Glasovalna številka: PR14O

Kristina Zajec

BOŽIČNA NAKUPOVALNA MRZLICA

OŠ Zadobrova

 

Roke sem imela že čisto razbolele od vseh vrečk, ki sem jih nosila. Hitela sem, saj sem vedela, da se bodo trgovine kmalu zaprle. Bil je božični čas in vsa utrujena sem izbirala še zadnja darila za svojo družino in prijatelje. Prijateljici sta že kupili vsa darila, odšli in me pustili samo. Prečesala sem že skoraj vse trgovine, a nikakor nisem našla pravih daril.

Nakupovanje božičnih daril naj bi bilo sproščujoče in zabavno, a meni se je zdelo na smrt utrujajoče in naporno. Preglasna božična glasba mi je odzvanjala po glavi in glava me je bolela od vseh pisanih lučk, ki so svetile iz izložb trgovin. Povsod so stala plastična in grdo okrašena božična drevesca ter jelenčki, malčki pa so sedeli Božičku v naročju in mu govorili, kakšna darila si želijo. Bila je grozna gneča in da sem se lahko sploh premaknila, sem morala uporabiti komolce, kar je bilo pri moji otovorjenosti z vrečkami zelo težko.

 Zapodila sem se do naslednje trgovine, a v naglici nisem opazila majhnega fanta, ki je tekel v isto smer. Zaletel se je v moje noge in zletela sem po tleh. Z glavo sem udarila v voziček neke ženske. Začutila sem topo bolečino in z grozo opazila, da vsa moja darila ležijo po tleh. Pobrala sem se s tal in zagledala mamico, ki je prihitela k malčku in ga vzela v naročje. Ogorčeno me je pogledala, jaz pa sem se ji začela opravičevati. Ženska je odšla, jaz pa zbrala svoja raztresena darila in jih stlačila v nakupovalne vrečke. Šele tedaj sem opazila, da krvavim iz nosa. Super, sem pomislila in po torbici iskala robčke. Ljudje okoli mene so me gledali, kot da sem zmešana. Ne da bi se ozirala, sem odšla naprej. Želela sem si čim prej domov, si privoščiti kopel in pozabiti  na vse skupaj, a še vedno nisem nakupila vsega, zato sem nadaljevala s hitenjem po trgovinah. Odločila sem se, da tukaj ne bom našla ničesar več, saj sem bila v vsaki trgovini že najmanj dvakrat. Če pohitim, sem si rekla, bom gotovo ujela avtobus, in si ogledala še trgovine na drugem koncu mesta.

Stekla sem do avtobusne postaje in bila prepričana, da nisem še prepozna. Avtobus pa je že bil na postaji in ko sem prispel,a je ravno speljal in me za povrh še zalil s hladno, umazano plundro. Razočarano sem zaklela, kajti naslednji avtobus sem imela šele čez pol ure, do takrat pa se trgovine že zaprejo. Premražena, mokra in obupana sem se želela usesti kar na pločnik in zajokati, saj je bil ta dan eden najslabših v mojem življenju. A nekaj me je spodbujalo, naj ne obupam in naj dokončam, kar sem začela.

Odvlekla sem se nazaj do trgovin. Sploh nisem razmišljala, kaj počnem. Zapravila sem še zadnji denar, ki je bil v denarnici, a bilo mi je vseeno. V bližnji kavarni sem si z drobižem kupila vročo čokolado in jo previdno srkala. Vsega sem imela dovolj.

Zapustila sem nakupovalno središče in se spravila na prepoln avtobus. Ko sem se v gostem prometu končno pripeljala do zadnje postaje, sem olajšana izstopila in vrečke so se mi zazdele lažje. Zazrla sem se vanje in ugotovila, da ena manjka. In ravno tista z darilom za mojo najboljšo prijateljico, tisto darilo, za katerega sem bila prepričana, da ji bo na smrt všeč. Ta dan sploh ne bi mogel biti slabši.

Ko pa sem prispela domov, sem zavonjala prijetni vonj po piškotih. Zagledala sem sestrico in bratca ter atija, ki so praznično oblečeni krasili božično smrečico, mami in druga sestra pa sta v belih predpasnikih pekli piškote. Vsi so bili srečni, smejali so se in se veselo pogovarjali.  Ogenj v kaminu je prijetno gorel in sestrica je prepevala božično pesem.

Približala sem se vratom in jih tiho opazovala. Tedaj sem spoznala, da vsa ta darila in nakupovalna mrzlica sploh nista potrebni. Edino, kar šteje, je dom in v njem  spokojno skoraj blaženo božično vzdušje.