Zavidam pticam to njihovo svobodo in
breztežnost letenja. Vse bi dala,da bi čutila to kar
one,zaradi bolečine,ki me je ubijala še dolgo po
dogodku. Minila je šele po 1. novembru. Težko je
bilo,ampak sem se sedaj že pobrala in živim srečno in
normalno življenje. Mimogrede, ime mi je Julija in tu
sem,da vam povem svojo življenjsko zgodbo.
Četrtek, 17. september
Na urniku je sledila ura slovenščine.
Stopila sem v razred,kjer je na tabli z velikimi
tiskanimi črkami pisalo: DAVE EGGERS-SRCE PARAJOČE DELO
NEIZMERNE GLOBINE.
Zamislila sem se: kaj neki je to.
Verjetno bo treba knjigo prebrati. Ah,pustimo se
presenetiti. Sedla sem poleg Vesne,Mojce in Jakoba.
To so bili moji najboljši prijatelji,sošolci pa so nas
klicali piflarji. Kakorkoli,nismo se hoteli ozirati na
vzdevek,zato smo se oddaljili od ostalih.
»Dober dan!« se je zaslišalo,ko je
vstopila učiteljica. Nemudoma smo vstali ter pozdravili.
»Sedite!« nam je velela,zatem pa je
nastala smrtna tišina.
»Za domače branje,« je začela,
»boste prebrali knjigo,katere naslov je napisan na
tabli.«
Zapisali smo si naslov in nato nemoteno
nadaljevali s poukom. Tudi naslednje šolske ure so
potekale normalno,nato je nastopil čas kosila.
Postavili smo se v vrsto,kar naenkrat pa
so predme stopile Sara,Lara,Andreja in Katja. Ignorirala
sem jih,dokler se vrsta ni začela premikati naprej,one
pa so še kar stale na mestu. Ogovorila sem jih: » Bi se
lahko premaknile naprej?«
»A ste tudi ve slišale koga govoriti?
Pa res,poglejte,piflarka me je ogovorila. Mislim,kako si
drzne!« je začela Sara. Obrnila se je proti meni z
zaničevalnim izrazom na obrazu ter me odrinila naravnost
v Vesno. Ta pa ji je,ker je bila bolj vroče
krvi,odvrnila: »Kaj se pa greš? A misliš,da si nekaj
več,če nosiš dizajnarske čevlje in oblačila,ki ti
jih kupuje oče z denarjem,katerega izsili od revnih
ljudi,ki nimajo dovolj niti za kos kruha. Me prav
zanima,kako se boš znašla v življenju,ko te tvoj ljubi
očka ne bo zmogel več finančno podpirati. Stavit
grem,da boš postala prostitutka!«
Med Vesninim monologom sem opazovala
Sarin izraz na obrazu,ki se je spreminjal iz
zaničevalnega v jeznega,nato pa še v osramočenega. Kar
je razumljivo,saj sem prepričana,da je Vesnino izjavo
slišalo vsaj pol šole.
Sara je brez komentarja pokazala,da ima
tega dovolj zato je s svojimi zaveznicami odvihrala iz
jedilnice.
Ko sem s prijatelji sedla za mizo,sem
vprašala Vesno,kje je dobila toliko poguma,da je
povedala vse,kar ji je ležalo na duši. Odgovor je bil
preprost: »Kar je res,je res.«
Po pojedini sem odšla v knjižnico po
knjigo za domače branje,ki sem jo hitro našla. Na
hrbtni platnici je pisalo: Obsežen roman,srce
parajoče delo neizmerne globine ,je
avtobiografija pisatelja, ki zajema obdobje v drugi
polovici devetdesetih let, ko je po smrti obeh svojih
staršev za nekaj mesecev postal (neuradni) skrbnik
svojega desetletnega brata. Knjiga je intenzivno pisano
delo,ki pripoveduje, kako je avtor skušal loviti
ravnotežje med (starševskim) vzgajanjem mlajšega brata
in lastnim intelektualnim razvojem.
Odpravila sem se domov. Na dvorišču me
je pričakal sosedov mačkon Fredi. Malo sem ga pobožala
za ušesi,nato pa ga pustila spati na soncu.
Stopila sem v hišo,si sezula
čevlje,stopila na hodnik in že se je iz kuhinje
zaslišal mamim glas: »Živijo pikica,kako je bilo v
šoli?«
»Dobila sem pet pri kemiji,« sem ji
odgovorila, »in pri slovenščino smo dobili naslov
knjige za domače branje.«
»Super. In kaj morate prebrati?«
»Ah,neko avtobiografijo. Kdaj prideta
oči in Jakec?«
»Čez 15 minut,ne pozabi si umiti rok.«
»Ja,mami,« sem ji odgovorila
zdolgočaseno.
