Glasovalna številka: PR152

Maruša Florjančič

ARCANUM

OŠ Šmartno v Tuhinju

 

1.       Sam

Sedim ob oknu v svoji sobi. Gledam v deževno nebo. Na moji stari pisalni mizi pred mano je odprta moja najljubša knjiga. Samo gledam jo. Preprosto je eden tistih dni, ko se o vsaki stvari sprašuješ. Zanimiva platnica, odličen naslov in predvsem izjemna vsebina. Skušam ugotoviti, zakaj mi je ta knjiga v resnici všeč. Je znanstveno-fantastična knjiga.

Sem Sam, dekle staro skoraj 17 let in obiskujem 2. letnik srednje šole. Sem precej majhna in nisem ... No, kako naj rečem ... Imam nekaj oblin. Ne veliko, samo široke boke. Imam dolge temno rjave lase in zelo svetlo zelene oči. Plešem hip hop, v šoli sem odlična in rada imam "pocukrane" romantične filme, kot sta npr. Titanik ali Beležnica. Živim v majhni vasi, imenovani Woodloch v Teksasu. Ima nekaj več kot 200 prebivalcev in vsi se med sabo poznamo. Najraje plešem in pišem svoj dnevnik. Dnevnik nekomu drugemu pomeni zelo malo, meni pa pomeni največ. Dnevnik je moja rešilna bilka. Je le veliko listov, zlepljenih skupaj, a jaz na te liste papirja izlijem svoja občutja.

Sem zelo čustvena oseba in ta knjiga, ki leži na mizi pred mano, ne bi smela biti moja najljubša. Knjiga govori o nekem poskusu oz. testu, ki so ga izvajali na najstnikih. Poslali so jih v labirint in tam so bile pošasti, imenovane Žalostniki. Zelo kruta knjiga in nasprotje moje osebnosti. To pomeni, da se spreminjam? Postajam vse bolj nasilna? Je to narobe? Saj več ne vem, o čem govorim. Morda sem se že spremenila.

“Sam! Večerja!”

“Hvala, Jackie!”

Jackie. Moja sestra dvojčica. Prav tako je stara 16 let in pravzaprav ni le moja sestra, ampak tudi moja najboljša prijateljica. 7 minut je starejša od mene in zato misli, da je pomembnejša. Ne vem, kdaj sva bili nazadnje več kot en dan narazen. Tako blizu sva si, da imava celo skupno omaro z oblačili. Sicer veva, kaj kateri pripada, vendar si včasih kaj sposodiva druga od druge.

Vstopim v kuhinjo. Vse omarice so v temno rdečih odtenkih. Povsod je veliko zelenja. Moja mami da veliko na izgled, zato imamo vedno vse urejeno. Večina hiše je v kombinaciji bele, črne in rdeče barve. Mami vedno reče, da je to njen hobi, a z Jackie obe veva, da se je s tem hotela zamotiti po tistem, ko je najin oče odšel. Ne govorimo veliko o tem, a vseeno ni prijetno, če ne veš, kakšen je bil tvoj oče.

“Živijo mami.”

“Dober dan, ljubica. Kako je bilo v šoli?”

“Super. Z Jackie sva vadili duet.”

Aja, pozabila sem povedati. Smo leta 2150. Ni se veliko spremenilo od prejšnjega stoletja, vendar so zdaj vse osnovne in srednje šole združene. Z Jackie obiskujeva osnovno in srednjo šolo plesa.

“Ja, super nama gre. Ane, Sam?”

Iz posode na pultu vzamem jabolko in ga začnem grizljati.

“Ja, samo potrebujeva še nekaj vaje in pri koreografiji morava narediti nekaj sprememb. Mislim, da je premalo dinamična.”

“Nisem rekla, da vaje ne potrebujeva. O spremembah bova pa še govorili.”

“Punci!...”

“Kaj je, mama? Saj se ne prepirava. Samo o veliko stvareh se morava pogovoriti.”

“Z Jack se ne bi kar tako skregali.”

Jack in Sam... Najina vzdevka. Jack za Jackie in Sam za Samantha. Najin priimek je obema zelo všeč. Piševa se Smith. Samantha in Jackie Smith. Čeprav imava super imeni, ki si jih je zelo lahko predstavljati v revijah in na velikih plakatih, se nama ne zdi, da bova kdaj res uspeli. Razlog je tudi ta, da sva iz tako majhne vasice. Energični čebelici, bi naju poimenovala mami. Obožujeva ples. To je ena od stvari, ki nama pomenijo največ. S plesom se ukvarjava že od drugega leta starosti. Med njim se sprostiva in marsikdaj odžene stran najine negativne občutke. Najboljši občutek pa je, ko ne pleševa koreografij in pleševa sami zase. V ples lahko izlijeva vse svoje občutke.

Naše podstrešje smo pred leti z mami spremenile v plesni studio. Na stene smo pritrdile ogledala. V tej sobi z Jack preživiva vsaj eno uro na dan. Mami naju pogosto opazuje. Na obrazu se ji vidi, da se pomiri, ko vidi, da sva srečni. Zraven včasih prinese kakšno knjigo in ko končava naju oceni. Tudi ona je v svoji mladosti plesala. Pravzaprav je bila zelo dobra. Celo najboljša v svojem klubu. Ona je plesala standardne plese in s svojim soplesalcem sta pobrala kar nekaj medalj. Pomaga nama pri plesni tehniki in ne morem reči, da nama njeni nasveti ne pomagajo. Povedala nama je, da ples zelo pogreša. Predlagali sva ji nekaj plesnih tečajev, a je rekla, da je prestara.

