Glasovalna številka: PR126

Evelin Pipan

ŽALOSTI NI KONCA

OŠ Solkan

 

Laura.

Vitka, visoka postava, dolgi zlati lasje, ki na soncu zažarijo. Njena polt je  bela kot sneg, njene ustnice so rdeče kot kri. Je edinka, bližnjih sorodnikov nima, ker so že vsi umrli. Le babica je še, ta  pa tako rekoč živi na drugem koncu sveta, v Avstraliji.

Tudi Laurino srce je zlato, saj rada priskoči prijateljem na pomoč, ko jo potrebujejo. Njena največja strast so pesmi. Tudi sama jih je nekaj napisala, ampak so na žalost vse končale v najbolj založenem predalu pisalne mize.

Seveda ima Laura zelo rada živali. Za enajsti rojstni dan je od očeta dobila psa Maxa, ki gre povsod z njo. Ta pes je praktično njena senca. Imela je tudi puhastega hrčka, ampak ga je zaradi stalnih selitev iz mesta v mesto podarila otrokom v sirotišnici.

Že kot otrok je veliko potovala, ker je bil njen oče zdravnik, zato je bila njena družina le en mesec v letu doma, v Ankaranu, kjer je imela Laura prijatelje.  Seveda pa Laura ni obiskovala šole kot vsi drugi, zato se je šolala kar doma.

Čas je kar letel, ko se je družina selila iz ene evropske prestolnice v drugo, toda bila je srečna, ko se družina spet vrnila v Ankaran. Spet je videla prijatelje!

Po dveh dnevih v majhnem obmorskem mestecu se je Laurin oče odločil, da povabi mamo na večerjo. Ker sta bila starša še vedno v strahu za svojo edinko, sta poklicala varuško Greto. Ta ženska pa je bila do Laure neprijazna, saj je  bila noro zaljubljena v njenega očeta in je naskrivaj poljubljala njegove slike.  “Prava nora ženska!” si je večkrat povedala Laura.

Kosta bila Laurina starša na večerji, je očetu zazvonil telefon. Klicali so iz bolnišnice, da mora nujno priti tja. Zunaj je lilo in Laurin oče je vozil zelo hitro. Tako je izgubil nadzor nad vozilom in se zaletel v avto, ki je peljal po nasprotnem pasu. Laurina mama, ki ga je čakala ob polni mizi dobrot, je prejela klic, ki jo je šokiral.

Takoj se je odpravila domov, poiskala hčerko in ji v obupu sporočila žalostno novico. Tudi dekle je bilo pretreseno, poiskalo je očetove slike. Ob njih se je podoživljala  vse trenutke, ki sta jihz očetom preživela skupaj. V tistih trenutkih ji je bil pes Max v  največjo tolažbo. S svojimi vragolijami jo spravljal v smeh in jo spominjal  na očeta, ko so se skupaj igrali. Bil je res najboljši pes na svetu. Ob pregovoru, da je pes najboljši prijatelj, se je bridko nasmehnila.

Naslednje jutro je morala Laura zgodaj vstati, ker sta z mamo morali k družinskemu odvetniku. Izvedeli sta, da je večino hiše dobila Laura, nad tem pa mama ni bila niti malo navdušena, saj je od moža podedovala samo denar. Precejšnjo vsoto denarja. Ko sta opravili pri odvetniku, sta odšli v župnišče, da bi se dogovorili za mašo zadušnico.

Ta je bila čez tri dni. Prišlo je veliko ljudi, saj je bil Laurin oče ”velik človek“. Po obredu pa je Laura slišala Greto, ko je svoji prijateljici razlagala, da je za smrt kriva Laurina mama. Laura je bila v tistem trenutku zelo jezna in ji je le neprijazno zabrusila:” Tiho! Kaj čvekaš?” Na zadušnici so se tri ženske srečale zadnjič.

Pozneje sta Laura in mama odšli na pečino, kajti  oče je želel, da njegov pepel vržeta v morje.

