sem jih slišala, pa so moje
sume tudi potrdile.
»Gospod zdravnik, kako je Emir?« sem
planila na noge.
»Njegovo stanje je stabilno, a izgubil
je veliko krvi, ki je mi trenutno nimamo na zalogi.«
»Katero krvno skupino ima?« sem takoj
vprašala brez kakršnegakoli razmišljanja.
»0, kar pomeni, da lahko sprejme kri
vseh drugih skupin,« je odgovoril z blagim nasmeškom.
»Okej. Jaz mu bom donirala kri,« sem
rekla in že je začel hoditi k pravi lokaciji, jaz pa
takoj za njim.
»Bahar,« je bila prva beseda, ki jo je
Emir izrekel, ko se je zbudil. Zaradi izgube oziroma
pomanjkanja krvi sem ležala na postelji zraven njegove.
V sobi so bili najini starši in Ayla, Zehra pa je stala
ob oknu z resnim izrazom na obrazu.
»Tukaj sem, Emir. Vse je v redu.«
Kljub slabem občutku sem se postavila na
noge in se usedla na rob njegove postelje. »Ljubezen,
ali si poškodovana?«
»Ali naju lahko pustite sama nekaj
časa, prosim?« sem rekla, potem sem pa spet vso
pozornost namenila njemu.
»Ne, zaradi tebe ne. Hvala, ker ste me
rešili, gospod Bayraktar,« previdno sem ga objela.
Nasmejal se je, potem pa dodal:
»Saj take stvari pač mož mora početi
za svojo ženo, mar ne, gospa Bayraktar?«
Še enkrat sva se oba zasmejala –
češ, poročena sva!
»Bahar, nekako bleda si. Ali si prepričana,
da je vse v redu?«
»Da, Emir, dobro sem. Le rahlo mi je
slabo zaradi pomanjkanja krvi. Ampak je nekaj, kar me muči,«
uspelo mi je uleči se poleg njega, z roko, v kateri ni
imel priklopljenih igel, pa se je začel igrati z mojimi
lasmi.
»Ali je ta izguba krvi to, kar mislim,
da je?« je vprašal.
»Najbrž, saj si sam rekel, take stvari
pač poročenci počnejo eni za druge.«
»Hvala, gospa Bayraktar.«
»Malenkost, gospod Bayraktar,« še
vedno mi je misel na najino poroko priklicala nasmeh na
obraz.
»No, povej, kaj te muči?« Zresnil se
je.
»Po nesreči, ki se ti je zgodila, sem
zaslišala Zehro, kako se je zadrla:
»Nisva bila tako zmenjena!« Mislim, da
so bile te besede namenjene Orhanu, ker je imel on namen
ustreliti mene. Mogoče je bila to njena ideja, mogoče
je hotela, da on ustreli oziroma ubije tebe,« ob besedi
ubije me je spreletel srh.
»Bahar, mar misliš, da bi bila sposobna
iti tako daleč?«
»Ne vem, Emir, ničesar ne vem,« sem
zaskrbljeno zašepetala. Na koncu se je izkazalo, da mu
je plačala, da gre pred poroko do Emirja in ga
prepriča, da odneha, zato mu je tudi povedala, kje in
kdaj bo poroka.
»Emir ... Zakaj mi ne poveš, kam greva
na medene tedne?« sem zacvilila.
»Ker potem ne bi bilo presenečenje!«
Skuštral mi je lase. Bil je to začetek
maja, ko je bil že popolnoma zdrav. Seveda je pa nekaj
časa potreboval za načrtovanje vsega. Pogledala sem
skozi okno letala in se delala žalostna, čeprav nikoli
v življenju nisem bila tako navdušena.
»Kot na najinem prvem zmenku je. Pelješ
me v neznano, ne vem, kaj naj oblečem – le da zdaj
nisem niti kovčkov spakirala jaz, na obrazu imaš pa ta
butast nasmešek. Vsakič, ko pa skušam jaz presenetiti
tebe, nekako izveš. Sovražim te, Emir Bayraktar!«
»Jaz pa vas ljubim, Bahar Bayraktar.
Brez skrbi, z Aylo sva spakirala,« se je glasno
zasmejal. Njegov smeh je eden najlepših zvokov, ki sem
jih slišala.
»Ali mi vsaj poveš, koliko časa bova
na tem potovanju?«
»Približno en mesec,« je rekel, kot da
ni nič.
»Torej to pomeni, da ne bova samo v enem
kraju?« Obrnila sem se k njemu.
»Veš kaj? Mogoče ti pa lahko celo
povem.«
Navdušeno sem pokimala.
Nagnil se je naprej in našobil usta.
Vedela sem, da je bil poljub pogoj za informacije in sem
zato na njegove ustnice odtisnila nežen poljub. Potem
sem ga ušipnila v lice: »Zdaj pa govori. Znorela bom.
Saj veš, koliko ljubim potovanja.«
»Vem, zato bova pa obiskala deset mest v
Evropi. Ampak obljubim ti, da te bom peljal na podobno
potovanje po vseh celinah,« je rekel z iskrami v očeh.
»Hvala, hvala, hvala. Občudujem to,
kako se sploh spomniš takih stvari! Kam greva najprej?«
»Planiral sem, da se v vsakem od mest
zadrživa približno tri dni. Najprej greva v Zagreb na
Hrvaškem, potem v Verono v Italiji, za Verono pa je na
vrsti Dunaj. Potem greva v Španijo obiskat Barcelono in
Madrid, nato bova še sama preizkusila romantiko
francoskega Pariza. Sledita London in Dublin. Predzadnji
bo Stockholm, nazadnje se bova pa odpravila v Grčijo, v
Atene.«
Ves čas sem ga opazovala z nekim
občudovanjem.
»Ali sem ti kdaj povedala, kako vesela
sem, ker te imam? Ampak, ali ne bo vse to hudičevo
drago?« kot ekonomist sem pomislila na ceno.
»Malce, ampak zasluživa si. Plus,
sodiva v ene najbogatejših družin Turčije,« je pomežiknil.
»Veselim se najinega skupnega
življenja, gospod Bayraktar.«
»Isto stvar lahko rečem tudi jaz, gospa
Bayraktar,« me je povlekel v poljub.
»Življenje ves čas gradimo z
odločitvami, ki jih naredimo. Vsak dan se vprašam, kako
bi se vse skupaj izšlo, če bi v določenem trenutku
naredila kaj drugega, a sem vesela, da nisem. Všeč mi
je izid te situacije. Še bolj pa mi je všeč pomlad v
meni.«
emir = arabska beseda za princ,
vladar; iz nje izhaja ime Emir
