Glasovalna številka: PR151

Barbara Prevalnik

KRVAVA LUNA

OŠ FLV Slivnica pri Mariboru

 

Prolog

Nekdo je zakričal. To je bil kratek krik, ki je hitro zamrl, zato se mi je sprva zdelo, da sanjam. Prisluhnila sem, če bi spet kaj slišala. Sekunde so se vlekle kot ure in ko dolgo nisem slišala ničesar razen svojega glasnega dihanja in sem že skoraj zaspala, sem slišala, da nekdo hodi po našem stanovanju.

Prepričevala sem se, da je le eden od staršev, a ni delovalo. Premagala me je radovednost in po prstih sem se odplazila skozi vrata svoje sobe na temačen hodnik. Moja soba je bila nasproti sobe mojih dveh mlajših sester, Zoje in Ane. Pogledala sem v njuno sobo in videla, da obe trdno spita. Soba naših staršev je bila na koncu hodnika. Stopila sem pred vrata njune sobe in potrkala. Ker se ni nihče oglasil, sem vstopila. V sobi je bilo temno, tako da nisem videla meter pred sabo, zato sem prižgala luč.

Ob prizoru, ki sem ga videla, mi je skoraj zastalo srce. Mama in oče sta ležala v postelji, okrog njiju je bila kri. Imela sta prerezana vratova in izmaličena obraza. Ob tem prizoru so mi stopile solze v oči. Nisem vedela, kaj naj naredim. Takšnega občutka nisem imela še nikoli. Vedno sem vedela, kaj narediti. Name so se zanesli starši, sestri, vsi. Ta občutek je bil zame nekaj novega in prestrašila sem se ga. V paniki sem zakričala in prebudila sestri. Ne vem, kaj se je dogajalo potem, vem le, da je ena od sester poklicala policijo, prišla je babica in nekje vmes je morala biti luknja v času, saj se sploh nisem zavedala, kdaj sem prišla k babici. Vem le, da sem ostala budna, saj sem šele v babičini kuhinji ugotovila, da držim pomečkan listič papirja, ki je prej ležal na postelji staršev.

V babičini kuhinji je bilo prijetno toplo in domače. Velik kamin, ki je stal v kotu sobe, je prostor ogreval s prijetno toplino in domačnostjo. Kuhinja ni bila ravno velika, pač ena tistih starih kuhinj, ki so v sebi nosile spomine na več generacij, ki so živele v tej hiši.

Babica, Zoja, Ana in jaz smo se usedle k mizi in dolgo ni nobena spregovorila. Napetost, ki se je naselila v sobi, bi lahko rezal z nožem. Končno je babica rekla: »Najbolje bi bilo, če bi se o vsem tem pogovorile zjutraj, ko bomo spočite in bomo to malo premislile.«

Nobena od nas ni rekla ničesar, samo odpravile smo se v sobo, ki nam je pripadala, ko smo bile tukaj.

Soba je bila majhna, imela je tri postelje in dve leseni omari, v katerih smo imele nekaj svojih stvari, za takrat, ko smo prespale tukaj. Moja postelja je bila pri oknu, Anina nasproti moje, Zojina pa zraven njene. Vse tri smo se odpravile v posteljo in babica je ugasnila luč. Slišala sem, kako Zoja na drugi strani sobe tiho hlipa, in Ano, kako jo je tolažila.

Nisem mogla verjeti. Stara sem bila štirinajst let, Ana je imela dvanajst let, Zoja pa deset in nismo imele več staršev. Le kdo bi to naredil?

To sem hotela ugotoviti takoj in spomnila sem se na list papirja, ki je še vedno pomečkan ležal v moji dlani. Polna upanja, da se na njem skriva namig, sem ga razgrnila, a moji upi so se hitro razblinili, saj je bil list prazen. To je bilo še eno razočaranje v tem dnevu, in zaradi strahu, da me ne bi pričakalo še kakšno, sem legla v posteljo in čezme je legla tema.

 

I.

Teden kasneje, 20. decembra, je bil pogreb. Nosila sem preprosto črno obleko in plašč. Mislim, da sem se šele zdaj res začela zavedati, v kakšnem položaju smo se znašle s sestrama. Na pogreb ni prišlo veliko ljudi, ampak mislim, da je bilo tako bolje. Nisem bila ravno pri stvari, saj sem razmišljala, kdo bi lahko bil odgovoren za to, saj je policija potrdila, da je bil umor in ne samomor. Sicer mislim, da bi moral biti popoln bedak, da bi mislil kaj takega, saj, roko na srce, zakaj bi se ubila enako in skupaj, ko pa sta imela tri hčerke in v družini smo se dobro razumeli. Tega seveda nisem povedala policistom. Ampak še vedno je tukaj vprašanje, kdo in zakaj ju je ubil. Sta imela kakšne sovražnike iz preteklosti? Bila sem odločena, da to izvem.

Ko je bilo pogreba konec, sem vprašala babico, kje bi lahko izvedela kaj o zgodovini naše družine. To vprašanje jo je vidno presenetilo, saj je vedela, da nisem ravno ljubiteljica zgodovine. Ker pa ni bila radovedne narave, mi je povedala, da ima na podstrešju nekaj starih slik in dnevnikov ter mi rekla, da lahko grem ponje.