Očetova smrt je predstavljala prelomni trenutek. Življenje se je Lauri obrnilo na glavo. Njena mama je bila velikokrat zdoma in je na veliko trošila denar. Laurini prijatelji so prekinili vse stike z njo. Tako je bila Laura cele dneve sama, družbo ji je  

delal le Max.

Z mamo sta se videli le zvečer in še takrat  skoraj nista  spregovorili.  

Žalost, dolgčas, samota in osamljenost. Vse do Laurinega šestnajstega rojstnega dne. Takrat je namreč Laura povedala mami svojo rojstnodnevno željo, in sicer da bi se rada šolala kot njeni vrstniki.

Sprva se mama ni strinjala, ampak ob tolikem moledovanju je le popustila.

Šola, na katero se je vpisala Laura, je zelo draga. Tu ni imela prijateljev in vsi so se je izogibali. V šoli ji je šlo zelo dobro, imela je dobre ocene, vse dokler se razmere doma niso drastično spremenile. Na slabše. Mama je ves denar zafrčkala, primanjkovalo ga je, zato se je odločila iskati službo. Noben delodajalec je ni želel sprejeti, ker je v družbi veljala za “morilko”. Laura si ni znala razložiti zakaj. Položnice so se kar nabirale in Laura si ni mogla več privoščiti šolanja, ker mama že dva meseca ni poravnala šolnine. Največji udarec pa je bil, ko jima je država odvzela še hišo. Davki so potrkali na vrata. Tako sta imeli na razpolago le tri dni, da sta se izselili iz hiše. Na srečo je mama prihranila še nekaj denarja, tako sta se  odpravili iskat Laurino babico.

Po neskončno dolgem letu sta pristali na sydneyskem letališču. Laura se je soočila s celino, z mestom in ljudmi, kjer je večino  otroštva preživel Laurin oče. In kjer je živela babica. Laura je ni nikoli spoznala, ker je babica prekinila vse stike s sinom in snaho, saj ni nikoli marala Laurine mame.

Vse to pa je Laura izvedela med letom k babici.

“Tvoj oče je bil rojen tu, v Sydeyu!” je zašepetala mama. Po kratkem premisleku pa dodala:” Jaz sem pa Ankarančanka, le kaj ti to pravim, saj to veš! Ne veš pa, da me je v Avstralijo pripeljal na počitnice nek bogati moški. Bila sem mlada, denar mi je veliko pomenil. In tu sem spoznala tvojega očeta. Bila je ljubezen na prvi pogled.”

Laurina mama je še povedala, da je  zapustila fanta, ki jo je pripeljal na počitnice v Avstralijo. Potem sta se s hčerinim očetom na vrat na nos  poročila. In že so se začele kopičiti nove težave. Laurina babica namreč ni spoštovala njunega zakona, mlada dva  sta se odločila zapustiti mesto in takrat so bile pretrgane vse vezi.

Na letališču sta poklicali taksi, Laurina mama je vozniku dala naslov.  Med potjo je Lauri razlagala o hiši, v kateri je živel njen oče. Po materinem opisu to ni bila skromna hiša, ampah celo kraljestvo z desetimi sobami, ob vsaki je seveda tudi kopalnica, kuhinja, v kateri se šopiri tudi krušna peč, sprejemna ali dnevna soba, v kateri so slike priznanih umetnikov. In to kraljestvo leži je tik ob obali.

Končno se je avto ustavil pred čudovito vilo in Laura steče do vrat, pozvoni. Čaka. Vrata odpre Laurina babica in ko vidi Lauro, se ji niti sanja ne, kdo je deklica. Takrat pa ji Laura skoči v objem in zakriči: “Babica, moja babica“! Tako ženica takoj poveže vse dogodke, ve namreč, da je to vnukinja, ki ji je pisala pismo  in ji sporočila o tragičnem dogodku. Stisne jo k sebi in ji vrne topel objem. Ko pa zagleda Laurino mamo, začne godrnjati. Padajo težke besede, Laurina mama pa se požvižga na  starko, stopi do vrat, pusti tam Laurin kovček, boks za živali z Maxom ter brez besed odide. Laura ne razume več ničesar in ko steče za njo, da bi se pogovorila, taksi spelje. Glas se ji zatakne v grlu, sliši le nekaj, kar je podobno tihemu cviljenju. Drgeta po celem telesu. Do Laure pristopi babica, jo objame okrog ramen, poskuša  jo potolažiti. Objeti vstopita  v hišo.