Pred trinajstimi leti je najin oče odšel v vojsko, tako da ga nisva prav dobro poznali, a ga vseeno pogrešava. Tudi mama o njem noče prav veliko povedati. Vse, kar sva izvedeli o njem, je to, da ima temne lase in svetlo modre oči. Mami nama je pokazala le nekaj slik. Grozno je, če ne poznaš očeta. Že dolgo ga ni bilo domov in vedno manj se ga spominjam. Vem, da se sliši grozno, a kako naj se ga spomnim, če nimam spominov nanj.  Najino mami je njegov odhod grozno prizadel. Žal moram reči, da se je pred nama z Jack zaprla in informacije o njem zelo dobro skriva.

Imava še enega starejšega brata. Ime mu je Danny, kar je krajše za Daniel. Star je 23 let in živi s svojo ženo v Amsterdamu na Nizozemskem. Odšel je, saj je postal znani slikar, a se je nato zaljubil v Nizozemko na izletu v Amsterdam in se odločil, da bo raje ostal pri njej kot nadaljeval svojo kariero. Zaenkrat še nimata otrok, a to razumeva, saj sta oba še zelo mlada in šele urejata svoje stanovanje. Imata veliko dela, tako da že dolgo časa nismo nič govorili drug z drugim.

Ne. V mojem življenju ni nič zanimivega. V šoli mi gre odlično. Nimam kakšnih posebnih talentov, razen plesa seveda. Niti fanta nimam. Na žalost so vsi fantje na naši šoli zasedeni. Saj jih je vendar le enajst toliko starih kot jaz ali starejših od mene. Kaj pa ste pričakovali? Obiskujem pesno šolo. No, eden ni zaseden. Moj najboljši prijatelj James. Poznava se že iz vrtca in res mi veliko pomeni. Jaz sem visoka 160 cm on pa 184 cm, tako da me vedno draži. Vsi moji najboljši spomini so povezani z njim ali z Jackie. Spomnim se, ko smo bili z njegovim razredom na nekem izletu. Učiteljici sva na avtobusu ukradla blazino in jo podtaknila moji sošolki. Dobila je kazen. Ne se bati. Najini nagajivi dnevi so mimo. Lahko bi rekla, da jih del mene prav pogreša. No, to je moja družina.

“Sam!... Samantha! Zamudili bova v šolo!”

“Ne, ne, Jack! Sem že pokonci!”

“Super!”

V šolo hodiva peš, ker imava do nje samo kilometer in pol. In tudi danes ni nič drugače. Na sredi poti pobereva še Liama in Jamesa. Liam je Jamesov brat. Je dve leti starejši od naju in eno leto starejši od Jamesa. Z mojo sestro sta skupaj. Skupaj sta že kar nekaj let in moram reči, da sta prav poseben par. Ko pobereva Jamesa in Liama, se pogovarjam lahko le še z Jamesom. Liam in Jack sta obsedena en z drugim. Vedno se držita za roke in si nekaj šepetata. Čeprav sta takšna, sem vesela, saj sva zaradi tega z Jamesom postala tako dobra prijatelja. Na poti v šolo imava tem za pogovor še in še. Včasih so to običajne stvari, kot na primer vreme, drugič so razpravljava, kaj se bo zgodilo čez 1000 let na Zemlji. Z njim sem res lahko jaz, saj me sprejme takšno, kot sem.

“Hej, Sammie,” me pozdravi.

Ta vzdevek sovražim, a kaj naj naredim, če ga noče nehati uporabljati. Zna biti zelo nadležen in se iz mene samo norčuje. Vzdevek ni zelo izviren, vendar se me drži že vse od 2. razreda.

“Kako kaj tvoja roka?”

Aja, pozabila sem povedati. Padla sem po stopnicah in si poškodovala zapestje. Če me ne bi James na sredini ujel, bi bilo še kaj zlomljeno.

“Bolje. Ne boli več. Pravzaprav lahko zapestje zdaj že nekoliko premikam.”

“Super. Hej, si že prebrala knjigo Najtežja uganka? Meni se zdi super.”

“Od zdaj naprej je to moja najljubša knjiga. Verjetno si me za fantazijske stvari navdušil ti.”

“Ja, ne vem, no. Preveč časa preživiš z mano. To me je spomnilo: Hočeš danes prespati pri meni? Skupaj bova pogledala kakšno slabo narejeno ameriško komedijo. Kaj praviš?”

“Z veseljem.”

“Aja, pozabil sem, da Liama in mojih staršev danes zvečer in jutri ves dan ni doma, zato bova morala Connie dati spat midva. Ampak potem pa lahko delava, kar hočeva.”

Connie je Jamesova mlajša sestrica. Prav prikupna je. Stara je pet let in naslednje leto se nam bo pridružila v šoli. Njena najljubša barva je roza, kar se lahko vidi v vseh njenih oblačilih.

“Ok. Pridem okoli osmih. Bo to v redu?”

“Ja, super.”

