To ni
običajna zgodba in žal ni posvečena nikomur. Nekateri
karakterji so vzeti iz resničnega življenja, nekateri
so malce preurejeni. Upam, da se ne bo nihče prepoznal,
saj bo v nasprotnem primeru to zame zelo neprijetno.
PRVO POGLAVJE
»Presneto. Spet te sanje,« sem
si mislila, ko sem zaslišala očetov glas, ki me je gor
vabil na zajtrk. Res si nisem želela vstati iz postelje,
ker me je odeja prijetno grela. Čeprav mi je bilo malo
vroče, je bil prijeten občutek, sploh na zimski dan.
Oče me je že drugič poklical, zato sem se s težavo
odkrila, pri čemer je nežen, vendar hladen piš pihnil
vame. Zmrazilo me je in začutila sem ostro bolečino v
glavi. Verjetno je bilo krivo to, da sem prehitro vstala.
Pogledala sem skozi okno in videla kristalno bele
snežinke, kako padajo na tla in se zbirajo v eno veliko
sneženo odejo. Ko me je oče poklical še tretjič, se
nisem obotavljala. Stekla sem gor, saj so me vabile
omamne dišave.
Ko sem prišla, sem zagledala očetov
obraz, ki se mi je nežno nasmihal. Oče je polagal
zapečena jajca na krožnike. Gledala sem tudi svoja
brata, kako me s čednim in z očarljivim nasmeškom
opazujeta. Sedla sem in se tudi sama nasmehnila. Vsi smo
v en glas rekli dobro jutro. Začeli smo se smejati.
Kadar sem bila z družino, se mi je zdelo, kot da drug
svet ne obstaja. Samo mi smo na tem svetu, tako srečni.
»Liva,« me je oče malce žalostno
ogovoril in prekinil moje sanjarjenje. Takrat sem
priklicala lažen nasmešek na obraz in ga pogledala
skrajno neumno, saj sem vedela, kaj mi bo ponovno rekel:
»Si včeraj spet …« Prekinil ga je zvonec na vratih.
Odšel je dol, zato sem se lotila hrane. Že nekaj časa
se mi je hrana upirala; kot da bi imela napis, naj jo že
pustim pri miru, saj jo samo nadlegujem. A nisem želela
obremenjevati svoje družine, zato sem skušala pojesti
čim več, kolikor sem pač lahko. Seveda sem ves čas
hujšala in fantje so to opažali, vendar sem se
izgovarjala na to, da nas v šoli učiteljica preveč
muči in da moramo vsak dan pri športni vzgoji teči pet
kilometrov. Opazila sem, da so mi že pred časom nehali
verjeti, vendar mi nihče ni nikoli nasprotoval.
Moje misli so bile prekinjene, ko je
prišel oče nazaj s pošto v rokah. »Danes smo dobili
kup pisem,« je z nasmeškom rekel, odložil pisma na
mizo in se zakopal v kup. Med njimi je eno izstopalo.
Imelo je pomembno obliko, kot bi bilo pomembnejše med
tistimi pismi. Malce sem bila radovedna, kaj piše v
njem, vendar nikoli nisem bila človek, ki bi vtikala
nos, kamor ni treba. Ko sem pojedla, sem zložila
krožnike v pomivalni stroj in obrisala mizo. Medtem ko
je oče prebiral pisma, sem se izmuznila iz kuhinje in
odšla v svojo sobo brat knjigo. Čeprav je bila ta
izredno dolgočasna, sem jo iz neznanega razloga še
vedno brala in jo zdolgočaseno listala.
Mojo bednost sta rešila brata; prišla
sta in kot bi mignil, me je najstarejši Daniel dvignil
in me odnesel ven, mlajši pa nama je sledil, kot račka
sledi mamici, in se nežno hihital. Ko smo prišli ven,
me je zmrazilo, saj je snežilo in je bilo približno -7
stopinj Celzija. Oklenila sem se Daniela. Rekel mi je:
»Pridi ven z nama, se bomo skupaj igrali kot včasih!«
Nisem mogla spregledati njegovega navdušenja. Njegove
lešnikove oči so se lesketale v želji, da bi naredil
snežni grad. Res je bil kot otrok. Seveda je moral
pripomniti: »Presuha si! Morala bi več jesti! Podobna
si kakšnemu duhu! Daj malo življenja spravi vase!«
Vesela sem bila, da ga skrbi zame. No, saj me ni presenečalo,
ker je bil moj starejši brat. Daniela sem imela res
rada. Vedno je skrbel zame. Moram pripomniti, da je,
čeprav je bil otročji in se je včasih obnašal kot
triletni otrok, imel tudi svoje trenutke, ko se je
obnašal kot odrasel. Zaradi skuštranih kostanjevih las,
prelepih lešnikovih oči, dolgih trepalnic in malce
tanjših, a ravno prav debelih ustnic je bil tudi med
najbolj priljubljenimi fanti v naši srednji šoli. Bil
je star osemnajst let in je bil v četrtem letniku, zato
je vsako dekle želelo oditi z njim na maturantski ples.
A se tega ni zavedal, ni mu bilo mar za dekleta, bil je
pač brezskrben. Ampak nič ni moglo nadomestiti
njegovega nasmeška, saj je bil tako nedolžen in je
človeka prijetno božal po srcu.
Leo je bil dve leti mlajši od mene. Bil
je v osmem razredu osnovne šole in star trinajst let.
Imel je skodrano črne lase, svetlo modre oči in podobne
ustnice kot Dani (tako sem ga rada klicala). Tudi on je
bil med priljubljenimi v šoli. Oba sta bila zelo čedna
in imela sem ju izredno rada. Oba sem objela in
odgovorila: »Dobro! Gremo se sankat in zabavat!« Fanta
sta se zagnala, medtem ko sem sama kot kakšna babica
hodila počasi. Nisem mogla spregledati njunega
navdušenja nad tem, da me bosta spremenila v belo odejo.
Ko sem končno uspela priti do svoje sobe, sem se
preoblekla v toplejša oblačila.
Ko sem prišla ven, sta me Leo in Dani
že čakala. Oba z rožnatimi lici in rdečim nosom sta
bila še posebej prijetna. Bila sta kot moji ovčki. Oba
sem objela in odšli smo se sankat po našem hribu. Že
dolgo se nismo tako zabavali. Včasih smo kričali zaradi
hitrosti, včasih zato, ker nam je v oko priletela
snežinka. Včasih smo se neustavljivo smejali, ko je kdo
od nas pristal z obrazom v snegu. Na koncu smo bili vsi
utrujeni, dovolj, da bi lahko takoj zaspali.
