»Nisem zadovoljna! Jutri hočem novo
zgodbo!« »Toda učiteljica, kaj je vendar narobe s to?«
»Nima oblike, zgodba je nepredvidljiva in dolgočasna,
da izmišljenih junakov sploh ne omenjam!« je bila odločna
učiteljica.
Jakob, junak te zgodbe, se je jezen
vračal domov. Za nalogo je moral napisati zgodbo in jo
oddati učiteljici, da bi jo potem poslala na nek
literarni natečaj. Grozno, da te tako silijo v to si je,
mislil Jakob, potem pa ti še rečejo, da zgodba ni dobra
in moraš napisati novo.
Ko se je doma usedel za računalnik, je
naletel na težave že pri naslovu. Kako naj da naslov
knjigi, ki še nima zgodbe? Lažje bi seveda bilo, da bi
najprej napisal zgodbo kot tako ali pa vsaj osnutek, a
kaj ko nimam navdiha. Smešna stvar; ta navdih pride in
gre. Razgledal se je po sobi in upal, da mu bo kakšen
predmet dal idejo, a nič. Mogoče pa bi moral pomisliti,
kaj mu je dejala učiteljica. Da je zgodba preveč
dolgočasna, preveč nepredvidljiva. »Torej potrebujem v
zgodbi nekaj nepričakovanega« si je mislil. Znova in
znova je poizkušal, kaj napisati in znova in znova je
moral pritisniti DELETE. Ne smem obupati, si je rekel in
spet poizkušal in poizkušal. Postajal je vedno bolj
utrujen in z vsako črko, ki jo je napisal, so njegove
veke postajale vedno težje in težje. Samo za hipec je
zaprl oči.
Jakoba je prebudil nenavaden kašelj.
Presenečen je odprl uči in pred sabo zagledal živo
rdečega dinozavra. »Pozdravljen,« je dejal in z nasmeškom
pokazal vse svoje ostre zobe. Jakob je hotel zakričati,
pa ni mogel. Samo strmel je. »No,no, saj vem, da si
presenečen, toda s tem ne bova prišla nikamor. Pridi,«
prijel ga je za roko in popeljal v sosednjo sobo. Bila je
kot kakšna knjižnica iz 18. Stoletja, s starimi
svečami in drugimi staromodnimi rečmi. » Kdo si ti,«
je prestrašen dejal Jakob. »Ime mi je strah.«
»Strah?« Dinozaver je bil res nenavaden, saj je bil
oblečen v pisano obleko, nosil pa je zlat monokel. Imel
je tudi ostre bleščeče zobe, toda nevaren ni bil.
»Najbrž si ne zaslužim tega imena, toda v tem je
skrivnost. Torej se pazi, tistega česar ne razumeš.
Zakaj sem tukaj, ali se bolje rečeno, kje sploh sem?«
»Si v svoji glavi, vendar saj ne misliš, da je vse to
resničnost?« »Torej sanjam?« »Reci temu, kakor hočeš,
toda tu sem, da ti pomagam izpolniti nalogo.« »Mojo
nalogo« je bil začuden Jakob. »Da, pomagam ti najti
navdih.
Po teh besedah se je dinozaver obrnil na
petah in začel hoditi po dolgem zavitem stopnišču
navzdol. Jakob pa mu je previdno sledil. Mar res sanjam?
se je vedno spraševal. Vse se mu je namreč zdelo zelo
resnično. Hodila sta nekaj minut in na koncu prišla do
vrat. »Še naprej bi te rad spremljal, a sem na žalost
prevelik.« »Vhod v grlo,« je presenečen dejal
Jakob. »Da. Kako bi pa sicer prišel do pljuč in
kasneje do srca?« »Do srca me pošiljaš? Zakaj?«
»Samo tam boš lahko našel ključ do navdiha« je
dejal. Pa bodi previden pri srcu, saj se nočeš zbuditi,
preden boš dosegel navdih, mar ne?« je še dodal, ko se
je začel vračati po stopnicah navzdol. Jakob je na
debelo pogoltnil slino in odprl vrata.
Pred njim se je pojavil dolg temačen
hodnik z baklo na njegovi levi strani. Previdno jo je
prijel in začel hoditi naprej. »Sem mogoče v svojem
telesu?« je razmišljal. »Vrat, pljuča, srce - navdih?«
Kakšne nore sanje pa so to? Saj je sanjal že kaj
hujšega, a nič, kar je sanjal prej, ni bilo tako
realistično. Zdaj se je razgledoval po stenah, videti so
bile kot stene žil in so bile živo rdeče barve.
