Glasovalna številka: PR130

Zarja Nemec

DEČEK Z VELIKIMI SANJAMI

OŠ Primoža Trubarja Laško

 

To je zgodbica, ki govori o dečku Florjanu, ki ima VELIKE sanje.

Vsak večer je Florjan gledal v nebo, posuto s svetlečimi lučkami, na katere je pazila mati Luna. Vedno si jih je želel obiskati in poklepetati o njihovi pomembni nalogi in službi. Povezoval jih je in tvoril čisto svoje izmišljene vzorce. Njegove VELIKE oči so tako strmele v nebo, da je čisto preslišal, kako sta mu mamica in očka naročila, naj gre spat, saj je jutri nov dan.

»Florjan, ali naju sploh poslušaš? Samo strmiš v to nebo, ki ne predstavlja ničesar in je le uganka za VELIKE ljudi, ne za majhne otroke, kot si ti. Pojdi spat!« mu je vedno znova govorila mamica. Florjan jo je imel zelo rad, a kaj ko mu ni pustila, da na nebu riše vzorce, kot si je želel. A on je vedno znova s svojimi VELIKIMI očmi gledal v veliko nebo, posuto z lučkami.

Florjan je imel tudi babico. Tudi njo je imel zelo rad, saj mu je ravno ona predstavila to VELIKO skrivnostno nebo in mu pripovedovala razne zgodbice, ki si jih je Florjan za lahko noč v mislih vedno ponavljal. Skupaj sta se velikokrat igrala in zabavala, ko sta bila mamica in očka v službi. A nekega dne Florjan ni odšel k babici, ko sta šla starša v službo. Odšel je v vrtec, kjer ni bil rad. Tam so se namreč le igrali in nič se niso pogovarjali o lučkah na VELIKEM nebu. Florjana je zanimalo, zakaj ni tisti dan odšel k svoji babici. Mamica mu je rekla: »Babica je odšla v tisto VELIKO nebo, o katerem sta se vedno pogovarjala. A ne skrbi, jutri bomo odšli v njeno hišo in tam prespali, da se poslovimo od njenih navad, stvari in vzdušja.« Bil je malce žalosten, ker je ne bo nikoli več videl, a srečen, ker je vedel, da je babica na varnem in tam, kjer si je vedno želela biti – na VELIKEM nebu.

In naslednji dan je res bilo tako, kot je rekla mamica. Odšli so v babičino hišo, kjer je Florjan raziskoval. Odločil se je, da bo pogledal na podstrešje. Malce ga je bilo strah, ker je bilo prašno in temno. Ko je stopil v sobo, so vrata močno zaškripala in zapletel se je v pajčevino. Florjan je zakričal, saj mu je pod nogo švignila VELIKA podgana, a zbral je pogum in stopil naprej. Pogumno, kajne? Ni vedel točno, kaj je iskal, a bilo je zanimivo. Težav kar ni bilo konec. V kotu je videl majhno pošast z VELIKIMI očmi, ki se mu je hitro bližala … Ah, čakaj! Saj to je on v ogledalu. Kako si je oddahnil! Stopil je k VELIKEMU ogledalu. Bilo je čudovito! Na njem je videl tiste lučke, ki jih je vedno opazoval na VELIKEM nebu. Opazil je, da sestavljajo nekakšne namišljene vzorce – čisto takšne, kot jih je sestavljal sam ob večerih. Začel jih je naštevati:

»Tole je VELIKA in dolga kača, ki je slona, tole je VELIK in čudovit metulj s krono, tole je zelena pošast z VELIKEGA neba, tole je …« Naenkrat se je v ogledalu pojavila črna luknja, ravno pravšnja za njegovo velikost, na kateri so se pokazale svetleče lučke. Florjan je že poskušal v luknjo spraviti svojo nogo, ko ga je mamica poklicala k večerji. Rekel si je, da bo odšel v luknjo, ko bosta starša že spala. Zato je ubogal in šel k večerji, kjer ni povedal nič o skrivnostnem ogledalu.

Ko sta mamica in očka že spala, se je Florjan kar v pižami in svojih copatah s slončki, ki so imeli VELIKE oči, odpravil na podstrešje. Nič več ga ni bilo strah, le hotel je priti v tisto luknjo. Končno je prišel do ogledala, kjer ga je še vedno čakala črna luknja, posuta z lučkami. Končno je lahko stopil vanjo. Malce se je obotavljal, saj ni vedel, kaj ga čaka. A opogumil se je in zlezel vanjo.

