PROLOG
14. december 1658
Ime mi je Rose Lancaster in živim v
Angliji s hčerko Penelope. Sem vdova. Moj predragi Tom
je že umrl. Zame poleg Penelope in njene družine
skrbi še najmlajši sin Philip. Velikokrat me obiščejo
vnuki in rada jim pripovedujem o svojem življenju.
Anglija praznuje stoletnico začetka
vladavine kraljice Elizabete I. Jaz praznujem
triindevetdeseto leto življenja in prišel je čas, da
otrokom povem zgodbo svojega življenja.
PRVO POGLAVJE
Tom in jaz sva se veliko videvala že v
otroških letih. Ko smo prišli v Anglijo, smo živeli
čisto blizu Tomove družine. Otroci smo se lovili po
travnikih, kar je bilo sramotno za nas, otroke bogatih
plemiških družin.
Ko mi je umrl oče, se je mama ponovno
poročila. Očim je sovražil Anglijo, zato je bilo zame
konec srečanj s Tomom. Pri petnajstih letih me je očim
poslal v internat. Tam sem trpela dolgčas. Želela sem
si dogodivščin.
Po dveh letih je v internat prišel Tom.
Bil je polnoleten, zrel in zelo privlačen. Nisem mogla
verjeti, da je to res on. Maja, na moj rojstni dan, mi je
podaril ogrlico, ki jo vedno nosim okrog vratu.
Julija istega leta je umrla moja mama. To
sem izvedela šele septembra, ko mi je sestrična
Penelope pisala in me vprašala, zakaj nisem prišla na
pogreb. Bila sem potrta, neizmerno sem žalovala za mamo.
Ko se je poročila, smo se mi, otroci,
zelo malo videvali z njo, saj se je očim ''v naše
dobro'' tako odločil. Mama je bila tako zaslepljena z
njegovimi darili in lažno ljubeznijo, da se je s tem
strinjala.
Bila sem strašansko jezna na očima in
polbrata, ker mi tega nista sporočila. Enako se je
godilo mojemu bratu in sestrama. Tudi oni niso izvedeli
nič o mamini smrti.
O tem sem se zaupala Tomu, ki mi je
povedal, da odhaja na francoski dvor. Po neprespani noči
sem se spet dobila s Tomom in mu najavila svoj novi
načrt.
»Pobegnila bom s teboj,« sem mu sporočila.
Bil je zelo presenečen, saj tega res ni
pričakoval.
»Kako pa se bo odzval tvoj očim?« me
je zaskrbljeno vprašal.
»Malo bo jezen, sicer pa lahko zdaj sama
odidem iz internata, saj sem maja postala polnoletna.
Zanj mi ni več mar. Če tako ljubi denar, mu bom
naredila uslugo, saj zame plačuje kar veliko. Rada bi se
mu maščevala …« Nisem uspela dokončati, saj me je
prekinila učiteljica Elena.
»Rose, prišlo je pismo zate. Tvoj očim
ti piše.«
»Sporočila nočem sprejeti! Pošljite
ga nazaj!« sem odgovorila nesramno. Tom se je vmešal.
»Mogoče pa je kaj pomembnega. Ne bi
raje vsaj pogledala? Kaj pa veš, kaj ti je tvoj
''predragi očim'' napisal?«
»Prav, dajte mi ga. Hvala, Elena!«
Pismo sem sprejela nejevoljno.
Na vrtu sva s Tomom sedla na klop ob
jezeru. Objel me je preko ramen. Zazdelo se mi je, da sem
zardela. V očimovem pismu je pisalo:
Draga pastorka!
Upam, da veš, da za tvoj internat
veliko plačujem. Samo tako se bo lahko razvajena smrklja
primožila v spodobno družino. Čez mesec dni te bomo
vzeli iz internata, da se pripraviš na zaroko z gospodom
Mauricyjem. Saj veš, tisti spoštovani gospod, ki je
tvojemu polbratu priskrbel službo pri španskem kralju.
Ne mislim poslušati tvojih ugovorov, da se s tem ne
strinjaš. Verjemi, to delam v tvoje dobro.
Tvoj predragi očim
Ko sem prebrala njegovo pismo, bi ga
najraje raztrgala. Da bi se jaz, Rose Napier, poročila s
starim grbavcem Mauricyjem! To pa že ne!
»Kaj piše?« je vprašal Tom.
»Le preberi! Zdaj sem še trdneje
prepričana, da pobegnem s teboj! Poročiti bi se morala
z Mauricyjem, s tistim grbavcem. Jaz tega ne bom storila!«
Tom je vzel pismo, ga prebral in se zgražal
nad njim: »Ne morem verjeti, kako te je lahko poimenoval
razvajena smrklja. In potem, v zadnjem stavku pravi, da
to dela v tvoje dobro. Kdo bi mu verjel!?«
Če povem po resnici, mi je bilo zelo
všeč, da me je podpiral.
***
Teden dni sva pripravljala moj pobeg. On
bo odšel opoldne, kot je bilo to že dogovorjeno z
upravnikom internata, pome pa se bo vrnil opolnoči. Bila
sem tako vznemirjena.
Pripravila sem najnujnejše in komaj
čakala na polnoč. Zaupala sem se svoji dobri
prijateljici v internatu, Felicity. Bila je oseba, ki me
je edina razumela, če odštejemo Toma seveda.
***
»Rose, Rose! Pridi, gremo!« me je
klical Tom.
Tukaj se je pojavila težava. Višina. Ta
je predstavljala oviro, a me je Tom s svojim darom govora
na koncu le prepričal.
Ko sem skočila, sem se počutila tako
svobodno. Pristala sem na Tomovih rokah in najverjetneje
sva si v oči zrla le nekaj sekund, ampak zdelo se je kot
neskončnost. Bilo je tako čarobno. Nisem mogla
odmakniti pogleda, enako ga ni odmaknil Tom.
DRUGO POGLAVJE
Zbudila sem se v gozdu, pokrita z
odejami. Pred seboj sem zagledala Toma, kako pripravlja
zajtrk.
»Jutro,« me je nežno ogovoril.
Komaj budna sem mu odzdravila. Ko sem se
dokončno prebudila, mi je predstavil potek pobega.
S konji bova prišla do pristanišča, se
tam vkrcala na ladjo in plula do Francije. S kočijo bova
nato potovala v Pariz, kjer naju bo sprejela njegova
babica. Tom bo dobil službo kot grajski svetovalec, jaz
pa se bom pri babici učila vezenja in pletenja.
***
Babica Anne je bila zelo prijazna. Njena
pravnukinja Francisca je bila stara pet let in zelo sva
se zbližali. Skupaj sva hodili na sprehode, ob jezeru
sva hranili labode, skupaj sva nabirali rože, brali
zgodbe in vedno bolj sva se razumeli. Tom mi je prinašal
drobna darilca in pozornosti. Enako sem jaz vedno bolj
mislila nanj. Ko je prišel k babici, sva se veliko
pogovarjala, večinoma na klopi pred hišo. Postajal mi
je všeč in mislim, da je babica to opazila, saj me je
nekega dne povprašala.
»Rose, zanimiv tale Tom, kajne? Pogosto
vaju videvam skupaj.« Babica je bila zelo inteligentna
ženska, zato je opazila veliko stvari. Njene slutnje so
se pogosto uresničile.
»Joj, babica. Tom se res večkrat pojavi
v mojih mislih. Ne zanima me več le kot prijatelj, ampak
kot moški. Ta čustva so mi neznana, ne vem, kaj naj si
mislim, kako naj se obnašam.«
»Ja, veš, ljubica, si v letih, ko boš
začela razmišljati o svoji prihodnosti. Opazovala boš
moške, kot jih nisi še nikoli doslej. Če ti lahko
povem, je tudi Tom začel drugače gledati nate. Če boš
rabila nasvet, veš, da sem ti vedno na voljo.«
»Hvala, babica. Res sem vam hvaležna.«
V naslednjih tednih sem skrbno urejala
svojo zunanjost. Kadar je k babici prišel Tom, je moralo
biti vse popolno.
Babičina slutnja se je uresničila, s
Tomom sva si bila vedno bližje. Potem pa je moral kot
grajski svetovalec s kraljem na Nizozemsko. Njegov odhod
me je zelo potrl.
***
Babica je v tistem času lažje zbolela
in zato sem zdaj v mesto hodila jaz. Moj videz je spet
postal popoln.
V mestu sem večkrat opazila prav
simpatičnega moškega.
»Njegovo ime je Walter, priimka pa ne
poznamo,« so mi namignili mimoidoči. Velikokrat sem se
mu nasmehnila in on mi je nasmeh vrnil.
Toma s potovanja ni bilo že enaindvajset
dni. Pogrešala sem ga, čeprav sem nanj ob Walterju
skoraj pozabila.
Babica Anne me je svarila: »Pazi se
Walterja, samo to ti povem.«
***
Čez teden dni je Tom prišel nazaj v
Francijo. Bil je ves zakajen in smrdel je po alkoholu.
Želela sem si, da ga ne bi poznala.
Babica je opazila moje neodobravanje in
je Toma opozorila.
»Ljubi Tom. Ne vem, če si opazil, ampak
Rose se te vedno bolj izogiba. Če jo res ljubiš, kot si
trdil pred odhodom na Nizozemsko, ji začni posvečati
več pozornosti. Počasi se začenja zaljubljati v
Walterja.«
»Koga? Walterja?« jo je prekinil.
»Ja, točno tako. To je tisti Walter, ki
tako rad popiva. Prosjači za denar in potem vsega
zapije.«
»Babica, kako jo lahko odvrem od njega?
Kaj naj storim?« je obupano vprašal.
»Predvsem nehaj s popivanjem. Začni
gledati na svoj videz. Prinašaj ji darilca kot včasih.
Mogoče ti uspe, da jo spet osvojiš,« mu je svetovala.
In res, Tom se je spremenil, zato sem mu
dala še eno priložnost. Postal je urejen, ustrežljiv
in zelo prijazen, tak kot je bil pred odhodom.
***
V naslednjih dneh je mojega izbranca
bolezen položila v posteljo. Ko sem vprašala zdravnika,
kaj je narobe, je rekel, da ima najverjetneje pljučnico.
»Babica, ali bo Tom preživel?« sem v
solzah spraševala.
»Ljubica, težko ti odgovorim na to
vprašanje. Najbolje bo, da pošljeva pismo moji dobri
prijateljici Pinosi. Zna z zelišči in naredila mu bo
čaje, ki mu bodo pomagali k ozdravitvi. Je pa tudi res:
če bo želel ozdraveti, je veliko možnosti, da bo,« me
je mirila.
Odšla sem k Tomu in ga opazovala. Nisem
mogla verjeti, da ga lahko izgubim. Veliko sem molila in
prosila Boga, naj ga reši.
***
Gospa Pinosa je prišla in mu pripravila
čaj. Tisto noč sem zaspala ob njem. Sanjala sem o tem,
kako sva se kot otroka lovila po travnikih, podaril mi je
rože in velikokrat sva se objela. Preden je zbežal, me
je še poljubil na lice. Zardela sem in samo gledala za
njim.
»Ko sem vaju zjutraj prišla pogledat,
je Tom že vstal. Pred menoj te je položil v posteljo.
Spogledala sem se z njim, smejal se je in v očeh se mu
je videlo, da je srečen,« mi je prišepnila babica
popoldne tistega dne.
TRETJE POGLAVJE
»Tomas Lancaster! Tomas Lancaster! Kje
ste? Kralj bi vas rad videl!« sem slišala kričati
kraljevega služabnika Steffanna.
»Tukaj sem, pridite v sprejemnico,« se
je oglasil Tom.
Približala sem se vratom sprejemnice in
lahko sem slišala, kaj sta se Steffann in Tom
pogovarjala.