Na podstrešje so vodile stare lesene stopnice, ki so dajale vtis, da se bodo zrušile, če stopiš nanje. Vseeno sem poskusila … Ko sem stopila nanje, so glasno zaškripale. Šla sem naprej in odprla vrata na koncu stopnic. Ko sem stopila na zaprašene deske, sem videla, da tukaj že dolgo ni bilo nikogar. Pričakali pa so me kupi prašnih škatel. Stopila sem k prvi, jo odprla in videla lepo belo obleko, na rokavih in krilu je imela čipke, in predvidevala sem, da je to babičina poročna obleka. Lepo, ampak danes mi to res ni kaj dosti pomagalo. Odprla sem naslednjo škatlo in našla kup starih črno-belih fotografij. Na njih so bili večinoma babica, dedek in njunih pet otrok (moja mama je bila najmlajša), in tudi te mi niso pomagale. Podobno je bilo tudi z naslednjimi škatlami. V nekaterih so bila stara oblačila, stare knjige, plošče … V naslednji pa sem našla kup knjig, zavitih v usnje in mislila sem, da so spet samo knjige, a ko sem eno odprla, sem ugotovila, da je to pravzaprav dnevnik mojega pradedka. Začela sem brati. Na prvih nekaj straneh ni povedal ničesar zanimivega, govoril je le o povezanosti v družini. Mislila sem, da mi ta dnevnik ne bo povedal ničesar zanimivega, ampak na naslednjih straneh je začel govoriti o neki družinski skrivnosti. Pisalo je: »Oče nam je rekel, da nam mora nekaj povedati. Bilo je pomembno. Tega sem se zavedal že po tonu njegovega glasu. Torej smo se zbrali. Jaz, moja dva brata in tri sestre. Prišla je tudi mati. Preden nam je karkoli povedal, smo morali obljubiti, da ne bomo nikoli nikomur povedali. Ni ga skrbelo, da bi kdo od nas prelomil to obljubo, saj je vedel, da ga spoštuje vsa njegova družina. Ko smo torej obljubili, je začel.«

Takrat me je poklicala babica: »Klara, večerja je na mizi.«

Odgovorila sem ji: »Takoj pridem!«

Hitro sem morala iti, saj moja babica res ni marala zamujanja, zato sem vzela dnevnik, ga nesla v sobo in ga dala pod blazino, da ga ne bi vzeli Zoja ali Ana, in odšla v kuhinjo.

Za večerjo je bila pica. Nekaj časa so jedle v tišini, nato pa je babica rekla: »Take stvari se dogajajo. Ni prav, ampak resnica je, da nekateri pač nimajo presoje, kaj je prav in kaj ne.« Naprej je nisem več poslušala, saj sem razmišljala samo o dnevniku. Je tisto, kar piše ključ do rešitve? Rekla sem si, da moram o dnevniku povprašati babico. Seveda ne pred Zojo in Ano.

Po večerji sta odšli v sobo in z babico sva ostali sami. Vprašala sem jo, če se spomni česa o svojem očetu.  »Seveda … Bil je prijazen in smešen, ampak je vedel, da je on avtoriteta. Kot tudi njegov oče. Mislim, da je pisal dnevnik, ki je nekje na podstrešju.«

»Ti je kdaj govoril o kakšni družinski … skrivnosti?«

»Ne, mislim, da tega ni omenjal.«

Postala je malo sumničava: »Zakaj?«

»Kar tako. Malo me je začela zanimati družinska zgodovina.«

To seveda ni bila popolna resnica, a babica mi je verjela. Super. Rekla sem ji, da bom šla nazaj v sobo. V sobi sta bili tudi Ana in Zoja, in njima nisem hotela kazati dnevnika, zato sem jima predlagala, da bi šli malo ven, na zrak. Strinjali sta se in odšli. Pobrskala sem pod blazino in si oddahnila, ko sem spet imela dnevnik. Nestrpno sem polistala in odprla na strani na kateri sem ostala. Pisalo je: »Rekel nam je, da nismo kot ostale družine. Da nismo kot ostali ljudje. To seveda, ne pomeni, da smo čudaki ali spački je dodal, ko je videl naše izraze. Vprašal sem ga, kaj potem to pomeni. Rekel je, da smo ena izmed dvanajstih družin. Da smo posebni. Seveda nihče od nas ni prav dobro razumel, kaj bi naj to pomenilo. Pravzaprav sploh nismo razumeli. Začel nam je pripovedovati, da obstajata dva svetova. Eden izmed njiju, ta v katerem zdaj živimo je svet ljudi, drugi pa je svet demonov. Ta svetova sta bila sovražna. Rekel je, da se je nekoč dvanajst družin iz sveta demonov odločilo, da se bodo preselili v svet ljudi in z njimi zaživeli v miru. Bilo je trinajst plemiških družin, ampak ena se je uprla. Niso hoteli miru med svetovoma, zato so ostale označili za izdajalce. Za nečiste je rekel. Trinajsta plemiška družina vlada svetu demonov, teh dvanajst pa bi naj na Zemlji vzpostavilo mir med svetovoma. Ko je končal to do konca utrgano pripoved nas je pogledal in nam z obraza prebral, da mu nismo verjeli niti besede. Bil je razočaran, zato sem ga vprašal, kako so prišli iz tistega v ta svet. Rekel je, da z nekakšnim urokom. Nič mi ni bilo jasno, zato raje nisem več spraševal. Eden od bratov je rekel, da še ni slišal česa bolj za lase privlečenega in da mu naj oče dokaže, saj mu drugače ne more verjeti. In oče nam je res dokazal, saj se je pred našimi očmi spremenil v kačo. V ogromno kobro, ki se je odplazila do brata in mu siknila v obraz, če zdaj verjame. Brat je, ves okamenel od strahu prikimal in oče se je v hipu spremenil nazaj.«

To je najbolj čudaška stvar kar sem jih kdaj slišala! Mislim, da moj pradedek ni bil ravno pri pravi. Vseeno me je zanimalo o čem je pisal naprej, a ker sem slišala, da se vračata sestri sem dnevnik hitro pospravila in se odpravila v posteljo. Ko je babica ugasnila luč sem razmišljala o dnevniku in o tem, ali babica res ničesar ne ve. In ali bi bilo možno, če je to seveda sploh resnično, da bi nekako prišla v svet demonov. Ne vem kdaj, a sem zaspala v spanec brez sanj.