Odšla sem v hišo, da bi pripravila
kosilo. Ko sem prišla, me je oče gledal, kot da mi
želi nekaj povedati. Medtem ko sem odlagala šal, je
odprl usta, a zdelo se je, da mu glas ne pride iz ust.
Zasmejala sem se in vprašala: »Besede ne gredo z
jezika?« Ko se je končno odkašljal, je začel: »Liva,
veš, tisto pismo, ki je danes prišlo …« Pokimala
sem, saj sem ravno pila čaj in mu nisem mogla
odgovoriti. Seveda je bilo očitno, da misli na pismo, ki
je izstopalo. Nadaljeval je: »No, v njem je pisalo, če
bi se mogoče lahko k nam začasno preselil sin mojega
starega prijatelja Antona. Ime mu je Jaka. Piše, da bo
obiskoval isto šolo kot ti in bo v istem razredu kot ti.
Piše tudi, če bi lahko samo za nekaj mesecev poskrbeli
zanj, vsaj dokler mu ne bodo uspeli urediti kraja za
prenočitev. Bi to šlo?« Pokimala sem in spila čaj do
konca. No, seveda se mi takrat niti sanjalo ni, s čim
sem se strinjala.
DRUGO POGLAVJE
Ravno ko sem začela pripravljati kosilo,
je zazvonil zvonec. Odšla sem po stopnicah dol, da bi
odprla. Hvaležna sem bila Leu in Daniju, da sta me
razvedrila. Mislila sem, da zvonita, da bi se malce
norčevala. A ko sem odprla vrata in pogledala gor, sem
videla prijetnega fanta. Imel je svetle lase, ki so mu
segali malce čez ušesa, mehko rožnate mandljeve
ustnice, raven, vendar malce nagajivo zavihan nos in
svetlo zelene oči. Na moje presenečenje me je objel in
rekel: »Tako sem te pogrešal, Liva!« Obstala sem, ker
se mi ni niti sanjalo, kaj se dogaja. Tudi brata sta
obstala. Njuna izraza sta bila nedoločljiva. Daniju je
kepa snega padla iz rok, Leo pa je odprl usta in
nepremično obstal. Nikomur ni bilo jasno, kaj se je
zgodilo. Ko sem se po nekaj sekundah končno vrnila nazaj
na Zemljo, sem se ga uspela otresti in izdaviti: »Kaj za
vraga …« On me je samo malce postani pogledal, nato se
mu je posvetilo, zato se je nasmehnil. Rekel je: »Se
opravičujem, nisem se uspel predstaviti. Ime mi je Jaka
in prišel sem sem, da bi začasno živel tu!« Kar malce
nagajivo se je nasmehnil in iz neznanega razloga me je
zmrazilo. No, vsaj vedela sem, zakaj ima s seboj kovček!
Ko sem pogledala za njegov hrbet, sem le videla svoja
brata, ki sta še vedno tavala v oblakih in nedolžno
lovila ptice. No, ker sem rabila nekaj odgovorov, sem ga
ogovorila. »Kako to, da me poznaš? Vem, zakaj si
prišel, ampak zakaj si me objel? To je najino prvo
srečanje!«
»Očitno se ne spomniš. No, ker se ne,
bom pač moral poskrbeti, da se boš!« je rekel Jaka z
zlobnim nasmeškom. Kar videla sem težave in vedela sem,
da sem pozabila pomembno stvar. »Ali lahko gremo gor ali
boš tam stala kot kakšen kip?« je malce bolj odraslo
rekel Jaka. Pospremila sem ga gor in uščipnila Daniela
in Lea, da sta se vrnila na Zemljo. Ubožca nista vedela,
ali naj neznanca sprejmeta lepo ali naj bosta jezna.
»Oh, torej ti si zagotovo Jaka!« je
veselo rekel moj oče in mu podal roko. Dani, Leo in jaz
nismo mogli verjeti, zato smo obstali z odprtimi usti kot
kakšne koze. Jaka mu je ponudil roko in se rokoval z
njim. Kam je šla njegova nagajiva narava? Nato se je
obrnil k nam in nam vsem pokazal jezik ter se nasmehnil z
očarljivim, a nekoliko zlobnim nasmeškom. Videla sem,
kako je Dani ljubosumen, saj je naenkrat prevzel njegov
navihan karakter. Vedela sem, da je nekaj čudnega na tem
Jaku, ampak takrat ga sploh še nisem poznala.
TRETJE POGLAVJE
Ko je bilo vse to končano, je bila moja
naloga, da Jaku pomagam, da dohiti snov. Odšla sva v
mojo sobo, kjer je nežno zapihalo in me rahlo zmrazilo.
Jaka je prišel za menoj in me nežno objel ter mi
zašepetal v uho: »Ne skrbi, če te zebe, te bom ogrel.«
Skočila sem naprej in se istočasno obrnila. Roke in
noge sem spremenila v obrambni položaj, ampak moji
refleksi niso dobri, zato sem bila videti kot kakšna
opica. Cela sem bila rdeča v lica in videla sem, da je
to opazil, zato sem mu hitro želela razložiti: »Biilla
semm zunnaj naaa mrazu!« Videla sem, da se je ob tem
nasmehnil in mi ni verjel. Hitro sem se obrnila stran, da
bi se pomirila, in si dala hladne roke na lica, da bi rdečica
popustila.
Sedla sem na svojo posteljo, on pa za
mano. Ko sem ga želela vprašati, kaj naj mu začnem
razlagati, je očitno vedel, kaj bom vprašala: »Ne
skrbi, vse že znam. In zato, ker imava čas, mi lahko
poveš o sebi v zadnjih nekaj letih.«
»Zakaj o zadnjih?« sem vprašala, saj
mi še vedno ni bilo jasno, o čem govori, saj se mi ni
zdelo, da bi se že prej poznala. »No, vidim, da si
pozabila name ali pa sem se preprosto tako zelo
spremenil, da me ne prepoznaš.« Prej je gledal stran,
zdaj pa se je obrnil k meni in se mi približal. Potisnil
me je na posteljo in me gledal. Tokrat je z resnim
obrazom rekel: »Ampak tudi, če si ti pozabila name, ni
bilo dneva, da ne bi mislil nate. Zato bom poskrbel, da
se spomniš. Seveda tega ne bom storil na lep način.«
In ko sem ga končno pogledala v oči, sem videla tudi
njegov zloben nasmešek s kancem razočaranja. Mogoče
zato, ker se ga nisem spomnila.
