Glasovalna številka: PR136

Aurela Kećoli

TISTI USODNI VEČER

OŠ Zadobrova

 

Končno je prišel dan, za katerega mislim, da je najsrečnejši dan za vsakega učenca. Dan, ko je konec pouka. Oh, obožujem ta dan. Pa ne da bi sovražila šolo, samo sovražim teste, spraševanja in pa vstajanje zgodaj zjutraj.

Danes, zadnji dan, smo končali prej. Ravno se želim odpraviti domov, ko me ustavi sošolka Lara

"Ej Lina! Jaz, Tjaša, Iza, Tomaž in Jaka gremo na sladoled, greš z nami?"

"Oh z veseljem, ampak ne morem, danes imamo družinsko kosilo, sorodniki pridejo, ne smem   zamuditi. Oprosti."

"Že v redu, pa kdaj drugič. Adijo in lepe počitnice," mi zaželi Lara.

Odpravim se domov. Oče je še v službi, v kuhinji pa mami sedi za mizo, s solznimi očmi zre v daljavo in razmišlja. Ne premakne se. Svet okoli nje se je ustavil. Solza ji steče po licu. Samo razmišlja in razmišlja. In točno vem o čem razmišlja.

Stečem v svojo sobo, se uležem na posteljo in zajočem. Naj vam nekaj priznam. Danes nimamo nobenega družinskega sestanka. Lari sem se zlagala. Zakaj? Ker danes hočem le ležati, razmišljati in jokati. Zakaj? Boste že izvedeli.

 

SEDEM LET PREJ

Čeprav sem bila takrat stara šest let, se spomnim vsake male podrobnosti. Nekaterih stvari pač ne moreš pozabiti, pa čeprav so se zgodile že davno nazaj. Zbudili smo se zgodaj zjutraj, saj smo morali na letališče, ker smo odhajali na počitnice v Španijo. S sestro dvojčico Adriano zato tisti dan nisva odšli v šolo. Odpravili smo se na letališče ter nato na letalo. Z Adriano nisva še nikoli bili na letalu, zato je bilo za naju to še bolj vznemirljivo. Ko je letalo vzletelo, sem se počutila kot da me nekaj "rine" na sedež. Gledali sva skozi okno, čudovit razgled, gledali tiste majhne hiške ter mahali. Celo pot sva zrli skozi okno, bilo je kot v sanjah. Včasih se mi je zdelo, da sem postala lažja, kot da letim.

Ampak nikoli ne bom pozabila moškega, ki je strmel v naju. Bala sem se ga, imel je srhljiv pogled, kot da nama hoče kaj narediti.

Ko smo prispeli v Barcelono, smo najprej odšli v hotel, kjer nas je sprejela Marta, približno petdeset let stara gospa. Imela je temne zelene oči, ki jih ne bom nikoli pozabila. Bila je zelo prijazna z nami in nas lepo sprejela. Medtem ko so se starši z njo pogovarjali, sva se z Adriano lovili po veliki avli. Tekla sem za njo, ko se je Adriana kar naenkrat zaletela v nekega gospoda. Sunkovito se je ustavil. Bil je isti gospod iz letala, ki naju je tako čudno gledal. Jezno je pogledal Adriano ter odvihral kot veter. Takrat naju je poklical oče: "Adelina, takoj sem!" Poklical me je po pravem imenu, Adelina, vsi prijatelji in sorodniki me kličejo Lina, zato sem vedela, da mora biti jezen. Gospa, ki nas je sprejela, pa je rekla: "Nič hudega, saj sta samo otroka." Pospremila nas je do sobe, kjer smo odložili stvari.

Tisto popoldne smo odšli v park Guell, ki je bil v bližini hotela. Ko smo se vračali, smo se ustavili v trgovini, kjer sva z Adriano kupili zapestnici. Na njeni je pisalo best na moji pa friends, in ko daš obe polovici zapestnice skupaj, nastane srček. Da bi bili zapestnici zares unikatni, sva na njeni in moji zapestnici zadaj naredili prasko.

