Glasovalna številka: PR145

Anže Kostanjevec

SPOZNAL SEM RESNICO

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

V majhni hiši poleg bloka se je pred osmimi leti rodil Mihec. Danes je nedelja, najdaljši dan v letu in Mihec bo praznoval svoj osmi rojstni dan. Ko je zjutraj Mihec vstal, sta ga že poleg postelje čakala mama in oče, v rokah pa sta imela darilo. Hitro je vstal, odprl veliko škatlo, dobil je modro-črn avtomobil na daljinsko vodenje, ki si ga je že od nekdaj želel. Hitro se je preoblekel, pojedel polovico zajtrka in stekel na dvorišče in se začel igrati z avtomobilčkom. Mislil je, da dan ne more biti boljši. Pred hišo je ustavil črn avtomobil z zatemnjenimi šipami, iz njega pa sta izstopila dedek in babica. V rokah sta držala darilo. Hitro je stekel in ju objel, onadva pa sta mu čestitala za rojstni dan in zaželela vse najboljše. Kmalu sta na dvorišče pritekla mama in oče, skupaj so se pogovarjali. Mihcu je kmalu začelo postajati dolgčas, zato se je odpravil k svojemu prijatelju Roku, da mu je pokazal svoj novi avtomobilček. Igrala sta se z avtomobilčkom, se lovila in potepala po bližnjem gozdu. Malo pred enajsto dopoldne sta Mihca poklicala starša, naj pride domov, saj so se z babico in dedkom odpravili na kosilo v bližnjo restavracijo. Mihec je jedel dunajski zrezek s popečenim krompirjem, ostali pa ribe. Za sladico je dobil še velik kos čokoladne torte. Kmalu zatem so se odpravili domov, kjer so jih že čakali sorodniki in prijatelji, saj je Mihec imel rojstnodnevno praznovanje. Dobil je veliko daril, od oblačil, igrač, sladkarij … Praznovanje je trajalo dolgo v noč. Okoli šeste ure je mama prinesla veliko torto, ki je bila pol čokoladna in pol jagodna. Vsi so se dobro posladkali. Kmalu po osmi uri zvečer je Mihec postal zaspan, zato se je odpravil v kopalnico, kjer se je na hitro oprhal in umil zobe. Sit je bil še dosti, saj je pojedel veliko slaščic, zato se je kar odpravil v posteljo. Od utrujenosti je hitro zaspal. Slavje je trajalo dolgo v noč. Okoli polnoči je Mihca zbudilo kričanje. Stekel je proti kuhinj, od koder je zvok prihajal. Videl je, kako se mama in oče prepirata. Odpravil se je nazaj v posteljo, saj je bil navajen, da se neprestano prepirata zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Ni mogel zaspati, saj se je spraševal, če je morda on kriv za prepir in če se bosta starša pobotala. Zjutraj ga je ob postelji pričakal samo oče, ki je imel rdeče oči in mu ni ničesar rekel. Zato je Mihec vstal, se oblekel in stekel v kuhinjo, kjer je na ves glas poklical mamo. Vendar ni dobil odziva, poklical je še enkrat. Nič. Nobenega glasu. Stekel je v sobo in očeta vprašal, kje je mama. Oče mu je zajecljal, da je šla že zgodaj v službo in da pride, ko bo on že spal. Hitro je pojedel zajtrk, zavihtel torbo na ramo in odhitel v šolo. Šola je bila oddaljena samo kakih tristo metrov, zato se je odpravil peš. Pred sosednjim blokom so ga že čakali prijatelji. Imel je veliko prijateljev, ampak le štirje so mu bili najbolj pri srcu. To so bili Rok, ki je bil njegov sosed in je bil leto starejši, Tine je bil v istem razredu kot on, Janez je bil Rokov brat in je hodil v sedmi razred, Jure pa je hodil v isti razred kot Mihec in je bil doma v sosednjem bloku. Skupaj so se odpravili v šolo in odhiteli vsak v svoj razred. Ure so se vlekle pozno v popoldan. Po končanem pouku so se dobili na igrišču, kjer so skupaj igrali nogomet. Čas je mineval, dokler ni Mihcu spodrsnilo na travi in je padel na desno roko. Ob padcu si je zlomil kost in se tako močno udaril v glavo, da je zgubil zavest. Prebudil se je šele v bolnišnici. Ob sebi je imel zaskrbljenega očeta, ki ga je milo gledal, kot da bi mu hotel povedati nekaj pomembnega. Kasneje je v sobo vstopil zdravnik in Mihca začel spraševati, kako se počuti. Povedal mu je, da dobro, vendar da ga bolita glava in roka. Šele takrat je opazil, da ima roko v mavcu in glavo povito s povoji. Vprašal je zdravnika, kaj se je zgodilo. Zdravnik ga je potolažil in mu povedal, da bo čez nekaj dni vse dobro. Mihec je čez tri dni zapustil bolnišnico.

