Ljudje smo kot snežinke, te so majhne,
skoraj neopazne, ampak v svoji majhnosti kažejo
neizmerno lepoto, ki je ne opazi vsako oko. Snežinka
sama po sebi ne pomeni skoraj nobene moči, a ko se vse
združijo v celoto, postanejo kepa, ki počne eni sami
snežinki nemogoče.
1. poglavje
Ledena preteklost
»Očka, očka, poglej, zunaj je sneg.«
Sin me je prijel za mojo staro roko in me nehote popeljal
v mojo ledeno preteklost. Še pred trenutkom sem sedel v
dnevni sobi, na svojem usnjenem rjavem naslonjaču in
srkal iz skodelice tople kave, ki mi je ob vsakem
požirku ponovno pogrela srce. Skodelico sem položil
nazaj na srebrno mizico ter jo zamenjal s starinsko pipo,
s katero sem doživljal dišeč vonj sveta. Skupaj z njim
sva iz velike, temnomodre dnevne sobe odpotovala do
majhne kuhinje, ki je imela bele omare, v katerih so bili
krožniki, sveče in jedilni pribor, tla so bila prekrita
z belimi ploščicami, seveda pa kuhinji ni manjkalo
kuhinjskih stvari, kot so npr. srebrna pečica in velik
siv štedilnik. Pot iz kuhinje je vodila do velike
jedilnice z veliko mizo z osmimi veličastnimi stoli,
zaradi katerih je spominjala na prostor, kjer biva
kraljeva družina. Na sredini velike mize je stala velika
zlata vaza, pod njo pa se je vil dolg rdeč prt, ki je
imel vrisane razne bele vzorce, ob kotih pa so z njega
pokukale zlate vrvice ali kačji jezički, kot jim je
rekel moj majhen sinček. Pribor, krožniki, skratka
večina stvari v jedilnici je bila iz zlata. Na levi
steni jedilnice sta bili dve veliki leseni omari, ki sta
od gostov sprejemali razna presenečanja, pohvale in
druga pozitivna mnenja. Vse to sta dobili upravičeno,
saj sta še bili iz zgodovinskega obdobja, mislim, da iz
baroka, in če se kaj spoznam na zgodovino umetnosti oz.
na umetnost samo, sta za takšno izdelavo potrebna čas
in potrpljenje. Tudi stoli in miza so bili iz baročnega
časa, zato sem vsako sekundo svojega prostega časa
preveril, ali so še vedno lepo ohranjeni. Jedilnico so
ob kraljevi mizi, stolih, baročnih omarah, mogočnih
svetilkah, krasile še druge bogate stvari, ki so takoj
padle v oči. Tla te sobe so prekrivale lesene deščice
oziroma parket, tudi ta je spadal v visok cenovni razred.
Parket se je začel na začetku sobe, ko smo izstopili iz
kuhinje in vstopili v jedilnico, končal pa na koncu
sobe, kjer so bila bela lesena vrata, ki so vodila na
velik hodnik. Prostor se je razcepil na tri različne
poti, ena je vodila na levo, druga na desno, tretja pa po
stopnicah navzgor, po kateri sva s sinom nadaljevala
potovanje. Hodnik, velik kot povprečna hiša, je imel
osem belih petmetrskih stebrov, v katere so bila vklesana
gola ženska telesa. Na vseh ostalih praznih mestih
stebrov pa so bili vklesani vzorci. Tla so prekrivale
bele hladne ploščice, ki so dajale temu hodniku pravo
zimsko veličino. Skoraj vse v hiši je bilo belo,
največ belega pa je bilo v tem prostoru. Na hodniku je
bilo nekaj omar za čevlje in copate, veliko rastlin, ki
so bile posajene v sivih loncih z vzorci črnih krogov in
velik opečnat kamin, ki je lahko grel skoraj celotno
hišo in nad katerim so visele majhne, družinske slike.
Poleg razkošne hiše z bazenom, garaže z dragimi
športnimi avtomobili in velike jahte s helikopterjem,
vojaškega tanka, sobe z orožjem in sobe z raznimi
znanstvenimi diplomami, priznanji in pohvalami, sem še
imel najlepšo ženo na svetu. Bila je bivša igralka,
pevka in manekenka, večkrat se je sprehodila po zelo
znanih modnih pistah, s popolno postavo, z dolgimi
kodrastimi, zlatimi lasmi, imela je modre zapeljive oči
in lep ruski naglas. In že sva s sinom stala v drugem
nadstropju, pri velikem oknu, skozi katerega se je videla
zimska idila. Večino otrok zima spominja na veliko
igrišče z velikim toboganom, vrtiljakom in gugalnico, a
moj pogled nanjo je bil drugačen. Na žalost me je
spominjala na veliko ledeno kletko, v kateri od mraza
umiram in upam, da bo name vsaj za trenutek posvetilo
prijetno vroče sonce, ki ga pa ni in ni od nikoder. Na
koncu ozkega, ampak dolgega hodnika, s katerim se prispe
do najine sobe, je nastala smrtna tišina, ki pa jo je
prekinila pretresljiva novica.
»Tom, nekdo je tukaj,« je v strahu
rekla moja žena.
»Kdo, le kdo je tukaj?« sem jo
radovedno vprašal, seveda sem najprej mislil, da gre za
šalo, a sem se krepko motil.
»Vsi so mrtvi, snažilke, varnostniki,
nekaterim je celo glava šla po svoje!« po njenih
besedah je bila v takšnem šoku kot še nikoli. Objokane
in obupane oči so mi dale slutnjo, da se bo začelo,
zato sem stopil pred sina in ženo kot ščit iz jekla in
upal, da bom žrtev samo jaz. Očitno me je le po tolikih
letih našel in mi prišel prerezat vrat.
2. poglavje
Ledeno otroštvo
Moje življenje se je zelo spreminjalo,
najprej sem bil majhen deček, kasneje pa sem si moral
kot mladenič umazati roke s krvjo. Vse pa se je začelo
tiste hladne, zasnežene, temačne, septembrske noči. V
tej noči so mi sodili po krivici, kot da nisem človek
in si ne zaslužim solidnega življenja. Od takrat sem
naprej ujet v temačni senci, ne kot vitez, ne kot kralj,
ampak kot siromak. S starejšim bratom, v posmehovanju
drugih človeških ust, od tistega sojenja živiva v
umazani bedi. Ljudje si lahko samo predstavljajo, kako
je, ko si na dnu družbe. A vsi, ki živimo na tej
dvolični Zemlji, vemo, da če hočeš res vedeti, kako
je na ledu, moraš nanj najprej stopiti. Najina mati je
umrla zaradi prometne nesreče, ki je ni sama zakrivila.
Nek nizko izobražen človek, ki je bil pod vplivom
alkohola, se je po cesti, na kateri je bila tudi moja
mati, peljal v napačni smeri in se z veliko hitrostjo
zaletel v mojo nedolžno mater. V delčku sekunde je bila
moja mati na kraju nesreče pokopana v grob. Tisti
človek pa jo je le odnesel z nekaj poškodbami vratu,
glave in nog. In tako smo morali z očetom sami živeti v
naši pekarni na koncu zasnežene ulice, v kateri je
živelo še nekaj družin. V tem letnem času je bila
ulica prekrita s snegom, cesta je bila poledenela in
posledično tudi spolzka, nekaj ljudi si je tudi zaradi
tega zlomilo nogo, roko ali poškodovalo še kak drug
del telesa. Hiše so krasile ledene sveče, ki pa so bile
tudi vzrok za razne otroške igre, ki so bile nadomestek
za poletni nogomet, npr. kdo skoči tako visoko, da se
lahko dotakne ledenih sveč. Naša pekarna je bila
zgrajena iz opeke, spredaj so stala ogromna lesena vrata,
ki so vodila v notranjost hiše. Levo od vrat je bilo
veliko stekleno okno, skozi katerega so kupci lahko
zagledali nekaj sladic, hlebcev kruha, ki pa so se vsak
dan, glede na vrsto, zamenjali. En dan je na polici
gostoval črni, drugič koruzni, tretjič polnozrnati
itd. Na opečnati strehi je stal velik kamnit dimnik, iz
katerega se je večkrat vil mogočen dim. Bivalni
prostori so bili v drugem nadstropju, v prvem
nadstropju pa je bila pekarna. Ko si vstopil v pekarno,
si na levi strani lahko zagledal dve leseni mizi, pri
vsaki pa sta stala po dva lesena stola. Pri tem delu
pekarne so lahko kupci sedeli, jedli sladice in popili
čaj, ki ga je skuhala mati, ko jo še ni vzela smrt. Na
desni strani je bila trgovska mizica z blagajno, ki ni
bila prekrita s pajčevino. Našemu družinskemu podjetju
je posel cvetel kot še nikoli, ampak še tisto noč se
je vse spremenilo. Ko sem gledal skozi veliko leseno
okno, me je po telesu začelo strašljivo mraziti. Te
noči se nerad spominjam, v mojem življenju velja za eno
izmed največjih resničnih nočnih mor. Pred našo
pekarno se je parkiral velik temno moder policijski avto,
iz katerega sta izstopila dva policista, eden je bil
večje in močnejše postave, imel je rjave dolge lase,
ki jih je imel na koncu spete v čop. Drugi je bil
majhen, imel je velik trebuh, ki mu je prekrival pas.
Lahko bi si mislili, da mu bodo hlače od sile kar
počile. Mišičasti mu je s pogledom povedal, naj se
neha praskati po zadnjici, saj jima je s tem delal strašno
sramoto. Po velikem snegu sta težje hodila, a jima je
naposled le uspelo priti do hiše. Njun pogled na moj dom
je bil neprijeten, kot da orel preži na svoj slasten
plen. Moj otroški um ju je hotel odpoditi od hiše, a
telo ni hotelo poslušati, kot da bi bil vklenjen v
ledeno, kovinsko verigo, ki mi bi onemogočala
premikanje. Očeta in naju z bratom sta s hladnim srcem
napodila iz hiše, saj naj bi bila pekarna last
očetovega brata. Oče ni mogel verjeti svojim lastnim
očem, kaj se nam je zgodilo. Še tisto noč nas je
hudič brcnil iz našega lastnega doma, tja ven, na
ulico, kjer si takoj okronan za kralja. Skoraj bi
pristali na cesti, če nas pod streho ne bi vzela
dobrosrčna teta Marija. Teta je bila močnejše postave,
imela je dolge svetlo rjave lase, zelene oči in veliko
lepotično piko desno od nosu. Očetova postelja je
postal šank, zaradi katerega je kasneje umrl. Velikemu
življenjskemu labirintu je hotel zbežati s popivanjem
in kajenjem. Kasneje je Marijino podjetje doletela kriza,
zato so morali odpustiti nekaj delavcev, med njimi tudi
njo. Z bratom sva odraščala s teto, ki pa je komaj
preživljala sama sebe. Včasih si je teta hrano jemala
kar iz svojih ust, da bi lahko nahranila najina majhna
lačna usteca. Starejši brat Aleks je pokazal zanimanje
za šport, ki ga iz finančnih razlogov ni mogel
obiskovati. Jaz, mlajši brat Tom, sem bil od brata
popolnoma drugačen, zanimalo me je računanje in branje.
