Glasovalna številka: PR146

Nika Majcen

DOGODIVŠČINE DEKLICE SOFIJE

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

V lepi umirjeni dolini so rasla velika in mogočna drevesa. Krasile so jo velike travnate jase. Po njej je vijugal majhen potoček. Z ene strani jo je obdajal listnati gozd, z druge pa iglasti. V dolini se je razprostiralo veliko posestvo. Na njem je živela družina, ki je imela hčerko edinko. Ime ji je bilo Sofija.

Ker ni imela bratov ali sester, se je najraje igrala z domačimi živalmi. Že od malega je imela psa Pikija, muco in zajčke. Ko je odraščala, pa se je vedno bolj navduševala nad konji. Brala je knjige o konjih, s starši je hodila gledat različna tekmovanja. Vedno bolj si je tudi sama želela imeti svojega konja. Za deseti rojstni dan se ji je želja uresničila. Starša sta ji kupila lepega belega konja in opremo za jahanje. Bila je presrečna. Ime mu je dala Graco. Na začetku se je z njim samo sprehajala po travnatih jasah in ob robu gozda. Lepo sta se razumela in postala dobra prijatelja. Kmalu pa se je opogumila in ga začela jahati. Starša sta videla, kako lepo jaha, zato so na posestvu naredili manežo. Vanjo so namestili tudi nekaj ovir. Sprva sta delala samo kroge po maneži, čez nekaj časa pa sta poskušala tudi skakati čez ovire. Oče in mama sta videla, da ima res voljo in veselje do jahanja, zato sta ji poiskala pravega trenerja. Skupaj sta vztrajno trenirala, saj je bila Sofija pridna in ubogljiva učenka. Nekega dne je rekla staršem, če se lahko prijavi na tekmovanje, ker že dobro preskakuje ovire. Presenečeno sta jo pogledala, ker se je njima zdelo to malo prehitro. Sofija pa je rekla, da bi rada poskusila, čeprav ve, da ne more takoj zmagati. »Pa poskusi,« sta ji rekla starša, »tako boš vsaj videla, kako je, če si tekmovalec in ne le gledalec.«

S trenerjem sta pridno vadila, popravljala napake in skrbela za konja. Vedno bliže je bil dan tekmovanja. Ta dan je Sofija zjutraj zgodaj vstala, očistila Graca, ga nahranila in ogovorila s prijaznimi besedami. Na tekmovanje je odšla skupaj s trenerjem in starši. Ob prihodu na tekmovališče jo je malo stisnilo pri srcu, saj je videla, da je najmlajša med tekmovalci. Na vrsti je bila predzadnja. Začela je lepo sproščeno in prav vsi so bili nad njenim nastopom navdušeni. Sodeč po aplavzu je imela dober občutek. Komaj je čakala na razglasitev rezultatov. Začeli so od zadnjega mesta in šele na koncu so razglasili prva tri mesta. Med njimi je bila tudi Sofija. Napetost je naraščala in končno je zaslišala: »Današnja zmagovalka je Sofija, na konju z imenom Graco.«

Od veselja je zajokala. Presrečni so bili tudi starši in seveda trener. Po končanem tekmovanju so se kar hitro odpravili domov, saj je videla, da so jo nekateri sotekmovalci nevoščljivo gledali. Med vožnjo domov še vedno ni mogla verjeti, da je res zmagala. Doma je konja odpeljala v hlev in mu za nagrado dala jabolko in najboljšo krmo. Sama pa je skupaj z domačimi proslavila ta neverjetni dogodek.

Naslednji dan si je zaželela mirnega sprehoda s konjem po samotni gozdni poti. Vedno jo je na sprehodu spremljal tudi psiček Piki. Nekaj časa sta mirno hodila po poti in opazovala naravo. Nenadoma je Sofija opazila, da jima nasproti prihaja neznanec. Kmalu je ugotovila, da je tudi on prejšnji dan tekmoval s svojim konjem. Živel je čisto na drugem koncu gozda. Ob srečanju ga je lepo pozdravila in hotela nadaljevati pot. On pa se je postavil pred njo in ji rekel: »A ti si tista, ki me je včeraj premagala na tekmi. Zdaj pa pojdi s konjem lepo z menoj in boš pri meni. Delala boš v hlevu. Konja boš lahko jahala le takrat, kadar ti bom jaz dovolil.«

Sofija se je hotela s konjem obrniti in odgalopirati domov, vendar jo je moški prijel za roko in jo potegnil s konja. V tistem trenutku se je konj prestrašil in sam stekel proti domu. Psiček pa je ves čas hodil ob deklici. Kmalu so prispeli do kmetije na drugi strani gozda. Sofija je morala takoj pričeti z delom v hlevu. Njena starša sta se ravno odpravljala na delo, ko zagledata konja, ki sam galopira proti domu. Oče je konja odgnal v hlev, sam pa se je takoj odpravil iskat Sofijo in Pikija. Skrbelo ga je, če je mogoče padla s konja in se poškodovala. Prepričan je bil, da je Piki noče pustiti same v gozdu. Na morebitno ugrabitev niti malo ni pomislil. Hitro je hodil po poti skozi gozd, a Sofije ni bilo nikjer.  Iz daljave je bilo slišati pasji lajež. Prepoznal je Pikijevo lajanje. Kaj kmalu je zagledal samotno domačijo. Tam je videl, kako Piki skače okrog hleva in laja. Začel je klicati Sofijo, ker je vedel, da mora biti nekje blizu. Oglasila se je iz hleva, kamor jo je zaprl gospodar. Sam je šel na pašnik pogledat, kako so njegovi konji. Očetu je povedala, da ne more ven in da mora pospravljati in čistiti po hlevu. Oče ji je svetoval, naj poišče nekaj, na kar bo lahko stopila in splezala do okna. Hitro je nanosila toliko slame in sena, da je bilo dovolj visoko. Z vso močjo se je pognala skozi okno očetu v naročje. Ves čas, dokler ni bila na prostem, je Piki skakal okrog hleva in cvilil. Nato so skupaj odšli proti domu, da jih ne bi slučajno zagledal gospodar. Sofija je bila neizmerno hvaležna Pikiju, kajti brez njegove pomoči ne bi bila tako hitro rešena. Po tem dogodku je spoznala, kako dober prijatelj in čuvaj je pes. Med potjo je očetu povedala, zakaj je bila ugrabljena. Oče je dejal, da bo javil na policijo, saj mora biti za tako dejanje človek kaznovan. Vendar Sofija ni dovolila. »Pustimo ga raje pri miru, da nam še kdaj ne stori kaj hudega.« Doma je najprej šla pogledat konja, če je še kaj prestrašen. On pa je veselo zahrzal v pozdrav. S starši se je zvečer dolgo pogovarjala o tem neljubem dogodku. Ni mogla razumeti, da so lahko ljudje tako nevoščljivi in drugim ne privoščijo, če dosežejo kaj lepega.

Dolgo je razmišljala, ali naj še trenira in tekmuje ali naj odneha in jezdi samo za hobi. Starši in trener so ji rekli, da človek ne sme takoj obupati. V življenju moraš biti pripravljen na dobre in slabe stvari.