 

II.

Naslednje jutro je bilo čudno. Zavedanji, da je nekaj drugače. Narobe. To je prevevalo celotno hišo in morda vplivalo na razplet dogodkov.

Vstala sem zgodaj, vzela dnevnik in se odpravila ven. Zunaj je bilo hladno, a sem se vseeno usedla na plastičen stol na verandi in odprla dnevnik. Pradedek je še vedno opisoval to kar mu je pripovedoval oče, in on mu je verjel. O tem je hotel vedeti še več, zato se je odpravil poiskati še druge družine. V svoj dnevnik je zapisal: »Našel sem vsej dvanajst družin. Od vsake sem izvedel nekaj novega. Na primer, da ima trinajsta družina vedno sedem sinov. Vedno. Da ima sedmi sin trinajste družine v sebi zaklenjeno posebno moč, a je še nikomur ni uspelo odkleniti. To je pritegnilo mojo pozornost in vprašal sem, kaj bi se zgodilo, če bi mu jo uspelo odkleniti. Nihče ni poznal točnega odgovora, a nekdo mi je dal knjigo z naslovom 13. plemiška družina drugega sveta. Zelo izvirno. Vprašal sem tudi kako bi lahko odklenil to moč, toda tudi na to ni znal nihče odgovoriti. Ko sem prišel domov, pa me je pričakalo presenečenje. Nekakšni stvori so letali okrog hiše in vsak je imel v gobcu po enega člana moje družine. Bilo me je strah in stekel sem v gozd. Ko je eden izmed njih prišel za mano in se je izkazalo, da hoče knjigo, se mi je posvetilo, da mu je ne smem dati. Zato se jo, takoj ko sem dobil priložnost, skril. Napisal sem navodila kako jo najti, ki jih bodo razumeli le moji potomci. Ta so v škatli zraven dnevnika. Knjige nisem prebral, ampak mislim, da je v njej ključ, ki lahko odklene to moč in tudi, kako priti v svet demonov. Kdo bi si mislil! Pravljice in more se uresničujejo.«

To je bil njegov zadnji zapis v dnevnik. Ampak, ali je res verjel v to? Nisem res mislila, da bom kaj našla, ampak radovednost ne je premagala in odšla do babice, ki je takrat že bedela. Vprašala sem jo: »Kje je živel tvoj oče?« Vprašanje se ji je sprva zdelo čudno, nato pa se je spomnila, da sem se začela zanimati za zgodovino naše družine. Odgovorila je: »Ja, vendar le v tistem delu hiše.« Pokazala je na del v katerem sta bili kuhinja in dnevni soba. »Ostalo smo dogradili šele kasneje.« Ne da bi se ji zahvalila za informacije sem stekla na podstrešje, in ker sem bila bolj nerodne narave sem dvakrat skoraj padla. Škatla v kateri sem našla dnevnik je bila še vedno odprta. Pobrskala sem po njej in našla list papirja. Bil je popisan z lepo in elegantno pisavo in če ne bi vedela, kdo je to pisal, bi prisegla, da tega ni mogel napisati moški. Bilo je napisano v nekem tujem jeziku, a sem vse razumela. Morda pa jekaj na tej pravljici z dvema svetovoma, sem si rekla. Pisalo je: »V gozdu blizu hiše je star hrast. Knjiga je skrita v deblu, zavita v usnje.« To je bilo vse. Pričakovala sem kakšno zapleteno uganko, ali pa kodirano sporočilo, ampak sporočilo je bilo res preprosto. Super. Pradedek mi je postajal vedno bolj všeč.

Babica mi je povedala, da je gozd tri kilometre proti severu. Ura je bila tri popoldne in čeprav je bila zima je bilo okrog 15?C. Odpravila sem se in v pol ure sem prispela. Gozd je bil zelo lep in prevzel me le občutek, da ne bi smela uničiti čarobnosti, ki je vladala v njem. Kljub temu občutku sem se odpravila naprej in nisem hodila dolgo, ko sem pred sabo zagledala ogromen hrast. Imel je veliko duplino in predvidevala sem, da je bilo mišljeno ravno to. Seveda se mi je zdelo čudno, da knjige nebi našli kakšni otroci, a sem vseeno poskusila. In tam je bila velika knjiga zavita v usnje. Na njej je pisalo 13. plemiška družina drugega sveta. Tako kot v dnevniku. Bila sem vesela, a hkrati sem se bala tega, kar bom izvedela, saj sem vedela, da bo to na kocko postavilo vse kar sem vedela in v kar sem verjela. Vedela sem, da lahko knjigo pustim tukaj, da lahko pozabim na vse skupaj in živim naprej kakor sem živela do sedaj. Ampak tega preprosto nisem mogla. Težko je opisati. Kot bi ti nekdo rekel, da lahko kar pozabiš osnovno šolo. Kot bi ti nekdo rekel, da lahko preprosto pozabiš in izbrišeš neko obdobje svojega življenja. Tega nisem mogla storiti. To je bilo zdaj novo obdobje mojega življenja, ki sem ga morala tako ali drugače izpeljati. Druge poti ni bilo. Zato sem vzela knjigo in se odpravila nazaj proti domu, saj me je že začelo zebsti in hotela sem biti doma reden pade tema.

