Glasovalna številka: PR142

Marcel Semprimožnik

KO SPET VZIDE SONCE 2

OŠ Vransko-Tabor

 

Najstnik Jure je lepo živel z mamo in očimom Tonetom. Navadil se je na življenje na kmetiji, v šoli pa je izboljšal ocene in spoznal mnogo novih prijateljev…

 

KONEC POČITNIC

Jesen že močno pritiskala na vrata in začelo se je novo šolsko leto. To jutro bi moral zgodaj vstati, a se mi zares ni dalo. Najraje bi še kar spal in ko bi se zbudil, bi bil predsednik in bi uvedel, da bi se pouk začel ob enih popoldne ali pa bi kar ukinil šolo, ali pa …

Vendar svet žal ne deluje tako. Sanjarjenje ni obrodilo sadov, na koncu sem moral vstati in se pripraviti za v šolo. Srečal sem se s starimi prijatelji in si predstavljal, kakšne pustolovščine nam bo pripravilo to šolsko leto. Uspelo nam je, nihče ne bo ponavljal razreda, kar je pri naših ocenah zares velik dosežek. Sedaj pa še to leto. Vsi smo vedeli, da bo tudi to šolsko leto naporno in nas čaka dosti dela. Cele počitnice smo si govorili, da ne bomo plonkali in bomo vzorni učenci, a je ta vnema že prvi dan pouka nekako izginila. Mogoče bi bilo res treba večkrat pogledati v torbo in pogosteje delati domače naloge. Upam, da se bomo tega držali. V šoli smo dobili nekaj novih predmetov: fiziko, kemijo in biologijo, kot da vse drugo še ni zadosti. Res ne vem, kako bom dohajal snov. Lanski incident s plonk listkom se nikakor ne sme ponoviti. Še zdaj me malo grize vest.

Prvi dve uri smo imeli razredno uro. Poslušati smo morali tisto dolgočasno pridigo o zamujanju, domačih nalogah, učenju in drugih stvareh. Imel sem občutek, da so te besede še posebej namenjene meni. Dobili smo urnik, ob katerem sem se kar zgrozil. Vsak dan bom v šoli skoraj do treh! Po tej šokantni novici smo imeli malico, kasneje pa nova predmeta, fiziko in kemijo. Glava me je zabolela, ko sem pogledal v učbenik. Vse te enačbe in neenačbe, elementi, sile, vzgon …, vse to se mi je zdelo prav vesoljsko. Se bom že nekako prebil, dve leti še, nato pa srednja, morda še fakulteta ali pa tudi ne, mami me sicer priganja, a ne vem … Z vsem tem sem si belil glavo. Po koncu pouka sem šel še na kosilo, na katerega sta me prijavila mami in Tone. Pravita, da ga potrebujem, saj se mi pouk tako pozno konča. Pa saj nisem jaz kriv, da imamo takšen urnik!

 

STANJE DOMA

Še pred kakšnim mesecem je bilo doma vse v redu. Vsi smo uživali na kmetiji, se razumeli, občasno smo hodili na izlete in se imeli lepo. Pred kratkim pa se je vse to dokaj spremenilo. Mami in Tone sta postala malo bolj odtujena in napetost med skupnimi večerjami je postajala velika. Sprva sem mislil, da je to le kakšna ženska zadeva, ko mami občasno postane malce bolj razdražena. Zaradi tega se s tem nisem tako obremenjeval, zdelo se mi je, da bo minilo. Ampak ni. Začel sem se spraševati, kaj se dogaja. Nekega dne me je mami po kosilu, pri katerem je vladala smrtna tišina, poslala ven igrat. Vzel sem žogo in se odpravil. Zunaj je bilo ledeno mrzlo, zato sem se vrnil po jakno in slučajno slišal pogovor med mamo in Tonetom. Pogovarjala sta se glasno, slišati je bilo, da se zaradi nečesa prepirata.

»Ali res ne gre drugače?«

»Žal ne, poskusil sem, vendar zaman!«

»Težko nama bo, še posebej Juretu, otrok je še!«

»Vem, ampak pogodba me veže, konec koncev pa nam bo denar prav prišel,« je z nežnim glasom Tone poskušal potolažiti mamico.

»Imamo še nekaj časa, se bomo že dogovorili do takrat.«

Nato sta začela govoriti o nečem drugem.

Tisto noč sem slabo spal. Ves čas sem razmišljal o njunem pogovoru. Sem morda jaz kriv? Zelo se trudim, a bi včasih res lahko bolj pomagal. Kdaj pa kdaj se izmaknem opravilom in igram igrice na računalniku, ampak nisem edini, vsi sošolci to počnejo. Ne, ne more biti to. Morda pa sta v velikih dolgovih. Gledal sem film, ko se je neka družina razumela povsem dobro, nato so zašli v velike dolgove in zaradi tega sta se starša ločila, otroke pa so dali v rejniško družino. Strašno! Najhuje, kar bi se lahko zgodilo, je, da bi naša družina razpadla. Ob teh pomislekih tudi naslednji dan v šoli nisem bil zbran. Ves čas mi je v misli skakal njun pogovor in razmišljal sem, zaradi česa sta se prepirala. Pouk se je vlekel in nekajkrat sem pogledal na uro, če se ni slučajno pokvarila. Končno je zazvonilo in odšli smo domov.

 

S TESTI NA DAN                

Ne morem verjeti! Minil je šele prvi teden in pri angleščini nas učiteljica priganja, naj se začnemo učiti, saj že naslednjo uro sprašuje. Neke nepravilne glagole, se mi zdi. Jih pa naj nekdo popravi, če so nepravilni, pa se mi jih ne bo treba učiti. Angleščina mi  res ne gre, ker je tako zakompliciran jezik. Kot izbirni predmet sem izbral nemščino. Malo zaradi radovednosti, nekaj tudi zaradi mame. Pravi, da mi bodo jeziki v življenju koristili. Tudi sam tako mislim, vendar sem že prvo uro nemščine spoznal svojo veliko napako. Ta jezik je še hujši od angleščine. Ima vse te pikice in strešice na črkah. Pa tako dolge in zavozlane besede. Npr. znanost je v nemščini Naturwissenschaft. To je celih 17 črk! A tak je 8. razred.

»Tega vas ne bom učila, to bi morali vedeti že od lani,« pravijo letošnji učitelji.

»Tega vas ne bom učil, to boste izvedeli naslednje leto,« pa so rekli lanski učitelji.

Ja, od kje pa naj bi potem mi znali vso to snov? Seveda pa znanje ne pada z neba, zato je najbolje, da se grem kar učit. Ko bi vsaj bilo tako enostavno. Ko se spravim k učenju, je zmeraj nekaj. Ali mi okoli glave leta muha ali je po televiziji kaj zanimivega ali pa se zagledam v kakšno sliko in se zamislim. Vse to me moti pri učenju. Tudi snov je dolgočasna in ogromno je je. Približno milijon nepravilnih glagolov. Upam, da jutri ne bom vprašan. Učiteljica za angleščino sprašuje po datumu. Tedaj, ko ima vprašani rojstni dan, toliki je nato v razredu po abecedi naslednji. Ni tako zapleteno kot se sliši. In kot nalašč imajo kar štirje rojstni dan devetega.

Z muko sem se spravil k učenju angleščine, vendar ni šlo.  Še vedno me je mučil tisti spor, ki sem ga slučajno slišal v kuhinji. Mika me, da bi mamo vprašal o tem, vendar ne upam. Zagotovo bi pomislila, da jima prisluškujem in s tem bi najbrž še poslabšal stvar. Ne vem, zakaj mislim na najhujše. Verjetno sploh ni tako hudo. Majhen sporček, pa kaj. Vsak par se kdaj spre. Zvečer sem se poskušal zbrati in vse odmisliti. Ni mi uspelo. Zdelo se mi je, da bom eksplodiral, če nekomu ne povem. Stopil sem do mame, zajel zrak in jo vprašal:

»O čem sta se zadnjič, v torek, s Tonetom sprla?«

»Kako to misliš, sprla?«

»Pomotoma sem vaju slišal, ko sem šel po jakno.«

»Aha, tako torej, ali si prisluškoval?« me je s strogim glasom vprašala mami. Ej, natančno sem vedel, da me bo to vprašala!

»Ne, nikakor, sploh ne… Čisto po naključju,« sem jo skušal prepričati.

»Recimo, da ti verjamem, ampak to ni bil spor. S Tonetom sva se pogovarjala o odraslih zadevah. Ne obremenjuj se, majhni zapleti, prav?« mi je pojasnila.