Ker brez očal nisem dobro videl, sem nosil očetova, saj
mi novih niso mogli kupiti. Skupaj sva postajala večja,
bolj izobražena in najina usta so naposled pojedla vedno
več, zato Marija ni mogla več skrbeti za naju. Še kot
otrok sem mislil, da se je orel najedel ene miši, a sem
se krepko motil.
Zdaj se je spet vrnil, le da v drugi
obliki … in sedaj se je vse zgodilo podnevi. Že
drugič v svojem življenju sem gledal skozi okno,
podobno zgodbo, le z drugimi igralci, z novim naslovom
ter z drugim dogajalnim območjem. Ko sem spet odprl
oči, sem se zbudil v zaporu po imenu sirotišnica, bil
sem brez tete, brez očeta ali mame – le jaz in Aleks,
dve snežinki, no, vsaj za nekaj časa. Čez nekaj let
sta neka grozna, nasilna starša posvojila mojega brata.
Alkohola, cigaret in nasilja v tej družini ni manjkalo.
Ko je on trpel bolečino, je bolelo tudi mene, le da v
srcu. Tiste brazgotine so na njem pustile velik pečat,
predvsem v duši … bil je zelo impulziven, zato se z
njim ni bilo pametno šaliti. Vedno je bil on tista
moralna podpora, ki me je držala pokonci v življenju
polnem pasti, ki čakajo za vsakim vogalom. S časoma je
le okreval, ampak nekje, v nekem majhnem skritem kotičku
telesa, je še vedno čutil tisto tesnobo. Ker je brat
postal polnoleten in močan mož, me je rešil zapora, v
katerem sem sedem dolgih let čakal na tisti trenutek, ko
bo prišel moj rešitelj in me odpeljal na prostost, kjer
bom lahko opazoval žareč sončni zahod. Tete pa, odkar
sem bil vzet iz njenih toplih rok, v svojem nadaljnjem
življenju nikoli več nisem videl.
3. poglavje
Ledeni poljub
Hej ti, ali prepoznaš tistega tipa v
zadnji klopi? Če se ne spomniš, kdo je tisti suhi fizik
s prevelikimi okroglimi očali, z rjavimi lasmi in z
majhno lepotično piko, ki se mu še kar poda k njegovemu
obrazu, te lahko spomnim, da sem to jaz, pravkar
končujem zadnji letnik srednje šole, ki sem jo opravil
z levo roko. 1. letnik sem kar preskočil. Zdaj sedim pri
uri fizike, ki me jo uči profesor Josip … sploh ga ne
poslušam, saj o tej temi vem že vse. V teh povedih
mogoče izpadem kot najboljši učenec na šoli, kar je
po svoje res, ampak med sošolci sem žrtev verbalnega
nasilja, na primer imam kar nekaj zanimivih vzdevkov, kot
so klošar, smet, bobi palčka, narkoman in punčka, pa
še bi se kaj našlo. Veliko ljudi bi v takem položaju
vzelo vrv ali si prislonilo pištolo, a na to nikoli
nisem pomislil, mogoče zato, ker bi s tem uničil edino
zlato, ki ga nosim v svojem življenjskem mošnjičku.
Josip je nosil velik moder pulover, zavezan je imel rdeč
metuljček, imel je stare rjave kavbojke, seveda pa je
bilo zanj značilno, da je nosil velika, siva, kvadratna
očala. No, zdaj sem zagledan v seksi zlatolasko
spredaj, ob njej sedi nek frajer, on je seveda tisti
kapitan šolske ladje, jaz pa samo še en mornar, ki
drgne umazana tla. Njena lepota je neizmerna, saj je
najlepše dekle na šoli. Lepotica se sploh ne zmeni
zame, fizika v zadnji klopi, za povrh pa sem še reven
kot cerkvena miš. Današnji pouk se je odvijal v
učilnici biologije, ker se je pred kratkim v fiziki
zgodila nesreča. Kot sem slišal, je učenec po nesreči
povzročil požar, v katerem je tudi skoraj do smrti
zagorel. Učilnica je bila temno zelene barve, po stenah
so viseli razni plakati, v levem kotu pa je stal
okostnjak, ki me je od groze kar strašil. Desno od
moje klopi je sedelo močnejše dekle, ki se je čohalo
po preznojeni pazduhi ali po latinsko axilli. Dvomil sem,
da je to dekle navijačica, a sem se seveda sramotno
motil.
V tistem trenutku sem se vprašal, kako
to, da je še nisem opazil. In dobil sem dva različna
odgovora. Prvi je bil, da zato, ker slabo vidim, drugi
pa, ker ta oseba živi v senci kot jaz, obstaja, a v
očeh drugih je nevidna.
Profesor je še na tablo napisal zadnji
račun in pri tem rekel: »Ta račun je težji primer, le
redkokdo ga zna rešiti.«
Tisti frajer, po imenu Rej, je učitelju
po svoje moral modro povedati:
»Učitelj, ta račun znajo rešiti tudi
prvošolčki.« In s tem je zaplodil smeh v razredu.
Očitno je takrat profesorju fizike
prekipelo od mesečnih pripomb Reja, seveda se ne bi
čudil, če bi Josip vzel šop ključev in mu narisal
nekrivično modrico. Profesor se je umiril in slabo
novico napovedal z nasmehom: »No, kdo pride na oder?
Odgovarjat, seveda …«
»Vem, kaj to pomeni, « sem si šepnil.
V tem trenutku tišine so strah občutila vsa telesa,
razen mene in učitelja, le zakaj bi se bal, če fiziko
obvladam. Naenkrat sem le začutil strah, a ne zase,
ampak za nekoga drugega.
»Se kdo javi, mogoče ti gospodična
Ela?« je vprašal Josip.
Seveda to ni bilo vprašanje, temveč
ukaz, da je poklicana. Ela ni bila tisto preznojeno
dekle, ki je sedelo na moji levi, ampak tista zlatolaska
spredaj. Če bi ji dal namesto najlepšega imena Ela
nekakšen vzdevek, bi jo poimenoval Afrodita. Nikoli
nisem razumel zakaj je Amor krivično ustrelil puščico
samo vame in ne tudi vanjo. Ljubezen je začaran krog,
kjer iščeš nekoga, ki ga sploh ni. Čeprav so moji
možgani vedeli, da so možnosti pri njej majhne oz. skoraj
v minusu, plamen v srcu nikoli ni ugasnil, tudi če sem
ga gasil in gasil. Ela je vedela, da poti nazaj več ni,
zato je vstala in počasi odkorakala pod žaromete.
Še zadnjič sem pogledal njen svetel, lep obrazek ter
modre oči, ki so pisale slabo usodo. Vedel sem, da se
še Ela ni sprijaznila s tem, da se vse zdaj resnično
dogaja. Vstal sem in profesorju odločno povedal: »Vprašajte
mene.« Ko me je gospod Josip pogledal v oči, je v meni
zagledal ljubezen do nje. Po minuti in pol sem že stal
spredaj in z lahkoto odgovarjal na vprašanja, ki so mi
bila zastavljena. Z nasmehom sem sedel nazaj v klop,
nakar sem prejel pohvalo od Josipa: »Vidite, ta učenec
gre po stopinjah pravega znanstvenika.« Te besede so mi
pomenile zelo veliko, ampak so me tudi razžalostile, saj
sem se zavedal, da vse, kar zdaj rabim, je denar.
Zazvonil je šolski zvonec. Vsi učenci so tiho, a hitro
izpraznili razred. Učitelj je v rjavo aktovko, počasi
kot polž, položil svoje knjige, pisalo in jabolko.
Josip je odkorakal do vrat, ki so vodila na osvetljen
hodnik, na katerem so se zbirale skupine prijateljev, ki
pa jih nikoli nisem imel, edini prijatelj je bil moj
starejši brat. V razredu sva še ostala samo jaz in Ela.
Upal sem, da bo kaj rekla, ampak ni. Pomislil sem na to,
da mogoče hoče, da pristopim do nje. Stala je pri oknu
in poslušala, kako so ptički peli svojo pesem. Ko je
svetloba padala na njen lep obraz, sem vedel, da je to
najin trenutek. Pristopil sem do nje in začel pogovor:
»Ali veš, da svetloba, ki je … « V tistem trenutku
me je začarala s poljubom. »Kako je to mogoče?« sem
si v glavi rekel, kaj če sanjam, kaj če se to sploh ni
zgodilo ... Ne, to se resnično dogaja. Občutek, ki sem
ga doživel v tistem dolgem poljubu, je bil božanski,
odpeljal me je v višave, stran od pesimističnega
življenja. Njene tople ustnice so se odmaknile od mojih
in mi še zadnjič nežno prišepnile: »Hvala ti.« In
naenkrat je izginila, neznano kam. Pomenila mi je vse na
svetu, več kot tona zlata, draguljev, sto ploščadi
nafte in takrat sem končno vedel, kaj je resnično
prava ljubezen. S profesorjem se nisva veliko
razlikovala, tudi jaz sem počasneje pospravljal stvari.
Čez trenutek sem že stal na avtobusni postaji, na
kateri me nobeden ni pogledal, a tega sem bil že vajen.
Še vedno sem bil pod vplivom sreče, ki mi jo je
podarilo to dekle.
Nekdo je zaklical: »Smetarski klošar,
kako si drzneš, mrtev si!«
Devet fantov se je spravilo name, kdo bi
vedel zakaj. Eden me je potisnil na tla, ob katera sem
udaril z glavo, drugih osem pa me je začelo brcati in
tepsti kot boksarsko vrečo. Udarci so bili tako močni,
da mi je začela teči kri. Na tleh sem poskusil
pobegniti iz njihove nemogoče pasti, a mi ni uspelo.
Celih pet minut sem trpel neznosno bolečino, ki ni in ni
hotela miniti. Tako so me pretepli, da nisem vedel več,
kaj me sploh boli. Nakar sem nekaj zaslišal, ampak nisem
bil prepričan, kaj je bilo. Barabe so prenehale s
skupinskim nasiljem in krvava žrtev je imela nekaj minut
odmora. Od bolečine mi je postalo slabo, vid je postal
napol slep in kri mi je tekla iz nosu.
»Ga ljubiš?« je vprašal tisti
velikan.
»Ne,« je odgovorilo neko dekle.
Ob tisti bolečini sem težko prepoznal
tisti glas, ampak srce me je takoj spomnilo nanjo.
Ela je poljubila tistega nagnusnega
velikana in ga rotila, da si naj ne umaže rok na tej
revni smeti. Moje telo se je komaj premikalo, videnje je
bilo bledo, bolečine neznosne in močan glavobol, tako
da sem se komaj po tleh priplazil do avtobusa. Za seboj
sem puščal krvave sledi, ki so nastale zaradi iztekanja
krvi iz raznih ran. Sedel sem na umazan, siv, raztrgan
stol in upal, da bo bolečina minila. Voznik avtobusa si
je nezakonito prižgal cigareto, zaradi katere mi je
postalo slabo in že sem skozi požiralnik pobruhal
umazana tla. Ko sem gledal skozi okno, sploh nisem
prepoznal zunanjega okolja. Vid se mi je malce
izboljšal, tako da sem lahko še pravočasno prepoznal,
kje je revna in skrivnostna četrt, v kateri moram
prestrašen živeti.