Vse to je prekinil Dani, ko je prišel v
sobo in ves šokiran videl, da sem potisnjena ob posteljo
in da me Jaka gleda. Seveda je Danija to šokiralo, zato
je prijel Jaka in ga nežno brcnil v zadnjico skozi vrata
ter jih zaprl. Očitno je bilo, da Dani ne da svoje
mlajše sestrice. Ko se je pomiril, me ni spraševal o
tem, kar je videl, saj je vedel, da za vsem tem stoji
Jaka. Takrat se je počutil kot vojak, ki skuša
zaščititi svojo kraljico. Mogoče je Dani karkoli vedel
… Moje misli je prekinilo njegovo vprašanje: »Greš z
nami v trgovino?« Pokimala sem, saj nisem bila več
prepričana, če je varno, da ostanem sama z Jakom.
Ko je Dani odprl vrata, je Jaka skoraj
padel na tla, a se je pravočasno ujel. Bilo je očitno,
da je prisluškoval, zato je dokaz skril z nasmeškom.
Dani pa je imel tisti pogled na obrazu, ki je pravil, da
ga bo vsak čas vrgel skozi okno. Jaka se mi je
približal in mi ponudil roko, da bi mi pomagal vstati, a
se mu je Dani približal in rekel: »Zakaj rineš v
težave? Ji bom jaz pomagal, saj je moja sestrica.« Jaka
mu je jezno odgovoril: »Se ne malce preveč
obremenjuješ s svojo sestrico? Bom jaz poskrbel zanjo,
ne skrbi, ti si pa raje najdi dekle, za katero boš lahko
skrbel.«
Takrat sta se stepla. Oba sta bila tako
jezna, da tega nista mogla obvladati. Ampak to ni bil
navaden pretep, tepla sta se kot dve majhni punčki. To
je bilo smešno. Začela sem se smejati. Prišel je Leo
in s svetlobno hitrostjo izvlekel telefon ter ju začel
snemati. Ko sta fanta ugotovila, kaj se dogaja okoli
njiju, sta zardela. Vstala sem in morala bi ju okarati, a
nisem imela moči. Trebuh me je preveč bolel od smeha.
Leo je posnetek shranil. Nato se je oglasil oče:
»Prosim, pojdite v trgovino! Nujno rabimo mleko, danes
pa je nedelja in če ne boste pohiteli, bodo trgovino
zaprli!«
Odpravili smo se. Med potjo sta se Jaka
in Dani gledala kot pes in mačka. Ker je Leo hotel
prebiti led in je bil radoveden glede Jaka, je začel:
»Torej, Jaka … Kako to, da si prišel v Celje v
srednjo šolo? Kje si živel do zdaj?« Jaka je
odgovoril: »Živel sem v Mariboru in lahko bi tam šel v
srednjo šolo, ampak sem se odločil, da pridem sem, da
… No, to mora ostati skrivnost.« Vsi smo postali
radovedni, celo Dani je spremenil izraz na obrazu. Jaka
pa se je nežno nasmehnil: »Ko se bo Liva spomnila,
boste izvedeli vse.« Zakaj naj bi to bilo odvisno od
mene? Leo me je gledal s tistim pogledom, kot ga ima kakšna
žival, ki prosi za hrano.
Seveda sem morala izvedeti, saj je bil
Leo radoveden tip človeka, ki je pač moral imeti
razlago za vse. Pogoltnila sem velik cmok, saj sem videla
tudi Danija, ki je bil radoveden, ampak zdelo se mi je,
da nekaj malega on že ve. Ker sem želela spremeniti
temo, sem rekla: »Torej, Dani … Ti si že v zadnjem
letniku, se že kaj zanimaš za dekleta?« Dani očitno
ni maral te teme in je pogledal stran ter odločno rekel:
»Žal ne.« Ker sem pričakovala ta odgovor, sem
pogledala še Lea in še preden sem odprla usta, je
odkimal, saj je vedel, kaj bom rekla. Nato se je oglasil
Jaka, ki se je očitno počutil zapostavljeno: »Kaj pa
jaz? Vas ne zanima, kdo je meni všeč?«
Dani in Leo sta očitno že vedela in
Dani ga je grdo gledal, Leo pa se je nežno nasmihal. Jaz
pa sem bila očitno tista, ki ji ni bilo jasno skoraj
nič. Gledala sem Jaka, saj sem čakala na odgovor. On pa
je planil v smeh in rekel: »Res ne veš, Liva? Še bolj
si zanimiva, kot si bila pred nekaj leti!« Vsi smo ga
spet radovedno pogledali, saj smo želeli slišati
pojasnilo, on pa je takoj utihnil. »Ne bo zabavno, če
niste radovedni,« je rekel zlobno. Na žalost nismo
mogli več dregati vanj, saj smo prišli do trgovine.
Ko smo vstopili, je bilo očitno, da nas
gledajo vsa dekleta, tu in tam kakšna ženska in par
fantov. Zakaj so dekleta gledala, mi je bilo popolnoma
jasno. Vsa so mi zavidala, da sem v družbi treh
lepotcev. No, dva sta bila moja brata, eden pa le navaden
perverznež. Nisem vedela, zakaj so gledali fantje. Jaka
je bil malce jezen in iz neznanega razloga me je objel
okoli rame ter me stisnil k sebi. Enako je naredil Dani.
Prepirala sta se, kdo me bo imel, zato sem stopila
prednju in ju gledala z jeznim obrazom. Oba sta nehala.
Nisem vedela, zakaj se preprosto ne moreta razumeti. Leo
je medtem odšel po mleko in ga prinesel. Ko smo prišli
do blagajne, nas je blagajničarka gledala, kot da smo
nezemeljska bitja. Bila je študentka, zato je Jaka in
Danija vprašala za številko, a sta jo oba prijazno
zavrnila. Ko sem plačala, smo odšli domov.
Ko smo se vrnili, je bilo kosilo že
pripravljeno. Dokončal ga je oče. Mleko smo odložili
in sedli za mizo. Začeli smo jesti. Ker je bila nedelja,
smo jedli govejo juho. Moj oče je naredil še posebej
dobro. Oboževala sem jo. Pojedla sem en krožnik in
nisem mogla več. Svoj krožnik sem odložila v pomivalni
stroj. Videlo se je, da je Jaka malce presenečen nad
tem, koliko sem pojedla, saj je vprašal: »Ali res ne
moreš več? Malce si presuha, se ti ne zdi?« To je
rekel z nežnim glasom, a kljub temu sem pogledala v tla
in mu ostro odgovorila: »To se te ne tiče.« Odvihrala
sem. Saj ne, da je Jaka storil kaj narobe, le … No, to
je bila tista tema, o kateri nisem rada govorila.
Legla sem v posteljo in se pokrila z
odejo čez glavo. Bilo je toplo in prijetno, zato se mi
je dremalo. Naenkrat je nekdo legel na mojo posteljo.
