Moj poseben svet se vrti okoli mojih
najbližjih. Okoli ljudi, ki jih imam najrajši na svetu.
Ne oziram se na zlobneže. Vse povsod so in ne moreš se
jih znebiti. Lahko se samo razjeziš, ampak kaj si
naredil s tem? Nič. Zato vedno s sabo nosim dnevnik.
Vanj pišem vse, česar si ne upam povedati na glas.
Svoje misli in razmišljanja, svoje predsodke in
opažanja. Svoja čustva, veselje, jezo, ljubosumje ...
zlijem v knjige in pesmi. Tako kot drugi isto stvar
delajo s petjem, športanjem ali pa bolščanjem v
prazno.
Nastja
1. poglavje: ROJSTNI DAN
Moja mami Lisa bo imela kmalu rojstni
dan. Stara bo 37 let. Zame je lepotica, saj ji nikoli ni
potrebno skrbeti za njeno že tako koščeno postavo. Ima
črne kratke lase, podolgovat obraz in rdeča lička, ki
si jih vsak dan poudari z malo senčila. Ima zelene oči,
rada jih poudarja s svojo posebno maskaro.
Ker zelo rada skrbi za svoje zdravje, ji
želim podariti nekaj posebnega, nekaj, kar si bo
zapomnila. Nekaj nepozabnega! Nekaj, kar gre k njenim
navadam. Razmišljam že kar nekaj časa ... Vstopnice za
kino, prstan, oblekico, plišastega medvedka? Hmmm, kaj
pa vem …
*
Starša sta me ob rojstvu poimenovala
Ester. Imam svetle nakodrane lase z jantarjevimi
prameni, nad desno stranjo ustnice pa malo lepotno
pikico. Skoraj vedno imam spuščene lase, čop nosim
samo pri športni vzgoji ali pa, kadar mi je prevroče.
Po obrazu nimam peg, drugače pa se na mojem telesu kdaj
znajdejo tudi še kakšne druge lepotne pikice.
Prijateljica bi me najverjetneje opisala kot prijazno
osebo, da se veliko smejim ter da rada pomagam drugim.
Sama zase pa lahko rečem, da imam rada živali, imam
srednjo postavo in ne nosim očal. Na žalost moram
nositi zobni aparat. Te majhne žičke, napeljane po
zobeh, me preprosto spravljajo ob živce. Nosim ga že od
desetega leta. Rada se oblačim v navadne kavbojke,
navadno majico in včasih imam na glavi tudi kapo na
šilt. Nikoli, ampak res nikoli ne oblečem oblekice ali
krila. Še za prvo obhajilo nisem imela oblekice, ampak
kar elegantne hlače in lepo belo majico, kaj več pa
tako ali tako ni potrebno.
Vsak teden, tik preden počistim Medikino
kletko, se eno urico pogovarjam z očetom. Ni ga veliko
doma, saj večinoma dela v tujini, v Avstriji na Dunaju,
potuje pa tudi po vsem svetu, saj je po poklicu manager.
Star je že 40 let, ima črne lase, modre očke in nosi
očala, je zelo visok in pokliče me vsak teden ob isti
uri, isti dan, torej je še natančen, skrben, prijazen,
kulturen, smešen, kul ... najboljši očka na svetu, po
imenu Rok. Problem je le, da ga tako malo vidim. Tega sem
se že sicer navadila, prav tako moja mami, a še vedno
mi je včasih težko pri srcu. Pogrešam ga …
Medika je moj mali najslajši srček –
hrček. Si lahko predstavljate, kako lahko majhni deklici
življenje spremeni najmanjši hrček? Je belo-sive
barve, ima najmehkejši trebušček na svetu in rada se
nosi po rokah. Vsak teden ji čistim kletko, vsak dan ji
zjutraj dajem svežo vodo ter hrano. Obožuje solatne
liste in svež korenček. Vsak dan jo božam in crkljam,
vsak tretji dan pa jo dam v žogico za hrčke in ji
pustim, da teka naokoli.
Babi Elizabeta in dedi Franci sta čisto
standardna stara starša. Ves čas me sprašujeta, če
sem lačna, če mi je dolgčas, če kaj potrebujem, če
pridem na kosilo ... Postane lahko tudi precej nadležno,
saj sta oba upokojena in imata veliko preveč časa zase
in za druge. Rada poslušam stare zgodbice iz njunega
otroštva. Kaj vse so takrat morali početi, da so hodili
delat, da so jih v šoli kaznovali tudi s tepežem, po
rokah (delili so »packe«), da so ves čas tičali
skupaj – v naravi ... brez telefonov, televizorjev in
interneta. Te zgodbe pripovedujeta z velikim veseljem in
vnemo, prav vidi se, kako podoživljata svoja otroška in
mladostna leta, rada se jih spominjata in rada se
spominjata tudi naših skupnih trenutkov. Se bom jaz s
takšnim veseljem spominjala teh let – moje
sedanjosti? Govorita mi tudi o vojnah, o tem, kako niso
imeli televizije, da so se ravno zaradi tega več
družili z vrstniki, največ pa ob domačih opravilih na
kmetijah. Imeli so nekakšne »bale za mlade«, kjer so
se veselili, plesali in včasih tudi zaljubili. Tako kot
dedi in babi. Hodili so v kino, k maši, k verouku in v
šolo, predvsem pa so morali na domači zemlji pomagati
svojim staršem.
*
Po dolgem razmišljanju in obotavljanju
sem prišla na idejo ... Toplice!! Mami bom kupila
vstopnice za toplice. Naročila jih bom kar po internetu.
Upam samo, da bodo vstopnice kmalu prišle po pošti ...
*
Mami sem nameravala za rojstni dan nesti
v posteljo zajtrk in kavo. Bila sem nervozna, ker ima
poštar zadnjo možnost, da prinese karte. Zazvonilo je
pri vratih in pokukala sem skozi špranjo. Poštar! In v
roki ima ovojnico. Torej je to to. Karte za toplice sem
priložila na pladenj ob kavo ter mami prebudila z: »Vse
najboljše, mami!« Bila je navdušena. Kar naprej se mi
je zahvaljevala in me objemala. Bila je zelo vesela in mi
je hkrati potožila, da si že dolgo ni privoščila
česa takega – kopanja in uživanja v toplicah. Moje
presenečenje za mamin rojstni dan je popolnoma uspelo.
*
Mame danes ni bilo še dolgo v popoldne.
Tudi očka je zanimalo, kje je. Prišel je naravnost
domov iz Francije in ni mu bilo všeč, da mame ni bilo
doma. Dal mi je vrečko francoskih bombonov in obesek za
verižico s pomanjšanim Eifflovim stolpom. Tako
okusnih bonbonov, priznam, še nisem poskusila … Kar
topili so se v ustih, in ta čokolada … njami! Saj
pravim, da imam najboljšega očka na svetu – vedno ve,
kaj potrebujem in kaj mi je najbolj pri srcu od
sladkarij. Nato sem slišala zapeljati avto po dovozu.
Mami je bila zelo skuštrana in nekam
zmedeno mi je delovala. Nisem razumela, zakaj je ni bilo
tako dolgo domov, čeprav sem ji hkrati tudi privoščila
oddih v toplicah ... Ampak vseeno me je nekaj na njej
neprijetno begalo. Očka je stopil ven in slišala sem
zelo glasen pogovor. Zatiskala sem si ušesa in si v usta
basala bombone. Pravzaprav nisem hotela slišati
ničesar, saj sem imela res neprijeten občutek, ko sem
videla njuna izraza na obrazih skozi stransko okno v kuhinji.
Kasneje je v hišo prišla le mami. Zadrževala je solze,
bila je bleda v obraz, ustnice so ji drgetale in
zadrževala je dih … Nato pa je zaloputnila z vrati v
spalnici.
Očka je z avtomobilom oddirjal z dovoza,
nato pa je nastala zelo neprijetna tišina. Slišala sem
le, kako je mami pričela hlipati v sobi in kako si je
brisala nos. Očitno je zelo jokala, vendar nisem zbrala
dovolj poguma, da bi odprla vrata njune sobe in jo
vprašala, kaj se dogaja. Bolelo me je pri srcu, ko sem
pomislila, da sta se z očkom najverjetneje hudo sprla.
