I: 3. september
“Vsi prebivalci dvorca Haruko, prosimo
vas, da odidete proti vzletni ploščadi za zasebni
Lux-Avem, številka 37890. Ponavljam, gre za naposredno
grožnjo. Vsi prebivalci dvorca Haruko, prosimo vas, da
odidete prot vzletni ploščadi za zasebni Lux-Avem,
številka 37890,” je govoril umeten ženski glas.
“Oči, kaj se dogaja?”
“Nimava veliko časa, vstani iz
postelje in se me močno primi za roko. Morala bova
teči.”
Alyson je vstala, si pomela oči in
debelo pogledala očeta. Vedela je, da se ni šalil.
“Ampak oči, kaj se dogaja, povej mi!”
“Alyson, ni časa. Povem ti pozneje.”
Pograbil jo za roko, stekla sta po
stopnicah do vrta, kjer ju je že čakala ogromna bela
vesoljska ladja.
“Gospodarica, čas je, da se prebudite
iz svojega spanca. Menda ne bi radi zamudili vašega
prvega dneva v srednji šoli,” je rekel osebni strežaj
Michael, ko je odgrnil zavese v njeni sobi.
“Katerega smo danes, Michael?”
“Danes smo tretjega v devetem mesecu
leta 2085.”
“Zadnji del ni bil potreben. Menda vem,
katerega leta smo. Sedaj mi pa pripravi zajtrk in ogrej
pantero ter preveri njegovo zalogo devterijeve plazme.”
“Da, gospodraica. Opravičujem se za
svojo nevljudnost.”
Alyson si je počesala lase, se oblekla v
šolsko uniformo, si umila zobe, pripravila torbo in
odšla z dvigalom iz svoje spalnice v nadstropje pod njo,
kjer je bila jedilnica. Tam jo je pričakal strežaj
Michael.
“Gospodarica, predlagam vam, da hitro
pozajtrkujete, saj se vam pouk začne že čez petnajst
minut,” jo je ogovoril strežaj Michael.
“Prav imaš,” mu je odvrnila Alyson.
Alyson je hitro pojedla kos kruha, na
katerem je bila marmelada, si obrisala usta in odpravila
proti dvigalu, ki vodi v garažo.
“Še nekaj Michael, še eno nalogo imam
zate. Se še spomniš Yuki, Ryuujia in Arie?” mu je
navrgla Alyson, preden se je odpravila proti dvigalu.
“Seveda, gospodarica. Menda si bom
zapomnil vaše nekdanje najboljše prijatelje,” ji je
vljudno odvrnil strežaj Michael.
“Poišči jih!”
“Kakor želite, gospodarica, a uspeha
ne morem zagotoviti.”
“Odloči se … Ali najdeš te ljudi
ali pa se lahko posloviš od službe!”
“Ja, gospodarica,” se je opravičil
Michael.
Alyson je šla v garažo, v kateri jo je
že čakal novi črni AMW pantera. Odklenila je avto in
se usedla za voznikov sedež. Motor je že brnel. Pripela
se je in odpeljala do izhoda garaže. Nato je videla
Michaela, ki je tekel proti njej. V rokah je nosil nekaj.
Odprla je vrata.
“Kaj sem pa sedaj pozabila?” je
zavzdihnila.
“Gospodarica, pozabili ste svoje
vozniško dovoljenje. Ne pozabite, da si ne morete
privoščiti niti ene napake, saj ste ga zelo težko
pridobili. Normalni ljudje ne morejo delati vozniškega
izpita do dvajsetega leta, vi pa ste ga opravili že kar
pri petnajstih. Še nekaj… Malo sem pobrskal in
ugotovil nekaj, kar vas bo razveselilo. Vsi trije hodijo
na vašo šolo in so celo v istem razredu kot vi.”
Alyson je debelo pogledala.
“Prezgodaj je še za šale. Daj no,
zresni se Michael.”
“Prav zares, gospodična. Njihove slike
sem že poslal na vaš mobilni telefon, da jih boste
lažje našli.”
“Bravo, Michael. Zelo dobro si opravil.
Očetu te bom priporočila, da ti da povišico,” je vsa
vesela rekla Alyson.
“Hvala, gospodarica. Vaša pohvala mi
zadostuje. Sedaj pa vendarle pohitite, da ne zamudite.”
“Prav imaš. No, adijo.”
“Srečno, gospodarica,” je odvrnil
Michael in se ji priklonil.
Alyson je odbrzela po avtocesti do svoje
nove šole. Vozila je prestižni AMW pantera, ki je prvi
avto, ki ima samozadosten fuzijski motor. Vse oči na
cesti so se obračale za njenim avtomobilom. V šestih
sekundah je prebila zvočni zid. Čez pet minut je že
bila pri njeni novi srednji šoli, gimnaziji Burakkurozu.
Ko je hitro zavrla pred šolskim vhodom, so ljudje
odskočili in samo zijali v prestižni avtomobil, o
katerem lahko večina samo sanja. Ko je izstopila, so
samo še bolj debelo gledali. Kakšna lepotica. Begalo
jih je tudi, kako ima lahko 15-letnica vozniški izpit.
Ko je izstopila iz avta, je tlesknila s prsti. Avto se je
sam odpeljal na šolsko parkirišče. Ko je hodila po
glavnem hodniku do učilnice 1-A razreda, so ji vsi
umikali. Malo ji je postalo nerodno. Iz žepa je
potegnila najnovejši aPhone X6. Pogledala je slike, ki
ji jih je poslal Michael, in si zapomnila obraze.
