Glasovalna številka: PR143

Ida Ramovš

KAJ POMENI MIR

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

25. december – kristjani takrat praznujejo božič, jaz pa svoj rojstni dan. Prav na božični dan  leta 1977 pa sem se v takrat še skoraj od sveta odrezanih azerbajdžanskih hribih rodila jaz. Starši so mi dali ime Mirjam, pišem pa se Aronson – seveda po očetu. Rodila sem se v judovski družini, mami Klari in očetu Simeonu.  Pridružila sem se sestrama Leili in Sofiji. Čez slabo leto se nam je pridružila sestrica Laura, dve leti kasneje pa še dvojčka Abraham in Izak. V cvetočem mesecu maju leta 1973 se je rodila še mala Gita. Spomnim se babičinih pripovedovanj: leta 1941 sta prek dedovega prijatelja v Sarajevu (smo namreč sarajevski sefardi)  prišla v Erevan. Pozneje sta se preselila v hribe zaradi sovražnosti Erevančanov. Babica Nina, po očetovi strani, nam je pripovedovala podobno, le da sta z dedom pripotovala iz Beograda, saj sta se že prej preselila iz Sarajeva. Moji starši so se spoznali v Erevanu med študijem. Pozneje so se morali preseliti nazaj v hribe na severu. Najbolje sem se vedno razumela z leto mlajšo Lauro, skupaj sva se vedno zabavali. Še vedno se čudim, kako je naša majhna judovska skupnost preživela vojno v teh oddaljenih hribih. Vsi so našo skupnost potem namreč naravnost sovražili. V vasi je bila sinagoga, vendar so nam jo uničili, tako smo se zbirali v večjih hišah. Naša družina ni bila tako revna, pa tudi najbolj bogata ne. Vse naše težave so se začele prav z vojno: v vasi. Pred vojno smo se družili med sabo vsi, tako Armenci kot Azerbajdžanci in Judi. Ampak ko se je začela vojna, so naši največji sovražniki postali prav vaščani. A v vasi je bila tudi prijazna vaščanka, gospodična Olga, ki nam je pomagala pri učenju, včasih pa nam je povedala tudi kakšno zanimivost o naših prednikih. 

