Glasovalna številka: PR147

Pika Kovač

DNEVNIŠKI ZAPISI NEKE SVETOVALNE DELAVKE ali PETROVA ZGODBA

OŠ Brezovica pri Ljubljani

 

8. 4. 2020

Ja, ja, itak in ni problema! ... Jah, pa kaj še, to otroci vedno govorijo ... Ta primer je brezupen ... Brezupen! Pa kaj ploh še lahko storim?! Joj, delo šolske psihologinje tudi ni najlažje ...

Ta mulec Peter je zopet prišel k meni; saj ne vem, kaj naj si mislim o njem; po eni strani je navadna razvajena gnida, po drugi pa se mi smili.

Odločila sem se, da bom naredila približen opis tega nenavadnega fanta. Star je enajst let, dokaj visoke, močnejše postave. Kratki rjavo rumeni lasje in polno pegic. Ma saj je čisto v redu poba, a kaj, ko ga starši razvajajo in je zdaj navadna rit! ... Je važič brez primere in pretepač, da takih ni veliko in še rad si kaj izmisli ter je celo zagledan vase ... Pa zakaj se sploh trudim?! Morda bo bolje iskati pozitivne lastnosti – je pameten fantič, tudi do deklet ni (preveč) nesramen in je spreten govorec; ja, to je prav gotovo njegova vrlina! Že tretjič zapored je pridno poslušal in še celo sam povedal, kaj bo storil, da ne bo več prišlo do tovrstnih težav – in sem mu že v tretje skoraj verjela! Ne, ne, tako ne bo šlo naprej. Se bo fant pač moral naučiti, da ne sme le govoričiti, kar je hkrati tudi njegova največja hiba! ...  Jaz pa vedno preidem iz dobrih lastnosti v slabe; no, saj konec koncev, je to moje delo, he ...

 

11. 4. 2020

Neverjetno! Ampak res neverjetno! »Ja saj ne bom več govoril takih stvari okoli.« Aja? In jaz sem dobra vila. Na tem primeru bom napredovala šele, ko se Peter nauči zares kaj narediti ter se povsem držati tega, kar reče. Ampak ... Ali me je res zopet pretental? In tega nisem niti opazila?! Danes sva se dogovorila, da se ne bo več pretepal. Koliko časa bo zdržal? Pravzaprav tega še jaz ne morem oceniti. Upam, da me že jutri ne obvestijo, da je zopet prišlo do kakšne borbe. Ta dečko ima toliko problemov (no, saj drugače ne bi bil pri meni), da počasi mora napredovati in prenehati s takimi neumnostmi!

 

13. 4. 2020

Čeprav je danes v datumu prečudovita številka trinajst, prinašam slabe novice. Morda obvestila res nisem prejela takoj naslednji dan, sem ga pa čez dva dni! »Peter se je zopet stepel, pa tokrat ni prišlo le do navadnega pretepa, ...« Kot kakšna zaskrbljena mama sem čakala kaj sledi. » ... ampak so dečka po imenu Maks odpeljali v bolnišnico, ker ga je Peter tako močno odrinil, da se je zvrnil po tleh in si izpahnil ramo.« Jutri bo ta fant dobil svoje, ker je šlo zdaj to že čez vse meje! Da se dela norca iz mene?! Bo počasi moral začeti paziti na to, da izpolni, kar reče!

 

14. 4. 2020

Seveda sem ga danes pošteno okarala zaradi njegovega nespoštljivega, predvsem pa neprimernega vedenja. Tokrat sva se pogovarjala dalj časa kakor običajno in vsekakor imam spet upe, da se kaj izcimi iz tega ... Če bo šlo vse po sreči, mi bo uspelo ta primer zaključiti še pred koncem šole! Tako ali tako sem med prvimi, ki bodo izvedeli, če bo Peter (spet!!) kaj storil narobe.