Mislila sem, da je Dani, zato sem se odkrila, ampak
zagledala sem Jaka. Videl je, da sem presenečena in da
mi solza polzi po licu. »Oprosti, če sem te prizadel.
Vprašal sem, kaj sem rekel narobe, a so mi rekli, da bi
bilo bolje, če mi sama poveš – seveda, če želiš.«
Ne vem, zakaj, ampak takrat se mi je
zdelo, da mu lahko zaupam. Ampak nekaj me je zadržalo.
Samo pokrila sem se nazaj z odejo, saj se mi je zdelo, da
bom planila v jok. Nisem želela, da bi me videl. Objel
me je in stisnil k sebi. Odkril je odejo in me pobožal
po glavi ter nežno rekel: »Ni ti treba povedati, v redu
je.« Takrat je bilo tako prijetno – bilo je, kot da
sem na travi, kjer se smehljam z vso družino. S tem
mislim na očeta, Danija, Lea in iz nekega razloga tudi
Jaka …
»Tudi ti si me tako objela, ko se je
meni to zgodilo. Veš, Liva, tega, kar si naredila zame
pred nekaj leti, ne bom nikoli pozabil. In zato si tudi
želim, da bi ostala z mano do konca življenja, ker vem,
da mi boš takrat, ko bom potreboval nekoga, pomagala iz
teme. Upam, da lahko ostaneva skupaj do konca življenja.«
Zadnjih besed nisem slišala, saj sem takrat že plavala
med zvezdami.
Ko sem se zbudila, sem bila v Jakovem
objemu. Frcnila sem ga v čelo, da me je presenečeno
pogledal, jaz pa sem bila rdeča v obraz. On pa me je
gledal in rekel: »Saj veš, da si, preden si zaspala,
rekla, naj te objamem?« »Vem, da ni res! Nisem tako
neumna, da bi pozabila! No, kakorkoli … Grem se stuširat!«
»Všeč mi je tvoj obraz, ko spiš,« je
rekel Jaka, jaz pa sem se obrnila in se pretvarjala, da
ga nisem slišala. Še vedno sem bila rdeča v obraz. On
pa se je samo nasmehnil in rekel: »No, pojdi se stuširat!«
Tekla sem, kolikor so me noge nesle.
Ko sem se stuširala in prišla v svojo
sobo, je bil tam oče, ki je dajal na posteljo še eno
blazino in odejo. Ker je videl, da ga presenečeno
gledam, je rekel: »Jaka bo spal tukaj pri tebi.« Odprla
sem usta in dvignila obrvi od začudenja. »Kaj me tako
gledaš? Nimamo druge postelje in saj te ne bo pojedel.
Poleg tega je tudi sam rekel, da bi rad spal zraven tebe,
da se bosta lahko še kaj pogovorila v šoli.« Očitno
je bilo, da se očetu ni niti sanjalo, da je Jaka
perverznež! Ampak bila sem odločena, da ne bom izgubila
vojne. Stisnila sem pest in jo dvignila v zrak. Jaka je
prišel od zadaj in glavo položil na mojo ramo ter
rekel: »Torej, o čem si se ravnokar odločala? Povej,
res me zanima.«
Spet sem odskočila. Res se je znal
priplaziti od nikoder. »No, lepo, da se razumeta. Ura je
že deset, jutri gresta v šolo, zato lahko gresta kar v
posteljo,« je zadovoljno rekel oče in odšel.
Pogoltnila sem velik cmok in rekla Jaku:
»Za teboj.«
»Ne, dame imajo prednost,« se je zlobno
nasmehnil. Res je bil zloben, ampak prikupen nasmešek.
Legla sem in se pokrila ter gledala v steno. Čeprav je
bilo temno, me je bilo še vedno sram. Nežno me je
pobožal po laseh, zato sem se umaknila: »Kaj počneš?«
»Gledam, kako lepa si.« Bilo mi je
neprijetno. »Kaj ti je tako všeč na meni?« sem ga
vprašala, ko sem končno spravila skupaj nekaj besed.
»Te res tako zanima? No, povedal ti bom, ko se me boš
spomnila. Saj ni bilo tako dolgo nazaj,« je rekel.
»Glej, oprosti, ampak res me zanima … Od radovednosti
me bo pobralo!« sem rekla, ker me je res zanimalo. »No,
mene pa zanima, zakaj ne moreš jesti. Zdi se mi, da
imate težave v družini … Nisem videl tvoje mame. Se
starša ločujeta?« je vprašal. »Dober detektiv si.
Vendar ne bi rada govorila o tem,« sem se jezno obrnila.
Približal se mi je in me objel od zadaj. »Spusti me,
pokvarjenec,« sem rekla. »Ne bo šlo,« je rekel in me
še močneje stisnil k sebi. Ne vem, zakaj, ampak zdelo
se je, da si Jaka vedno znova prilasti dodaten delček
mojega srca.
ČETRTO POGLAVJE
Zjutraj me je zbudil očetov glas, zato
sem zbudila še Jaka in odšla sva gor. Nisem si ga upala
pogledati v oči, saj me je bilo preveč sram, ker sem
zvečer zaspala v njegovem objemu. Ko sem zajtrkovala, mi
je kar naprej ponujal hrano, kot to delajo parčki, a sem
ga ves čas zavračala. Leo se je hihital. Presenečalo
me je, da se Dani ni boril z njim. To jutro je bil zelo
zamišljen, kar mu ni bilo podobno. Ko sem končala, sem
se odhitela preobleč. Majico sem si ravno potegnila čez
glavo, ko je vstopil Jaka. »Vzemi stvari in gremo, mudi
se nam na avtobus,« sem rekla, tokrat brez zardevanja.
Jaka si je slekel majico. Ko sem ga pogledala, sem
pomislila, da je res v formi, nato me je prešinilo, da
to pomeni, da sem pokvarjena. »Pohiti, da ne bomo
zamudili,« sem odvihrala iz sobe in zaprla vrata. Skozi
se je slišal Jakov smeh, jaz pa sem spet zardela. »Šment,
je danes mrzlo,« sem si rekla.
Ko smo tekli do avtobusne postaje in
prispeli, je Dani gledal Jaka bolj prijazno. Ampak ko je
avtobus prišel, je Dani sedel poleg mene in videla sem,
da mu je Jaka to zameril. Tudi nisem mogla spregledati
tega, da so vsa dekleta gledala novega lepotca. Leo je
rad nagajal, zato je nalašč sedel zraven Jaka, da
nobeno dekle ne bi imelo možnosti prisesti k njemu.