Tam se začene pogovor o mami, očetu in Lauri. Babica Lauri razlaga, zakaj ni nikoli marala mame. Menila je namreč, da je lahka ženska, da ji je le za denar, pa tudi njena izobrazba ni bila enaka očetovi. Babica je še predstavila dan, ko jo je Laurin oče pripeljal v hišo prvič, da bi jo predstavil domačim, ona pa se je držala vzvišeno in povrh vsega je hotela ukrasti sliko, ki je bila neprecenljive vrednosti.

Ko je Laura zvedela vse o svoji mater, je bila zgrožena, saj sta ji starša marsikaj prikrila. Njej sta  razlagala, da sta se spoznala na fakulteti. Kasneje pa se je začel pogovor o očetu .Bil je zelo dobrega srca, že kot otrok se je ukvarjal z veliko različnimi športi. Eden izmed njih je bilo deskanje, saj je ob Avstraliji morje kot naročeno za deskanje. Tudi sam se je šolal doma. Imel je zasebne učitelje za vsak predmet, zato je bil tako sposoben. Bil je tudi velik ljubitelj živali. Imel je psa, ki je bil njegov edini prijatelj. Laura in babica sta se toliko pogovarjali, da sta pozabili na uro. Čeprav Laura ni želela zehati, so ji oči počasi lezle skupaj.

“Tudi jutri bo čas za klepet!” se je nasmehnila babica  in jo je pospremila do sobe. Laura od utrujenosti  zaspala v trenutku.

Naslednje jutro je Lauro čakal zajtrk na vrtu. Pogled skozi okno ji je nudil čudovit pogled na obalo in vrt, ki je bil poln nenavadnih rastlin. Tudi Max je bil navdušen nad novim domom. Babica je pa medtem pripravila vse albume s slikami  Laurinega očeta. Ko sta si ogledovali fotografije, so se obema orosile oči. Ampak vedeli sta, da bosta ena drugi v oporo. Po zajtrku pa je babica predlagala, da Lauri razkaže okolico. Najprej ji je pokazala plažo, do kje seže  njihov park. Razkazala ji je tudi ostale parke, trgovine, gledališča. Skratka spoprijateljila jo je z okolico. Po dolgem dnevu sta se odločili obiskati zabaviščni park, kjer sta najprej jedli pico, potem pa sta  odšli na smuti. Po ogledih sta odšli domov. Laura je res uživala.

Čez nekaj časa pa se je Laura odločila, da bo nadaljevala šolanje. Med pripravami na šolsko delo pa nekega dne dobi povabilo na poroko.

“Kakšna poroka?” se sprašuje, ko odpira kuverto. “  … na poroko Laurine mame in njenega izvoljenca Rayna”.

Lauro je kar šokirana, ko je izvedala novico, ampak odločila se je, da bo šla. Na poroki so bili sami tuji, nepoznani ljudje. Končno je zagledala mamo. Bila je presrečna, da jo je spet videla in takrat je prišel še Rayn. ” Na videz ni slab!” si je povedala. Bil je tudi prijazen. Poročila sta se samo civilno in potem so imeli poročno večerjo. Ogromno ljudi je norelo, pelo, plesalo… Ampak za tem je vse naenkrat utihnilo, ker sta morala mladoporočenca nekaj povedati. In končno sta prišla z besedo na dan: “Laurina mama je noseča!”