V hotel smo se vrnili zvečer, z Adriano sva odšli spat, mama in oče pa sta odšla na večerjo. Bili sva utrujeni, zato sva hitro zaspali. Ampak nisem prav dolgo spala, saj me je zbudilo mamino vpitje: “Kje je Adriana? Ni je v postelji, Peter, Adriane ni v postelji!!” Povsod po hotelu so jo iskali, ampak Adriane ni bilo nikjer. Bila sem tako prestrašena, slišala sem vsako stvar, mamin jok, policijske sirene, vsak korak, vsak šum, zdelo se mi je, kot da slišim cel svet. Nisem mogla verjeti, kaj se dogaja. Mama mi je poskušala razložiti, ampak zaradi solz ni mogla. Zaspala sem v očetovem naročju. Zbudila me je mama, češ da me bo policist zaslišal. Spraševal me je, kdaj sva šli spat, če sem kaj slišala, če mi je Adriana kaj rekla preden je izginila...Veliko vprašanj naenkrat, bilo je preveč zame. Čista zmeda. Potem je mama povedala vse podrobnosti o Adriani. Nismo vedeli, ali so Adriano ugrabili. Ali pa je pobegnila. Ali so jo umorili, kje je, morda že daleč stran, morda v kakšni neznani vasi...Bilo je veliko vprašanj, ampak nobenega odgovora. Adriano so iskali v okolici hotela, priče so spraševali, če so kaj videli, ampak nihče ni videl nič. Sprožila se je iskalna akcija.

Po družbenih omrežjih so se širile Adrianine slike, povsod po svetu so poročali o njej. Iskali so jo, toda o njej ni bilo sledu. Španski preiskovalci so začeli obširno akcijo po vsem območju, saj so sumili, da je morda bila Adriana umorjena in so jo morda zakopali blizu hotela.

Zvečer so pregledali vse hotelske sobe. Ko so že hoteli obupati s hotelskimi sobami, ker jih je bilo veliko, so v eni našli Adrianino pižamo. Bila je soba gospoda s srhljivim pogledom. Soba gospoda Franca. Takrat sem se spomnila, kako naju je čudno gledal ter kako se je Adriana zaletela vanj. Mislila sem si, seveda kako nisem prej pomislila, on je kriv. Policisti so ga odpeljali na policijsko postajo. Tam so ga zaslišali. Seveda je vse zanikal. Spraševali so ga, kje je Adriana, ampak govoril je, da ne ve. Ni znal pojasniti Adrianine pižame v svoji sobi. Ni vedel, kako so se znašle tam. Vse je zanikal ter govoril, da ni kriv. Ampak imeli smo dokaz. Zato mu nismo verjeli in policisti so še naprej drezali vanj. Ker ni želel nič povedati, so ga aretirali. In tako smo našli krivca, ampak nismo našli Adriane. No, vsaj tako smo mislili. Gospod Franc ni bil kriv. Na nadzornih kamerah v restavraciji so videli, da je bil Franc, medtem ko je Adriana izginila, na večerji. Res sem bila prepričana, da je kriv on, nisem mogla verjeti, da so ga kar tako izpustili. Ampak imel je alibi. Dokazal je, da je bil nekje drugje, ko je Adriana izginila.

Minevali so meseci in meseci. In vsak dan, ki je minil, je bilo upanje, da je Adriana še živa, manjše. O Adriani so nehali poročati. Nismo vedeli, kje bi lahko bila, ali je sploh še živa, ali pa je daleč stran, v Ameriki. Ni bilo več sledu o njej, ni bilo osumljenih in policisti niso vedeli, kaj narediti. Ampak starši niso izgubili upanja, niso želeli končati preiskave. Hoteli so, da jo najdejo, živo ali mrtvo.