Vstopila je v učilnico, kjer so vsi že sedeli. Usedla
se je za prazno mizo poleg visokega črnolasca.
“Ryuuji, že dolgo časa se nisva
videla.”
“Lahko mogoče izvem, kdo si?”
“Me res ne poznaš? Ti ime Alyson kaj
pove?”
“Nemogoče!” je zavpil Ryuuji.
Vsi so se se zagledali vanj. Ryuuji se je
pomiril.
“Res je. Sem Alyson Haruko, in ti si
moj nekdanji najboljši prijatelj”
“Torej si ti tista neznana lepotica, s
prestižnim avtomobilom, o kateri sem sedaj poslušal. Kako,
da si tukaj, in ne na kakšni pregrešno dragi zasebni
akademiji?”
“Ker se mi ne da voziti eno uro iz
mesta, da bom gledala neke razvajene bogataške otroke?”
mu je pojasnila Alyson.
“Aha. Saj ti nikoli nisi bila tak tip
človeka, ki bi pustil, da mu denar stopi v glavo.”
“Mimogrede Ryuuji, si prepoznal še
koga v tej učilnici?”
“Ne, zakaj?”
Alyson je vstala. In udarila po mizi. Vse
oči so bile na njej.
“Yuki Hashigawa in Aria Sakura, prosim,
da prideta sem.”
Dekle z dolgimi belimi lasmi je vstalo s
svojega stola in se odpravilo proti Alyson. Enako je
naredila kratkolasa črnolaska.
“Želiš?” sta vprašali.
“Me zares ne prepoznata?”
“O, moj bog! Alyson, si to ti?” jo je
vprašala Yuki.
“Ja. Že zelo dolgo časa se nismo
videli. Ta velikan ob meni je pa Ryuuji.”
“Hej, vi trije, kaj je bilo? Pet let je
minilo, odkar smo se nazadnje videli,” je končno v
umirjenem tonu spregovorila črnolasa Aria.
“Da, potem, ko smo se preselili sem,
smo imeli preveč opraviti sami s sabo, da nismo imeli
časa za druge. Sem pa slišal, da je gospodična Haruko
potovala z zasebnim Lux-Avemom,” je rekel Ryuuji.
“KAJ? TI RAZVAJENKA MALA! JAZ SEM
MORALA ENO LETO DELITI SOBO S SVOJO PETČLANSKO DRUŽINO,
MEDTEM KO JE IMELA PRINCESKA SVOJO SOBO IN PO MOŽNOSTI
ŠE SVOJO KOPALNICO!” je Yuki nahrulila Alyson.
“Yuki, verjemi, da če bi bilo po moje,
ne bi zapravila 1,2 miljarde dolarjev za stvar, ki je
brezplačna, če si jo deliš še z ostalimi,” se je
branila Alyson.
“No, skratka, ker se že tako dolgo
časa nismo videli, predlagam, da se po pouku danes
dobimo v centru Novega Tokija. V kavarni nasproti
železniške postaje. Če hočete, vas lahko poberem z
mojim novim avtom,” je predlagala Alyson.
Vsi so se strinjali in veselo sprejeli
ponudbo. Komu se pa da vlačiti po podzemni železnici.
Dan jim je hitro minil. Bil je tipičen
prvi šolski dan. Učitelji so se predstavili, prav tako
kot učenci. Učitelj je povedal, kaj se bodo pri
določenem predmetu učili in tako dalje. Ko so končali
s poukom, se je vsak odpravil v svojo smer. Čez eno uro
je Alyson pobrala vse svoje prijatelje v svojem avtu. Vsi
so občudovali hitrost in obliko prestižnega vozila. Ko
so prispeli pred kavarno in vsi izstopili, je Alyson spet
tlesknila s prsti, in avto se je odpeljal proti domu.
“Pa te res ni strah, da bi ti kdo hotel
ukrasti avto, ali pa, da bi se avto sam zabil, ko se
takole sam vozi?” je Aria vsa zaskrbljena vprašala
Alyson.
“Ne skrbi, nihče si ne bi niti drznil.
Pa tudi da bi se avto kam zabil, je zelo majhna možnost.
Glede na to, da ima njegov računalnik naloženo
najnovejšo različico umetne intelligence,” jo je
pomirila Alyson.
“Se usedemo zunaj ali notri?” je
vprašal Ryuuji.
“Notri!” so rekla dekleta v zborčku.
Ko so se posedli, so vsi naročili
mlečno kavo. Pogovarjali so se o svojem otroštvu, o
njihovih dogodivščinah, o tem, kako so pri desetih
letih ustanovili bend in tako dalje. Nekako je pogovor
prešel na Ex-Terro in veliko selitev.
“Se še spomnite, kaj se je zgodilo
pred petimi leti, ko smo prvič prišli sem?” je
vprašala Alyson.
“Oh, samo počakaj. Ryuuji je imel
referat o tem pri moderni zgodovini lansko leto,” ji je
rekla Yuki.
“No, potem nam pa povej Ryuuji,” je z
zanimanje v modrih očeh Alyson ogovorila Ryuujia.
“Naj bo. Leta 2015 se je dogajala
velika selitev narodov in so se povečali napadi
ekstremističnih skupin, ki so sejale smrt po vsem svetu.