»… ja in kot se že rekel, kralj bi
vas rad videl, saj vam mora sporočiti pomembno nalogo.
Rekel je, da tako močno zaupa samo vam. Prosim vas,
pridite danes na dvor in dogovorili se boste z njim.«
»Hvala, Steffann. Sporoči njegovemu
veličanstvu, da pridem.«
Spraševala sem se, kaj bi lahko bila ta
naloga. Zelo sem bila ponosna, da sem poznala moža, ki
mu je kralj tako močno zaupal.
***
»Zakaj moraš h kralju?« sem vprašala
Toma po zajtrku.
»Dal mi bo zelo pomembno nalogo. Ja, no,
pridi, presenečenje imam zate.«
»Kaj, kakšno presenečenje?« sem se začudila.
»Boš že videla,« mi je zvito odvrnil.
Bila sem radovedna, saj nisem našla
tehtnega razloga za njegovo presenečenje. Peljal me je
iz hiše.
Prevezal mi je oči in rekel: »Da se
gospodična ne bo spotaknila, jo bom nesel.«
Dovolila sem mu, da me dvigne in me
ponese na kraj, kjer naj bi bilo presenečenje. Ko me je
nosil na svojih močnih rokah, se je smehljal. To sem
slišala, ampak rekla nisem nič. Naenkrat me je odložil
na tla. Odstranil mi je ruto, da sem lahko videla. Ko jo
je odvezoval, sem kipela od vznemirjenja. Zagledala sem
jezero in na obali čolniček. Bil je poln rož. Ko sem
Toma začudeno pogledala, je rekel, naj stopim bližje. V
čolnu je bilo na traku zapisano: ZA NAJLEPŠE DEKLE
NA SVETU. Pogledala sem ga in žarel je od sreče,
naenkrat pa se je zgodilo tisto, kar je bilo najbolj
primerno v tistem hipu. Poljubil me je, jaz sem zaprla
oči in sanjala.
»Tom, Tom!« je klicala babica in naju
zmotila. »Tom, ne bi šel h kralju? Mogoče te res nujno
potrebuje!«
»Že grem,« je pogledoval k hiši. Nato
je pogledal mene, me še enkrat poljubil in stekel proč.
Ostala sem na mestu in gledala za njim vsa omamljena od
ljubezni. Pogledala sem v čolniček, se zasmejala in
sedla v travo. Zrla sem proti jezeru in se smehljala. V
daljavi sem zaslišala konja, na njem pa prepoznala Toma,
ki mi je mahal. Pomahala sem nazaj in mu poslala poljub.
***
Tom je prišel domov ves poklapan. Šel
je v svojo sobo in dolgo ostal tam. Ko mi je bilo dovolj,
sem šla do sobe, potrkala in vstopila. Sedel na postelji
in žalostno gledal proti meni. Sploh si ne morem
predstavljati, kako se je lahko pred obiskom iz srca
smejal, zdaj pa je z žalostnim izrazom sedel tam, na
postelji, in se smilil samemu sebi. Prisedla sem in
vprašala, kakšno nalogo je dobil.
»Iti moram v Anglijo. Pogajal se bom za
združitev naših kraljestev. Med potjo moram opraviti
tudi popis prebivalstva v vaseh, skozi katere grem.«
»In kje je tu težava?« sem vprašala s
posmehom.
»Kralj me je poslal na pot samega. Imel
bom samo stražarje in prijatelja Francisca Gilberta.
Tukaj je težava to, da te morda dolgo ne bom videl in ko
pridem nazaj, boš morda zaljubljena v drugega. Nočem te
spet izgubiti.«
»In nikoli me ne boš. Vedi, da te bom
vedno čakala,« sem ga prekinila.
Na obraz se mu je prikradel nasmeh in oči
so mu zažarele. Poljubila sva se in se začela nasmihati
drug drugemu.
»Kdaj pa greš na to potovanje?« sem
vprašala.
»Uh, to bo šele čez mesec dni. Še
nekaj časa bova skupaj.« Nasmeh mu je kljub temu
izginil z obraza.
Potolažila sem ga, naj ga nikar ne
skrbi, saj bom pri babici in ga bom čakala. V mislih pa
sem že kovala načrt, kako bi lahko šla zraven.
Naslednji dan sem babico vprašala za
nasvet.
»Če si želiš preživeti veliko časa
s Tomom, pojdi. Vendar vedi, da na tem potovanju nisi
dobrodošla. Tom bo sicer srečen, ampak veliko ljudi ne
bo,« je izrazila svoje mnenje.
»Kaj pa, če bi šla na potovanje kot
zdravilka ali perica?«
»Tudi v tem primeru ne boš najbolj
dobrodošla. Ampak je to vseeno bolje, kot če greš na
pot kot Tomova spremljevalka.«
»Hvala, babica. Upoštevala bom vaš
nasvet.«
Ko je Tom zvečer prišel domov, sem mu
predstavila svoj načrt. Sprva se ni strinjal in je
menil, da je preveč nevarno, ampak potem je popustil.
»Res si želim, da bi šla. Ampak kaj
bom rekel, ko me bodo začeli spraševati, kdo si. Ne
razumi me narobe, ljubezen moja, ampak če izvedo, da sem
s seboj na službeno pot vzel svojo ljubico, bom lahko v
nevarnosti. Če se boš pretvarjala, da si perica, kar je
zelo nehvaležno delo za takšno gospodično kot si,
prav. Ampak res ne smeš biti sumljiva.«
Na moj obraz se je prikradel nasmeh, oči
so mi zažarele in skočila sem mu v objem. Njegov močni
stisk mi je sporočal, da sem v njegovem objemu varna.
Povedala sem mu tudi, da bom v Angliji obiskala
sestrično Penelope in me bo pri njej lahko videval vsak
dan.
***
Naslednje jutro sem pri zajtrku dobila
pismo. Zajtrkovala sem s babico in Francisco. Pismo sem
odprla, malo prebrala in se zgrudila po tleh.
Francisca je začela jokati, babica pa se
je sklonila k meni. Prihiteli so tudi služabniki in me
odnesli v mojo sobo. Kmalu je bila pri nas spet Pinosa, a
tokrat zaradi mene.
Ko je Tom izvedel zame, je kralja prosil
za pomoč. Doma, zraven mene je ostal en teden.
Vse to sem izvedela od babice, saj sem
bila ves ta čas brez zavesti. Povedala mi je tudi, da je
bil Tom obupan. Noči je preživljal ob moji postelji in
ni želel spati nikjer drugje kakor v moji sobi.
***
Zbudila sem se po tednu dni in ob moji
postelji je bil samo Tom. Ko je opazil, da se mi vrača
zavest, ni skrival navdušenja. Začel me je objemati,
poljubljati, jaz pa se nisem popolnoma zavedala, kaj se
je zgodilo.
Po bogatem obroku in pregledu zdravnikov
sem lahko slišala pismo, ki je vse to povzročilo.
Tokrat mi ga je prebrala babica, prisoten pa je bil tudi
Tom. Pisalo je:
Draga pastorka!
Ugotovil sem, da si pobegnila. Ampak
vedi, da se ne boš kar tako izmuznila. Z Mauricyjem se
boš poročila, zlepa ali zgrda. Ugotovil sem, da si v
Franciji, v Parizu. Podrobnosti ne poznam, ampak ko
pridem tja, bom že vedel, kako priti do tebe … Vem, da
si si našla novega spremljevalca, in praviš, da si
zaljubljena. Ko izvem, kdo je to, bom pri kralju
poskrbel, da ga obglavi.
Tvoj očim
Zavrela mi je kri. Povzdigovala sem glas
in preklinjala po sobi. Babica me je samo gledala z
izbuljenimi očmi, medtem ko me je Tom miril. Ko sem
utihnila, mi je babica svetovala, da grem k njeni sestri
Selini na podeželje. Po njenem odhodu sva se s Tomom
spogledala, se prijela za roke in se nasmehnila drug
drugemu.
»Poslušaj, odpravim se na podeželje, a
ko boste začeli s popisom, pridete pome. Z vami bom šla
v Anglijo kot perica. Prav?«
»Mislim, da bi šlo. Še prej to
odločitev povejva babici,« je dodal Tom.
Babici je bil načrt všeč in pisala je
Selini, svoji sestri, da pridem k njej. Ni pa se
strinjala s tem, da bežim pred očimom in poroko. Ker pa
je vedela, kdo je moja prava ljubezen, mi ni vsiljevala
svojega neodobravanja.
ČETRTO POGLAVJE
Naslednji dan me je pri zajtrku čakalo
sporočilce, v katerem se je Tom poslovil. Napisal je
tudi, da me je, ko sem spala, poljubil na lice. Bilo mi
je res žal, ker se nisva poslovila drugače, ampak sem
se tolažila s tem, da se kmalu spet vidiva.
Babica in Francisca sta me spremljali na
poti do Rouena. Pri Selini je bilo, glede na to, da smo
bili na podeželju, zelo lepo urejeno. Pravzaprav je bila
Selina gospodarica velike podeželske vile. Ko smo
vstopile, sva s Francisco odprtih ust sledili babici.
Hodila je tako samozavestno, kot bi bil to njen dom.
V sprejemnici sva bili s Fransicso kot
omamljeni od vsega sijaja in vonja po zeliščnem čaju.
Selina nas je povabila, da sedemo.
»A to je ta ubežnica? Me veseli, da bom
nekaj tednov tvoja gostiteljica,« me je ogovorila
Selina.
»Res je, to sem jaz. Tudi mene veseli,
da sem vas spoznala.«
***
Po nekaj dneh sva se s Selino zbližali
in predstavila mi je tudi svojo vnukinjo Catherine. Bila
je istih let kot jaz in dobro sva se razumeli. Ves čas,
če odštejemo učne ure pri Selini, sva bili skupaj.
Odločila sem se, da ji zaupam, in povedala sem ji svojo
pripetijo.
»Oh, Anglija. Kako rada bi obiskala
prijateljico Meliso. Je spletična na kraljičinem dvoru,
zato se vidiva samo enkrat na leto.«
»Res mi je žal,« sem jo poskušala
tolažiti. Po trenutku tišine sem predlagala, da bi se z
mano odpravila v Anglijo.
»Ampak … kako pa? Gotovo moraš to
sporočiti Tomu. Kaj bo pa rekel?« je zaskrbljeno vprašala.
»Ne skrbi, Tomu bom napisala, da imamo
še eno potnico.«
Zvečer sem napisala pismo. Zjutraj sva
ga s Catherine oddali slu. Prispelo je tudi pismo zame.
Sumila sem, da je Tomovo.
Doma sem ga prebrala. V njem mi je Tom
sporočal, da z odpravo ne gredo mimo Rouena. Pismo je
prebrala tudi Catherine in rekla, naj ga nesem Selini,
saj mi bo lahko svetovala.
»Gospa Selina? Mi lahko prosim
pomagate?« sem ponižno stopila pred njo.
»Draga moja Rose! Kolikokrat ti moram
še reči, da me ne vikaj? Ko me ljudje vikajo, se
počutim tako staro. Res je, da nisem mlada, ampak si
vseeno želim, da bi bila mlajša. No, kaj želiš? Pri
čem ti lahko pomagam?«
»Tole pismo mi je poslal Tom. Ker poleg
tega, da ne poznam teh krajev, nisem najbolj izkušena,
bi želela, da mi pomagate. Se opravičujem, pomagaš.«
Selina je vzela pismo iz mojih rok. Ko ga
je prebrala, me je pogledala z nasmehom na obrazu.
»Ah, to je pa mladostniška ljubezen.
Vse bi storili zanjo. Na stara leta ta ljubezen umre. No,
na dan odhoda boš vstala zelo zgodaj. Odpeljala se boš
do tri ure oddaljenega mesteca, ki je v bližini Pariza.
