Uvod: V hotelu je bilo sedem ljudi:
Edvard Grum, gospod in gospa Novak, gospodična Lešnjak,
gospa Pust, gospod Kovači in Anglež, gospod Brown.
14. september 2015
Edvard Grum je ležal je v postelji ter
počival. Razmišljal je, kako dolgočasno je v pokoju,
oziroma kako burno je bilo v službi. Sam je bil velik
detektiv, »eden najboljših,« si je govoril,
čeprav ni bilo zato nobenega pravega dokaza. Ampak
resnica je, da je edini detektiv, ki mu še noben primer
ni spodletel. Zadnje leto ga je izmučilo. Čeprav ni
naredil prav ničesar. V bistvu ga je prav zato
izmučilo. Pravzaprav je celo leto pasel dolgčas in se
smilil samemu sebi. Ravno ko je razmišljal, če sploh
še kdo na svetu mori, mu je zadišal vonj po hrenovkah.
Naglo se je dvignil in pogledal na uro. Pol sedmih…
je že. Oblekel se je v večerno haljo. Da se je
oblekel, je potreboval veliko več časa kot prejšnja
leta, kar je bilo povsem razumljivo v njegovih letih.
Star je bil namreč dvainsedemdeset let. Vse življenje
se je upiral misli na pokoj, vendar je pri
enainsedemdesetih le popustil.
Odšel je iz sobe ter za seboj zaloputnil
vrata. Odpravil se je na večerjo. Vohal je hrenovke in
krvavice. To je bila njegova najljubša jed. Hrenovke in
krvavice s prekrasnim pire krompirjem »njam«
.Vsi ljudje so mislili, da je to najbolj čudna
kombinacija, ampak njemu se ni zdelo tako. Le zakaj bi
se mu. Hrenovke in krvavice gredo fantastično skupaj (po
njegovem mnenju). Prišel je v jedilnico. Bila je zelo
svetla, v primerjavi z dolgimi temačnimi hodniki. Na
sredini jedilnice je bila ogromna miza v obliki elipse.
Na sredi je imela veliko luknjo, tako da so ljudje lahko
krožili okoli nje ter si jemali hotelsko hrano.
Restavracija je bila namreč samopostrežna. Pri
vratih je stal starejši gospod.
»Pozdravljeni,« je pozdravil gospod pri
vratih.
»Pozdravljeni!«
»Številka?«
»Številka česa?«
»Sobe!«
»Aja, sem pa res trapast, 213.«
»Prav. Dober tek vam želim.«
»Hvala.«
Nikoli ni razumel natakarjev pri vratih.
Kot da bi imeli spomin zlatih ribic, ki se jim mimogrede
vsake tri sekunde resetira. Še včeraj je
pozdravil istega natakarja. Danes pa ga sploh ni poznal.
Sedel je ter počakal natakarja za pijačo. Medtem je
strmel v hrano, predvsem je iskal hrenovke in krvavice.
Nato je zaslišal, da nekdo kliče njegovo ime.
»Grum? Edvard Grum?«
Za njim je stal moški njegove
starosti.
»Janez! Janez Novak!«
»Ja.«
Nista se videla od konca osnovne šole.
Bila sta namreč sošolca iz osnovne šole. Potem je
sledil objem in klepet, dokler nista prišla do rahlo
občutljive teme.
» Kje pa je tvoja?« je bil radoveden
Janez.
»Moja?« je bil začuden Edvard.
»Žena…« mu je namignil Janez.
»Ha, ha… Saj se nikoli nisem poročil!«
»Ne?«
»Ne. Pa ti? «
»Ja. Danes se ni počutila dobro, pa
tudi večerja ji ni zadišala…«
»Ja, ja, te razumem,« ga je prekinil
Edvard.
»Dober dan, gospoda. Kaj smem
prinesti?« se je oglasil natakar, ki je kot vedno prišel
tako neopazno, da sta se oba zdrznila.
»Veste kaj,« je povzel Edvard: »
Steklenico vina in vode.«
»Saj ni treba,« se je oglasil Janez.
»Ne. Na stare prijatelje je treba
nazdraviti,« je skoraj ukazal Edvard. To bo vse.«
Obrnil se je, vendar natakarja že ni
bilo več tam.
Potem sta oba odšla po hrano. Edvard si
je vzel hrenovko in krvavico ter ogromno pire
krompirja.
»Ha, ha, ha, a še vedno ješ hrenovke s
krvavicami.«
»Ja?«
»Saj veš, da to dvoje ne gre skupaj.«
»Ja, pa gre,« je postal trmast Edvard.
»Ne, ne gre.«
»O, ja, pa gre.«
»Ne, pa ne.«
»Stop! Saj nisva več osnovnošolca.«
»Ja, najbrž imaš prav. Morala bi se
obnašati bolj odraslo.«
»Torej, kaj pa sploh delaš v hotelu
Portorož?« je zamenjal temo Edvard.