4. poglavje
Ledeno sumljiv
Velika, dvostanovanjska opečnata hiša z
velikimi okni, s stenami, poraščenimi od rastlinja, in
s tetovažami zaradi strelov šibrovk, v ulici Oval, v
območju tolpe Zelena Igla, desno od italijanske
picerije, ki je z eno nogo že v grobu, je moj dom. V tej
četrti še nekako živimo v miru, ampak nekaj ulic
vstran se odvijajo vojne med tolpami, za katere je
značilno, da so prekrite s krvjo sovražnika, tistih, ki
hočejo izstopiti skozi zasilni izhod … ropanje ter
prekupčevanje s tistimi, ki držijo vse niti v rokah.
Aleks je še ob televizorju pojedel
zadnji kos pice, stare tri dni, iz tiste podirajoče se
picerije. Naenkrat je zaslišal zvonec, ki je zadonel po
majhnem temno rumenem stanovanju s starinskim parketom,
na katerem so se poznali madeži alkohola in krvi, ki bi
jo naj pomotoma pustil prejšnji najemnik, ko je krvavo
obračunaval s svojimi otroki in z ženo. Brat je vstal
iz svojega velikega, rdečega naslonjača, ki je smrdel
po pici in pivu ter šel pogledat, kdo je. Pred vrati je
stal nek suh, pretepen mlad poba z velikimi okroglimi
očali. Starejši brat ga je takoj prepoznal in mu rekel:
»Fizik je doma.« Odložil sem šolsko torbo s sledmi
krvi zaradi pretepa in se mu pridružil ob stari
elektronski škatli, ki je komaj lovila nekaj programov.
Brat je začel najin pogovor tako, da me
je radovedno vprašal: »Kaj se je zgodilo?«
V njegovih hladnokrvnih očeh sem videl,
da se mu lahko vsak čas pretrga tanka živčna nitka in
tako bi bil pripravljen pretepsti tiste hladnokrvne
pretepače, za šalo jim bi lahko tudi začel ugašati
njihove lučke, zato sem mu odgovoril: »Vpisal sem se k
rokoborbi.«
»Seveda ni bila pametna zamisel,« je
ves brihten odgovoril Aleks in se hkrati zakrohotal.
Zdaj živim pri starejšem bratu, odkar
je ta postal odrasel in tako nekako tudi odgovoren
skrbnik. Skupaj živiva v stari opečnati podrtiji, v
kateri sva seveda podnajemnika, saj nimava dovolj denarja
za lasten dom. Stroški najemništva so za najino raven
seveda zelo visoki, sploh zato, ker je Aleks v tem
trenutku brezposeln. Za podrtijo stoji velik vrt, na
katerem imajo lastniki svoje pridelke, mogoče tudi
nezakonite, ob njem stoji stara lesena klopca, na kateri
po navadi sedi stara garjava lastnica, ki večinoma plete
razne izdelke ali bere dolgočasen časopis. Poleg njih
in naju še tukaj živi nek Italijan, ki s sabo domov
večkrat, v avtu, pripelje mladenke, s katerimi se igra
celo dolgo noč. Z Aleksom sva še nekaj časa gledala
tisti program, nakar me je vprašal: »Kako kaj z
Schoolkingom?« To je bila najboljša in najtežja
univerza, daleč naokoli. Na njo so lahko prišli samo
najboljši učenci in učenke, kar jih človeštvo pozna.
Da bi se lahko vpisal sem torej imel vse možnosti razen
ene – potreboval sem krvavo zasluženih 250.000
dolarjev. Na žalost si je moj brat to tako jemal k srcu,
da je mislil, da je on kriv za vse to. Čez nekaj časa
je rekel: »Moram iti nekam, bratec, se vidiva kasneje.«
Starejši brat je tako že večkrat sumljivo izginil,
neznano kam, in nikoli mi ni povedal, kam se je napotil.
Bil sem zelo radoveden, zato sem šel brskat po njegovi
smrdljivi, umazani sobi, v kateri nisem zagledal nič
drugega kot smrdljive nogavice, pločevinke piva in razne
revij golih žensk. Z veseljem bi polistal nekaj revij, a
na žalost sem moral ugotoviti, kaj mi je brat sumljivo
za mojim hrbtom prikrival. Naenkrat sem se spomnil na
njegovo nočno omarico ob postelji, z dvema skrivnostnima
predaloma, na kateri je bila pokvarjena budilka. Naredil
sem dva dolga in hitra koraka, nakar sem si rekel:
»Imam te, brat.« Srčni utrip se mi je zvišal,
počutil sem se kot otrok, ki bo začel odpirati
božično darilo, le da so bila moja pričakovanja
slabša. Levo in desno roko sem počasi položil na
predal in vzdihnil ter izdihnil. Telo se je umirilo, a
mravljinci v rokah in nogah so postajali vedno bolj
nekoristni, zato sem storil, kar sem moral, da sem se
rešil te radovednosti. Odprl sem predal in znotraj je
bila …
5. poglavje
Ledeni načrt
Aleks je zaprl vrata in se odpravil iz
stanovanja do starinskega kolesa, na katerega je sedel
in se odpeljal po ulici, polni podrtih in zastarelih hiš,
navzdol. Med potjo si je večkrat pel kakšne pesmi, a je
ugotovil, da to ni dobra ideja, saj ni hotel imeti za
kosilo žuželk. Čez nekaj časa je zavil na desno, v
mračno ozko ulico, ki je veljala za prekupčevalski
center; večkrat se je po tej ulici tudi pela pesem poka
orožja. Ko je prišel iz temne, strašljive ulice, je
zavil levo in svojo pot nadaljeval po glavni cesti. Nekaj
časa se še je peljal s kolesom in opazoval ljudi, ki
niso kazali nasmeha – sklepal je, da zato, ker živijo
v strahu pred davkom, prelitim s krvjo. Stopil je s
kolesa proti muzeju in odkorakal po kratkih kamnitih
stopnicah, ki so bile na nekaterih delih okrušene, do
vrat s skrivno luknjo, skozi katero je pogledal
varnostnik, kdo hoče priti v notranjost stavbe. Potrkal
je na njih in nekaj časa čakal, da mu nekdo odpre.
Za njimi se je zaslišal hripav glas, po
vsej verjetnosti zaradi prekomernega kajenja kreka: »Kdo
je?«
»Jaz, Aleks,« je odločno in hkrati
malce prestrašeno rekel.
Velika železna vrata so se mu nenadoma
odprla in tako je imel dovolilnico za vstop v velik
zakajen prostor. Brat se je usedel za veliko, okroglo,
zeleno mizo in lahko so začeli resen službeni pogovor.
»Kako si, smrdljivi revež,« je rekel
Miki, ki je sedel za mizo ter snifal v malih merah kokain
bel kot sneg. Bil je oblečen v stara zelena oblačila,
na nogah je imel stare belo-zelene all starke, na glavi
pa je nosil staro zeleno kapa, ki mu je pokrivala plešo.
Zelena barva je opisovala tolpo, v katero je nesrečno
zapadel moj brat. Vsi narkomani so smrdeli po neokusni
zapeljivi travi in drugih mamilih, ki so jih jemali. Na
sredini sobe je stala velika tabla, na kateri so imeli
načrt, kako bi na hitro, brez velikih žuljev na rokah,
obogateli. Brat ni jemal mamil, no, vsaj zalotil ali
zavohal ga nisem nikoli. Ob tabli je stal premlad
mladenič po imenu Marko, ki je nosil velika črna
očala, oblečene je imel stare kavbojke, imel je dve
številki prevelike očetove čevlje in bil je šibke
postave, kot jaz. Predstavljal je najpomembnejši,
tehnični del, česar pa nikoli ni slišal od drugih.
Poleg njega so imeli še voznika brez izpita, po imenu
Tito. Njegova naloga je bila, da jih bo z vozilom
pripeljal do banke in kasneje, v kritični situaciji,
tudi odpeljal. Sedel je za mizo ter se prijemal za svoje
sive zavite brke in svojo žalost večkrat utapljal v
alkoholu. Titov obraz ni imel enega očesa, bil je cel
gubast, kar ga je naredilo še gršega. Na sebi je imel
stare raztrgane kavbojke, temno modre barve, na rokah je
imel zbledele tetovaže in veliko rumeno, že preznojeno
srajco z oranžnimi črtami. Nekaj časa so še zapravili
za gledanje drug drugega, v tistem hladnem in zakajenem
prostoru. Marko je s prestrašenim glasom rekel: »Ali
lahko gremo še enkrat skozi načrt?«
» Ne, ne morem iti,« se je pošalil
Tito.
»Ali lahko pohitimo, saj se mi mudi
domov k bratcu,« je rekel Aleks.
»K piflarju, « je spet zbadal voznik.
»Marko, pohiti že z načrtom; ti pa
zapri lape!« jima je ukazal Miki.
Tito je brez zadržkov utihnil in se
zaprl vase, kar mu seveda ni bilo najbolj podobno, tehnik
pa je najprej vljudno prosil za dovoljenje za govor.
Ekipa, ki sta jo sestavljala dva roparja,
tehnik in voznik, je še zadnjič preletela načrt.
6. poglavje
Ledeno orožje
Vajen sem bil groznih stvari, ampak kljub
temu nisem mogel verjeti, kar sem videl. V predalu je
bila mračna, bratova, pištola, model 8059 mm z
dušilcem, seveda. Bil sem tako prestrašen in hkrati
radoveden, da sem odprl še spodnji predal, v katerem je
ležala temna, velika UZI-ka. Naenkrat je v stanovanju,
polnem temačnih skrivnosti, ki pa še niso bile vse
razkrite, zazvonil zvonec. Jaz o volku, volk iz gozda. V
strahu, v katerem sem se utapljal, sem zaprl oba predala
in mu šel odpret. Aleksa sem spustil na kraj zločina,
skupaj sva sedla na sedežno in prižgala televizijo.
»Bratec, še je kaj v hladilniku?« me
je lačno vprašal Aleks. Njegov nagnusen vonj me je
spominjal na šolsko moško stranišče.
»Noter je še nekaj kosov kruha, pivo in
plesniv sir,« sem mu mirno odgovoril in razmišljal,
na kaj me spominja njegov oduren zadah, za katerega mu
nisem povedal.
»Aaah, saj nisem tako lačen,« je po
tiho rekel starejši brat.