Sicer bo malce tvegano, ampak to je edina pot iz Pariza v
Anglijo.«
»Hvala ti, Selina,« sem rekla na hitro
in stekla v sobo, kjer je že čakala Catherine.
Povedala sem ji, kar mi je svetovala
Selina. Strinjala se je, toda začelo jo je skrbeti, da
bi me lahko tam očim samo še lažje našel. Pomirila
sem jo in jo spomnila, da gre najverjetneje zraven, tako
da me bo lahko dan in noč varovala.
***
Naslednji teden je prišlo pismo, v
katerem mi je Tom odpisal na mojo prošnjo.
Rose!
Res imaš srečo, da je zbolela naša
zdravilka, ki naj bi šla zraven na pot. Povedati ti
moram tudi, da gre na pot še Caspian. To je moj sluga
pri babici. No, dobil sem tudi tvoje sporočilo in
veselim se, da bova lahko ponovno skupaj. Strinjam se s
tvojim načrtom, ampak tam te lahko odkrije očim, ki je
izvedel, da si živela pri babici. Zdaj ji ponuja gore
denarja, da bi izdala tvoje trenutno prebivališče.
Z ljubeznijo,
Tom
Ko sem sama prebrala pismo, sem ga
pokazala Catherine. Ob branju se je nasmihala. Rekla pa
mi je tudi, da se ji je zdelo, da bo Toma skrbelo zaradi
očima.
***
Naslednji dan je dobila Catherine poziv
za obisk Hiše usmiljenja. Povabila me je zraven in z
veseljem sem sprejela.
Vsak dan sva potem hodili tja in na poti
sem srečevala lepega neznanca. Imenoval se je Edward.
Bil je privlačen, a dobro sem se zavedala, da Toma ne
prekaša v nobenem pogledu. Na uho so mi prišle novice o
njegovih osvajalskih podvigih. Vsak dan je stal pred
vrati Hiše usmiljenja z vrtnico v roki. Catherine me je
zafrkavala vsakokrat, ko se je pojavil.
»Nekdo ima pa novega oboževalca!« je
rada izjavila ob našem srečanju.
Catherine je bila glede sebe zelo
skrivnostna, jaz pa, kakršna sem bila, sem jo nekega dne
povprašala o njenem zasebnem življenju. Zresnila se je,
me žalostno, čeprav odločno pogledala in namignila,
naj grem za njo. Privedla me je do cvetličnega vrta. Bil
je čudovit. V središču vrta je stal vodnjak, okoli pa
so bile posajene cvetlice vseh vrst. Pravljično!
Catherine je sedla na klop ob vodnjaku in mi nakazala,
naj prisedem. Začela je pripovedovati svojo nesrečno
ljubezensko zgodbo.
»Tole je bil najin skrivni prostor.
Dobivala sva se samo tukaj, kajti njegov oče me je
sovražil in ni želel, da bi se sin poročil z mano.
Obljubljen je bil Ofeliji Essex. Kadar sva se dobila, je
bilo romantično, vedno sem dobila vrtnico, okrašeno z
rdečimi trakci. Podaril mi je tudi srebrno verižico.
Obesek je bil v obliki srca, v njem pa najina slika. Bila
sva tako zaljubljena! Poznala sva se že od otroških
let. Bil je navihan mladenič.« Ustavila se je, me
pogledala in v oči so ji privrele solze. Objeli sva se.
Nisem razumela, kaj je bil vzrok solza. Ponovno sva se
spogledali in nadaljevala je.
»Tudi on je delal pri kralju. Poslan je
bil na pot na Irsko. Želela sem zraven, ampak se je
preveč bal zame. Na pot je šel tudi Jamesov oče, ki pa
me je seveda poznal, in če bi kralj to izvedel, bi bil
obglavljen tako on kot jaz. 14. maja, dan pred njegovim
odhodom, sva se ponovno dobila tukaj. Kot po navadi je
bil on tukaj veliko prej kot jaz. Ko sem vstopila, ni
bilo vse kot vedno, saj se je takrat še posebej
potrudil. Stekla sem mu v objem in ga vprašala, zakaj
vse to. Veselo me je pogledal, me poljubil in povabil, da
sedem. Začela sva se pogovarjati in rekel je, da se bo
vrnil čim hitreje. Nasmejala sem se mu. Potem pa je na
vsem lepem pokleknil, iz žepa povlekel škatlico, jo
odprl in me prosil za roko. V tistem trenutku sem sijala
od veselja in pritekle so solze sreče. James mi je
nataknil prstan z diamantom. Obljubil mi je, da me bo
ljubil vse življenje.« Iz njenega pogleda sem razbrala,
da ga še vedno ljubi.
»Ves srečen je vstal, sedel poleg mene
in mi brisal solze. Lepo je bilo. Gledala sva se iz oči
v oči in vedno bolj zardevala. Naenkrat so k nama vdrli
stražarji Jamesovega očeta Newta, naju ločili ter
trdno držali. Newt je stopil k Jamesu in mu rekel, da ga
je zelo razočaral. Stopil je tudi k meni in mi prisolil
zaušnico. V tistem trenutku so me stražarji izpustili,
James pa je začel preklinjati svojega očeta. Izraz na
njegovem obrazu je govoril o sovraštvu do njega.
Stražarji so odpeljali Jamesa, ostal je samo Newt. Rekel
mi je, da če se še kdaj približam Jamesu, mi bo
požgal vilo in naročil umore vseh mojih sorodnikov. In
tako si nisem več upala navezati stika z Jamesom. Od
njegovega odhoda je minilo že osem mesecev in dobila sem
dve pismi. Newt je umrl tri mesece nazaj. Vsi so se že
vrnili z odprave, le James ne. Še zdaj čakam nanj in
upam, da bo prišel. Vedno kadar želim biti sama, pridem
sem in se spominjam mojega ljubega Jamesa.« Iz oči so
ji ponovno privrele solze, zato sem jo objela.
»Res mi je zelo žal. Nisem želela biti
vsiljiva. Ne bi te smela spraševati o takšnih stvareh,«
sem rekla.
»Ne skrbi. Tako ali tako sem se morala
nekomu zaupati. Ker sva dobri prijateljici, sem vesela,
da si to ti.«
***
»Še dvakrat prespiva in greva v
Anglijo!« sem vznemirjeno spomnila Catherine.
»Komaj čakam!« je navdušeno
odgovorila.
V sobo je vstopila Selina in rekla, naj
se pripraviva.
»Ti lahko pomagam?« me je vprašala
Catherine. Prikimala sem.
Bilo je zabavno, saj sva si pripovedovali
različne dogodivščine, ki sva jih preživeli kot
otroka, na žalost ne skupaj.
Naslednje jutro me je Catherine po
zajtrku povabila na ježo po pokrajini. Z veseljem sem
šla.
Med ježo sem ji povedala za svojo Bello,
ona pa mi je predstavila Bravane, močno svetlo rjavo
kobilo z belimi lisami. Zdela se mi je srčkana in vesela
sem bila, da sem jo spoznala.
***
Prišel je voz, na katerem se bova kot
kmetici odpeljali v mestece, kjer bom spet srečala
svojega Toma. Medtem ko sva zajtrkovali, nama je Selina
prinesla obleke. Bile so od služabnic, ki so v zahvalo
dobile denar. Hitro sva se preoblekli, se poslovili od
Seline in odšli. Bila sem presrečna, ker bom spet
videla Toma.
PETO POGLAVJE
»Prispeli smo!« je zaklical Aron, najin
služabnik.
Stopili sva z voza in se ozrli naokrog.
Pokrajina naju je navduševala.
»In kdaj naj bi prišel Tom?« je vprašala
Catherine.
»Ne vem natančno,« sem odgovorila.
Aron naju je poklical v krčmo, kjer sva
se okrepčali in preoblekli. Ob čaju sva se smejali
druga drugi. Vzroka sploh ni bilo. Vse je bilo mirno, ko
je naenkrat vanjo vdrlo deset oboroženih mož. Aron se
je postavil pred naju in naju poskušal zaščititi.
Poglavar prišlekov po imenu Peyton, je prišel do
krčmarja in mu nastavil roko. Krčmar ga je samo
opazoval z ostrim pogledom in ni se premaknil od
blagajne. Peyton se mu je približal, izvlekel nož in ga
zabodel. Krčmar je padel po tleh, Peyton pa je samo
pobral denar ter s svojo druščino odšel iz krčme.
Aron je preveril njegove življenjske znake. Potem je
vstal, naju pogledal in namignil, da mu ni več pomoči.
S Catherine sva se žalostno spogledali. Pritekla je
Tessa, krčmarjeva žena, pokleknila k njemu in glasno
jokala. Z Aronom smo se hitro pobrali iz krčme.
S Catherine sva hodili po trgu, ko se je
iz daljave zaslišalo topotanje. Pogledali sva v smer, od
koder je prihajal ropot, in prvi v vrsti je bil moški s
širokimi rameni in temno rjavim konjem. Vedela sem, da
je Tom.
»On je, moj Tom!« sem zakričala in
pogledala Catherine.
Stopila sem jim naproti. Tom je skočil s
konja, stekel k meni in me močno objel. Poljubljala sva
se, se smejala drug drugemu in se znova in znova
objemala. Čas se je ustavil, nisem želela, da teče
naprej.
»Ljubezen moja, kako sem te pogrešal!
Končno sva spet skupaj!« je rekel.
»Tudi jaz sem te pogrešala. Ne morem
verjeti, skoraj nič se nisi spremenil,« sem mu
odgovorila.
»Oh, ti si se pa. Namreč, postala si
samo še lepša.«
Nasmejala sem se mu in ga potegnila za
seboj.
»To je prijateljica Catherine. Selinina
vnukinja. Tvoja sorodnica.«
»Me veseli. Rose mi je veliko
pripovedovala o tebi,« me je pogledala in mu podala
svojo roko.
»Tudi mene veseli. Upam, da ti je
povedala dobre stvari,« je rekel smeje.
Pristopil je še Aron, ki nama je
pripeljal konja in še nekaj ostale prtljage. Predstavila
sem ga Tomu, ki je rekel, da moramo oditi, saj ostali
mislijo, da sem samo perica, ki jo bodo pobrali na poti.
Poslovili smo se od Arona in sedli na konja.
***
Prispeli smo do mesta in ker se je
nočilo, smo prespali v gostišču. Catherine in jaz sva
spali v isti sobi. Malo sem bila razočarana, ker sem si
to noč predstavljala drugače. Zjutraj mi je Catherine
uredila pričesko in mi pomagala obleči kmečke obleke.
Če sem čisto iskrena, so bile zelo moteče. Nisem mogla
verjeti, kako lahko služabnice nosijo tako neudobna
oblačila. Prišli sva do hlevov, kjer so naju čakali
ostali. Skočili sva na konja in odpravili smo se naprej.
***
Ustavili smo se v Amiensu. Tam smo
obiskali Catherinino sestrično Lucy. Bila je bogata in
ni se strinjala, da takšni hodimo po svetu. Catherine in
mene je oblekla v razkošni obleki, Toma v bogato opravo
višjih uradnikov, sluge pa v lepa skupinska oblačila.
Posodila nam je tudi kočijo do pristanišča. Bila je
okrašena z zlatimi obrobami in od znotraj videti kot
kraljeva. Po tridnevnem postanku smo se odpravili naprej.
Peljali smo se po samotni poti, ki je tekla med polji.
Catherine je bila vznemirjena. Govorila je, da nima
dobrega občutka.
Ko je sonce zašlo, je pokrajina postala
strašljiva. S Catherine sva se stisnili skupaj in se
držali za roke. Počasi sva zaspali. Kmalu sva
zaslišali krik in odprli oči.
»Si slišala to?« me je prestrašeno
vprašala Catherine. Prikimala sem. Nato so se vrata
kočije sunkovito odprla. Bil je Tom. Kako sem si
oddahnila.