Ko smo prišli v šolo, je Jaka ves čas
hodil z menoj, kar mi je šlo močno na živce, ker so me
vsa dekleta gledala, kot da me bodo vsak čas raztrgala
na tisoč koščkov. »Moraš res hoditi tako blizu mene?«
sem ga vprašala, saj me je jezilo, ker … No, hotel se
mi je približati in ljudem pač nisem mogla zaupati. In
ker je vedno imel izgovor, je rekel: »Nikogar ne
poznam.« Zavila sem z očmi in začela hitro hoditi, saj
sem iskala svojo najboljšo prijateljico Lano, medtem pa
sem se poskušala otresti Jaka. Ni mi uspelo, vendar sem
našla Lano. Naslanjala se je na svojo omarico in se
spogledovala s fantom, ki ga nisem poznala. Bila je pač
spogledljivka in je rada imela fante. Veliko fantov.
Ko sem stopila do nje, je rekla: »Vau,
Liva, od kdaj hodiš s takšnim lepotcem?« Seveda se ni
mogla upreti, da se ne bi spogledala z njim, pri čemer
se je Jaka obnašal, kot da mu ni mar. »Saj ne hodim z
njim,« sem odločno nasprotovala. »No, ne še,« me je
popravil Jaka. Pogledala sem z velikimi očmi, kot jih
naredi vsaka koza, ki se pretvarja, da ne ve, da je
všeč fantu. Vedela sem le zato, ker mi je danes zjutraj
Dani rekel: »Mislim, da si všeč Jaku. Brez dvoma si
mu.« Ni mogel skriti tistega pogleda, ko človek ne ve,
kakšen izraz bi imel na obrazu. Takrat nisem bila
najbolj vesela, da sem to izvedela, saj nisem želela
biti v razmerju z nikomer.
Želela sem nadaljevati pogovor, a me je
prehitela Lana, ki je rekla: »No, moram te razočarati,
Liva se ne želi dobivati z nikomer.«
»Smem vprašati, zakaj?« je rekel Jaka,
ki se je nenadoma začel zanimati za to, kaj govori Lana.
Da Lana ne bi rekla česa nepotrebnega, sem vzela bonbon,
ki sem ga imela v žepu, ga odvila in ji ga zatlačila v
usta. Vzela sem njeno dlan in jo odvlekla do svoje
omarice. Na srečo nama Jaka ni sledil.
»Hej, zakaj si me odvlekla od tistega
lepotca?« je Lana rekla razočarano. »Joj, skoraj bi mu
povedala, zakaj se ne želim dobivati z nikomer!« sem
bila polna adrenalina, saj sem vedela, da bi v primeru,
če bi povedala Jaki, on želel vedeti več. Lana je bila
moja najboljša prijateljica in zaupala sem ji vse, prav
vse. Tudi če je res imela rada fante in je nobena punca
ni marala, sem jo imela rada, saj mi je stala ob strani,
ko sem mislila, da je sveta konec. »Liva, bi mi lahko
uredila zmenek z njim?« je vprašala Lana radovedno.
Želela sem že pritrditi, ampak me je nekaj ustavilo,
nekaj me je v srcu zabolelo in mi govorilo, da ne smem.
»Ne vem, če bi lahko,« sem odgovorila in odšla.
Začela se je prva ura. Ko sem prišla k
pouku, Lane ni bilo. Kot ponavadi. Ni rada hodila k
pouku, raje je imela fante. Zato sem sedela sama.
Učitelj je k tabli poklical Jaka, da bi se predstavil.
»Pozdravljeni, sem Jaka Hočevar,« je rekel. Punce so
gledale z očaranimi obrazi in fantje z ljubosumnimi. Ko
je učitelj določal, kje bo Jaka sedel, se je odločil,
da ga bo dal zraven mene. Dvignila sem roko in vprašala:
»Kaj ne sedi tukaj Lana?« Bila sem jezna, da bo Jaka
zasedel njeno mesto. »Nimam druge izbire, Jaka je nov,
poleg tega gospodična Lana tako ne prihaja redno k
pouku,« je odvrnil učitelj. Takrat se je Lana prikazala
v učilnici. Bila sem vesela, da se je končno odločila,
da bo hodila k pouku, medtem ko so vsi ostali gledali
začudeno, še učitelj je onemel. »Ne skrbi, Liva, kar
naj Jaka sedi zraven tebe, jaz bom sedla nekam drugam,«
je mirno rekla Lana. Presenetilo me je, saj se nikoli ni
strinjala s stvarmi, ki so jih rekli drugi ljudje. Tudi
če so imeli prav in je to vedela, je še vseeno trdila
svoje. Jaka je sedel zraven mene, Lana pa drugam. Med
celotnim poukom sem kdaj pa kdaj kaj pripomnila Jaku, a
preveč se nisem želela pogovarjati z njim.
Ko smo prišli domov, sem začela delati
nalogo. Niti misliti nisem mogla trezno. Kaj se je
dogajalo z mano? Z Lano? Zakaj sem čutila naklonjenost
do Jaka? In ravno takrat je moral vstopiti. Zakaj? Res ga
nisem hotela videti! »Lepo, da delaš domačo nalogo. Si
dobro? Samo za informacijo, jaz sem šel peš domov, ker
si po pouku kar odšla in nisi povedala, kdaj je avtobus.
Kako si me lahko tako zapustila?« je rekel z dramatičnim
obrazom, vendar se je videlo, da se norčuje. Niti
verjeti nisem mogla, da sem več kot uro samo
razglabljala, kaj se dogaja. »Oprosti,« sem rekla
hladno. »Kaj je bilo, Liva? Nekaj je narobe in ne reci,
da ni,« se je njegov obraz zresnil. Sama sva doma, ne?
Sem si mislila. Pomeni, da mu lahko vse povem. Da, morava
razjasniti vse skupaj.
PETO POGLAVJE
»Bi res rad vedel? Si prepričan?« sem
ga pogledala z odločnim, a hladnim obrazom. Videlo se
je, da je postal malce napet, a je pritrdil in pokimal.
»Nehaj se mi poskušati približevati.«
»Kako to misliš?«
»Nehaj delati stvari, ki niso
potrebne.«
»Saj jih ne. Delam stvari, ki so
potrebne.«
»Jaka, zakaj ti toliko pomenim? Kaj se
je zgodilo pred nekaj leti? Želim izvedeti!«
»Liva, tudi ti ne želiš povedati,
zakaj ne spustiš nikogar blizu! Kaj je bilo? Smem vsaj
to vedeti?« je rekel umirjeno.