Kaj, če ga več ne bo nazaj? Komaj se je vrnil s
potovanja in že ga nimam več ob sebi. Vse te dni sem ga
čakala z veseljem, da bova spet nagajala mami in da bova
spet lahko skupaj ušpičila kakšno neumnost, tako kot
pred nekaj meseci, ko je bil nazadnje doma.
akrat me je odpeljal v prvi lunapark,
kjer sva skupaj šla na »Tornado«. To je naprava, ki te
dviguje in obrača hkrati. V ravni vrsti sedi osem oseb
in vsi grozljivo kričijo! No, najina pustolovščina bi
bila uspešno zaključena, če me ne bi pred »Tornadom«
povabil na kosilo v Mc Donalds … Pa tako dober
hamburger je bil – ter sladoled, pa malo kokakole …
Skratka, vse to je končalo v tekoči obliki v košu v
lunaparku. Bilo je lepo.
2. poglavje: RUMENA OVOJNICA
Čez nekaj dni se začne pouk. Seveda, to
je žalostno. Kdo pa sploh potrebuje učbenike, delovne
zvezke, zvezke … Najboljše so še zmeraj knjige. Tiste
ta dobre, v katere se kar potopiš. Odplavaš v deželo
Narnijo. Ali pa kar odpotuješ tja, kjer je led iz severa
in kjer je plesna muzika.
Teh nekaj dni je končalo v predalu z
naslovom: Brezveze! Nič kaj takega se ni dogajalo.
Glodala sem svoje najljubše bombone, gledala TV ter
dopustila času, da se »vleče« … do šole.
Najprej smo izvedeli, da smo dobili novo razredničarko.
Je suhljata in dokaj visoka, nosi rdeča očala in ime
lase pobarvane na odtenek nižjo rdečo. Kot smo opazili
že prvi dan, je zelo prijazna, pametna, ima na zalogi
veliko nasvetov, da pa ne popušča in zna biti tudi
stroga – vendar še zmeraj z materinskim pridihom. Že
ko sem jo prvič pogledala, sem vedla, da je ona
najboljša izbira za našo novo razredničarko. Veliko
boljša kot gospod Muholovka, ki so nam ga na začetku
izbrali. Po šoli se govori, da za zajtrk je mušja krila
in za večerjo njihove nogice. Prvi dve uri smo imeli
pogovor in predstavitev z razredničarko. Bilo je super.
Potem pa je nastopil čas za malico, najhujši del
šolskega dneva. Vsi so se podili iz razreda v jedilnico.
Jaz sem med tistimi, ki po navadi gredo bolj počasi iz
učilnice in potem izgubijo svojo malico v dvoboju. V
jedilnici se odvija »kruti« del zgodbe. Učenci mečejo
hrano sem in tja, učitelji kričijo in se od napora
držijo za glavo, moja malica pa velikokrat pristane v
napačnih rokah ali pa poleti čez jedilnico. Po naporni
malici se je dan počasi zaključil.
Po pouku sva z mamico odšli v kino.
Gledali sva svetoven film o gorili z imenom Mango.
Kasneje sva odšli še na pico in pijačo. Jedla sem
tunino pico (kot ponavadi) in pila ledeni čaj, mami pa
je pojedla testenine in zraven pila vodo z okusom. Ko sva
se peljali domov, je prejela telefonski klic. Ustavila se
je na bencinski postaji in izstopila iz avta. Čez nekaj
minut je v avto vstopila popolnoma poklapana in zelo
žalostna. Kakor da bi ji kdo rekel, da je nima več rad
ali pa še hujše: kakor da so ji sporočili, da je nekaj
zelo narobe.
Kot ponavadi sem se vsak večer slišala
z očkom, ki pa je prav tako kot mami deloval žalosten,
umirjen, govoril je z velikim cmokom v grlu. Nekega dne
pa je vprašal, če mi je mami kaj rekla o neki rumeni
veliki ovojnici. Nič nisem vedela o tem! A zdaj moram
izvedeti! To je pa res nujno! Le kaj mi mami prikriva
oziroma le kaj naj bi bilo v tej ovojnici? Zagotovo nekaj
zelo pomembnega, če me je očka povprašal po njej!
Po koncu kosila in druženja z makaroni
sem ovojnico kar naenkrat opazila na pultu v kuhinji,
prekrito s prtičkom. Tako se je zasvetila, da sem komaj
čakala, da se mami umakne, jaz pa izkoristim trenutek in
pobrskam po njej. Bila je polna listov. Ko je mami šla
pomivat posodo, sem ovojnico hitro smuknila v žep in jo
nesla v svojo sobo. Začela sem brati, polovico besed
sploh nisem znala izgovoriti. Bila je neke vrste pogodba,
kaj komu pripada in kakšne pravice imata zakonca, ki sta
v ločitvenem postopku. Ločitev?? Se moja starša v
resnici ločujeta, jaz pa o tem izvem zadnja oziroma
sploh ne bi izvedela do konca postopka? Moja mami in
očka se bosta ločila! Katastrofa! Kaj pa sedaj? Sem
mogoče jaz kriva? Ju lahko še prepričam, da se motita
in da se v resnici ljubita, da je to njuna največja
napaka? Lahko ju tudi izsiljujem, da hočem živeti pri
babici, če se bosta razšla … Žal – je že
podpisano!
Od jeze, panike in obupa sem list, na
katerem sta bila njuna podpisa, skrila pod posteljo. Ne
dam ga! Ne strinjam se! Če nimata podpisanega lista,
ločitev ne velja ali pa se bo vsaj malo zavleklo, da si
lahko v tem času premislita! List sem hotela tudi
zažgati z vžigalicami, pa jih je mami nekam založila,
saj odkar ne kadi več, ne uporablja vžigalic,
vžigalnikov in podobnega …
Vsak dan sem čakala na pomembno novico
ali pa vsaj na vprašanje, če sem kje videla izgubljeni
list. Tudi hotela sem, da me mami vpraša o izginulem
listu. Namesto tega pa mi je povedala, da bo naslednji
dan odsotna, zvečer pa me vabi na večerjo po moji
izbiri! Panično sem se nasmejala … Celo užitno hrano
bom dobila za večerjo. Takoj po šoli sem že obuta
čakala pred vrati. Ko se je pripeljala mami, sem kar
skočila v avto – čutila sem, da gre za nekaj
velikega, saj je z menoj delala »v rokavicah«, kot ona
temu reče. »Pa pojdiva!«
Odpeljali sva se v prestižno
restavracijo. Tisto, za katero diši še kilometer naprej
ali nazaj. Mami sem povedala, da je to moja najboljša
restavracija. Ampak to že pred kakšnimi tremi leti. Le
kako si je zapomnila? Vedno, ko sem se Stopili sva noter
in si naročili pijačo in »lahek« obrok večerje.
Spraševala sem se, le kaj bo zdaj? Gre za presenečenje
ali za naravno katastrofo? In bum! V restavracijo je
vstopil očka. Tako lepo urejen kot za sestanek v
službi, nadišavljen, umirjen in rahlo zadržan.
Pridružil se nama je pri mizi – opazila sem, da
postaja ozračje napeto. Imela sem občutek, da se bo
strop restavracije ravnokar usul na nas tri ali pa da bo
razneslo bombo pod našo mizo. Naročil si je deci
refoška in vodo ter povprašal mamo, če bo še ona kaj
popila – kaj konkretnega … Mami je prijazno odklonila
alkohol in ga z obžalovanjem očeh pogledala, kot da
počne nekaj najtežjega v svojem življenju. Zbirala sem
pogum, da bi v tem napetem trenutku kaj rekla. Vendar
nisem mogla.
Kako si kaj?« je očka končno prekinil
tišino.
»V redu, ti?«
»No, bilo je že boljše ...«
Spet je nastala tišina. Globoka kakor
brezno brez konca. Mama je pokimala proti očku. Nekaj se
bo zgodilo. Strah mi je spreletel kosti. Kaj se bo
zgodilo?
»Ester ... nekaj ti morava povedati,«
sta hkrati začela.
Pokimala sem, saj sem imela polna usta.
»Z očkom se ločujeva in vedi, da nisi
ti kriva ... Tako sva se odločila, ker želiva zate le
najboljše, da v naši hiši ne bi bilo več prepirov in
slabe volje. Veš, poskušala sva urediti najin odnos, pa
nama že nekaj mesecev ne uspeva več. Premalo sva skupaj
ter zgodilo se je preveč, da bi si lahko kdaj oprostila,«
je zaključila mami.
Oblile so me solze. Kaj??? Zakaj? Ne!!!
Misli so mi švigale sem ter tja, povesila sem pogled in
čutila, kot da mi je kdo zapičil nož v srce! Nimam
več družine – razpadla je, zaradi dveh odraslih oseb,
ki nista morali držati svoje poročne zaobljube: da se
bosta ljubila vse dni in da bosta skupaj v dobrem in
slabem!