»Z ženo sva prišla na počitnice.
Vsako leto prideva. In ti?«
»Uh, odšel sem v pokoj, pa sem
se odločil, da bom preživel en mesec na morju.«
»Počakaj, odšel si v pokoj?
Kdaj?«
»Lanskega novembra.
Potem sta se pogovarjala o starostnih
problemih. Ko sta pojedla, sta se odpravila z dvigalom do
nadstropja, kjer je bila Janezova žena. Klical jo je kar
gospa Novak. In čisto na koncu je dobesedno utrujen
prišel do svoje postelje. Odkar se je upokojil,
je bila to praktično prva zanimiva stvar, ki se mu je
zgodila.
15. september 2015
Zbudil se je zgodaj zjutraj. Imel je
probleme z nespečnostjo. Zato je samo ležal na postelji
in počival. Ročna ura mu je odbila štiri zjutraj, ko
je zaslišal vrata, ki so se odprla. Zakaj bi kdo tako
zgodaj zjutraj odpiral vrata? Potem je sledil močan,
glasen strel. Hitro je vstal ter stekel do vrat
in jih odprl. V istem trenutku so se odprla tudi vsa
druga vrata, razen enih. Izgledalo je, da so vsi slišali
enako kot on. Vsi so planili na hodnik. Luči so se
prižgale in prav vsi so bili prestrašeni. Ob koncu
sezone so vse ljudi stlačili v eno nadstropje, zato so
se sedaj na hodniku prestrašeni ljudje gnetli.
»Kaj se dogaja!« je kriknila gospa
Novak.
»Kaj se dogaja!« je kot papiga ponovila
gospa Pust.
»What is going on!« je še v
angleščini ponovil g. Brown.
Edvard je bil bolj umirjen. Poklical je
receptorja in mu povedal, kaj so vsi slišali. Receptor
je imel univerzalen ključ, tako da je lahko odprl vrata
gospoda Kovača, ki so bila zaprta. Od tam se je namreč
slišal strel. Receptor je odprl vrata. Edvard se je
prerinil skoznje. In na žalost so se njegova
predvidevanja uresničila. Gospod Kovač je bil umorjen,
bil je ustreljen. Edvard je dobro pregledal sobo in
na svoje presenečenje ni našel ničesar. Edino kar je
ugotovil, je bilo to, da je morilec eden izmed gostov
hotela. Saj je bilo okno zaprto in nihče, ki bi
poskušal pobegniti, ne bi mogel zapreti okna od zunaj. Le
kaj se je zgodilo? Bi bil lahko samomor! Ne, potem bi v
sobi našel tudi puško. Zakaj so ga sploh umorili? Vsa
ta vprašanja so se motala po glavi Edvardu Grumu. Ko je
prišel iz sobe, je v njega strmelo pet začudenih
obrazov.
»Kaj se dogaja?« je prestrašeno
vprašala gospa Pust.
»Torej,« je začel Edvard, »našega
soseda v hotelu gospoda Kovača so umorili.«
»Kaj?« je pogoltnila slino gospa Pust,
čeprav je dobro slišala že prvič.
»Gospoda Kovača so umorili?« je še
enkrat ponovil Edvard. »Sedaj bi rad vprašal, ali ga je
kdo poznal?«
Vsi so odkimavali, razen angleškega
gosta gospoda Browna. Edvard se mu je približal ter ga
vprašal, če ga pozna.
»Did you know Mr. Kovač?«
»No,« je na kratko odvrnil gospod
Brown.
Edvard je sklonil glavo.
»Pravzaprav,« se je oglasila gospodična
Lešnjak, »sem ga srečevala na zajtrku. Nikoli ni hotel
govoriti, vendar me je vedno pozdravil.«
»Aha, vidim,« je zamišljeno rekel
Edvard, » je bil zelo nedostopen človek.«
»Ja. Lahko bi tako rekel,« je potrdila
gospodična Lešnjak.
»Prav! Želim, da se drug za drugim
zglasite v sobi številka 213,« je oznanil Edvard.
Vsi so pokimali, on pa je odšel v sobo
ter si pripravil beležko. Lepo je bilo spet v akciji.
»Naj pride gospa Pust!« je zaklical
Edvard.
Gospa Pust je prikorakala v sobo.
»Prosim, usedite se,« je rekel Edvard
in s kretnjo pokazal na sedež nasproti svojega.
»Hvala,« je odgovorila gospa Pust.
»Torej, prosim vas, če mi poveste
osnovne podatke. To so ime, starost…«
» Moje ime je Mojca Pust. Stara sem
okoli šestdeset let…«
»Vaša resnična starost?«
»To se dame ne sprašuje!« se je
razburila gospa Pust.