Sekundo kasneje se pred nami pojavi šola. Stavba je stara več kot 100 let, zato ni več najlepša in se tu in tam že kaj podira. Je rjave barve in pri tem ne mislim tiste lepe svetlo rjave, mislim tisto grozno temno rjavo. Vsako jutro imamo pred poukom 4 šolske ure plesa in trenutno sodelujem z Jackie in Jamesom. Z vsakim od njiju imam duet. Oba sta odlična plesalca in uživam v delu z njima. Najprej uro in pol z Jack, nato pa še uro in pol z Jamesom. Z Jack so treningi napornejši, saj se večkrat skregava in veliko več tehničnih delov je v koreografiji, saj jih ona obožuje. Medtem pa je delo z Jamesom zabavno. Najini dueti so vedno zelo živahni in velikokrat vsebujejo dvige in obrate.

“James, kaj pa, če bi namesto tistega skoka naredila najprej obrat in nato skok. Tako bova zapolnila čas, ki nama ostane pred tvojim solo delom. In nato lahko vse to poveževa še z refrenom.”

“Super ideja. Lahko poskusiva.”

Res poskusiva in uspe nama že v prvem poskusu. Moj skok je še vedno nekoliko negotov, vendar koreografija kot celota, izgleda dobro.

“Ja tako je desetkrat bolje.”

“Ok. Mislim, da sva za danes zaključila.”

“Se popolnoma strinjam. Se vidiva.”

Po plesu se vsi odpravimo v garderobe. Čez pol ure se dobimo pred šolsko jedilnico. Na vrsti je kosilo. Seveda ni prav dobro, a nam je vseeno. Po kosilu nas čaka še nekaj ur pouka. Midve z Jackie greva k angleščini, James k zgodovini, Liam pa h glasbi. Imamo še nekaj ur in nato se po pouku skupaj odpravimo domov.

“Kako sta se imeli?”

“Super, Liam? Pa vidva?”

“Tudi. Jamesa sem končno prepričal, da je ogovoril Katie. Katie ga je vprašala, če bi šel z njo v kino in rekel je, da nima časa. Vsi vemo, da ga ima. James, ne vem, zakaj si ji rekel ne. Hej, Jack, imaš danes kaj časa?”

Pa smo spet pri tistem. Liam včasih kar naenkrat spremeni temo. Jackie hoče prepričati, da bi spala z njim, a ona mu vedno odgovori, da je premlada in da bo verjetno naslednje leto rekla ja. In o tem se pogovarjata v javnosti! Prav naglas! K sreči imam Jamesa. Upam, da ima zame kakšno posebno novico.

“Kako ti je šlo na testu?”

“Ha?”

“Vprašala sem te, kako ti je šlo na testu pri matematiki.”

Čista tišina.

“Me res ne poslušaš?”

“Oprosti, nekaj pomembnega je.”

“Saj je v redu. Pozabi.”

No, še Jamesa ni več. Ne vem, kaj je z njim, a zadnje čase je ves čas na telefonu.

“Je kaj narobe?”

“Ne, je že v redu. Kaj si me prej vprašala?”

“Saj je vseeno. Tako ali tako me ne poslušaš. Verjetno se pogovarjaš s Katie. No, pa saj mi je vseeno! Adijo!”

“Sam! Počakaj! Res je bilo nekaj pomembnega!...”

Ne slišim ga več. Noge se mi same od sebe začnejo premikati in odkorakam stran. Malo sem razočarana nad njim, a odpustil mi bo zvečer, ko bom prišla do njega. V to sem prepričana. Vedno mi oprosti.

“Kako sta moja mala čmrlja,” naju pozdravi mami, ko prideva domov.

“Super, mami.”

“To mi rečeta vsak dan. Kako sta dolgočasni. Kaj pa na primer odgovor: Super, mami. Danes nama je šlo pri duetu odlično in zelo sva napredovali pri najini tehniki. James je spet dobil pet za angleščino in Liam je še vedno tako lep, kot je bil en mesec nazaj.”

“Oprosti, samo malo sva utrujeni.”

Jackie odkoraka ven.

“Mami.”

“Ja, ljubica?”

“Lahko danes prespim pri Jamesu?”

“Seveda. Bosta spet gledala kakšen film?”

“Ja. Tako kot vedno.”

“Samo, da se ne bo kaj zgodilo!”

“Mami!”

“Tvoja mama sem. Moja dolžnost je, da te opozorim.”

Pripravljam stvari za k Jamesu. Zdi se mi, da bo super. Vedno se usedeva k Jamesu v posteljo, saj ima zelo veliko. Gledava film in jeva sladoled. Potem jaz noč preživim na kavču v dnevni sobi. Če seveda nisva pokonci celo noč. Trenutno sem pripravila svojo pižamo, zobno ščetko in zobno pasto, krtačo za lase in Jamesovo knjigo, ki mu jo moram vrniti.

Pozvonim. Vrata odpre moj najboljši prijatelj z velikim nasmeškom na ustih. Ta nasmešek mi je tako domač. Tudi jaz se nasmejim vsakič, ko ga vidim.

“Hoj, Sam. Si pripravljena na najbolj zabavno noč tvojega življenja?”

“Bo res tako super?”

“Seveda. Imam tri različne okuse sladoleda in danes izbiro filma prepuščam tebi. Katero komedijo predlagaš?”