Na ekranu se je pokazala lepa prikupna
dama, z rjavimi lasmi, umetnimi obrvmi, s temno, zelenimi
očmi in s postavo iz revije. Bila je Ela Figo, francoska
novinarka na 48 ur, ki je poročala, da bo New Creed
zvečer zajela velika snežna nevihta, ob kateri lahko
pričakujemo, da bodo njene sledi, s katerimi bo pokazala
svojo maščevalno veličino, grozne. Že samo stanovanje
je smrdelo kot smetišče, ampak z bratovim vonjem je
spominjalo na najodurnejši smrad zatohle uličice. Smrad
mi je prodiral v nosne sluznice in me tako dušil, da sem
se bratu moral zlagati, da sem že zelo zaspan in da grem
kar v posteljo. Aleks je čez pol ure ugasnil televizijo,
svoje nabito telo prekril s staro črno jopico, s
trenirko, polno madežev pijače in hitre hrane, na
prazno glavo pa si je nadel smučarsko masko iz
stanovanja tistega Laha. V sobi je tiho kot miš vzel
orožji, škatlico cigaret in vojaški nož ter se
odpravil iz drugega nadstropja. Zunaj je čakal velik,
temno siv, umazan kombi, model mercedes sprinter standard
313, brez registrskih tablic. Kot vedno so začeli dimiti
svoja pljuča z dimom dragih cigaret in se pogovarjati o
splošnih stvareh.
Tito je pogledal na uro, ki jo je nosil
na okrogli roki in rekel: »Čas je.«
»Koliko je ura?« je vprašal eden izmed
njih.
»Pol osem,« mu je odgovoril nazaj.
»Prav, pa gremo,« je ukazal svoji
skupini.
Ko sem iz svoje sobe gledal skozi okno,
sem prepoznal enega, ki ni imel očesa; med ostalimi
tremi, ki pa so imeli že zakrinkane obraze z maskami,
sem sklepal, da je brat tisti mišičnjak s pivom v roki.
»Šef, imam sekundo? Namreč moram iti
odtočit,« je zašepetal nek suhec in se odpravil do
grmovja.
» Naj ti bo, ampak hitro,« mu je vodja
podaril dovoljenje.
V mislih so se mi pojavile slike iz
preteklosti in prihodnosti ter mi začele sporočati, da
sem jaz tisti dejavnik, ki bo vplival na življenje brata
in sebe. Iz skrivnega kotička, v steni za plakatom, sem
vzel uspavalno orožje, stopil na okno in se pripravil na
to, da bom skočil na vejo drevesa. Počutil sem se kot
ptica, ki bo poletela iz kletke na prostost, kjer se bom
postavil pred lovca in čakal, da mi bo le-ta zaprl
pogled. Čeprav nisem hotel skočiti, sem na koncu le
moral. Moja stopala so se tvegano odlepila od police in
že sem letel v zraku. Odprl sem oči in nisem bil v raju
… uspelo mi je, z rokama sem se držal veje. Svoje telo
sem zaradi slabe mišične zmogljivosti težje spravil na
drevo, ampak mi je kasneje le uspelo. Iz krošnje sem
splezal po drevesu navzdol in se namestil v grmovju, kjer
sem čakal na pravi trenutek. Uspavalno injekcijo sem
nekoč ukradel učitelju kriminologije in mislil, da sem
bil takrat neopazen.
7. poglavje
Ledeno naključje
Mentor je v svojih poznih letih na sebi
nosil velik zelen pulover s svetlo zelenimi in belimi
vzorci kvadratkov, rjave hlače in moško uro omega 007,
ki je bila vredna bogastva. O njegovi velikosti se ne bi
preveč hvalil, kajti bil je tako majhen, da smo ga imeli
pravico klicati gospod palček. Učil nas je kriminalne
vede, to je bil seveda izbirni predmet. Vedno je govoril
počasneje, a njegovi govori so mi vedno ostali v
spominu, saj so bili zelo zanimivi. Nekoč, da bi še
bolj popestril uro, je v šolo prinesel uspavalne
injekcije. Sam sem o njih že slišal veliko, npr.
kakšna je njihova sestava, kakšne barve je mešanica in
podobno.
Rekel nam je: »Samo poglejte jih, potem
pa jih podajte naprej.«
Ves načrt sem skrbno ustvaril en dan
prej, ko sem tudi pripravil mešanico, ki je bila enake
barve; seveda pa ni bila za v uporabo. Takoj, ko mi je
sošolec v šoli podal škatlo, sem naredil zamenjavo in
upal, da sem ves postopek naredil brez napake. Deklica, s
črnimi kratkimi lasmi, z malce prekomerne teže, po
imenu Tara, me je takrat zalotila pri zamenjavi. Takrat
sem vedel, da bom oplel in pristal še na slabšem mestu
v razredu, kot sem bil. Ona je bila adut za zakon v
prihodnosti. Njen karakter je bil tako močen, da je z
njim premikala gore in skozi pekel hodila z nasmehom …
Ampak ključnega pomena je bilo njeno oko, ki je opazilo
še tako majhne podrobnosti in napake. Vsekakor je bilo
vredno, saj sem razmišljal o tem, kakšne težave bo moj
brat pripeljal v najino življenje. Konec je bil tukaj in
že je čakal, da mu nekdo odpre odklenjena vrata.
»Učitelj,« je odločno rekla priča.
»Kaj želiš, gospodična,« ji je
rekel.
»Ah, lahko prosim dobim škatlo, « je
odgovorila Tara in me pogledala ter mi s tem nakazala, da
je to zadnje opozorilo.
Ne vem, kaj jo je pičilo, a moje roke so
bile čiste. Za mišjo dlako sem prvič zbežal zakonu,
kar pa ni pomenilo, da zadnjič. Čakanje je bilo
poplačano, ko je suhec prišel dovolj blizu in sem mu
direktno v vrat zapičil uspavalno injekcijo ter mu tako
podaril spanec na hladnih tleh. Na sebi sem nosil njegovo
temno modro delavsko obleko, obraz mi je prekrila maska
in že sem igral drugo vlogo.
»Marko, pridi ven iz grmovja; čas je,
da gremo,« mi je rekel nekdo, po glasu znan, a to ni bil
Aleks.
Prišel sem iz zasede in namerno, s
hripavim glasom rekel: »Pripravljen sem.«
»Tehnik, mislim, da moraš za nekaj
časa prenehati kaditi krek, to ti res škodi, mali, «mi
je modro rekel brat.
Sedli smo v kombi, ki je stal na parkirišču
najinega stanovanja. Tito je zasedel voznikov sedež,
desno od njega je sedel vodja, zadaj pa sva sedela jaz in
brat. Voznik je prižgal vozilo in izpeljal na cesto.
8. poglavje
Ledeni umor
»Še malo je do banke,« je rekel Tito,
ki je sedel za volanom in si prepeval pozabljene pesmi.
Miki ga je ostro pogledal in mu povedal,
naj se osredotoči na vožnjo. Vsa okolica je bila
pokrita z belim snegom, iz obcestnih luči so visele
ledene sveče, cesta pa je, zaradi poledenelosti,
predstavljala pravo oviro. Zaradi okolja, ki sem ga
opazoval, me je po telesu kar zmrazilo, hkrati pa me je
spominjalo na mojo zasneženo življenje, v katerem se
prebijam ter gazim in upam na boljše. Odločil sem se,
da o tem ne bom več razmišljal, saj se mi je začelo
dozdevati, da preteklosti ne bom nikoli ubežal.
Eden si je odstranil masko in rekel:
»Tito, Miki, Marko, zelo je vroče v teh oblekah.«
»Boljše to, kot da bomo božič
preživeli za rešetkami,« ga je opomnil voznik.
V Aleksovih očeh sem videl, da se mu
zdim sumljiv, hotel sem se umiriti, a se nikakor nisem
mogel. Potnik zadaj se mu je zdel zelo nervozen in tih,
kar je bilo za Marka značilno, ampak niso mogli verjeti,
da ga bo tako strah, da še maske ne bo hotel dati z
obraza. Čez nekaj časa se je še vreme poslabšalo,
zaradi česar nas je Tito večkrat skoraj zapeljal v
obcestni jarek.
»Lahko bi rop prestavili,« se je
oglasil voznik.
»Ne, ne bomo,« je odločno rekel Miki.
V očeh se mu je videlo, da bo za denar naredil vse. Tudi
ubijal, če bo treba.
Nekateri bi ga lahko razumeli, saj se je
njegovo življenje zelo spremenilo. Zgodba pravi, da naj
bi bil odličen reper, ki je stal pred vrati velike
kariere, a je na koncu le postal suženj mamil. Glasilke
si je uničil s krekom, s katerim je bil kot rit in
srajca. Neke noči je spet zbežal iz svoje žalostne
realnosti v lažni začasni mavrični svet, poln
škratov, vil in drugih navideznih stvari. Naenkrat je v
modernem domu, polnem dima zaradi kajenja konoplje,
zazvonil zvonec. Miki se je pod vplivom mamil postavil na
noge ter se odpravil pogledat, kdo je prišel tako pozno.
V resnici je do vrat, oddaljenih nekaj metrov, potreboval
celih deset minut, ampak v njegovi zadeti glavi se je to
odvijalo precej hitreje. Odprl je velika srebrna vrata
svojega dragega stanovanja z bazenom in dragim športnim
avtomobilom ter zagledal svojega menedžerja. Z
dobrodošlico ga je sprejel k sebi, saj je bil njegov
zvest in dober prijatelj. Še tisti večer se je vse
spremenilo … Zasanjan je namreč podpisal pogodbo, v
kateri je ves denar, hišo in športni avto podaril
prijatelju. Ko se je zjutraj zbudil spet v realnosti in
spoznal, kaj je naredil, se je posul s pepelom.
Premišljeval je, če bi naredil samomor ali bi človeka
umoril z vojaškim nožem. Menedžerjeva hiša, ki mu jo
je kupil, ni bila daleč vstran. Splezal je preko črne
ograje, s katero je bila varovana sovražnikova posest,
in se pri tem ranil tako, da je po tlakovcih, ki so
vodili do hiše, puščal sledi krvi. Ozemlje je bilo
pravi naravni park, z labirintom, osmimi vodnjaki in
drevoredom, ki je bil vzrok za prijetno senco. Vstopil je
v stanovanje in začel iskati žrtev. Najprej je
pregledal hodnik, kopalnico in kuhinjo, a vse je bilo
prazno. Prišel je do dnevne sobe, kjer je zagledal
menedžerja, ki je spal na kavču. Počasi se je
pritihotapil do žrtve, mu prislonil k vratu nož in ga
umoril. Krvava reka je stekla po črni sedežni na tla v
krvavo mlako. Miki se je z nasmehom obrnil in zagledal
to, česar ni pričakoval. Skozi ves postopek, ki ga je
izvajal na očetu, je imel pričo. Videla ga je mati, ki
je zbežala iz sobe v kuhinjo po hladno krvno orožje,
ampak je bilo že prepozno. Da bi morilec zakril dokaze,
je spustil plinsko jeklenko, od zunaj vrgel vžigalico v
notranjost stanovanja in vilo spustil v zrak. Edini, ki
sta preživeli napad na družino Person, sta bili
menedžerjeva hčerka in snažilka. Miki se je zakonu
skril, ko je zamenjal identiteto iz Marija Shawna v
Mikija Starka in se iz Los Angelesa preselil k nam.
Tistega dne je zgubil vse, razen maščevanja. Odločil
se je, da si bo vse povrnil z novim izpostavljanjem, ko
bo skupaj z nami ukradel to, kar nam bi moralo pripadati
že od samega začetka.
