Glasovalna številka: PR149

Živa Osonkar

NASVIDENJE, SESTRICA

OŠ Fram

Bil je Najin 15. rojstni dan. Gaja, njena sestra, bi se morala že pred dvema urama vrniti s potovanja, zato je že obupala nad njenim prihodom. Sedela je v svoji sobi, poslušala glasbo, ko je njena mama potrkala na vrata.
»Naja, ljubica. Nekdo je prišel,« je rekla mama in se  nasmehnila, saj je sploh ni več poslušala. Stekla je po stopnicah in v dnevni sobi zagledala svojo sestro.
»Končno si prišla,« je veselo vzkliknila in se vrgla Gaji v objem. Ta je bila na potepu po Rusiji in se je s transsibirsko železnico vrnila v Moskvo, nato pa z avtobusom do Ljubljane. Gaja veliko potuje in to jo veseli. Fotografira, kar vidi in nato slike prodaja, tako zasluži za naslednje potovanje. Je šest let starejša od Naje in je kot njena druga mama. »Kako je bilo v Rusiji?« je Gajo vprašala mama, ko se je usedla na kavč.
»Predvsem mrzlo, drugače pa super lepo. Vse, kar sem videla, me je tako prevzelo. Najrajši bi kar tam ostala,« se je zasmejala Gaja. Nato pa še kakšno uro razlagala o lepotah Rusije. Naja je vsake toliko nekaj pripomnila in vsako njeno besedo vneto požirala. Ko pa je vesela družina pogledala na uro, je ta kazala že polnoč. Tik za tem ko sta sestri prišli v svojo sobo, se je Gaja obrnila k Naji.
»Čez dva dni grem v Brazilijo,« je rekla.
»Nisi že bila v Braziliji?« se je začudila njena sestra.
»Ja, tokrat grem k reki Amazonki,« se ji je nasmehnila.
»Aha, lepo se imej.«
Nekaj časa je bilo vse tiho, nato pa se je spet oglasila Gaja: »Vse najboljše, sestrica.« Naja pa je samo pokimala in že tonila v spanec.
Naslednje jutro je Naja ob vznožju svoje postelje našla majhno škatlico, Gajino darilo. Odprla ga je in našla verižico z obeskom v obliki N in snežinke. Na listku je pisalo:
»Vse najboljše, Naja. Upam, da je darilo lepo, ročno je narejeno.
»Tvoja super duper, sestra Gaja.«
Naja se je nasmehnila sama sebi in si ogledala verižico. Obeska sta bila izrezana iz lesa in polakirana.
Nadela si jo je in stekla po stopnicah v kuhinjo. Želela si je palačinke in ker sta bili Gaja in mama na vrtu, si jih je spekla sama. Ravno je pojedla, ko sta se že vrnili. Pospravljala je posodo in na mizo položila palačinke, ki so še ostale.
»Palačinke! Hvala.« Gaja se je usedla nasproti mame in začela jesti palačinke.
»Hvala za verižico, Gaja,« je prikimala Naja.
»Kakšno verižico?« se je zdaj vmešala še mama.
»Gaja mi je v Rusiji dala izdelati verižico,«  je rekla.
»Lepa je, Gaja,« je rekla mama in Gajo pobožala po laseh.
»Torej, kdaj greš?« se je pozanimala Naja.
»Čez dva dni, kot sem rekla. Popoldne ob treh,« je rekla Gaja.
»Ampak vrni se, ne pa kot tvoj oče,« je rekla mama. »Saj veš, ko je šel v Brazilijo in se ni več vrnil.«
Naja in Gaja sta pokimali. Oče jih je zapustil, ko je imela Naja pet, Gaja pa enajst let. Šel je na potovanje v Brazilijo in se ni več vrnil. Nekajkrat je še navezal stik, se pogovarjal s svojima hčerama, a je tudi to izpuhtelo. Zdaj ne vedo, kje in kako je, sploh ne vedo, če je še živ.
V kuhinji je bilo tiho, igrala je samo glasba na radiu. Naja je pogledala na uro, bilo je že deset do sedem. Hitro se je poslovila od mame in Gaje, pograbila torbo in stekla do kolesa.
Ura je bila točno dve popoldne, ko se je Naja vrnila iz šole. Hotela je pomagati Gaji pri pakiranju za izlet, pa je ni bilo v sobi. Nikjer je ni bilo. Mislila je, da je šla malo v mesto, zato ni paničarila. Minilo je pet ur, pa Gaje še vedno ni bilo.
»Mama, kje je Gaja?« je zaskrbljeno vprašala Naja.
»Ojoj, ljubica. Pozabila sem ti povedati, je že šla. Let so prestavili,« je rekla mama in jo  žalostno pogledala.
»Ampak, ampak …Niti poslovila se nisem!« Bila je jezna in užaloščena.
Od Gajinega prehitrega odhoda je minil že mesec, pa še vedno nista dobili sporočila od nje. Naja se je spraševala, če je mogoče pozabila poslati, ali pa se je razglednica izgubila med pošto. Vsako jutro je čakala poštarja pred hišo, da bi takoj videla, če je Gaja pisala.