Posledica tega so bile atomske vojne v Afriki. Pomrla je
večina prebivalcev. Hkrati so pa takrat uničili vse
afriške in saudsko-arabske naftne ploščadi ter
črpališča. Brez nafte nobeno vozilo ni delovalo. Zato
je Francija leta 2017 zgradila prvi fuzijski reaktor. Z
njim so proizvedli dovolj električne energije, da so
poganjali vsa mogoča vozila. Takrat so avtomobile, ki so
delovali na gorivo, zavrgli in kupili električne
avtomobile. Ta sistem je petdeset let deloval brezhibno.
Ampak nato je neki brezbrižen znanstvenik hotel delati
poskuse v reaktorju brez dovoljenja Odbora za varno
kemijo. Kar ni vedel je to, da je bil reaktor takrat v
pogonu. Vanj je spustil drobce železa z zelomočno
magnetno energijo. Posledica so bili izjemno močni
valovi čiste energije, ki so poškodovali Zemljin
naravni magnetizem. V destih letih je prišlo do tega, da
se je Luna premikala okoli Zemlje z hitrostjo sto tisoč
kilometrov na sekundo. Takrat so vlade sveta začele
iskati nov planet, na katerem bi človeštvo brstelo. In
so ga našli. Ex-Terro v osončju Prometej. Ker je
Ex-Terra oddaljena eno svetlobno leto od Zemlje, so
izdelali sto tisoč vesoljskih ladij Lux-Avem, ki
delujejo na warp pogon. Preprosto povedano, te ladje
ustvarijo neke vrste val v časovno-prostorkem
kontinuumu. Zato lahko potujejo s hitrostjo svetlobe.
Prej so že določili, kdo bo dobil kateri kos zemlje.
Evropske države so dobile sedem Ex-Terrinih lun, ki
imajo atmosfero in vodo. Azija vred z Rusijo je dobila
največjo celino, poimenovano Nova Azija. Mi, Japonci,
smo spet dobili svoj otok. Ameriki sta dobili drugo
največjo celino in Avstralija je dobila najmanjšo.
Ampak najmanjša celina je vseeno velika za dve Zemljini
Aziji. In to nas privede do tega da mi sedimo v tej
kavarni.”
“Naj uganem. Dobil si vse točke?” ga
je vprašala Aria.
Ryuuji je prikimal.
“No, Ryuuji hvala za razlago. Še
nekaj, mislim, da bi bilo pametno, da sedaj pokličete
svoje starše, da vas do jutri zvečer ne bo domov, saj
gremo takoj po tem na križarjenje z mojo križarko. Zase
bomo imeli celotno ladjo. Za oblačila je tudi
poskrbljeno,” jih je presenetila Alyson.
“Kaj?” so vsi naenkrat izpljunili
svojo kavo predse.
“Midve sva za!” sta rekli Yuki in
Aria.
“Kaj pa ti Ryuuji?”so ga vse naenkrat
vprašale.
Ryuuji se jim seveda ni mogel upreti.
“Bom poklical očeta in ji rekel, da
pridem jutri nazaj.”
“JEJ!” so vse tri vzkliknile.
Natakarica jih je opozorila, naj utišajo
svoj pogovor, saj so motile druge goste. Alyson je nato
poklicala svoj AMW pantera. Posedli so se v avto. Samo v
tem primeru je vozil Alysonin osebni strežaj Michael. V
pol ure so bili v pristanišču. Tam jih je čakala
rdeča preproga. Ob njej so stali člani posadke, ki so
se priklonili, ko so jih zagledali. Pričakal jih je tudi
kapitan ladje.
“Nastanjeni boste v naših štirih
predsedniških apartmajih s kvadraturo 200 
. Na voljo so vam štirje osebni
strežaji, 24-urni fitnes, trije olimpijski bazeni,
igrišče za nogomet, tenis, košarko in jahališče z
lipicanci, redkimi in plemenitimi konji iz Slovenije.
Upam, da boste uživali v nastanitvi. Še nekaj, ko
odidete v sobe, vas bosta tam čakala krojač in
šivilja. Vzela vam bosta mere in vas povprašala po
vašem stilu za spalno srajco, večerno obleko in po meri
narejene kopalke.”
“David, spet si pretiraval. Rekla sem
ti, da ne potrebujemo vsega tega,” je Alyson oštela
kapitana ladje.
“Ampak gospodična, vi sta dedinja
banke Haruko, najmočnejše in najbogatejše banke na
svetu. Za vas samo najboljše,” se je branil kapitan.
“Naj bo po tvoje,” je nekoliko
užaljeno odgovorila Alyson.
Ostali so samo poslušali s široko
odprtimi usti.
Nastanili so se v apartmaje. Šivilje in
krojači so vzeli mere. Potem so se štirje prijatelji
dobili na palubi ladje. Tam so se pogovarjali do teme.
Njihova glavna tema so bili inštrumenti. Vsak od njih je
znal igrati nekaj, razen Alyson, ki je imela angelski
glas. Ko se je zmračilo, je po njih prišel strežaj. Povedal
je, da so večerne obleke in spalne srajce že končane.
Vrnili so se v svoje apartmaje. Yuki je imela po meri
izdelano čudovito dolgo belo obleko z odprtim hrbtom,
Alyson tudi dolgo rdečo obleko, Aria elegantno kratko
črno obleko, Ryuuji pa predelano modno moško obleko, da
je pristajala njegovemu slogu. Vsi štirje so se po
veličastnih stopnicah spustili iz apartmajev, medtem ko
je stočlanska posadka ploskala. Ko so vstopili v
jedilnico, jih je sredi ogromne dvorane čakala miza za
štiri. Ko so se posedli, se je streha ladje odprla in
videli so čudovito zvezdnato nebo. Začeli so z jedjo,
ko je v jedilnico pritekel strežaj Michael z ogromnim
paketom.