9. poglavje
Ledeni rop
»Pred nami je,« je rekel Tito. Vsi
roparji smo se zazrli v veliko svetlo banko, na kateri
nismo opazili drugega kot to, da jo je prekrival bel
sneg, od zunaj pa sta jo varovala dva stražarja. Vsi
volki, lačni zlata in denarja, smo si nadeli maske,
pograbili orožje in se napotili po to, kar nam pripada.
Včasih si mora človek pridobiti to, kar bi moral že od
začetka imeti z bojem, pa tudi če je le-ta krvav.
Najprej je Miki pospravil stražarja, tako da je enemu
prerezal glavno arterijo, drugemu pa razstrelil dimlje.
Tako smo lahko mirno vstopili na konec mavrice. Hitro smo
stopili po dveh stopnicah, prekritih z lužo krvi, do
vrat, nakar se je oglasil Miki: »Zdaj gre zares.« Volčje
krdelo je vstopilo v zajčje skrivališče in vanj
prineslo strah. Da je Aleks prisilil ljudi v banki, da so
se ulegli na umazana tla, je s svojo UZI-ko ustrelil
nekaj izstrelkov v zrak. Sprednji del banke je bil kar
velik, imel je bančni pult, nekaj majhnih lesenih
stolov, ameriško zastavo, ki je stala levo od njega in
nekaj lesenih miz, na katerih so bile dolgočasne revije
o bančnih računih ter delnicah. Za bančnim pultom je
stalo mlado rjavolaso dekle, ki je bilo zelo
prestrašeno, a ji je Aleks z mirnim glasom rekel, naj se
umiri, saj če bo vse naredila, kot ji bomo rekli, se ji
ne bo zgodilo nič hudega.
Mlada bankirka se je umirila in s
prestrašenim ter nežnim glasom rekla: »Pridite za
menoj.«
Načrt A nam bi skoraj uspel, če se ne
bi izza kota pojavil še en pastir in rešil svojo
ovčico. Varnostnik je v rokah držal pištolo, model 806
9mm, in skoraj bi ustrelil enega izmed nas, če mu Miki
ne bi preluknjal trupa s svojo AK-47. Ves poln lukenj
zaradi izstrelkov je padel na tla in zaspal v krvavi
luži.
»Prav, čas je za plan B. Marko ti si na
vrsti,« mi je živčno rekel brat, ki ni mogel verjeti,
kako jih Miki ubija kar za šalo.
Nisem vedel, kaj bi, v tistem trenutku bi
najraje zavrtel čas nazaj, ampak to seveda ni bilo
mogoče. Po stopnicah navzdol smo odkorakali na hodnik
kleti, ki je imel osem zasebnih trezorjev in enega
velikega, ki naj bi bil last nekega velikega poslovneža.
Stali smo pred ogromnim sefom, polnim zlata in denarja,
ter tuhtali, kako bi ga odprli. Napočil je čas, da bo
resnica morala na plan. Aleksu se je tehnik zdel čuden,
ker se je tako dolgo obiral. V morilčevi prazni glavi je
nastal orkan, iz žepa je potegnil majhno pištolico ter
mi z njo zagrozil, da sem z eno nogo že skoraj stal v
grobu. Čeprav se še ni zavedal, da sem tehnik v resnici
jaz, sem se moral izdati.
Predal sem se, postavil na kolena in ga
rotil:
»Prosim, ne pokončaj me, v resnici sem
Tom, Aleksov starejši brat.«
Brat ni mogel verjeti svojim lastnim ušesom
in očem. Upal sem, da sem s tem rešil situacijo, a sem
jo s tem le še poslabšal.
»Briga me, kdo si; če ne boš odprl
sefa, bom pospravil oba!« je odločno rekel zadeti
psihopat.
Bratu je zagrozil, da če ga bo poskusil
ustreliti, bo on ustrelil mene. Brat je UZI-ko in
pištolo vrgel na tla in ju z nogo podrsal do Mikija.
Bila bi samo nepotrebna poraba časa, če bi poskusili
neprebojni sef odpreti s poceni eksplozivom, zato je bila
edina možnost, da bi ga odprli s šifro – in prav to
smo storili.
Miki me je z vso močjo stisnil ob tla in
mi v glavo nameril pištolo ter rekel:
»Tri možnosti imaš, če ti v tretje ne
uspe, bom vama razstrelil možgane.« Takrat sem že
začutil, kako mi bo razneslo glavo in se bo moj zaklad
razletel po tleh, pri tem pa pustil madeže krvi.
Pogledal sem brata, ki je samo stal in me obupano
gledal ter mi s tem dal vedeti, naj začnem tipkati
šifro. Prve številke, ki sem jih vtipkal, so bile
6-8-3-2; upal sem, da bo šifra pravilna, a sem se
zmotil.
Rekel sem si: »Umiri se, Tom, uspelo ti
bo, saj veš, da tvoj konec ne bo tak.«
Vtipkal sem 5-4-3-7, a na žalost je bila
tudi ta šifra napačna. Vroče mi je bilo, kot da bi
letel preblizu soncu, ob tem pa me je neprestano bolela
glava. Ni mi bilo več pomembno, če se kopam v denarju
ali zabojniku, če bom študiral ali ne, vse, kar sem
hotel, je bilo to, da mi ne bi zmešani psiho preluknjal
možganov. Duševno in telesno sem bil na dnu, čutil
sem, kako se moja barka s kapitanom na čelu potaplja.
Zadnja šifra, ki sem jo napisal, je bila 7-9-3-0.
Občutek je bil grozen, kot da bi mi v glavo vrtalo sto
in še več svedrov in ob enem ubijalo še mojega
svetnika. Takrat me je iz nočne more zbudila božja
roka, zadnja šifra je bila pravilna … takrat sem
prvič v življenju res opazil, kaj je pomembno. Vse, kar
smo še rabili, je bilo oko in prstni odtis bankirja ali
bankirke, po katera je odšel Miki. Odkorakal je v
zgornji del banke in začel vohljati za ovčico, nakar je
zaslišal zvok, ki ga je vodil po stopnicah navzgor v
drugo nadstropje s pisarno in straniščem. Ko je prispel
navzgor, je najprej pregledal pisarno, v kateri na
žalost ni bilo nobenega bankirja, le uboga čistilka, ki
je stala v kotu in ga rotila, da ima družino in da naj
ji prizanese. Volku je njen strah dal še večjo spodbudo
do nehumanega dejanja. Zaprl je vrata sobe, v kateri je
ležala mrtva mati in šel pogledat stranišče.
10. poglavje
Ledeni pohlep
»Kaj misliš, da dela,« sem rekel
bratu.
»Ubija, saj je morilec,« mi je jezno
odgovoril Aleks.
»O tem ti ne bom nasprotoval, ded mi je
hotel razstreliti glavo,« sem mu potrdil.
»Za svoje bogastvo bo naredil vse,« je
modro, a še vedno z jeznim tonom rekel brat.
»Kako to, da sodeluješ z njim?« sem ga
odločno vprašal.
»Vse to delam zate, da boš dobil tisto,
kar ti pripada,« mi je prijazno rekel Aleks.
Bil je snežinka, s katero sem v vetru
potoval v obljubljeno deželo, za katero mi ni nikoli dal
obljube, ampak jo je držal. Vedel sem, da je usoda
zapisana in da tudi, če se ji bom izpostavil, bom za
nagrado dobil pero in lahko si jo bom pisal še slabše.
Hotela sva nadaljevati pogovor, a ga je prekinil vstop
pravega hudiča, ki je v rokah držal odrezano glavo in
prst uboge mladenke. Mislil sem, da so tri žrtve dovolj,
ampak spoznal sem, da se je vse le začelo in da ne
sanjam. Kaj si bo mislila njena družina, ko bo
ugotovila, da je hčerka žrtvovala svojo glavo zato, ker
je nekdo hotel obogateti za štiri milijone.
»Bomo ali ne, « je rekel Miki, kot da
se mu vse to, kar je naredil, zdi normalno.
»Pa dajmo,« sva mu prestrašeno
odgovorila.
Aleks se ni bal ničesar, še ko sva
gledala grozljivke, jih je gledal, kot da gleda risanko
za petletne otroke, danes pa je le bilo drugače. Oba dva
sva ostala v kotu in upala, da naju ne doleti enaka
usoda. Hudič je prislonil mladenkino oko in prst k
senzorju, na katerem se je prikazal zelen napis SPREJETO.
Pred nami se je odprl zemeljski raj; zlato, ki sem ga
zagledal, se je tako bleščalo, kot da bi gledal sonce s
prostim očesom. V sefu je bilo več kot samo štirje
milijoni. S tem denarjem bi vsak lahko zlahka zaživel
bolje. Pobrali smo vse do zadnjega centa, vzeli svoje
torbe denarja in zlata, ki so bile tako težke, da sem
mislil, da bom od sile bruhal, ter se odpravili iz banke.
Miki je pogledal skozi okno banke in
rekel: »Zunaj je policija, zato bomo morali uporabiti
orožje.«
»Kje je pa naš voznik?« je jezno vprašal
Aleks.
»Tito je zbežal,« je jezno odgovoril
morilec.
»Prevarant smrdljivi,« sem jima pogumno
rekel.
Vsak od nas je moral pograbiti orožje,
na žalost tudi jaz. Ker nisem znal uporabljati orožja,
sem pomotoma nekaj nabojev ustrelil kar v banki. Ko smo
prišli iz nje, sem videl, da ni vse zlato, kar se sveti.
Zgodovina se je ponovila, zunaj se je pred mojimi očmi
odvijala svetovna vojna. Brat in Miki sta policiste
ubijala, kot da niso ljudje. V bratovih očeh sem
zagledal zlo, ki se je prebudilo iz tistega zakritega
kotička ... Policijskih avtov je bilo vedno več,
mislili smo, da se iz te godlje ne bomo več rešili. V
tistem trenutku se je morilec spomnil na granate, ki jih
je imel v torbi. Z roko je pograbil granate in jih vrgel
na nedolžne policiste, ki so se skrivali za avtomobili.
Pred nami se je prikazal izhod iz pekla, v katerega smo
prostovoljno zakorakali. Vsi smo stekli proti gozdu, ki
ga je varovala ograja, na srečo je le ena od granat
naredila prav tako veliko luknjo, da bi lahko pobegnili
skoznjo. Od nekje visoko se je zaslišal strel, zdelo se
je čudno, saj na nebu ni bilo nobenega helikopterja.
Eden od volkov je bil zadet, vsi trije smo pogledali
svoje telo. In eden od nas je padel. Božja puščica je
v vrat zadela hudiča in ga prisilila v večni spanec na
zemeljskih tleh.
»Pridi, nimava več časa, « mi je
rekel brat in skupaj sva stekla po hribu navzdol v zasneženem
gozdu ter upala, da naju lovec ne bo našel. Najina
hrabra volkova sta se spremenila v plašna zajčka, ki
sta se vedno bolj oddaljevala od ceste. Strah je postajal
vedno večji, upanje pa vedno manjše, skoraj ga ni bilo.