»Hitro, pridita! Proč morata! Vzemita
nekaj hrane in tecita. Napadli so nas razbojniki,« je
govoril vznemirjeno.
Bilo me je strah. Stopila sem na blatna,
premočena tla, pogledala Toma, nato pa me je Catherine
prijela za roko in stekli sva v noč.
Nedaleč stran sva obstali; iz daljave so
se slišali grozni kriki. Po mučnem čakanju sva
zagledali skupino jezdecev, ki so hitro izginjali v
daljavi. Potem so prišli Tom in služabniki. Eden od
njih je bil ranjen. Catherine je pristopila k njemu in
ker je znala s povoji, ga je obvezala. Videla sem
Caspiana, kako je Catherine opazoval. Bil je poln
občudovanja.
Tom nama je kasneje opisoval, da so se
okoli nas začeli oglašati volkovi. On in ostali
služabniki so bili zelo pozorni na polja, ko so nas
naenkrat obkrožili razbojniki. Po opisu služabnikov sva
doumeli, da je bila to Peytonova druščina. Vzeli so nam
dragulje za kraljico, nekaj nakita in ves denar.
Začelo se je svitati in v daljavi se je
že videlo pristanišče. S Catherine sva leno opazovali
pokrajino, nato pa sem jo vprašala, kaj se plete med njo
in Caspianom.
»Veš, kaj sem opazila?«
»Kaj?« je začudeno vprašala
Catherine.
»To, da si zelo všeč Caspianu. Le kaj
se plete med vama?«
Navihano me je pogledala in rekla: »Nič,
pravzaprav, reči hočem, da je prijeten. Predolgo že
upam, da se bo James vrnil, a ga ni. Ne vem, zakaj nisem
začela znova.«
»Prav imaš. To si zaslužiš. Začni
znova in bomo videli, kaj se bo izcimilo iz tega.«
Bilo mi je všeč, da si je Catherine
dala novo priložnost, a hkrati sem razmišljala, kaj bi
naredila, če bi se James vrnil. Ker je bila tako
prevzeta s to mislijo, ji nisem vsiljevala svojih dvomov.
***
Pot do Anglije je bila naporna.
Kljubovali smo viharjem in razburkanemu morju. Na poti
sem spoznala vojvodinjo Laureen York. Catherine je imela
o njej slabo mnenje in ni verjela, da nam želi pomagati.
Mirila sem jo, da nam ne more storiti žalega, a še
vedno ni bila prepričana.
Iz pristanišča smo se s kočijo
odpeljali k Laureen. Povedala nam je, da ji je
premoženje zapustil mož, ki je pokojni že več let.
Catherine se je odločila izvedeti več o tej ˝bogati
vdovi˝, kakor ji je pravila.
»Rose, ne boš verjela, kaj sem
izvedela!« je Catherine naslednje jutro pridrvela v
sobo. »Pokojni mož naše gostiteljice je umrl v
sumljivih okoliščinah. Ravno ko je izvedel, da ima
ljubimca, se je zastrupil z vinom. Užaloščena vdova ni
želela vedeti, kako je umrl, kajti preveč je žalovala.
A po enem mesecu se je skrivaj poročila s svojim
ljubimcem. Ko je izvedela, da ima ljubico, je tudi on
umrl. Spet ima novega, a ta je trenutno na službenem
potovanju.«
»Kako si vse to izvedela?« me je
zanimalo.
»Ljudje na tržnici so mi povedali.«
»In ti verjameš njim?« sem jo
prekinila z nesramnim tonom. Ni se mi zdelo prav, da tako
govori o moji novi prijateljici.
Z jeznim in začudenim glasom sem
nadaljevala: »Kako si drzneš tako govoriti o Laureen?
Bila je prijazna in gostoljubna ter nas je vzela pod
svojo streho, ti pa takole govoriš o njej. Kako si lahko
tako nesramna?«
»Vidim, da ti je Laureen zmešala glavo.
Ne vem, kako si se lahko tako spremenila,« mi je
odgovorila in odvihrala iz sobe.
Tom je tik po Catherininem odhodu prišel
v sobo in vprašal, kaj se je zgodilo. Povedala sem mu o
prepiru in to, da sem se oddaljila od Catherine. Gledala
sem začudeno, on pa je samo prikimaval. Nato je
spremenil temo pogovora in mi povedal, da gre jutri na
dvor in mu je Laureen posodila nekaj draguljev. Nisem
razumela, kako je lahko Catherine tako sovražna do nje.
Laureen naju je povabila na večerjo in
se prav nevljudno nasmihala Tomu. Mislila sem si, da samo
zato, ker je malo preveč popila. S tem se nisem želela
več obremenjevati, a mi je ponoči to kar naprej
prihajalo v misli. Vznemirjal me je tudi prepir s
Catherine in povezovala sem ga z Laureeninim
spogledovanjem. Odločila sem se, da se Catherine
opravičim.
***
Naslednje jutro je prišla Catherine
opravit svoje delo in medtem ko mi je urejala lase, sem
začela s pogovorom. Opravičila sem se ji, zato je
stopila predme in me objela. Tudi ona se mi je
opravičila. V tistem trenutku je v sobo pritekla Laureen
in rekla, da se morava takoj umakniti, saj delajo
preiskavo in naju ne smejo najti tukaj. Tekli sva za njo
na podstrešje in zaprla naju je v sobo s strešnim oknom
in starimi skrinjami. Bilo je grozljivo in nisem si
predstavljala, da je lahko v tako lepo urejeni hiši
takšna soba.
V njej sva se skrivali vse do teme. Nato
naju je osvobodila Catherinina nova prijateljica Erin, ki
je prišla iskat krožnike, obrobljene z zlatom.
»Zakaj sta vidve tukaj? Oh, se opravičujem,
kaj počnete tu, gospodična Napier?« je napol prestrašeno
vprašala.
»Ne kliči me tako. Zate sem Rose,« sem
jo popravila, ona pa se je prijazno nasmehnila.
»Bogatašinja naju je zaprla, ker je
bila tukaj kraljeva straža.«
»Kaj, kakšna kraljeva straža?! Tukaj
danes ni bilo nikogar razen bratranca gospodične York,
Aleksandra, ki je zelo znan po tem, da zna s strupi.«
»Sem vedela, da ni v njej nič dobrega.
Se je zgodilo še kaj sumljivega?« je Catherine
radovedno vprašala.
»Pravzaprav se je. Vojvodinja York mi
je naročila, da ji prinesem dve skodelici čaja. Ko sem
pripravila še čajnik, sem slišala, kako je eden od
ostalih služabnikov Toma napotil v knjižnico k njej. Ko
sem vstopila, mu je nehala šepetati na uho in Tom me je
pogledal z zelo žalostnim pogledom. Prosila sem za umik
in odšla iz knjižnice. Ko sem zaprla vrata, sem
slišala del Tomovega vprašanja: »Ampak kako …«
Nisem vedela, kaj naj bi to pomenilo. Sem sem prišla,
ker je tukaj na podstrešju zaloga krožnikov,
obrobljenih z zlatom, s katerimi bomo nadomestili spodaj
razbite. In potem sem zagledala vaju. Mimogrede, od kdaj
pa sta tukaj? Že cel dan vaju nisem videla.«
»Takoj po jutranjem urejanju sva morali
sem,« me je prehitela Catherine.
Erin sem še enkrat vprašala za tisto s
Tomom in Laureen in vse se je razjasnilo. Njeno
spogledovanje pri večerji, Catherinini sumi, ki očitno
niso bili iz trte zviti … Pogledala sem Catherine, nato
Erin in stekla po stopnicah. Zaslišala sem Catherine,
kako je zaklela in stekla za menoj. Zanjo je tekla tudi
Erin.
Prišla sem do vrat knjižnice in jih z
vso močjo odprla. Videla sem Laureen, kako je ravnokar
poljubila Toma. Jezno sem odkorakala do njiju, ju
spravila na razen, Tomu prisolila zaušnico in z najbolj
sovražnim pogledom, kar sem jih premogla, pogledala
Laureen. Ona se mi je samo privoščljivo nasmejala, Tom
pa je začel jecljati, da mi bo vso stvar razložil.
Jezna sem odšla iz knjižnice v sobo, v skrinjo navlekla
vse najnujnejše stvari in se s Catherine odpravila k
Penelope.
ŠESTO POGLAVJE
»Srček, kaj se ti je zgodilo!?« je
kriknila Penelope, ko me je vso premočeno zagledala na
svojem pragu s Catherine in Caspianom. »Pridite,
vstopite. Posodila vam bom nekaj oblačil.«
Odpeljala nas je do sob, kjer naj bi
bivali. Hitro smo se preoblekli in odšli v jedilnico.
Stene so bile okrašene s slikami v zlatih okvirjih, s
stropa so viseli mogočni lestenci. Pod vsako sliko je
bila omarica, na kateri je stal svečnik. Celotna
jedilnica je bila v zlato rumeni barvi. Bilo je, kot da
smo pri sami kraljici.
»Kako to, da si prišla k meni?« je
vprašala Penelope.
»Bila sem v Angliji in sem se odločila,
da te obiščem,« sem nekoliko neprepričljivo ponudila
odgovor. Penelope ni več vrtala vame.
Večerja je bila odlična. G. Rich je
povedal, da imajo najboljšo kuhinjo v Londonu. To je
potrdila tudi sama kraljica.
Po večerji sva s Catherine odšli v
sobo. Kmalu je k nama prišla Penelope. Še enkrat sva se
objeli in vse smo sedle na posteljo.
»Oh, tako sem te pogrešala,« je dejala
Penelope.
»Tudi jaz tebe. No, da ti predstavim
svojo prijateljico in …« Za trenutek sem utihnila ter
pogledala v tla. Catherine me je prijela za ramo,
dvignila sem pogled in nasmehnila se mi je. Vlila mi je
moč, da sem nadaljevala, ampak vseeno so mi v oči
pritekle solze. »… in Tomovo sorodnico.«
»Me veseli, da sem te spoznala. Sem
Rosina sestrična. To najbrž že veš.«
»Res je, gospa. Rada bi se vam
zahvalila, da ste me sprejeli pod streho,« je odgovorila
Catherine.
»Oh, prosim. Tikaj me,« jo je prekinila
Penelope. Catherine je samo pokimala, jaz pa sem se
nasmehnila, ker mi je bilo všeč Penelopino vedenje do
ostalih, včasih nepoznanih ljudi.
»No, kje je Tom?« je navdušeno
vprašala Penelope. Globoko sem vzdihnila in pogledala v
tla.
»Sem rekla kaj, kar te je razžalostilo?«
jo je zaskrbelo.
»Ne, ne. Samo…« za nekaj časa sem
utihnila. »S Tomom sva se razšla.«
»Kaj, kako? Vidva, najlepši par na
svetu? Vidva?« je začudeno vprašala.
»Ja, Penelope. Gotovo poznaš
gospodično Laureen York, kajne?«
»Seveda jo poznam,« je prezirljivo
pogledala. »To je bogata vdova, ki je prava lovka na moške.
Zanje je prav nevarna. Vse ženske tukaj jo sovražimo,
saj je zvita kot lisica in naše može z lahkoto ovije
okoli prsta.«
»Spoznala sem jo na ladji. Bila je
prijetna. Povabila nas je k sebi domov. Potem pa je mene
in Catherine zaklenila na podstrešje samo zato, ker se
je zaljubila v Toma. Ampak on jo je poljubil. Z njo je
bil prav srečen. Bila sem besna in razočarana, da sem
takoj zapustila tisto hišo. In tako s Tomom nisva več
skupaj,« sem ji razložila.
»Nisem ti želela obujati bolečih
spominov. Res mi je žal, da sem vprašala,« je rekla
Penelope.
