Glasovalna številka: PR148

Valentina Drobnič

ZAPEČATENA

OŠ Podbočje

 

1. POGLAVJE

Bila je tema, luna je sijala visoko na nebu in jaz nisem mogla zatisniti očesa. Jokala sem. Še vedno sem se spominjala tistega »črnega dne«, ko sta mi v prometni nesreči umrla starša.

Zdaj živim pri svoji babici Lisbet. Bila mi je v veliko oporo ob smrti mojih staršev. Sprejela me je v svoj dom.

Ležim v svoji sobi in premišljujem, skozi okno vidim grad, ki mi ga babica še ni omenila. Videti je zapuščen in star.

Celo noč sem bedela in ob polnoči so iz gradu prihajali čudni zvoki, ki so me, moram priznati, malce strašili. Čeprav sem se trudila ostati budna, sem po nekaj minutah zaspala, strašljivi zvoki pa niso prenehali. Ko sem se v soboto zjutraj zbudila, sem zaslišala še nekaj zvokov, ki pa so kmalu po sedmi uri utihnili. V hiši je zavladala tišina, nato pa sem iz kuhinje zaslišala glas: »Venus, zajtrk«. To je bila babi, ki je že čakala v jedilnici z zajtrkom.

Ko sem se najedla, sem babici pomagala pospraviti. Kmalu je na vratih pozvonilo. Bila je Zafira, moja prijateljica, ki se je sem preselila pred dvema  letoma. Skupaj sva odšli v sobo. Zafira mi je prinesla urnik in zvezke za moj nov začetek na drugi šoli, v katero sem se odpravljala dva dni kasneje.

 

2. POGLAVJE

Bil je ponedeljek, ko sva z Zafiro prestopili prag srednje šole Svetega Vladimirja. Zafira je šolo dobro poznala, zato mi je vse lepo in podrobno razložila ter mi pokazala prav vsak kotiček šole. Ko me je pripeljala do mojega razreda, mi je srce začelo divje biti. Še preden sem kaj rekla je Zafira že potrkala na vrata in vstopila, za sabo je potegnila še mene.

Za majhno mizo je sedela prikupna gospa z velikimi očali, stara okoli 50 let. To je bila moja profesorica nizozemščine. Profesorica se je Zafiri zahvalila in Zafira je odšla. Mene je poklicala k sebi: »Pozdravljena, kako ti je ime?« »Sem Venus Osbourne«.

Ko sem hodila domov, sem premišljevala o današnjem dnevu. Kar naenkrat pa se je pred mojimi očmi zatemnilo. Potem se ne spomnim nič več, ker sem padla na tla in se udarila v glavo.

Prebudila sem se v temni sobi s povito glavo. Nedaleč od postelje sem uzrla svetlobo, ki se je bližala. Čez nekaj trenutkov je pred mano stala postava, ki je zaradi medle svetlobe nisem razločila. Kmalu za tem pa sem slišala zvoke iz prejšnje noči. Ali sanjam?! Kaj se dogaja z mano?! 

Bila sem čisto iz sebe. Nisem vedela, kaj naj storim, kar na enkrat se je prižgala luč in pred seboj sem zagledala postavo, ki je prej nisem razločila. Bil je fant mojih let. Imel je svetle lase in modre oči. S tresočim glasom sem vprašala: »Kdo si ? Kje sem?« Fant se mi je nasmehnil in rekel: »Je že v redu. Naj se predstavim, sem Ernest Lambert.«

Nekaj časa sem ga opazovala, nato pa še enkrat vprašala: »Kje sem?« Kar mi je povedal, me je prestrašilo. »Si na gradu Senc.« Kaj? Kje? Zaradi vseh informaciji sem omedlela.

Ko sem se ponovno zbudila, je ob meni še zmeraj sedel Ernest. Čutila sem njegovo dlan, kako nežno se je dotikala moje, nato pa se je naglo odmaknila. »Torej,« sem začela. »Sem na gradu Senc in ti si Ernest.« »Tako je,« je odgovoril Ernest. »Pridi z mano.«

Ko sva hodila po temnih hodnikih, prepletenih s pajčevino, nisem spregovorila čim prej sem hotela ven.

 

3. POGLAVJE

Hodniki so vodili v veliko dvorano, kjer je sedel gospod. Njegov obraz je bil bel kot sneg, oči pa so bile rdeče kot kri. »Neobičajen človek,« sem si mislila, ko sem sedla predenj. »Pozdravljena na gradu Senc, Venus.« »Kaj?! Kako veste moje ime?!« sem vprašala presenečeno. »Se mi je zdelo, da ti mama ni nič povedala.« Bila sem še bolj presenečena. »Vi poznate mojo mamo?« »Seveda, tvoja mama je bila ena najboljših lovk senc.« »Kaj ?!« sem zakričala. »Da, lovka senc.« Bila sem v šoku. »Mama mi za to, da je lovka senc, ni povedala nikoli. Je pa na zapestju imela nekakšen znak. Morda veste kaj več o tem?« »Da, to je bil pečat.« »Pečat?« sem vprašala. »Tvoja mama je bila zapečatena.« Ob tej besedi me je zmrazilo, kajti mama mi je tajila skrivnost.