II: Lutke
“Gospodarica, gospodarica, ta paket je
padel z neba in je naslovljen na vas štiri. Preverili
smo in v njem ni nobenih nevarnih snovi, eksplozivov,
strupov ali živih organizmov,” se je čez celo
jedilnico drl strežaj Michael.
“Prinesi to čudo in ne bodi tako
glasen, Michael,” ga je oštela Alyson.
“Ja, gospodarica. Oprostite,
gospodarica.”
“Le kaj bi lahko bilo? Saj nihče ne
ve, da smo tu,” je glasno razmišljala Alyson.
“Kaj, če nam je tvoj oče kaj spustil
iz vašega Lux-Avema? Ali nisi rekla, da bo danes obiskal
Septimalno luno in letel čez Ergo ocean, kjer smo mi?”
se ji je pri razmišljanju pridružil Ryuuji.
“Prav mogoče,” je prikimala Alyson.
“No, odprimo ga že enkrat,” je vsa
neučkana Aria že razvijala paket.
Ostali so se ji pridružili. Ko so ga
odprli, so bile notri štiri podolgovate škatle. Ko so
odprli le-te, so bili notri steklena moderna violina,
črna prečna flavta, en par belih rokavic z zlatim
okrasjem in pa ena zlata maska, ki je pokrivala spodnji
del obraza. Ryuuji je pograbil prečno flavto, Aria
rokavice, Yuki vijolino in Alyson masko. Ryuuji in Yuki
sta že hotela uglasiti inštrumenta, a sta ta dva že
bila uglašena. Ko si je Aria nadela rokavice, je pred
sabo zagledala črn koncertni klavir.
“Hej, Alyson, kdaj so sem pripeljali
klavir?”
“Kje pa ti vidiš klavir?” je vsa
začudena vprašala Alyson.
“Pred sabo.Ga mar ne vidiš? Glej, ti
bom nekaj zaigrala.”
Aria se je usedla na prazen zrak in
začela igrati nevidni klavir. Nihče ni videl klavirja,
slišali pa so veličasten zvok. Ko so služabniki
zaslišali glasbo, so jim oči zlato zažarele. Začeli
so se premikati po jedilnici, glede na to, kako je Aria
igrala na klavir.
“Kaj pa mislite, da delate? Nazaj na
svoja mesta,” jih je oštela Alyson.
“Alyson, mislim, da vem, kaj se dogaja.
Nadeni si masko in skušaj nekaj zapeti,” je Ryuuji
naročil Alice.
“
Spoznal sem princeso, ki sijala od
sreče je.
Mogočno lepotico.
Vedel sem, ljubezen ob prvem pogledu
je.
Ona bila je moja princesa odeta v
belo,
jaz bil sem njen črni vitez.
Tako je zapela Alyson, po tem, ko si je
nadela masko čez usta.
Vsi služabniki so se obrnili proti njej.
Njhove zlate oči so sijale še močneje. V zboru so
rekli: “Mi smo vaši večni služabniki, vaše lutke.
Življenja vaš štirih bomo branili z našimi.”
“Yuki snemi rokavice, Alyson, ti pa
snemi masko,” jima je naročil Ryuuji.
Ko sta ju sneli, so se služabniki vrnili
na svoja mesta, njihove oči so dobile normalno barvo in
pozabili so vse, kar so do sedaj storili.
“Yuki in Alyson, niti besedice o tem
komu drugemu,” je ukazala Aria.
“Zakaj?” sta v zboru vprašali Yuki
in Alyson.
“Samo ubogajta jo. Zdaj se obnašajte,
kakor da se ni nič zgodilo. Po koncu večerje pridite
vsi v jahališče. Alyson naroči jim, naj nas pustijo
same v sobi in naj tudi izklopijo vse kamere in varnostne
sisteme v jahališču, ter naj sami stražijo vrata,”
ji je naročil Ryuuji.
“V redu,” je odgovorila Alyson
Hitro so pojedli večerjo. Med jedjo je
Alyson poklicala k mizi Michaela.
“Michael, v jahališču pripravite
konferenčno mizo s štirimi stoli. Prinesi tudi paket,
ki smo ga dobili od mojega očeta. Izklopi tudi vse
kamere in varnostne sisteme v jahališču. Vhod stražite
sami. In brez ugovarjanja.”
“Ampak gospodična, kaj pa vaša
varnost?”
“Kaj sem rekla? Brez ugovorov!”
“Ja, gospodarica, oprostite za moje
nepotrebne besede,” se je opravičil strežaj Michael.
Ko so pojedli, so se odpravili v
jahališče. Tam jih je sredi jahališča čakala ogromna
steklena konferenčna miza s štirimi stoli. Ob prihodu v
dvorano, so slišali, kako je posadka zaklenila vrata in
nabila svoje orožje.
“Mislim, da smo sedaj na varnem,” je
v umirjenem tonu spregovorila Aria.
“No, kaj sta hotela sedaj?” je
vprašala Yuki.
“Aria, ti lahko prepustim razlago
najine teorije?” je vprašal Ryuuji.
Aria je prikimala.
“Kot ste videli, so člani posadke ob
igranju na nevidni klavir in ob petju začeli obnašati
zelo čudno. Misliva, da so bili v hipnotičnem stanju
zaradi glasbil.”