»Recimo, da ti verjamem,« sem odvrnil in objela sva se. Problem je rešen, vsaj tako sem tedaj mislil.

 

(NE)ZNANKA

Zaradi njunega »pogovora« se nisem več obremenjeval. Sedaj so napočile druge skrbi. Neko jutro bi kot po navadi moral vstati ob pol sedmih zjutraj. Če se vprašate mene, je do osmih zjutraj še noč. Ko sem poskusil vstati, se je zgodilo nekaj čudnega. S postelje me je odneslo kot pero na močnem vetru. Super, tako zlahka še nikoli ni šlo. Malo zatem sem nekje v daljavi zaslišal mamin glas, ki je kar odmeval: »Kaj je zdaj, Jure? Kako dolgo bo še trajalo, da vstaneš? spet boš zamudil pouk!« Šele tedaj sem se prebudil in ugotovil, da sem le sanjal. Saj sem vedel, bilo je prelepo, da bi bilo res. Na hitro sem se uredil in se podvizal v šolo. Zagledal sem učiteljico. To, uspelo mi je! Prehitel sem jo in stekel v razred. Nekaj sekund za mano je prišla še ona. Zaloputnila je vrata in začela glasno govoriti:

»Danes bom spraševala nepravilne glagole!« in z ubijalskim pogledom je iskala žrtev v razredu. Rekel sem si, da za nobeno ceno ne smem vzpostaviti očesnega kontakta. To je gotova vstopnica za pred tablo.

»No, pa poglejmo. Danes smo devetega in deveti po abecedi je ...« iskala je po redovalnici in ravno deveti sem bil jaz. Samo čudež mi lahko sedaj pomaga iz te godlje.

»Aha, že vidim! Pridi k tabli Kotnik Ju…«

»Tok, tok tok,« je nekdo potrkal na vrata. Vedel sem, da me bo nekega dne rešil čudež. V razred je vstopila modrooka deklica s svetlimi, skodranimi in dolgimi lasmi. Bila je moje velikosti in suhe postave. Na široko se je nasmehnila. Videti mi je bila nekam znana.

»Točno, skoraj bi pozabila. To je vaša nova sošolka, Sabina. Kar usedi se, tamle za Juretom je prazno mesto.«

Že v odmoru je bil ves razred pri njej in kmalu zatem še cela šola. Pah, ko sem bil jaz nov, so me pa vsi ignorirali. To je pa višek. Na trenutek sem vsem zameril.

»Hej, Jure, greš po pouku z nami na igrišče?«

»Lahko, bom videl,« sem odvrnil in zamere so kar naenkrat izginile.

Med glavnim odmorom sem tudi sam stopil do nove sošolke.

»Živijo, jaz sem Jure,« sem se predstavil.

»Živijo!« mi je odvrnila in se mi nasmehnila.

»Kam si prej hodila v šolo?« sem nadaljeval s pogovorom.

»Tja kot ti!« je dejala in kar nekaj časa sem razmišljal, preden sem dojel. Seveda, to je moja nekdanja sošolka s prejšnje šole! Kako sem lahko to pozabil. Nisem se je spomnil, ker je hodila v b-oddelek.

»In kako to, da si prišla sem?« sem radovedno vprašal.

»Moj oče je dobil boljšo in redno službo v tem kraju.«

»Najbrž se ti je bilo težko preseliti, tako kot meni, kajne?« me je zanimalo.

»Da, pustila sem šolo in vse prijatelje,« mi je žalostno zaupala.

»Driin driin,« je zazvonil šolski zvonec in prekinil najin prijeten pogovor. Vedno zazvoni, kadar ni treba! Začela se je ura slovenščine. Izvedeli smo, katero knjigo moramo prebrati za domače branje. Kaj? 216 strani. Da te zadene kap! Kdo ima čas brati toliko strani? Ko sem prišel domov, sem se nemudoma lotil branja.

 

ZIMA PRIHAJA

Drevesa so odvrgla listje in postalo je bolj hladno. Vse že diši po snegu. Jupi!

»Daj, Jure, obleci še jakno,« mi teži mami.

»Obleci še ta pulover in kapo,« mi še naprej teži mami. Ja, pa kaj še. Vem, da jo le skrbi zame, a takšnih žilavih fantov, kot sem jaz, res ne zebe. Spomnim se, da sem kot majhen moral nositi debele volnene nogavice in pulover. Bil sem edini na šoli, ki se je tako oblačil. Zaradi tega so se mi vsi  smejali. Saj nisem hotel tistega debelega puloverja in staromodnih nogavic, a kaj, ko mi jih je mami kar sama oblekla. Edina dobra stvar je bila, da sem bil edini, ki ga ni prav nič zeblo, kadar smo se v šoli sankali ali kepali. Zdaj, ko sem starejši, se je mami nekako sprijaznila, da sam izbiram oblačila. Še sreča, da je prišla k pameti, v nasprotnem primeru bi bil z njeno izbiro oblačil družbeno popolnoma mrtev.

November je tukaj. V šoli se je začelo zares. Skoraj ne mine dan brez spraševanja ali pisanja testov. Ocene imam kar lepe. Če česa ne razumem, mi vse razloži Sabina, ona je namreč odličnjakinja. Njej se ni treba veliko učiti, saj si šolsko snov zapomni veliko hitreje od mene.

Sabine smo se v teh dveh mesecih v šoli že vsi privadili, kot bi bila že od nekdaj naša sošolka. Živi le slab kilometer od mene, zato del poti do šole včasih prehodiva skupaj. Bil sem že tudi pri njej doma. Z veseljem bi jo obiskal še večkrat, vendar se na obisk nočem kar nekaj siliti. Kaj bi si pa mislila!? V njeni družbi zelo uživam. Ve veliko zanimivih stvari, pa še tako lepa je.

Počasi se bliža tudi moj rojstni dan, 13. 11. Zares upam, da ne na petek. Saj nisem vraževeren, a previdnost ni nikoli odveč. Za rojstni dan si želim nov računalnik. Kakšnega boljšega, a ne tako dobrega, da bi uničil družinski proračun.

 

ROJSTNI DAN

Končno je tu! Moj rojstni dan! Me prav zanima, kako bo. K sreči ni petek. Mami je rekla, da lahko izkoristim čas samo zase. Že zjutraj sem dobil zajtrk v posteljo, popoldne pa mi je Tone naredil kosilo, ocvrt sir in pečen krompirček. Bolje res ne bi moglo biti. Malo pozneje sem spoznal, da sem se motil.  Po kosilu je sledila torta, nato so bila še darila. Kar ugibal sem, kaj je v škatli. Najprej sem jo pretresel. Ni bila ravno velika, torej ni računalnik. Odprl sem jo in ga zagledal. Pleten volnen pulover oranžne barve!

»Da ti pozimi ne bo hladno,« je z navdušenim glasom povedala mami. Iskra v očeh mi je ugasnila.

»Kaj, ali ti morda ni všeč?« me je vprašal Tone.

»Še vedno ga lahko vrnemo, če ti slučajno ne ustreza barva,« je dejala mami.

»Barva? Ne, barva je super,« sem čisto tiho odgovoril. Pulover?! Le kaj jima je bilo. Bil sem tako jezen, da sem se komaj zadrževal, da nisem rekel, da mi pulover ni všeč in ga nočem ter da ga lahko kar vrneta. Me res zanima, kako bi odreagiral kakšen drug fant na mojem mestu. Nesrečnik bi verjetno zakričal in pobegnil, lahko da bi imel še more o tistem puloverju kričeče oranžne barve. Iz teh misli me je predramila mami in me poslala v kuhinjo po sok. 

Tam sem na pultu zagledal čisto nov prenosni računalnik. Ostal sem brez besed. Šele zdaj sem se zavedel, da sta se pošalila z mano.

»Ti je všeč?« me je vprašala mami, čeprav je že vedela odgovor.

»Seveda mi je!«

»Da ne boš sedaj igral le računalniških igric! Moral se boš še naprej pridno učiti, sicer ti ga bova vzela nazaj!«

Srh me je popadel ob misli na to. Obljubil sem, da bom priden in da se bo bom še bolj učil. Toda največje presenečenje je šele sledilo.

»Imava še eno »darilo« zate,« je navdušeno povedala mami.

»A najprej poskusi ugotoviti,« me je izzval Tone.

»Telefon, tablica, playstation, menda ne še en pulover!« sem vzkliknil v eni sapi.