»Gre za preiskavo UMORA!«
»Ja ja, že, že. Stara sem
petinšestdeset let. V ta hotel sem se prišla spočit in
po inspiracijo za svojo novo knjigo. In verjemite, da sem
jo dobila!«
»Ja, verjamem. Ali ste pri katerem od
drugih gostov opazili kaj sumljivega?«
»Ne… pravzaprav opazila sem, ko smo
vsi odprli vrata, je bila gospa… kako se že piše…«
»…Novak…«
»Ja točno! Gospa Novak sploh ni bila
začudena.«
»Prav, hvala. To bo vse. Lahko greste.«
»Hvala lepa.«
Edvard se je zamislil. Prišla je po
inspiracijo za knjigo?
Nekaj si je še zapisal ter zaklical:
»Naj vstopi gospa Novak.«
Receptor je poslal v sobo gospo Novak.
»Jaz nisem nič storila,« je prijokala
gospa Novak.
»No, no, saj vas nihče ne obtožuje,«
jo je hotel potolažiti Edvard.
»Ne?«
»Ne.«
»Oh. Zakaj pa ste me potem poklicali?«
»Zanima me, zakaj ste tukaj, koliko ste
stari, kako vam je ime…«
»Torej, ime mi je Frana Novak. Stara sem
sedemdeset let in prišla sem z možem na dopust.«
»Ali ste pri katerem od drugih gostov
videli kaj sumljivega?«
»Ne… Pravzaprav ne.«
»Prav,« je rekel Edvard ter si nekaj
zapisal v beležko.
»Lahko sedaj grem?« je potarnala.
»Ne še. Mi lahko razložite še to.
Gospa Pust trdi, da vas je videla, ko smo vsi odprli
vrata, da sploh niste bili presenečeni.«
»Ja…se strinjam… Veste, moj mož me
je že prej potolažil, da najbrž ni nič hudega.«
»Aha, razumem. Sedaj lahko greste.«
»Hvala.«
»Naj pride gospodična Lešnjak,« je
zaklical Edvard. Zdelo se mu je, kot da se ena in ista
stvar ponavlja.
»Veste kaj!« je prihrumela v sobo
gospodična Lešnjak: »Kdo pa sploh ste, da nas zaslišujete
kot kriminalce!?«
»Sem Edvard Grum, slavni detektiv,« je
umirjeno rekel Edvard s poudarkom na besedo slavni.
»O,« videla je, da je naredila
gromozansko napako.
»Torej, prosim vas, če se mi
predstavite.«
»Moje ime je Jana Lešnjak. Stara sem
dvaindvajset let. V hotel sem prišla na počitnice in
nič sumljivega nisem opazila.« Videti je bilo, da se
spozna na detektivsko delo.
»Hvala, to bo vse.«
»Hvala tudi vam in oprostite za
nesporazum.«
»Je že v redu.«
»Naj pride gospod Brown,« je zaklical
Edvard.
»Hello,« je pozdravil Edvard, ki je še
kar obvladal angleščino. Znal pa je tudi malo
italijansko in nemško.
»Hello,« mu je vrnil pozdrav gospod
Brown.
»Povejte mi, kako vam je ime, koliko ste
stari…« je bil radoveden Edvard v rahlo nemški
angleščini.
»Ime mi je James Brown. Star sem
petintrideset let in v hotel sem prišel poslovno. Delam
namreč, v angleški agenciji Travel. Poslali so me v
Slovenijo, ker bom naslednji teden vodil skupino ljudi,«
je razložil gospod Brown.
»Thank you.«
»You're welcome.«
»Naj pride še gospod Novak.«
»Janez,« je začel Edvard.
»Edvard!« je bil kratek Janez.
»To je zelo neprijetno.«
»Ja, je.«
»No, ampak vseeno mi povej, če si videl
kaj sumljivega.«
»Ne. Tudi ponoči sem spal kot top,
dokler me ni zbudil strel, seveda.«
»Hvala, ker si prišel.«
Za sabo pa je pustil začuden obraz
Edvarda Gruma. Kaj za vraga se tukaj dogaja? Niti ene
priče, niti enega osumljenca!? Ali je možno, da je bil
kdo od zunaj? Ne, to ni mogoče. No, ja stari Edvard, ko
si spal na lovorikah, se je veliko spremenilo.
20. avgust 2015 (Zgodba gospe Pust)
Gospa Pust je hitela na razgovor z založnikom.
Napisala je knjigo, ki jo je hotela izdati v založbi
Mladinska knjiga. Vžgala je svoj mali avto znamke Mini.
Odpeljala se je do založbe Mladinska knjiga. Njen
urednik naj bi že prebral knjigo. Vstopila je v pisarno,
kjer je sedel srednje star moški.
»Pozdravljeni, gospod Kovač,« je
pozdravila.
»Pozdravljeni,« se je odzval gospod
Kovač.
»Torej… ste prebrali knjigo?«
» Ja sem. In moram vas nekaj vprašati.«
»Kdo bi bral to knjigo?«
»Ne vem, kdo bi se že našel,« je užaljeno
rekla gospa Pust, saj je vedel, kaj sledi.