“Daj no, ne zafrkavajta. Zresnita se!
Kaj nama govorita take bedarije? Gotovo so se samo
šalili,” ju je oštela Alyson.
“Bi rada dokaz? Pokliči v jahališče
svojo služinčad. Ko pridejo v jahališče, bomo
zaigrali na glasbila Odo radosti. Ti pa nas spremljaj z
besedilom.”
“OK. VSI ČLANI POSADKE, KI SEDAJ
STRAŽITE JAHALIŠČE, PROSIM, DA PRIDETE V JAHALIŠČE!”
se je iz dna pljuč zadrla Alyson.
Skoraj vsa posadka je prišla v
jahališče, sprašujoč se, kaj je narobe.
“2, 3, 4, gremo!”
Ryuuji, Aria in Yuki so začeli igrati,
Alyson pa peti. Ko so vsa glasbila zazvenela v harmoniji
z Alysoninim glasom, jim niso samo oči žarele, temveč
so se njihova telesa začela spreminjati. Postali so
živi kristali, ki so imeli naostrene ude, in so samo
prežali, kdaj jih bo kdo hotel napasti. Alyson je od
presenečenja sredi skladbe nehala peti. Ko je prenehala,
so se lutke dekristalizirale. Ker so ostali še vedno
igrali, jim svetloba v očeh ni ugasnila. V tistem
trenutku so se glavna vrata v jahališče odprla in
vstopili so Alysonin oče ter trije drugi oboroženi
moški in še ena ženska, ki je nosila tradicionalni
kimono. Lutke so jih zagledale in šle v napad. Ko so jih
skušali postreliti, so se lutke samo umaknile ali pa
celo ujele kroglo med prsti in jo izstrelile nazaj. Ampak
ko je ta ženska iz žepa povlekla čudno žepno uro, so
se ji lutke priklonile, in se opravičile za svoja
dejanja.
“Ne skrbite, lahko nehate igrati, duše
ne bodo zapustile teles in bodo ostale v tem stanju,”
je rekla ženska v kimonu.
“Kdo si? Kaj delaš z mojim očetom?
Kako si lahko prebila električni ščit, ki varuje to
ladjo?” je vsa začudena vprašala Alyson.
“Pozabi nepomembnosti. Kar imate vi
sedaj v lasti, so tri glasbila, skovana iz prekletih duš
in zlata maska, narejena iz črnega kvarca in krvavega
zlata. Skoval jih je sam Leviathan. Povem vam ostanek
zgodbe, ampak kot vidite, sem malo naveličana postavanja
pred temi bebci.”
Ženska se je usedla za konferenčno
mizo. Alysoninega očeta so tudi posedli na stol in mu
zalepili usta. Eden od moških mu je uperil pištolo v
glavo.
“OČI! PREKLETA BODI, SPUSTI GA! KAJ
HOČEŠ Z NJIM?” je vsa besna zakričala Alyson.
“No no, Alyson Haruko, pazi malo na
besede, menda ne bi rada, da se tvoj oče, ti in tvoji
prijatelji pridružijo tvoji materi v nebesih,” je z
nasmeškom na ustnicah odvrnila ženska.
Alyson je lahko le besna opazovala, kaj
se dogaja. Yuki, Ryuuji in Aria so pa v strahu trepetali.
“Joj, nikoli se nisem predstavila,
kličite me madam Ater. Da nadaljujem … V lasti imate
štiri preklete predmete, s katerimi lahko upravljate z
lutkami. Lutke so telesa, ki jih prevzamejo duše, iz
katerih so skovani predmeti. Te lutke branijo lastnike
predmetov z vsemi svojimi močmi in napadejo vsakogar, ki
predstavlja nevarnost. Obvladujete jih z svojim igranjem,
in v tvojem primeru, Alyson, s petjem. Lutke se bojujejo
glede na hitrost, ritem, tone, besedilo, stil, barvo in
glasnost. Te predmeti so našli pot na Ex-Terro skozi
interdimezionalno črvino nad Ex-Terro, ki smo jo
povzročili z Lux-Avemi. Skratka, da preidem k bistvu.
Potrebujem vas, da mi pridobite Mozartov nedokončani
Requiem,” jim je naročila madam Ater.
“Ampak kako naj ga dobimo? Mozart je
mrtev že zelo dolgo časa,” je vprašal Ryuuji.
“Očitno ne poznate čistega potenciala
vaših glasbil. S temi glasbili lahko potujete skozi
čas. Glede na to, kje in kdaj je skladba bila prvič
izvajana, vas tja lutke lahko pošljejo. Vaša naloga je,
da Mozartu daste serum, ki vsebuje matične celice, ki bi
okrepile njegov imunski sistem. Pridobite notni zapis za
Requiem in ga nato ubijte. V trenutku, ko ga ubijete,
boste poslani nazaj sem,” jim je razložila madam Ater.
“In zakaj tako nujno potrebuješ ravno
ta rekvijem,” je vprašala Yuki.
“To se pa vas ne tiče! Sedaj pa
pohitite, če nočete pomreti,” jim je zbadljivo
naročila madam.
“Zaigrali boste uvod njegovega
Requiema. Pristali boste v letu 1791, 1. decembra, v
katedrali Svetega Štefana. Ne pozabite, da ste v
popolnoma drugem času. Zaradi oblačil ne skrbite, saj
boste v katedrali pristali oblečeni v kimonote. Ryuuji
se bo predstavil kot naslednik japonskega cesarstva, ve
tri pa boste njegove služabnice. V vsakem primeru vas bo
ubogal. Ko bo spal, mu dajte serum direktno v žilo.