Zdaj sem svoje stvari odložila v Jamesovi sobi. Sedeva na posteljo.

“Kaj praviš na Friends with benefits? Res je, da ni slabo narejena, ampak vseeno Zdi se mi, da je ravno prav smešna za danes.”

“Vem, da sva rekla, da bo slabo narejena, a se 100 % strinjam.”

James prižge televizijo in gre v kuhinjo po pokovko. Medtem se jaz preoblečem v pižamo. Ko pride nazaj, se film že začne in medtem ko ga gledava, se nasmejiva do solz. Med filmom vedno iščeva napake, a v tem filmu jih ne zaslediva.

“Se ti zdi, da bi se film moral končati drugače?”

“Ne. Drugače ne bi bil prava ameriška klasika. Počakaj, veš kakšen je konec?”

“Ne, ampak po tem, kar si povedala, sem še bolj prepričan v svoja prepričanja.”

Spet tišina. Gledava naprej. Po končanem filmu vstanem, da bi odšla spat v dnevno sobo.

“Lahko noč.”

“Lahko noč. Preden grem spat, bom samo na hitro preverila Connie.”

Ko pridem nazaj v sobo po gumico za lase, James že spi. Odidem v dnevno sobo in kmalu tudi sama zaspim.

Naslednje jutro se zbudim v dnevni sobi. James vedno vstane pred mano in nama pripravi zajtrk. In danes ni nič drugače. Prikorakam v kuhinjo.

“Si dobro spala?”

“Pravzaprav odlično. Kaj tako lepo diši?”

“Pripravil sem nam palačinke.”

Connie vstopi v sobo.

“Dobro jutro. O, živijo, Sam.”

“Živijo, Connie. Kako si spala?”

“Super. Pa ti?”

“Tudi.”

“Vajinih staršev še vedno ni doma?”

“Ne. Vsi trije se vrnejo jutri zvečer.”

Ko pojemo do konca, se od njiju poslovim in se odpravim proti domu.

Zdi se mi, da sem nekaj pozabila povedati. Nekaj zelo pomembnega. A, saj res! Amm... Saj veste, James... no... všeč mi je. Že kar nekaj časa. No ... približno 3 leta. Tako visok je. Ima malo daljše svetlo rjave lase, ki mu velikokrat padajo v oči. Ima očala, a nič ne more skriti njegovih prelepih temno modrih oči. Ampak vem, da se ne bo nič zgodilo med nama. Vem, da on ne čuti isto. Vsaj po tistem, ko je govoril s Katie. Čeprav jo je zavrnil, vem, da mu je Katie vsaj malo všeč. Ampak to bom pozabila. Res. Našla si bom nekoga drugega. Zame je James zdaj le najboljši prijatelj in boljšega prijatelja si ne morem predstavljati. Predstavlja gromozansko pomoč in podporo v mojem življenju.

 

2.       Očka

Zbudim se. Nedeljsko jutro je. Mama je na starem gugalniku v moji sobi in strmi skozi okno. Ne da bi me pogledala, opazi, da sem se zbudila.

"S tvojo sestro in tabo se moramo pogovoriti. Zdi se mi, da boš to hotela slišati."

"Lahko po zajtrku?"

"Seveda. Ampak računaj na to, da ti bo vzelo cel dan. Tvoji sestri sem že povedala in rekla je, da je pripravljena ostati doma."

"Če Jack misli, da je tako pomembno, tudi jaz ne bom šla nikamor. Tudi jaz bom ostala doma."

Po zajtrku vstopim v dnevno sobo. Jack in mami sta že pripravljeni in sedita na preprogi na tleh poleg nekaj starejših albumov, ki jih nisem še nikoli videla. Prisedem k svoji sestri. Mama naju pogleda in postavi vprašanje, ki spremeni vse.

"Kaj hočeta vedeti o očku?"

Ob maminih besedah sva s sestro ostali brez besed. Spogledali sva se in nato nekaj časa samo strmeli ena v drugo. Mama še nikoli ni omenila očka, kaj šele, da bi naju vprašala, kaj hočeva o njem vedeti. Ko je prišla k sebi, je Jack spregovorila.

"Veva, zakaj je odšel. Veva, kako izgleda. Veva, koliko je star. Edina stvar, ki naju zanima so spomini. Spomini iz najinega otroštva, iz Dannyjevega otroštva in iz vajinega življenja pred poroko. Misliš, da nama toliko lahko poveš? Želiva izvedeti, kakšna oseba je bil."

"Seveda, vama lahko. No, začela bom pri tem, da je vajin bil oče in še vedno je, izjemna oseba. Ljubim ga iz dna srca.  Spoznala sva se v srednji šoli. Takrat sem imela jaz še fanta in bila sem ena bolj popularnih deklet na šoli. Čeprav sem bila popularna, sem doma skrivala, da sta mi všeč fizika in astronomija. Enkrat je opazil knjige o zvezdah v moji torbi in me ogovoril. Začela sva se pogovarjati vsak dan. Vsak dan. In potem sem se razšla s svojim fantom. Ne zaradi očka, ampak zaradi tega, ker sem ga videla, da me je varal  z Lexi. Lexi takrat nisem mogla niti pogledati v oči. Vajin oče je bil med vsem tem z mano in mi pomagal. Kmalu po tem sva se zaljubila. Za roko me je prosil ob maturi. Bilo je zelo romantično in takrat sem bila že noseča z Danielom. Poroka je bila v lokalni cerkvi. Bila je bolj majhna, saj sva povabila le ožji krog družine. Po tistem sem šla jaz na Harvard. On pa je ostal doma in skrbel za Dannyja. In kasneje sva skupaj skrbela za vse tri. Zdaj bom pa prepustila posnetkom, da še kaj povedo. Nekaj sem jih našla v garaži. Z vajinim očetom sva jih posnela, preden sta se vidve rodili, nekaj pa, ko sta bili vidve majhni."