» Gospa Pust, kar je preveč, je pa
preveč. Mi smo založba in igramo na sigurno!«
»Veste, kaj! Kaj pa odrasli!? Sigurno je
ogromno odraslih, ki bi brali to knjigo.«
»Mi smo Mladinska knjiga.
Mladinska!«
»Kar bodite, ampak to vam ne bo prineslo
dobička!«
»O, pa nam bo!«
»Ja, ja, že, že.«
»Kdo pa mislite, da ste, da nam lahko
ukazujete?« je bil že čisto na koncu z živci gospod
Kovač.
»Jaz… jaz sem vaša šansa za
dober dobiček.«
»Mm, ne bi rekel.«
»Pojdite ven!« je zahrulila gospa Pust.
»Pravzaprav je to moja pisarna.«
»Mhhhh,« je izgubila živce gospa Pust
ter odšla ven.
Prišla je iz stavbe. Sedla je v avto in
se odpeljala do doma. Sedla je na kavč in začela
meditirati. Slišala je, da pomaga. Meditirala je nekaj
čudnega in zanimivo, za dobre pol ure je bila dejansko
pomirjena. Počutila se je sproščeno. Po meditaciji si
je počasi skuhala kosilo. Počasi in umirjeno ga je tudi
pojedla. Potem si je na televiziji ogledala komedijo
Nevestin oče. Smejala se je ter uživala v trenutku, vse
dokler ni prišlo do oglasov. Mladinska knjiga je
prodajala knjigo Agate Christie po znižani ceni. V
trenutku se je spomnila kaj se je zgodilo. V srcu jo je
stisnilo. Jim že pokažem, tem falotom iz Mladinske
knjige! Kako lahko taki ljudje sploh živijo? Povem vam,
ustreliti bi jih bilo treba.
20. avgust 2015 (Zgodba gospoda in
gospe Novak)
Tako kot vsako jutro sta oba sedela na
svojih foteljih in brala jutranji časopis. Gospod in
gospa Novak sta imela rutino dneva. Začelo se je z
zajtrkom, sledilo je branje časopisa oz. kakšne knjige,
kosilo in gledanje televizije. Razen občasno, ko sta
morala iti v trgovino, se je vse skupaj zamaknilo.
Človek bi rekel, da živita dolgočasno in umirjeno
življenje. Vendar to še zdaleč ni bilo res.
»Poslušaj to! Včeraj ob trinajsti uri
se je zgodil rop v banki NLB. Ukradli so 1270 evrov,« je
iz časopisa bral gospod Novak.
»Joj, to je grozno. Spomnim se, ko sem
bila še mlada. Takrat sploh nisem poznala besede rop ali
celo umor,« je obujala spomine gospa Novak.
»Ja. To so bili lepi časi.«
»To je najbrž posledica revščine.«
»Sigurno,« je spet pritrjeval gospod
Novak.
Potem je nastala petminutna tišina. Oba
sta se ponovno zatopila v svoj časopis. Ko je ura bila
devet, se je zaslišal neznanski hrup iz sosednje hiše.
»Kaj za vraga!« se je zadrl gospod
Novak. Skušal je preglasiti hrup.
»Najbrž kaj delajo!« je rekla gospa
Novak, ki ni mogla preglasiti hrupa.
Oba sta odšla ven. V sosednji hiši so
delali prizidek.
»Do kdaj bo to trajalo!?« je vprašal
gospod Novak.
»Kaka dva tedna!« se je zadrl gospod
Kovač.
Gospod in gospa Novak sta jezna odšla. K
sreči sta si že pred leti uredla glasbeno sobo. Gospod
Novak je igral klavir. Glasbena soba je bila trikrat
izolirana. In še v njej se je (sicer čisto po tiho)
slišalo bobnenje strojev.
»Jo,j kakšna groza!« se je razburila
gospa Nova.
»Še tu notri se sliši.«
»Ja! Groza, sploh ne bova mogla nič
delati. Tukaj je edini mir.«
»Pa kdo misli da je, da lahko tako
razgraja.«
»Ooo, sovražim tega soseda. Še mojega
psa je ubil, ker je lulal na njegovi travi!« je
potarnala.
»Kakšen odvraten možakar!«
»Ja, take bi bilo treba kaznovati!«
»Se strinjam, draga. Kakšno napako so
naredili Francozi, ko so ukinili giljotino.«
»Kaj boš z giljotino, če pa imajo
pištolo?«
20. avgust 2015 (Zgodba gospodične
Lešnjak)
Mislila je, da je najbolj srečna oseba
na svetu. Dobila je službo in to v Mladinski knjigi. Že
ko je bila majhna, je hotela postati urednica. Sedaj pa
je kljub veliki nezaposlenosti dobila službo. Peljala se
je z avtobusom. Bil je njen prvi dan v službi. Neki
moški je v avtobusu kašljal tako naglas, da ne glede na
to, da je sedel čisto na drugi strani avtobusa, se ga je
gospodična Lešnjak zbala, da se bo nalezla. Prišla je
do stavbe, na kateri je pisalo Mladinska knjiga. Vstopila
je v stavbo. Zadišal ji je vonj po knjigah. Bila je
čisto raznežena. Prišla je do recepcije ter se
predstavila.