Pa vendar, očka tako ni bilo nikoli
doma, mami pa je pričela v zadnjem času izginjati in
živeti v nekem čudnem svetu. Toda morala sem jima
pokazati, da sem tudi jaz pogumna, da imam svoje cilje in
da vem, kaj mi je najbolj pomembno v življenju! Moja
mami in očka!
»Zakaj mi to delata? Zakaj se ne pobotata? Ali lahko
izbiram s kom bom živela? Ali se bom morala preseliti?
Očka, ali imaš drugo? Mami, zakaj si bila tako groba z
očkom!?«
Podrl se mi je svet, v katerem mi je bilo
tako zelo udobno in domače. Ob sebi sem kar naenkrat
imela dva tujca, ki jima je mar le zase!
Oba sta gledala proti mizi, navzdol. Saj
sem jaz že prej vedela za vse … Samo verjeti nisem
hotela. Zdaj pa je vse to potrjeno. Res je!
3. poglavje: ZMENEK
Spala sem nemirno. Misli so se mi kar
podile po glavi. Bila sem vsa iz sebe – obupana. Vsi
pravijo, da je v vsem slabem nekaj dobrega. In kaj je
dobrega tukaj? Jezila sem se na ves svet. Na mami, očka
... na vse!
Nekaj dni sem bila v šoli vsa iz sebe.
Do konca. Nisem se pogovarjala z nikomer. Celo z mojo
simpatijo ne. Ko me je sošolka že stotič poskusila
ogovoriti, sem se obrnila stran. Naposled pa ji je
prekipelo.
Veš kaj! Ne govoriš z mano, to pa še
ne pomeni, da jaz ne bom s tabo. Ne vem, kaj se ti je
zgodilo, vendar če mi ne boš povedala, kaj je bilo, ti
ne morem pomagati. Vse lahko prebrodiva skupaj. No...
zdaj bolj težko. Selim se. Z mamo se bova odselili v
Ljubljano. Kar precej daleč narazen je to. Še vedno sva
lahko prijateljici,« utihnila je.
»In veš ... ne vrti se vedno vse okoli
tebe. Tudi drugi smo tu. In tu nismo samo zate.«
Obrnila sem se k njej. Gledala sem jo. Vse, kar je
povedala, je res. Čista resnica.
Hotela sem biti nesramna. Kdo sploh misli, da je? Kaj pa
ona ve, kaj se mi dogaja.
»Kaj pa ti veš!« kar čutila sem, kako sem počasi v
obraz postajala rdeča.
»Moja ta stara dva se ločujeta! Kaj pa
ti? Boga revica se seliš ... Na boljše!!! Moja dva pa
mogoče nikoli več ne bosta skupaj. Nikoli. In kolikor
vem, je nikoli kar dolgo časovno obdobje.«
In takrat me je strela užgala nazaj.
»Aja! In ti misliš, da ti je hudo. Moj
oče je hudo bolan, z mamo se morava preseliti, da mu
bova lahko pomagali. Da bova bližje bolnišnici. Tudi
moja dva mogoče nikoli ne bosta več skupaj. Ker očeta
ne bo več! In veš, kaj še ... Ne bom ostala samo brez
očeta, ampak tudi brez najboljše prijateljice,«
obrnila se je in odšla.
Moja jeza se je spremenila v žalost. Kar
razjokala bi se.
Po pouku sem se odvlekla domov. Nisem
šla ne na sladoled, štručko ali kar koli. Ampak kar
naravnost domov.
Vlekli so se dnevi, ponoči pa nisem
mogla zaspati. Dobra prijateljica mi je nekoč rekla, da
vedno, ko na nekaj čakaš ter ne počneš ničesar, ker
na nekaj čakaš, ti je prav zato dolgčas, in čas, ki
ga nisi izkoristil, ti je ušel. Ko pa se končno tega
zavedaš, je že prepozno. Mislim, da je prepozno. Želim
si, da bi dobila ta čas nazaj. Objela bi starša, se
stisnila k njima kot še nikoli in res nikoli ju ne bi
izpustila. Premišljevala sem o kreganju s sošolko. Sem
jo res izgubila? Ampak res nisem mislila narediti tega.
Nisem se niti mislila jeziti nanjo. Nisem za nalašč.
Vsega sta kriva onadva. No ... in mogoče tudi jaz malo,
res sem zmedena. V roke sem vzela telefon in jo hotela
poklicati sošolko. Nimam njene telefonske. Kako se mi je
lahko še to zgodilo? Grozno!
Mami me je končno spravila iz sobe.
Odšli sva v park, jedli hot doge, opazovali sva
naključne ljudi in se jim po tihem smejali. Res sem po
dooolgem času spet uživala. Zadnje čase se nisva
najbolje razumeli. Zdaj pa se mi zdi, da se ponovno zbližujeva
in da se moje srce mehča.
Dan za tem sva odšli v toplice in kasneje na špagete,
nato v zabaviščni park, nato še na nogometno tekmo ...
Očka je prišel pome kar na dom. Vikend
je in vsakih štirinajst dni hodim k njemu za ves konec
tedna. Ima novo stanovanje v centru Ljubljane, jaz pa
imam pri njem svojo sobo. Odšla sva na paintball.
Pravzaprav v rokah držiš ogromno puško, ki strelja
barvne kroglice, ki se ob zadetku razlijejo in pustijo
madež. Če nisi dovolj dobro oblečen, se ti lahko pozna
kakšna modrica zaradi zadetka, tako kot meni … Zelo
pekoče – zabavno!
Imela sem priložnost in očeta kar
naravnost vprašala, če kaj razmišlja o novi ljubezni.
Prikimal je, vendar dodal, da še ni spoznal prave, da pa
je že bil na zmenku z neko fino dolgonogo gospo, ki se
je ozirala samo na njegovega službenega BMW-ja, on pa
ji ni bil najbolj zanimiv. Mogoče mu lahko malo pomagam?
Samo čisto malo... Kaj pa razredničarka? Razložila sem
mu, da ima rdeče lase, da ima rada otroke (zamolčala
sem njenega sina), da je zelo prijazna, skrbna ... in še
par oslarij, ki jim še jaz nisem verjela. Po približno
dvajsetih minutah je rekel, da lahko. Pogoj je sicer bil,
da se ona strinja ... Bomo še videli glede tega.
Potem sem sicer razmišljala, kako sem
neumna, da sem svojemu očetu predlagala, da povabi na
zmenek mojo razredničarko, o kateri sicer ne vem veliko,
razen tega, kar nam med poukom pove o sebi. Ampak videti
je, da mi je gospa všeč.
Minil je vikend, in s tem preživet čas
z očkom. Adijo luksuz, cartanje, sladkarije in
brezdelje.
Prišel je ponedeljek in nastopiti sem morala v
resničnostnem šovu: Kako prepričati razredničarko, da
se zaljubi v mojega očeta? Vse bi bilo v redu, če bi
šlo za kogarkoli, ampak gre za mojega očka, torej mora
uspeti. Preprosto mora!
Samo omenila sem ji ga in je privolila
– z velikim nasmeškom – in mi rekla, naj nikomur ne
omenjam tega. Morala je biti zelo obupana, da je
privolila, še preden sem ji povedala, kakšen sploh je.
Ali pa ga je že kje videla? Verjetno. Nasmehnila sem se
in mirno odšla iz razreda. »Jej!!«
Zjutraj sem vstala z največjim veseljem.
Pojma nisem imela, kaj se bo zgodilo. In kakor je nekdo
nekdaj rekel: »Dobro jutro!« Povsem prepričana sem
bila, da je nekdo nekje zagotovo to rekel. Imela sem res
dobro jutro.
Vstala sem z nasmeškom in se takoj
oblekla. V petih minutah sem bila v kuhinji in si že
pripravljala zajtrk. »Jajčka ali hrenovko, toast ali pa
kosmiče ...«
Tudi mama je bila zelo dobre volje. Zdi
se mi, da je nekaj načrtovala. Nekaj dobrega,
odličnega. Sta z očkom nazaj skupaj? Eh, to se ne bi
moralo več zgoditi, saj sta ločena! Tako je počasi
napočilo popoldne.
Zaslišala sem, kako po dovozu čisto
počasi prihaja avtomobil. Odgrnila sem zaveso in
pokukala skozi. Ni bil očka! Namesto njega je v avtu,
sedel nepoznan moški, z zelo poudarjenimi rameni in
mišicami ter rjavimi lasmi. Videl me je, jaz pa sem
hitro zagrnila nazaj zaveso in odšprintala do mame.