Živeli smo dokaj skromno, a živeli smo: iz dneva v dan, iz meseca v mesec in celo iz leta v leto. Vse do tistega groznega dne. Prišlo je do vojne, saj se je Republika Artsahk hotela osamosvojiti. Starši in drugi Judje so to že kar nekaj časa pričakovali. Na začetku je še nekako šlo, potem pa je postalo peklensko, predvsem zaradi prihoda azerbajdžanske vojske. Nekega dne so vdrli v vas. Zbrali so nas na trgu. Ker so od oblasti na silo dobili podatke o nas, so nas poklicali v različne skupine: prvi so bili Azerbajdžanci, drugi Armenci in zadnji mi, Judje. Oblastem so ukazali: poveličujte Azerbajdžance, ne posvečajte se preveč Armencem in zaničujte njih – Jude. Judje smo se zgrozili. Verjetno je bilo nekaterim vaščanom lažje, da so nas še bolj zaničevali. Gospodična Olga nam je še naprej pomagala po svojih močeh. A stanje se je slabšalo. Postajalo je vedno huje. Na koncu nismo več mogli hoditi v šolo. Zavedali smo se namreč, kako pomembno je izobraževanje. Po svojih močeh so nas izobraževali starši, malo so pogledali po učbenikih in delovnih zvezkih in tako smo za silo utrjevali svoje znanje. Nekega jutra pa, ko smo bili že vsi zbrani pri zajtrku, le mala Gita je še manjkala, smo zaslišali: »Pridite, pridite.« Bila je Gita. Seveda smo vsi stekli za njo ven. Tedaj pa smo jo zagledali, na vratih je bila Davidova zvezda. Vse je spreletel srh, kajti vedeli smo, kaj to pomeni. Ožigosali so nas.  Zakaj? Ker smo Judje. Le mala Gita se ni zavedala, kaj se dogaja, zato sta jo Leila in Sofija odpeljali v hišo. Laura, Izak, Abraham in jaz smo jim šepetaje sledili. Mati in oče sta ostala zunaj. Mamo je namreč zajela panika, oče pa jo je hotel pomiriti, kar mu je na koncu tudi uspelo. Ko se je oče vrnil iz hiše, ki je takrat imela vlogo sinagoge, nam je povedal, da je pri drugih družinah iz naše skupnosti enako. Kmalu si nismo več upali iz hiše. To se je kmalu zgodilo tudi z Armenci in celo nekaterimi Azerbajdžanci. Kmalu se je začelo govoriti, da bodo nas Jude in Armence izgnali, a kam? Neke noči, ko sva se z Lauro odpravili v kuhinjo po vodo, sva slišali očeta in mamo, ki sta se pogovarjala. Obstali sva pred vrati in slišali, da sta govorila, da če bo šlo tako naprej, bomo stradali. Zaskrbljeni sva hitro smuknili nazaj. Naslednje jutro sva o sinočnjem pripetljaju povedali še sorojencem, strinjali so se z nama. Tega zagotovo nočemo. Mala Gita tega seveda ni slišala, saj nas ne bi razumela. Nekaj dni zatem so nam starši naročili, naj spakiramo. Še z dvema judovskima družinama naj bi odšli v našo pradomovino Španijo, k očetovemu bratrancu. Tako smo se odpravili. Vendar še preden smo lahko zapustili domačo »občino«, smo morali podkupiti kar nekaj azerbajdžanskih uradnikov. Sicer smo na poti naleteli še na nekaj dodatnih ovir na mejah, vendar smo na skromno letališče v Erevanu le prišli srečno. Na letališču smo se ločili, mi smo se odpravili v Španijo, Papovi v Francijo in Salinovi v Luksemburg. A na letališču smo doživeli nekaj najbolj peklenskih minut v našem življenju. Mala Gita je izginila! Vsi smo bili panični, posebej mama. Iskali smo jo in zagnali vik in krik. Ko smo zagledali azerbajdžanskega vojaka, smo vedeli – to je konec. Pa je bil res? Ne,  očitno ne. Vojak je bil pač v uniformi, a zakaj je bil tukaj? Tega ne bomo nikoli izvedeli. A vendar, kje je Gita?  Očitno se je revica izgubila, a ravnala je pametno, na koncu jo je k nam pripeljala prijazna stevardesa. Ampak smo zamudili letalo? Hitro smo vprašali eno od stevardes. Ne, manjkala je še minuta. Čakala nas je še minuta panike, teka in negotovosti. A nazadnje smo letalo ujeli. Med potjo smo se spominjali. Vsak po svoje, a vsak je tudi vedel, da se nazaj verjetno ne bomo več vrnili. Jaz sem se spominjala, kako je bilo v naši vasi pred vojno, kako smo sodelovali. Celo kako so različne kulture lepo sobivale med sabo. Otroci smo se igrali skupaj ne glede na to, ali smo bili judovske, armenske ali azerbajdžanske krvi. Tudi v šoli nam je bilo skupaj zelo lepo, med nami tudi tam ni bilo razlik. Ko pa so v vas prišli vojaki, se je vse spremenilo. Če smo šli na sprehod izven vasi, še ni bilo tako hudo, a vseeno je kdaj pa kdaj kdo rekel besede, kot so: prav je, da gredo in naj se ne vrnejo več. Ko pa smo šli čez vas, v šolo ali trgovino, so nas zasmehovali, češ Judje gredo, pogrnite jim preprogo, da si ne umažejo zlatih čeveljcev. Ko nas je Leila nekega dne branila pred eno od takih opazk, je utrpela poškodbo. Vse to samo zaradi politike. Vsi smo se spraševali, zakaj smo krivi mi, navadni otroci? A kdo bi vedel. Na taka vprašanja nihče od nas ni poznal odgovora. Gita se mi še vedno smili, ker se je svoje domovine spominjala kot zelo nemirne in konfliktne dežele. Naenkrat se je zaslišal stevardesin glas. Srečno smo prispeli v Španijo, natančneje v mesto Pamplona. Končno smo po dolgih mesecih vojne okusili vonj miru, kot sva se izrazili medve z Lauro. Na letališču nas je pričakal očetov bratranec Salomon. Dokler nismo našli svojega stanovanja, smo nekaj dni mirno bivali pri njegovi