Na drugi strani luknje je bilo VELIKO lučkasto nebo, ki ga je Florjan tako rad opazoval. Nasproti mu je prihajala babica. Njegova babica, ki jo je imel tako zelo rad! »Vidiš te lučke, Florjan? To so zvezde. In tiste malo večje in barvaste so planeti. To je tisto VELIKO nebo, o katerem sva sanjala. Ti je všeč?« Florjan ni vedel, kaj naj reče. Končno je bil tam, kjer si je vedno želel biti. Ko je babica videla, da je ostal brez besed, ga je prijela za nežno dlan in mu rekla: »Zdaj pa pridi. Zvezde so naju povabile na čajanko!«

Florjan se je nasmehnil in odšla sta na čajanko k zvezdam. Kar naprej so govorile in ni jih bilo mogoče ustaviti.

»Oh, kako je ta služba naporna, vedno moramo biti čisto točne in urejene. A potem ko gledamo na Zemljo tebe in še mnogo drugih otrok, ki jih zanimamo, smo takoj srečnejše! Počutimo se pomembno. Zato pa smo dale to ogledalo tvoji babici. Ravno zato, da bi se tebi in še mnogim uresničile VELIKE sanje!« je govorila prva. »Ah, ne pametuj! Pojdimo plesat! Mati Luna, zapoj nam prosim!«

In mati Luna je pela vesele pesmi, medtem ko sta Florjan in njegova babica veselo plesala z zvezdami. To je bil Florjanov najljubši dan v življenju.  »Joj, Florjan! Cisto sva pozabila na čas! Hitro moraš domov, drugače te bosta starša iskala! Rada te imam, moj vnukec! In ne pozabi: verjemi vase in izpolnjuj svoje VELIKE sanje!« Florjan je bil malce žalosten, saj je vedel, da ne bo nikoli več videl svoje babice ali zvezdic, ki govorijo in plešejo. A vedel je, da mu bo ta dogodek za vedno ostal v spominu in da bo ubogal babičine besede. Verjel bo vase in v svoje VELIKE sanje.

Ko je Florjan prišel domov, se je ogledalo za njim razbilo na tisoče koscev. Enega si je shranil za spomin, druge pa pometel in ogledalo pospravil nazaj v kot.  

Hitro je stekel nazaj v posteljo in poskušal zaspati. A po nekaj minutah ga je prišel zbudit očka in ga opomnit, da je že pozno jutro, on pa še vedno spi. Takoj ko je Florjan odprl svoje VELIKE oči, mu je začel razlagati o minulih dogodkih, ki so se mu pripetili. »Očka, očka, plesal sem z zvezdami in z mojo ljubo babico, imeli smo čajanko in mati Luna je pela in v živo sem videl VELIKO nebo, posuto z lučkami, in …«

»Ah ne trapaj, Florjan! Samo sanjal si. Vem, da pogrešaš babico, a ne govori neumnosti! Haha! Ples z Luno in zvezde, ki pojejo in imajo čajanko … Neumnost!« je govoril oče, ko je odhajal iz Florjanove sobe. Florjan je bil malce užaljen, ker mu očka ni verjel in je vse čisto pomešal. Mati Luna je pela in zvezde so plesale in imele čajanko, ne obratno! Ugotovil je, da se mu bo tudi pes, če mu bo vse povedal, smejal. Torej je to njegova majhna, a VELIKA skrivnost.

Florjan je delec ogledala spravil v posebno šatuljico, ki jo je dobil od svoje babice. Vsak dan jo je odprl in si ogledoval košček zrcala in nikoli ni pozabil na to dogodivščino. Še vedno je vsak večer pred spanjem gledal skozi okno v VELIKO nebo s svojimi VELIKIMI očmi, se poigraval z zvezdami, pel poleg matere Lune in se pogovarjal z babico. In kadarkoli mu je kdo rekel, da govori neumnosti in da je vse le sanjal, je on še bolj verjel. In nikoli ni nehal. Svoje zgodbe o zvezdah je predal svojim otrokom in ti svojim. Nikoli ni nehal sanjati. Zato tudi vi, otroci, nikoli ne nehajte verjeti vase in v svoje VELIKE sanje, tudi če so te še tako nenavadne.