Že sem se odpravila proti stopnicam,ko
me je spet ogovorila: »Čakaj,da ne pozabim. Jutri
greva z očijem obiskat teto,ker je zbolela.«
»Teto Matejo iz Celja?« sem se
začudila. »Že celo večnost je nisem videla. Kaj pa ji
je?«
»Pravzaprav ne vem točno,neke
želodčne težave ima.«
»V redu,bom šla jutri jaz po Jakca v
vrtec.«
»Ja,hvala ti.«
Odvihrala sem v svojo sobo,vrgla torbo v
kot,se zleknila na posteljo ter začela brati knjigo za
domače branje.
Kmalu se je zaslišalo odpiranje vhodnih
vrat ter Jakcev mil,otroški glasek. Jakec je moj mlajši
bratec,v resnici mu je ime Jaka,vendar je star le pet
let,zato ga kličem ljubkovalno.
Po končani nalogi sem nadaljevala z
branjem. Brala sem pozno v noč. Mislim,da je bila ura
ena,ko sem končala. Prebrala sem celotno knjigo od
smrti, depresije ob vzgoji mlajšega brata,pa vse do
spoznanja,da življenje teče dalje. Vsebina me je
popolnoma prevzela in zaspala sem z nasmeškom na ustih.
Petek, 18. september
Naslednje jutro me je,kot vsakdan,zbudila
budilka. Vstala sem,se oblekla ter odšla v kuhinjo. Na
hladilniku je bil listek s sporočilom,da je mami
odpeljala Jakca v vrtec,da sta z očijem odšla k teti
ter da sporočita,ko bo kaj novega.
Po zajtrku sem skočila po torbo ter se
napotila v šolo. Imela sem čuden občutek,grozno
slutnjo, da se bo pripetilo nekaj hudega. Celo pot me je
stiskalo pri srcu,da sem le s težavo dihala.
Končno sem prispela do šole,kjer so se
občutki umirili. Pri šolskih omaricah sem našla Mojco
in ji povedala za svoje občutke.
»Pomiri se! Vse bo v redu. Mislim,da te
le skrbi za test iz fizike,« me je potolažila.
»Mogoče imaš prav. Vse bo v redu. Si
že prebrala knjigo za domače branje?«
»Ja,sem. Preveč depresivna knjiga zame.
Kaj pa ti meniš o njej?«
»Meni je bila enkratna,brala sem jo
pozno v noč,ker nisem želela nehati. Všeč mi je
bilo,kako avtor opisuje svoje občutke. Z njim sem
čutila,kako je bilo hudo. Nikakor si ne bi želela
takšnega življenja.«
Odšli sva k pouku fizike,kjer nam je
učitelj vrnil teste. Pisala sem pet in Mojca mi je na
uho prišepnila,da se mi zdaj ni treba več bati.
Življenje je teklo dalje brez
neprijetnih občutkov in groznih slutenj. Pouk se je
končal,zato sem se napotila do vrtca po Jakca. Po poti
me je prešinila misel o tem,kako bi bilo,če bi mi umrli
starši in bi morala sama skrbeti za bratca. Misel sem
hitro odgnala,da se ne bi slučajno uresničila.
Prispela sem do vrtca. Vzgojiteljica Anja
mi je pripeljala Jakca in mi povedala,da je bil zelo
priden,za kar sem ga tudi sama pohvalila. Nato sva odšla
proti domu. Po poti sva pobirala želode ter jim s
flomastrom risala oči,usta,nosove,nekaterim tudi brke in
očala. Pobirala sva liste in se učila,kateri list
pripada določenemu drevesu. Sprehodila sva se do
jezera,kjer sva nahranila race ter se napotila čez
travnike na kmetijo. Tam sva šla pogledat krave in
pujse. Jakec je bil navdušen. Nato se je začelo
hladiti,zato sva odšla domov,kjer sva spila skodelico
vroče čokolade in pojedla nekaj piškotov. Bilo je
krasno popoldne.
Stemnilo se je,staršev pa še vedno ni
bilo domov. Odločila sem se,da ju pokličem. Nihče se
ni oglasil,zato sem poklicala teto Matejo. »Dober dan!