Čutil ne bo ničesar. V desetih dneh naj bi končal
Requiem. Potem ga ubijte, zastrupite ga z arzenom,” jim
je dajala navodila madam.
“In zakaj ne moreš ti iti po Requiem?
Z veseljem ti prepustimo glasbila in masko,”je vprašal
Ryuuji.
“Se te ne tiče!” ga je nahrlulila
madam.
“Steven, razdeli jim partiture. Ne
skrbite, lahko jih spustite, saj bodo lahko lebdele
zaradi magnetov v papirju. Alyson, daj tudi ampulo s
serumom in ampulo s strupom,” je naročila madam.
Eden od oboroženih moških je razdelil
partiture. Ko so jih Ryuuji, Aria, Yuki in Alyson
spustili, so zares lebdele.
“Pričnite že!”
Aria je začela z violino, sledila ji je
Yuki na klavirju, potem je Ryuuji začel z spremljavo.
Zadnja, ki je prišla na vrsto, je bila Alyson. Ko so
začeli igrati, so se lutke zbrale v krogu okoli njih. Začele
so se vrteti okoli njih z neznansko hitrostjo. Preden so
izginili v drug čas, jim je madam Ater rekla nekaj zelo
čudnega v latinščini: Eis gladium et famem et
mortem conquestum sunt retrorsum. Edini, ki je to
slišal, je bil Ryuuji, ampak je v trenutku pozabil kaj
je rekla.
III: Mozart
Ko so prispeli v katedralo, so se vsi
štirje znašli v majhni spovednici. Ko so prišli iz
temne spovednice na svetlobo, so šele zagledali, kaj so
nosili. Ryuuji je nosil tradicionalni kimono, Yuki, Aria
in Alyson pa so imele vse črne lase, belo kožo, krvavo
rdeče ustnice in so nosile enake kimono v treh
različnih barvah. Ko so zagledali drug drugega, so se
začeli smejati. Edina, ki se ni smejala, je bila Alyson.
“Ne smejte se. Ne pozabite, kaj smo
prišli narediti,” je tiho šepnila Alyson.
“Seveda nismo pozabili, prišli smo
ubiti enega največjih glasbenih genijev,” je žalostno
rekla Yuki.
“No, odpravimo se. Uf, že pet let
nisem bila na Zemlji. Ko bi vsaj ti ljudje vedeli, da bo
njihov svet čez 290 razpadel. Ampak to se nas ne tiče.
Poiščimo pot do Mozartove hiše. Kateri do vas že zna
nemščino?” je vprašala Aria.
Ryuuji je dvignil roko.
“No, super. Zdaj pa gremo,” je pobudo
prevzela Alyson.
Sprehajali so se po Dunaju. Ljudje so
bulili vanje, saj so prvič videli Japonce. Rabili so
približno dve uri, preden so našli pravi naslov. Ko so
potrkali, jim je odprl sam Wolfgang Amadeus Mozart.
“Vas lahko vprašam, zaradi kakšne
časti sem deležen takega obiska?” je vprašal
Wolfgang.
“O, moj bog. Tik pred menoj stoji,”
je Alyson zašepetala Yuki.
“Sem Ninko, sin japonskega cesarja
Kokakuta. Danes sem vas s svojimi služabnicami obiskal
zaradi prenočišča. Mojega očeta še deset dni ne bo v
mestu, zato smo se povabili kar k vam, saj smo veliki
oboževalci vaše glasbe,” je v nemščini z močnim
japonskim naglasom odgovoril Ryuuji.
“Kako naj vem, če ste zares njegov
sin?”
“Yuki, pokaži mu cesarjevo pismo s
pečatom,” je ukazal v japonščini Ryuuji.
Yuki je iz žepa izvlekla ponaredek pisma
cesarja Leopolda II, ki je potrjeval njihovo
verodostojnost. To pismo je madam Ater dala Yuki v roke,
preden so prišli sem.
“Oprostite za mojo nevljudnost. Kakšna
čast, da imam v svojem skromnem domu na obisku dediča
japonskega cesarstva,” se je začel opravičevati
Mozart.
“Ne skrbite za to. Vedeli smo, da nam v
prvo ne boste verjeli. Kje bi se lahko nastanili?” je
vprašal Ryuuji. Amadeus jim je pokazal tri sobe v
zgornjem nadstropju. Ker so bile samo tri postelje, sta
morali Yuki in Aria spati na eni postelji. Ponoči se je
Alyson splazila v Amadeusovo sobo. V kartoidno arterijo
mu je zapičila iglo z serumom. Malo se je zdrznil. Nič
drugega. Naslednji dan so slišali ropotanje in violino v
prvem nadstropju. Ko so prišli v prvo nadstropje, so
videli maničnega Mozarta, ki je pisal svojo zadnjo
skladbo, Requiem.
“Oh, gospod, vidim, da ste se
prebudili. Bi želeli mogoče čaj ali kavo?” je
vprašal Mozart.
“Vi se samo posvetite skladanju. Kdaj,
mislite, da bo skladba končana?” je v nemščini
vprašal Ryuuji.
“V približno osmih dneh. Če imate res
radi mojo glasbo, vam lahko dam kopijo partiture, da jo
odnesete nazaj na svoj dvor.”
“To bi mi bilo v veliko čast.”
