Glasovalna številka: PR138

Katja Obolnar

KIMYA SOSA

OŠ Zadobrova

 

Stečem za avtomobilom, o ne, pobegnil mi bo in v njem je moja torba z denarjem! Kaj naj naredim? Kje je kdo, ki bi mi pomagal? Pa saj se vendar vozi proti prepadu! Avto upočasni,  jaz pa kot panter skočim nanj in se oprimem nosilcev prtljažnika . Prepad se bliža in nikamor ne morem pobegniti!

Avto zapelje s pečine in znajdem se v zraku … Smrt se mi bliža!!!

Vsa prepotena se zbudim iz sanj. Ura je osem zjutraj, danes pa je petek, najbolj zaposlen dan v tednu. Poleg rednega treninga hip hopa sem imela še verouk ( beda ) ter še nekaj, česar nisem pričakovala … Moj sošolec Roman me je vprašal, če bi šla z njim v kino … Moram reči, da je to najhujše mesto, kamor me lahko povabiš na ''zmenek'', vendar nisem zavrnila ponudbe . Tako normalna, ampak še zmeraj čudna sem, da ne vem, zakaj me je povabil, ampak pustimo se presenetiti.

Vse ure pouka so odbrzele mimo, prav tako trening in verouk. Ob šestih zvečer sem že vsa nestrpna gledala skozi okno in čakala nanj . Nisem vedela, kaj obleči, zato sem pustila izbiro svoji mlajši sestrici. Kakšna napaka! Oblekla me je kot barbiko! No, kmalu zatem pokličem še svojo prijateljico in tudi njo povprašam enako, njen odgovor pa je, naj bom čim bolj sproščena.  S tem mi prav nič ne pomaga, saj »sproščeno« v mojemu jeziku pomeni pižamo . Ko je Roman ves lep prišel 30 minut kasneje, kot bi moral, sem bila že vsa nervozna. V svojih strganih jeans hlačah, beli majici in usnjeni jakni nisem bila videti zelo posebna.

Zvonec zazvoni, stečem do vrat in jih odprem: '' Živijo, samo obujem se še.'' Zelo sem nervozna. ''Ja, ja, ti kar.'' Poleg tega da sem se obula, je sledilo seveda še ličenje.

V kino sva šla peš, saj prevoza nikakor nisva mogla dobiti. Pogovarjala sva se o vsem mogočem, prispela v kino, si ogledala film, potem pa z roko v roki počasi vračala domov.  Namenoma sva šla po daljši poti, da sva preživela več časa skupaj. Prišla sva do skrivnostnega tunela, ki ni bil osvetljen, iz njega pa je bilo slišati čudne zvoke . Prestrašena sem se ustavila.'' Kaj pa je? Oh, ne boj se, saj sem s teboj, saj ni nikogar. Pa še nekaj pomembnega te moram vprašati.'' Pokleknil je na eno koleno in vsi zvoki so utihnili. ''Bi bila moje dekle?'' Iz teme skrivnostnega tunela je stopila temnopolta deklica in se mi nasmehnila. ''Ja, seveda ! Samo vstani že, tukaj so ljudje!'' Prijela sem ga za roko in ga objela. Le kdo je ta deklica?

Spati nisem mogla iz dveh razlogov: Prvi je bil, da sem pravzaprav danes dobila fanta. V Drugi razlog pa je, da sem izgubila svoj telefon in ga nikjer ne najdem. Ko sva včeraj z Romanom prišla domov, ga že ni bilo več, torej sem telefon izgubila na poti. Odločila sem se, da ga grem čim prej iskat, zato sem se takoj odpravila na pot.

Po sobotnem zajtrku sem se kar s kolesom odpeljala do tunela, kjer je bilo vse tiho in ne  tako kot včeraj … Čudno. Gledala sem po tleh, za drevesi, enostavno povedano povsod. ''Kaj pa iščeš tod?'' Bila je ista deklica kot včeraj. '' Izgubila sem svoj telefon'', sem skušala povedati čim bolj razločno. Obrnila se je in odšla. No, v redu, še ena oseba, kateri nisem ravno simpatična. Prikazala se je ponovno  z mojim telefonom v roki :''Mislim, da je to tvoje.'' Počasi se mi je približala, mi dala telefon in me nepričakovano objela .''Obišči me spet kmalu, prosim.''

Na poti domov sem  premišljevala o tem, kaj se je v bistvu zgodilo. Kdo je ona? Zakaj je tako prijazna? Me je že kdaj videla? In pa seveda, zakaj me je objela kot staro prijateljico? Tako sem bila zaposlena s premišljevanjem, da nisem videla fanta pred seboj in bi se skoraj zaletela vanj  ''Kam pa kam princeska?«  Mihael! Mihael Perko. Moj takorekoč ''bivši'', saj sva hodila samo tri mesece . ''K tvoji mami na obisk, da ji povem za tvoje grozne ocene in vse tvoje bivše punce.'' Nič boljšega se nisem spomnila, da bi mu povedala. Hitro sem oddrvela naprej.