»Mami, mami! Nekdo je parkiral na
dovozu!! Neki »hud« moški!«
»Že? Ojoj ... Zgoden je ... Nisem še
pripravljena!«
Ni mi bilo logično. Videti je bila
popolnoma zaskrbljena, torej moram pomagati. Tako sem se
napotila proti vratom, da bi jih odprla, pa me je mami
ustavila.
»Ester,« je rekla, »vedi, da sem
morala preboleti očeta, saj me razumeš, kajne?«
Bilo ji je logično, da pri svojih letih
opazim tisto, za kar so prepričani, da ne bom niti
posumila.
Čakaj malo, natančno vem, kaj se
dogaja!
»Torej, torej, si očka zamenjala za
tega tipa?«
»No, no ...« me je poskušala pomiriti,
jaz pa sem se ji izvila iz objema in stekla v svojo sobo.
Prišla je za mano. Izza vrat sem slišala, kako je nekaj
momljala o skrbnosti in o še ne vem čem.
»Nee, nikoli ne bo zamenjal očka!« sem
se zadrla skozi vrata.
o dolgem času je obupala.
»Veš, tudi meni ni lahko. Nikoli mi ni
bilo in nikoli mi ne bo. Ampak se vedno prilagodim tebi.
Poskušam te razumeti v vsaki situaciji, zdaj pa ti
razumi mene. Rada ga imam in ja, spoznala sem ga v
toplicah, ki si mi jih ti podarila za rojstni dan!« je
še rekla in njen glas je izginil. Slišala sem še
odpiranje glavnih vrat in moški glas. Obraz sem porinila
v odejo in jokala. Tako čisto tiho, da me nihče ne bi
slišal.
Mami je bila tako lepo urejena, kot se za
očka ni nikoli uredila. Nohte je nalakirala v bordo
rdečo barvo, navila si je lase in uporabila najdražji
parfum na svetu! Oblekla je celo oblekico, tako zelo
kratko, da bi še mene skrbelo, in obula zelooo visoke
petke – videti je bila kot balkanska diva.
4. poglavje: MAMI IMA FANTA
Minilo je nekaj dni. Spet nisem hotela iz
sobe. Pred vrati me je vedno čakal topel obrok. In nekaj
sladkarij. Saj jo razumem, no, jo poskušam razumeti,
česar pravzaprav še ne morem, ampak tako mi res ni
všeč. Rada bi, da bi bilo vse spet po starem. Spet se
je pripeljal avto na dovoz. Bil je tisti »lep« moški.
Nisem mu hotela dati možnosti. Nisem ga hotela niti
videti! Nočem!! Ampak on je vztrajal in celo vstopil v
našo hišo. Tiho sem poslušala pogovor. Govorila sta o
vsem mogočem. Nekaterih besed nisem slišala ali pa sta
jih za nalašč povedala tako tiho. Slišala sem nekaj o
meni, da sem trmasta in nočem ne vem komu dati ne vem
česa. Priložnosti! Da nočem ne vem komu dati
priložnosti. Čez nekaj časa se mi je posvetilo, da
nočem dati priložnosti temu moškemu, ampak to z
namenom. Imam svoje razloge in čisto prav mu je. Zdaj mi
bo pa še mami vzel! Tega mu ne smem dopustiti.
Ko se je že vsaj tretjič na našem
dovozu prikazal njegov avto, sem imela vsega dovolj!
Hotela sem nekaj narediti, vendar kaj? V šoli se mi
zadnje dni ni dogajalo kaj preveč zanimivega. Le sedeli
smo za šolskimi klopmi in poslušali stvari, ki smo jih
že poznali. Torej lahko strah, ki bi ga porabila za
spraševanje, porabim za kaj drugega. Mogoče se grem z
vrvico okoli pasu spustit z največje zgradbe na svetu?
Ali pa ne. Po vsej verjetnosti ne. Pojdimo nazaj k temi.
Torej, to je bilo to, kako mi je dovolj, da z mami kar
naprej dobivava obiske tega moškega. Mama od mene
pričakuje razumevanje, ampak v celotnem mojem srcu ne
najdem niti kapljice razumevanja več. Postala sem
ljubosumna.
Ta vikend grem končno k očku. Komaj
čakam, da izvem kakšno novičko o romantičnem zmenku.
Ali pa je vse skupaj spodletelo, ker je ona pozabila
priti? Mogoče bova odšla plavat z morskimi psi ... Hm
... ali pa ne. Verjetno ne.
Ne vem, zakaj, vendar me zadnje čase
spreletavajo strašne misli, kar delala bi nevarne
stvari, kar naprej. Ojoj!
Ko je na dovoz pred hišo končno
zapeljal očkov avto, sem bila presrečna. Bil je moj
očka – zame najboljši. Skočila sem v avto, ampak je
on izstopil. Začel se je pogovarjati z mami in ona mu je
nekaj razlagala. Kasneje sta se objela. Nisem bila
navdušena, po navadi bi skakala od navdušenja. Zdaj pa
me je minilo. Ni bil iskren objem. Bilo je nekaj
drugačnega. Nekaj hujšega. Takoj ko sva se odpeljala,
me je spreletel srh. Nasmehnila sem se. Sramežljivo,
čisto po tiho, tako, da me očka ni opazil.
»Kam greva?« sem ga vprašala.
Ni bilo odgovora.
»Si v redu?« je sledilo moje vprašanje.
Nič.
»Očka?« sem ga čisto tiho vprašala.
»Ahm, ja?«
Ni se mi zdel prepričljiv in tako sem
vrtala globlje.
»Greva v tvoje novo stanovanje?«
»Ne vem še.«
Vse skupaj ni bilo v redu. Slišati je
bil zelo žalosten.
»Ali si v redu, očka?«
Tudi tega še ne vem, Ester, res ne vem.«
Začel se mu je lomiti glas.
»Kot veš, s tvojo mamo nisva več
poročena. Zdaj je to uradno. Zdaj je to potrjeno. Našla
si je novo življenje. In z vsem tem sem zadovoljen,
vesel sem zanjo.«
Kaj pa je potem narobe?« sem še kar
naprej vrtala.
Zlomil se je. Dobil je solzne oči,
globoko je začel dihati in videla sem kapljice potu, ki
so hitele hitro po njegovem čelu. Ustavil je avto na
avtobusni postaji. Obrnil se je in me pogledal.
»Boli me, da je zdaj videti še srečnejša kot prej. Da
ji je zdaj bolje.«
Takrat sem se strla tudi jaz. Nisem imela
poguma reči še kaj. Vrtala sem pregloboko. Objel me je.
Sopihal je kakor zmaj in čez debel pulover sem čutila
njegov utrip srca.
»Vse bo še dobro, očka, čisto vse bo
še dobro. Zaljubil se boš in jo prebolel, kot rečete
odrasli!«
Z očkom sva še nekaj časa ostala na avtobusni postaji.
Potem pa sva šla končno v njegovo novo stanovanje.
Vsepovsod so ležale škatle in to mislim dobesedno.
Stanovanje pa je bilo naravnost
fantastično!
V soboto zjutraj pa mi je na telefonu
pisalo, da imam en neodgovorjen klic. Bil je mamin. Nisem
je poklicala nazaj. Kako je lahko srečnejša zdaj, kakor
je bila pred nekaj tedni, ko je še bila poročena? In
če je kaj nujnega, naj pokliče kar očka ali pa se naj
raje ukvarja s svojim fantom mišičnjakom.
Zazehala sem in zakašljala. Včasih sem
se veselila novega dne, novih izzivov. Zdaj pa bi izzive
prestavila en dan naprej. Naj me danes vsi pustijo pri
miru. Kakorkoli. Dolgčas mi je. In to zelo. In nikakor
ne pretiravam. Očka me bo moral kmalu zapeljati domov.
Še kakšnih ... trideset minut?
»Ojoj, moram se pripraviti,« me je
zgrabila panika.
Minilo je zelo hitro. Z očkom sva bila
celo pot tiho, črhnila nisva niti besedice. Ko pa sva se
zapeljala na dovoz, je tam že bil parkiran avto. Avto
tistega moškega.