Večkrat je nekdo od naju padel, nakar mu je drugi podal
roko in ga dvignil nazaj na pravo pot. Stopinje, ki sva
jih puščala, so hitro izginjale, zato poti nazaj več
ni bilo. Aleks je komaj nesel dve torbi, ko sem jaz eno.
Že same torbe so nama otežile premikanje, kaj šele
sneg, ki nama je segel do kolen. Čez nekaj minut naporne
hoje se nama je le nasmehnila sreča, ko sva našla jamo,
v kateri sva imela tudi zavetišče. V tistem hladnem
trpljenju nama ni več koristil denar. Aleks je začel
izdelovati sekiro, med tem pa sem jaz malce zadremal.
Čez nekaj časa sem odprl oči in se grel ob ognju, na
katerem se je pekla mlada srna. Po tem, kar vse je
naredil, se je le spoznal na divjino. Pomagal sem mu pri
izdelavi orožja, lovljenju živali in pečenju.
Prebijala sva se iz dneva v dan, iz tedna v teden in iz
meseca v mesec. Nekako nama je le uspevalo in tako sva
začela živeti z naravo. Brat me je naučil raznih
prijemov, jaz pa njega strategij. Skupaj sva začela
trenirati in tako so se moje meje zvišale, postajal sem
močnejši in hitrejši. Z bratom sva pozimi lovila ribe
in napadala poklicne morilce, pri katerih sva bila na
listi osumljenih in iskanih. Denar sva zakopala v zemlji
te jame in si prisegla, da bova ponj prišla kasneje, ko
bo konec morije. Iskalne akcije še ni bilo konec, zato
sva se le odločila, da bova od tukaj odšla spomladi.
Pomlad je prišla, ptički so začeli žvrgoleti, živali
so se prebudile, sneg se je stalil in prijetno sonce nas
je spet začelo greti … ampak morilci so naju še vedno
lovili. Z Aleksom sva odšla iz zavetja na bojno polje
ter hotela splezati na najvišjo točko drevesa, da bi
lahko videla, kam morava. V roko sem prijel vejo drevesa
ter se pripravil za plezanje, nakar me je brat ustavil in
mi rekel, da gre on pogledat. Prepustil sem mu nalogo in
molil, da se mu ne bi kaj zgodilo. Prišel je do polovice
in mi vzkliknil: »Še malo je do vrha!« Z levo roko se
je prijel za mehko vejo in se hotel potegniti višje.
Zlomila se je in padel je iz štirih metrov ter si zlomil
obe nogi in roko. Zadnje upanje sem bil jaz, kar ni
pomenilo ničesar dobrega. Brat je kričal od bolečine,
ampak sem ga umiril in mu rekel: »Potrpi malo, prosim.
« Začel sem plezati do vrha, nikoli, res nikoli, nisem
pogledal dol. Čudežno sem prišel do vrha, kjer sem
ugledal velike gozdove naše dežele, ki so prekrivali
velik del te doline. Zgoraj sem ugotovil, da se morava
odpraviti na zahod. Z bratom sva si dala bratsko prisego,
ki je pomenila, da se bom vrnil ponj kasneje, ko bom
izpeljal najin načrt. Odpravil sem se na pot. Ustavil
sem se in zagledal tri morilce, ki so bili oboroženi z
uspavalnimi orožji. Iz drevesa sem planil na enega in ga
zadušil, druga dva pa sem le za nekaj časa pohabil z
borilnimi veščinami, katerih me je naučil Aleks. Da
sem bil res prepričan, da bodo zaspali, sem jim v kri
spustil njihova uspavala. Vrnil sem se nazaj na drevo in
nadaljeval naprej. Zagledal sem sivo ograjo, kar je
pomenilo, da sem našel cesto. Na cesti sem nekaj časa
čakal na avtomobil, ki se me bo usmilil … in na koncu
se je le en našel. V avtodomu sem se z družino z dvema
otrokoma odpeljal do naše ulice. Prispel sem točno tja,
kamor sem hotel, in najin načrt sem lahko nadaljeval. V
najinem stanovanju me je čakal Italijanov prenosnik, ki
sem si ga za nekaj časa sposodil. Celo noč sem vdiral v
sistem, s katerim bi lahko tistim vohunom dal ukaz, da so
naju opazili drugje in da naju ni več v tem gozdu.
Zjutraj se je trud le poplačal in tako so poklicni
morilci dobili nov ukaz. Sosedu sem vrnil računalnik in
si sposodil njegovo BMW limuzino, model serije sedem. Z
avtom sem se pripeljal do banke, nakar sem zavil levo na
gozdno pot, po petnajstih minutah sem prišel do jame.
Stopil sem iz limuzine, v roki sem imel lopato in
svetilko, ter se napotil v jamo. Ko sem prišel vanjo, v
njej ni bilo ničesar, le sledi bratove krvi. Od šoka
sem padel na kolena in potrosil solze prijateljstva po
jamskih tleh. Obupan in objokan sem trikrat prišel iz
jame, ko sem prinašal torbe denarja, ki sem jih izkopal
in dal v avto. V mislih sem videl brata, obsojenega na
smrtno kazen, in to zaradi mene, ki v tem trenutku sedi
na električnem stolu ter trpi zadnjo bolečino. Z BMW
sem se pripeljal iz hoste in se odpeljal na avtocesto.
Vklopil sem radio in zaslišal pesem If I saw you in
heaven. Začelo me je boleti srce. Motor, mišica, ki
poganja kri po žilah, se mi je od vsega smrtnega dima
zaustavila, ledvice so se izsušile, pljuča so bila
polna pepela smrti, iz nosu pa mi je začela iztekati
črna kri, barve nafte, ki je zalivala še zadnje celice
upanja. Z avtoceste sem zavil desno na odcep, proti
morju. Prispel sem do pristanišča, stopil iz avta, ki
sem ga podaril nekemu brezdomcu, ter kupil veliko ladjo,
s katero sem odpotoval iz Amerike v Evropo, do Švice,
kjer sem začel znova živeti in nadaljevati šolanje. Na
trpežno ladjo sem znosil torbe in s posadko smo lahko
odpluli iz zaliva. Plovba je bila kar tvegana, ampak smo
le po enem tednu in pol prispeli do Italije, kjer sem
izstopil.
V italijanski restavraciji, blizu
pristanišča, v katerem so kraljevale jahte, sem se
prvič najedel užitne hrane, kot se za razumsko bitje
spodobi. Začel sem živeti kot človek, postavil sem
lepo hišo, doštudiral, postal znanstvenik, poročil sem
se, dobil sina edinca …A popolno življenje so večkrat
odganjale travme zaradi preteklosti. Vsak večer, preden
sem zaspal v postelji, ki ni smrdela kot bivša, sem
vedno pomislil na preminulega brata. V srcu, zakajenem
smradu realnosti, se je večkrat pojavilo upanje, da je
živ, ampak sem ga večkrat zavrgel. Dolgih dvajset let
sem boleče upal, da ga bom videl, vsaj še enkrat, pa
tudi če bo mrtev … samo, da bi vedel, kaj se mu je
zgodilo …
11. poglavje
Ledeno presenečenje
Pisalo se je leto 1996, star sem bil
trideset let, pravkar sem končal univerzo in nadaljeval
svoje stopinje. Urejen odrasel moški, s končano
univerzo Schoolking, je sedel na svoj šolski čoper,
nadel čelado, očala in lepo ohranjeno usnjeno jakno ter
se na veselo božično noč zapeljal po zaledeneli cesti,
ki ni bila ovira za gospoda, v sončni zahod. Po nekaj,
skoraj tragično končanih, ovinkih je prispel v ulico,
ograjeno kot Bela hiša. Železna vrata so se odprla in
svojega lepotca je zapeljal v ulico, do vile, ki jo je
prekrival, spet zanimiv, otroški sneg.
»Ata, ti si doma,« sem prejel pozdrav
od sina, ko sem vstopil v prijetno, toplo hišo. Videlo
se je, da je sinov jezik imel tudi prvine nemškega in
francoskega jezika. Moj sin, Toni, je po pozdravu takoj
stekel do dnevne sobe.
Od žene sem prejel spodoben in prijeten
poljub pod omelom, nakar sem jo objel in ji rekel:
»Srečen božič.«
Ona pa mi je odgovorila, kar v njenem
jeziku: »Joyeux Noel.« Kar je seveda pomenilo enako.
Posedli smo se v dnevni sobi in vsak je
prijel za svoje delo. S sinom sva krasila božično
jelko, žena je šla pripravit čaj, kekse in kavo,
snažilke pa so opravile v zgornjem nadstropju. Da nam ni
bilo dolgčas, sta varnostnika nabijala božično glasbo.
Veselja ni manjkalo, dobra volja je dišala po celi
hiši, ki smo jo krasili. Še zjutraj sem si prisegel, da
ne bom vsaj danes pomislil nanj. Mogoče sem le pomislil
… sprijaznil sem se s smrtjo, ampak mi ob vsaki težavi
položi roke na rame in mi v telo spusti samozavest, ki
me je ustvarila takšnega, kot sem, in z njo podiram
sovražnikove zidove, za katerimi se skriva. Lep dan se
je naenkrat spremenil v hladno noč in tako smo z delom
začeli zaključevati. S sinom sva se umila, oblekla v
spalne srajce in odšla spat. Toni se je ulegel, v roko
objel plišastega medvedka, pokril sem ga z ohlapno
odejo, mu zaželel lahko noč in ugasnil luči. Nekaj
metrov sem potreboval do spalnice, kjer sem se ulegel in
si prižgal cigaro, ki je bila zvečer že prava železna
navada. Zadimil sem spalnico, hkrati pa srknil kozarec
ruma, ki sem ga imel natočenega. Čeprav sem bil velik
ljubitelj kajenja in alkohola, nikoli nisem zašel preko
meja. Počutil sem se kot orel … vse pa še je
začinilo božično presenečenje. Prva dama je po tiho
odprla in zaprla vrata ter je postala center moje
pozornosti. Ugasnil sem luči in edino svetilo so bile
še sveče, ki so naredile ambient bolj romantičen, kot
je v resnici bil. Njena neizmerna ljubezen in lepota sta
začeli hoditi do postelje. Na sebi je imela oblačila,
ki so jo naredile še okusnejšo, kot je že sama bila.
Njeni lasje, speti v čop, so jo v delnem mraku še bolj
okrasili, najina oblačila so postala tuja in telesi sta
se na božično noč sprostili. Po koncu neizmernega
užitka sva zaspala v objemu. Elektronska ura na polici
je kazala ena zjutraj, čas je bil za jutranji prigrizek.
Vstal sem, na noge sem si nadel hišne copate in pogledal
njen obraz, na katerega je sijala mesečina. Odkorakal
sem po stopnicah in prišel v kuhinjo, kjer sem odprl
hladilnik in si vzel vse, kar sem za sendvič potreboval.
Ko sem se obrnil, sem na kuhinjski mizi zagledal kaseto,
na kateri je z modrimi črkami pisalo SI ME POZABIL.