»Veš, Penelope, tako ali tako bi
izvedela,« sem jo pogledala z rahlim in prisiljenim
nasmehom.
»Nekaj me pa zanima. Kako to, da si doma
in ne pri kraljici?
»Ja, tega ti nisem želela napisati v
pismu. Skratka, dobila bom še enega otroka!« je
vznemirjeno rekla.
Začeli sva vreščati in se objemati,
potem pa sem jo nagajivo vprašala.
»Ali tvoj mož že ve za to?«
»Ne, ne še. Mislila sem, da mu enkrat
preprosto povem. Saj sama dobro veš, da nisem v dobrih
stikih z njim. Ne razumem, zakaj mi kraljica ni dovolila
poroke s Philipom. Žal mi je samo za to, da bo ta otrok
spet Edvardov.«
»Ah, daj no. Poglej, kaj vse imaš. Če
se primerjaš z drugimi, si lahko srečna.«
»Ja, ampak veš, meni veliko pomeni
čustveno življenje,« me je prekinila.
»Tudi tega se zavedam. No, koga si
mislila izbrati za botra?« sem vprašala radovedno.
»Hm, naj pomislim … Tebe!« je
vzkliknila.
»Mene? To bi bilo prečudovito. Vedno
sem si želela biti botra. To bo super …«
»Gospa, Amelia vas želi videti,« je v
sobo pristopila mlajša služabnica.
»Sporoči ji, da pridem. Naj me počaka
v svoji sobi.« Nato naju je pogledala in rekla: »Želita
videti mojo najstarejšo hčerko?« Pokimali sva in šli
za Penelope.
***
»Kako lepo dekletce!« je rekla
Catherine v najini sobi pred spanjem.
»Res je. Podobna je Penelope v njenih
letih. No, kako se ti je zdela moja sestrična?« sem jo
vprašala.
»Zelo, zelo prijazna. Nisem si mislila,
da še obstajajo takšni ljudje.« Spogledali sva se in
se nasmehnili. Nekaj časa je bila tišina, nato pa je
Catherine vprašala: »Misliš zdaj ostati tukaj?«
»Tu bom ostala, dokler se ne rodi moja
krščenka, potem pa grem v Španijo k teti Magdaleni.
Lahko greš zraven.«
»Torej s Tomom res ne želiš imeti
ničesar več?«
»Ne, on je ena od napak v mojem
življenju.«
Nagajivo sem jo pogledala in vprašala:
»Kako kaj s Caspianom?«
Nasmejano mi je vrnila pogled in mi vrgla
blazino v obraz.
»Hej!« sem zaklicala. Nato sva vstali
in se z blazinami pretepali kot otroka. Bilo je zabavno
in tudi utrujeni sva postali. Legli sva v posteljo, se
še malo hihitali in potem zaspali.
***
»Jutro, zaspanka. Si dobro spala?« me
je vprašala Catherine.
Dvignila sem se iz postelje, si pomela
oči in zaspano gledala po sobi.
»Ja. Po včerajšnjem pretepu sem kot
nova. Občutek imam, kot da so včeraj izginile vse
skrbi. Ah, ko bi bilo ves čas tako.«
»Ne skrbi, prijateljica. Še bo lepo.«
Besede tolažbe so mi sedle na ranjeno dušo.
Ura je odbila devet. Catherine je nemirno
iskala primerno obleko zame. To sem opazila in jo
vprašala, kam se ji mudi.
»Ha, ja no, hm … V bistvu grem s
Caspianom na sprehod in potem še na kosilo.«
»Resno?!« sem bila navdušena.
Vrata so se odprla in Caspian je zbegano
pogledal. »Kje si? Pri hlevih te čakam že celo
večnost!«
»Oh, oprosti. Ravno sem se pogovarjala z
Rose. Ja, samo primerno obleko še najdem in pridem!«
»Ja, no, gospodična, opravičujem se,
ker sem dobesedno vdrl v vašo spalnico.« Ozrl se je
name.
»Že v redu. Ampak veš, upam, da
osrečiš Catherine. To si res zasluži.«
»Seveda, to tudi nameravam,« je rekel
in nasmejan odšel iz sobe.
Ko je zaprl vrata, sva se s Catherine
spogledali in začeli vriskati. V sobo je pritekla
Penelope in vprašala: »Kaj pa vidve tako kričita?
Želita prebuditi vse zaspance?«
»Ne boš verjela! Catherine gre na
sprehod s Caspianom. Končno!« se mi je mudilo povedati
novico dneva.
»In na kosilo!« je dodala Catherine.
SEDMO POGLAVJE
Penelope je bila v petem mesecu nosečnosti.
Zdelo se mi je, da sem pri njej že dolgo. Med tem
bivanjem sta se Catherine in njen novi izbranec
zbližala. Vsa srečna sta preživljala te dni, medtem ko
sem jaz nesrečna razmišljala o svojem življenju.
Catherine in Penelope sta opazili moje slabo počutje,
zato sta me razveselili z majhno psičko Honey, s katero
sva se veliko sprehajali in se dobro razumeli.
Nekega oblačnega jutra sva se tudi
odpravili na sprehod po gozdu. Prečkali sva reko in
prišli do najine najljubše jase. Ozirala sem se naokrog
in spreletel me je slab občutek, da me nekdo opazuje.
Izza drevesa je stopil moj očim s svojim nesramnim
sinom Robertom.
»Glej, glej, glej. Koga pa imamo tukaj?
Pobeglo nevesto, ki želi odločati o svojem življenju.«
Ko sem ju zagledala, sem pograbila Honey.
Na jaso je v tistem trenutku stopilo še nekaj očimovih
služabnikov.
»Zahvaljujoč tvoji nekdanji
prijateljici, Laureen York, smo te našli, vemo tudi, da
živiš pri Penelope in zdaj boš z nami odšla domov,
kajti priprave na poroko z Mauricyjem že tečejo. Tokrat
ti ne bom dovolil pobegniti. Povzročila si mi že
ogromno preglavic …«
»Lepo, mar ne?!« sem ga prekinila. »In
naj ti bo jasno, tudi tokrat ne bom odšla s teboj.«
Čisto iskreno nisem vedela, kako bom to
izpeljala, vedela sem le, da z očimom ne grem.
»Sine, spravi to neubogljivo smrkljo na
svojega konja,« je ukazal očim. Robert je stopil s
konja in se mi začel približevati. Stopila sem nekaj
korakov nazaj, ko je na rjavem konju Robertu prekrižal
pot mlad svetlolasec. Imel je rahlo skodrane lase, nosil
je modro uniformo z mnogimi odlikovanji.
»Kako si drznete takole nadlegovati
mladenko?« je vprašal z močnim glasom.
»Vem, kaj je dobro zanjo ... Saj sem
vendar njen oče,« se je oglasil očim.
»Sem tudi slišal pogovor in ne boste mi
lagali, da ste njen oče, če ste očim. Če si želi
sama krojiti življenje, pa naj si ga.«
»Vi boste meni govorili, kaj je dobro
zanjo? Zanjo sem skrbel dobrih deset let. Kdo pa sploh
ste?«
»Sem grof Adalbert Seymur, sin enega
kraljičinih najvišjih uradnikov. Trenutno stojite na
mojem ozemlju in vedeti morate, da imam tukaj jaz glavno
besedo. V tem trenutku lahko pokličem kraljevo stražo.«
»Torej …« Nastal je molk in tišina,
potem pa hitri preobrat: »Mi se iskreno opravičujemo.
Prosim vas, ne kličite kraljeve straže. Še enkrat, res
nam je iskreno žal. Takoj bomo odšli.«
Robert se je zavihtel na konja in
pobegnil. Očim me je še enkrat jezno pogledal in tudi
on hitro izginil med drevesi. Šele takrat me je Adalbert
pogledal, stopil s konja in mi poljubil roko.
»Me veseli, gospodična …«
»Rose, Rose Napier. S spoštovanjem,
gospod grof.«
»Oh, prosim, kar Adalbert.« Po kratkem
premoru je nadaljeval. »Nočem biti vsiljiv, ampak kdo
so bili ti gospodje?«
»Moj očim, polbrat in njuni
služabniki. Očim želi, da se poročim s starim
markizom. A jaz želim živeti po svoje in se s tem ne
strinjam. Pobegnila sem iz internata k sestrični, ampak
kot ste najverjetneje slišali, tam ni več varno.«
Ni dolgo pomišljal: »Če želite, lahko
živite nekaj časa pri meni. Tudi vaša psička je
dobrodošla.«
»Ne vem, veste, imam še dva prijatelja.
In res nočem biti v napoto.«
»Ne, ne, ne. Saj ne boste. In tudi vaša
dva prijatelja se vam lahko pridružita.«
Malce sem razmislila in odgovorila: »K
vam bom prišla, ampak takoj, ko bom v napoto, mi,
prosim, to povejte.«
»Kot želite,« mi je smehljaje odvrnil.
Skupaj sva peš odšla do konjušnice,
kjer mi je pokazal svoje najboljše konje. Odpeljal me je
še na vrt in mi pripovedoval o svoji zbirki vrtnic. Nato
sva odšla v bogato okrašeno jedilnico. Na stenah so
bile slike slavnih slikarjev, razgled skozi okna je
zajemal celotno posestvo, kamini so bili okrašeni s kipi
rimskih bogov.
»Boste sedli?«
Obrnila sem glavo in zagledala Adalberta,
kako vprašujoče pogleduje proti meni.
»Da.«
Večerja je bila odlična, moja soba pa
prečudovita. Gledala je proti vzhodnemu delu vrta, kjer
je bila Adalbertova zbirka vrtnic.
***
Prebudilo me je sonce, ki je ravno
vzšlo. Nekaj časa sem še lenobno poležavala v
postelji in opazovala pokrajino skozi okno. Kmalu je v
sobo prišla služabnica.
»Dobro jutro, gospodična. Ste dobro
spali?« me je prijazno ogovorila.
»Sem, zelo dobro.«
»Gospod vas vabi k zajtrku na vrt.
Poslal me je in pričakuje vaš odgovor.«
»Na vrt? Samo oblečem se in pridem.«
Ko je služabnica odšla, sem skočila iz
postelje, si na hitro umila obraz, se oblekla, si uredila
lase ter odšla do veličastnega stopnišča. Tam je
stala gospa Antoniette. Prejšnji večer mi jo je
Adalbert predstavil kot glavno gospodinjo dvorca.
»Dobro jutro, gospa Antoniette. Me lahko
usmerite na vrt?«
Presenečeno me je pogledala in se mi
nasmehnila.
»Dobro jutro tudi vam. Pridite, vam bo
pokazala.«
Odšli sva po stopnicah skozi velika
lesena vrata, okrašena z rožami, in nato po kamniti
potki do mize, kjer me je čakal Adalbert. Antoniette sem
se zahvalila in Adalbertu voščila dobro jutro. Poljubil
mi je roko in me posedel na stol zraven svojega. Nasproti
je bil še en prazen stol. Spraševala sem se, za koga
je. Že v naslednjem trenutku pa se je prikazal moški,
približno Catherininih let. Predstavil se je kot grof
James Carey. Spreletel me je čuden občutek. Pozorno sem
ga opazovala. Izvedela sem tudi, da bo pri Adalbertu
ostal nekaj dni.
Po zajtrku sem poslala po Catherine. Sel
mi je povedal, da pride čez dva dni.
***
James je pritekel v hleve, kjer sva se
jaz in Adalbert ravno odpravljala na ježo.
»Adalbert, Adalbert! Stric mi je
pisal,« je rekel zadihano. »Čez dva dni moram oditi v
Francijo.«
»V Francijo? Kaj je vzrok za tvoje
potovanje?«
»Poiskal mi je ženo, čeprav nad tem
nisem ravno navdušen. Takrat ko se nisem poročil z
gospodično …« Za trenutek je utihnil.