Nekega dne pa se je po internetu začela širiti slika Adriane ter deklice iz Italije. Bila ji je zelo  podobna. In dobili smo upanje, da je Adriana še živa in da smo jo našli. Odšli smo v Italijo, kjer so preverili DNK. Sedeli smo v čakalnici in čakali in čakali. Bilo je mučno, še najbolj za mami. Trpela je, res si je želela, da je to ona. Slišala sem kako ura tik-taka, kako se zdravniki in ljudje sprehajajo po hodniku gor in dol. Zdravnik je čez nekaj časa prinesel rezultate. Mama jih je vzela. Nikoli ne bom pozabila, kako močno se ji je tresla roka. Začela je brati. Roka se ji je še vedno tresla. Zjoče se. Ni bila ona. Ni bila Adriana. Res smo bili razočarani, saj smo upali in pričakovali, da je to ona, ampak na žalost ni bila. Ampak vseeno nismo obupali.

Spet je sledilo tisto mučno obdobje, ko ni nobenih novic, osumljencev in sledi o Adriani. Veliko denarja je bilo vloženega v preiskavo, ampak nismo odnehali. 

Prišel je mesec december. In bližal se je moj rojstni dan. Nisem ga praznovala. Nisem ga hotela. Ne brez Adriane. Vedno sva ga praznovali skupaj in nisem hotela, da se to spremeni. Mama me je poskušala prepričati, da ga bi praznovala, saj mi ni hotela uničiti veselja. Ampak bila sem odločna. Kako naj ga praznujem, ko pa niti ne vem, kje moja sestrica je, kaj počne na svoj rojstni dan, jaz pa naj mirno praznujem rojstni dan. Ne.

Prišel je božič. In tudi božič ni bil kaj preveč vesel. Dobila sem darilo, če se ne motim punčko in majhen voziček. Seveda sem bila hvaležna staršem, ker so hoteli biti čim bolj veseli in praznični, ampak v njihovih očeh je bila žalost. In tudi meni ni bilo do božiča, nismo bili srečna družina. Morali bi ga praznovati z njo. Z našo Adriano. Napisati pismo Božičku. Narediti piškote za Božička in jih pustiti na mizi z mlekom. Zjutraj skupaj odpreti darila in se jih veseliti, narediti skupno fotografijo. Razmišljali smo samo, kje bi lahko bila, ali lepo ravnajo z njo, kaj če jo mučijo… Morala bi biti z nami, s svojo družino in praznovati božič, ampak namesto tega nismo imeli pojma, kje je in kaj dela...Ali pa je morda že... mrtva. Ampak držali smo skupaj, morali smo biti močni ter upati na najboljše. Nismo smeli obupati.

Pomlad je minila brez novic o Adriani. Malo smo se že navadili na življenje brez nje. Seveda nočem povedati, da smo jo pozabili oziroma nehali misliti nanjo in jo nehali iskati. Ni nam bilo lahko, ampak je bilo zagotovo lažje kakor na začetku.

Sredi poletja pa smo končno dobili sporočilo. V Španiji so med delom na gradbišču našli pokopano truplo neke deklice. Grozno. Samo pomislite, kako grozno šele se je počutila mama, seveda tudi očetu ni bilo lahko. Preiskovalci so nam vsako stvar poročali, zato starši niso šli v Španijo. Povedali so nam, da najdenega trupla še niso identificirali, zato še niso vedeli za katero deklico gre. Vedeli so samo da je truplo tam pokopano približno leto. Zelo verjetno je bilo, da gre za Adriano, saj je izginila pred enim letom v Španiji. Ampak seveda nismo bili prepričani. Nismo vedeli, ali gre za Adriano ali pa za katero drugo deklico, ki je bila v tistem času izgubljena. Veliko otrok izgine. Lahko bi šlo za katerega koli otroka. Mislili smo si, če je to ona, upajmo, da vsaj ni trpela pred smrtjo. Preiskovalci so nam kasneje povedali, da je sedemdeset odstotkov trupla zažgano in da je to tudi povzročilo smrt. Le zakaj bi kdo to naredil otroku, res kruto. Sledilo je zopet tisto mučno čakanje. Čakanje na klic. Čeprav smo hoteli, da Adriano najdemo, si nismo želeli da bi bila to Adriana, saj je verjetno zelo trpela in zaradi tega bi trpeli še mi. Ampak vse je kazalo, da gre najbrž za Adriano, saj je bilo gradbišče, na katerem so našli truplo, blizu hotela, kjer smo Adriano zadnjič videli. Končno so nas poklicali. Mami se je tresel glas, sploh ni mogla govoriti. Zato je telefon dala očetu in je govoril on. Mama pa je samo gledala in čakala, da oče pove, ali gre za Adriano. Ko je končal s pogovorom, je odložil telefon in povedal, da truplo, ki so ga našli na gradbišču ni Adriana. Šlo je za drugo deklico, ki je bila izgubljena. Po eni strani smo bili veseli, po drugi pa žalostni, saj še vedno ni bilo sledu o Adriani.