»Moje ime je Jana Lešnjak. Zmenjena sem
z gospodom Kovačem.«
»Ja, gospod Kovač vas že čaka v 2.
nadstropju.«
»Hvala.«
Gospodična Lešnjak je stopila do
dvigala ter pritisnila gumb s številko dva. Pripeljala
se je do drugega nadstropja ter vstopila v pisarno
gospoda Kovača.
»Dober dan,« je pozdravila.
»Dober dan,« je odzdravil gospod Kovač.
»Torej, kaj lahko naredim?«
»Jaz bom tvoj mentor. In za začetek
želim, da prebereš to knjigo in mi poveš svoje mnenje,«
v roke ji je potisnil knjigo s kakšnimi dvesto stranmi.
»Prav, bom prebrala.«
Čez dobrih pet ur se je ponovno oglasila
v pisarni.
»Dobro, sedaj sem prebrala.«
»Prav in kako se ti zdi.«
»Knjiga je v redu, samo vmes se malo
zmede in postane čudna.«
»Ne, knjiga je zanič! To knjigo smo
zavrgli brez pomisleka. In ti meniš, da je dobra!«
»Izvoli, preberi še to knjigo,« v roke
ji je potisnil debelo knjigo, ki je štela kakih petsto
strani.
»Prav.«
Knjigo je prebrala v sedmih urah.
»Prav, prebrala sem,« bila je že
izčrpana.
»In kako se ti zdi.«
»Dolgočasna in predolga.«
»Ne, ta je zanimiva. To delo ti res ne
gre. Najbolje, da si poiščeš primernejšo službo.«
»Kaj!? Ampak jaz imam rada to delo. To
so moje sanje.«
»Razumem vas, ampak vaš pogled je
povsem drugačen od našega. Najbolje bo, da se takoj
posloviva.«
»Kako morete!?« je rekla ter
zaloputnila vrata.
Oh, groza. Kakšen človek je to.
Seveda, to sploh ni človek, če pa že je, ima kamnito
srce. Take bi bilo treba odstraniti iz takih položajev.
Kaj odstraniti, ustreliti bi ga bilo potrebno,
nesramneža.
22. avgust 2015 (Zgodba gospoda Browna)
Bil je dvaindvajseti avgust, njegov
bratranec je imel rojstni dan. Vedno so se zbrali pri
njegovem tečnem in zmešanem bratrancu. Sicer pa je
živel v veliki hiši in bil je bogat. Parkiral je avto
in se odpravil v hišo.
»Duober dan!« se je z angleškim
naglasom zadrl, ko je vstopil v hišo.
»Dober dan!« so ga pozdravili vsi
zbrani.
To so bili njegovi starši, gospod in
gospa Brown, njegova babica Kovač, njegov stric z ženo
in še nazadnje njegov bratranec, gospod Kovač. Vsi
razen njega in njegovega očeta so bili Slovenci.
»In je kuaj nuovega?« je vprašal
gospod Brown.
»Ne,« je čemerno odgovoril gospod
Kovač.
»S čim se kuaj ukvarjaš,« je poskušal
navezati stik.
»Z ničemer.«
»Kako pa kaj služba?«
»Mah, v redu.«
»OK.«
Odšel je proti mizi. Ah, z njim se
ne da pogovarjati. Usedel se je za mizo. Služkinja
je prinesla hrano.
»Mmm, kako je dobro!« so se vsi raznežili,
ker je bila hrana zelo dobra.
»Fuj, pa kdo bo to jedel! Neužitno!«
je potarnal gospod Kovač.
»Saj je zelo dobro,« je rekla njegova
mati.
»Pa kuaj ti je?« je vprašal gospod
Brown.
»Nič! Ampak to je zanič.«
Po večerji so se vsi razšli. Vsi so
se pogovarjali o gospodu Kovaču. Ooo, kakšen tepec.
Od kje se je vzel? Sploh ne morem verjeti, da je
moja kri. Uh, najrajši bi se ga znebil!
15. september 2015
Edvard Grum je prikorakal iz sobe z svojo
beležko. V njega je pogledalo pet napetih obrazov, ki so
pričakovali odgovor na to, kdo je morilec.
»Kdo je?« so skoraj vsi vprašali
naenkrat.
»Ne vem še,« je hladnokrvno odvrnil
Edvard Grum.
Ura je bila sedem in receptor je ravno po
stopnicah vodil policista. Edvard je pogledal proti
policistu. Ta mu je vrnil pogled.
»Edvard!« je zaklical policist.