»Nov član družine…« je začel govoriti Tone.

»Ne morem verjeti! Dobil bom psa! Vedel sem! Zagotovo sanjam!« sem si rekel in se uščipnil. Kar skakal sem od veselja.

»Ne, tepček, dobil boš bratca, Aleks mu bo ime,« je dejala mami. Sprva sem mislil, da se samo heca. Mislim, bratec, to je nekaj … nikoli si nisem predstavljal kaj takega. Seveda sem bil zelo vznemirjen.

»To je najboljši rojstni dan sploh!«

Objel sem ju in hitro pogledal nov računalnik. Bil je res super, a še bolj sem bil vesel zaradi bratca. Ponoči še dolgo nisem zaspal. Razmišljal sem, kako bom skrbel zanj, ga učil, kdaj pa kdaj mu bom tudi malo ponagajal. Vsekakor bosta vse delo s plenicami in slinastimi stvarmi opravila mami in Tone.

 

GLAVA DRUŽINE

Po rojstnem dnevu sem v šoli vsem povedal, kako super računalnik sem dobil. Ha, ha, vsi mi zavidajo. Tudi Sabina ga je prišla naslednji dan pogledat. Čudno, punc te stvari običajno ne zanimajo. Govorijo le o šminkah, frizurah, oblekah … v glavnem, o dolgočasnih stvareh. Opažam, da imava veliko skupnega. Mislim, ne tako, da bi bil, recimo, ne vem, čisto slučajno zaljubljen vanjo. Kje pa! Sva samo prijatelja.

»Kdo je pa ta deklica, ki si jo pripeljal?« je radovedno vprašala mami.

»Morda je pa njegova punca?« se je pošalil Tone, a me je le razjezil. Kolikokrat sem jima že povedal, naj ne govorita takih stvari doma, okoli, nikjer, posebej pa ne pred prijatelji. Joj, ta dva me pa res vedno znova osramotita. Sabina se je samo smejala, jaz pa bi se najraje pogreznil v zemljo.

Po Sabininem odhodu je mami sklicala družinski sestanek. To naredi, ko se zgodi kaj zelo pomembnega.

»Poglej, Jure, veš, da je Tone izurjen za razne vojaške misije, zato ga občasno ni doma. Tokrat se bo odpravil na daljšo misijo v tujino, zato ga ne bo dlje časa.«

»Samo za nekaj mesecev,« je rekel Tone.

»Ampak ne, ne smeš iti. Kaj bo z mano, z mamico, z bratcem?« sem ga vprašal s tresočim glasom in ga prosil, naj ne odide.

»Kje si pa že ti? Saj pridem še pred pomladjo, dojenček pa pride šele poleti. Obljubim, da bo vse v redu,« me je skušal razvedriti.

»Zakaj nimam nikoli čisto nobene pravice do odločanja!« sem zavpil in stekel v sobo. Zaklenil sem se in zajokal. V glavi sem imel nešteto misli. Tone ni še nikoli odšel na misijo v tujo državo, od kod zdaj kar naenkrat to? Kdo ve, kaj vse se mu lahko tam pripeti. Zares nimam moči še enkrat doživljati iste zgodbe, kot je bila z mojim očetom. Čez nekaj časa sem zaslišal trkanje. Bil je Tone.

»Jure, ne morem si premisliti in ostati doma. To ni v moji moči. Saj veš, da sem po poklicu vojak, in službene dolžnosti moram izpolnjevati,« mi je razlagal.

»Vrnil se bom hitro, a do tedaj mi moraš obljubiti, da boš skrbel za svojo mamo in zase,« je govoril dalje. Odprl sem vrata in ga spustil v sobo. Vedel sem, da njegovega odhoda ne morem preprečiti, lahko samo upam, da bo vse v redu in se čim prej vrne.

»V redu, bom,« sem potihoma rekel in mu prikimal. Objel sem ga, kolikor sem ga mogel. Prijel me je za ramena in rekel:

»Sedaj si ti glava družine. Glej, da boš ravnal pametno in odgovorno. Vem, da že sedaj veliko pomagaš in se trudiš, ostani takšen.«

Dolgo sva se še pogovarjala in končno sem se nekako pomiril. Čez nekaj dni sva ga z mamico pospremila do letališča.

»Brez skrbi, kmalu bom nazaj,« je še rekel in odšel. Pomahal sem mu. Gledal sem, kako odhaja in nato izginja v nebo. Ko letala ni bilo več videti, sva se tudi midva odpravila proti domu. Celo pot sem molčal. Premišljeval sem o sebi, o Tonetu, o življenju, o vsem. Ne vem, kaj bom sedaj, ko je Tone odšel. Nikoli si nisem mislil, da mi bo ob njegovem odhodu tako hudo.

 

NADLEŽNA SOSEDA

V prostem času se veliko družim s Sabino. Res se dobro razumeva in pomaga mi, da nekako odmislim Toneta. Čez nekaj dni me je obiskala. Potrkala je na vrata.

»Dober dan, Sabina,« jo je pozdravila mami.

»Dober dan, je Jure doma?« je vprašala.

»Da, nekje zunaj je, mislim, da je šel po drva,« je odvrnila.

»Hvala,« je še rekla Sabina in me poiskala.

Ko sem nanosil drva, sva igrala igrice na novem računalniku, nato pa je prišel na obisk še nekdo. Bila je gospa Frida, naša soseda. Srh naju je spreletel. Gospa Frida je nizke močnejše postave in ima tono šminke na sebi. Mislim, da jih šteje okoli 60. Vedno, ko pride na obisk, poslušamo eno in isto: da najboljše kuha, je marljiva kot čebelica in da je njen pokojni mož vedno govoril, da na svetu ni lepše ženske od nje. Poleg tega ni nikoli z ničemer zadovoljna. Ko ji mamica skuha kavo in postreže pecivo, se gospa Frida obširno pozanima o zgodovini peciva: je domače, kaj je v njem, je sveže in tako dalje. Na koncu po navadi reče, kako dobro pecivo peče sama in da bo tudi mami z leti dobila prakso. Mami se za te opazke ne meni in ji samo prikimava. Mislim, da je v resnici sploh ne posluša. Kot pravijo, skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven. Strinjam se z njo in tako je najbolje. Ko je gospa Frida opazila, da mami ni zbrana ob njeni fascinantni pripovedi, je poiskala novi žrtvi, naju s Sabino.

»Poglej ju, poglej!« je začela.

»Oho, mlada golobčka!« je nadaljevala.

»Kdaj bo poroka?«

Kako neokusno za žensko njenih let. Vedno naju začne s čim zafrkavati. Meni gre to tako na živce! To še ni vse! S sabo v torbici vedno nosi majhnega belega psa! Ta cucek ima navado, da liže mizo in pohištvo, gospa Frida pa je ob tem navdušena.

»Poglej ga, kako je prisrčen in igriv!«

Mami ji je že omenila, da živali ne spadajo na mizo, a kaj, ko je bila potem gospa Frida vsa zaprepadena, češ, kaj ji je uboga živalca storila, je pač rada v družbi in ima svoje navade. Užaljeno jo je vprašala, če ima kaj proti majhnim psičkom. Na koncu se je soseda v vlogo žrtve tako vživela, da je skoraj zajokala. Mami je potem raje odnehala. Sedaj po njenem odhodu pač temeljito počisti mizo in pohištvo. Tako je koza cela in volk sit. O, če bi bil tukaj Tone, bi bila zgodba povsem drugačna. On ni kot mami, ki je premehkega srca in se ji Frida po eni strani smili, zato tudi prenaša vse to. Frida ve, da je Tone odsoten, zato spet hodi k nam na obisk in muči ljudi s svojimi dolgimi zgodbami in zajedljivimi vprašanji. Tonetu je nekega dne prekipelo in ji je na obziren a odločen način povedal, da naj psiček skače po njeni mizi doma, tukaj pa ne bo. Poleg tega ji je rekel, ali ne vidi, da imamo kmetijo in ogromno dela in nimamo časa za klepet. Jo je pa vljudno povabil, naj se pridruži pri opravilih in vmes klepeta, kolikor je je volja. Frida jo je v trenutku pobrisala z izgovorom, da ni prepričana, ali je izklopila pečico. Do Tonetovega odhoda smo imeli mir, sedaj pa je spet prilepljena v našem domu. Ko začne govoriti, je kot radio, čisto vse ve o vsem. Prišla je na moj seznam nezaželenih. Le redko kdo je na njem. S Sabino sva zaradi njenih vprašanj pobegnila v sobo, a kmalu se je slišalo:

»Jure! Sabina! Gospa Frida je tu! Kam sta odšla?«

Verjamem, da je bilo mami zelo neprijetno sami z njo, zato naju je poklicala nazaj. Komaj sva se vrnila, pa spet:

»Ooo! Ženin in nevesta! Kako to, da nisem dobila povabila na poroko?«

Ker si grozna oseba, sem si sam pri sebi mislil. Stavim, da je tudi Sabina pomislila ravno na to. Njen cucek je imel tačke na naši mizi in jedel piškote, ki mu jih je Frida porinila na rob mize. In kako grdo je bevsknil, ko me je spet zagledal. V resnici ni hud, če imaš piškote, lahko z njim narediš karkoli. Po celi uri dolgočasnih zgodb gospe Fride sva bila s Sabino izmučena do konca. Končno je odšla, midva pa sva se odpravila nazaj v sobo.