družini. Našli smo lepo, prostorno in čisto stanovanje. Tu je bila judovska skupnost malo večja in tudi meščani smo si bili enakovredni. Leila in Sofija sta šolo kmalu zaključili, mala Gita pa je šele prestopila šolski prag. Leila je tako postala inženirka gradbeništva. Tudi Sofija je kmalu postala pediatrinja. Jaz pa sem se odločila, da postanem pravnica in zgodovinarka. Kmalu sem spoznala Danijela, ki je bil Jud. Čez nekaj časa se je Laura odločila, da bo postala slikarka, saj je bila za slikanje vedno zelo nadarjena. Abraham se je odločil, da gre študirat kemijo v ZDA, Izak pa se je odločil, da bo postal finančnik. Najmlajša Gita pa je skrbela za starše in obenem študirala oblikovalstvo. Vse je potekalo lepo in prav, vsi smo bili srečni. Nekega dne pa so mi sporočili, da moram v svojo rojstno vas, da bi predavala o zgodovini Republike Artsakh, predvsem pa, da bi sodelovala v sodnem procesu proti nekdanjemu vodji upornikov, kot smo jih imenovali. Čeprav me je družina spodbujala, celo Abraham je skoraj pripotoval iz Amerike, mi je bilo težko, a kaj sem hotela. Delo je pač delo. Odšla sem. Ko sem prispela, so me vsi iskreno pozdravljali, kar me je zelo presenetilo. Najprej sem na lokalni šoli imela predavanje. Seveda sem pozdravila gospodično oziroma zdaj gospo Olgo. Tudi  dopisovali sva si. Povedala mi je, da se je večina vaščanov za svoja dejanja med vojno zelo pokesala.  Bližal se je ponedeljek, dan sodnega procesa, dan, ko sem morala nazaj v Erevan. Kar težko mi je bilo oditi, saj so me vaščani tako lepo sprejeli. Vsi so  nestrpno pričakovali ponedeljek,  razen mene, saj sem vedela, da mi bo to vzbudilo zelo neprijetne spomine. Ko sem kot tožilka prvič vstopila v dvorano, sem ga prepoznala, bil je iz naše vasi, a takrat še ni bil tako imenovani vodja uporniških Azerbajdžancev. A ni se mi zdel zloben. Vsi pravijo, da imam čut za zločince in on ni bil zločinec. Tudi obnašal se ni kot zločinec. Med sojenjem sem ga ves čas spremljala. To noč nisem spala dobro, preganjal me je občutek, da bom za zapahe spravila nedolžnega človeka in tega nisem hotela, niti najmanj. Ko sem naslednje jutro govorila s svojo družino, so mi rekli, naj opravim svoje delo, vsi so bili kar naenkrat zelo maščevalni. Leilo sem še razumela, ampak Gita. Le starši in Danijel so me prepričevali, da moram storiti, kar mi narekuje srce. Upoštevala sem jih. Takoj sem se odpravila na sodišče. Zaslišala sem ga. Moji sumi so se potrdili. Povedal mi je, da so ga v igranje vodje prisilili,  izdal mi je tudi ime pravega vodje. Po štirih urah negotovosti sem prejela telefonski klic, da so pravega vodjo prijeli. To sem seveda takoj sporočila v Španijo. Vsi so bili veseli, da mi je uspelo. Celo moje sestre in brata so priznali, da so se motili. Naslednji sodni proces je potekal čez natanko teden in tri dni. Bila sem vesela in hkrati ponosna nase, da mi je uspelo odkriti takega kriminalca. Ta občutek sem najbolj občutila, ko sem ga videla. A čudno se mi je zdelo, da čeprav bi moral biti obupan, je bil videti zelo optimističen. Le zakaj? To sem izvedela že čez nekaj minut, na način, ki si ga ne bi želela nikoli izkusiti. Ko se je začelo sojenje, sem bila ponosna nase, oblivalo me je, čutila sem  strah, strah za svoje življenje. Kar naenkrat je obtoženec vstal in izza pasu izvlekel pištolo. Žal sem se tega prepozno zavedla. To je zadnje, česar se spominjam.  In pa, da sem ležala v snežno beli sobi, bolniški sobi. Naenkrat sem ob sebi zagledala Lauro, potem Danijela in nazadnje še mamo. Vsi so bili presenečeni, ko sem se zbudila. Vsem sem zastavljala vprašanja. Danijel mi je povedal, da sem bila tri tedne v komi in da je v Erevan prišla vsa moja družina, tudi Abraham iz ZDA. Na vrsti je bila Laura. Povedala mi je, da je sojenje prevzel drug tožilec in da je vodja vse priznal, mislil je, da bo lahko pobegnil, vendar mu ni uspelo.  Poleg tega se mi je tudi sodišče zahvalilo za moj trud. Mama pa mi je še povedala, da bom kmalu okrevala. Tako je tudi bilo. Kmalu smo se odpravili na družinske počitnice na francosko Korziko.  Tam sem veliko premišljevala. Kaj mi je prinesel moj zadnji primer? Žalost in nesrečo? Zadoščenje želje po maščevanju? Ali zadovoljstvo, ker skupina  azerbajdžanskih upornikov verjetno ne bo nikoli več nikomur škodila? Odločila sem se za zadnje. Ker azerbajdžanski uporniki ne bodo nikomur več škodili – jemali njihovih življenj, hiš, ločevali družin, ščuvali ljudstvo proti ljudstvu, soseda proti sosedu, očeta proti sinu …

Le tisti, ki zaradi nasilja, sovraštva, nemirov in vojne izgubijo nekoga, ki ga imajo radi, ali živijo v strahu za svoje življenje in življenje najdražjih ali pa morajo celo zapustiti svoj dom, samo tisti znajo resnično ceniti mir.

A kaj nam pomeni beseda MIR? To ni samo čas brez vojne. Mir se začne že pri meni ali tebi. To pomeni, da ne škodimo drug drugemu in nismo nasilni, ne spodbujamo sovraštva proti drugim, se nikomur ne posmehujemo, ampak pomagamo drug drugemu.

Torej – če ne moreš nekomu pomagati, ga pusti pri miru, ne delaj mu škode.