Najbolj nenavadno pa je bilo to, da so se stene in tla
občasno premikala in zatresla. A čez čas se je na to
navadil. Kmalu je prišel do dveh manjših predorov.
Jakob je bil prevelik, razen če bi se začel plaziti.
Toda v kateri predor naj gre? Na koncu se je nagonsko
odločil za desno, saj je bil desničar in desna mu je
bila na splošno bližje kakor leva. Kaj pa, če bi šel
po levi strani? Mogoče pa je leva pot lažja in mogoče
tisti, ki je naredil te sanje, te poteze ne bo
pričakoval. Jakobu se je zdelo čudno, toda zmeraj, ko
se je znašel v teh sanjah, je slutil, da je sanje
naredil nekdo drug. Tako je torej šel v levi predor.
Nekaj časa se je vzpenjal, nato pa se je na njegovo
veliko presenečenje predor začel premikati. In Jakob je
naenkrat padal po ozkem predoru. Najprej je kričal od
strahu, potem pa je ugotovil, da je ta predor kakor
tobogan. In je začel v tej vožnji uživati. A šele ko
se je na vožnjo dobro navadil, se je ta končala.
»Potrebuješ pomoč?« je dejal pes z bikovimi rogovi.
»Prosim,« je dejal Jakob, ki ob pogledu na psa ni niti
trznil. Pravzaprav je nekaj takega pričakoval na svoji
naslednji postaji. »Kdo si pa ti?« je dejal zdolgočaseno.
»Sem Drznost in sem tu, da ti postavim vprašanje, ki ti
bo, če ga boš pravilno rešil, omogočilo napredovanje
do srca«. »In če mi ga ne uspe rešiti?« je vprašal
Jakob. »Potem moram samo ugrizniti v tisto žilo z
ostrim krempljem,« je pokazal na žarečo žilo, ki je
prav divje utripala. »In že se boš zbudil. »Torej
kakšno je vprašanje«? »Koliko nog ima
stonoga?« se je zarežal pes. Imaš minuto časa..
Kmalu je naletel na znak z napisom Pozabi
na ljudi iz preteklosti, v prihodnost niso prišli z
razlogom. »To si velja zapomniti,« je sam pri sebi
dejal in hodil naprej. Kmalu je naletel na podoben napis Pravo
ljubezen in prave prijatelje je težko najti. Jakob
je šel začuden naprej. Na poti je naletel še na druge
zapise Življenje je prekratko in Verjeti bližnjim,
je kot verjeti samemu sebi.
»Nenavadno« je dejal Jakob in odšel
dalje. Čemu taki življenjski in iskreni napisi. Pred
njim so se pojavila velika vrata in nad njimi je pisalo
SRCE. No, to je končna postaja, je dejal in jih odprl.
Za njimi je bila velika sobana, posuta z dragulji vseh
barv in z veliko slikami. Pozdravljen Jakob, je dajal
neznan glas. Ko je Jakob zaslišal svoje ime, se je
začudil, saj ga še nobena pošast ni poklicala po
imenu. Obrnil se je in za sabo zagledal enookega zeleno
modrega kiklopa z dolgimi prsti. »Ti poznaš moje ime,«
je dejal, »pa mi povej še svoje«. Kiklop se je vljudno
priklonil in dejal: »Ime mi je Vztrajnost in sem glavni
v tem predelu uma in srca. Tu te čaka ključ do navdiha,
ki ga loviš skozi svojo pustolovščino.« »In kaj
moram narediti, da ga dobim?« je bil radoveden Jakob.
»Oh, nič takšnega, samo premagati me moraš.« »V
čem?« »V metanju kocke,« je dejala Vztrajnost. Z
dolgim prstom je pokazala, naj se usede na stol poleg
okrogle mize in tako sta začela kockati. Igra je imela
preprosta pravila. Zmagal bo tisti, ki bo vrgel višjo
številko. Jakobu pa ni šlo od rok. Metal je sama nižja
števila, kot so na primer 1,2,3 in redko je vrgel kako
višje in če je že vrgel, ga je kiklop presegel. Jakob
je postajal zaspan. Ni se mu več ljubilo tekmovati, samo
metal je kocko. Ko je prišel na vrsto, je počasi padel
v spanec. Videl je samo to, kako se kiklop reži ob
pogledu, da se predaja. Predaja? se je vprašal Jakob.