»Saj sem vedel, da boš ti prišel
Berto.«
»Ja, saj sem najbrž edini pravi
policist v Kopru.«
»Ja najbrž res,« se je zarežal
Edvard.
»Ja,« mu je vrnil nasmeh policist
Berto.
»Pridi v mojo sobo, da se pogovoriva.«
Prišla sta v sobo.
»Dragi Berto, zelo bi mi bilo v čast,
če bi ta primer rešil sam. To bi bil le moj zadnji
primer.« je rekel Edvard.
»Prav. Naj ti bo.«
»Hvala.«
In policist je odšel. Edvard je vedel,
da bo ta primer zmogel sam.
Ko je policist Berto odšel, je Edvard
prišel iz sobe.
»Torej, policist je rekel, da sem jaz
odgovoren za preiskavo umora. Od vas samo zahtevam, da
če vas kaj vprašam, mi odgovorite. Po možnosti po
resnici. Prav?« je duhovičil Edvard.
»Prav!« so vsi odgovorili v en glas.
Ko so se vsi malo pomirili od napetih
dogajanj, so se odpravili na plažo. Edvard Grum je
opazoval čisto vsakega od njih. Vedel je, da je eden
izmed njih morilec. Ampak kdo bi to lahko bil? Bil
je že prvi na plaži. Sonce je postajalo močnejše in
Edvard je začenjal čutiti vpliv sončnih žarkov. Lepo
so pekli njegovo deloma bledo kožo. Prva se je na plaži
pojavila gospodična Lešnjak. Pomahala mu je ter se
udobno namestila na svoji brisači. Nastavljala se je
soncu. Malo za njo se je počasi na plažo prikobacala
gospa Pust.
»Lep dan,« je namignila Edvardu.
»Ooo, ko le morje ne bi sonca požrlo.«
Gospa Pust ga je rahlo začudeno
pogledala, potem pa se kislo nasmejala. Odpravila se je
do prodajalca stolov in senčnikov za plažo. Kupila si
je stol in senčnik. Postavila si ju je in se naglo
ulegla. Poskušala se je skrivati soncu, vendar ji to ni
najbolje uspevalo. Sonce ji je vedno sledilo. Ležalnik
je premikala levo… desno... Na koncu se je razjezila
ter se prepustila soncu. Med vso to dramo sta prišla še
gospod in gospa Novak. Pozdravila sta Edvarda ter se
ulegla. Razen njiju se ni nobeden pogovarjal. Vsi so se
bali, da so osumljeni. Proti popoldnevu pa se jim je
pridružil še gospod Brown. Tudi z njim ni bilo nič
drugače. Ulegel se je na tla ter začel listati knjigo.
Edvard je iskal razne znake, da bi ugotovil, kdo je
morilec. Vendar znakov ni bilo, razen tistih na njegovi
že rahlo opečeni koži. Zato je začel naglas
spraševati.
»Kateri od vas je morilec!?« se je
zadrl Edvard.
Vsi so ostrmeli in bili tiho.
»Nihče?« si je odgovoril Edvard.
»Ampak nekdo od vas je in v to sem
prepričan.«
Vsi so samo gledali vanj in stiskali
ustnice, ker jim je bilo nerodno. Edvard se je usedel ter
se poskušal ustaviti smehu. Kajti to je naredil zgolj
zaradi tega, da bi se malo nasmejal. Vsi so bili
popolnoma tiho. Čez nekaj časa pa so počasi začeli
klepetati. Minile so ure in na koncu so se vsi rahlo
rdečkasto rjavi vračali na večerjo.
Edvard je bil prvi v jedilnici. Natakarja
je prosil, da pogrnejo mizo za pet oseb. Ko so ostali
prišli, jih je posedel za mizo.
»O, kakšno presenečenje!« je
vzkliknila gospa Pust.
Ostali so bili rajši tiho. Niso se
hoteli vmešavati v razne pogovore, čeprav so vedeli, da
se bodo morali. Presenetljivo so med večerjo vsi
molčali, ampak po večerji se je začelo.
»In kakšna se vam je zdela hrana,« je
za začetek vprašal Edvard.
Nekateri so rekli dobra, nekateri so
rekli slaba. Videlo se je, da niso imeli skupnega mnenja.
Edvardu je bilo to všeč.
»Povejte mi, ali ni morda od vas že od
prej poznal gospoda Kovača?«
Vsi so utihnili ter prestrašeno gledali
Edvarda. Ta jim je vrnil začuden pogled.
»Veste gospod Kovač ni bil umorjen
zaradi denarja ali kakšne druge materialne stvari.
Umorjen je bil zaradi sovraštva.«
Vsi so bili čisto tiho. Prestrašeno so
gledali Edvarda. Niso mogli razumeti.
Prav v trenutku tišine je prišel Berto,
šef primorske policije. S sabo je imel dva mlajša
policista. Gostje so čisto okamneli. Mislili so, da je
po njih. Berto je pristopil k Edvardu.
»Ali lahko prideš z mano?« je vprašal
Berto.