Še ponoči sem sanjala to punčko, vendar sem skrivnost rajši obdržala zase. Če lahko temu sploh rečemo skrivnost. Željna vedeti več, sem se spet odpravila v tunel, sedla ob mrzlo steno in čakala, čakala in še čakala … Na svoji ročni uri sem zagledala 15:27. Se pravi sem tukaj že več kot pol ure, nje pa za čuda ni bilo. Usedla sem se na kolo in se hotela odpeljati. ''Me zapuščaš?'' sem zaslišala vesel glasek. Ona je bila. Vsa vesela, razigrana. V roki je držala flavto. Pritekla mi je v objem, me prijela za roko in me odvedla v gozd. Kolo je skrila blizu tunela in me pospremila do čudnih vrat, ki so bila v nekem hribu. ''Pridi, veliko stvari ti moram  pokazati. ''Oči mi je pokrila z rokami, odprla vrata in odstranila roko. Kot da bi se vrnila pet milijard let nazaj, vendar boljše. Slapovi, živali, dinozavri, prav vsak je imel svoje ime in na moje začudenje so bili zelo prijazni. ''Dobrodošla v raju. '' K nama je prišla opica in nama ponudila pijačo. ''Kokosova voda, zelo zdravilna.'' Odpeljala me je do lepo zgrajene lesene hiše, ki se je vila okoli velikega, debelega drevesa. Vzelo mi je sapo. Z vzidanim električnim dvigalom sva se ustavili v najvišjem nadstropju - podstrešju - z božanskim pogledom na ves raj in njegovo veličino ter stekleno streho. ''Sem sem te privedla zato, ker ti moram nekaj zaupati. Izgubila sem se v življenju, moji starši so odšli in sem ostala sama. Ne vem, kaj naj naredim in zato sem si tebe zaželela za prijateljico. Upam, da te to ne moti in da mi oprostiš, če sem naredila kaj narobe.'' Tako mi je zaupala svojo zgodbo, kako je prišla sem in da bi se zelo rada vrnila, ne ve pa, kako naj nadaljuje. Vprašala me je tudi, kako kaj moj fant .'' Nekaj čutim, čisto na dnu srca, pa to težko izrazim in upam, da tega ne bo opazil .''

Nekaj mi ni bilo popolnoma jasno. ''Ko si prej rekla, da bi se rada vrnila, kam si to mislila?'' Pomaknila me je bližje k oknu, mi dala v roko flavto in rekla : ''V nebesa.'' Z vso močjo me je potisnila čez okno.

Vsa prestrašena sem odprla oči in se znašla pred vrati, skozi  katera sva prišli v raj. Kaj se je zgodilo? Pogledala sem flavto v svoji roki in opazila, koliko je ura. 17:12. Ojej, kmalu bo prišel Roman! Flavto sem skrila pod svoj novi plašč in se hitro odpravila domov.

 Nekaj mi ni dalo miru, ko sem sedela v svoji sobi in čakala na zvonec. Kot da me nekaj stiska pri srcu, kot da hoče moje srce namesto mene nekaj povedati. Zazvonil je zvonec, kar pomeni, da je prišel Roman! Stekla sem po stopnicah, mu odprla vrata, ga močno stisnila in pospremila v sobo, kjer sem mu vse povedala o tisti skrivnostni deklici. Z obrazom v dlaneh nisem mogla videti njegovega odziva in ko sem ga končno pogledala, je ves žalosten rekel: ''To ne more biti res. O kateri deklici neki govoriš? Ko sva šla z zmenka, tam ni bilo nikogar! ''Zakaj mi ne verjame? ''Vendar je bilo res tako in sanje, ki sem jih imela, so se zdele tako resnične, tako prave, da me kar boli, ko pomislim na deklico .'' Prijela sem ga za roko. Pritisnil si jo je ob lice. ''To je bila moja sestra. Kimya. Kimya Sosa, katero so moji starši posvojili.'' Videla sem mu solzo polzeti po licu. ''Umrla je zaradi redke bolezni, jaz pa sem jo ravno vzljubil.'' Pokazala sem mu flavto, ki mi jo je dala. ''To je njena flavta, ki jo je vedno hotela imeti ob sebi. Živela je za glasbo.''

Večer sva preživela kar v moji postelji, kjer sva se »crkljala«. Skuhala sem mu kakav in poslušala njegove zgodbe o Kimyi . ''Mislim, da je edino prav, da flavto odneseva tja,kjer si jo dobila, pa bova videla, kaj se bo zgodilo.''

V ponedeljek nisem šla v šolo, sem se pa z Romanom odpravila do tunela, skrila flavto tja, kamor je včeraj Kimya skrila moje kolo in čakala. Upala sva, da se bo kaj zgodilo, vendar se ni. Romana sem poslala domov, sama pa sem ostala tam v tunelu in za nekaj časa legla.

Pomela sem si oči in vstala. Na tleh sem zagledala listič, na katerem je pisalo: 

 

Pozabil si name,

si našel dekle,

bi roke rada položila

na tvoje rame.

 

Vidim te, gledam te z nebes.

Zaradi tvoje punce. Rešila me je.