 

RAZKRINKANA

V naslednjih dneh sva s Sabino premišljevala, kako naj jo zagodeva gospe Fridi. To bi morala storiti že prej, saj se res grdo obnaša do naju in vseh ostalih. Imela sva nore ideje, a nobena ni bila izvedljiva ali pa res izvirna in zabavna. Nato pa sem se domislil! Rešitev je bila ves čas pred nosom. Njen cucek!

»Kaj praviš, da bi njenega psa smešno ostrigla?« sem delil idejo s Sabino.

»To se mi zdi prav odštekana in super ideja!« je navdušeno odvrnila. Veleumi razmišljajo podobno!«

»V  teoriji se to sliši super, a ne vem, kako bova to izvedla,« sem razmišljal na glas.

»Nekaj piškotov, ki jih pes obožuje, kupiva in ne bo problema!« se je spomnila Sabina.

Še isti dan sva pričela s kovanjem načrta za operacijo »Cucek«. Sabina je bila zadolžena za piškote, jaz sem poiskal star povodec. Naslednji večer sva se odpravila do hiše sosede in čakala, da zaspi. Cucka je pustila zunaj. Vrgla sva mu piškote in pritekel je k nama. Sabina ga je dvignila čez ograjo. Podajala mu je piškotke, ki jih je požrešno jedel, jaz pa sem ga strigel. Na koncu je bil videti kot Elvis Presley. Dala sva ga nazaj v ogrado in odšla. Vsa zadovoljna in z nasmeški na obrazih sva odhitela domov in šla spat.

Naslednje jutro okoli sedme ure zjutraj je k nam privihrala soseda, a brez cucka. Močno je potrkala na vrata. Ko ji je mami odprla, je zakričala:

»Kje so vaši brezobrazni otroci!?«

»Kje jih skrivate? V sobi? V omari? V košu?« je bila zelo vznemirjena gospa Frida. Upam, da je pri teh letih ne zadane infarkt.

»Pomirite se, gospa Frida. Najprej mi povejte, kaj se je sploh zgodilo,« jo je mami posedla na stol.

»Ti okrutni otroci so mi ostrigli psička! Videti je kot kakšen potepuh!« je še vedno norela gospa Frida. Toda kako naju je odkrila?

»Kateri otroci?« jo je vprašala mami in upala, da ne midva.

»Jure in Sabina!« se je na ves glas zadrla soseda.

»Kako mislite, Jure in Sabina? Onadva že nista kriva, ne bi storila kaj takega,« ni razumela mami.

»Ne, ne, prav ste me slišali. Onadva in nihče drug!« je prepričevala mamico.

Čez nekaj časa sem prišel tudi jaz.

»Dober dan, gospa Frida« sem jo pozdravil in nisem si mogel kaj, da se ne bi nasmejal.

»Nič dober, slab! Psička si mi postrigel!« me je obtožila in žugala s prstom. Delal sem se, kot da nimam pojma, kaj se dogaja.

»Katerega psička? Aja, mislite tistega ljubkega in belega, ki je po navadi z vami?« sem vprašal.

»Ljubkega? Sedaj ni več ljubek! Takšen je, kot da bi ga nekaj povozilo!« se je razburjala soseda.

»No, gospa Frida, pa imate morda kakšne dokaze, da sta res kriva Jure in njegova prijateljica?« je vprašala mami in naju še vedno branila.

»Dokaze? Imam, seveda jih imam!« je navdušeno rekla naša soseda. Ob njenih besedah sem dobil občutek, da se to ne bo dobro končalo.

»Ampak, kako, saj nisva pustila nobenih sledi, mislim, se pravi, sploh nisva nič storila!« mi je ušlo. Mami je to opazila in me zelo grdo pogledala. Gospa Frida je nato iz svoje torbice potegnila kaseto.

»Tu je, vaš dokaz! Kamera vaju je posnela, pametnjakoviča!« je rekla in se obrnila k meni. »Tega pa nisi pričakoval, lump,« je revsknila vame in postajala vse bolj nervozna. Za vsak slučaj sem se odmaknil na varnostno razdaljo. Mami je vstavila kaseto v televizor. In res, na televiziji sva bila jaz in Sabina, ko sva strigla cucka.

»Jure, reci mi, da tole nisi ti!« je rekla mami.

Nisem vedel, kaj naj.

»No, vedno sem želel biti na televiziji,« sem nekako spravil iz sebe in pobegnil v sobo.

Po vsem tem sem imel z mamico dolg pogovor o tem, kako sem bil neodgovoren in kako nisem niti malo pomislil na posledice.

»Hotel sem samo …« sem začel, a me je mami prekinila.

»Nič samo! Ukinjeno imaš vso elektroniko, dokler ne pokažeš, da si odgovoren,« je dejala.

»Pa tako priden si bil zadnje čase. Zelo si me razočaral, Jure!« je še dodala.

Res sem naredil napako, ampak čeprav sem imel ukinjeno vso elektroniko, mi mami po tistem obširnem pogovoru ni več kaj dosti prigovarjala. Mislim, da je gospe Fridi kljub mojemu neodgovornemu dejanju vseeno malce privoščila, pa še mir smo imeli. Gospa Frida od tedaj ni več vstopila v naš dom.

 

PRAZNIKI

Bliža se moj najljubši praznik, božič. Hudo mi je le, ker ga bom moral praznovati brez Toneta »Boš tudi letos pisal Božičku?« me je vprašala mami, ko sva obešala okraske na smreko.

»Seveda ne, koliko pa misliš, da sem star?« sem ji jezno odvrnil.

»Še lani si mu pisal,« se ni vdala. Nisem ji odgovoril. Če bi mu tudi letos pisal, bi ga prosil, naj se Tone vrne že ob božiču. 

»Saj se bo kmalu vrnil,« me je tolažila mami, a nič ni zaleglo. Res upam, da se vrne čim prej.

Tudi v šoli smo se obdarovali. Božič je prav tako Sabinin najljubši praznik, podaril sem ji veliko bonbonjero.

 

Mami je za božič spekla potico in pripravila purana. Komaj sem čakal, da sva sedla za mizo. Med kosilom sem žalostno gledal v prazen prostor, kjer je prej sedel Tone. Kar na jok mi je šlo.

»Vse bo v redu, boš videl« je rekla.

Po kosilu sem se zaprl v svojo sobo, kot sem imel zdaj večkrat navado. Ulegel sem se na posteljo in razmišljal o Tonetu, tako sem ga pogrešal. Spomnil sem se, kako smo lani skupaj okrasili smrečico in kasneje vsi navdušeni odpirali darila, tako srečen sem bil. Tudi letos so pod smreko razna darila, pa nobenega za Toneta.

»Pridi pogledat darila, Jure,« me je poklicala mami.

»Nočem daril, hočem Toneta!« sem zavpil in zajokal. Mami ni rekla nič. Prišla je k meni in me objela.

 

PUST

Naslednje mesece sem bil zamorjen, čeprav sem vedel, da pride Tone že marca nazaj. Počasi se bliža pust. Upam, da se v šoli ne bomo našemili v kaj otročjega ali brezveznega. Lani smo se našemili v sadje! Kakšni kostumi pa so to? Bili smo kot ponesrečene maskote.

Za pust so učiteljice izbrale slavne književne osebe. Pa zakaj niti enkrat ne moremo biti nekaj bolj resnega? Lahko bi bili super junaki, to bi bilo fantastično.

»Bi se našemila kot par, recimo v Romea in Julijo?« me je navdušena vprašala Sabina.