Laura sploh ni mogla sprejeti  še ena novice, ki jo je šokirala. Najprej poroka, potem še  bratec ali sestrica. Jezno je pristopila do mame in ji zabrusila, kako je lahko  tako hitro pozabila očeta. Tudi mama je bila besna in je hčerko klofnila. Laura je v solzah stekla domov k babici. Med potjo je razmišljala o njunem odnosu.

Napočil je čas, ko je morala Laura oditi v šolo, saj je bila ta v drugem mestu. Z babico sta se poslovili.  Med potjo je imela polno glavo misli o mami, očetu, babici, sebi… In avto se je ustavil pred šolo, bila je zelo lepa in velika. Laura je morala zaradi prevelike oddaljenosti od doma živeti  v domu. Kmalu je spoznala svojo sostanovalko Maio, s katero sta postal nerazrdužljivi prijateljici. Z Maio sta imeli veliko skupnega, npr. obe sta bili edinki, radi sta imeli živali …

Pouk se je začel, Lauri je šlo kot po maslu, tudi Maii  veliko pomaga. Pouk se začne ob osmih in konča ob dveh, zato nimata veliko časa za potep po okolici. Dnevi so potekali enolično, dokler se je Lauri nekega dne zelo mudilo in ni gledala, kot hodi,  zato  se je zaletela v nekega fanta.

”Pozdravljena, jaz sem Chai!” je slišala in se zagledala v njegove velike oči. Prešinila jo je elektrika po vsem telesu, ljubezen na prvi pogled, toda samo za Lauro. On se je v tistem trenutku obrnil in nadaljeval pot. Laura pa je obstala kot vkopana.

Kasneje ji je Maia pojasnila, da je to eden izmed zelo popularnih fantov, ampak že ima punco. Laura je s težkim srcem sprejela to novico, čeprav je košček nje verjel, da bosta nekoč skupaj. Bil je še samo teden do božiča, zato je bilo v šoli zelo pestro. V enem tednu naj bi pisali kar tri teste, da o spraševanju ne govorimo, zato sta se Laura in Maia veliko učili. Drugi pa so se jima posmehovali in ju klicali piflarki. Saj je mogoče res, da sta večino časa po pouku preživeli v sobi, ampak z dobrim namenom, saj sta želeli oditi na počitnice z dobrimi ocenami. Le kdaj pa kdaj sta  odšli na kratek sprehod. Laura je komaj čakala, da vidi babico in psa Maxa. Prišel je prvi test, zatem že drugi in tretji in končno počitnice! Laura in Maia sta si že skrbno pripravili vse kovčke. Bili sta pripravljeni za odhod domov z avtobusom. Komaj sta čakali, da vidita domače.

In avtobus je ustavil na avtobusni v Sydneyu in tam je seveda bila Laurina babica, ki je bila presrečna, da jo spet vidi. Doma jo je Max veselo pozdravil in seveda se je začel pogovor o šoli,o novi prijateljici in mogoče kakšni ljubezni. Laura je babici obrazložila, da nima časa za ljubezen, medtem pa je veliko mislila na Chaia. Pokazala ji je tudi ocene prvega ocenjevalnega obdobja. Babica je bila zelo zadovoljena. Povedala ji je tudi, da je Maia zelo dobra prijateljica.

Naslednje jutro je babica Lauri povedala, da dobita obiske. Na božično kosilo bo prišel družinski prijatelj z družino. Laura je bila vesela, da bo ob Maii spoznala še druge prijatelje. Po zajtrku sta se z babico odpravili v mesto, da bi kupili okraske za hišo. Po dolgem nakupovanju sta odšli na kosilo in po kosilu začeli okraševati hišo. Ker se Lauri ni več ljubilo okraševati, je odšla v svojo sobo in začela  pisati pesem. Čustva so jo preplavila, ko je samo pomislila na Chaia in tudi pesem je bila namenjena njemu. V  sanjarijah, kaj vse naj napiše v pesmi, je zaspala na pisalni mizi. Vse dokler je ni zbudil Max, ki jo je nežno lizal po roki. Pogledala je še k babici, ki je tudi od utrujenosti zaspala, zato jo je Laura z odejo pokrila ter sama še malo pogledala televizijo.