Nepomembne stvari sem odvrgel na tla in v strahu vzel
posnetek ter se odločil, da ga bom pogledal. Dal sem jo
v predvajalnik in začel se je odvijati posnetek.
»Hej, to je namenjeno tebi, Tom,« mi je
napovedal zamaskiranec na ekranu.
»Brat, ne, prosim, ne,« je rekel preživeli.
»Živ si, nemogoče, živ si,« solza mi
je stekla po licu in kapnila na koleno, prst pa sem položil
na bratov obraz na TV-ju. Bil sem presrečen, življenje
je spet imelo smisel in veselje me je prevzelo.
»Bo prišel pome?« je vprašal Aleks.
Tip mu ni odgovoril ničesar, le z
bejzbolskim kijem mu je zadel neznosno bolečino, ki jo
je še ponovil večkrat, a iz drugih strani.
»Kje je bolje, zadaj, spredaj, levo ali
desno?« ga je hkrati spraševal zamaskirani mož.
Kot sem videl, je bratu prekipelo in je
začel vzklikati, tipu groziti in ga preklinjati. Mož se
je umiril, stopil dva koraka nazaj in nameril v brata.
Pritisnil je na petelina in dosegel sem
resnico, dosegel sem, kar sem hotel. Krvavi potok se je
iztekel iz njegovega telesa, nakar je bilo posnetka
konec. Sreča je izginila in telo je začelo plavati v
nesreči in strahu. Dolžnost je postala maščevanje do
morilca, za katerega nisem imel nobene sledi razen te, da
bi policija, ki se ji nisem smel izpostaviti, preiskala
stanovanje in našla prstne odtise tistega, s katerim je
ta posnetek prišel v stanovanje. Iz orožarne sem vzel
pištolo, model 706 8mm, in jo položil na nočno
omarico. Zaprl sem oči in se zatopil v nočne more in
klice mrtvih. Zbudil sem se na mračno božično jutro in
molil, da sem vse sanjal. Sin, žena in zaposleni so bili
veseli, le jaz sem utapljal svojo žalost v alkoholu.
Nekaj mesecev sem potreboval, da sem se spet postavil na
noge. Poostril sem stražo postavil večjo ograjo s
kamerami.
12. poglavje
Ledeni konec trka na vrata
Še nekaj strelov se je zaslišalo izza
vrat sobe, nakar so se odprla in v sobo sta v stopila
zamaskiranca. Sodeč po postavi je bil eden izmed njiju
ženska. Imela je belo jopico, na kateri se je bistveno
videla sled krvi, temno oranžne hlače, rjave ženske
škornje, obraz pa je imela prekrit z oranžno masko, ki
je imela samo tri odprtine. Moški, na katerem ni
manjkalo sledi pretiranega fizičnega napora, je imel
rjavo usnjeno jakno, temno modre kavbojke, na glavi pa je
nosil enako masko, le da je ta bila modre barve. Na
oblačilih je imel tudi on madeže krvi tistih, ki jih je
pokončal.
Moški mi je v glavo nameril pištolo 806
8mm in mi rekel: »Se me ne spomniš?«
»Ne, žal,« sem mu odvrnil in upal, da
mi še ne bo preluknjal telesa.
»Kako da ne!« mi je v vzkliku zagrozil
in začel še bolj pritiskati na petelin.
»Umiri se,« ga je pomirilo dekle.
»Jaz sem,« odstranil je masko in
pokazal obraz z modricami ter ranami.
Nisem mogel verjeti svojim očem, vse se
mi je zdelo nemogoče.
»Ti, ampak, kako …«
»Vse je bilo zaigrano.«
»Oprosti mi …«
»Prav, oprostil ti bom, zato ker si me
pozabil, izbrisal iz življenja, me pustil trpeti in mi
nisi vrnil usluge, ki sem jo jaz delal vse najino
življenje …«
»Prosim … «
»Konec je,« mi je rekel brat in se
pripravil, da me bo ustrelil.
Skoraj bi že umrl, če se ne bi tisto
dekle spomnilo, da jima moram še pred smrtjo nekaj
izdati. Dekle si je tudi odstranilo masko in pod njo se
je skrivala Lara Person, tista, ki je preživela Mikijev
napad.
»Kje je denar, ki ste ga vi kozli takrat
ukradli?« me je vprašala in še s šibrovko namerila
vame. Čutil sem, da če ji bom povedal resnico, me bo
oseba z nizkim IQ poslala v raj ali pekel.
» Zakaj hočeš to vedeti?«
»Ubila sem tistega, ki mi je ubil starše;
no, oče si je zaslužil, saj je imel afero a snažilko,
ampak mati … ona je umrla nedolžna,« ko je to
povedala, je hkrati potočila solze, ki so zalile tla.
»Moje sožalje …«
»Kaj pa ti veš, saj se ti ni zgodilo
nič takega …«
Takoj, ko je končala stavek, sem
pogledal Aleksove zlobne in začarane oči ter mu dal
vedeti, da se nama je to le zgodilo.
»In po tem je oče vse namenil tisti
pocestnici, s katero je varal mojo mater …mene pa je
poslala v sirotišnico.«
Ko sem jo poslušal, sem se počutil, kot
da bi poslušal sebe in svojo zgodbo. Nehal sem
razmišljati o tem in jo poslušal naprej.
»Načrt je bil perfekten – Marko,
suhec, ki si ga uspaval, bi moral odpreti sef, Mikija in
brata pa bi pospravila, pobrala bi denar in naredila to,
kar si ti …«
Moja vizija se je res uresničila … res
sem bil glavni dejavnik.
»Zdaj pa bom ubila tistega, ki mi je
ubil polbrata.«
»Kako, prosim? « sem bil zmeden.
»Marko je bil moj polbrat, plod ljubezni
moje mame in njenega skrivnega ljubimca … in ti si ga
ubil … Med uspavanjem se je zadušil, kajti bil je
alergičen na etanol, ki ga je vsebovala tista injekcija.«
»Žal mi je …«
V srcu sem se posul s pepelom in upal, da
se vse ne bi nikoli zgodilo.
»Zdaj pa si ti na vrsti … « je rekla
Aleksu.
Bratovščina je postala tuja, glavno je
bilo bratovo maščevanje. Vedel sem, da moram nekaj
narediti. Planil sem nanj in pištola je padla na tla,
žena pa je v tistem trenutku napadla Laro. Začela sva
pretep, v katerem sem žej zmagoval. Zadal sem mu tri
udarce v glavo, nakar sem odprl vrata in zbežal iz sobe
po hodniku. Aleks je prijel za orožje in streljal za
mano. Na srečo me noben od izstrelkov ni zadel, vsaj za
nekaj časa. Bratu se je le posrečilo in me je zadel v
koleno, nakar sem se od sile počepnil, on pa je skočil
name in skupaj sva se zakotalila po stopnicah. Končno
sva prispela do konca stopnic, ki so nama pustile velike
rane in poškodbe. Aleks je bil na meni in me začel
daviti. Ko je s tem končal, je iz žepa potegnil
majhen nož, ki je bil za umor ravno pravšnji. Nastavil
mi ga je pri vratu in hotel začrtati naslednjo potezo,
ampak tega ni in ni mogel storiti. Očitno je v meni le
videl bratovščino … snežinko, ki mu je bila
usojena. Podal mi je roko in me dvignil k sebi. Stekla
sva k ženi in Toniju in zagledala grozoto.
13. poglavje
Odkrivanje ledenega pekla
V pisarno Ludvika Simona, v drugem
nadstropju FBI-ve stavbe v Los Angelesu, oddelek za rope,
družinsko nasilje in umore, je vstopil njegov partner
Jack Baker, ki je v roki prinesel dva plastična lončka
tople kave iz avtomata, nedaleč stran od njunih vrat.
»Kava?« ga je vprašal partner in
odložil lončka na mizo.
»Pusti zdaj to in pridi pogledat
semle,« mu je rekel.
»No, kaj imaš novega zame?«
»Veš, da smo odkrili povezavo med
ropom, bratoma Hunter in žrtvijo, ki smo jo nedavno
odkrili v bližini njunega stanovanja?«
»Aha, točno, umrla je zaradi uspavala
…«
»No, v stanovanju smo našli dnevnik, v
katerem je starejši brat zapisal vse podatke o ropu in
imena tistih, ki so sodelovali.«
»Ja, ampak po sklepanju je eden umrl,
že pred začetkom …«
»Tako je.«
»Kdo je torej bil tretji?«
»Tom, tisti suhec.«
»Torej, če nam uspe najti mlajšega
brata, bomo potemtakem našli tudi drugega …«
»Ampak vprašanje je, kako ga bomo
našli.«
»Se spomniš kamere, pri banki je ujela
kombi, s katerim so prispeli, niso pa zbežali …«
»Če bi imeli še tistega psihiča, ki
je bil nekako ustreljen s strehe …«
»Enega imamo, tukaj piše …« mu je
rekel in mu pokazal knjigo, ki je smrdela še bolj kot
prizorišče umora.
Ob majhni, skoraj zapuščeni hiši, na
ulici Vega Star, se je parkiral temno siv službeni audi.
FBI agenta sta stopila na pokvarjeno ulico, se pripravila
na možno streljanje in odšla do vrat. Eden je potrkal,
drugi pa se pripravil, če se bi po nesreči zgodil
sovražnikov napad skozi njegova vrat. Ker ni nobeden
odprl, sta vdrla v stanovanje. V zakajenem domu, ki je
spominjal na pivnico, še za enkrat nista opazila
voznika. Na mizi sta bili dve vrečki kokaina, ostanki
nepokajene konoplje in dve steklenici ruma. Iz dnevne
sobe, polne dokazov za rešetke, sta vdrla v spalnico,
kjer je Tito izvajal uslugo, ki jo je pred kratkim
plačal.
»FBI, roke v zrak!« je vzkliknil Ludvik
in začel meriti v pričo.
»Kaj sem naredil? « ju je vprašal
Tito.
»Ljubček, še dva slačifanta si
pripeljal …« mu je rekla prostitutka, s katero je poležaval.
»Prosim, če vstaneta s postelje in se
oblečeta.
Neumna priležnica je komaj zdaj
ugotovila, da to ni šala ali poceni igra. Oblekla sta si
raztrgana oblačila in se iz spalnice odpravila na majhen
in ozek hodnik, na katerem je voznik imel razne slike
družin iz časopisa in revij.
Jack je na Titove okrogle roke položil
lisice in mu citiral aretacijo:
»Imate pravico do molka, imate pravico
do zagovornika, ki si ga lahko izberete sami, in da bo
vse, kar boste povedali, lahko uporabljeno proti vam na
sodišču …«
Agenta in ujetnik, vklenjen v verige, so
stopili do jedilnice, kjer so sedli za majhno mizo, na
kateri so bila Titova mamila. Ostali so v hladnem
pogledu, Ludvik je večkrat pogledal Titovo uslugo, ki je
sedela v dnevni sobi in vsa potrta gledala v razpokane
stene.
»Imate možnost, da poveste, kar veste,
in kazen bo manjša,« mu je rekel eden od njiju.