 

18. 4. 2020

(Še eno) razočaranje. Saj nimam komentarja! Sedaj moji upi že pojenjajo in dozdeva se mi, da bo ta mulec ostal tak, kakršen je. K meni je prišla učenka iz petega razreda in mi povedala, da je njej in njenim prijateljicam obljubil nalepke, ker jih ima; kakor naj bi rekel sam: »Ko smeti.« One so mu dale veliko sladkarij, a vendar je Peter pozabil na to, da je karkoli obljubil. No, to me še ne jezi toliko; saj veste; punce smo pač punce in se začnemo prej razburjati, pa še pretiravamo rade. A bolj me jezi to, da je takih in drugačnih primerov vsak dan več! Ko nekaj reče oz. obljubi ter se širokousti, mu vsi verjamejo, sam pa mirne vesti pozabi ... Razmišljala sem in na koncu sem stuhtala, da bi bilo najbolje, da ugotovim kaj več o njegovi družini ... V glavnem, moj namen je odkriti vzrok njegovega obnašanja.

 

19. 4. 2020

V času govorilnih ur sem prosila njegovo razredničarko za kratek pogovor. Seveda je dovolila, da jo zmotim za teh deset minut in upam, da jih tudi res potrebujem le toliko. Ko sem vstopila, sem hitro sedla na stol poleg njenega. Povprašala sem jo o Petrovih starših in povedala mi je, da o njih ne ve prav veliko. Vendar je rekla, da so, ko pridejo na govorilne ure, precej prijazni. A kaj, ko je mama odvetnica, oče pa zdravnik in čeprav zaslužijo veliko, nikoli nimajo časa še zanj ... Kar naprej mu prigovarjata, kam vse ga bosta peljala in kaj vse bosta storila zanj ... Vendar ... ali to potem tudi zares storita? ...

 

20. 4. 2020

Spet doooolg pogovor. Tokrat ni nič obljubljal, le rekel je, da se ne bo več širokoustil in bo opravil stvari, ki jih bo rekel oz. jih sploh ne bo rekel. No, šele zdaj res ne vem več, kaj naj si mislim ... Ali je tako skesan, da je danes povsem tiho ali pa tako trdno odločen, da poboljšanja ne potrebuje. Edino, kar mi je popolnoma jasno je to, da je to njegova zadnja priložnost, preden mu začnem na polno težiti; če ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda. Pa kaj če je to zaradi staršev?! Vseeno bi bil že čas, da začne ubogati!

 

25. 4. 2020

Kaj za vraga?! Minilo je že šest dni, pa o pobčku ni ne duha ne sluha. Enkrat sem poklicala razredničarko, da sem se prepričala, ali je res vse v najlepšem redu in očitno je! Seveda si več časa za to nisem mogla vzeti, ker je na šoli še veliko problematičnih otrok. Ampak sem si pa rekla, da ga bom jutri poklicala v pisarno, na pogovor (upam, da zadnji).

 

26. 4. 2020

Ko je fantič prišel, se ni držal kislo, kakor običajno, temveč se je celo narahlo smehljal. Usedel se je, prej pa vljudno pozdravil. Jaz sem mu naklonjenost pokazala s kimanjem in takoj je začel govoriti. Povedal je, da mi je hvaležen, da se je poboljšal, da se ne tepe, prepira, širokousti, še posebej pa je poudaril, da sedaj opravi, kar reče in veliko bolj pazi, kaj mu mimogrede uide iz ust; ne glede na vse je veliko lažje reči kot storiti! A temu šestošolcu je uspelo in če je uspelo njemu, lahko uspe vsem. Tudi dekleta, ki jim je obljubil nalepke, so te dobile skupaj z opravičujočimi besedami. In Maks z izpahnjeno ramo je prav tako okreval. Samo še s Petrovimi starši sem se pogovorila, naj si vzamejo več časa zanj, pa je bilo vse opravljeno! Tako kot on, sta tudi starša nadvse prijazna in odprta. Morda sem se le zmotila, ko sem rekla, da sta zatežena in da ga le razvajata ... Samo dovolj časa si nista vzela zanj!

 

8. 4. 2030

S Petrom se mi res ni bilo več treba pogovarjati o resnih zadevah, sem pa ga občasno povabila, da mi malo pove o problematičnih sošolcih. P je bil to pravi namen mojega povabila? Ne vem, a imel je res čudovito osebnost in ko sem bila od dela utrujena, me je njegov glas pomiril. Vendar ga žal po odhodu iz osnovne šole nisem več videla ... A verjamem, da je zrasel v velikega, poštenega moža, ki je pri rosnih, enajstih letih marsikaj spoznal; in kasneje tudi upošteval stavek OD BESED K DEJANJEM ...