Celo popoldne smo gledale posnetke, ki sta jih mami in očka posnela, ko sva bili z Jackie majhni. Z Jack sva se ob spominih skupaj smejali, jokali... no večinoma jokali. Nisva vedeli, zakaj nama mami ni tega povedala že prej. Verjetno bi očka sprejeli, saj je vendar najin očka. Mogoče pa je mislila, da bo to preveč boleče za naju. No, saj je tudi je. Grozno je gledati posnetke, na katerih lahko na očkovem obrazu vidiš, kako naju ima rad in kako se z veseljem igra z nami. Po tem pa pomisliš na to, kako ga po celo leto ne vidiš, nato pa samo za dva ali tri dni. In seveda on vsak dan tvega svoje življenje, ko brani našo državo. Večina ljudi ne ve, kako to boli. Odraščanje brez očeta, mislim. Ležim v postelji in po obrazu mi spet tečejo solze. Odločim se, da ko očka pride nazaj, mi bo moral odgovoriti na nekaj vprašanj. Naredila sem seznam:

-Zakaj si se odločil za vojsko?

-Si kdaj pomislil na našo bolečino, ko si odšel?

-Zakaj si šel reševati življenje, ko pa si ogrožal svojega?

-Si bil vedno v vojni ali večinoma v taboru, kjer je bil mir?

-Naju imaš rad?

-Danny je bil star deset let, ko si odšel. Kako je tvoj odhod sprejel on?

In potem mi zazvoni telefon.

~Kako si? Že cel dan te nisem videl ali slišal. Pogrešal sem te. Duet morava imeti naslednjič dokončan, saj ga ocenjuje. Je vse v redu? Zakaj si ostala doma?

Kdo le bi lahko bil? James. Kdo pa?

~Recimo, da sem v redu. Z mamo smo se končno pogovorile o očetu. Cel dan sem že objokana. Pa ti?

~Jaz sem super. Danes me je Liam prisilil, da sem spet govoril z Katie. Bili smo v živalskem vrtu. Jedli smo sladoled in videli smo celo leva. Saj veš. Pogosto spi.

Sem zelo direktna oseba, zato je moj odgovor nekoliko drzen.

~Saj veš, da Katie ne maram. Oziroma ne, da je ne maram, sovražim jo!

~Liam me je prisilil.

~Vem, ampak spomniš se, kaj mi je počela, ko smo bili mlajši. Celo ti si me moral braniti pred njo. In ne izgledaš prav nič jezen na Liama.

~TI PA. IN MISLIM, DA NIMAŠ NOBENEGA RAZLOGA. NIČ NIMAM S KATIE! KAKO DA MI NE ZAUPAŠ? TO TI NI PODOBNO!

~NOČEM SE VEČ POGOVARJATI S TABO O TEM. DOVOLJ IMAM VSEGA. ŽE TAKO IMAM PROBLEME S TEM, DA SEM ODRASLA BREZ OČETA, ZDAJ SE MORAM ŠE S TABO PREPIRATI! KONČALA SVA!

~PRAV!

Konec. Ni ga več. To je najin prvi pravi prepir do zdaj. In prav ima. Večino časa nisem takšna, a tako težko mi je, saj sem malce ljubosumna. On ne čuti do mene isto, kot jaz do njega. Nikoli se še nisva takole skregala. Noče me več slišati. Jaz pa ne njega. Grozno. Super, to bo še ena neprespana noč.

Res. Nič nisem spala, tako da ne morem reči, da sem se zbudila. V sobo vdre moja mami. Čisto je objokana. Naslednji trenutek je že ni več. Takoj vstanem in stečem proti njeni spalnici. Jackie že stoji pred vrati in trka nanje.

"Zaklenila se je noter. Mami kaj je narobe?"

"Nič nič. Kar pojdita v šolo. Se vidimo, ko prideta domov."

Pot do šole ni bila zabavna. Ves čas sem razmišljala o mami. Jamesa pa nisem mogla niti pogledati. V tišini sva hodila. Res je bil jezen name. Videlo se mu je na obrazu. Tudi pri duetu nama ni šlo. Samo vadila sva, saj sva imela že vse dokončano. Bila sva površna in končala sva petnajst minut prej. Res je jezen. Ampak tudi jaz sem. Zdaj sedim pri matematiki in se dolgočasim. Kar naenkrat pa v najino učilnico vdre najina mami in naju pokliče ven. Vse je kot v počasnem posnetku. Odpelje naju domov, naju posede na zofo in začne počasi govoriti.

"Danes so me klicali iz... vojske."

Glas se ji začne tresti.

"Vajin oče je bil blizu bombe, ko je eksplodirala in v prsi se mu je zasadil velik kos železa. Sporočili so mi, da je bil v bolnici..."