Ko sem se vrnila je bila večerja že pripravljena, ampak sem odšla kar v sobo. Nisem bila lačna, mučila pa me je radovednost kaj bom izvedela iz knjige. Vem, da se sliši noro, vendar vseeno verjamem, da obstajata dva, ali celo več svetov. Odprla sem knjigo in jo prelistala. Na prvi pogled ni bila nič posebnega in bi jo zlahka pustila na knjižni polici, a vseeno nisem mogla tvegati, čeprav nobena od nas ni ravno ljubiteljica branja. Začela sem brati. Na prvi strani je bilo večinoma to, kar sem že vedela. Da je trinajst plemiških družin itd. Mislim, daje bilo to mišljeno kot nekakšen uvod. Na naslednji strani je podrobneje opisalo 13. družino. Pisalo je, da je v vsaki generaciji sedem sinov, da ima vsak od njih poseben dar in pa, da ima sedmi sin največji dar, vendar ga še nikomur ni uspelo odkleniti. Pisalo pa je tudi: »Vendar obstaja nekdo, ki ve kako odkleniti dar sedmega sina. To so člani štirinajste, vendar večini neznane plemiške družine, ki to skrivnost skrbno varujejo. Najdeš jih lahko le, če to želijo same.« Super. Imela sem občutek, da bom umrla, saj sem čutila, da moram to odkriti. Potem sem dobila potrditev, saj se je v knjigi pokazalo besedilo, ki ga prej ni bilo tam. »Ko boš to odkril, boš odkril todi, kako priti v drugi svet.« Kako pa naj bi to izvedela? Ko se mi je porodilo to vprašanje se je v knjigi pokazal majhen zemljevid in zelo strjen opis tega, kar moram narediti, ko pridem do označenega mesta in če me bo štirinajsta družina sploh hotela sprejeti. S temi mislimi sem zaspala.

 

III.

Naslednje jutro sem že pred svitom odšla od doma, saj sem hotela ujeti prvi vlak do Milana. Ja, iz Maribora sem morala do Milana. Babici sem pustila sporočilo in odšla. Ker železniška postaja ni bila daleč sem se odpravila kar peš. Po zasneženi pokrajini sem hodila približno pol ure, preden sem prispela. Do odhoda vlaka je bilo še deset minut, zato sem si kupila še sirovo štručko.

Vožnja je trajala točno tri ure. Milano je bilo res čudovito mesto. Polno ozkih ulic in hiš v renesančnem slogu.na ulicah je bilo veliko stojnic, a se nisem ustavljala, saj se mi je vedno bolj mudilo. Ana mi je medtem napisala že tri sporočila, in me spraševala kje sem. Odgovorila sem ji, da sem šla v mesto, kar je bila v bistvu resnica. Prišla sem do knjižnice in očitno zadela v črno, saj je bil poleg vrat narisan enak zemljevid kot v knjigi, s to razliko, da je bila na tem na eni od poti narisana puščica in predvidevala sem, da moram v to smer. Gospo, ki je šla mimo sem vprašala, če ve kaj o njem in rekla je: »To je zelo star zemljevid, še iz časa renesančne Italije. Pravilo, da vodi do čarovnic. Osebno temu mitu ne verjamem.« Poznala sem resnico o njem, a ji je seveda nisem mogla povedati, zato sem se ji zahvalila in odšla naprej, v smeri v katero je kazala puščica.