Sprva je moral paziti na roko, potem pa se je že lahko prosto gibal. Vprašal je očeta, kje je mama, saj jo potrebuje ob sebi, on pa mu je s hlipajočim glasom rekel, da je odšla zgodaj v službo in da pride domov, ko bo on že spal. Dnevi so minevali. Mame pa kar ni bilo in vsakič, ko je očeta povprašal po njej, mu je vedno povedal, da se bo vrnila ponoči, ko bo že spal. Pa ni bilo tako. Mihec je vedel, da mu oče prikriva.

Tako so minevali dnevi in celo leta.

Ker je danes Mihec dopolnil že petnajst let, ni več mali fantiček, ampak Miha, tako so ga tudi klicali. Okoli tretje ure popoldan pa je pri vratih pozvonilo. Miha je odšel pogledat, vendar ni bilo nikogar, le darilo in pismo ob njem. Začel je odpirati darilo in zagledal je knjigo in lešnikovo čokolado. Na pisemski ovojnici je bilo napisano njegovo ime, počasi ga je odprl in začel brati.

»Jutri, po šoli, pridi pred sosednji blok.« Iz podpisa ni mogel razbrati, kdo je oseba, ki mu pošilja sporočilo. Vseeno pa se mu je čudno zdelo. Le kdo bi to lahko bil? Ni vedel, kaj naj naredi, a se je vseeno odločil, da bo vendarle odšel pogledat.  In res, pred blokom ga je že čakala oseba, ki je bila zelo podobna njegovi mami. Pozdravila ga je in se z njim pogovarjala, kot da ga že pozna. Bolj ko mu je pripovedovala o sebi, bolj je bil prepričan, da je to njegova mama. Bilo je res. Miha je od veselja zavriskal in planila sta drug drugemu v objem.

Miha ni skoparil z vprašanji, zato jo je vprašal, zakaj ga ni nikoli obiskala. Ona pa je žalostno povesila oči in molčala. Kasneje se je Miha odpravil domov. Očetu je vse povedal o srečanju z mamo. Na Mihovo vprašanje, zakaj sta z mamo ločena, oče ni odgovoril.  Bil je zelo zadržan, potem pa mu je rekel, naj jo povabi na večerjo. Stekel je ven, saj ga je že čakal prijatelj Jure. Odšla sta na šolsko igrišče. Na poti je Miha že na daleč zagledal mamo. Stekel ji je naproti in ponovil očetove besede. Mama je povabilo veselo sprejela. Jure je bil začuden, saj je mislil, da je njegova mama cele dneve v službi. Miha mu je najprej  vse razložil, potem pa stekel domov očetu povedat veselo novico.

Oče mu je naročil, naj se umije in obleče v najboljša oblačila, saj bosta mamo peljala v priznano restavracijo v mestu. Ob sedmi uri ju je pred vrati že čakala mama in skupaj so se odpeljali v središče mesta. Miha je med večerjo že hotel vprašati mamo in očeta, zakaj sta ločena, vendar se je premislil. Ko so povečerjali, so se odpeljali domov in si skupaj ogledali film. Miha je iskal pravo priložnost, da bi ju vprašal glede ločitve. Končno je le spregovoril, mama pa mu je razložila, da sta se na njegov osmi rojstni dan dokončno sprla. Oče pa je še dodal, da sta se z mamo že nekaj let prepirala zaradi različnih stvari.  Zavladala je smrtna tišina, ki jo je prekinilo očetovo vprašanje, če bo mama šla tudi jutri z njima na večerjo in če se bodo pogosteje videli. Mama je molčala in samo prikimala.

Naslednje dni so se veliko družili, nekega večera so večerjali v eni izmed prestižnih restavracij. Po obilni večerji in slastni sladici je oče poslal Miho po sok za mamo in nekaj zanj. Ko pa se je vrnil s sokom in gazirano pijačo, se je začudil, saj je imela mama na roki prelep prstan. Miha je vprašal, ali je med tem časom kaj zamudil. Oče pa mu je povedal, da ste se s mamo zaročila in da se bosta v maju poročila in ponovno skupaj skrbela zanj. Miha najprej ni verjel svojim ušesom, kasneje pa se je tako razveselil, da se je slišalo daleč naokoli.

Srečni so se odpravili domov, kjer so bili pred hišo že mamini kovčki, da se preseli k njima. Naslednje jutro je bil Miha že navsezgodaj pokonci, saj je hotel mami pripraviti zajtrk za dobrodošlico, vendar ga je mama prehitela, saj je imela že pripravljen zajtrk za vse.

Miha je bil nadvse vesel, saj bo poslej življenje potekalo v družini,  skupaj z mamo in očetom. Že se je odpravil med prijatelje, da jim sporoči veselo novico.