»Če ti je mar zame, potem tega ne boš
nikoli več vprašal.«
»Ravno ker mi je mar, sprašujem. Prosim
samo povej mi, kaj je bilo!«
»Da, prav si imel. Moja starša se
ločujeta oziroma sta že ločena! Moja mami je že
drugič prevarala mojega očeta in veš, kaj? Res ne
uživam! Ima novega otroka in moža. Ali smo ji sploh kaj
pomenili? Kaj ji je naredil moj oče, kaj smo ji naredili
slabega? Zakaj je odšla? Zakaj je očeta dvakrat
prevarala? Nočem nikogar blizu, ker me je strah, da bi
se mi zgodilo enako. Ljudje te zapustijo, včasih brez
razloga ali iz sebičnih razlogov … Zakaj bi šel skozi
to? Zakaj mora kdo trpeti? Raje sem do konca življenja
sama kot prizadeta. Ta bolečina je nepredstavljiva …
Naš svet je čuden. Ljudje ne znamo sprejemati dobrih
odločitev, mar nam je le zase, ne za druge …
Velikokrat se zgodi, da ugriznemo v roko, ki nas hrani.
No, Jaka, si zdaj dobil svoj odgovor?« sem rekla
hlipavo, saj sem že vmes začela jokati. Sesedla sem se
na posteljo, saj sem med govorjenjem vstala.
Jaka je sedel zraven mene, položil roko
na mojo glavo in me nežno pobožal. »Meni se je zgodilo
nekaj podobnega,« je rekel otožno. S solznimi in
presenečenimi očmi sem ga pogledala. »Da, pred nekaj
leti, ko sva bila le malo mlajša,« je rekel žalostno.
Slutila sem, da mi bo povedal, zakaj mu je toliko do
mene. »Takrat smo z družino še živeli v Celju. Moja
mami, ati in jaz. Ampak moja starša sta se tolikokrat
prepirala, da sta se naposled odločila za ločitev.
Nihče ni nikogar varal, sploh ne vem, zakaj sta se
ločila. Nisem želel vprašati, preveč sem bil
žalosten, ker me je bolela misel na to, da bi se dva
človeka, ki ju imam najraje na tem svetu, želela
ločiti. Zato sem odšel k Hudinji in metal kamne vanjo.
Bil sem zelo blizu vode in to si ti opazila ter se
zadrla: ›Hej, zakaj si tako blizu vode? Kaj če te
potegne?‹
›Komu mar,‹ sem odgovoril. ›Zakaj
si tako blizu vode? Zdi se, da si žalosten? Če ti ni
problem, mi lahko zaupaš, kaj je narobe,‹ si se mi
nasmehnila. Mislil sem si: ›Komu mar, saj je ne poznam.‹
A odvrnil sem ti: ›Moja starša se ločujeta.‹
›Ojoj! Žal mi je! Jaz verjetno ne
morem razumeti, kako je to, moja se razumeta, ampak ne
skrbi, veš, tudi če se ti zdi, kot da je konec sveta,
se vedno lahko potolažiš z mislijo, da me boš še
enkrat srečal.‹ Nato te je poklicala mama in skoraj si
odšla. Zato sem se zadrl: ›Kako ti je ime?‹
›Liva Novak,‹ si rekla z nasmeškom
in odšla. Takrat sem se zaljubil vate in se odločil, da
bom s tabo do konca življenja, saj sem vedel, da bo
takšna nežna deklica ostala z mano do konca življenja.
Razumeš zdaj?« se je nasmehnil.
»Vau,« sem si mislila. To pa je nekaj.
Verjetno mu je to takrat ogromno pomenilo. Zato tudi
razume, kako se počutim. »Zdaj se je razjasnilo.
Mislim, da je pogovor koristil. Razjasnila sva stvari, ki
sva jih želela vedeti drug o drugem,« sem mirna rekla.
»Hej, Liva, vem, da se bo slišalo neumno, ampak …«
nagnil se je k meni, ko je pozvonilo.
Prišla sta Dani in Leo. Dani je bil
pozen zaradi pouka, Leo pa je imel še trening nogometa.
Prišla sta v hišo in odšli smo gor ter se pogovarjali.
Zvečer je prišel tudi oče in skupaj smo jedli
večerjo. Nasmejali smo se in zdelo se je, da se vse bolj
razumemo. Ko sem se stuširala, sem videla, da Jaka že
sanja v oblakih. Legla sem in gledala njegov obraz. Kaj
me je takrat želel vprašati?
ŠESTO POGLAVJE
Dnevi so šli mimo mirno. Vsi smo hodili
v šolo, oče v službo, Lana je začela hoditi v šolo
in ni več osvajala vsakega fanta, ki ga je videla.
Nekako sta se Jaka in Dani kar naenkrat super razumela in
se kar precej družila. Da, dnevi so minevali, tedni, jaz
pa še vedno nisem vprašala Jaka, kaj mi je takrat
želel povedati … Sem ga že res spoznala? Ko bi se le
lahko spomnila, a sem bila premajhna … Jaka dogodkov ni
več omenjal. Bilo je, kot da se ni nič zgodilo. Edino
zbližali smo se.
Kot vsako jutro sem se zbudila, šla na
zajtrk in ga tudi pojedla, se oblekla in odšla v šolo.
Jaka je kot vedno hodil z menoj. Njegova
priljubljenost se ni zmanjšala. Vsa dekleta so bila
ljubosumna, meni pa ni bilo jasno, zakaj. Z drugega konca
nama je mahala Lana. Pomahala sem ji nazaj, Jaka pa jo je
malce sumničavo gledal, zato sem se nasmejala, vzela
njegovo roko in z njo pomahala. Takrat se je tudi on
nežno nasmehnil in zaradi nekega razloga je bil videti
zelo čeden. Čutila sem, kako postajam rdeča. »Je pa
kar mrzel dan,« je rekel Jaka in se nalašč stresel.
Tudi hudomušno se je nasmehnil. Ko sva prišla do Lane,
me je malce grdo gledala, ampak se je kmalu nasmejala.
»Hej, Liva, lahko greš k pouku brez naju? Nekaj se
moram pomeniti s tvojim prijateljčkom.«
»Misliš Jaka? Seveda,« sem ji
odgovorila, ampak bila sem malce zaskrbljena, zato sem
se, takoj ko sem prišla do vogala, skrila za njim.
Opazovala sem ju in videla, kako se Lana spogleduje z
njim. Nato se je povzpela na prste in mu nekaj
zašepetala v uho. Naenkrat me je stisnilo pri srcu.
Zakaj? Odšla sem k pouku s tem vprašanjem v mislih.
Ko je bilo konec pouka, sem videla, da
Lana in Jaka odhajata skupaj. Zakaj?! Vedno je Jaka šel
z mano! Odločila sem se, da jima bom sledila. Pri tem
sem delala malce čudne gibe, zato so me vsi sošolci
zaskrbljeno gledali. »Popolnoma zdrava sem,« sem
bleknila in odšla, da ne bi izgubila sledi za Lano in
Jakom. Sošolci so še vedno začudeno gledali.