Mateja Zabrdnik pri telefonu,« se je oglasilo iz
telefona.
»Živijo! Julija pri telefonu,« sem
odgovorila.
»O,Julija! Dolgo se že nisva slišali.
Kako si?«
»V redu. Zanima me samo,ali sta oči in
mami še pri tebi?«
»Ne,že zdavnaj sta se odpeljala. Ali
še nista doma?«
»Ne,nista in ker je tema me skrbi,da se
jima ni kaj zgodilo.«
»Ne,ne,ne. Ne govori neumnosti,vse je v
redu. Pozanimala se bom,kje sta in te pokličem. Prav?«
»Ja,se slišiva,« mi je še uspelo, še
preden je teta odložila slušalko.
jutranji slabi občutki,začelo me je
dušiti,nisem več zdržala,morala sem ukrepati,zato sem
se odločila na policiji poiskati pomoč. Vzela sem
telefon v roko,vpisala 113 ter pritisnila tipko
"kliči".
»Dober večer,Julija Recelj pri
telefonu. Zanima me,ali se je danes zgodila kakšna
prometna nesreča?« sem boječe vprašala.
»Dober večer,tukaj policist Jure
Vračko. Glede nesreč,danes se jih je zgodilo 20. Če
vas zanima kakšna posebna,mi prosim povejte podatke o
vozilu.«
» Citroen C5,temno sive barve,dva
potnika v vozilu,registrske številke pa ne vem.«
»Samo trenutek,da pogledam.« Potem je
nastala tišina. »Vaš opis vozila ustreza dvema
žrtvama. Bi se lahko spomnili vsaj začetek registrske
številke?«
»Vem,da je avto registriran v
Ljubljani,torej LJ in skoraj popolnoma sem prepričana,da
sledita črki JJ,« sem vsa nervozna povedala policistu.
Spet je nastopil trenutek tišine. Trajalo je nekoliko
dlje,da se je zaslišal odgovor: »Opis ustreza vozilu,ki
se je zaletelo v tovornjak na cesti proti Celju.«
Ne,to ne more biti res,sem
pomislila. Saj samo sanjam,sem si dopovedovala in
se uščipnila,vendar ne,res sem bila še vedno v dnevni
sobi s telefonom v roki. Pograbila me je panika,vendar
sem pomislil, da mogoče le nista moja starša,zato sem
poslušala,ko je policist nadaljeval s podatki: »V
vozilu sta se peljala moški in ženska srednjih let po
priimku Recelj.« Zavrtelo se mi je,nisem čutila tla pod
nogami,zato sem sedla na kavč. Vprašala sem,kaj je
sedaj z njima. Policist mi je povedal,da so ju odpeljali
v Splošno bolnišnico v Celju. Vseeno mi je
bilo,koliko je ura,poklicala sem sosedo in jo prosila,da
popazi na Jakca. Morala sem ji vse razložiti. Zatem sem
poklicala še na železniško postajo in kupila karto za
vlak do Celja.
Pograbila sem jakno,telefon ter denarnico
in pohitela do postaje,kjer je že čakal vlak. Na vlaku
sem razmišljala o dogodkih, ki so se dogajali in
spomnila sem se na zgodbo iz knjige za domače branje.
Prišla sem do zaključka,da je knjiga prekleta,upala sem
lahko samo,da je s staršema vse v redu. Tako sem bila
zatopljena v misli,da me je moral moj sopotnik v kupeju
dregniti,da sem se zavedela,da smo prišli na cilj.
Izstopila sem in odšla proti bolnišnici. Prišla sem
v to veliko stavbo,ki mi je vedno vzbujala strah in
spoštovanje. Našla sem medicinsko sestro ter jo
vprašala o starših. Povedala mi je,da sta v kritičnem
stanju in da se trudijo,da bi jima pomagali. Te
informacije mi niso bile v oporo. Usedla sem se na klop
in poskušala ostati mirna. Odločila sem se poklicati
teto Matejo. Oglasila se je vsa zadihana in me
vprašala,če kaj vem o starših. Povedala sem,da sem
klicala policijo in da sedaj sedim v bolnišnici ter
čakam na novice. V tistem trenutku je prišel zdravnik
in me prosil,da podpišem neke papirje o nujni operaciji.
