Glasovalna številka: PR132

Hana Iljaš

SKRINJICA RESNICE

OŠ Podbočje

 

Očitno sva z Aljo redoljubnost podedovali po mami, saj naju tako kot vsak vikend, ko pospravljava očetovo sobo, začne boleti glava. A vseeno ga imava zelo radi in včasih ga zbadava, da ima srečo, da naju je »naredil« dve, saj ena ne bi bila kos njegovemu neredu. Z Aljo sva namreč dvojčici.

»Alma, pridi hitro! Poglej tole!« me pokliče sestra, medtem ko brišem prah z omare, ki jo že načenja zob časa in je tu najbrž že, odkar stoji ta hiša in to mora biti zelo dolgo, saj so jo zgradili pred približno 150 leti. Zavijem z očmi, saj mi gre njeno blebetanje resnično na jetra, pa vendar me premaga radovednost, zato odložim krpo in stopim do predalnika, nad katerega se sklanja Alja. V rokah drži sliko, na kateri je najlepša ženska, kar sem jih kdaj videla, z ognjeno rdečimi lasmi, velikimi, smaragdno zelenimi očimi in brezskrbnim nasmehom. Videti je stara približno 30 let, v rokah drži majhno deklico in okoli pasu objema najinega očeta, ki pestuje drugo dojenčico. »Je to mogoče?« zašepeta sestra, ki jo prekinem in komaj diham od vznemirjenja. »Zagotovo je ona! Enake lase ima kot midve. Prepričana sem, da je najina mama!« rečem in glas se mi trese od navdušenja. Čisto sva vzhičeni in komaj čakava, da se oče vrne domov in nama pove resnico, kajti prepričani sva, da se tokrat, ko bova pokazali sliko, ne bo mogel zlagati, da je umrla pri porodu, kot nama zadržano pravi vedno, ko ga vprašava kaj o najini mami, ki se je ne spomnim, saj že odkar pomnim živiva pri očetu.

Ob šestih zaslišiva rožljanje ključa v vratih, ki se nato škripaje odprejo in skoznje stopi očka. Pozna se mu, da je že v poznih štiridesetih, o čemer priča tudi njegov zdelan obraz, pa vendar se potrudi in se nama toplo nasmeje. Ko skupaj povečerjamo, se, kot nam je v navadi, usedemo na sedežno in gledamo televizijo. Ko z Aljo začutiva, da se je oče sprostil in je dobre volje, me Alja dregne: »Alma, ti ga vprašaj. Tebi gredo te stvari bolje od rok!« Ne vidim smisla v tem, da bi odlašali, zato spregovorim: »Očka, kdo je to? Ali je mama?« in mu pomolim fotografijo. Nekaj sekund brezizrazno strmi vanjo, nato pa njegov obraz spreleti bolečina, postane bled, na kar se razjezi: »Kje sta to našli? Da si nikoli več ne drzneta stikati po mojih stvareh!« Ne da bi si opomogel od šoka, vzame sliko in odvihra v svojo sobo. Spogledava se in morda zato, ker sva dvojčici, obe naenkrat glasno zavzdihneva. Žal nama je, da sva ga ujezili, toda vedno bolj jezni sva, ker nama že celo življenje prikriva resnico in morava živeti v laži. Vsega nama je dovolj, zato skleneva, da bova izvedeli vse o najini mami. »Pridi, gotovo je na podstrešju še veliko slik,« predlaga Alja in sledim ji po stopnicah, ki zaškripajo ob vsakem koraku, ki ga naredim. Končno sva na vrhu, toda ne veva, kje naj začneva iskati. Brezciljno tavava gor in dol in kašljava zaradi prahu, katerega debele plasti prekrivajo celotno podstrešje. Vsi predmeti so videti nedotaknjeni že desetletja, z izjemo skrinjice v kotu, ki ima za nameček še odprt pokrov in je polna papirjev, ovojnic in fotografij. Stopiva do nje in zagrabim prepognjeno pismo, ki leži na vrhu. Razgrnem ga in z Aljo začneva brati.

 

Dragi Borut!

Vem, da te prosim za veliko uslugo, toda ne gre drugače. Ko sem se poročila z Robertom, sem mislila, da bo opustil svoje umazane posle, še posebej ko sem rodila Almo. Toda vedno huje je. Strah me je, da ga bodo zaprli, pa tudi njega samega se bojim, saj je večkrat zadet, kot pa trezen. Ne vem, kaj naj storim. Ne zdržim več! Bojim se, da bo kaj storil moji mali Almi, ki je še edino, za kar živim.