“Hvala za vašo pohvalo,” je odvrnil
Mozart.
“Smem vprašati, kje je Constanze?”
“Oh, Constanze je odšla v
zdravilišče za dva tedna ravno pred tremi dnevi.”
Naslednjih osem dni je Mozart samo
skladal in skladal. Na večer osmega dneva je skladbo
končno dokončal in prepisal.
“Alyson, mislim da bi mu morali vsaj
pojasniti, zakaj bo umrl in po kaj smo prišli,” je
predlagala Aria.
“Prav imaš, Aria. Pokliči Ryuujia in
Yuki, da jima razložimo idejo.”
Aria je poklicala Ryuujia in Yuki.
Razložila jima je načrt. Oba sta se strinjala, da si
Mozart zasluži izvedeti, kaj se dogaja. Ryuuji ga je
poklical v salon.
“Čemu sem deležen take časti?” je
vprašal Mozart.
“Gospod, prosim, da me nehate vikati,”
je prosil Ryuuji.
Ves pogovor je tekel v nemščini.
“No, prav. Želiš?”
“Moje ime ni Nanko in nisem dedič
japonskega cesarstva. Ime mi je Ryuuji Dengeki in
prihajam iz leta 2085. Mi trije smo bili poslani v ta
čas, da bi pridobili vaše zadnje delo, Requiem.”
“Daj, ne šali se, mladec.”
“Ne šalim se.”
“Ko ste spali, vam je Alyson v žilo
vbrizgala serum, s pomočjo katerega ste preživeli do
sedaj. Ampak vaš čas se je iztekel in žal morate
umreti. Smrt vam je bila usojena. Moramo vas zastrupiti z
arzenom. Res nam je žal, gospod.”
“Daj mi arzen,” je rekel Mozart..
Alyson mu je v roko položila ampulo.
Mozart jo je odprl ampulo in iz nje je padla ena tableta.
“Vesel sem, da sem lahko vsaj končal
svoje zadnje delo. Živel sem polno življenje, polno
preizkušenj, žalosti, veselja, sreče in bridke
tragedije. Ustvaril sem vse, kar sem hotel ustvariti.
Danes sem že čutil, kako hitro mi zdravje naglo peša. V
čast mi je bilo služiti Sveto-Rimskemu cesarstvu. Vso
srečo, mladina.”
Wolfgang je pojedel tableto in se v
trenutku zgrudil. V tistem trenutku so Aria, Alyson,
Ryuuji in Yuki ubili Johannesa Chrysostomusa Wolfgangusa
Theophilusa Mozarta. Smrt mu je bila namreč usojena že
davno prej. Yuki se je začela jokati. Aria mu je iz rok
vzela partituro. Ko je naredila to, se je soba okoli njih
začela vrteti. Prišli so nazaj v svoj čas. Tam jih je
že čakala madam Ater.
IV: Razodetje
“No ,da nadaljujemo, kjer smo prej
ostali. Ne skrbite, tu ni minilo osem dni. Ni vas bilo
celih osem sekund. Sedaj pa mi, prosim, zaigrajte
Mozartov Requiem,” je naročila madam Ater.
“Haaaa? Zakaj? Zakaj si potrebovala
točno to partituro. Zakaj bi jo morali mi zigrati. Se bo
kaj posebnega zgodilo z lutkami?” je vprašala Alyson.
Madam je pograbila dve pištoli, eno je
uperila proti Alysoninemu očetu, drugo pa proti njim.
“Če nočes, da ti odleti glava, igraj!”
je že malo razkačena ukazala madam.
“Aja, še nekaj. Alyson, ti boš pela
drugačno besedilo. Mislim, da ti je znano,” se je
nasmehnila madam Ater.
Madam je vrgla besedilo pesmi proti
Alyson. Ko je Alyson razprla papir z besedilom, se ji je
skoraj zmeglilo pred očmi.
“K-k-kje si dobila to besedilo?” je
vprašala Alyson s tresočim glasom.
“Torej ga prepoznaš. Kaj, če bi
svojim prijateljem povedala, kdo ga je napisal in zakaj?”
je siknila madam.
“Alyson, kaj je narobe, zakaj se
treseš?” je vprašala Yuki.
“T-t-to besedilo, je pela moja babica,
preden je storila samomor. Vsa družina je slišala njeno
petje in videla njeno smrt.”
“Dovolj tega čustvenega jadikovanja.
Če ne začnete takoj igrati, vas spremenim v švicarski
sir,” je ukazala madam.
Začeli so igrati Mozartovo poslednje
delo.
Bila vladarja sva vsak svojega temnega
raja,
jaz, krvava kraljica
bledega lica.
On, jezdec črnega harleyja.
Skupaj kopala vse globjo jamo sva v večni
ogenj.
Dragi, skupaj stopiva v sedmi krog.
Prelila krvi sva za tisoč ljudi,
najmanj,
na najinem kamnitem dvoru…
Bila sva samosvoja,
Don in Donna.
Denar je himna uspeha,
midva pa največja poeta.
Brez njega mi živeti ni.
Ako gre, pridem za njim,
v raj ali trnovo deželo.
Jaz bila sem rdeča,
on bil je moder.
Očetoma ni bila všeč vijolična.
Pot se vedno konča…
Je to Božji načrt ali napaka?
Pok v temi,
več ga ni.
Zlati magnum se zasmodi.
Kot včeraj se mi zdi,
mojega padlega angela več ni.
Ubila ga ne roka pravice, temveč očeta.
Oh, kaj bom storila, oče moj?