"Kako misliš, da je bil?"

"Zjutraj sem vama rekla, da pojdita v šolo, saj je bil že v bolnici.”

Globoko vdihne in počasi izdihne.

“Umrl je na operacijski mizi."

V tistem trenutku je mami glas počil. Začela je jokati in se zvila v dve gubi. Z Jackie sva se samo spogledali. Obe sva bili šokirani, nato pa so nama v trenutku po obrazih začele teči debele solze. Jackie mamo odpelje v sobo. Zakaj zdaj? Zakaj ravno po tistem, ko nama je mama vse povedala? Pa toliko stvari sem ga hotela vprašati in mu povedati. Moram ven. Nenadoma zrak v dnevni sobi postane zadušljiv. Primem plašč in stečem ven na ulico. Ne vem, kaj narediti. Dežuje, jaz pa ne vem, kam iti.

Pozvonim. Vrata odpre James z nasmehom na obrazu, a ko me vidi, se ta spremeni v jezen pogled.

"Ne vem, kaj delaš tukaj..."

Vržem se mu okoli vratu. Ne zdržim več. Rabim svojega najboljšega prijatelja. Ko vidi, da mi je hudo, me objame nazaj. V uho mu zašepetam: "Danes mi je umrl očka." Kar naenkrat otrpne. V njegovem objemu se počutim tako varno. Ker je veliko višji od mene, me dvigne, se obrne, me odnese v hišo in za sabo zapre vrata.

Sama sva. To ugotovim, ker mi reče, naj počakam. Moral je Connie dati spat. Pride nazaj. Na njegovem obrazu pa je najbolj sočuten izraz, ki sem ga kdaj videla. Plašč potegne z mene in mi vrže suho majico, nato pa odide. Preoblečem se. Zdaj sem samo v spodnjicah in Jamesovi majici. Vrne se.

"Tvoji mami sem sporočil, da boš prespala pri meni."

Skozi solze se potrudim, da mu lahko odgovorim.

"Hvala."

Spet me prevzame naval solz. James prisede na posteljo. Zdaj je tudi on v pižami. To vključuje samo spodnji del oz. hlače. Prisede na posteljo in me objame.

V njegovem objemu jočem že nekaj ur in on mi govori, da bo bolje, da naj nič ne skrbim.

Zašepeta: "Rad te imam."

"Kaj si rekel?"

"Rekel sem... da..."

Odkašlja se in pogleda v steno nasproti mene.

"Vse bo v redu."

Spet me premagajo solze. Zdaj vem. Na Jamesa se lahko vedno obrnem. Zato tudi sem zaljubljena vanj.

Naslednji dan nisem počela nič. Jutro sem preživela pri Jamesu, nato pa sem se odpravila domov, kjer smo se z mamo pogovorile o pogrebu in kako bo potekal. Očetovega trupla seveda ne bo, kar je še toliko težje. 

Zdaj je ponedeljek. Šolo bom seveda izpustila in verjetno bom dan preživela z Jackie. Obema se zdi pomembno, da se pogovarjava o tem, da bova lažje preboleli. Zbudila sem se okoli petih zjutraj, saj seveda nisem mogla spati. Počutim se, kot da bi vstala od mrtvih. Čisto sem izmučena.

Jackie vstopi v mojo sobo.

“Hej.”

“Hej, Jack. Si sploh kaj spala? Izgledaš, kot da celo noč ne bi zatisnila oči.”

“Saj tako je tudi bilo. Razmišljala sem o vsem in ugotovila, da ga nisva poznali, a vseeno boli, saj je bil najin očka.”

“Vem, kako se počutiš.”

“Kaj če bi šli danes do Liama in Jamesa? Liam je rekel, da bosta njuna starša peljala Connie v živalski vrt, tako da smo lahko sami štirje.”

“Ja, lahko. Samo počakaj trenutek, da se oblečem in pojem.”

“Kar vzemi si čas.”

“Kako misliš, da bo potekal pogreb?”

“Ne vem. Do sedaj še nisem bila na nobenem.”

Med pogovorom je kar nekaj presledkov. Obema zmanjkuje besed. Ne veva, kaj reči. Bila je grozna novica. Oblečem se in odpraviva se proti Jamesovi hiši.

 

3.       James – nevidni bojevnik

Pozvoniva in Liam odpre vrata. Jackie spet premagajo solze in vrže se mu v objem. Jaz zakorakam noter in se namenim proti Jamesovi sobi. Potrkam. Nič. Potrkam še enkrat. Kar naenkrat James odpre vrata in me potegne v svojo sobo. Poletim v sobo in James vrata za menoj zaklene, me posede na posteljo in počasi začne govoriti. Zdi se mi nekoliko negotov.

“Nekaj ti moram povedati. Preden pomisliš, da sem zblaznel, me prosim, poslušaj do konca. Poznam način, kako pripeljati tvojega očeta nazaj.”

“James. Ne se norčevati iz smrti mojega očeta. Ker to ni smešno. Razen če lahko zavrtiš čas nazaj. To bi bila edina stvar, ki mi lahko pomaga.”

“Ne, ni. Prosim, poslušaj me.”