»Ne morem, doma moram veliko pomagati, pa še veliko učenja se mi je nabralo,« sem se ji poskusil izmakniti, saj me je bilo sram. Drugi bi me o tem zafrkavali še do konca leta.

A Sabina ni odnehala. Šla je k meni domov in vprašala mamico, če imam res tako veliko dela. Kakšen bedast izgovor sem si izmislil!

»Dela je veliko, a ne toliko, da Jure ne bi zmogel,« mi je načrte v trenutku uničila mami, jaz pa sem še vedno govoril, kako nimam časa. Sabina mi ni čisto nič verjela.

»Kakšen bedak!« je rekla, me grdo pogledala in s povešeno glavo odšla.

»Ne, Sabina, čakaj, saj nisem mislil resno,« sem jo hotel poklicati nazaj, a je bila že predaleč.

Prav imam. Res imam ogromno dela in učenja. Pa naj gre.

»Se bova našemila kot par.« Kako tetkasto, sem si sam pri sebi rekel in zanalašč popačil. Saj sploh ni moja punca, kaj si pa misli. Pa še vsi na  šoli bi me do konca leta zafrkavali. Si že predstavljam njihove žaljivke.

»Hej Romeo, kje imaš pa Julijo?«

»Kakšna zaljubljenca!«

»Tale ljubezenska zgodba prekaša vse druge, he, he!« 

Na dan pusta me je le grdo gledala. Menda sem jo res užalil. Med sabo se sošolci tako ali tako zafrkavamo, a čez čas se vse to pozabi in nihče ni jezen. Bolj ko sem razmišljal o tem, bolj mi je bilo vseeno, če bi imeli takšne komentarje. Lahko bi jim celo nalašč rekel, da sva res par in naj si še oni dobijo tako lepo punco, če morejo. Mislim, da bi mi vsi zavidali. Zdaj vem, da nisem ravnal prav. Našemiti bi se morala kot par in bi oba uživala, tako pa sem iz muhe naredil slona. Upam, da mi bo odpustila. Misli sem preusmeril na marec, ko se vrne Tone. Objel ga bom tako močno, da mu bodo popokale vse kosti.

 

ZAPLETLO SE JE

Jutri greva z mami na letališče po Toneta. Zelo sem razburjen! To noč nisem mogel spati in sem še dolgo v noč razmišljal, kaj vse bom povedal Tonetu, ko se vrne.

 

Zjutraj sem skočil iz postelje kot panter. Stekel sem k mamici  in ji prigovarjal, naj pohitiva.

»Daj no, pridi že, mami! Zamudila bova!« sem jo klical.

»Nikamor ne bova zamudila. Tako ali tako bova dolgo čakala, če greva zdajle, pa še dlje!« me je z nasmeškom na obrazu pomirjala. Tudi ona je komaj čakala, da vidi Toneta. Končno sva se odpravila na letališče. Čakala sva in čakala in čakala. Ni ga bilo nikjer. Mami je vprašala za njegovo letalo. Naj bi se že vrnilo, a brez njega. Srh me je spreletel in mislil sem le na najhujše. Vedno mislim na najhujše! Kaj bi se lahko zgodilo? Najbrž so le kakšni prometni zapleti ali pa je zamudil letalo, zagotovo pride z naslednjim letom. V glavi so se mi prikazovali grozni vzroki, zakaj ni prispel. Minila je debela ura, midva pa sva ga še kar čakala. Ko je prispel naslednji let brez Toneta, je bilo jasno, da se tistega dne ne bo vrnil. »Mar nismo bili zmenjeni danes, 19. marca?« Mami je poklicala pooblaščene. Nestrpno sem čakal, kaj ji bodo povedali. Ko se je pogovarjala, sem slišal del pogovora.

»Kako to mislite, da ne veste, kje je?« je bila glasna mami.

Nekdo na drugi strani jo je očitno miril, saj je jezno odvrnila, kako naj bo ob vsem tem še mirna.

Odgovorni so ji nato sporočili, da se je misija zavlekla in da se Tone nahaja v delu, kjer ni možno klicati ali pisati, saj bi naju drugače o tem obvestil.

Mami jim je še jezno zabrusila, da je njihova dolžnost, da so bližnji takoj obveščeni o tako velikih spremembah. Mislim, da se je nekdo na drugi strani še nekaj izgovarjal, a je mami na hitro nehala, saj ve, da se mora sedaj, v tem stanju, čim manj razburjati. Bil sem zelo razočaran. Sedaj sem spet na začetku, ne, še slabše je. Prej sem mislil, da vem, kdaj se bo Tone vrnil, in se tako zelo veselil tega dneva. Na koledarju sem z rdečim flomastrom na debelo obkrožil današnji datum in odšteval dneve njegove vrnitve. Zdaj se ne ve, za koliko časa se je misija podaljšala, počasi izgubljam živce in potrpljenje. V glavi mi roji: kaj če se mu kaj zgodi?

V naslednjih mesecih sem ga vsak dan čakal. Bilo me je zelo strah. V šoli so mi  ocene padle iz štiric na trojke, ne morem se več tako zbrano učiti, saj precej razmišljam o tem. Velikokrat se mi zgodi, da si predstavljam isto stvar kot pri mojem očetu. V razred pride učiteljica in pove, da se je Tonetu nekaj zgodilo. Ne morem doživljati vsega še enkrat. Tudi mami ni  najboljše. Na obrazu se ji vidi, da je žalostna, čeprav se trudi, da bi pred mano to prikrila. Včasih je vsa zamišljena, gleda skozi okno v daljavo. Vem, da misli nanj. Kmalu se bo rodil tudi bratec. Ne morem verjeti, da bo Tone zamudil njegovo rojstvo. Sedaj sem edini, ki skrbi za mamico. Z opravili se trudim še bolj kot prej,  z vprašanji o Tonetu ne vrtam več vanjo, saj vem, da bi bila še bolj žalostna. Ima že kar velik trebuh in pojé trikrat več kot prej. Včasih se kaj po nepotrebnem skregava, a sva oba le potrta zaradi Toneta.

 

KAMUFLAŽA

S Sabino se od nesrečnega pusta skoraj ne družim več. Zelo je jezna name in čaka na iskreno opravičilo s tehtnim razlogom. To mi je nekega dne tudi povedala.

Dan po pustu sem se ji kot po navadi pridružil na poti do šole in veselo načel pogovor:

»Kaj boš delala po pouku? Prideš kaj na obisk?«

Nič mi ni odgovorila.

»Menda nisi še vedno jezna zaradi kostumov?« sem jo vprašal.

»Saj ne gre samo za kostume! Meni bi zelo veliko pomenilo, da bi se našemila kot par, vendar nisi hotel, sploh ne vem, zakaj!« je rekla in povesila glavo. Bil sem tiho.

»Oprostila ti bom le, če se boš iskreno in zares opravičil in stvar popravil!« je dejala. Prikimal sem.

»Prav, sori za tisto tedaj,« sem rekel in mislil, da je sedaj med nama spet vse v redu.

»Tako pa ne bo šlo! En »sori« že ne bo odtehtal tega!« sem še slišal, preden je vstopila v šolo.

Šolsko leto se počasi bliža h koncu in ocene se zaključujejo. Prihaja pravi naval testov in spraševanj. Res ne vem, kako bom zmogel. Toneta ni, mami pa mi vsake stvari, ki je ne razumem, ne more razlagati, saj nima toliko časa. Sabina tako ali tako ne pride v poštev. Mislim, da kljub vsemu pogreša najine pogovore in druženje. Rad bi se ji opravičil, a preprosto ne znam spraviti skupaj dostojnega opravičila. Povedal bi ji, da nisem imel prav in sem se motil, a sem preponosen, da bi ji to priznal. Opazil sem, da se zadnje čase okoli nje pogosto smuka neki devetošolec.

»Sem slišal, da se bosta našla pojutrišnjem, v kavarni čez ulico, ob treh!« mi je rekel sošolec Marko. Da se bosta našla? Nisem mu verjel. Kaj me bo sedaj kar takoj zamenjala z nekom drugim? Pa saj ni niti njenih let! Ne, tega ne smem dopustiti!

»Kaj, ali si jezen, da ti je ukradel punco?« me je vprašal Marko.

»Jezen? Punco? Ha, ha, sploh nisva bila par. In ne, nisem jezen! Samo zdi se mi, da si zasluži nekoga boljšega,« sem mu pojasnil.

»Aja, nekoga takega, kot si ti, misliš?« me je vprašal.