Moram iti, Ester, mudi se mi! Rad te
imam, srčica moja!«
»Prav, prav.«
Poljubila sem ga na lička za slovo in ko
sem stopila iz avtomobila, je ta že bil na polovici
dovoza nazaj. Pomahala sem, a mi ni pomahal nazaj. Niti
potrobil ni. Nič. Samo na hitro je privzdignil glavo,
kot da mi je sporočil: »Grem, ker nimam kam parkirati
avtomobila!«
Tako sem se napotila proti vhodu v hišo.
Vstopila sem in hotela zaviti naravnost v svojo sobo. V
kuhinji sta sedela »maneken« in mama. Nisem pozdravila,
niti pogledala ju nisem, samo glasno sem na koncu
zaloputnila z vrati.
»Ester, kam pa greš? A me ne boš
pozdravila?« je obupano zaklicala mami.
»Ne!« sem odgovorila z višjim tonom.
»Daj no! Ne obnašaj se tako trmasto!
Pridi v dnevno sobo, da ti predstavim svojega prijatelja,«
se je že skoraj razjezila. »Vsak potrebuje priložnost.«
»Celo tip, ki mi bo otroštvo spremenil
v pekel?«
Nasmejala se je, ampak jaz se nisem
šalila.
»No, no! Pridi, no!«
Šla sem do nje. Čim prej bi rada
opravila s tem. Čim prej bi se tega rešila in nikoli mi
ne bi bilo treba ponoviti. Usedla sem se na fotelj, ki je
pripadal mojemu očetu, in moškega nisem niti
pogledala.
»Dober dan!« je rekel velikodušno.
»Mogoče zate, zame pa ... hmmm …«
sem zamomljala.
»Dan!«
Še kar sem gledala v mizo. Daj mi mir, sem si mislila.
Grrr ...
»Ime mi je Primož,« je nadaljeval.
»Čestitam,« sem zamomljala.
Pogovor se ni kaj dosti spremenil.
Govoril mi je nekaj o svoji službi reševalca in vseh
teh stvareh. Na koncu sem se preveč zdolgočasila in sem
vstala ter enostavno odšla v svojo sobo. Za slovo sem
samo še zamomljala, da ga je bilo prijetno spoznati,
ampak sva oba vedela, da to ni res. Saj je mogoče res
»v redu« človek, ampak je kljub temu tat. Ukradel mi
je mami! In to res ni pošteno.
Razmišljala sem o maminem fantu. Nimam
ravno komentarjev o tem. Mogoče sem bila prestroga.
Mogoče bi morala ... hm ... mogoče bi se morala
opravičiti. Nisem ravno prepričana o tem. Zanimajo me
posledice. Če se opravičim, kako bosta to sprejela?
Ali bosta: a) vesela in bomo lahko na
novo začeli ali b) jezna in se ne bosta več pogovarjala
z mano. Ali pa zlata sredina: c) z mano se bosta
pogovarjala, a bosta po tihem name jezna, kar je še
hujše.
Napočil je naslednji dan. Običajno
jutro in veselo dopoldne. Popoldne pa ... Na dovoz se je
pripeljal avto. Ko sem pokukala skozi okno, sem
ugotovila, da spet (kot vedno) ni očka. Vendar nisem
bila razočarana. Nekaj sem planirala. Nekaj velikega,
nekaj »vau«. Ko je Primož stopil v hišo (ja, jaz sem
mu odprla vrata), sem mu ponudila pijačo in prigrizke.
»Nimamo drugega kot čips, kokice ali pa piškote.«
Ko se nama je pridružila mami sem
začela: »Primož?«
Ja?«
»Oprosti, da sem bila tako ...«
»Nič ni,« me je prekinil.
Bila sem jezna sama nase, ker se mi je
zdelo, da delam narobe. Opravičila sem se za nekaj, za
kar bi se moral on. On mi hoče ukrasti mamo in on se je
vsilil noter, ne jaz. Jaz sem bila tukaj prva. Jaz sem
tista, ki bo tu ostala. Vsaj upam.
Minil je dan, minil je dan kasneje ... S
Primožem smo odšli v kino, gledat nek triler, ki ga je
hotel gledati samo on. Kasneje smo odšli na pico in dan
pozneje na pijačo ... na kavico ... Sprašujem se, zakaj
vedno on pride k nama, midve pa nikoli k njemu. Torej ni
pošteno! Res ni pošteno!
šoli mi gre po starem, nimam se časa
učiti, ves čas samo ... »fantaziram«. Razmišljam in
razmišljam ... o vsem. Vsem.
5. poglavje: BUFFY
Danes dežuje. Dežuje, dežuje, dežuje,
dežuje, dežuje, dežuje, dežuje, dežuje ... Vsepovsod
samo dežuje. Oblaki so se nabrali že včeraj in od
takrat samo DEŽUJE!!
Z mami sva se odpeljali proti šoli.
Naenkrat je dobila telefonski klic. Ustavila je ob cesti
in samo govorila: »Ja, ja, ja, ja, ja ...« in naenkrat:
»Prihajava!«
Vse lepo in prav, ampak: kaj pa šola?
Šibali sva in se ustavili pred blokom.
»Pip, pip, pip, pip, pip, pip, pip, pip
...« se je oglašal avto.
Ugasnila je avto in se obrnila k meni:
»Ester, veš ... Tukaj živi Primož ...«
Pokimala sem. Nasmehnila se je. Tudi jaz
sem se. Stopili sva iz avta in začeli hoditi proti
bloku.
»Ester, mogoče boš nekaj časa sama.
Boš v redu?«
Prikimala sem.
Nasmeh in že sva bili na sredini
stopnišča. Stanovanje 38! Mami je potrkala.
»Vstopi!« se je slišal krik iz sobe. Bil je Primož.
Slišati je bil obupan. Res obupan.
Vstopili sva in zagledali zvitega na tleh v njegovi
spalnici. Do mene je pritekla psička. Srednje velikosti,
rjava dlaka in bela lisa na glavi. Pobožala sem jo, saj
je bila tako vznemirjena in vesela, da je dobila obisk
– mene. Ja, res sem dobra družba …
Kaj pa Primož? Zakaj tako tuli, slišati
je, kot da ga nekaj zelo boli …
Slišala sem le mamin krik, ko ga je še
poklicala po imenu in ga pričela trepljati po licu:
»Ne mi tega narediti sedaj, ne, Primož
– Rada te imam! Zbudi se!«
Zgrabila me je panika, mami so pritekle
solza na lica.
»Ester, pojdi stran,« je rekla z
nekoliko tresočim glasom.
»Naj pokličem 112?«
»Ja, Ester, pohiti!!«
Pogovor po telefonu je bil nekoliko
čuden. Predstavila sem se, povedala, kje sva in kaj je
narobe. Glas na drugi strani mi je lepo govoril, naj se
umirim, da bo vse še dobro in, da je rešilec na poti.
Tresel se mi je glas, tu in tam se je po mojem licu
spustila kakšna solza in kar potresavalo me je. Globoko
sem dihala in bilo mi je vroče.
»Kje hodi ta rešilec?!« se je zaslišal
mamin tresoč, a nekoliko jezen glas iz sobe.
Končno se je zaslišala sirena. Mama je
pritekla k meni.
»Ester, tukaj počakaj, ne bo me za
kakšno urico ali dve. Boš v redu?«
Pokimala sem.
»Ampak ne zapuščaj stanovanja in
zakleni se.«
Poskusila sem se nasmehniti. Ni šlo.
Zelo sem bila iz sebe. K meni je pritekla psička.
Polizala me je po obrazu, kot da bi me hotela
potolažiti. Najlepša psička, kar sem jih kdaj videla.
Pobožala sem jo in še enkrat in znova in znova … Tako
sem ostala v dnevni sobi sama z njo, po vsej paniki, ko
so reševalci odpeljali Primoža.
Po kakšnih tridesetih minutah sem se le
zganila. Bila sem bolj umirjena in lahko sem slišala
svoj notranji glas.
Le kaj je bilo narobe s Primožem? Ne
razumem. Ravno mi je postal všeč oziroma vsaj trudila
sem se. Ravno sem mu poskušala odpustiti. Nehala sem ga
obtoževati. Ker res ne razumem. Spet so se mi ulile
solze. Zakaj se to dogaja meni? Pa tako je bilo lepo.
Tako je bilo vse skupaj lepo! Ulegla sem se na tla in se
zvila v polžka. K meni je pritekla psička. Stisnila se
je k meni in me polizala. Stisnila sem jo. Tako zelo,
zelo močno. Jokala sem in se pobrala. Zmanjkalo.
Zmanjkalo mi je solz. Globoko sem dihala. Tako, zelo zelo
globoko.