Čez glavo sem si zavezala ruto, si
nataknila sončna očala in se oblekla v drugačno
jopico. Sledila sem jima zelo previdno. Ustavila sta se v
kavarni Pomarančni koktajl. Sedla sta in Lana je
naročila – to, kar vedno naroči – pomarančno
tortico, Jaka pa je zamahnil z roko, kar pomeni, da je
odklonil. Nagnil se je malce bliže k Lani in ji začel
nekaj govoriti. Morala sem slišati, kaj se pogovarjata.
Sedla sem za mizo v bližini. Ko je
prišel natakar, ga najprej niti slišala nisem, tako sem
bila zaposlena s prisluškovanjem. Ko me je poklical
tretjič, me je dregnil: »Gospodična, se opravičujem,
ampak ali boste kaj naročili ali ne?« Videlo se je, da
se zadržuje. Toliko, da ni eksplodiral. »Se opravičujem,
kozarec limonade bi,« sem naročila in odšel je. Gugala
sem se na stolu, saj še vedno nisem nič slišala. Nato
sem se obrnila nazaj in videla, kako je Lana le tri
centimetre stran od Jaka. »Ne!« sem se zadrla in iz
nekega razloga mi je šlo na jok. Odrinila sem se od
stola in začela teči. Solze so polzele po mojih licih
in nisem jih mogla ustaviti. Zadnje, kar sem slišala je
bil Jakov glas: »Liva, ne odidi, prosim, samo poslu…«.
Ne, za to ni bilo razlage.
Ko sem prišla domov, sem se zaklenila v
sobo in začela neustavljivo jokati. »Zakaj?« sem se
spraševala. Toliko nisem jokala, odkar je mama odšla.
Zakaj? Zakaj? Zakaj je tako bolelo? Kaj je meni mar, ali
sta Jaka in Lana skupaj? Nisem vedela odgovora, zato sem
jokala še huje. Dani je bil doma, zato je prišel do
moje sobe. Ker je videl, da sem se zaklenila, je vzel
rezervni ključ in odklenil.
»Liva!« se je zadrl prestrašen in me
hitro objel. »Zakaj jočeš?« je vprašal nežno in me
še bolj stisnil k sebi. Dani je bil res moj junak –
moj dragi starejši brat, ki je bil tukaj zame, ko sem ga
rabila. Ko sem zbrala skupaj nekaj besed, sem izdavila:
»Dani, zakaj boli misel na to, da bi bila Lana in Jaka
par? Veš, danes sem ju videla …« Prekinil me je in
rekel: »Glede tega Liva, ti ni treba skrbeti …«
Prišel je Jaka ves zadihan, kot bi tekel
za življenje. »Kaj počneš tukaj?« sem ga jezno vprašala
in pogledala stran. »Liva, ni bilo to …«
»Jaka tam sem bila, videla sem. Kako
misliš, da ni bilo tako, kot mislim? Razloži prosim,
imam dovolj časa,« sem ga pogledala s solzami v očeh.
Videti je bilo, da ga je res prizadelo. »Ne, Liva,
prosim, vse bom razložil, samo ne naredi takšnega
obraza …« Zdelo se je, da bo padel v jok.
»Liva, resnico govori! Kriva je Lana!«
se je oglasil Dani. Pogledala sem ga presenečena in
prestrašena. »Kako to misliš, Lana?! Ona je moja
najboljša prijateljica!« sem se zadrla nanj, a se takoj
opravičila, saj Dani ni storil ničesar narobe »Žal
mi je, Dani.« Jaka je bil še vedno šokiran. Srce me je
bolelo, da sem ga videla takšnega, ampak tudi on je meni
to storil. Mora občutiti, kako jaz trpim!
»Liva, Jaka je rekel Lani le to, naj se
neha igrati s tabo!« Kaj? O čem govori? »Hahaha, to ni
mogoče, ne, ni mogoče! Ona je bila ob meni, ko ni bilo
nikogar, ne ona že ne bi!« sem rekla objokana. To je
bila dvojna bolečina. Mama je imela novo družino, Lana
in Jaka naj bi bila skupaj in Lana naj bi se igrala z
mano! Ah, ne morem več. Preveč je zame. Takrat je
naredilo bzzzzzz in padla sem v nezavest.
SEDMO POGLAVJE
Ko sem se zbudila, sem zaslišala Danija,
ki me je stresal: »Liva, me slišiš? Zbudi se!«. Moje
oči so bile tako težke, najraje bi spala …
»Prosim. Liva, zbudi se!« sem zaslišala
Jakov glas. Se res želim zbuditi? Odprla sem oči:
»Poslušam razlago.« Jaka, ki je bil že pomirjen, je
začel: »No, začel bom …« Dani je potrepljal Jaka po
rami in odkimal: »Ji bom jaz povedal. Mislim, da bo tako
bolj poslušala.
Takrat je pozvonilo in Dani je odšel
odpret. Bil je Leo in Dani mu je rekel: »Ravno ob pravem
času, Leo, prišel je čas, da povemo Livi.«
»Dani, si prepričan …« ga je
zaskrbljeno vprašal Leo. »Nimamo druge možnosti. No,
Liva, prišlo je do tega, da ti moramo zaupati, kdo je
Lana.« Bila sem prestrašena. Izvedela naj bi resnico o
najboljši prijateljici … Bo hudo? A čutila sem, da
moram ostati močna. Daniju sem pokimala v znak, da lahko
nadaljuje.
»Ko sta se mami in oče začela
ločevati, je bila Lana tista, ki ti je stala ob strani.
V teh težkih trenutkih, ko ti jaz, Leo in oče nismo
mogli dati podpore, je to storila ona. Ampak ne zato, ker
je dobra oseba.« Globoko je vdihnil in rekel besede, ki
so izjemno bolele: »Nikoli ji ni bilo mar zate, le
želela je priti v stik z mano in Leom. Ko je prišel še
Jaka, je še njega želela zapeljati. Oprosti, morali bi
ti prej povedati, da ni takšna oseba, kot misliš, da
je.«
Pogoltnil je velik cmok in videlo se je,
da mu je bilo težko povedati. Moja edina in najboljša
prijateljica – kaj je sploh bila? Ni mi pomagala, ker
bi ji bilo mar zame, ampak le zato, ker se je želela
približati Leu in Daniju. Seveda, oba sta bila zelo
čedna, Jaka pa je bil verjetno najlepši , kar jih je
kdaj videla – ni čudno, zakaj se je obnašala tako
lepo. Skoraj sem ponovno padla v jok, a sem zaspala,
preveč sem bila utrujena.
Ko sem se zbudila, je bilo že jutro.