»Hm, z gospodično …«
»Da, z Ofelijo Essex…« je stresel z
glavo.
»Ofelijo Essex?« sem začudeno
vprašala, medtem ko sta me Adalbert in James pogledala.
»Da. Jo poznate?« me je vprašal.
Po kratkem premisleku sem zanikala.
»Pripravili bomo poslovilno večerjo.
Kdaj natančno odideš?« je vprašal Adalbert.
»Navsezgodaj zjutraj,« mu je odgovoril.
»No, potem se vidimo po najinem
sprehodu.« Adalbert in jaz sva se odpravila.
***
»V resnici poznate Ofelijo Essex,
kajne?«
»Pravzaprav je ne poznam, ampak je
Catherine, moja prijateljica, govorila o njej. Čakajte,
James bi se naj z njo poročil, preden je odšel na
Irsko?«
»Da.« Adalbert me je z začudenjem
pogledal. »Kako veste, da je odšel na Irsko?«
»Tudi to mi je povedala Catherine. Je
njegovemu pokojnemu očetu ime Newt?«
»Res je.«
»Saj ne morem verjeti! Catherine misli,
da je umrl, ker se ni vrnil s potovanja. Ampak on je živ
in zdrav, kmalu pa bo spet odšel. Navsezgodaj zjutraj,
malo pred Catherininim prihodom. Joj, ne. To se ne sme
zgoditi.«
Proseče sem pogledala Adalberta:
»Pomagajte mi, da ju spraviva skupaj.«
»Z veseljem, ampak kako bomo zadržali
Jamesa?«
»Bog daj, da bo deževalo. Če bi
deževalo, bi James odšel pozneje …«
»… in tako bi se lahko srečala,« je
nadaljeval mojo misel.
Srečna, z velikim načrtom v mislih, sva
odšla proti dvorcu.
***
Pri večerji sem previdno opazovala
Jamesa. Catherine je imela srečo, da jo je ljubil
takšen moški. Bil je lep in zelo privlačen. V tistem
trenutku sem pomislila na Toma, a sem misli o njem takoj
opustila, saj še vedno nisem razumela, zakaj je poljubil
Laureen.
Večerja je bila pričakovano zelo
okusna. Imeli smo vse, kar smo si lahko zaželeli. Po
njej sem se z Jamesom in Adalbertom pogovarjala. Adalbert
je vmes izginil za nekaj trenutkov in se kmalu spet
prikazal. Ko smo zaključili naš pogovor, me je
Antoniette pospremila v sobo in mi pripravila kopel z
rdečimi listi vrtnic, čeprav tega nisem prosila.
Po kopanju sem odšla do postelje. Na
omarici sem zagledala rdečo vrtnico na beli ovojnici. Z
zanimanjem sem odprla pisemce in ga prebrala.
Draga Rose!
Nočem biti predrzen, ampak nocoj, ob
polni luni, bi Vam rad pokazal majhno jezerce, ki je eden
mojih najljubših krajev na tem posestvu. Čakal vas bom
pod stopnicami.
Adalbert
Pogledala sem po sobi in se nasmehnila.
Edina stvar, za katero mi je bilo žal, je bila ta, da
nisem imela sveže in čiste obleke. Ampak sem se vseeno
odločila iti.
***
Na nebu je sijala Luna, vsak trenutek se
je prikazovalo več zvezd. Zapihal je mrzel veter in z
Adalbertom sva se pomaknila bližje drug k drugemu.
Sramežljivo sva se spogledala in se nasmehnila.
Sprehodila sva se do vrtne klopi in se
usedla.
»Kako lepo je.«
»Tudi vi ste lepi,« je odvrnil
Adalbert. »Z vami se lahko primerjajo samo zvezde.
Sijejo tako kot vi.«
»To je daleč najlepši kompliment, ki
sem ga do sedaj dobila, Adalbert.«
»Povem vam, da ste vi razlog mojih
neprespanih noči in da sem vsak dan vesel, da lahko
gledam vašo lepoto.«
»Žal mi je, da ste zaradi mene tako
nemirni. Upam, da se zavedate, da ste mi v veliko pomoč.«
Namenil mi je nasmeh in jaz sem mu ga
vrnila. Pogledala sva se in si dolgo zrla v oči.
Trenutek je pretrgal oglušujoč zvok zvona. Prestrašeno
sva se obrnila.
»Kaj se je zgodilo?« sem vprašala.
»Požarni zvonec. Nekaj gori! Pridite z
mano, Rose.«
Stekla sva po potki do dvorišča in
videla, da gori del konjušnice. Adalbert je naročil
služabniku, naj zbudi konjarja in ta naj spravi konje na
varno.
»Rose, vas bom pospremil do sobe, če se
strinjate.«
»Seveda!«
Ko sva prispela, sem zaskrbljeno vprašala:
»Ali bo vse v redu?«
»Ne morem verjeti, da vas skrbi kaj takšnega,
ampak da, vse bo v redu.« Nasmehnil se je, me na hitro
poljubil, nato pa zaprl vrata in odšel.
Začudeno sem pogledovala proti vratom in
nisem mogla verjeti, kaj se je pravkar zgodilo. Nasmejana
sem se ogledovala v zrcalu in se dotikala svojih lic.
Opazila sem, da sem zardela.
Danes je bilo čarobno.
Utrujena sem legla v posteljo in
razmišljala o Adalbertu.
OSMO POGLAVJE
Naslednji dan so me zbudili prvi sončni
žarki. Kmalu zatem je v sobo prišla Antoniette. Ko je
videla, da sem budna, se je prestrašila.
»Oh, gospodična! Ste že pokonci?
Gospodič Adalbert mi je včeraj naročil povedati, da
vas po zajtrku vabi v svoj kabinet. Rekel je tudi, da si
lahko sposodite eno od oblek njegove sestre.«
»Dobro. Bi mi prosim pomagali izbrati
obleko? Danes želim biti nadvse ljubka.«
»Seveda vam bom v pomoč.«
Na hitro sem se umila, potem pa sem z
Antoniette kar v spalni srajci šla v sobo Adalbertove
sestre. Ko je odprla omaro, sem vanjo strmela z odprtimi
usti. Omara je bila polna razkošnih oblek.
»Vam bi se zelo podala rožnata obleka z
vrtnicami,« me je strokovno ocenila Antoniette. »Ali pa
mogoče svetlo vijolična iz kašmirja. Lahko pa bi
izbrali tudi nebeško modro obleko. Kaj menite?«
Pokazala sem na modro obleko: »Ta mi je
zelo všeč. Zraven bi lahko uporabila svojo biserno
ogrlico.«
»Torej bova vzeli kar to. Zdaj pa hitro
v vašo sobo, kajti ne bi se spodobilo, da vas kdo vidi v
spalni srajci.«
V sobi mi je Antoniette uredila še lase
in, res, izgledala sem prav ljubko. Po zajtrku sem bila
zelo vznemirjena. Prišla sem pred vrata Adalbertovega
kabineta. Nekaj časa sem hodila gor in dol po hodniku,
nato pa vendarle vstopila.
Adalbert je stal ob oknu in gledal na
vrt. Knjige s polic so bile na tleh, enako listi s
pisalne mize. Hitro sem stopila do njega in ga prijela za
ramo. S solznim obrazom se je obrnil in padla sva si v
objem.
»Umrl je,« je spregovoril.
»Kdo je umrl?« sem zaskrbljeno vprašala.
»William! William je umrl. Naj bo
preklet tisti, ki ga je ubil! Kako naj zdaj mirno živim,
če pa vem, da ga nikoli več ne bo nazaj? Imela sva
načrte, kako bova zgradila novo graščino, veliko bolj
razkošno, kot je ta. Vedno je imel boljše ideje kot
jaz, a ni imel dovolj denarja, da bi to storil sam! Denar
imam jaz, on ima ideje. Ostal pa je samo denar!« je
govoril v joku.
»Zakaj sem ga sploh pustil na vojaško
akademijo? Zakaj? Če ne bi šel tja, bi lahko zdaj tukaj
gradila najino graščino. Ampak njega ni več, po
zaslugi nekega tepca, ki ga je sovražil. Rose, kaj naj
naredim? Kaj? Kako naj se pomirim? Kako naj živim
naprej?«
»Adalbert, pomirite se. Naspati se
morate. Potem boste lahko trezno razmišljali. Pridite,
pospremila vas bom do sobe.«
»Boste ostali z mano, Rose?« me je vprašal,
kot bi bil majhen srnjaček, ki ga je potrebno
zaščititi pred volkovi.
»Seveda bom. Pridite.« Odšla sva iz
kabineta naravnost v njegovo sobo. Po nekaj minutah je
zaspal. Tiho sem se splazila iz sobe in poiskala
Antoniette. Prosila sem jo, da skupaj pospraviva kabinet.
»Antoniette, kdo je William?«
»Oh, William. Mlajši brat grofa
Adalberta. Pred sedmimi leti, ko je Adalbert obiskoval
vojaško akademijo, je William poskušal prepričati
svojega očeta, da bi tudi sam odšel tja. Oče se ni
strinjal in tako je William ostal doma. Čez leto dni je
oče umrl in ravno takrat je Adalbert prišel domov ter
prevzel posest in ime. William je z akademijo počakal
eno leto, ker svojega brata ni želel vznemirjati. Zaradi
očetove smrti je bilo to leto žalovanja,« mi je
pojasnila.
»In kako je potem William prišel na
akademijo?«
»Dolgo je prosil grofa, da mu dovoli
oditi tja. In nazadnje se je Adalbert vdal. William je
naposled odšel na akademijo. Uspešno je opravil prva
štiri leta. In zdaj, peto leto, ko bi moral končati, je
tragično umrl. Podrobnosti bi morale biti v pismu, ki ga
je danes zjutraj prejel grof.«
»In kje je to pismo?« sem vprašala.
Antoniette se je zamislila.
»Grof je vsa bratova pisma vedno hranil
za znanstvenimi knjigami. Tam je imel skrinjo, ampak
nisem prepričana, če je še tam.«
»Poglejva!«
Antoniette je zaklenila vrata in stopila
do knjižne police. Previdno je odmaknila debelo knjigo.
»Tukaj je!« je vzkliknila.
»Mislite, da je zaklenjena?«
»Samo na en način lahko to ugotoviva.«
Prijela je pokrov, poskusila odpreti in
navdušeno kriknila: »Ni!«
Čisto na dnu je bilo pismo. Radovedno
sva ga odprli in brali:
Dragi brat!
Frederick piše v mojem imenu. Sam
nisem več sposoben. Rad bi ti povedal, da mi je zelo
žal, ker ne bova uspela uresničiti najinih načrtov.
Borili smo se proti francoski akademiji. Šlo je samo za
preizkušnjo, ampak očitno eden izmed francoskih
akademikov tako zagrizeno sovraži Angleže, da sem
zaradi njega utrpel najverjetneje usodne poškodbe.
Prosim te, dragi brat, sprejmi to kot moj nov začetek.
Ne naredi neumnosti, ne išči krivca. Vedi, da sem se
vedno ravnal, kot si mi svetoval. Rad bi, da ti ostanem v
lepem spominu. Prosim, uresniči najine načrte. Vse
listine imaš v moji sobi pod posteljo. Uživaj v
življenju, kot jaz ne bom nikoli.
William
P. S.: Spoštovani Adalbert, vaš brat
je umrl osmega septembra zjutraj. Preživel je noč in
njegove zadnje besede so bile: »Frederick, prosim,
povejte mojemu bratu, da odhajam z najlepšim spominom
nanj.« Potem je zaprl oči in ugasnil za vedno. Iskreno
sožalje Vam izreka celotna akademija.
Frederick
Z Antoniette sva se spogledali s solzami
v očeh in se objeli.