Mami se je po kakšnih petih urah le
vrnila. Bila sem že zelo obupana. Takoj sem ji skočila
v objem.
»Kaj se je zgodilo?« sem bila
radovedna.
Zavzdihnila je.
»Ne vem …« je dahnila in molčala.
Roke sem držala okoli njenega pasu, ko
je k nama pritekla psička.
»Ime ji je Buffy (izgovori se Bafi),
njegova psička je. Zdaj bo sama, ker bo ostal v bolnici
in …«
Kaj ji naj rečem? Nisem dobra na
področju tolažb.
»Mami? Si okej?« Nasmehnila se je.
»Kaj pa pričakuješ, da ti bom rekla?
Ja? Seveda? Absolutno? Ne vem, Ester, ne vem več,«
obmolknila je.
»Rada te imam, veš to?« sem le rekla.
»Tukaj to nič ne pomaga. Pridi, pojdiva
domov,« je sledil odgovor iz njenih ust.
Napočil je naslednji dan. Skrbelo me je
za Buffy. Kaj se bo zdaj zgodilo z njo? Ne more kar
stradati, dokler ne pride Primož domov! Njegova ulica je
le nekaj ulic oddaljena od naše, to ni daleč.
»Mami, ali lahko grem nahranit Buffy?«
sem se odločila.
»Seveda, te zapeljem?«
»Ni treba, grem s kolesom!«
»V redu, previdno vozi!«
Pokimala sem in se nasmehnila. Takoj
zatem pa sem skočila na kolo in se zapeljala po hribu
navzdol. Stopila sem v stanovanje in zaklicala psičkino
ime.
»Buffy, Buffy, Buffy …« sem zaklicala
in pritekla je do mene. Pobožala sem jo, ji vsula
brikete v posodico, ji v kuhinji natočila nekaj sveže
vode in jo privezala na povodec. Odločila sem se, da bom
zdaj vsak dan hodila na kolo in se vozila do nje. Dala ji
bom hrano in skupaj bova odšli na sprehod, da opravi
potrebe. Vedno sem si želela psa. Pa sem dobila hrčka.
In glede tistega, kar sem napisala na začetku knjige,
sem lagala.
Medika mi pravzaprav ni zelo spremenila
življenja. Čez dan tako ali tako samo spi. Ponoči pa
zganja nered in direndaj v kletki. Samo hraniti jo moram
in ji čistiti kletko. Ni tako zelo zanimivo, kakor sem
mislila, da bo.
Z Buffy pa je drugače. Prav čutim, da
sva se takoj ujeli, ko sem jo zagledala. Počutim se,
kakor da bi mi brala misli. Vedela je, da sem žalostna,
in prišla je k meni, da bi me potolažila. In res, takoj
sem se bolje počutila. Počutim se, kakor da bi me
razumela. V parku sem se usedla na klopco in
razmišljala. Ko bi le lahko ustavila čas. Bilo je
popolno.
V mojem razredu vse punce pričakujejo,
kaj pa vem, fante, suho postavo, najlepšo pričesko,
popolnost … Zdaj, v tem trenutku, ne potrebujem
ničesar. Ničesar! Le Buffy, jaz in klopca, nebo in
oblaki. Tišina je v zraku. Za življenje potrebujem le
tišino, nekaj hrane, pijačo in zrak. Pa Buffy za
družbo, seveda. Ljudje te prizadenejo. Hočejo nekaj od
tebe, pa jim tega ne moreš dati. Ko pa (če se) le
zazreš in vidiš, da si (mogoče) kaj naredil narobe, pa
je že prepozno. Ne moreš se opravičiti, ker je ta
oseba a) mrtva, b) na drugi polovici Zemlje, c) jezna
nate ali pa č) preprosto ne najdeš poguma.
Odpravila sem se domov. Na kolesu in z
rokami, mrzlimi kakor led.
6. poglavje: SLOVO
Minilo je že nekaj dni. Primož še kar
ni prišel iz bolnice. Ravno zdaj je šla mami k njemu na
obisk. Ura je tri in mislim da okrog petih prepovejo
obiske. Odhitela sem k Buffy in odšli sva na sprehod.
Danes sva končali malo prej, morala bi se učiti. Ampak
vsi vemo, da se ne bom. Kdo pa bi se? To je čisti
nesmisel. Mama je imela zadnjič govorilne ure. Povedali
so ji, da me razumejo. Da me je vse skupaj pretreslo, a
moram vzeti v roke tudi zvezke, drugače ne bom naredila
razreda. »Briga me!« sem se sicer upirala. A zaman.
Mama je bila na moji strani. Vedela je, da nisem v redu.
In še nekaj časa ne bom. Tudi učitelji mi malo
prizanašajo. Na spraševanjih sem dobila lažja
vprašanja, pa tudi drugi test sem prejela. Prav strah me
je, kaj bo. Ne bi rada ostala v tem razredu, prav tako pa
nimam volje do učenja. Kdo jo sicer ima, vendar pri meni
je to drugače!
Danes sem šla v bolnišnico. Saj veste,
k Primožu na obisk. Baje je nezavesten in ko sem
vstopila, je mirno ležal na postelji in spal. Usedla sem
se na stol poleg postelje in pogledala mami, češ, naj
gre stran. Za sabo je zaprla vrata.
Začela sem: »Primož … Če me
slišiš, ti moram povedati, da je za Buffy prav lepo
poskrbljeno. Vsak dan ji nosim hrano, plus tega pa jo
vozim še na sprehode. Zelo je luštna.« Skoraj sem
prenehala in že skoraj vstala.
»Pa še nekaj je! Mami zelo skrbi zate,
zelo si ji všeč! In ne drzni si umreti! Prosim te. Ne
umri … Nisi star dedek, ki že komaj hodi. Zdrav si in
… O. K. si! Nič ti vendar ne manjka. Počutim se,
kakor bi govorila s steno. Res upam, da me slišiš. Bori
se, Primož. Daj no!« prijela sem se za glavo in začela
hlipati.
»Daj no!« sem ponovila. »Nisi si zaslužil
tega. Prijazna bi morala biti do tebe. Prijazen si bil do
moje mami in to bi morala prej videti. Ves ta čas sem te
imela v mislih kakor sovražnika, kradljivca mame …
ampak že prej nismo delovali kot družina … oprosti.
Oprosti! Res mi je žal. Moraš mi verjeti. Moraš.«
Povedala sem mu še par stvari. Pa bi
bilo preveč, če bi vse povedala.
Ta čas, ko sem imela takšen »čustveni
izpad« pred Primožem, je v bolnišnici isti čas molil,
da bo vse v redu, tudi moj očka. Moja razredničarka, je
imela namreč prometno nesrečo, saj ji je prednost v
križišču odvzel vinjen voznik. Kakorkoli, ko je mami v
čakalnici lepo sedela na plastičnem stolu in
razmišljala, kaj bo, se je kar naenkrat prikazal tudi
očka.
Videla sem, da si je mami z rokami
zakrila obraz in se z glavo naslonila na njegovo ramo ter
močno jokala … Oba sta jokala. Otroku moje starosti je
kaj takega zelo težko gledati. Najraje bi se vrinila med
njiju, a sem se v istem trenutku zavedla, da bo bolje,
če jima pustim te trenutke … Da sta prijatelja.
Velika belo-siva naprava se je začela
oglašati. Ves čas je govorila pip, pip, pip, pip, pip
… A naenkrat je samo zadonelo skozi celo bolnišnico:
piiiiiiiiiiiiiii … Kar naenkrat se je v sobo usulo
medicinskih sester in zdravnikov – najverjetneje so ga
poskušali oživljati, a po izrazih sodeč, ko so
prihajali iz sobe, sem vedela, da je odšel … Za vedno.
Hudo mi je zanj, pa vendar vem, da mu je
sedaj bolje. Primož je umrl zaradi hitro rastočega
tumorja na možganih, ki ga niso uspeli operirati, saj je
bil na nedostopnem mestu.
Z mamo sva se ravno vozili iz
bolnišnice. Bili sva tiho, obe, celo pot. Ko sva
pripeljali na dovoz, je mama ugasnila avto in samo
obsedela. Jaz pa sem jo vprašala, če lahko grem k
sošolki. Pokimala je, a je še vedno zrla v sprednjo
šipo. Nisem imela volje, nisem se mogla nasmehniti.
Počutim se, kakor da bi bila v sebi votla. Če bi nekdo
v meni vzkliknil, bi se slišal odmev. Mami ni stopila
iz avta. Zapeljala je po dovozu nazaj in pogledala sem
jo, vrnila mi je pogled, srep, mračen, votel, suh
pogled, nato se je odpeljala. Srce me je zabolelo.