V tem trenutku iz njegove kopalnice stopi dekle. Oblečena je v temno zelene barve in izgleda, kot bi bila njena oblačila bojna oprava. Oblečena je v usnjene hlače in majico brez rokavov. Na bokih ji visi rjav pas, za katerega so zataknjena tri različno velika bodala.

Prvo čustvo, ki ga občutim, je strah. Zmrznem in samo nemo strmim v tujko.

“To je Ianthe. Je iz mojega sveta.”

“Kako misliš iz tvojega sveta? Zemlja je tvoj svet!”

“Sam. Jaz sem eden izmed nevidnih bojevnikov. Nekaj nas živi na Zemlji, ostali pa so še vedno v našem svetu. Borimo se proti zločinu in temnim silam. Nismo čarovnice ali čarovniki, saj nimamo posebnih moči. Smo pa zelo sposobni na bojnem področju. V našem svetu nismo samo mi, ampak tudi vile, škratje in še kar nekaj bitij, ki jih ne poznaš. No, to ni važno. Pomembno je, da obstaja način, kako pripeljati tvojega očeta nazaj domov. Vse, kar moraš narediti je, da greš z mano. Nazaj k meni  domov.”

Omedlim.

Ko se zbudim, je večer in ležim v Jamesovi postelji. Vse je zamegljeno, a prepoznam dve silhueti ob oknu. James in tisto dekle - Ianthe - se pogovarjata. Ujela sem samo del njunega pogovora.

“Ne moreva je kar odpeljati. Kako bi bilo to za njeno družino?”

“Opravljeno mora biti čim prej, zato da te dobimo nazaj. Pogrešala sem te, James.”

Ianthe opazi, da sem se zbudila. Jamesu namigne, da sem budna in z roko naredi nek znak. Šele zdaj se zavem, kaj mi je prej James povedal. Oba z Ianthe se približata postelji in James sede nanjo. Ko poskusi prijeti mojo roko, jo umaknem. Ne bom lagala, malo me je prestrašil. James pogleda Ianthe in ji pokima. Ianthe se zagleda v knjigo na Jamesovi pisalni mizi in ta se počasi odlepi od površine in prileti k meni.

“Ianthe je čarovnica. Poznam jo že od otroštva in pripeljal sem jo, da ti dokažem, da čarovnice obstajajo. Rad bi, da prideš z mano. Samo za približno dve uri. Peljal bi te v naš svet, da bi videla, da ni tako grozno,  kot se zdi. Nismo zlobni ali ogroženi ali napadeni. Tam živimo v miru.”

Nekaj časa samo strmim vanju. Se mu je zmešalo? Kakšen nevidni bojevnik? So to samo sanje ali sem se udarila v glavo? Hitro vstanem in stečem iz Jamesove sobe. Dol po stopnicah in ven skozi vhodna vrata. Tečem, tečem in tečem. Mimo hiš, ki so mi tako znane. Mimo trgovine, kjer z mamo pogosto nakupujeva. Tečem, dokler ne prispem do naše šole. Ne vem, zakaj sem se napotila ravno sem, a zdi se mi, da sem prišla na pravo mesto. Naslonim se na zid. Zadihana sem in koleno me malce boli, a mi je vseeno. Ko se usedem na tla, se moj hrbet podrsa po zidu in ta me opraska. Čutim, kot da bi se mi strgala majica. Vseeno mi je. Zdaj nisem več prestrašena ali zmedena, kot sem bila, ko sem stekla iz Jamesove hiše. Zdaj sem jezna nanj. Jezna sem na fanta, ki mi je pred tremi leti ukradel srce. Oče je preminil in on mi dviga lažne upe o njegovi vrnitvi. Ne morem mu verjeti. Čeprav mi nikoli ni dal razloga, da mu ne bi verjela, je tole malo preveč noro, da bi bilo lahko res.

“Sam!”

Kar na enkrat se pred mano postavi oseba, ki je kriva za vsa moja trenutna občutja. Srce mi začne hitreje biti, saj vem, da bo prišlo do prepira.

“Ne! Nič ne reci! Kako mi lahko to narediš?”

Vstanem.

“Kako mi sploh lahko rečeš, da poznaš način, kako obuditi mojega očeta? Vse je samo laž. Mogoče si mislil, da mi bo lažje, a mi ni!”

Porinem ga stran in začnem hoditi stran.

“Sam…”

“Tiho!”

Priteče k meni, me potegne k sebi in objame naju tema.

Zbudim se v neznan prostor. Razgledam se in ugotovim, da sem v leseni hiši. Poleg postelje, v kateri ležim, so v prostoru še pisalna miza in stol, lesena omara in nekaj polic obloženih s knjigami. Opazim, da je v sobi vse poravnano do potankosti. Vse knjige so razporejene po barvah in nato še po abecednem vrstnem redu. Nekaj knjig govori o čarovniških urokih, nekaj pa jih celo poznam. Prepoznam Pepelko, Sneguljčico in Trnuljčico. Vstanem in stečem proti vratom. Čim prej želim nazaj domov. Vrata na hitro odprem in skoraj padem v takojšnjo smrt. Ko pogledam navzdol, vidim samo nešteto vej in listja. Moj pogled ne dosega tal in vrata raje zaprem. Ali je mogoče narediti hišo tako visoko na drevesu? Kar naenkrat se v moji sobi pojavi moški.

“Najprej bi ti rad zaželel lep pozdrav v imenu kraljestva Arcanum. Pridi z mano.”