Ne veš, kaj mati je rodila,
modernega rablja povila.
Moje bele rokavice,
zdaj rdeče.
Stoje pred Stvarnikom zdaj rodni mi oče.
Kaj sem storila…
Kaj mi narediti je, očeta več ni?
Kaj narediti mi je, mojega Donna videti
ni.
Pok v temi,
mene več ni.
Alyson je pela s sozlnimi očmi.
Ko so se Alysonine solze dotaknile maske,
ki ji je pokrivala ustnice, je ta začela sijati. Tedaj
so zasijali tudi drugi predmeti. V jahališče so
pritekli štirje prosojni konji: sivec se je ustavil pri
Alyson, rjavec pri Ryuujiu, belec pri Arii in konj, črn
kot oglje, se je ustavil pri Yuki.
“Zajašite te konje. Brez oklevanja!”
je ukazala madam.
Zajahli so konje. V tem trenutku so se
glasbila razbila na tisoče koščkov in ostala je samo
maska. Njihova oblačila so se spremenila. Alyson je
nosils dolgo črno obleko s kapuco, Ryuuji se je znašel
oblečen v črnih hlačah s črno srajco, čez katero je
bil ogrnjen dolg zlat plašč. Yuki je bila oblečena v
kratko rdečo obleko in Aria je nosila dolgo turkizno
haljo.
“V tem trenutku ste postali nebesna
bitja, znani kot štirje jezdeci apokalipse. Sejali boste
strah in nemir.”
“K-k-k-aj si rekla?” so vprašali v
zboru.
“Še niste ugotovili, kaj ste ravnokar
naredili? Naj vam pojasnim. Ali veste, zakaj je Mozart
lako tako hitro končal Requiem? Ne zato, ker bi si to
želel, temveč zato, ker mu ga je narekoval sam Demon. S
pomočjo tega rekvijema in bridke žalosti, ki nam jo je
prijazno pokazala Alyson, ste postali nesmrtna bitja,
znana pod imeni: Zmaga, Vojna, Lakota in Smrt. Rjavec
predstavlja vojno, sivec predstavlja smrt, belec
predstavlja zmago in vranec lakoto,” je pojasnila madam
Ater.
“Sedaj vam kot vrhovna boginja, po
imenu Gea, ukazujem, da uničite vse nevernike. In
verjemite, ne morete se mi upreti.” S tem je svoj
zlovešč govor zaključila madam Ater, ki se je tudi
začela spreminjati. Prevzela je brezspolno, popolnoma
črno obliko s črnimi krili. Takrat je zamahnila z roko
in iz te so zletele ostre puščice, ki so preluknjale
Alysoninega očeta in druge tri moške.
“OČIIIII! NEEEEEEE!”
Takrat so se v rokah otrok znašli
različni predmeti. Alyson je v rokah držala ostro koso,
Ryuuji zlat meč, Yuki je v rokah držala tehtnico in
Aria srebrn lok.
“Zakaj moramo to delati?” so
prestrašeni vprašali.
“Zakaj le? Za mojo zabavo!
HAHAHAHAHAHAAHHAHAHAHAHAHAHA!”
Takrat je v jahališče prišel kapitan
ladje.
“Gea, dovolj je tega norčevanja. Vrni
se v Kaos! Dovolj časa sem te pustil pri miru,” je
rekel kapitan.
“David, kaj se dogaja?” je
prestrašena vprašala Alyson.
“Moje pravo ime je Uran, bog vesolja.
Alyson, pomiri se. Najina prednostna naloga je tvoja
varnost,” je odvrnil kapetan, preden se je tudi on
spremenil v brezspolno obliko z črnimi krili.
“Zakaj vedno moja varnost, zakaj?
Dovolj ljudi je že pomrlo,” je kričala Alyson.
Med njenim kričanjem, so se konji
razbili in otroci so popadali na tla. Alyson je začela
sijati. Dvignila se je v zrak in začela svetiti. Nato je
padla. Na srečo jo je Uran ujel.
“Alyson, ti nisi običajno človeško
bitje. Ti si zadnja solarna nimfa. Si najmočnejše bitje
v tem vesolju. Ti si razlog za vso energijo in materijo v
vesolju. Če bi umrla ti, bi se svet sesul sam vase.
Tvoja starša, ki sta bila prvi slorani nimfi, sta se
žrtvovala, da sta obvarovala tvoje življenje med sveto
vojno. Zato sva se z Geo, ki sva tvoja teta in stric,
odločila, da je najbolje, da te spremeniva v enega izmed
štirih jezdecev apokalipse. Tako tvoja straša nista
umrla zaman. Tako bi obvarovala naš univerzum. Da pa bi
lahko postala nesmrtna, sva potrebovala še tri ostale
ljudi. Zato, prosim, sledite Geinim navodilom.”
Alyson in ostali, ki so bili že vajeni
vsega hudega, so prikimali.
Konji so se sami sestavili nazaj. Otroci
so zlezli nanje. V tistem trenutku so konji odgalopirali
iz jahališča na palubo. Od tam so skočili v morje, po
katerem so dirjali, kakor jih je nosil veter. Kakor po
stopnicah so se vzpenjali do neba. Ko so dospeli do
oblakov, se je slišal glasen pok. V tistem trenutku so
Alyson, Yuki, Ryuuji in Aria, ki so bili še pred
dvanajstimi urami navadni srednješolci, postali
celestialna bitja, ki so vzdrževala naravne zakone v
vesolju.