Slišala sem, kako je tlesknila vejica, na katero sem
stopila. Pogledala sem navzdol, se usedla na travo in
zarila glavo med kolena.
Danes nisem šla Buffy, oprosti, nisem
mogla. Tako težko je nekaj narediti, skleniti odnos ali
pa nekaj natipkati … A tako hitro se lahko vse uniči,
izbriše.
Kesam se, kaj ne vidiš?« sem se zadrla
v nebo.
»Ne vidiš?« so me oblile solze.
»Kaj bi še rad od mene, gospod Bog, ali
kdo že si?«
Ležala sem na trati pred našo hišo.
»Buffy …« sem zamrmrala sama pri
sebi. Vstala sem, se preoblekla in že v sekundi bila na
kolesu. Zamahovala sem z nogami naprej in okrog in spet
močno potisnila naprej. Imela sem občutek, kakor da bi
me nekdo brcnil v trebuh. Usta sem imela suha, v tišini
sem se peljala po kamniti cesti navzgor po hribu. Na poti
me je nekaj ljudi pozdravilo, pa jim nisem uspela
odgovoriti, saj sem kar drvela s kolesom. Čutila sem,
kako me pričenjajo boleti noge, ko sem že naslonila
kolo na ograjo bloka.
Vstopila sem v stanovanje in že je bila
ob meni Buffy. Zajavkala je in začela hoditi proti meni,
jaz pa sem počepnila. Z roko sem drgnila po njeni glavi
in trebuščku, pa po hrbtu in tačkah. Nisem se ji mogla
nasmehniti. Nisem je mogla potolažiti in reči, da bo
vse v redu, ker ni bilo. Bilo je ravno nasprotno –
njenega najboljšega prijatelja ni bilo več …
Občutila sem grozno bolečino v prsih.
Težko bolečino. Težke čase sem preživljala …
Ko bi si pa moral človek reči:
»Hallooo!«
Vse ni tako hudo. Nekdo umre, na drugi
strani Zemlje pa se nekdo rodi. Bila bi zelo boljše
volje, če bi se na tej strani nekdo rodil. Smrt je
naravni pojav, vsak mora umreti. Nesmrtnost je pač
nemogoča. Po svojem mišljenju jo uvrščam med vile,
volkodlake, vampirje in podobno. Pa tudi k ljubezni,
sovraštvu ali čarobnosti jo uvrščam.
Namesto da bi bila pesimistična, sem
izbrala pot s pozitivnostjo. Nisem je še začela
uresničevati, ampak sem prišla na idejo, da je pa
mogoče čas, da začnem.
7. poglavje: POZITIVA
Danes je sončen dan, zato sem se odločila,
da bom mami po vseh te dnevih trpljenja spet malo
polepšala življenje. Na poti iz šole sem ji kupila
šopek rož (z žepnino, ki mi jo daje očka) ter jo
objela, takoj ko sem vstopila v hišo. Bila je vsa
objokana, pa vendar sem opazila, da ima tisto iskrico v
očeh – to je moja stara mami, mislim, da postaja
takšna, kot je bila pred leti, pred vsemi težavami z
očetom … Tako nežna in čustvena.
Pome je spet prišel očka in na poti
proti Ljubljani sva v avtomobilu izkoristila čas za
pogovor.
Premišljeval je in končno sem ga
prepričala.
No, prav…«
Četudi ni mogel razumeti, kako hudo mi
je, mi je pomagal pridobiti pravi nasmešek. In tisti
trenutek sem ugotovila, da moram spraviti mamo in očeta
spet skupaj. Kako? To bo pa še izziv.
»Čiv čiv čiv,« zgodaj zjutraj me je
zbudilo petje ptic na balkončku. Nekaj časa sem se
pritoževala, saj ne maram vstati navsezgodaj zjutraj.
Rada spim, poležavam v postelji in se še nekaj časa
premetavam.
»Danes ne,« sem si rekla in vstala.
Oblekla sem si svojo najlepšo belo majčko in črne
hlače. Obula sem bulerje in na glavo poveznila kapo.
Tekla sem do očeta in ga prosila, naj me zapelje domov k
mami, saj imam nujen opravek, nato pa se bom z vlakom
vrnila k njemu, da skupaj preživiva sobotni večer in
nedeljo.
Ko me je očka odložil doma, sem
odhitela po kolo in mu pomahala. Pa saj bova hitro spet
skupaj.
Na glavi nisem imela čelade, čeprav jo
potrebujem. Zakon pravi, da moraš nositi čelado. Ups!
Odpeljala sem se mimo lajajočih psov in motenj, zaradi
katerih marsikatere noči ne morem popolnoma prespati. Na
pločniku, ki se je že kar cvrl od vročega sonca, se je
tu in tam pojavila kakšna luknja, zato se nisem peljala
popolnoma udobno. Tako, bila sem že pri tej hiši, pa
pri tej tudi, tukaj pa smo pobirali sladkarije za pusta.
Predstavljajte si: mrzel večer, šest otrok,
našemljenih v pikapolonice in zmajčke, se je odpravilo
»lovit« sladkarije. No ja, to je eden izmed mojih
sladkih spominov.
Pripeljala sem se do križišča in ravno
ko sem prispela, se je pokazala zelena luč. Odpeljala
sem se po zebrinih črtah naravnost na drugi konec ceste.
Mimo knjižnice, iz katere so prihajali ljudje, še več
pa jih je hodilo noter. Pa tudi mimo našega starega
zaprtega mestnega kina. Spomnim se nekega brkatega suhega
kaparja, kot smo mu pravili, ki je sedel za okencem.
Vedno kadar smo šli gledat kakšne risanke, se nam je
nasmehnil. Nekajkrat nam je celo rekel, da se spomni,
kako so on in njegovi prijatelji hodili gledat stare
črno-bele filme. Le zakaj so si otroci sploh želeli
videti takšen film?
Prispela sem do bloka, tistega
Primoževega. Pobožala sem Buffy in jo stisnila k sebi,
takoj ko sem odprla vrata sobe. Veliko stvari je manjkalo
v stanovanju, kavč je bil raztrgan in uničen, naokrog
so ležale razbitine luči in oken. Buffy pa je bila
videti zelo izmučena, uboga in utrujena. Prepričana
sem, da razdejanja ni naredila Buffy, se je pa po mojem
mnenju bojevala, da bi naredila nečemu konec.
Vzela sem jo v naročje, bila je kar
težka. Imela sem nekaj težav, da sem jo spravila v
košarico na kolesu, a mi je uspelo. Tako sva se
odpeljali po istem vročem pločniku, mimo vseh hiš, ki
sem jih prej omenila. Celo mimo tako imenovanih večernih
motenj. Tako sva se pripeljali na naš dovoz. Vzela sem
jo iz košarice in jo postavila na tla. Kolo sem
prislonila ob steno hiše, da se ne bi podrlo. Buffy je
bila zelo vznemirjena. Mahala je z repom sem in tja, gor
in dol, levo in desno. Jezik ji je hvaležno molil iz
gobca in oči so ji švigale sem in tja. Postavila sem jo
na posteljo, ji prinesla vodo in kos klobase in jo
gledala, kako vohlja po vseh možnih kotih moje sobe.
Malo je manjkalo, pa bi ostala sama, ampak ne zdaj, ko
sem jaz tukaj! Če gremo mi, gre Buffy z nami, če gre
Buffy, grem jaz z njo.
Po maminem prihodu sva se pogovorili. Ni
še prebolela Primoža in nekako sem lahko občutila
njeno bolečino. Ne morem si točno predstavljati, vendar
nekako vem. Ob pogovoru so ji v oči silile solze, vendar
se ni vdala. Ne morem obrazložiti, kako hudo jo je bilo
gledati v takšnem stanju. Ljudje pravijo, da ni moč v
besedah. Govorila sem ji, kako jo imam rada, in verjemite
…
Po dolgem jokanju, objemanju,
vzdihovanju, nekaj besedah in močnih stiskov rok sva se
skupaj odločili, da Buffy peljeva v azil, saj bodo tam
lahko bolje poskrbeli zanjo in ji poiskali družino, ki
bo lahko več časa preživela z njo.
Tako imam zdaj novo navado: postala sem
sprehajalka v azilu – sprehajam namreč Buffy. Budno
spremljam, če bi slučajno dobila novega lastnika, pa na
mojo srečo in njeno žalost ni bilo kandidata za
posvojitev.