Neko jutro pa je med pošto bilo tudi pismo, poslano po hitri pošti iz Brazilije. Dala ga je mami, da ga prebere, ker je bila preveč vznemirjena, da bi ga sama. Ampak njeno navdušenje je počasi splahnelo, ko je gledala mamine izraze na obrazu med branjem. Ta je začela jokati. Naja se je začudila in sama pograbila pismo. Ravno je začela brati, pa ji je mama pismo vzela iz rok.
»Ga-Gaja je …« mama ni uspela dokončati stavka, saj je spet začela jokati.
»Gaja je kaj?!« Naja je postajala prestrašena.
»Umrla je.«  Mama se je usedla za mizo in skozi solze gledala Najo. Ta je rabila nekaj časa, da je ugotovila, kaj se je zgodilo. A ni trajalo dolgo, da se ji začelo svitati.
»Kaj? ... KAJ?! Ni mogoče!« začela je hlipati. »Ni umrla! NI!«
»Naja. Ni je več,« mama jo je prijela za ramo.
»PUSTI ME! Gaja je še živa. Vem, da je!« Naja je odrinila mamo in se opotekala do vrat.
»Njeno letalo je strmoglavilo. Niti pilot ni preživel. Njeno truplo so našli prejšnji teden.« Mama je stekla za njo, ker je že šla iz hiše.
»Mama, pusti me na miru!« Tekla je po ulici, da bi prišla do avtobusne postaje. Mama jo je kmalu dohitela in zgrabila.
»NE! Pusti me!« Odrinila je mamo in spet tekla. Hlipala je, a jokati  ni mogla.
»NAJA! Ustavi se! Pazi, cesta!« je za njo kričala mama.
Ustavila se je na robu ceste in se usedla na prazen pločnik. Noge je povlekla k prsim in z rokami objela kolena. Mama je pritekla do nje in pokleknila.
»Poglej me, ljubica. Zdaj bova šli v bolnišnico, v redu? Tam ti bodo pomagali,« je rekla  mama in ji  dvignila brado, da jo je bila Naja prisiljena pogledati v oči. Pokimala je. Glavo je naslonila na zid in zaprla oči. Slišala je mamo, ki je klicala rešilce, za tem pa je bil svet samo tema.
»Naja,« je začela mama, ko je videla, da se je zbudila. »Nekaj časa boš ostala v bolnici. Toliko da se umiriš.«
»Pomagali ti bomo, da boš prebolela sestrino smrt,« je rekel zdravnik.
»Gaja ni mrtva!«  Hotela skočiti iz postelje in napasti zdravnika, pa jo je vrglo nazaj na vzglavnik. Natančneje je pogledala posteljo, roke je imela pripete. Hotela se je osvoboditi, ampak ji ni uspelo.
»Oprosti, Naja,« je zašepetala mama in jo  gledala s solzami v očeh.
Postavila se je na kolena in telo vlekla k vratom. V prsih jo je peklo in šlo ji je na jok.
»Mama! Ne pusti me tu! Čisto dobro sem!« Ampak ta je že stopila skozi vrata. Končno se je zjokala, sedela je na kolenih in jokala.
Naslednje tri tedne je imela terapije. Večkrat je šlo tako daleč, da so morali uporabiti pomirjevala. Počasi je napredovala. Lahko se je pogovarjala o Gaji, ne da bi imela napade. Mama jo je redno obiskovala in se z njo pogovarjala. Preselili sta se v stanovanje bližje mamini službi, ker sta obe imeli preveč boleče spomine na Gajo v hiši. Najo pa so kmalu odpustili iz bolnišnice in mamo je prepričala, da sta se na poti v novo stanovanje ustavili na pokopališču. Naja še ni smela iz bolnišnice, ko so imeli pogreb (pa tudi ni hotela na pogreb), zato se je hotela posloviti od Gaje. Bilo je pozno ponoči in nikogar ni bilo na pokopališču. Niso vedeli, kdaj je umrla, zato so napisali samo mesec (5. 5. 1994¦6. 2015). Stopila je do nagrobnika in pokleknila na kolena. Med prsti je vrtela Gajino verižico. Prebrala je pismo, ki ga je napisala za Gajo:
»Tukaj sem, ker sem se končno sprijaznila, da te ni več. Vem, da si se bala, da ko boš umrla, boš pozabljena, še ena od izgubljenih duš. Ampak si se zmotila, vedno boš ostala v naših srcih in tvoj duh bo za vedno ostal v tvojih fotografijah. Še vedno te vidim na drugi postelji, ko grem spat, še vedno si tam, ko se odpravim v šolo. Še vedno si in vedno boš. Verjemi ali ne, zame nič od tega ni bilo lahko, bila si moja sestra, kot moja najboljša prijateljica. Bila si moj severni pol, popolnoma drugačna, a brez tebe sem izgubljena. In kjer se začne večnost, vse osebno izgine.«
Vstala je, pismo zataknila med rože na grobu in sestro zadnjič poljubila v slovo.