Čakaj, kako je tej pošasti že ime? Točno, Vztrajnost
in če hočem naprej, moram biti vztrajen. In je bil.
Kockala sta znova in znova in naenkrat se je zgodilo.
Jakob je vrgel 4, Vztrajnost pa 3. Samo strmela sta. »
No, pa si zmagal poba,« je dejal kiklop in vstal od mize
ter odkorakal po stopnicah. »Pridi, nimam te časa ves
dan čakati!« Jakob, ki je bil se vedno omotičen od
presenečenja, mu je sledil.
Kiklop mu je pokazal stol sredi sobe.
Jakob se je usedel. »Torej,« je dejal kiklop.« Zmagal
si, čestitam, bil si zelo vztrajen. Prisežem, da se mi
pri 463. metu zmeraj zalomi. Toda zdaj, ko imaš zmago v
žepu, sta ti na voljo dve možnosti. Prva, lahko odideš
nazaj do možganov in se malo pogovoriš z navdihom ali
pa si se naveličal teh sanj in si želiš nazaj v
resničnost. Torej če bi rad spoznal navdih, potegni za
ročico ob stolu in ta te bo pripeljala do možganov, če
pa bi se rad prebudil, pa preprosto prelomi ključ.«
»Kateri ključ?« je vprašal Jakob. »Ta ključ,« je
dejal kiklop in iz žepa svoje kože potegnil zlat
ključ. »Na,« je dejal in mu vrgel zlati ključ. »Čeprav
je iz zlata, ga lahko prelomiš.« In ko je to izrekel,
se je spremenil v kup srebrnih igel.
Jakob je nekaj časa samo strmel v ključ
in razmišljal. Stol se je takoj odzval in se z
bliskovito hitrostjo dvignil v zrak po glavi, žilah vse
do možganov. Samo pomežiknil je in že bil na sredini
ogromne okrogle knjižnici podobne sobe in pred njim je
bila velika pisalna miza in za njo je sedel na živo
rdečem stolu Navdih. Ta je na videz imel obliko
človeka, a so se mu koža, obraz in vsi udi nenehno
spreminjali. »Pozdravljen, Jakob, sem slišal, da si me
iskal.« »Tako nekako,« je dejal Jakob, ki ni mogel
odlepiti pogleda od te nenavadne pošasti. »K meni si
prišel po idejo za zgodbo, če se ne motim.« »Nekako
tako.« »Zaslužil si si jo, toda najprej ti moram
razložiti nekaj stvari. Gotovo te zanima, kako so te
sanje tako resnične in se razlikujejo od drugih. No,
pravzaprav so vse sanje tako resnične, le da se jih vi
ljudje ne spomnite tako dobro. In na žalost se tudi teh
ne boš spomnil tako doživeto, težave pri prenosu v
spominski del možganov se bojim. Drugič, zakaj si moral
čez vse te naloge, da si lahko prišel do mene?
Potreboval si vsa čustva tako, da si jih premagal ali
zbral, da si lahko iz njih naredil ključ do navdiha.«
»In ali se boš še kdaj vrnil?« »Da, že danes
zvečer, le da se potem, ko se boš ponovno zbudil, tega
ne boš več spomnil.« »O, kako čas hiti, žal mi je,
da ne morem več govoriti s tabo, a se mi mudi,« je
dejal in pokazal na uro, ki je kazala skoraj odprto
oko.« »Navdih bo k tebi prišel kakšno minutko po
prebujenju, zdaj pa le pot pod noge mladi mož.« In začel
je izginjati. Jakobu se je začelo megliti pred očmi,
začenjal je videvati svojo sobo in prižgan računalnik.
Zbujam se, si je mislil in se udobno namestil na stol. A
se kar ni mogel prebuditi. »Saj res,« je dejal, ko je
začutil ključ v svoji roki. Prijel ga je z obema rokama
in ga prelomil.
»Neverjetno, Jakob, kakšna zanimiva
zgodba. Takoj jo bom poslala naprej. No, saj sem ti
rekla, da lahko napišeš kaj izjemnega, če se le
potrudiš.
»Oh, učiteljica, saj je bil samo majhen
NAVDIH.«