No, razredničarka in moj očka nista
več skupaj. Po tistem dnevu, ko je preminil Primož, ona
pa doživela prometno nesrečo, jo je očka hotel prositi
za roko, pa ga je vljudno zavrnila, saj baje še zmeraj
ljubi mojo mami. Ne razumem jih – in ne vem, kako so
sploh lahko skupaj, če se nimajo radi zares … No, bom
že kdaj razumela, ko odrastem.
Enkrat sem ju celo zalotila, ko sta se
hotela objeti, pa sta se zaletela z glavama … Nato sta
si premislila in odšla vsak na svojo stran.
Tako se je nadaljevalo še nekaj tednov
… Skoraj do konca tega leta.
8. poglavje: SKRIVNI NAČRT
Še petnajst dni do božiča! Komaj
čakam!!
Ljudje so že začeli okraševati svoje
domove z različnimi lučkami in vsemi mogočimi stvarmi.
Svojo sobo sem že odela z njimi, prav tako sem okrasila
vrata. Vprašala sem se, zakaj sploh okrašujemo domove.
Ves ta denar, ki ga zapravimo za okraske, bi lahko
porabili za vse drugo, kar je nujno potrebno za
življenje.
Danes sem skočila do trgovine, da bi
kupila majhno darilce za mami in očka. Na policah se
svetijo vse te igrače za otroke in sladkarije. Skoraj
sem zapravila vso svojo žepnino za sladkarije. Pa sem se
opomnila in s police vzela bombonjero in najlepšo uro v
izložbi. Po robu kazalcev se je svetila debela plast
Swarovskih kristalov. Kupila sem še dve vrečki bombonov
in darilno škatlico. Že sem stopila skozi vrata in vame
je pihnila mrzla sapa. Pogledala sem proti nebu in
zagledala snežinke. Majhne drobne snežinke so padale z
neba …
»Sneži!!« sem vzkliknila in vsa vesela
odpeketala.
Hodila sem po ulici. Oči so mi švigale
sem in tja in sem in tja. Vse se je kar bleščalo. Sneg
je že pobelil tla. Tu in tam so se naredili kupčki
snega in potepuške mačke so kar skakale naokrog in
tresle sneg s sebe.
Odločila sem se, da ju presenetim,
oziroma da sestavim načrt, kako bosta spet pristala
skupaj. Prazniki so zakon za take zadeve!
Darilci sem skrbno skrila v svoji
razmetani sobi in čakala na božični večer, da ju
presenetim.
Med tem ko je mama vsaj na videz uspešno
prebolela Primoževo smrt, se je očka za stalno preselil
v Ljubljano in ima sedaj službo zelo blizu doma, jaz pa
imam novo pasjo prijateljico Buffy, ki mi je pomagala
prebroditi težke čase – hkrati pa tudi jaz njej.
*
Še sedem dni do božiča!
Minilo je kar nekaj dni in spremenilo se
ni nič. Še iz vesolja bi se videla naša vas. Danes sva
šli z mamico v trgovino po novo smrečico. Najlepšo sva
izbrali iz cele kolone smrek, kar vriskala je od veselja,
ko sva jo vzeli. Vendar bo ostala še nekaj časa v kotu,
do božičnega večera …
Vzela sem v roke uro in jo skupaj z
bomboni dala v darilno škatlo. Napisala še listek: Zate
<3 – mami. Potem pa sem popravila na njeno pravo
ime, saj bi bilo čudno, da bi napisala »mami«.
9. poglavje: BOŽIČ
a dan sem dala na svojo posebno stran.
Ker mi je še enkrat spremenil življenje.
Na božično večerjo sem povabila še
očeta, saj je bil sam za božič in tega res nisem mogla
dopustiti. Mamo sem morala pregovarjati in rotiti cela
dva dneva, da je pristala na skupno večerjo, ki sva jo
tokrat prvič pripravili skupaj. Smrečica je že stala
in pod njo so bila darila, prav tako je bila božična
večerja že na mizi. Očeta pa še ni bilo. Kar
zaskrbelo me je, kaj se bo zgodilo zdaj … Ojoj. Pa tako
skrbno sem vse načrtovala …
A na srečo se je le prikazal. Tik preden
bi mi mami začela razlagati o razočaranjih in lažeh in
podobno … Na dovoz je prišel nov črn avtomobil, iz
njega pa očka. Skočila sem ven in kar s copati po snegu
naravnost v njegov objem.
»Prišel si!« sem se razveselila.
Pokimal je in se nasmejal.
Vsi smo sedeli za mizo in jedli pečenega
piščanca in vse ostale dobrote, ki jih je mami vso
popoldne pridno pripravljala. Očka in mami sta bila s
sramežljivimi pogledi videti kot dva zatreskana
najstnika, saj sta skoraj ves čas gledala v hrano in
krožnik, le moj pogled je švigal sem in tja. Po
večerji smo se preselili iz kuhinje v dnevno sobo, kjer
je očka mami pomagal zakuriti v kamin, nato pa je mami
zavrtela svoje najljubše božične pesmi – neke čudne
romantične … Spet sem se počutila normalno, a hkrati
čudno, saj sem bila nekoliko odrinjena, ker sta se
najverjetneje moja starša ponovno zaljubila.
Ob prijetnem druženju in lepih temah sem
nenadoma zagledala, da je ura odbila polnoč.
"Darila, darila, darila!« sem se začela
dreti in hkrati upala, da bo moj načrt uspel. Pod
smrečico sta zraven mojih dveh daril, bili odloženi še
dve manjši škatlici, na katerih sta pisali imeni očka
in mamice: Rok in Lisa.
Prosila sem ju, naj pogledata pod
smrečico, saj sem videla, da so darila tudi zanju.
Presenečena sta se sklonila in pobrala
vsak svoje darilce z imenom in napisom. Nasmejala sta
se in se zahvalila drug drugemu, nato pa sta nenadoma oba
utihnila. Naenkrat sta me oba pogledala, kot da me
nameravata našeškati, nato pa sta planila v smeh in mi
oba požugala, saj sta ugotovila, da sem darili, ki bi si
ju naj poklonila onadva, v resnici pripravila jaz.
Nato sta me prosila, naj še jaz odprem
svoji darili. Juhu! Letos sem dobila celo dve, saj sta
živela ločeno in končno mi je to bilo tudi malo všeč
– ampak samo zaradi daril! Pomislila sem celo, da sem
se privadila, da živimo narazen, da lahko vsakega
posebej malo izkoristim v svoj prid, pa je imel letos
Božiček res dobro očiščena ušesa in je slišal moje
prošnje …
Navihano in presenečeno sem zagrabila
prvo darilce in ga odvila. V škatlici je pisalo:
»Presenečenje – škatlica je prazna! Odpri naslednje
darilo!« Nato sem odprla še drugo škatlo, v kateri me
je pričakal listek z napisom: »Presenečenje! Tvoja
mami in očka se bosta ponovno poročila in živela
skupaj!«
»O. K. …. Čakaj malo! Kaj??
Oprostita, mislim, da me bo zadela kap! Ali je to res,
kar piše na listku v darilu?«
»Ja!« sta veselo vzkliknila.
»Po nekaj pogovorih sva ugotovila, da
ne moreva pozabiti na najino prijateljstvo, ki traja že
od osnovne šole. Prav tako imava tebe, ki naju
združuješ za vse življenje. Ugotovila sva, da se imava
še zmeraj rada da naju ločitev ni ločila!«»Prosil bi
te, če ti lahko dava skupno darilo, ki te čaka ob
hiši,« je rekel očka.
Skočila sem na noge in odhitela skozi
vhodna vrata, prižgala luč pred hišo in začudena
opazila na novo postavljen boks za psa, v njem pa Buffy!
»Torej to pomeni, da bo Buffy ostala za
vedno z nami?«
»Ja, srčica! Buffy bo ostala z nami.
Zdaj je tvoja.«
Objela sta me. Čeprav je bilo mrzlo in
mi je mraz lepil nosnici, sem v trenutku postala
najsrečnejše dekle pod soncem in se mi je izpolnila
največja želja, da je moja družina spet popolna, spet
skupaj. Ta božič bo v mojem srcu do konca mojih dni.
*
Oktobra naslednje leto sem dobila bratca
Lana. Tako majhnega in lepega, mojega.
Skupaj z Buffy smo ob vrnitvi mame in
bratca naredili prvo družinsko fotografijo, na kateri
smo popolna in srečna družina.