»Nisem ravno prepričana, da grof ne bo
posredoval. Tistemu, ki mu je umoril brata, se bo
maščeval. Pojdite v njegovo sobo, vzemite knjigo in
čakajte, da se zbudi. Potem naročite čaj in se
pogovarjajte o večerji za gospodiča Jamesa. Ne
pogovarjajta se o smrti.«
»Storila bom, kot ste rekli,
Antoniette.«
Vzela sem knjigo in šla v Adalbertovo
sobo. Sedela sem tam, ga gledala in si predstavljala
moškega od včeraj. Naposled se je le zbudil.
»Kaj počnete tukaj?«
»Opazujem vas. Naročila bom čaj,« sem
rekla po Antoniettinih navodilih. »Kakšna bo večerja
za gospoda Jamesa?« sem vprašala.
»Razmišljal sem, da bi jo imeli mi
trije sami na vrtu. Kako se vam zdi?«
»Odlično.«
V sobo je vstopila Antoniette: »Večerja
je pripravljena.«
»Hvala vam, Antoniette. Takoj prideva.«
Po večerji me je Adalbert povabil na
sprehod. Govoril je o svojem bratu, kako lepo sta se
imela, ko sta odraščala … Zdelo se je, kot da sploh
ni umrl.
***
Prišel je dan Jamesovega odhoda in
Catherininega prihoda. Zgodaj zjutraj me je zbudil dež.
Vstala sem z nasmehom na obrazu, kajti vedela sem, da bo
James lahko odšel šele po kosilu, Catherine pa pride
pred njegovim odhodom.
Pred zajtrkom sem poiskala Adalberta.
Tudi on se je nasmejal, ko me je zagledal.
»No, najin načrt bo uspel.«
»Ja, komaj čakam.«
Z Adalbertom sva skupaj pojedla zajtrk.
Nato sva odšla v kabinet, kjer naju je čakal James.
»Očitno ti ni uspelo oditi navsezgodaj
zjutraj,« je smeje rekel Adalbert.
»Res je. Ampak po kosilu bom pa res odšel.«
»Kakor želiš.« Adalbert me je
pogledal, se nasmejal in se obrnil proti Jamesu: »Ampak
gostjo dobimo.«
James je radovedno pogledal: »Jo
poznam?«
»Na to vprašanje ne bom odgovoril.«
»Naj bo presenečenje,« sem se vmešala.
***
Prišel je čas kosila. Jaz, James in
Adalbert smo sedeli v dnevni sobi. Smejali smo se, ko je
v sobo vstopila Antoniette.
»Gospodična Catherine je prišla.«
»Catherine?!« naju je pogledal James.
Njegov pogled je bil začuden. Pokimala sem mu, on pa je
stekel skozi vrata. Z Adalbertom sva se spogledala in
odhitela za njim. Na najino srečo ga je na hodniku po
pomoti ustavila ena od služabnic. Prerinil se je naprej,
tudi midva. Obstal je na mestu, kjer si lahko videl vhod.
Midva sva stala za njim. Pred nami pa Catherine. Potem
sta se z Jamesom nasmejala in si stekla v objem.
»Oh, moja draga Catherine! Kako sem vas
pogrešal.«
»Tudi jaz vas, predragi James. Ne morem
verjeti, da ste preživeli! Mislila sem, da …« James
ji je s prstom pokril ustnice.
»Ne govoriva o tem, predraga.« James je
utihnil za trenutek in si ogledoval Catherine. »Niste se
spremenili od najinega zadnjega srečanja. Še vedno ste
izjemni kot prvi zvonček spomladi.«
Potem sta pogledala naju. Spogledala sva
se in oba zardela.
»Vidva sta načrtovala tole, kajne?«
»Prav imaš, James. Res je. Ampak poglej
vaju, tako mlada in tako zaljubljena.«
»Adalbert, dolgujem ti uslugo. Pisati
moram stricu, da sem že našel nevesto. Zdaj pa bi lahko
šli za mizo, kajne?«
»Jaz se strinjam. Hvala vam, gospod
Adalbert, in tebi, prijateljica.« Cathrinine besede so
prihajale iz srca.
»To si si tudi zaslužila!« sem morala
potrditi svoje misli.
»Catherine, prosim, kličite me kar
Adalbert. Rosini prijatelji me lahko kličejo kar po
imenu.«
James in Adalbert sta odšla naprej,
Catherine pa je stopila do mene.
»Nova ljubezen, a? Ta Adalbert je kar
prisrčen. No, kako gre?«
»Oh, Catherine, nič nimava. Mogoče bo
kaj več iz tega čez nekaj časa.«
»Ja, lepo bi bilo.«
Hitro sva tudi midve odšli za Adalbertom
in Jamesom.
DEVETO POGLAVJE
Zbudila sem se pred zoro. Z razmršenimi
lasmi sem sedla pred kamin. Razmišljala sem o Catherine
in Jamesu, o njuni lepi prihodnosti. Želela sem si
takšne romance. Iz sanjarjenja me je zbudil smeh. Prej
nisem opazila, da Catherine ni v sobi. Ogrnila sem se in
potiho odšla po stopnicah. Vrata na teraso so bila rahlo
priprta. Previdno sem pogledala na vrt in videla
Catherine in Jamesa blizu skupaj. Opazovala sta
ugašajoče se zvezde, se smejala …
»Kako sta zaljubljena,« je tišino
prekinil Adalbertov glas.
Prestrašeno sem ga pogledala, on pa se
je nasmehnil.
»Boste čaj?« je vprašal.
Pogledala sem zaljubljenca, nato
Adalberta in pokimala.
»Ste slabo spali?« je vprašal, ko mi
je podal skodelico.
»Ob mlaju vedno slabo spim,« sem
odvrnila po požirku zeliščnega čaja.
Z Adalbertom sva se spogledala in se
nasmehnila. Nisem odmaknila pogleda, tudi on ne.
Catherine in James sta stopila v sobo in trenutka je bilo
konec.
»Kaj pa vidva delata pokonci?« je vprašal
James.
Oba naenkrat sva skomignila z rameni in
vsi smo planili v smeh. S Catherine sva kmalu zatem
odšli v spalnico. V sobi je služabnica prižgala ogenj.
Sedli sva pred kamin.
»No?« je rekla.
Nedolžno sem jo pogledala in se
nasmehnila. Smeje je odkimala in odšla v posteljo.
Gledala sem za njo in jo videla srečno z veliko
družino.
***
Opoldne me je Adalbert poklical v svoj
kabinet.
»Rose, bi bili moja spremljevalka na
letnem kraljevem plesu v maskah. Bilo bi mi v čast, če
bi vas smel predstaviti kot svojo spremljevalko. James in
Catherine se ga bosta udeležila.«
»Oh, Adalbert, tudi meni bi bilo v
čast.«
»Odlično, torej jutri odrinemo.
Pripravite vse potrebno. Očetova znanka v Londonu je
šivilja in rad bi, da se s Catherine po našem prihodu
odpravita k njej. Imeli bosta najlepši obleki.«
»Ampak, to res ni potrebno.«
»Ne, vztrajam. Prosim vas, Rose.«
Stopil je k meni, me prijel za roko in jo poljubil.
»Res nočem, da zaradi plesa in oblek
porabite veliko denarja.«
»Je že dobro. Vem, kaj delam.«
Pokimala sem in se odpravila proti
vratom.
»In Rose … hvala …«
Namenila sem mu nasmeh in se odšla
pripravit za naše potovanje.
***
Potovanje v London je bilo mirno.
Nastanili smo se pri Adalbertovi teti. Jaz in Catherine
sva imeli skupno spalnico. Preden sva zaspali, sva se
pogovarjali o novih oblekah. Obe sva bili zelo
vznemirjeni.
Naslednje jutro sva odšli k šivilji.
Lizzie, tako ji je bilo ime, naju je izmerila.
»Komaj čakam, da vidim svojo obleko!«
je vzkliknila Catherine. »Na plesu v maskah bova najlepši!«
Zaplesali sva po sobi in se smejali.
Vstopil je James, objel Catherine in naju spremil na večerjo.
***
Kmalu sva dobili svoji obleki. Bili sta
čudoviti.
»Danes zvečer bova končno plesali v
kraljevi plesni dvorani. V najlepših oblekah se bova
vrteli z najboljšima plesalcema …«
»Nedvomno.«
Catherine je sedla k meni na posteljo, me
navihano pogledala in začela: »Tam nekje se bo pojavil
lepi neznanec. Ti, Rose, boš samo gledala in nemočno
stala. Ko te bo neznanec pogledal, bo tvoje srce
vztrepetalo. In potem bomo plesali in vidva bosta skupaj
in ti boš vsa zaljubljena …«
»Ne, ne, Catherine,« sem ji smeje
rekla. »To se ne bo uresničilo.«
Nepremično me je gledala, pokimala in
vstala. Sredi sobe se je ustavila: »Tisto s plesom bo
res. Boš videla.«
Gledala sem jo, kako je odhajala. Nato
sem legla na posteljo in zrla v strop. Kaj če res
spoznam lepega neznanca in se zaljubim do ušes? Ne, ne.
To se meni ne more zgoditi.
***
Prišel je večer. S Catherine sva se
oblekli in kot princeski prišli v sprejemnico. James in
Adalbert sta gledala z odprtimi usti. Pohvalila sta najin
izgled.
***
Plesna dvorana je bila vsa v blišču.
Vse je bilo popolno, do najmanjše podrobnosti. Ob
straneh so stale mize, z njih pa so vabila raznovrstna
vina in različne slaščice. Osrednji prostor je bil
namenjen plesu.
Pogledala sem v strop in se čudila
lepoti.
»Mar ni prečudovit?« me je nežno
vprašal Adalbert.
»Prav zares.«
»Bi me počastili s prvim plesom, Rose?«
»Z največjim veseljem,« sem mu smeje
odvrnila.
Postavili smo se v krog in začeli
poplesavati. Neopazno sem iskala Catherine in jo končno
opazila plesati ob postavnem mladeniču. Skupaj sta se
smejala in zanimalo me je čemu. Moje ugotavljanje je
zmotila menjava soplesalcev. Želela sem se posvetiti
plesu, a mi je pogled kar naprej uhajal k skrivnostnemu
plesalcu. Čisto po naključju sem zadnji ples odplesala
z njim.
Ob koncu se mi je nasmehnil in rekel.
»Se vidiva jutri, gospodična.«
Ob njegovih besedah me je spreletel
čuden, a lep občutek. Prenehala sem sanjariti in
pohitela k druščini.
Nevedno sem vprašala: »Je res jutri še
en ples?«
»Seveda. Letni kraljevi ples pomeni
plesno trinočje,« mi je pojasnil James.
Catherine je bila navdušena: »Veš, kaj
to pomeni?!«
»Nisem čisto prepričana.«
»Jutri dobiva novi obleki.«
Ob njenih besedah je Adalbert pokimal.
»Pa saj nisva naročili nobenih oblek,«
sem zmedeno odgovorila.
»Res je, kajti drugo obleko izbere
spremljevalec.«
Pogledala sem k Adalbertu, on pa se je
nasmejal. Zanimalo me je, kdaj lahko obleko vidim.
Catherine mi je povedala, da jih bova videli pri ponovnem
obisku šivilje Lizzie.
***
Doma sem poiskala Adalberta. Sedel je na
terasi in gledal zvezde. Tiho sem se mu pridružila.
»Na tretjo noč bom nosila isto obleko
kot danes. Ne želim vam povzročati stroškov …«
Utihnila sem, ko me je prijel za roko.
»Ne skrbite, Rose. V veselje mi je
skrbeti za nekoga. In ne boste nosili iste obleke. Jutri
boste ponovno odšli k Lizzie in na tretjem plesu boste
najlepši do zdaj. Prosim vas, ne skrbite zaradi denarja.«
Nežno sem se mu nasmehnila in on me je
iznenada poljubil.