Pretegnila sem se in zazehala. Prav prijal mi je spanec,
vse sem lahko premlela, se sprijaznila z nekaterimi
stvarmi … Ko sem pogledala na desno, je tam spal Jaka.
Kmalu se je prebudil in zazehal. Tako seksi je bil
videti. Toliko, da se mi niso začele cediti sline …
Hitro sem se udarila po licu, da ne bi bila rdeča, in se
obrnila. Jaka me je gledal z vprašljivim izrazom. »Ne,
nisem jezna nate,« sem se mu rahlo nasmehnila. Obraz se
mu je razjasnil in s svetlobno hitrostjo me je objel.
Takrat sem se zavedala, da mu res veliko pomenim. Objela
sem ga nazaj, a je nekdo potrkal na vrata sobe, zato sem
odskočila. Jaka me je začudeno gledal. Začela sva se
smejati.
Vstopil je oče, se nasmehnil in rekel:
»Dobro jutro! Zajtrk čaka, zaspanca!« Videlo se je, da
nič ne ve o tem, kakšen dan je bil včeraj. Z Jakom sva
se le nasmehnila in odšla iz sobe. Bil je konec januarja
in na našo srečo je bila nedelja. Snežilo je. Popolno.
Razdelili smo se v ekipe po dva: Dani in Leo ter jaz in
Jaka. Zdelo se je nekako najbolj pravično. Vsi smo
naredili svoje trdnjave in naredili kupe snežnih kep.
Vojna se je začela. Enkrat sem zadela Danija, Lea pa
dvakrat Enkrat pa sem nalašč vrgla kepo v Jaka in
nasmehnil se mi je. Toliko smo uživali, da sem pozabila
na vse skrbi.
Po kratkem odmoru za čaj, ki nam ga je
prinesel oče, smo se odšli sankat. Jaz sem v snegu
pristala dvakrat in vsi so se mi smejali. Najbolj smešna
sta bila Leo in Jaka. Leu se je naredila brada in je bil
videti kot Božiček, Jaka pa je imel na čelu črto iz
snega. Oba sta bila videti neumno, zato je bilo še bolj
smešno. Ker Dani ni z glavo nikoli pristal v snegu, smo
ga malce porinili, da smo bili vsi v istem loncu. Ob
koncu dneva smo bili vsi izmučeni, zato smo šli spat
takoj po večerji. Ko sva z Jakom ležala v postelji, sem
ga ogovorila: »Hej, kako naj se jutri soočim z Lano?«
»Če sem iskren, ne vem, a vedi, da bom
ob tebi,« je rekel in takrat nisem obžalovala ničesar,
kar se je zgodilo.
OSMO POGLAVJE
Jutro ni bilo nič posebnega. Zbudili smo
se, pojedli, se oblekli in odšli na avtobus. A morala
sem se soočiti z Lano. Morala sem prekiniti najino
prijateljstvo, no, če je ona kdajkoli mislila, da sva
prijateljici. Ko sem prišla v šolo in do svoje omarice,
kjer sem videla Lano, ki mi je mahala kot nedolžna
punčka. Ko sem prišla do omarice, se nisem zmenila
zanjo. »Kaj je narobe, Liva?« je vprašala z mehkim
glasom. »Res želiš vedeti, kaj je narobe?« sem jo
grdo pogledala, kolikor sem lahko. »Seveda, saj sva
najboljši prijateljici.«
»Zdaj je pa dovolj! Ne pretvarjaj se, da
sva prijateljici!«
»Na kaj namiguješ?« me je vprašala
malce sumljivo. Očitno je že nekaj vedela. »Lana, vem.
Lahko se nehaš pretvarjati. Odvrzi masko.«
»Torej si ugotovila, kaj? Ni problema,
nikoli mi ni bilo mar zate,« je rekla hladno, se obrnila
in želela oditi. A jo je Jaka prijel in rekel: »Kako
lahko to rečeš? Saj veš, da je bila ona tista, ki je
bila vedno s tabo, ne? Te ni nič sram?«
»Nekateri ljudje smo drugačni. Seveda
bi lahko ti postal enak, če bi želel, a si, ko sem ti
to ponudila, le odgovoril, da imaš rad le Livo in
nikogar drugega. No, če si kdaj premisliš, veš kje me
najdeš.«
Odšla je iz mojega življenja, tako kot
je prišla. Brez dobrega namena. Bilo je težko živeti z
mislijo, da se je pretvarjala dve leti, da sva
prijateljici. Bolelo je. Zdaj je bila le še pikica, ki
je odhajala iz mojega življenja. Za vedno.
»Hvala, da si se postavil zame in bil ob
meni,« sem se zahvalila Jaku. Na srečo mi je pomagal.
Sama verjetno ne bi zmogla, to da je bil v bližini, mi
je omililo bolečino. »Saj sem rekel, da bom, mar ne?«
se mi je nasmehnil in me pogledal. »Jaka, te lahko nekaj
vprašam?« sem mu rekla, saj še vedno nisem vedela, kaj
naj bi mi rekel tisti dan, ko sem mu povedala, zakaj se
nočem zaljubiti. »Seveda,« je pritrdil in me pogledal
v oči. »Kaj si mi želel povedati takrat?« sem ga vprašala
in ker sem zardela, sem se obrnila stran. »Hmmmm,
kdaj?« se je nasmehnil in videlo se je, da ve. Zato sem
ga jezno pogledala in mu rekla: »Ne delaj se neumnega!
Prosim, povej mi!«. Nagnil se je k meni in mi v uho zašepetal:
»Po pouku.«. Cel pouk sem ga gledala napeto. Enkrat sem
celo zlomila svinčnik.
Naposled je bilo pouka konec. Ko smo
prišli domov, sem ga zvlekla v sobo in zaprla vrata.
»Mi lahko zdaj poveš?« sem ga vprašala. Z roko je
potrepljal po postelji. Namigoval mi je, naj se sedem.
Sedla sem zraven njega in napela ušesa. »Kar sem te
želel vprašati …« videlo je, da je malce zardel.
»Veš, Liva, vem, da se bo slišalo neumno, ampak ali bi
ostala z mano do konca življenja?« Bil je rdeč kot
paradižnik. Padla sem v smeh in se prijela za trebuh,
sem ga pogledala in njegov izraz na obrazu je bil smrtno
resen. Tudi jaz sem se zresnila, saj nisem želela, da je
užaljen. Vedela sem že ves ta čas, da sem že dolgo
zaljubljena vanj. »Mi zaupaš, da bom s tabo ostal do
konca življenja, Liva?« me je resno pogledal. Poljubila
sem ga na prelepe ustnice in rekla: »Da, zaupam ti.«