»Daj, tiho bodi!« sem mu rekel in ga odrinil stran. Res sem mislil tako. Tisti devetošolec  se tako čudno oblači, da ne omenjam njegove frizure, videti je kot kakšen hipi. Slišal sem tudi, da nikoli nima narejenih domačih nalog in je menda problematičen. In še bi lahko našteval.

Odločil sem se, da na vsak način izvem, če se med njima kaj plete. Tako sem se ta dan pripravljal na novo misijo. Misijo »Devetošolec«. Dobro sem razmislil in prišel do zaključka, da bo najbolje, da sem še pred njima v kavarni. Tako sem si tisto popoldne nadel sončna očala in kapo ter vzel časopis, v katerega sem prej naredil dve luknjici za oči. Bil sem popolnoma zakamufliran. Nihče me ne more prepoznati. Ob pol treh sem vstopil v kavarno in si izbral mizo v kotu. Imel sem še dovolj časa, zato sem si naročil sok, nato pa potrpežljivo čakal. Oči sem imel ves čas na pecljih, pozorno sem spremljal okolico in nič mi ni moglo uiti.  Končno sta se prikazala. Usedla sta se za mizo na drugi strani kavarne. Še sreča! Še bolj napeto sem poslušal, saj sem moral izvedeti čim več. Devetošolec si je naročil kokakolo, Sabina pa navaden sok. Pogovarjala sta se o šoli, o sošolcih in o glasbi, nič, kar bi bilo nevarno. Sabina me je čudno pogledala! O, ne, morda sem razkrit! Razgrnil sem časopis in se delal, da berem. V resnici sem ju čez luknji opazoval. He, he, kako sem neopazen. Naprej sta se pogovarjala le še o dolgočasnih stvareh, nakar sem zaslišal svoje ime! Sabina me je omenila. Le zakaj? Devetošolec je nadaljeval:

»Ja, ta Jure. Kaj je z njim? Prej si se veliko družila z njim,« jo je vprašal. Spremenil sem se v uho.

»Da, Jure je super, a on sedaj ni več pomemben,« mu je odvrnila. Da nisem pomemben! Ja, pa kaj še! Ko bom velik, bom tako pomembna in vplivna osebnost, da bo še predsedniku čast spoznati me. Devetošolec je prosil za račun in plačal, nato sta odšla. Hitro sem se odpravil za njima, namenila sta se proti igrišču. Na poti sem videl, da je Sabini padel iz rok majhen listek. Hitro sem ga pobral, a sem pri tem pazil na varnostno razdaljo. Le kaj piše v njem? Morda ura za naslednji zmenek ali pa ljubezensko sporočilce. Pogledal sem in na tako majhnem listku je zelo na veliko pisalo:

NEHAJ ME ZASLEDOVATI!!!

Zares sem upal, da to ni bilo namenjeno meni. Za vsak primer sem se raje vrnil domov. Zvil sem časopis in se udaril po glavi. Kako sem mogel biti tako neumen? Spomnil sem se svojih genialnih zamisli: nihče me ne bo prepoznal, moja kamuflaža je tako čudovita ... Kako bedasto! Še sanjalo se mi ni, kaj se bo zgodilo jutri. Naslednji dan me je Sabina dobila na samem in začela vpiti proti meni:

»Kaj tebi ni jasno? Sploh veš, kakšno sramoto si mi delal?« me je začela oštevati.

»Samo hotel sem preveriti, kakšen je ta devetošolec, da ni kriminalec!« sem jecljal.

»Kriminalec? On je moj bratranec, ti neumnež! In, če med nama ni nič, zakaj si potem tako jezen, če se družim s kom drugim?« je bila strašno razburjena. Na zadnje vprašanje nisem imel odgovora. Vesel sem bil, da je tisto le njen bratranec. Nikoli mi ne bo odpustila! Poklapan sem šel domov in vrgel torbo daleč v kot.

 

NI BIL POŠTAR

V zadnjih tednih mamine nosečnosti nama je na pomoč priskočila teta. Pomaga pri opravilih in pazi name in mamico. Vsi smo v pričakovanju. Verjetno bo bratec kot majhen Tone.

»Edino, če ni imel poštar prstov vmes,« se je zadnjič pri kosilu pošalila teta. Šale sprva nisem razumel, nato pa sem dojel. Joj, to pa že ne. Res pa vedno tako lepo pozdravi mamico, ko prinese pošto.

»Dober dan, gospa Kotnik. Danes ste videti zelo dobro!« jo po navadi ogovori.

Ob porodu je bila teta z mamico, jaz pa sem moral ostati zunaj. Zdravniška sestra je prinesla bratca. Podoben je bil obema, morda malce bolj Tonetu. Sedaj sem prepričan, da ni bil poštar. Ob vseh teh dogodkih še bolj pogrešam Toneta! Mislim, da mu celo zamerim. Kako je mogel pustiti naju z mami, nato pa niti na Aleksovo rojstvo ni prišel? So te misije res tako stroge in zapletene, da ga še vedno ni? Globoko v sebi sem vedel, da Tone Aleksovega rojstva ne bi zamudil za nič na svetu in bi bil tukaj, če bi mu to dopuščale okoliščine. Verjetno je tudi njemu neznansko hudo, ker se ni mogel vrniti na dogovorjen datum, prav tako vem, da naju pogreša in  se sprašuje, kako sva, če je mami že rodila, je doma vse v redu …

Mami je ostala še nekaj dni v bolnici, mene pa je čuvala teta. Ko so izvedeli veselo novico, so mi v šoli vsi čestitali. Celo Sabina, a le na hitro, nato pa je šla. Sedaj sem prvi na šoli, ki ima polbrata. Bližajo se počitnice! Komaj čakam. Odločil sem se, da bom med počitnicami hodil na nogomet. Gre mi dokaj dobro. Tone me je veliko naučil. Dnevi brez njega so težki. Počasi sem že kar besen od vsega tega čakanja in razmišljanja.

 

SLAŠČIČARNA

Juhej! Šolsko leto je pri koncu. Razred sem naredil s štirkami z berglami, saj so bili učitelji seznanjeni s situacijo, v kateri sem se znašel, zato so mi najverjetneje pogledali skozi prste. Sabina je bila odlična. Zadnji šolski dan smo se z razredničarko odpravili v slaščičarno blizu šole. Med potjo sem se pogovarjal z Markom.

»Daj, Jure, potrudi se že in spravi skupaj opravičilo za Sabino. Vidim, kako jo gledaš in da ti je všeč!« mi je rekel. Razjezil me je.

»Utihni, ni mi všeč. In kdo pravi, da se ji moram jaz opravičiti?« sem mu jezno odvrnil.

»Jure, ti že veš, kaj moraš storiti,« je dejal in hitro odšel do vitrine s slaščicami. Res sem vedel, kaj moram storiti. Moral bi se ji opravičiti, a sem enostavno preponosen, da bi ji priznal, da nisem imel prav. Opravičila mi nikoli niso šla dobro od rok. Ko bi bil vsaj Tone tu. On bi mi pomagal z nasveti ter me zagotovo spravil iz te godlje. Tudi jaz sem se odpravil k vitrini. Vse te vrste tortic in peciva! Kar sline so se mi cedile. Na drugi strani vitrine je stala Sabina. Videla je, kako se mi cedijo sline in se mi nasmehnila. Ah, če bi ravnal prav, bi bila sedaj že morda moja punca, tako pa sva skregana, ker je bilo mene sram, da bi naju malo zafrkavali. Naročil sem si sok in kremno rezino, Marko pa kar tri različne tortice. Pri odhodu mi je rekel, naj se zresnim in naj neham širiti negativno energijo.

»Kako je bilo danes v šoli?« me je vprašala mami, ko sem prišel domov.

»Nič posebnega,« sem ji s povešeno glavo odvrnil in se namenil v sobo.

»Prav, ne bom silila vate, a sem tu, če potrebuješ pogovor,« je še rekla. Te dni mi ni bilo čisto nič do pogovorov. Najraje sem v tišini premišljeval. Ležal sem na postelji. Razmišljal sem, kaj je z mano. Zadnje čase sem postal tako negativen in vse mi je šlo narobe. Negativne misli so se kar množile. Pomislil sem, če se bo Tone sploh kdaj vrnil.

 

ODRINJEN

»Hej, mami, me pelješ na nogomet?« sem jo vprašal nekega dopoldneva. Brez odgovora.

»Mami, si tam?« sem jo še enkrat poklical.