Bilo je veliko takih primerov, ko so na ulicah, v trgovini, v kinu, v javnih ustanovah videli dekle podobno Adriani. Bili so tudi primeri, ko so nas klicale sirotišnice, da imajo deklico, ki je podobna Adriani, klicali so nas tudi starši posvojenih deklic... Veliko primerov. Ampak pri nobenem ni šlo za Adriano. In tako so minevala leta in odločili so se, da primer označijo za nerešljiv, saj se jim ni zdelo več smiselno, da se preiskava nadaljuje, še posebej ker so za preiskavo porabili veliko denarja. Starši so bili seveda jezni in se niso strinjali. Ampak razložili so nam, da v tej dragi in dolgotrajni preiskavi ni nobenih sledi Adriane, nikakršnih dokazov in da ne morejo večno loviti senc.

 

In danes je minilo sedem nesrečnih let od tistega usodnega večera. Še danes ne vemo, kje je Adriana. Zdaj nam ni več težko kot na začetku. Seveda še vedno mislimo nanjo, nismo je pozabili. Včasih se sprašujem, kako zdaj zgleda, kajti ko sva bili mlajši, si nisva bili tako podobni. Nikoli več nisem praznovala rojstnega dneva. Sošolke so me spraševale zakaj, ampak nisem jim povedala. Nisem hotela, da mislijo, da želim biti v središču pozornosti, zato jim nisem povedala za Adriano. Le kje je in kaj zdaj počne. Očitno tega ne bom nikoli izvedela. Od tistega usodnega večera ne verjamem več v pravljice in lepe konce. Mislim, da bi bilo treba otroke učiti o žalostnih koncih, kajti tako je življenje. Žalostno.

Ležim na postelji. Žalostna mislim na Adriano. Pokličem prijateljico Ano, naj pride k meni domov. Moram se z nekom pogovoriti o tem.

Ana je prišla na našo šolo letos. Ne poznam je preveč dobro. Včasih sem se pogovarjala z njo, ko pa sem se, sva se pogovarjali o šoli. Ampak zelo je prijazna. In mislim, da ji lahko zaupam.

Čez nekaj časa Ana pozvoni. Grem po stopnicah in odprem vrata. Mama se ne gane. Še vedno zre skozi okno. Nočem je motiti, zato greva kar v mojo sobo. Kljub temu pa mami Ane ne pozna.

Usedeva se na posteljo. Ana me vpraša “Kaj pa je narobe? Si v redu? Solzne oči imaš.” Čeprav je zelo prijazna, ji ne morem povedati. Zato ji rečem “Ne, nič, samo čebulo sem rezala” Hočem jo bolj spoznati. Pove mi, da je imela lepo otroštvo, ampak potem so jo kar naenkrat starši zapustili.  Pove mi, da je pri neki stari gospe. Zasmili se mi. Nisem hotela več drezati vanjo, zato zamenjam temo pogovora. Nato se spomni, da mora nujno domov. Pospremim jo do vrat. Opraviči se mi. Odide.