Končno je prišla teta in me začela
tolažiti,rekoč saj bo vse v redu. Čakanje je bilo
obupno. Zdelo se mi je,da čakava že celo
večnost,čeprav se je,ko sem pogledala na uro,kazalec
premaknil le za nekaj minut. To se je ponavljalo pet
ur,ko je končno prišel zdravnik z resnim izrazom na
obrazu. S teto sva stekli k njemu in nestrpno
pričakovali novice. Dolgo časa je bil tiho,zato se je
teta razjezila in mu zabrusila,naj že enkrat pove.
Zdravnik se je obrnil k meni in mi tiho dejal: »Karkoli
se zgodi,ostani močna in ne obupaj,« nato pa nama je
povedal,da so se res trudili,da so vse poskusili ter nama
izrekel sožalje. Začela sem jokati,jokala sem in
jokala,jokala kar naprej dokler se mi ni zavrtelo,mi
zameglilo oči ter me prepustilo spancu.
Sobota, 19. september
Zbudila sem se obkrožena z medicinskimi
sestrami. Nisem se spomnila,kaj se je zgodilo. Povedali
so mi,da sem se zgrudila na tla. Pomislila sem,zakaj sem
se zgrudila. Spomnila sem se novice o nesreči staršev
in vsega,kar se je zgodilo. Jakec-je bila moja
prva misel-kje je Jakec? Kako je z njim? Zdravnike
sem prepričala,da sem v redu in prosila teto,naj me
odpelje domov.
Celo pot sem razmišljala. Prispeli sva
domov in pohitela sem v hišo. Na kavču v dnevni sobi je
sedela soseda in me vprašala,kaj je bilo. Padla sem ji v
naročje ter planila v jok. Mislim,da je takoj ugotovila
resnost situacije. Spet mi je misel prešla na Jakca,zato
sem jo vprašala: »Kje pa je Jakec?«
»Še spi,vendar mislim,da bo kmalu
vstal. Ponoči se mu je nekaj sanjalo. Ves čas je
ponavljal tvoje ime,zato sem ga prebudila. Začudil se
je, ko me je zagledal. Razložila sem mu,da imaš opravke
in ga pripravila,da je ponovno zaspal.«
»Hvala. Hvala,da si ga pomirila.
Joj,včeraj nisem niti pomislila nanj,« sem se razjezila
sama nase. Zaslišala sem drobne korake,ki so prihajale
stopnišča. V naslednjem trenutku pa so se odprla vrata
dnevne sobe in vstopil je moj bratec. Stekla sem k njemu
ter ga močno privila v svoj objem. Zdi se mi,da se je
malo začudil ob tem,vendar me je tudi on objel. Čez
nekaj trenutkov me je s svojim milim glasom vprašal,če
je kaj narobe. »Ne,nič ni narobe,samo rada te imam.«
»Tudi jaz te imam rad. Kje pa sta mami
in oči?«
»Veš Jakec,« sem dejala napol v
solzah. »Odšla sta na dolgo potovanje.«
»A sta šla k ciganom?«
»Ne,« sem se nasmehnila. »Nista odšla
k ciganom. Zakaj pa bi šla ravno k njim?«
»Zato,ker je oči večkrat rekel,da bo
šel kar k ciganom živet.«
»Ah Jakec,to je dejal v šali.«
»Kdaj se pa vrneta?«
»Ne vem, Jakec,ne vem,« sem odgovorila
resno.
»Zakaj pa jokaš?« me je vprašal.
»Pogrešam ju, zelo ju pogrešam.«
»Ne skrbi,saj bosta vedno v tvojem
srčku. To mi je rekla mami,ko je dedek odšel na dolgo
potovanje.«
»Hvala,Jakec. Ne vem,kaj bi brez tebe,«
sem še dejala.
Po 19. septembru
Dnevi so minevali,listje se je barvalo v
najrazličnejše barve,temperature so se začele nižati
in približevati se je začela jesen.
Po teh bridkih dogodkih nisem več
živela normalnega življenja. Nisem hodila v šolo,saj
me je zvijalo od bolečine. Nisem imela apetita. Dušilo
me je dan za dnem. Najhuje mi je bilo 23. septembra-prvi
jesenski dan,ko je nastopil pogreb staršev. Vsi smo
prišli na pokopališče oblečeni v črno. Poznala sem
vse,razen moškega srednjih let. Zdelo se mi je,da sem ga
enkrat že videla,vendar nisem vedela,kdo bi lahko bil.
Zbrali smo se ob krsti. Napočil je čas,
da se poslovim od njiju tudi jaz.
»Draga starša! Smrt vaju je prekmalu
ločila od življenja. Odtrgala vaju je od mene bratca in
vseh,ki vaju imamo radi,« obstala sem,v očeh so se mi
začele nabirati solze,vendar sem nadaljevala.