Vedno si mi bil starejši brat, ki mi ga je marsikatera prijateljica zavidala. Hvala ti za vse, kar si storil zame. Cenim to, in vedi, da tega ne bom nikoli pozabila. Odhajam. Ne vem še kam, toda tu ne zdržim niti minute več. Prosim te, imej Almo za svojo hčer, toda ne povej ji resnice, saj ne bi razumela. Strlo bi jo. Z Aljo sta istih let, pa še zelo podobni sta si in verjeli bosta, da sta sestri. Vem, da si zgrožen, saj te poznam že 31 let, toda prosim, razumi me. Ne gre drugače.

Pazi na mojo deklico. Zaupam ti, da bo dobro živela in upam, da me boš nekoč razumel in mi odpustil vse, kar sem storila, predvsem to. Ne vem, kaj bi brez tebe.

Z ljubeznijo,

                                                                           Anastazija

 

Strmim v list papirja. Navaden, popisan list, na katerem je vsa resnica. Še vedno dojemam. Ne morem verjeti, da je Alja moja sestrična! Sploh nisva dvojčici, pa čeprav sva si podobni kot jajce jajcu. In moj oče sploh ni moj oče! Moj stric je. Kaj je sploh res? Sem sploh Alma?

Iz šoka me zbudi Alja. Objame me, in ravno to je tisto, kar potrebujem v tem trenutku. »Vedno boš moja sestra, ne glede na vse,« zašepeta med jokom in sploh se ne zavedam, da tudi meni solze močijo obraz. Tako stojiva v objemu še nekaj časa, nato pa se odpraviva spat. V kopalnici z vročo vodo sperem s sebe vse laži in prikrivanja ter v solzah zaspim.

Zjutraj se ne smilim več sama sebi, ampak sem odločena, da pridem stvari do dna. Nase vržem prvo majico, ki visi v omari in stečem po stopnicah, pripravljena na iskanje mame, ki mi je za enkrat še tujka, in je ne poznam. Za sabo tiho zaprem vrata in se po poti odpravim do sosednje hiše, kjer živi teta Amalija, starka, ki pozna vse čenče tod okoli in se cele dneve sama drži v svoji razpadajoči hišici, v katero ne spusti nikogar, razen »ljubkih sosedovih dvojčic« kot nama pravi. Ko prispem do vhodnih vrat, okoli katerih se lušči sinje moder omet, zadržano potrkam. Vrata s obotavljaje odprejo in skozi špranjo previdno pokuka starkina glava. Ko me prepozna, se sprosti in me povabi naprej. »Alma, nisem te pričakovala tako zgodaj. Le naprej! Kaj te je prineslo k meni?« Med ploho besed, ki se valijo iz njenih ust, mi ponudi piškot in me posede na udoben naslanjač. Tudi ona se namesti in sama ušesa so je, kaj ji imam povedati, zato ji povem potek včerajšnjih pretresljivih dogodkov.

A, namesto da bi bila Amalija začudena, se le ljubeče smehlja. »Torej si le ugotovila, otrok moj! Upala sem, da boš, saj me Borut kljub opozorilom ni poslušal, in ti je, kot slišim, vse zamolčal. Že kot otrok je bil trmast, prav tako kot je bila Anastazija svojeglava, zato sta si bila vedno v laseh,« mi pripoveduje starka in čaka na moj odziv. Končno se mi posveti: »Torej ste vi moja babica? In mi tega niste povedali?« Babica le pokima in me stisne v objem, v katerem so vsa čustva, ki jih tiščiva v sebi. Naposled nama zmanjka besed, zato brž vprašam, kje je moja mama. »Pridi, pokazala ti bom!« me povabi Amalija in na obraz se ji prikrade temna senca, za katero ne vem, kaj pomeni. Prime me za roko, in me odvede na vrt za hišo, na sredi katerega cveti velika, stara češnja. Pod njo je lep nasad rož in preprosta lesena deščica z izrezljanim napisom: »Počivaj v miru, Anastazija«.

Nemo strmim v grob svoje mame. Ne morem verjeti! Včeraj sem po trinajstih letih izvedela da imam mamo, danes pa ugotovim, da je mrtva. Kje je tu pravica? »Borut jo je našel mrtvo v svoji kleti,« me počasi iz razmišljanja predrami babica. Nejeverno strmim vanjo, nato pa stečem domov in se ne zmenim za njene klice.

