Glasovalna številka: PR128

Lea Kumar

HIŠA OTROŠKIH SANJ

OŠ Polhov Gradec

 

»Lea! Imaš vse pripravljeno?« je nervozno zaklicala mami iz dnevne sobe. »Ja, mami!« sem odgovorila. »V redu, Taya pride čez deset minut, tako da kar pridi dol!« »Mhm …« sem rekla, medtem ko sem že skoraj dokončala obeske prijateljstva zame in za Tayo, saj bova danes novo leto praznovali skupaj. Tako zelo sem se je že veselila, da sem sobo pospravila v samo desetih minutah in sem že planirala ves dan …

Kmalu sem zaslišala že poznani zvok: ropotanje motorja, odpiranje vrat in kmalu … zvonec! »Taya!!!« sem neučakano vzkliknila in odšla po strmih stopnicah dol. No, nisem ravno »odšla« … Mislim, da je bilo nekaj med letenjem in plesanjem … No, saj ni važno, a na koncu sem se skoraj sesula. Kdo bi si mislil, da so naše uboge stopnice tako nevarne … No, ja, nato sem k sreči še živa prišla k vratom in jih odprla. Tam je stala Taya! Objeli sva se in pohiteli v mojo sobo, kjer sva delali vse mogoče reči, od A do Ž. Dala sem ji tudi obesek, ki sem ga naredila za najino prijateljstvo in čeprav ni bil ravno tako lep in tako bleščeče izdelan, ga je prijazno sprejela. »Taya! Lea! Pridita dol!« je mami ponosno zaklicala. Počasi sva se priplazili dol in še nižje, da sva prišli v klet. Tam naju je čakala mami in jasno se je videlo, da nekaj skriva. Stala je pred vrati moje plesne dvorane, ki je bila včasih prašna in dolgočasna soba, v kateri so bila kolesa, miza za namizni tenis in druge dolgočasne reči, a jaz sem si vzela čas in to luknjo spravila v red. No, več kot samo red, spremenila sem jo v svoj studio. »Kaj pa je?« sem bila radovedna. Mami je odprla vrata. Zagledala sem velike radovedne oči, okrogel rožnat smrček in štrleča črno-bela ušesa. Najprej nisem mogla verjeti svojim očem in sem ostala brez besed. Edina stvar, ki sem jo lahko naredila, je bila ta, da sem odprtih ust buljila v bitje, ki je veselo mahalo z repom. Izgledala sem kot operna pevka, ki je pred premiero pojedla preveč mlečne čokolade. Ko sem KONČNO prišla do sape, sem izdavila: »Kužek?« »Ja, ti je všeč?« je vprašala mami. Pred nami je stal majhen husky s prisrčnim kožuhom in veliko glavo. Husky je moja najljubša pasma psa in mislim, da je to moje najboljše darilo kar sem ga kdaj dobila, zato sem rekla: »Bolj všeč mi ne bi mogel biti. Zelo je prisrčen!« Pristopila sem in objela malo zverinico. Tudi Taya ga je navdušeno božala, nato pa rekla: »Kako mu bo ime?« »Ne vem še, a bom kmalu izvedela,« sem tiho odgovorila.

Med večerjo sva s Tayo razmišljali, kako bi ji dali ime. Mimogrede, mami je rekla, da je samica in bo lahko imela mladiče, ampak jih bomo morali oddati ali prodati. »Sophie!« sem kar naenkrat zakričala. »Kaj se dereš?!« je razdraženo rekel brat, mami pa me je začudeno pogledala in vprašala: »Kakšna Sophie?« potem pa se je spomnila, da je nekaj pozabila in stekla po stopnicah gor. Potem pa sem malce tišje rekla: »Taya, Sophie je pravo ime za psičko! Zmeraj mi je bilo všeč to ime.« »Tudi meni je všeč. Lepo ime je,« je odgovorila Taya in jedli sva naprej.

Ko je ura odbila polnoč, sva se odpravili na nočni sprehod z najino psičko. Hodili sva po vasi in se pogovarjali o duhovih… Kmalu sva prišli na nek čuden travnik… in tam… se je po nebu vzpenjala mavrica. »Lea, kako je to možno?« je prestrašeno vprašala Taya. »Pojma nimam,« sem prav tako prestrašeno odgovorila. Šli sva še malo naprej in tam je stala hiša. Hiša, ki je še nikoli prej nisva videli. Stala je sredi ničesar in ko sva se hoteli vrniti, ni bilo poti nazaj. Obtičali sva pred srhljivo hišo, kot v pravljici.