»Ne deri se tako glasno, Jure, Aleksa boš prebudil! Komaj sem ga uspavala!« mi je zelo grdo odgovorila.

»Že prav. Torej me sedaj lahko pelješ na nogomet?« sem jo vprašal ponovno, tokrat bolj potihoma.

»Žal ne morem. Dojenček ne more biti brez varstva, narediti moram še kosilo, kasneje previti Aleksa in ga spet nahraniti …« mi je odvrnila.

Razočaran sem šel nazaj v sobo. Pa saj dojenček lahko počaka. Ta malček kar naprej jé. Kako je to mogoče? Mislim, da to ni zdravo. Potem pa še vso to previjanje in te reči. In ko podre kupček, je mami vsa presrečna.

»Kupček je podrl!« se dere. Me res zanima, kaj bi bilo, če bi jaz podrl kupček za mizo ali pred obiski. Okregala bi me, kako neolikan sem in naj se to ne ponovi več.

In zdaj ne more odšteti teh ubogih 15 minut, da bi me peljala na nogomet. Morda bom pa nekoč profesionalni nogometaš. A če bo šlo tako naprej, ne bom imel uspeha v tej karieri. 

»Mami?« sem naslednji dan poklical mamico. Tokrat čisto tiho, da kje slučajno ne bi zbudil bratca. To bi bil pravi kriminal!

»Kaj je, Jure?« me je vprašala.

»Nič, mislil sem, da bi me, če imaš čas, peljala na nogomet,« sem jo lepo vprašal. Dodal sem še:

»Prosiiiiiiiiim!«

»Trenutno ne morem. Nimam časa, poskrbeti moram za Aleksa, umazano perilo …« je rekla. »Saj ni tako daleč, če se odpraviš peš, boš v slabe pol ure tam,« je dodala. Peš ja, pa kaj še, v teh časih, ni govora.

Spet mi je to naredila. Aleks bo postal prav razvajen. Saj ne gre samo za nogomet. Za nič več nima časa. Le še za malčka, postal je središče vesolja. Odkar je prišel, vedno potegnem kratko!

»Nisi menda ljubosumen?« me je vprašala mami.

»Jaz? Kje pa! Zakaj bi bil ljubosumen?« sem na hitro povedal. No ja, pa saj res nisem ljubosumen, samo ni mi všeč, da se vse vrti okoli njega.

»No, vedi, da karkoli se zgodi, vaju bom imela vedno isto rada,« je odvrnila. Kako tolažilno! Sedaj bi se pa moral kar nemudoma počutiti bolje ali kaj? Ne vem, res ne vem, če sem bil pripravljen na bratca. Tone bi me zagotovo razumel. Sem prepričan, da bi me on z veseljem vozil na treninge. Pa ga ni!

 

RDEČA KAPICA

Sedaj, ko ni bilo šole, sem imel več prostega časa zase. Sobotno popoldne se je počasi prevešalo v večer. Vračal sem se z igrišča. Zamudil sem se dlje, kot bi se smel. Na poti sem brcal kamne in gledal v tla. Nikogar nisem pozdravil ali ga vsaj pogledal, tako sem bil zamišljen. Ni se mi še dalo domov, zato sem se odpravil k majhnemu jezeru, ki je bilo sredi vasi. Tam so bili najstniki,  starejši od mene. Sedeli so ob jezeru in kadili. Nedaleč stran od njih je ležala prazna steklenica od žganja. Vedel sem, da je njihova, saj je okolica ob jezeru vedno lepa, okoli jezera ne ležijo smeti, sploh pa ne kakšne prazne steklenice. Obrnil sem se in hotel oditi, saj sem zaslutil težave. Eden od fantov me je hitro ogovoril:

»Pozdravljen, mladenič. Kaj te prinaša v naše malo kraljestvo?«

Slišati je bilo, kot da ni čisto pri sebi.

Nič nisem odgovoril in sem odhitel stran. Poznal sem ljudi tega kova, zato raje nisem imel opravka z njimi.

»Kaj pa ti je, da si tako zadihan?« me je vprašala mami, ko sem prišel domov.

»Nič, samo … skrbelo me je za Aleksa, zato sem prišel domov, kakor hitro sem mogel.«

Niti sam ne bi nasedel temu. A mami je imela druge skrbi, zato se ni obremenjevala še s tem. Na to, kar se je zgodilo, sem kaj kmalu pozabil.

Naslednji teden se mi ni dalo nikamor. Kadarkoli je zazvonil zvonec, sem ves vesel stekel k vratom v upanju, da se je končno vrnil Tone. Vedno znova sem bil razočaran. Bili so vsi drugi, le njega ni bilo.

»Mami, morda veš, kje bi bile kakšne sladkarije?« sem nekega popoldneva vprašal mamico.

Preiskal sem vse predale, a niti sledu o kakšni slaščici.

»Mami!« sem spet zaklical.

»Kje so slaščice?!«

»Poglej v predale, če jih ni, jih je pač zmanjkalo!«

Ne, ni jih, sem sam pri sebi rekel. Obiski so krivi, vse slaščice so nam pojedli.

»Lahko greš v trgovino in kupiš sladkarije!« mi je predlagala mami.

»Tudi jaz potrebujem nekaj malenkosti,« se je spomnila. Zunaj je pihalo in tu pa tam se je že pojavila kakšna kaplja.

»Pa toplo se obleci, hladno je!« je še zavpila. Na hitro sem si oblekel jakno in si na glavo nadel rdečo kapo. Ni minilo dolgo, ko sem se že vračal iz trgovine. Upal sem, da sem kupil vse. Spet so mi misli zajadrale k Tonetu in postal sem žalosten.

»Kam pa kam, Rdeča kapica?« sem kar naenkrat zaslišal glas. Izza vogala so se prikazali najstniki, ki sem jih videl prejšnji teden.

»Domov!« sem rekel in šel dalje, a so mi sledili.

»Zakaj si pa tako otožen?« me je vprašala punca med njimi.

»Ah, nič ni. Lahko grem zdaj domov?« sem rekel, a so mi še vedno sledili.

»Pa saj ti ne bomo nič storili. Mi že nismo taki. Povej, kaj te muči, morda ti bomo pa lahko svetovali,« je s prijaznim glasom rekel eden izmed njih. Pot so nadaljevali z mano in se še naprej prijazno pogovarjali. Ni me jih bilo več strah, ne vem, kako sem jih včeraj videl v taki luči, najbrž je bila kriva tista prazna steklenica. »Kje pa piše, da je bila njihova?« sem sam pri sebi razglabljal. Čez čas sem se le odločil, da jim povem. Komu pa naj, če ne njim? Čeprav ne vem, ali jim je res verjeti. A bil sem tako osamljen in moral sem se nekomu zaupati.

»Moj očim je šel na misijo in pustil naju z mamico ter novorojenega bratca, ki mi jemlje vso pozornost!« sem jim povedal.

»Joj, najbrž ti je res grozno!« so rekli, čeprav se ni slišalo tako hudo.

»Veš, tudi mene je oči zapustil in natančno vem, kako se počutiš,« je rekel nekdo. Nisem mu čisto verjel, a bi bilo lepo, če bi me nekdo razumel.

»Torej praviš … kako si že rekel, da ti je ime?« me je vprašal najstarejši. Videti je bil kot glavni med njimi.

»Jure sem,« sem bil dovolj neumen, da sem mu povedal.

»Se pravi, Jure, praviš, da je tebe, bratca in mamo očim zapustil?« je govoril, a sem ga prekinil.

»Saj pride nazaj!« sem z nasmeškom na obrazu rekel.

»To ni važno. Če bi vas imel očim kaj rad, vas sploh ne bi zapustil in bi ostal z vami. Morda pa se noče vrniti, ker mu je lepše brez vas,« je še dodal.

O tem nisem nikoli razmišljal na ta način. Kaj pa, če se Tone res zanalašč ni vrnil? To možnost sem kmalu ovrgel, saj sem vedel, da naju je imel neizmerno rad. Nisem razumel obveznosti, ki jih nosi vsaka služba, določene pa še posebej, zato sem v tistem trenutku res mislil, da bi vseeno lahko ostal doma z nama, on pa je kar šel.

»Lahko ti pomagamo!« se je oglasila punca.

»Kako le, saj sploh ne veste, kako hudo mi je,« sem jim odvrnil. Res je, nihče si ne more predstavljati, kako mi je in kaj sem doživel.