Ko prestopim domač hišni prag, stečem v klet, ne da bi odgovorila na »očkova« in »sestrina« vprašanja, kje sem bila. Klet je takšna, kot se za klet spodobi. Mračna, zaprašena in zastrašujoča. Kar zmrazi me, ko pomislim, da je tu nekje ležalo truplo moje mame in kocine se mi postavijo pokonci. Zrak je zadušljiv in smrdi po zatohlem. Naenkrat pa nekaj zaslišim. Zvok  kapljanja vode iz žleba zmoti hropenje, kot bi nekdo dihal. Približam se smeri zvoka, na kar se spotaknem ob krožnik, ki glasno zarožlja, da odmeva po celem prostoru. Pogledam proti tlom in pod mano leži zgrbljena postava. Posvetim vanjo z baterijsko svetilko in snop svetlobe osvetli rdeče lase, ki so kot moji in prekrivajo obraz ženske, ki kleči pred mano. »Kdo ste? Ali ste dobro?« previdno vprašam in počepnem k njej. Neznanka si lase odmakne z obraza in me pogleda v oči. Njene so smaragdno zelene in prepričana sem, da sem jih že nekje videla. Toda to zdaj ni pomembno, saj ženska začne govoriti.

 

»Poročila sem se z Robertom, moškim, ki sem ga ljubila, a nekaj časa po poroki se je začel vesti nekam nenavadno. Ko sem mu povedala, da pričakujem otroka, je njegov odnos do mene postajal vse hladnejši, zato ni bilo tistega veselega pričakovanja. Končno se mi je rodila deklica in poimenovala sem jo Alma. Zanjo sem želela vse najboljše, zato sem sklenila, da zbežim. Njo sem nesla k bratu, ki je bil edini, ki sem ga imela rada in mu zaupala poleg mame Amalije. Almo sem s priloženim pismom položila pred vrata in stekla stran, ne da bi se prepričala, če je z njo vse v redu. Sama pa sem se umaknila od ljudi, da si v teh nekaj letih razčistim zadeve in opomorem od Robertovega trpinčenja. Pred kratkim pa sem se odločila, da se vrnem in znova zaživim s svojo hčerjo. Ob pozni uri sem potrkala po vratih bratove hiše, kjer nisem bila že, odkar sem pred vrati pustila svojo deklico. Ko me je zagledal na pragu, me je pretreseno pogledal, zgrabil in odvlekel v klet. »Kako si lahko to naredila? Samega si me pustila z Almo in kar odšla. Najini mami sem celo moral reči, da si mrtva, saj druge možnosti ne bi prenesla! Kako naj sedaj, po vseh teh letih, ko mi je Alma močno prirasla k srcu priznam, da nisem njen oče? Nimam druge izbire, kot da te pustim tukaj v kleti za nekaj dni, da v miru razmislim, na kakšen način povedati Almi in Amaliji, da si se vrnila v naša življenja,« je zakričal in zapahnil vrata za seboj. Zdaj sem dva dni tukaj in razmišljam, kaj bom rekla svoji hčeri, kako ji bom povedala resnico, zakaj sem jo zapustila in se prehranjujem s hrano, ki mi jo pripravlja  Borut, ki je še vedno tako obupen kuhar, kot ga imam v spominu. Zelo mi je žal za vse, kar sem storila in upam,  da me bo moja deklica razumela in mi odpustila.«

 

Ostanem brez besed. Ne morem dihati. »Mama!« dahnem in v oči mi privrejo solze. Ženska me pogleda in zajoka: »O, moj Bog! Kako te nisem prepoznala? Saj to si vendar ti, o ljuba moja Alma, oprosti mi, prosim!« Planem ji v objem in tako skupaj objeti klečiva na prašnih tleh kleti, kar sploh ni pomembno. V tem trenutku je pomembna le moja mama.

Zmoti naju odpiranje kletnih vrat, skozi katera vstopita »oče« in »sestra«. Alja osuplo gleda, Borut pa olajšano izdihne: »Ravnokar se mi je od srca odvalilo gromozansko breme, saj nisem vedel, kako naj ti povem vso resnico. Upam, da razumeš, Alma. Ti, Anastazija, pa mi prosim oprosti.« Moja mama in Aljin oče se objameta, midve z Aljo pa se srečava s pogledi, kot bi bili zares dvojčici, in v tistem trenutku obe pomisliva na skrinjico, brez katere resnica verjetno nikoli ne bi prišla na dan.