Po približno petih kilometrih hoje sem prišla iz mesta in kot bi odrezal se je gneča porazgubila. Vzela sem knjigo, ki sem jo imela v nahrbtniku in si ponovno ogledala zemljevid. Ugotovila sem, da sem prišla na pravi kraj. Za trenutek se nisem spomnila, kaj bi morala narediti, a sem se hitro spomnila besedila iz knjige. Navodila so bila sledeča: »Ko boš prispel na dogovorjeno mesto pokliči 14. družino. Če se ti ne odzovejo v minuti jih pozovi še enkrat. Če se spet ne odzovejo v roku petih minut odidi. Če pa se odzovejo in so ti pripravljeni pomagati moraš zastavljati direktna vprašanja.« Zelo skopa navodila, če vprašate mene so bila zelo skopa, a vseeno bolje kot nič. Pogledala sem naokoli in ker ni bilo nikogar, sem zaklicala: »14. družina, ste mi pripravljeni pomagati?« Počakala sem minuto in ni bilo odgovora, zato sem zaklicala še enkrat. Po petih minutah, ko še vedno ni bilo odgovora sem sklenila da odidem, ko se je nekaj prikazalo. Kakšnih deset metrov pred mano se je pokazala drobna ženska postava. Visoka je bila le okrog sto petdeset centimetrov, imela je dolge skodrane lase in bledo polt. Na sebi je imela športno trenerko in majico s kratkimi rokavi, čeprav je bila zima in zunaj le okrog pet stopinj. Stopila je bližje in mi rekla naj grem za njo. Brez besed sem jo ubogala, saj dekletu, ki se prikaže kar iz nič pač ne moreš reči ne. V tišini sva hodili približno deset minut, nato pa me je vprašala: »Zakaj si prišla?« Ker je v navodilih pisalo, da moraš spraševati naravnost sem predvidevala, da moram tudi odgovarjati naravnost, zato sem rekla: »Rada bi izvedela, kako priti v drugi svet in kako lahko sedmi sin 13. družine odklene svoj dar.« Šele, ko sem to na glas izrekla sem se zavedala, kako neumno zveni v resnici. A očitno je bila navajena butastih izjav, saj se na njenem obrazu ni pokazalo niti malo začudenja. Vprašala me je: »Zakaj želiš to izvedeti?« Nisem ovinkarila in rekla sem ji: »Moja starša sta bila umorjena in odkar sem izvedela, za 13. družino sumim, da ju je ubil prav sedmi sin.« Ta misel se mi je porajala tam, na licu mesta in ko sem jo izrekla sem bila trdno prepričana, da ni mogel biti nihče drug. Ne da bi pogledala svojo sogovornico sem nadaljevala: »O tem sem pravzaprav prepričana, ampak ne vem zakaj bi ju ubil on.« Šele takrat sem jo pogledala in videla, da je njen obraz pepelnato siv. Hotela sem jo vprašati, kaj je narobe, a je začela teči in ker nimam ravno veliko kondicije sem utihnila, zbrala vso svojo energijo in se pognala za njo. Nisva tekli dolgo, ko sva prišli do hiše. Bila je majhna, ampak lepa. Dajala je vtis, da bo dala zavetje vsem, ki ga potrebujejo in ko me je punca odpeljala vanjo sem se počutila prijetno, domače. Odpeljala me je v sobo s kavčem, in veliko pečjo, podobno kot pri babici. Ko sem pomislila nanjo on na sestri se je vame naselilo domotožje. Zelo sem jih pogrešala, tudi starše. Iz tega razpoloženja me je zdramil globok moški glas: »Pozdravljena. Sem Franc. Ti pa si?« Nagovoril me je visok moški srednjih let, s temnimi lasmi in očmi, ki so bile videti kot, da so bile priča vsem pomembnim dogodkom v zgodovini človeštva. Predstavila sem se mu. V sobo so prišli še ženska srednjih let, dve punci, malo mlajši od mene in fant moje starosti. Dekle, ki me je pripeljalo je bilo že v sobi. Sedli so na kavč in me povabili, naj se jim pridružim.

Izvedela sem, da sta punčki dvojčici, Kaja in Taja, fantu je ime Luka, punci, ki m je pripeljala pa Lana. Ženska srednjih let pa je Darja. Lana jim je povedala, kaj je izvedela od mene in vsi so dobili nekam srhljive izraze groze in strahu. Mislila sem pač, da pač ne marajo nasilja, a kmalu sem odkrila, da se zatem skriva veliko več. Lana jim je povedala, kaj želim izvedeti od njih in spogledali so se. Ko so ocenili, da sem vredna zaupanja je Franc začel pripovedovati: »To o družinah že veš, zato ti tega ne bom več razlagal. Sedmi sin trinajste družine, Jonatan, pa ima poseben dar. S svojo močjo si lahko podredi oba svetova, zato mora ta ostati zaklenjena. Ampak njemu je uspelo ugotoviti, kako jo odkleniti, in zaradi tega sta zdaj oba svetova ogrožena.« Vprašala sem ga kako jo odklene in rekel je: »Potrebuje kri vseh dvanajstih družin, od enega odraslega moškega in enega odraslega ženskega člana družine. Ker pa bi, teoretično, če bi obred izvajal sam umrl, se mora z urokom povezati s svojimi brati. Vsak mora popiti nekaj krvi vsake žrtve, nato pa s čarovnijo, s krvjo in z energijo vseh odklenejo to moč.« Govoril je z brezbarvnim, nevtralnim tonom glasu, kot bi isto stvar ponovil že najmanj stokrat. Vprašala sem ga, kako lahko to preprečimo on rekel je: »Do njega moramo priti preden odklene moč, drugače bosta pogubljena oba svetova.« Čakala sem, da bo še kaj rekel, a ker je bil tiho se mu rekla, da bi rada pomagala to preprečiti in vprašala sem ga, kako bi lahko prišla v drugi svet. Na moje začudenje mi je odgovorila Darja: »Pri tem ti lahko pomagam jaz, vendar v drugi svet ne moreš iti sama.« Nato je Lana rekla, da bo šla z mano. Tudi Luka je hotel iti, a je Darja rekla, da lahko v drugi svet pošlje največ dve osebi hkrati, da bi pa urok izvajala dvakrat, pa bi bilo preveč nevarno. Odločili smo se, da greva jaz in Lana.

Čez petnajst minut smo odšli na vrt za hišo, na katerem je bil velik krog z zvezdo na sredini, za katerega sem izvedela, da se imenuje pentagram. Z Lano sva stopili vanj in začel se je obred. Darja je prinesla veliko staro knjigo, se postavila pred naju, prižgala sveče in začela brati. Besede so bile v nekem tujem jeziku in razumela sem juh. Govorila je: »Popelji ju v kraljevino demonov. Kjer vlada sedmi prekleti sin, in njegovi bratje.« Dve besedi sta se mi še posebej vtisnili v spomin: sedmi prekleti. Ti besedi sta bili napisani na listku, ki sem ga našla na postelji mojih staršev. V meni se je prebudilo sovraštvo, ki se je razblinilo v trenutku, ko mi je spodneslo trdna tla pod nogami.

 

IV.