In odšla sta, nevede da sta za seboj
pustila pet začudenih obrazov.
Minilo je pol ure. Gospa Pust, gospod in
gospa Novak, gospodična Lešnjak in gospod Brown so še
vedno nepremično sedeli napol začudeni in napol
prestrašeni. Mislili so, da so minili dnevi, odkar sta
se je Edvard in Berto zaprla v sobo. Čez nekaj časa sta
prikorakala ven. Edvard je imel na zapestju lisice, ki so
ga zelo tiščale. Očitno je Berto zapiral samo otroke.
To, da je imel Edvard na zapestju zaklenjene lisice, je
vse goste še bolj zmedlo.
»To je kriminalec! On je umoril gospoda
Kovača.«
Gostje so bili tako začudeni, da
preprosto niso mogli ničesar. Berto je gledal v tla.
»Morje je požrlo sonce, morje je
požrlo sonce. Ušel bom in se dobimo v jedilnici ob
polnoči,«, je malo noro vzkliknil Edvard.
»Kaj mu je?« je vprašala gospa Pust,
ki je očitno že prišla k sebi.
»Nor je,« je malomarno rekel Berto ter
Edvarda odvedel skozi vrata.
Berto in Edvard sta odšla. Vsi gostje so
se tiho odpravili v svoje sobe. Niso bili čisto pri
sebi. Tako močno so razmišljali, da se sploh niso
zavedali, kje so. Medtem sta se Berto in Edvard usedla v
avto. Berto je odpel Edvardu lisice.
»Joj, kakšne male lisice!« je zastokal
Edvard.
»Ja, država nam ne da denarja za nove,«
je bil brezbrižen Berto.
»No, sedaj morava počakati do enajstih.«
»Točno tako. Takrat greva noter.«
Bum… Bum… Bum… Bum… Bum… Bum…
Bum… Bum… Bum… Bum… Bum, je odbila ura na bližnjem
cerkvenem zvoniku. Edvard in Berto sta se zdramila iz
svojega pogovora. Vstala sta ter se potiho odpravila v
jedilnico.
»Koliko časa bova čakala tukaj?« je
vprašal Berto.
»Eno uro, ampak ne bova čakala.«
»Kaj pa?«
»Nastavila bova past!« je navdušeno
vzkliknil Edvard.
»Past?«
»Ja. Ko bo oseba prikorakala v sobo, se
bodo vrata zaprla.«
»In kako misliš to izpeljati?«
»Preprosto. Nastavila bova budilke.«
»Ampak budilke ne morejo zapreti vrat?«
» Nastavila bova stole in na njih bo
bingljala velika lesena deska, ki se bo ob tresljaju
budilke prekucnila in zaprla vrata.«
»Ampa, kako bo budilka vedela točen
čas?«
»Saj ga ne bo. Budilka bo zvonila
petnajst minut čez polnoč. Jaz pa bom morilca zamotil.«
»Prav, lotiva se dela.« je še
vzkliknil Berto.
Nastavila sta stole in deske. Nazadnje
sta nastavila še budilke, ki sta jih dobila iz hotelskih
sob. Ura je bila petnajst minut do polnoč. Edvard se je
usedel na stol sredi sobe. Berto pa se je skril pod mizo,
da bi poslušal pogovor. Mimo je prikorakala gospa Pust.
Čez vrata je zagledala Edvarda. On ji je pomahal, naj
pride. Pristopila je do njega.
»Torej ste ga vi ubili. Prepoznala sem
geslo (Morje bo požrlo sonce) iz moje knjige, pa sem
mislila, da se želite dobiti z mano,« je rekla gospa
Pust.
»Ja, tako je.«
Berto je čepel pod mizo in že je hotel
vstati ter aretirati gospo Pust, vendar je ravno v tem
trenutku zaslišal korake. V jedilnico sta prikorakala
gospod in gospa Novak.
»Edvard, torej si ga ti ubil!« je začel
gospod Novak.
»Ja.« je pritrdil Edvard.
»Slišala sva, da se dobimo v jedilnici.
Midva pa sva edina, če veste, kaj mislim. Če sva midva,
in vi, Edvard, smo trije.«
»Ja, saj razumem.«
V jedilnico je sedaj prikorakal še
gospod Brown. Edvard mu je pomahal, naj pride v
jedilnico.
»Vueste juaz nusm nuč nuredu. Pršu sem
samu puogledat, kaj se bo zguodilo,« je v polomljeni
slovenščini zajavkal gospod Brown.
»Saj vem,« ga je potolažil Edvard.
Ostali so se začudili, da zna slovensko.
In nazadnje je v jedilnico prikorakala gospodična
Lešnjak. Ko je zagledala toliko ljudi, se je malo
ustrašila.
»Uh, veste… jaz… sem prišla samo
malo… okoli… po vodo,« je zajecljala gospodična
Lešnjak.