25. december, božič. Babica je že celo jutro norela v kuhinji, saj je hotela, da bo za kosilo vse popolno.

Pozvonilo je, babica je odšla odpret in … Laura je kar obstala, saj je bil Chai sin babičinega prijatelja. Babica jim je predstavila Lauro. Ob  Chaievem stisku roke so se Lauri začele potiti roke, v trebuhu ji je letelo tisoč metuljev. Naposled je babica le ukazala Laura, naj mu Laura razkaže okolico, babica namreč niti slutila ni, da se mlada dva poznata. Odšla sta na vrt in tam mu je Laura pripovedovala o psu, ki je takrat spal pred vhodom. Tema se mu je zdela zabavna, zato se je nasmejal in Laura je bila zelo zadovoljna, da ga je nasmejala. Po njunem pogovoru je bil čas za kosilo. Pridružila sta se ostalim. Kosilo je bilo odlično. Pečenka s prilogo krompirja in veliko zelenjave. Med kosilom je Laurina babica zelo pohvalila Laurin uspeh v šoli in ni mogla skriti ponosa. Chai se niti ni menil za to in jedel je naprej. Po kosilu je Laura Chaiu razkazala sobo, nad katero je bil navdušen. Pogovarjala sta se o šoli, o trenutku, ko sta se zaletela. Sklenila sta, da se bosta v šoli več družila.

Gostje so se poslovili, toda Laurina babica je opazila preskakovanje iskric med dvema mladima. Laura je seveda vse zanikala.

Zadnji dan. Laura je že pripravila kovček in odločila se je  še za kratek sprehod po parku. Zvečer pa sta si z babico ogledali film in zaspali na divanu.

Zjutraj je Laura skoraj zamudila avtobus, ampak Max jo je z  glasnim laježem zbudil. Z babico sta se poslovili.

V šoli je bilo vse po starem, z Maio sta se vse popoldneve učili ter brali knjige. Medtem pa je Laura mislila na obljubo, ki sta si jo dala s Chaiom. Nekega dne se je Laura opogumila in stopila do njega. Odgovoril ji je, da trenutno nima časa, ker se uči. Naenkrat pa vstopi v sobo njegova punca, Laura se  brez besed obrne, odide mimo nje tako, da se z ramenom zaleti vanjo.

Stekla je v sobo, saj je bilo razočaranje preveliko. Maia jo je poskušala potolažiti, ampak brez uspeha.

Takrat je  po vratih njune sobe nekdo potrkal. Bil je Chai. Lauri  je prišel povedat, da mu je žal, da ni držal  obljube, da pa bo res tako, kot sta se dogovorila. Bil je mož beseda, ta Chai. Več sta se družila je in Laura je tudi njemu  pomagala pri učenju. In začela je zanemarjati  prijateljico Maio, saj je bila s Chaiem večino časa. Ko pa je on preživljal trenutke z dekletom, se je tolažila, da si pač  mora vzeti nekaj časa zase.

Toda velike ljubezni je bilo kmalu konec, Chai in njegova punca sta se sprla in se razšla. Tega je bila Laura zelo zelo vesela. Chai se je veliko več posvečal njej, zato pa  je Laura izgubljala prijateljico. Ker sta Chai in Laura toliko časa preživela skupaj, se je tudi on “ zaljubil” v njo. In končno sta postala par. Laura se je zelo spremenila, njene ocene so postajale vse slabše, tudi njen odnos do ostalih se je spremenil. Spoznala je nove prijatelje, Chaiove prijatelje, saj svojih ni več imela. Velikokrat je morala priti tudi babica v šolo zaradi njenega odnosa in poslabšanja ocen. Za mamo je pa sploh ni brigalo več. In po njej ni več spraševala, ker je to bila pozabljena tema.