Imela sem občutek, ki ga ne moreš razumeti dokler ga ne začutiš. Dobila sem ga, ko sem zagledala opustelo pokrajino okrog sebe. Ta občutek mi je pravil, da bom s prvimi koraki po tej zemlji za vedno spremenila zgodbo mojega življenja. Občutiti je bilo, kot  da se je del mene za vedno in dokončno spremenil. Da je izgubljen in ga ne bom več dobila nazaj. Vsak delček mojega uma je kričal, da naj se ne premaknem, dokler se ta nočna mora ne konča, vendar so noge ubrale svojo pot in zakorakala sem v novo, in mogoče tudi zadnje, poglavje mojega življenja. Takoj, ko sem naredila prve korake sem vedela da ni vrnitve, dokler to, kar sva si z Lano zadali ne bo zaključeno. Ko sem zagledala Lano nekaj korakov od mene sem se pomirila, saj sem vedela, da v tej godlji nisem sama. Razgledala sem se po pokrajini. Bila je siva in izgledalo je, kot bi bil po tleh posut pepel. Drevesa, kolikor je ostalo od njih, so bila požgana in zoglenela. Z Lano sva se spogledali in odšli naprej. Po poti nisva govorili, saj se je vsaka ukvarjala s svojimi mislimi. Bilo je toliko vprašanj: kdaj se bova vrnili, kaj se bo zgodilo ko bova našli Jonatana. To vprašane me je žrlo in imelo me je, da bi zakričala. Hodili sva še nekaj časa, ko sem opazila, da se bo stemnilo. Čudno, saj preden sem prišla sem res nisem pomislila, da bi morala vzeti pižamo, spalno vrečo, ali kakršno koli rezervno oblačilo. Nisem ravno najbolj organiziran človek, kar zdaj močno obžalujem. Imeli sva srečo, saj sva našli votlino preden se je stemnilo. Ugotovila pa sem tudi, da Lana ni družabna. Nisem mogla spat, zato sem odšla malo ven. Ko sem gledala nočno nebo, jasno, a brez ene same zvezde, sem ugotovila, kako zelo pogrešam dom. Res je, da so me sestre včasih spravljale ob živce, a sem jih vseeno pogrešala, vendar sem bila vesela, da jih ni bilo ob meni. Lanin glas me je prebudil iz otožnih misli: »Pogrešaš družino?« Nisem ji odgovorila, a je moj molk očitno razumela, saj je rekla: »Težko je, vendar če jih  imaš res rada, moraš biti vesela, da jih zdaj ni zraven. Prepričana sem, da bi bila tudi tvoja starša izredno ponosna nate.« Ne da bi še katera kaj rekla sva še nekaj časa stali zunaj, nato pa sva se odpravili spat. Preden sem zaspala sem imela občutek, da se bo jutri razjasnilo veliko stvari.

Ko sem se naslednje jutro zbudila je Lana že bedela in v kotu votline nekaj… kurila? Stopila sem do nje in jo vprašala kaj počne rekla je: »Vzpostaviti skušam stik s svojo mamo. Z urokom, ki me ga je naučila že pred leti, vendar ne vem če bo deloval, saj sploh ne ve, kje v tem svetu sva.« Ničesar nisem razumela, a ko sem videla, da se poskuša zbrati sem raje utihnila. Po nekaj minutah zbrane tišine se je v ognju pokazala meglena slika njene mame. Rekla je: »Lana, uspeli ti je vzpostaviti stik. Mislim, da vaju bom zdaj lahko ves čas videla, tudi, ko vidve mene ne bosta.« Lana je vprašala: »Ali te bova lahko slišali?« In odgovorila ji je da ja. Mislim, da si je Lana kar malo oddahnila, a tega ni želela pokazati. Izvedeli sva še, da morava danes najti Jonatana, saj je očitno zbral vso potrebno kri. Ob misli na to mi je šlo na bruhanje. Lana je rekla, da ga bova poskušali najti in se poslovila od mame. Potem se je povezava prekinila in z Lano sva se spogledali, zavedajoč se, da naju nekdo iz drugega sveta opazuje.

 

V.