»Ne razumete … imam sina edinca, v
prvem razredu, ne bi rad, da bi bil celo njegovo
življenje v kehi … «
»Tega vam ne moremo zagotoviti, ampak kazen
se vam bo zmanjšala, do dveh ali treh let …«
Na obrazu se mu je videlo, da ne ve, komu
bi zaupal. Pogled je namenil stropu in začel
premišljevati.
»No, gospod Tito, lahko vam spregledamo
vašo prijateljico in bele zadevice …«
»Prav, sodeloval bom,« je še nekako
neprepričano povedal.
»No, pa začnimo pri tem, če nam lahko
potrdite, če so te osebe bile vključene v vaš načrt
…«
FBI-jev agent Simon je vzel list, na
katerem je imel napisana imena in priimke sodelujočih.
Njegov partner, Jack Baker, se je
pripravil, da bo pričine izjave in potrditve posnel za
sodišče.
»Aleks Hunter, takrat v mladih letih …«
»Da …«
»Miki Stark, že med preminulimi …«
»Da, ampak njegovo pravo ime je bilo
Marijo Shawn,« jima je izdal in jima s tem olajšal delo
ter iskanje resničnih podatkov.
»Hvala, vidite, kako dobro vam gre,« ga
je lažno pohvalil Ludvik in si prižgal cigareto, česar
si naj ne bi smel kot vzoren agent privoščiti.
»In Marko …«
»Person, ponesrečen otrok, suhe postave
in zadržan brat Lare Person …« jima je spet povedal.
»To je tista, ki je leta 1976, 11.
junija, preživela Mikijev napad …«
»Da, to je tista.«
»No, zdaj pa nama še povej o Tomu
Hunterju, mlajšemu bratu in številki sefa, ki ste ga
oropali,« sta mu podala novo nalogo.
»Tom, on je bil eden najboljših
učencev na tisti šoli Ecole de Sans, hotel je priti na
tisto univerzo, Schoolking …«
»To je Švica …« sta si šepnila.
Agenta sta se pogledala in si s tem dala
vedeti, da so odkrili prvo sled. Nista mogla verjeti,
da sta pri koncu detektivskega primera Ledeni pekel.
Vstala sta in že hotela oditi, nakar jima je še voznik
izdal:
»No, tisti sef, njegova oznaka naj bi
bila, ah, A-13 …«
Tito se ni zavedal, kaj točno je s tem
stavkom napovedal. Sef A-13, v železni kleti banke
Decros le Son, je pripadal CGI-ju. To je bila vojaška
organizacija, hkrati pa tolpa, ki se na površje ni že
prikazala vrsto let in je veljala za največji strah v
Severni Ameriki, oropali pa so jo neki prvorazredniki.
FBI-ju se je ponudila priložnost, s katero bi lahko
očistili državno stranišče. Na audiju je bila
policijska luč, ki je predstavljala klic dolžnosti.
FBI-jeva vohuna na delu sta do postaje potrebovala samo
kratkih pet minut. Novica se je po telefonskem omrežju
razširila v stavbo in bojevniki zakona so se začeli
pripravljati na boj s sovražnikovim mečem. Čez pol ure
so helikopterji poleteli do Švice, za pomoč pa so
dobili še uslugo vojske, ki jim je ponudila tri svoje
reaktivce in en vojaški helikopter s svojimi piloti.
Preko severnoatlantskega oceana je poletela vojska z
nalogo, ki ni smela spodleteti.
14. poglavje
Ledeno prekletstvo
Morilka je moji ženi s šibrovko merila
v senco. Lahko bi jo ustrelil, a strel bi bil preveč
tvegan. Ni bilo izbire, zato sem moral streljati s
tresočo se roko, pritisnil sem in pisal usodo. Padla je
na tla. Lara je nepremično ležala.
Mati in sin sta se v strahu v kotu sobe
skrivala pred tistim, kar nas je še čakalo.
Stopil sem do okna in rekel: »Očitno
res ni prišla samo s teboj.«
»O ljubi bog,« je rekel Aleks, ki se je
začel zavedati ...
Pogledal sem skozi okno in videl tri
terenske avte CGI-ja, nakar se mi je vse zdelo
razumljivo. Tisti dan smo oropali vojaško organizacijo,
ki je bila hkrati največja skrivna tolpa v Ameriki,
ampak mislil sem, da so bile to le zgodbice za lahko
noč. Nekako sem si le opomogel in skupaj sva slabo
oborožena odšla iz sobe, v kateri je ostala moja
družina. Organizacija je začela s streljanjem
uničevati mojo na sveže prepleskano fasado. Eden vojak
je vdrl skozi okno, njega sem pospravil jaz, drugi nama
je prišel za hrbet, tistega je ubil brat z dvema
streloma. Prvi ga je zadel v desno ramo, drugi pa v
sapnik in tako je nenadoma obležal na ozkem hodniku. Po
stopnicah navzdol sva prispela na največji prostor naše
vile, na zasnežen hodnik, ki ga je uničila eksplozija
rakete od vojaškega helikopterja. Obstal sem na mestu,
se ozrl v helikopter in pomislil, kako se bo vse
zrušilo, kar sem zgradil z žulji na rokah. CGI-jev
pilot me je pogledal, se mi plemenito nasmehnil in
sprožil raketo. Skoraj bi me raztrgalo na človeške
atome, če me ne bi brat odrinil na tla. Še enkrat se je
porušilo tisto, kar je že bilo porušeno. Njihov
helikopter se je umiril in CGI-jevi vojaki so lahko vdrli
v dom, skozi vrata, ki jih več ni bilo. Vojska je svoje
napredno orožje namerila v naju, med njimi je bilo tudi
nekaj M134 ali minigunov, 6-cevnih Gatlingovih strojnic.
V času, ki so ga porabili za streljanje, sva morala
zbežati v zavetje. Hitro, kolikor je šlo, sva stekla v
klet, kjer je bila soba z orožjem, s katerim sva se tudi
oborožila, da sva jim lahko segla vsaj do kolen.
Naslednji ukaz, ki sva ga morala izpolniti, je bil, da bi
prišla do mojega tanka. S šibrovkama sva streljala na
vojake, ki so prihajali eden za drugim. Prizorišče
vojne – matere so jokale, ko so njihovi sinovi padali
na bojišču. Možgani pri najinih dejanjih niso imeli
nobene funkcije, prsti na rokah so delali kot po tekočem
traku, oči pa so le žalostno gledale. Aleks naju je na
srečo rešil enega od treh helikopterjev, s katerimi so
napadali in uničevali tisto, kar so ustvarile človekove
roke. Kri je lila v krvave potoke, potoki v reke, reke v
morja, morja pa v krvave oceane. Iz vseh strani naju je
čakala nevarnost, granate so letele kot ptice na nebu,
šibrovke so pokale, midva pa sva upala, da bova ostala
med preživelimi. Do sobe, kjer je bil razstavljen tank,
naju je ločilo le nekaj metrov. Sedla sva vanj, ga
usposobila in ga odpeljala na bojišče. Okolica je bila
prelita s krvjo, imela je sledi saj od eksplozij,
ozračje pa je smrdelo po dimu. S tankom sva razstrelila
še zadnja dva helikopterja, njihove terence in še
zadnje privržence CGI-ja. Nastopil je konec, splezala
sva iz tanka M-87 in pogledala v nebo, na katerem so se
prikazali novi helikopterji, na moje ozemlje pa se je
spet pripeljalo še več terenskih avtov modela A8-43. Iz
avtov so stopili novi privrženci, ki so svoja orožja
namerili v naju, zračna vozila pa so se pripravila, da
naju bodo razstrelila. Bila sva obkoljena, tik pred
smrtjo, vse bi se končalo … če ne bi prišli oni.
FBI-jevi helikopterji in vojaški reaktivci so zlahka
opravili z vojaško organizacijo. Letala so bombardirala
njihove helikopterje, terenska vozila in nekatere vojake,
za druge privržence, pa so poskrbeli agentje ameriške
specialne enote SWAT. Ponovno sva bila obkoljena, le da z
FBI-jem in vojaškimi reaktivci. Agentje so preiskali
območje, naju aretirali in spravili na helikopter za
Združene države Amerike. Na pol sem odprl oči in se
zbudil v zaporu stavbe FBI, ki me je spominjala na pekel.
Ko se mi je pogled bolj izostril, sem se razgledal
naokoli.
Zaklical sem: »Aleks, si tu, prosim te,
si tu?!«
Tla kletke sem potrosil z solzami in obležal
na tleh. V kotu je bila siva kamera, ki me je neprijetno
opazovala. Upal sem, da nisem zgubil sina in žene ...
»Gospod Hunter,« je rekel neznani glas.
»Kdo je to?«
Agent je stal pred mojimi rešetkami in
mi rekel:
»Vaše sojenje bo sledilo jutri …«
»Kaj pa brat, kaj mu boste storili?«
Pogledal me je, vdihnil in izdihnil ter
mi hotel nekaj povedati, a mu ni šlo z jezika. Odprl je
vrata zapora in me odpeljal … Med hojo nisem opazil
nič drugega kot serijskih morilcev, ki so bili zaprti v
kletke, iz katerih je bilo nemogoče pobegniti. Komaj sva
prišla skozi tisti grozen hodnik, poln smrtonosnih
pogledov … Obstal sem na mestu, telo je zmrznilo, oči
pa so solzno izkrvavele. Smrtna kazen je zakonsko urejen
inštrument uboja zapornika kot kazen za zločin … v
prenekaterih očeh velja za težjega. Nekateri pravni
sistemi, ki uporabljajo smrtno kazen, jo omejujejo kot
kazen za manjšo število dejanj, kot sta veleizdaja in
umor. Zaporniki, ki čakajo na izvršitev tovrstne kazni,
so navadno ločeni od sojetnikov.
Brat moj, takrat si na električnem stolu
bil boj za življenje, ki pa je bil že usodno zapisan.
Moje oči so spet krvavele, srce se je ustavilo, pljuča
so se zamašila z vonjem smrti, ledvice pa so se
izsušile kot rastlina v puščavi. Tvoja lučka je
ugasnila, jaz pa sem ostal sam, čisto sam. Moje upanje
in samozavest v tem ledenem labirintu. Ti si se odpravil
trkat na Gospodova vrata, jaz pa sem se pogreznil v
zemljo. Ti in samo ti si bil moje sonce, ki me je grelo,
voda, ki sem jo pil in energija, ki me je napajala. Svoje
življenje si žrtvoval zame, zato da bi dobil to, česar
nisem imel. Najina ladja je potonila, moja celotna
družina je izhlapela, jaz pa sem ostal sam. Srce bi se
skoraj ustavilo, ampak sem nekaj začutil, čutil sem
svetlobo, čutil sem njega. Sojenja so mi bila že
železna srajca. Na koncu sem v življenjskem boju padel
na tla in pokazal belo zastavico. Umrl mi je brat, sin
je za vedno zgubil očeta, moja ljubezen pa je izhlapela.
Postal sem neviden, skoraj mrtev … in obsojen,
dosmrtno. Življenje me je vedno teplo in na koncu me je
spravilo na kolena.
Dokler je zadnji bojevnik na bojišču
boja ni konec.