»Popolnoma vam verjamem,« je rekel
Edvard v trenutku, ko se je sprožil alarm. Vsa vrata so
se zaprla. Berto je še vedno z začudenim obrazom čepel
pod mizo.
»Torej, kot je vsem jasno, je med nami
morilec. In pri večerji ste izvedeli, da sem bil to jaz.
In to je tudi res. No, pravzaprav, ga nisem ubil, ampak
samo skril,« je oznanil Edvard.
Istočasno je tudi policijski inšpektor
Berto vstal od mize.
»Ampak Edvard, če je gospod Kovač še
živ, sploh nimamo morilca,« je bil začuden Berto.
»Ja, prav imaš, ni morilca. Vendar bomo
vseeno nekoga zaprli zaradi poskusa umora. Veste zgodba
gre takole. Tiste noči, ko je bil gospod Kovač
»umorjen«, je prišel do mene. Povedal mi je, da
prejema grozna pisma, v katerih mu neznanec napoveduje,
da ga bo ubil danes ob šestih. Zato sem se jaz domislil
ideje, da ga bom ubil jaz. Seveda ne zares ampak tako, da
bo pisec pisem verjel, da je zares mrtev. Vendar pa je
delal grozno napako. Vsakič se je podpisal z geslom
»Morje bo požrlo sonce«. Med svojo raziskavo, kdo bi
to lahko bil, sem ugotovil nekaj, česar nihče ne ve.
In to je, da ste prav vsi povezani z gospodom Kovačem.«
Vsi so utihnili in zajeli sapo.
»Gospa Pust je pisateljica, gospod Kovač
pa je bil urednik pri Mladinski knjigi. Povezava je
očitna. Gospod Brown, vi znate govoriti slovensko, to mi
je zagotovilo, da ste sorodnik gospoda Kovača. Gospod in
gospa Novak, vidva sta soseda gospoda Kovača.«
»Kako to veste!« je vzkliknila gospa
Novak.
»Vaš mož mi je to povedal,« je gladko
odvrnil Edvard Grum.
Gospa Novak je svojega moža jezno
pogledala.
»Kar pa se tiče vas, gospodična
Lešnjak, vi ste bili najbrž njegova sodelavka v
Mladinski knjigi. To sem ugotovil na plaži, ko ste brali
knjigo in iskali napake in podobno. Ampak najbrž se vsi
sprašujete, kdo je ta morilec. In odgovoril vam bom
takoj. Morilec je naredil ogromno napak s tem, da jih ni
delal.«
»Kaj?« je vprašala večina ljudi.
»Ja. Morilec je bil zelo precizen. Na
svojih pismih ni pustil nobene sledi, kar mi je dalo
misliti, da je ženska, ali pa zelo urejen moški. Ampak,
ko sem vas zasliševal, je morilec odgovoril na vsa moja
vprašanja, čeprav jih nisem niti postavil. Se pravi, da
je bral veliko kriminalk. In to me je pustilo na sledi,
da je to lahko gospodična Lešnjak ali pa gospa Pust.«
»Kako si drznete!« se je razjezila
gospa Pust.
»Nisem še končal! Zato sem organiziral
sestanek s tistim, ki je mislil umoriti gospoda Kovača.
To sem storil tako, da sem vzel geslo, s katerim se je
podpisoval morilec (Morje je požrlo sonce).«
»To je geslo iz moje knjige! Ampak jaz
ga nisem umorila.« je vzkliknila gospa Pust.
»Vem. Sedaj še zadnja stvar. Vedel sem,
da se boste vsi odzvali, ampak vem tudi nekaj drugega.
Radovedneži pridejo prej. Tisti, ki je šel na sestanek,
bi prišel čim kasneje oz. z malo zamude. In to me je
pripeljalo do gospodične Lešnjak.
16. september 2015
»Sploh ne veste, sploh ne veste! Ta pošast
mi je uničila moje največje sanje. Vedno sem želela
postati urednica. On pa me je odpustil prvi dan!
Sovražim to pošast! Potem sem se odločila, da ga bom
ubila. Mislila sem, da če bi to storila, bi lahko
zasedla njegovo mesto. Začela sem mu pisati pisma.
Potem pa sem ugotovila, da ga je ubil nekdo drug. Bila
sem presrečna, saj sem vedela, da je delo že
opravljeno,« je obrazložila gospodična Lešnjak.
»No, to boste lahko obrazložili tudi
sodnikom,« je namignil Edvard.
Berto jo je vklenil in odpeljal. Drugi so
se razšli. Vsi so bili rahlo užaljeni, ker gospod
Kovač ni bil mrtev. Janez oziroma gospod Novak je
Edvardu čestital za uspeh. Ostali tega niso bili
sposobni, začudeni so odšli v sobe. Edvard je končal
primer, ki mu je dal moč in upanje, za nadaljnje delo.
Pravzaprav si je mislil Če mi država ne dovoli
reševati primerov, si jih bom pa poiskal sam.