Nekega dne sta se Laura in Chai odločila za zmenek v hotelu, da bi se predala drug drugemu. Laura je komaj čakala, da se to zgodi in ko se je, ni mogla verjeti,da sta  noč preživela skupaj. Naslednji dan sta se odločila, da ne gresta v šolo. Medtem ko je Laura mislila, da je Chai predan njej tako kot ona njemu, je ugotovila, da je  vse le iluzija. On se je namreč spet dobival z bivšo punco. Lauri se je začel izogibati. Ko je Laura zaznala, da se je med njima nekaj čudnega dogaja, saj je bil  do nje surov in odtujen. Odločila se je pogovoriti z njim in dobila je odgovor, ki jo je zlomil. ” Ne maram te!” V tistem trenutku se je počutila ničvredno.

Pred njim se je pa pretvarjala, da ji je vseno. On ji je le odvrnil, da sta lahko še vedno dobra prijatelja.

Zatekla se v najbljižnji WC in se tam razjokala. Pozvonilo je za pouk in je vsa objokana vstopila v razred. Glasen smeh jo je spremljal  do klopi, vmes pa je slišala opazke, da je “jokica“.

Še sama ni vedela, kako je prišla v sobo. Ogledovala je samo sebe in se spraševala, kaj je na njej tako grdega, da je nima več rad. Naslednji dan je bila  zgubljena, saj so jo zafrkavali vsi Chaiovi prijatelji, pa tudi na Maio ni mogla več računati, saj se ji je oddaljila že pred časom.  

In ko je gledala Chaia z tisto njegovo, se ni mogla zadrževati. Vsak dan bolj jo je bolelo Ni ji bilo več do življenja, ko je gledala  srečni parček skupaj. Zdelo se ji je, da ji življenje hoče pobegniti, da je prav nič ne zanima, ker pač Chai ni več njen.  Bila je  osamljena. Tako sama na vsem svet sama! Telefonirala je babici, ki jo je prišla iskat. Odpeljala jo je k sebi domov, bila je prepričana, da  bo vnukinji pomagala čez to “mladostniško” oviro. Račun brez krčmarja! Laura je babico odrivala od sebe.

Ves dan je ždela v sobi, kjer je dokončevala pesem, ki je bila namenjena Chaiu.  Jedla je malo, bila je bleda, bila je le še senca same sebe. Babico je zelo skrbelo in odločila se je poklicati Laurino mamo. Računala je, da bo ona lahko kaj pomagala. Mama je prišla, toda Laura jo je “napadla” z grdimi in prostaškimi besedami. Tako je spoznala, da so vezi s hčerko pretrgane  in s solznimi očmi je odšla.

Nekega dne je babica odšla po nakupih. Laura ni hotela z njo. V svoji sobi je pestovala črne misli, premetavala je svojo žalost in se spomnila očeta. V tistem trenutku je verjela, da ji je oče najbližji in da ji bo pri njem dobro.

V kuhinji  je poiskala oster nož in si prerezala žile. Ker se babica ni vrnila pravočasno domov, je izkrvavela.

V njeni sobi je babica kasneje našla Laurino pesem.

 

Pesem ti pišem iz globin srca, 

upam, da se najina pot nikdar ne konča.

Zate bi šla na konec sveta!

V ogenj bi dala roko le zate!  

Ko sem s teboj, mi srce igra!

Ti  mi dan osvetliš,

 na 1000 načinov ti govorim, da te ljubim!

Neskončno, noro ljubim!!

 

Srce mi gori,

ne morem te gledati  z drugo,

to mi duša, srce ne dovoli.

Zato se od tebe, življenja poslovim.

 

Ko je osivela babica prebrala Laurino pesem,je spoznala, da je izgubila vnukinjo izgubila zaradi nesrečne ljubezni. Uvela roka ji je omahnila in list s pesmijo je pristal na tleh. Smrt vnukinje je prizadela starko. Vedela je namreč, kaj je samota.