Grem v kuhinjo in mama še vedno zre skozi okno in razmišlja. Ko se vrnem nazaj v sobo, zagledam na postelji, kjer je sedela Ana, zapestnico. Zapestnico s polovico srca. Na njej piše best. Čisto taka je, kot jo je imela Adriana. In poleg tega je zadaj bila praska, ki sva jo naredili z Adriano. Skoraj me kap. Razmišljam samo o tem, zakaj ima to zapestnico Ana. Kje jo je našla? Kako jo je dobila? Kdo ji jo je dal? Nič mi ni bilo jasno. Po dolgem premišljevanju pokličem Ano. Povem ji, da je pozabila zapestnico. Presrečna se mi zahvali in mi pove, da jo je iskala. Vprašam jo, kje je zapestnico našla. Ogovori mi, da je njena. Začudim se. Vprašam jo, kje jo je kupila. Odgovori mi, da v Španiji. Srce se mi skoraj ustavi. Vpraša me, zakaj me to zanima. Tiho sem. Končno spregovorim. “Ana, kakšno je tvoje pravo ime?” jo s tresočim glasom vprašam. “Kličejo me Ana, ampak moje pravo ime je Adriana,” odgovori. Prekinem. Ne morem verjeti, kaj sem slišala. Res ne morem. Kaj se je ravnokar zgodilo? Stečem po stopnicah, povem vse mami, ona pokliče očeta, oče pa policijo. Odpravimo se k Ani. Nikoli še nisem bila pri Ani, zato ne vem točno, kje živi. Ampak vem, da živi v beli hiši nekje blizu slaščičarne. Ko prispemo, pozvonimo. Odpre nam gospa s temno zelenimi očmi. Ne moremo verjeti. Nič nam ni jasno. Ko prispe policija, jo takoj aretira. Mi z Ano odidemo preverit DNK. Ampak tokrat je bilo drugače. Ni bilo tako mučno, saj verjamemo, da je to ona,Adriana. Skačemo od veselja, ne morete verjeti, kako vesela je šele mama. Joče od veselja. Ne more verjeti, kaj se dogaja. Vedeli smo, da jo bomo slej ko prej našli. In to se je končno zgodilo po sedmih nesrečnih let. Adriani ni nič jasno, kaj se dogaja. Ni vesela. Rečemo ji, da bo vse izvedela, ko bo gospa Marta podala izjavo. Vse, kar policisti Marto vprašajo, pove. Nič ne skriva, temveč pove po resnici. Tako izvemo, kaj se je zgodilo na tisti usodni večer, ko smo Adriano zgubili.

Marta je tisti večer Adriano odvedla v svojo hišo. Pižamo pa je nesla v sobo gospoda Franca. Seveda je nato videla, da ta načrt ni deloval. Bila je malo prestrašena, da bodo ugotovili, da je ona ugrabila Adriano. Ampak niso ugotovili. Adriani je rekla, da so jo starši zapustili. Sprva ni verjela, ampak nato je kmalu doumela, da to mora biti res, sicer bi jo iskali. Še isti večer sta odleteli v Francijo. Potovali sta po vsem svetu. Bili sta na Poljskem, v Nemčiji, na Kitajskem, v Angliji,..in nazadnje v Sloveniji. Adriani je bilo težko, ker jo je družina zapustila, saj tega ni pričakovala. Ampak Marta jo je tolažila. Nikoli ji ni storila nič žalega. Ker so se povsod začele širiti Adrianine slike, ji je spremenila frizuro in lase pobarvala na svetlo. Na začetku jo je zadrževala v hiši. Nato jo je pustila tudi na prosto.

 Policisti so jo nato na koncu vprašali, zakaj je to sploh naredila. Marta pove, da je njena hčerka umrla in tega nikoli ni prebolela. Vedno si je želela hčer in Adriana je bila podobna njeni hčerki, zato jo je ugrabila. Vsi se zgražamo, da tega ne bi smela narediti. Policisti jo odpeljejo.

Odpravimo se domov. Vsi štirje. Vsi skupaj. Ne morem verjeti, da smo jo točno na isti dan po sedmih letih našli. Doma se usedemo za mizo in se pogovarjamo, kaj vse je Adriana zamudila in za kaj smo bili prikrajšani mi. Komaj smo čakali, da nadomestimo vsa zamujena leta. Bili smo presrečni. Morda pa srečni konci le obstajajo.