Mislim, da so nama kasneje na najinem potovanju pomagale višje sile, saj se je pred nama, po približno pol ure hoje, kot strela z jasnega prikazal dvorec. Predvidevali sva, da je to kraj ki sva ga iskali in vstopili. Od zunaj ni izgledal nič posebnega, ampak od znotraj je bil lepo opremljen. Okrasje je bilo v baročnem slogu in bilo mi je izredno všeč. Na tleh je bila rdeča preproga, kot za kakšen slavnostni sprejem in nasmehnila sem se ob misli, da so naju pričakovali. Nekaj časa sva hodili, a hodniku kar ni bilo videti konca in Lana je rekla, da bi lahko poskusili iti levo. Strinjala sem se, saj kaj pa naj bi rekla? Nisem vedela kam bi sploh morali priti, zato sem ji sledila. Nato sem… zaslišala Darjin glas v svoji glavi? Očitno je imela v mislih nekakšno telepatijo. Glas je govori: »Najti morata veliko sobo, brez pohištva. V njej bodo samo sveče in nekaj rekvizitov potrebnih za obred. Tam bo tudi kri. Malo sem raziskala potek obreda in če se ne motim, bi morali prinesti tudi lapis lazuli. Vendar ne modrega, pač pa rumenega. Ta je zelo redek, in če ga ukradeta, ne bodo mogli izvesti obreda. Obred se bo izvajal točno opoldne, kar pomeni, da imata le še sedem minut časa, da poiščeta sobo.« Potem se je povezava prekinila in ostali sva sami. Hitro sva hodili in ne vem koliko časa je minilo, ko se nama je končno nasmehnila sreča. Čisto po naključju sem se namreč spotaknila in padla na mizico na kateri je bila vaza. Vaza se je premaknila in tako očitno sprožila nek mehanizem, ki je na tleh odprl loput. Lana se je zasmejala moji nerodnosti in mi čestitala. Priklonila sem se kot kakšna gledališka igralka, a sem se kaj hitro zavedala, da zdaj ni več časa za hec. Stopili sva na stopnice, i so očitno vodile v klet. Bile so osvetljene z baklami, ki so oddajale le medlo prasketajočo svetlobo, tako da nisem videla meter pred sabo. Stopnišče je bilo zavito in kar ga ni bilo konca. Lana je hodila pred mano, in ker je bila hitrejša sem morala paziti, da je nisem izgubila izpred oči. Zaslišali so se glasovi in upočasnili sva tempo, da ne bi slišali najinih korakov. Prišli sva v izredno veliko dvorano, ki jo je osvetljeval soj sveč. Imela sem občutek, da sva na pravem kraju, kar mi je potrdil tudi Darjin glas v moji glavi. To, da se je nek glas plazil po moji glavi mi ni bilo niti najmanj všeč, a ugovarjati nisem mogla. Pogledala sem po dvorani. Pravzaprav ni bilo kaj dosti za videti. Dvorana je bila prazna, z izjemo majhne lesene mizice na kateri je bilo nekaj podobnega kirurškim instrumentom. Okro mize je sedelo šest moških med dvajsetim in tridesetim letom starosti. Ampak bilo jih je le šest. Manjkal je sedmi. Še preden sem si utegnila v glavi napisati vse možne scenarije, kje bi lahko bil se je le prikazal. Nosil je klasično obleko, kar se nekako ni skladalo z ostalimi, ki so bili v sobi, saj so bili ostali oblečeni v majice s kratkimi rokavi in v kratke hlače, čeprav zunaj zagotovo ni bilo več kot pet stopinj. Nenavadno jih je bilo gledati. Izgledali so tako naravno, vendar si ob njih vseeno dobil občutek napačnosti. Jonatan jih je nagovoril: »Bratje. Tukaj smo se zbrali, da bi odklenili starodavno moč, ki je že od nekdaj del naše družine. Ne vemo, kdo ali zakaj je to moč zapečatil, a vemo nekaj: danes bomo zlomili ta pečat!« Govoril je odločno in samozavestno, kot bi že imel moč. Očitno ni niti slutil, kaj ga čaka. Nadaljeval je s svojim govorom: »Ta moč ne bo le moja, temveč naša. Povezali se bomo, jo odklenili in skupaj zavladali nad obema svetovoma. Bodite ponosni, kajti to je dan slave in uspeha.« Njegov govor je bil navdihujoč, a zavedala sem se kakšnih okrutnih dejanj je sposoben. Ko so mu bratje zaploskali se je obred začel. Posedli so se v krog in na sredino postavili sedem prižganih sveč. Jonatan je rekel: »Te sveče so enake. Naj predstavljajo enakopravnost med nami.« Vzel je prazen kozarec in nož in rekel: »Povezati se moramo, da bomo imeli dovolj moči da izvedemo obred.« Brez nadaljnjih besed se je porezal po roki in v kozarec je steklo nekaj krvi. To so ponovili tudi bratje in nato je rekel: »Potrebujemo še ostalo kri in lapis.« Lana me je povlekla za rokav in rekla: »Iti morava ponj.« Vedela sem, da misli lapis, a se nisem m ogla premakniti z mesta. Samo strmela sem lahko. Lana je hotela iti ponj sama, a je bilo prepozno, saj ga je eden o njih že dal Jonatanu. Zamočili sva. To spoznanje se je naselilo vame in me razžiralo. Vedela sem, da je bila vse skupaj moja krivda, zato je vse še toliko bolj bolelo. Obred je potekal naprej: po lapisu so razlili kri in eden od njih je začel izvajati urok. Govoril je nejasne besede in ko sem pogledala je lapis lebdel v zraku in žarel v srebrno modri svetlobi. Že hi za tem se je spremenil v prah in izginil. Jonatan je rekel: »Zdaj smo povezani in lahko zares začnemo. Dvanajst let so preučevali in zdaj končno poznamo celoten potek.« Nato se je vse začelo odvijati zelo hitro. V zlatem kelihu je bila kri žrtev, tudi mojih staršev. Vsak od bratov je popil nekaj krvi in kelih podal naprej. Ko so prišli do konca je Jonatan vstal in krog je zažarel v zlati barvi. Glas, ki zagotovo ni pripadal nikomur od njih je rekel, da so se spečali s samim hudičem. Če ne bi doživela dogodkov zadnjega tedna bi se mi to zdelo srhljivo, ampak zdaj… ne tako zelo. Sij zlate svetlobe je počasi začel bledeti in i Lano sva odšli iz dvorane, še preden bi naju lahko kdo opazil. Stekli sva po hodniku, da bi čim prej prišli iz te stavbe. Razočaranje je bilo že skoraj otipljivo, ko sva stopili na svež zrak. Nad Laninim odzivom sem bila izredno začudena. Ni me obsojala, bila je le razočarana, da nama ni uspelo. Takrat sem v glavi začutila glas njene mame. Bil je pomirljiv, a vseeno napet. Rekel je: »Ni vama uspelo.« to ni bilo vprašanje. »Malo sem še raziskovala, in ugotovila sem, da obstaja še en način, da ponovno zapečatita njegovo moč.« V meni se je ponovno prebudila iskrica upanja, a je ugasnila, ko je Darja nadaljevala: »Poiskati bosta morali poseben nož. Skrit je nekje v tem dvorcu. Ne vem kje, a morata ga najti, če ne želita na kocko postaviti obstoja obeh svetov. Nož je srebrn, v držalu ima vgrajene tri diamante, rezilo pa je dolgo približno deset centimetrov. Z njim morata zabosti Jonatana in s tem bosta moč prenesli v nož. Iz noža pa moči več ni mogoče dobiti, tako da bo za večno zapečatena.« Ni se poslovila, ni nama zaželela sreče, le prekinila je povezavo in Lano sem vprašala: »Ali je vedno tako hladna?« Rekla je: »Ne, samo skrbi jo in noče biti preveč čustvena.« Vprašala sem jo, ali bova šli takoj nazaj in poiskali tisti nož in brez oklevanja mi je pritrdila. »Jutri je lahko že prepozno.« je rekla v bran svoji odločitvi. Torej sva se odpravili nazaj v dvorec. Vedela sem, da je vse to moja krivda,  zato sem le sledila Lani in upala, da se bova vrnili, ne kot poraženki, pač pa kot junakinji, zmagovalki, ki sta rešili svet, pravzaprav kar dva svetova, pred popolno katastrofo.