»Da ne, ha ha. Vsakemu od nas se je že zgodilo kaj hudega. A mi se s tem ne obremenjujemo tako zelo.«

»Zakaj, mar nimate radi prijateljev in sorodnikov? Kaj je lahko takega, kar vam olajša breme?« sem silno želel izvedeti.

»Kot vidiš, smo vsi tu kadilci. To je že pol poti, kako preboleti hud dogodek,« so rekli in eden od njih je že izvlekel novo škatlico cigaret ter zavojček nečesa, kar mi ni bilo poznano. Škatlico je pomolil pred mene in čakal, da vzamem ven cigareto.

»Daj, poskusi eno!« mi jo je molil pod nos ta glavni. V srcu in glavi mi je razbijalo. Vedel sem, da ne smem, a njihovo prigovarjanje je bilo vse glasnejše. Na trenutek sem si rekel, da nimam kaj izgubiti, morda se bom pa potem res počutil tako dobro kot oni. Oni že vedo, saj so mi povedali, da so bili v podobni situaciji kot jaz. Ko sem se tako odločal kaj naj naredim, sem se spomnil pridige, ki sta mi jih dajala Tone in mami. Govorila sta, naj ob takih trenutkih zaupam vase in ne popustim, moram se odločno upreti in reči ne. To sem ta dan tudi storil.

»Ne, kar sam jo imej!« sem odločno zakričal.

Tega res niso pričakovali. Nekdo izmed njih je nato rekel:

»Pustimo ga, nima pojma, kaj je dobra družba!«

Nisem se več menil za njihove besede, saj sem hitro ugotovil, da so me hoteli zvabiti v past. Če bi bil Tone tukaj, bi jim že pokazal. Odšel sem domov, ponosen nase.

 

PISMO

Doma sem videl mamico, kako pregleduje pošto. Po navadi ni nič pametnega, le reklame z vsemi zavajajočimi popusti. Šel sem k njej in pogledal, če je med pošto kaj »pametnega«. Zagledal sem pisemsko ovojnico z nenavadno znamko. Dal sem jo mamici.

»Jure, Tone nama je pisal!« je rekla vsa navdušena in poskakovala od veselja. Tudi jaz sem bil vesel, da se je po nekaj mesecih končno oglasil. Ko je odprla pisemsko ovojnico, je bil v njej priložen listek, namenjen samo meni. Dala mi ga je in me pustila samega. Pisalo je:

 

Dragi Jure!

 

Najprej naj se ti opravičim, ker se nisem mogel vrniti na dogovorjen datum. Veš, misija se je žal močno zavlekla, tega tudi jaz nisem pričakoval. Upam, da razumeš, da na to nisem imel vpliva in se ne jeziš name. Zadnje mesece je bilo tukaj naporno, a je kljub temu vse v redu. Zelo težko mi je, ker sem zamudil Aleksovo rojstvo in veliko časa, ki bi ga lahko preživeli skupaj. Zdaj mora biti star že kakšen mesec, upam, da je bilo vse v redu. Me prav zanima, če mi je kaj podoben.

 

Pogledal sem v voziček in v bratcu prvič zares videl Toneta. Vse majhne zamere, ki sem jih gojil do malčka, so v tistem trenutku izginile. Solze sreče so se mi nabirale in bral sem naprej:

 

Čeprav je bilo včasih težko, so mi misli nate, na dom in mamico vedno znova polepšale dan. V teh mesecih sem te zelo pogrešal, saj veš kako rad te imam. Če bo vse po sreči, se vrnem čez nekaj dni.

P. s.: Pazi na bratca.

Tone

 

Bil sem neznansko srečen. Obrisal sem si solze in poklical mamico.

 

UPANJE UMRE ZADNJE

Zadnje čase večkrat pazim na Aleksa, mamica pa se posveča drugim opravilom. Oba pogrešava Toneta, čeprav se vrne že čez nekaj dni. Aleksa velikokrat vozim zunaj v vozičku. Prav ljubek je. Nekega dne sem opazil, kako se mi je nasmehnil. Nasmehnil sem se mu nazaj. To sem povedal mamici, a mi ni verjela, čeprav sem prisegal, da je res. Saj ni pomembno, jaz vem, da se je nasmehnil samo meni in to prvemu.

»Jure, pridi, kosilo je na mizi,« me je poklicala mami.

»Že grem,« sem rekel in jo vprašal, če ji kaj pomagam.

»Samo poglej, če Aleks še spi,« me je poprosila.

Čisto potihoma sem šel v sobo in videl, da trdno spi. Še tišje sem šel nazaj, da se bratec ne bi slučajno zbudil. Sedel sem za mizo. Ravno ko sem ji začel pripovedovati o nekem novem filmu, ki bo kmalu na ogled v kinu, je zazvonil zvonec. Z mamico sva se spogledala. Oba sva vedela, kdo je prišel. Brez besed sem stekel k vratom, kolikor so me nesle noge, in jih hitro odprl.

»Tone!« sem vzkliknil na ves glas. Objem sem ga tako močno, da sem ga skoraj podrl na tla.

»Vrnil si se, zelo sem te pogrešal!« sem skoraj zajokal.

»Seveda, saj sem ti obljubil!«

»Si morda dvomil?« me je vprašal malo za šalo, malo zares.

Ogromna skala se mi je odvalila od srca. Tone se je končno vrnil. V tistem trenutku so izginili vsi strahovi in vsi dvomi, bil sem srečen. Velikokrat mi je bilo hudo in v vsem tem času, ko sem ga pogrešal in razmišljal o njem, sem imel upanje, da je z njim vse v redu in ga bom kmalu spet videl. In prav to upanje mi je pomagalo prebroditi težke mesece, ki so se vlekli v neskončnost.

Prišla je tudi mami in ga objela. Zatem je šel Tone hitro pogledat Aleksa, dolgo ga je občudoval. Še pozno v noč sem Tonetu pripovedoval o vsem, o gospe Fridi, Sabini, o Aleksu in o sumljivi družbi. Bil je ponosen name, ker se nisem pustil premamiti, ko so me tisti najstniki poskušali zavesti s cigaretami. Svetoval mi je tudi glede Sabine. Rekel mi je, da se moram vesti kot pravi moški in se ji iz srca opravičiti.

Naslednje jutro sem se odpravil k Sabini s šopkom rož, ki sem jih nabral doma, in s čokolado. Vrata je odprla njena mama.

»Dober dan, je morda Sabina doma? Rad bi se ji opravičil,« sem vprašal.

Pogledala me je malce čudno, verjetno ji je Sabina vse povedala, in mi rekla:

»Da, doma je. Vstopi!«

Hitro sem stekel noter in poiskal Sabino.

Zmedeno sem rekel:

»Sabina, razmislil sem o vsem in prišel do zaključka, kako neumno sem se vedel. Moram ti priznati, da me je bilo sram, da bi drugi mislili, da sva par, če bi se našemila, kot si predlagala. Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi tvojo ponudbo takoj sprejel, ker mi je sedaj vseeno za zbadljivke. Oprosti.«

Sabina me je brez besed objela.

 

 

KO SPET VZIDE SONCE

Ponovno je vse kot prej, le Aleksa pridno raste in veliko pojé. Pogosto pazim nanj, pomaga mi tudi Sabina. Spet se veliko druživa in sva dobra prijatelja, mogoče bova nekega dne celo kaj več. Tonetu ne bo več treba hoditi na daljše misije, saj je sprejel drugo službo, da bomo lahko čim več časa preživeli skupaj. Skupaj smo srečni in težki meseci so le še preteklost …

Nekega poletnega jutra me je Tone zbudil zelo zgodaj. Spraševal sem se, zakaj. Pomel sem si oči in ga vprašal:

»Se je kaj zgodilo«

»Ne, ne, vse je v redu, nekaj bi ti rad pokazal,« mi je odgovoril. Prikimal sem mu. Na hitro sem se oblekel in mu sledil na bližnji hrib. Ko sva prispela, je sonce ravno začelo vzhajati.

Pogled na vzhajajoče sonce je bil čudovit.

»Prelepo je!« sem bil navdušen.

Tone se je obrnil k meni in mi rekel:

»Veš, Jure, v mesecih, ko sem bil odsoten, sem vsako jutro ob sončnem vzhodu mislil nate in ti zaželel dobro jutro.«

Njegove besede so me ganile.

»Ko bi vedel, kako zelo sem te pogrešal, oči« sem mu rekel in ga takrat prvič poklical oči.

»Rad te imam,« sem še dodal in ga objel.

»Tudi jaz te imam rad, sin,« mi je odgovoril in skupaj sva gledala sončni vzhod.