Hiša je bila velika in mračna. Okrog nje so letale vrane nato pa izginile v gosti megli. Čez čas sva se opogumili in stopili nekaj korakov naprej in potrkali na stara, preperela vrata in kmalu so se odprla. Ven je stopila mlada postava z ljubko obleko, rožnatimi balerinkami in dolgimi lasmi vpletenimi v kito. Psička je veselo zalajala. »Pozdravljeni, punci! Lepo, da sta se ustavili. Vama lahko kako pomagam?« je rekla. Bila je Zlatolaska, ki je nežno božala Sophie. »Zlatolaska?« sva s Tayo začudeno gledali. »No, saj je vseeno. Mislim, da sanjam… No, spoštovana Zlatolaska, radi bi vas vprašali, če nama lahko pokažete pot iz te meglene brozge?« sem vprašala, ona pa je odgovorila: »Oh, mislita sanjski raj in hišo sanj?« »No, ja, karkoli že je to…« Sem malce začudeno rekla. »No, od tu ne moreta oditi, dokler ne izgine nočna mavrica. In to lahko včasih traja… A medtem vaju povabim na čaj in medenjake,« je prijazno povabila Zlatolaska. Videla je, da smo se vse s Sophie vred tresle od strahu zaradi lesene razpadajoče hiše, zato je nežno rekla: »Ne skrbite, sama sem doma,« tako smo se pomirile in vstopile v hišo.

Notranjost hiše ni sploh ni bila tako grozljiva. V resnici je bila prav čudovita. Prišle smo v jedilnico, kjer so stali lesena miza, trije stoli in na mizi karirast rožnat prt. Na pultu so že čakale tri skodelice čaja, posodica medenjakov in skleda pasjih piškotov. S Tayo sva bili presenečeni, saj je bilo vse že pripravljeno. Zlatolaska je opazila najine poglede, zato je rekla: »Ah, ne glejta tako debelo. Pričakovala sem vas že, saj mi čarobna krogla vse pove. Raje se usedita in si postrezita tako kot vajina psička.« S pogledom sva poiskali Sophie. Videli sva prevrnjeno skledo in ob njej majhnega huskyja, ki je zadovoljno jedel svoj obrok. Nasmehnili sva se in se usedli za mizo. Zlatolaska je prinesla stvari s pulta, nato pa še sama prisedla. Jedle smo tiho, le Sophie je občasno zalajala, zato je Taya začela: »Torej, govorila si o svoji čarobni krogli in…« »Ja!« jo je prehitela Zlatolaska. »Imam kristalno kroglo, ki mi napove prihodnost,« je rekla. »Super! Jo lahko preizkusiva?« sem navdušeno vprašala. »Mislim, da ne bo šlo. Napove jo lahko samo meni, pa tudi jaz je nikoli ne uporabljam za take reči. Uporabljam jo le v primerih, kot je vajin; če kdo zaide in ne ve kako nazaj, da ga lahko pomirim s čajem. Nočem vedeti, kaj se bo zgodilo čez nekaj let. Če bi to kroglo uporabljala za to, bi bilo življenje brez smisla,« je odgovorila Zlatolaska. »Torej nisva edini, ki sva zašli?« je očitajoče vprašala Taya. »No, zagotovo nista edini, sta pa prvi,« je rekla. Kmalu smo pojedle in Sophie se je zleknila na tla. »Kako to, da imaš to hiša samo zase? Mislim, velika je in lepa,« sem čez čas vprašala. »V bistvu je nekaj reči, ki jih vama še nisem povedala; v tej hiši živijo duhovi…« je skrivnostno zašepetala. »DUHOVI?!« sva v en glas zavpili tako glasno, da je Sophie skočila na noge in se od strahu začela tresti.  »Počakajta! To niso duhovi, ki strašijo ali kaj takega. To so duhci sanj,« je pomirjujoče razodela Zlatolaska in pobožala Sophie, ki je držala rep med nogami. »Duhci sanj?« sva bili še vedno začudeni. Pridita, pokazala vama bom. Odpeljala naju je v dvigalo. Ni bilo navadno dvigalo, temveč je bilo v obliki banane. Taya, Zlatolaska, Sophie in jaz, smo se usedle nanj, Zlatolaska je dvakrat pozvonila z vrvjo, ki je visela iz najvišjega nadstropja, ki ga od spodaj ni bilo mogoče videti, in začele smo se peljati navzgor.

Vključila se je sproščujoča glasba. Peljale smo se po navpičnem predoru, ki je bil zelo zanimiv; najprej smo na vsakem metru videle drugo barvo mavrice, nato so sledili različni odtenki modre, obdani z bleščicami, ki so izgledale kot majhne zvezde, nato smo videle še različne filmčke živali, na koncu pa še čudovite slike rastlin.