 

VI.

V zadnjem času sem doživela veliko čudnih reči. A ta dogodek se je zagotovo uvrstil na sam vrh čudes zadnjih dni. Z Lano sva več ur tavali po hodnikih in iskali kakršen koli znak, ki bi nama namignil, da sva vsaj malo bližje temu, kar iščeva, ko se je pred nama nenadoma prikazal eden izmed moških, ki so bili v sobi. Polastila se me je panika in hotela sem zakričati, a mi je Lana z roko prekrila usta. Ugotovila sem zakaj. Moški je v roki držal nož. Prav tisti nož, ki sva ga iskali, da bi lahko popravili to, kar sem zamočila. Z ročajem ga je molil proti nama, in nisem se mogla spomniti ničesar drugega, kot da sem le zijala vanj. Kot da mi je prebral misli je rekel: »Ves čas sem ga imel jaz.« Ko se mi je ponovno povrnil dar govora sem ga vprašala: »Zakaj si mu pomagal odkleniti moč, če si nameraval potem svojemu lastnemu bratu zariti nož v hrbet?« Pojasnil je: »Ker sem vedel, da bi mu uspelo tudi brez moje pomoči. Zdaj lahko moč ponovno zapečatimo in onemogočimo, da bi jo kdo ponovno hotel odkleniti.« Dal nama je nož in se obrnil, da bi odšel. Lana je vprašala ali nama ne bo pomagal in rekel je: »Kot je prej rekla tvoja prijateljica, ne bom zaril noža lastnemu bratu v hrbet. To bosta storili vidve. Dal sem vama nož, ostalo opravita sami.« Hotel je že oditi, a je rekel še: »Je v prvi sobi ko zaviješ na koncu tega hodnika na desno.« Odšel je, ne da bi nama namenil še kakšno besedo. Spogledali sva se in se molče odpravili naprej.

Ko sva stali pred vrati, za katerimi bi moral biti Jonatan so me prevevali grozni občutki. Kaj če je njegov brati lagal ga sploh ni v tej sobi? To misel sem odrinila in se osredotočila na vrata. Roka, v kateri sem držala nož, se mi je tresla. Lana je odprla vrata in zagledali sva Jonatana, ki je sedel na tleh in bral. Pogledal je proti nama in vse se je začelo odvijati zelo hitro. Jonatan je vstal in naredil nek čuden gib z roko. Iz dlani je zletela iskra in ožgala steno zraven moje glave. Sploh nisem opazila, kdaj se je Lana prikazala za njegovim hrbtom, ne vem niti kdaj ga je zgrabila za roke, ali kdaj sem se jaz pomaknila do njega. Zadnja stvar, ki se je spomnim je bilo njegovo truplo na tleh, nož v moji roki in premikajoče se podobe hodnikov, ko sva tekli ven. Prva stvar, ki se je jasno spomnim je bil leden, a vseeno prijeten zrak, ki mi je udaril v lica, ko sem stopila ven iz dvorca. Po žilah se mi je pretakal adrenalin in zavedala sem se: konec je. Uspelo nama je in to sva zaključili. Obe sva bili živi in zdaj se bom končno lahko vrnila domov. Tega se bom sicer še vedno spominjala, sicer z grenkim priokusom po izgubi, a navsezadnje sem preživela in vrnila se bom domov.

 

Epilog

Sedela sem v babičini kuhinji in čakala na zajtrk. Bilo je kar malo čudno. Vem, da ni minilo veliko časa, odkar sem odšla na »tajno misijo«, a ko sem pogledala moji sestri in babico, sem imela občutek, da se nismo videli celo večnost. Niso me spraševale, kje sem bila … In, kot sem kasneje ugotovila, jim je Lana povedala prav zanimivo zgodbico – da sem se izgubila v Italiji in da me je ona našla. Moja babica in sestri so se seveda temu smejale, a je bilo bolje tako, kot da bi poznale resnico. Z Lano sva se pravzaprav kar dobro ujeli in njena družina nas je kasneje večkrat obiskala. Moram priznati, da sem se v tistem svetu naučila kar nekaj koristnih stvari: da ne smeš imeti prevelikih načrtov, ker lahko v trenutku vse splava po vodi in da  življenje ponuja vzpone in padce, potrebno jih je le preživeti, preboleti in iti naprej. In še najpomembneje – da je življenje potrebno živet na polno  in da ne smeš izpustiti iz rok niti najmanjše priložnosti za avanture, saj te le tako življenje lahko česa nauči.