»Rose, ljubim vas. Želim si, da boste
tudi vi mene nekoč.«
Nisem vedela, kaj naj rečem. Znova je
začel on.
»A pomembno je, da vam ostanem v lepem
spominu, zato ne bom silil v vas.«
Oddahnila sem si, nasmehnila sva se drug
drugemu, nato pa sem vstala in šla v sobo. Sedla sem
pred kamin in gledala v ogenj. Kmalu sem zaslišala
Catherine, ki je prišla v sobo.
»In kako se ti je zdel ples?« me je
vprašala. Sprva je nisem slišala in me je morala
stresti iz sanjarjenja.
»Gospodična zasanjana? Hej! Rose, takoj
mi povej, o čem razmišljaš.«
»Res želiš izvedeti?«
»Jasno. V tvoji glavi se vedno plete kaj
zanimivega.«
»No, prav. Adalbert me je poljubil in
rekel, da me ljubi in si želi, da bi tudi jaz nekoč
ljubila njega …«
»… ampak …«
»Preprosto ga nočem prizadeti, tako
dober je z mano.«
Po kratkem premoru sem nadaljevala.
»Nikoli ga ne bom ljubila. Ključ mojega
srca ima samo človek, s katerim nikoli več ne bom
prišla skupaj.«
»Ga poznam?« je nagajivo dejala.
»Seveda ga poznaš.«
»Vidim, da ta pogovor pelje samo v
solze, zato te bom vprašala, kako je bilo danes na
plesu?«
»Zgodilo se je točno to, kar si rekla,
da se bo,« sem rekla, strmeč v ogenj.
Catherine je veselo vzkliknila in
zaplesala po sobi.
»Vedela sem, vedela!«
Stopila sem k njej in jo posedla.
Nagajivo se mi je smejala in skoraj cvilila od veselja.
»Zaradi tebe celo noč ne bom spala …«
sem ji rekla.
»Zakaj? Kaj če je to priložnost, da
pobegneš nekam stran? Kaj če je on moški tvojega
življenja?«
»Pa kaj še …« sem preprečila njeno
sanjarjenje.
Veselo je zaploskala in odšli sva v
posteljo.
DESETO POGLAVJE
Zjutraj sva dobili s Catherine zajtrk v
posteljo. Po njem sva vznemirjeni odšli v sprejemnico,
kjer sta čakala Adalbert in James z najinima oblekama.
Ko sem zagledala svojo, nisem mogla verjeti svojim očem.
Z rožnato svilenim krilom in belim steznikom je bila
angelska. Zahvalila sem se Adalbertu in pogledala za
Catherinino obleko. Njena je bila nebeško modra z belim
steznikom.
»Želela sva pokazati, da na ples
prihajamo skupaj in da sta vidve najboljši prijateljici,«
je pojasnil Adalbert.
V sobi je Catherine legla na posteljo,
jaz sem sedla na stol in veselo sva se nasmihali druga
drugi. Bili sva srečni.
»Komaj čakam, da spet zaplešem po
tisti dvorani,« je Catherine predrla tišino.
»Tudi jaz. Predstavljaj si, spet bomo
obdani s prelepimi stenami, obloženimi mizami …
Popolno bo!«
***
Do večera sva bili s Catherine na trnih.
Komaj sva čakali, da spet stopimo v plesno dvorano. A
bilo me je tudi strah. Kaj če skrivnostni lepotec ne
pride na ples? Kaj bom potem?
V dvorani je že bilo veliko ljudi.
Skrivnostnega mladeniča nisem opazila nikjer. Catherine
me je povlekla k obloženi mizi, kjer sem lepotca
odmislila.
Po nekaj plesih je končno prišel in
videla sem, da sam. Postavili smo se v krog in začeli s
plesom. Po nekaj korakih sem si zaželela svežega zraka,
zato sem stopila ven. Ravno sem globoko vdihnila, ko sem
iz teme zaslišala mil glas.
»Je notri prehrupno za vas?«
»Oh, prestrašili ste me!«
»Oprostite.«
»Nič za to. In ja, notri je kar hrupno,
a zaželela sem vdihniti svež zrak.«
»Kako sem nevljudna. Sem Lettice York.
Verjetno poznate mojo sestrično in brata. Nista najbolj
prijazne vrste.«
»Ja, slišala sem zanju. Mimogrede, jaz
sem Rose Napier.«
Podali sva si roki. Prijazno sva se
pogovarjali kar nekaj časa in ugotovila sem, da se zelo
razlikuje od svoje sestrične. Povabila sem jo, da se
pridruži moji družbi in z veseljem je sprejela. Prišli
sva do Catherine, Jamesa in Adalberta.
»Spoznajte mojo prijateljico, Lettice
York.«
»Me veseli,« je rekla sramežljivo.
Ko se je spogledala z Adalbertom, so se
jima zaiskrile oči. Vsi trije smo to opazili in se
počasi umaknili. Od daleč smo ju opazovali in se
smehljali. Bili smo veseli zanju.
Kmalu se je začel nov ples. Postavila
sem se nasproti Adalberta in Lettice. Oba sta bila
nasmejana do ušes. Ne morem verjeti, kaj počne
ljubezen.
Šele ko smo začeli plesati, sem
opazila, da stojim ob oboževanem neznancu. Pri plesu sva
se gledala v oči in kljub maski sem opazila majhne
iskrice. Njegove oči so prekipevale od sanjavosti in
topline.
Ob koncu plesa mi je na uho zašepetal:
»Pojdite z menoj.«
Vsa vznemirjena sem mu sledila na vrt z
vrtnicami. Obdajale so središče vrta, kjer so stale
bele klopi, pred njimi pa manjši vodnjak z grško
boginjo Venero v središču. Sijala je polna luna, z
lepotcem sva se držala za roki. Kako romantično!
Pokazal je na klop, kamor sva sedla.
Dvignil je pogled k meni, se mi nasmejal, me prijel za
roko in jo poljubil.
»Gospodična, ne želim biti predrzen,«
je spregovoril z žametnim glasom.
Namenila sem mu najlepši nasmeh, kar jih
premorem. Če bi bil to zadnji trenutek mojega
življenja, bi bila najbolj srečno bitje na svetu.
»Zelo ste lepi. Vaša angelska lepota je
zaslepila moje oči. Pravila pravijo, da se odkrijemo ob
polnoči, a jaz bi vam svoj obraz pokazal zdaj. Vedeti
morate tudi, da kar koli se zgodi, vas bom vedno ljubil.
Gospodična, želite videti moj obraz?«
»Gospod, z vami želim plesati do
večnosti. Prosim, pokažite se.«
Skrivnosti mladenič je z obraza potegnil
svojo masko. Ko sem uzrla njegov obraz, so se mi v glavi
prikazali dogodki, ki sem jih preživela s tem človekom.
Gledala sem ga s solzami v očeh in končno odmaknila
pogled v nasprotno smer. Zaprla sem oči in solze so
spolzele po licih. Nisem več zdržala, zato sem vstala
in stekla proč. Želela sem stran od njega, ki mi je v
preteklosti povzročil toliko bolečine.
Moje srce ni želelo oditi in si je
želelo, da bi lepotec tekel za menoj, a za razum je bilo
to preveč.
Tudi njegovo srce ni zdržalo, zato je
tekel za mano. Moj princ na belem konju me je dohitel in
me zgrabil za nadlahti.
»Rose, prosim, poslušaj. Zavoljo sebe
poslušaj, kar ti imam povedati,« je rekel proseče.
Pogledala sem ga v oči, on pa mene.
Počasi sem vdihnila in ga objela. Njega, mojega
sanjskega moškega. Mojega Toma.
Raznežena sva počepnila, jokala od
sreče in veselja. Spet sem čutila njega, njegovo toplo
telo. Spet sem imela nekoga, ki me bo zaščitil v vsakem
trenutku, ki me bo ljubil do konca življenja.
»Tom, tako zelo sem te pogrešala.«
»Tudi jaz tebe, ljubezen moja.«
Nasmejana, s solzami sreče v očeh sva
se poljubila.
»Rose, tisto z Laureen je bila pomota.«
»Tom, vem, da me nikoli ne bi prevaral.
Mi boš lahko odpustil, ker sem dvomila o tebi?« sem ga
prekinila.
Nasmehnil se je, mi pokimal in rekel:
»Seveda, lepotica. Ampak obljubiti moraš, da boš z
mano do konca življenja, da bova imela veliko otrok, da
bova živela v miru.«
»Kot želiš,« sem mu odgovorila in ga
spet objela.
Snela sem svojo masko, nato pa sva z roko
v roki odšla v plesno dvorano. Odšla sva k Catherine,
Jamesu, Adalbertu in Lettice. Catherine se je obrnila k
nama in nasmejana, a presenečena pogledala Toma, nato
še mene. Objela me je. Obrnila se je k ostalim ter jim
predstavila Toma. Segli so si v roke.
Začel se je nov ples in vrteli smo se v
ritmu glasbe. Nato smo odšli k Adalbertu in se še dolgo
v noč pogovarjali.
Naslednje jutro je na dom Adalberta
prispelo pismo, naslovljeno name.
Gospodična Rose!
Na žalost Vam moram sporočiti, da je
vaš očim prejšnjo noč izdihnil. Vem, da ga nikoli
niste najbolj marali, a povem vam, da ste podedovali kar
nekaj premoženja. Vaša mama je namreč pred smrtjo
napisala pismo, v katerem gospoda Marlowe prosi, naj
bogastvo pravično porazdeli med otroke. Vaš polbrat je
po očetovi smrti odplul k sorodnikom in se poročil z
Laureen York, bogato londonsko vdovo, ki jo menda
poznate. Najverjetneje ne veste, ampak Vaš oče je imel
malo izven Londona veliko vilo. Naslov posesti sem Vam
priložila. Tam sem prvič stopila v svojo službo in če
dovolite, bi Vam v to vilo prišla služit. Prosim Vas,
hitro mi odpišite.
Vaša zvesta služabnica Sofia
Brez razmišljanja sem v roke vzela list
papirja in Sofio povabila v London. Novico sem povedala
tudi ostalim. Ko je Adalbert videl naslov na listku, smo
ugotovili, da je to posestvo v njegovi soseščini.
Povedala sem jim tudi, da je umrl očim, a glede tega
nisem bila prav nič prizadeta.
***
Tom in jaz sva se kmalu preselila na
svoje. Služila nama je Sofia in še nekaj mladih
služabnic. Nato je sledila poroka, ki je bila sanjska.
Kmalu sva dobila prvega sina, ki sva ga poimenovala po
Jamesu, nato hčerki Penelope in Catherine; za njima sta
se rodila Adalbert in Lettice; zadnji, najbolj sladek
otrok pa je bil sin Philip. Vsi so se dobro poročili in
živijo srečno. Jaz pa sem se na stara leta odločila
zapisati spomine iz mladosti.
EPILOG
Rose Lancaster, moja mati, je umrla 24.
decembra 1658, ko je nam, svojim zanamcem, svojemu največjemu
zakladu razkrila svojo preteklost. Bili smo veseli, da je
dočakala tako visoko starost in da je na oni svet odšla
mirna, v prepričanju, da jo njeni otroci podpiramo v
vsem, kar je storila v življenju. V njenem dnevniku sem
prebral: »Preden zapustim zemeljsko življenje, bi
rada svojim otrokom razkrila svojo preteklost. Le tako
bom odšla brez kakršnega koli nemira.«
V dnevniku je za 24. december pisalo: »Moji
otroci so največji zaklad, ki sem ga imela. Ampak pride
čas, ko se moraš tudi največjemu zakladu odreči.
Odhajam v miru in se v večnosti pridružujem ljubljenemu
Tomu.«
Philip Lancaster