Ko smo prišle na vrh, se je ustavila glasba in izstopile smo iz velike banane. »Torej, kako vama je bil všeč predor?« je vprašala Zlatolaska. »Super!« je vzkliknila Taya. Jaz še nisem prišla do besed za razliko od Sophie, ki je začela navdušeno lajati, skakati gor in dol in lizati naše dlani. Skoraj sem pozabila, zakaj smo sploh že prišle sem gor, a ob pogledu na napis »SANJE«, ki je visel iz stropa sem se spomnila. »Pojdimo,« je rekla Zlatolaska, ko se je uspela rešiti Sophie-ine zahvale. Stopile smo skozi velika vrata in tam je bil neskončno dolg hodnik in na vsaki strani hodnika neskončna vrata. Na vsakih vratih je bilo zapisano otroško ime. »Uau« sem izjavila, Zlatolaska pa je začela: »No, naj vama malo razložim zadevo. Tu je hodnik. V bistvu le en del hodnika, ostali so v nižjih nadstropjih. Na vratih so napisana imena otrok. Ko se otrok rodi, se prikažejo še ena vrata, ko pa otrok odraste, se ena vrata izbrišejo. Ko otrok zaspi, se za njegovimi vrati prikažejo duhci, ki delajo sanje. Če so bele barve, so otrokove sanje lepe, če pa so duhci črni, ima otrok nočne more. Včasih imajo nekateri otroci zraven tudi rožnate duhce, kar pomeni, da se mu bodo sanje uresničile.« »Uau!« sva s Tayo občudujoče rekli. Nato nama je Zlatolaska pokazala najina vrata in odprla Tayina. Notri je bila tema. »Tema je, ker še ne spita. Danes si lahko sami ustvarita sanje. Vse, kar bosta narisali in napisali, bosta doživeli v sanjah. Lahko si tudi sami izbereta kakšne duhce bosta imeli. Vse prepuščam vama!«

Pohiteli sva v svoji sanjski sobici, Sophie pa je z Zlatolasko počakala zunaj. Ustvarila sem si svoje sanje, v njih dala rožnate in bele duhce, pritekla ven in za sabo zaprla vrata. Taya si je seveda izbrala enake barve duhcev, a kakšne sanje si je naredila? Tega mi žal ni povedala.

Ko sva obe končali in prišli ven, nama je Sophie pomahala z repom, Zlatolaska pa se je nasmehnila. Nato je rekla: »No, zdaj pa pojdimo nazaj dol. Bi raje šli po stopnicah ali…« ni še dokončala stavka, ko sva s Tayo v en glas zavpili: »Z DVIGALOM!« »Vuf!« je pritrdila tudi Sophie. Z banano smo se odpeljale nazaj v pritličje. Uživale smo v vožnji. Pripeljale smo se dol in Zlatolaska je pogledala skozi okno. »Mavrica izginja, punci! Kmalu bosta lahko odšli nazaj domov,« je rekla. Ob toliko dogodivščinah sva pozabili na to. Kaj, če naju mami išče? Pogledali sva na uro, ki je še vedno kazala na pol eno, kot takrat, ko sva prišli sem. Zavzdihnili sva, češ, da ne deluje. »Ne skrbita,« je naposled rekla Zlatolaska. »Če si tu, se čas ustavi in ko bosta prišli domov, bodo vsi mislili, da sta šli le na daljši sprehod.« S temi besedami naju je pomirila, zato sva si vzeli še eno škatlico medenjakov in pest pasjih piškotov za Sophie. Tako smo stopile ven, se še zadnjič poslovile in se odpravile domov.

Zunaj je bilo jasno večerno nebo, niti duha ne sluha o megli, izginila je tudi mavrica in zagledali sva pot. Tam sva se ozrli nazaj, a hiše ni bilo več. »Pogrešala jo bom,« sem rekla, Taya pa je dokončala moj stavek: »Upam, da se še kdaj vidimo.« Sophie je zalajala, njene radovedne oči so se lesketale, jaz pa sem jo pobožala po mehkem kožuhu in ji potihem rekla: »Srečno novo leto, Sophie.« Taya je odprla škatlico z medenjaki, ki smo jo vzele pri Zlatolaski in skupaj smo jih pojedle. Prišle smo domov, kjer nas je s piškoti v rokah že čakala mami. »Ravno pravi čas ste prišle,« je rekla in skupaj smo jih pojedli.

V postelji sva se s Tayo pogovarjali: »Kaj vse se je zgodila danes!« »Vse stvari, ki sva jih naredili danes… bilo je nepozabno.« Nato sem rekla: » Upam, da bom sanjala to, kar sem hotela.« Kmalu sva zatisnili oči in zaspali, upajoč, da sanjava, kar sva si ustvarili v hiši sanj. Danes je bil gotovo moj najljubši dan, saj sem ga preživela z mojo najboljšo prijateljico in svojim najljubšim in edinim psom. 

Navsezadnje pa – verjeli ali ne – SPOZNALA SEM … ZLATOLASKO!