»Pogrešam vaju,pogrešam smeh in veselje,pogrešam
nepozabne spomine na naše pustolovščine,na vse, kar
smo doživeli skupaj,« je bilo vse,kar sem izrekla,
preden sem obstala,nisem zmogla naprej in začela sem
jokati.
Zapadla sem v depresijo. Nisem jedla,ves
čas sem ležala v postelji s sliko staršev v
objemu,nisem se pogovarjala,kar še vedno obžalujem,saj
bi morala deliti občutke,mogoče bi mi bilo lažje.
Edino,kar me je držalo pri življenju, je bil Jakec.
Zaradi njega sem živela.
Ko sem se nekega oktobrskega dne
odločila sprehoditi do pokopališča in prižgati
svečo,sem razmišljala o samomoru. Razmišljala sem,da
bi tako najlažje pozabila bolečino. Nedaleč stran sem
videla nekaj let starejše dekle z mlajšim bratcem.
Pozabila sem na črne misli in se odločila živeti za
bratca,bil je edino,kar me je prepričalo v nadaljnje
življenje,za kar sem mu hvaležna. Spet je minilo nekaj
dni,ko sem globoko razmišljala o občutkih in vedno
znova odrinila misel o samomoru. Vedno težje sem
prenašala občutke in depresijo,nisem zmogla več.
Nedelja, 1. november
Življenje je teklo naprej, še vedno sem
živela in prišel je dan spomina na mrtve. Z Jakcem sva
se odpravila na pokopališče. Po poti sva se veliko
pogovarjala.
»Je popokališče podobno kot
svetilnik? Lučke pustimo tam,da bi se človeki lahko
vrnili z dolgega potovanja?« je bil radoveden Jakec.
»Prvič-ne reče se popokališče,ampak
pokopališče. Drugič-niso lučke,ampak so sveče.
Tretjič-niso človeki,ampak so ljudje. Četrtič-ni
ravno podobno svetilniku. Ljudem prižigamo sveče v
spomin,zato se tudi današnji dan imenuje dan spomina na
mrtve,« sem mu hitela razložit.
Pogovarjala sva se,dokler nisva prišla
na cilj. Prižgala sva svečki in nisem si mogla kaj,da
ne bi potočila solze. Kar naenkrat se je poleg naju
ustavil moški. Bil je tisti moški s pogreba,ki se mi je
zdel znan. Zanimalo me je,kdo je. »Oprostite,« sem ga
ogovorila. »Videla sem vas že na pogrebu in zdite se mi
nekam znani,vendar vas ne poznam.«
»Enkrat sva se že videla,ko si bila
stara šest let. Sem Boris Kovač, brat vajine mame.
Torej vajin stric.«
»Mama je imela brata!« sem se začudeno
odzvala. »Kako to,da te nikoli nismo obiskali?«
»Dolga zgodba,ampak na kratko. Pred leti
smo se hudo sprli in se nismo niti slišali niti videli
do dne,ko se je zgodila nesreča. Vajina mama me je tik
po nesreči,ko je bila še pri zavesti in ko je
čutila,da se ji življenje izteka, prosila,da prevzamem
skrbništvo in vaju vzamem pod streho. Odločil sem se
storiti to,vendar me je ovirala vajina teta Mateja, ki je
hotela skrbništvo zase,saj je zatrjevala,da me ne
poznata, kaj šele,da bi živela z mano. Nisem obupal in
uspelo mi je. Prišel sem,saj sem vedel,da bosta tukaj.
Ko bosta pripravljena, se lahko odpravimo.«
»Čakaj,čakaj. Mislim,da razumem.
Drugič boš razložil,kaj se je pravzaprav zgodilo pred
leti. Zanima pa me,kje živiš in če imaš družino?«
»Imam pridno ženo ter dva ljubka otroka
približno vajinih let. Vem,da bi se razumeli,samo dajta
mi priložnost. Prav?«
Sprejela sem ponudbo in ni mi žal. Po
selitvi se mi je življenje obrnilo na boljše. Postala
sem del čudovite družine,ki mi je pokazala,da je
življenje še vedno lahko lepo. Pozabila sem na
bolečino,čeprav sem še vedno pogrešala starša. Sedaj
z Jakcem živiva normalno,srečno življenje po zaslugi
strica in njegove družine.
Zapomnite si. Vedno se lahko s pomočjo
pravih ljudi poberemo in na novo zaživimo.