Sprehodi se do zidu in izgine v njem. Kaj se je ravnokar zgodilo?

Moški se vrne skozi steno.

“Z mano moraš, saj te mora kraljica spoznati, da vidi kakšne so tvoje namere tukaj in da ti pove, če lahko tu ostaneš. Vsaj dokler ne izpolnimo tvojih želja.”

“Kje je James? In kje sploh sem?”

“Pridi z mano!”

Malce me porine proti zidu. Čeprav sem prestrašena in negotova, zakorakam za njim samozavestno in z dvignjeno glavo.

Skozi zid prispeva v velik prostor. Izgleda kot nekakšna kristalna dvorana. Naravnost pred mano v sredini je ogromen prestol iz vej in listja. Izgleda, kot da je živ. Nekaj vej na vrhu se nenehno premika. Na prestolu sedi ženska. Ne. Na njem sedi vilinka. Na njeni levi in desni strani sedijo različna bitja. Vilinec, škrat, vampir, volkodlak itd. Vidim, da je vsako bitje drugačno in mislim, da so to predstavniki različnih vrst. Nikogar ne poznam, zato se mi vse mišice zategnejo. Kri mi zaledeni. Vsi strmijo vame in počutim se strašno osamljeno.

Stopi naprej, otrok Zemlje. Dobrodošla v Arcanumu, skrivnostnem kraljestvu, namenjenem čarobnim in skrivnostnim bitjem.

Kdo je to rekel? Kot bi bilo v moji glavi.

Saj tudi sem v tvoji glavi. Sedim na prestolu nasproti tebe. Naj ti najprej povem, da se me ne boj. In nihče naju ne sliši, tako da se ne boj odgovoriti na moja vprašanja. Moje ime je Kypris in sem kraljica tega sveta. Sprejemam odločitve, kot na primer, kdo bo tu ostal in kdo ne. Moje želje so tu ukazi in na moje rame je padla odločitev o tvojem ostanku v našem svetu. Če me slišiš, mi prosim odgovori.

Kako naj ji odgovorim? No, ne morem ji. Prvi razlog je, da nimam nobene moči, ki bi mi to omogočala. Drugi razlog pa je, da nimam nič  reči.

O ja, imaš. Slišim tvoje misli in tako mi lahko odgovoriš. Vem, da si prestrašena in da tega sveta še ne poznaš, a poskusi se sprostiti in mi odgovoriti na nekaj vprašanj.

Zdaj v množici ljudi zasledim Jamesa. Stoji poleg Ianthe, kar me iz neznanega razloga vznemiri. Kar naenkrat se v moj spomin prikrade Jamesov glas. “Vem, kako rešiti tvojega očeta!”

Kaj delaš tukaj?

No. Pripeljal me je prijatelj. Prišla sem rešit očeta. Pred nedavnim mu je grozna nesreča vzela življenje.

Tvoje namere so čiste in iskrene. To lahko čutim. Samo n e vem, če res verjameš v vrnitev svojega očeta. Ne verjameš, da si zdaj tu. Da stojiš pred vilo. Da se z njo pogovarjaš kar z mislimi. In nadaljevala boš lahko, samo če boš v ta svet in v nas verjela. Sprejeti moraš dejstvo, da obstajamo.

Res je, kar je povedala Kypris. Ne verjamem. Ne verjamem, da sem zdaj tu. Ne verjamem, da je to resnično, in ne verjamem, da se bo moj oče vrnil domov.

Bi res rada poskusila rešiti svojega očeta?

Ja. Trenutno je to moja največja želja, čeprav ne vem, ali ga sploh lahko.

Prav. Imaš tri dni, da se pripravita za pot.

Pripraviva?

Da.

Kdo gre z mano?

James. James bo tvoj spremljevalec. Pospremil te bo po poti, na kateri te bodo čakale tri preizkušnje. Ne bom ti zagotovila, da ti bodo uspele in ne morem reči, da ne bodo nevarne. Le nekaj ljudi se je vrnilo nazaj s te poti, vendar so se vsem izpolnile srčne želje. Vsi so nazaj pripeljali osebo, za katero bi dali vse. Pri prvi preizkušnji bodo sestavine za uspeh nekaj ledu, kapljica vode, kamen modrosti in pogum. Naj te misli ne zaslepijo in ostani popolnoma zbrana. Ob drugi bodo tvoji čuti zamegljeni. Vse se bo zdelo neresnično. Tvoja domišljija te bo hotela pokončati in odločiti se boš morala, ali ji boš to dopustila. Končna izbira bo tvoja. O tretji ti pa ne morem povedati veliko. Ne poznam ne kraja, ne časa, ne dogodkov, ki se vama bodo tam zgodili. Lahko pa rečem, da bo preizkusila vse tvoje vrline. Po treh dneh se bosta odpravila novemu življenju naproti.

V tem trenutku James že stoji zraven mene in me drži za roko.

Tri dni. Imam tri dni.

Ne, Sam. Imava tri dni.

James. James! Ni ga več. Odšel je iz moje glave.

Vso srečo pri pripravi. Se vidimo ob vajinem odhodu.

Ne, počakajte! Kakšen led? Kakšen kamen modrosti? Kakšna izbira?

Draga, tega pa tudi jaz ne vem.

Kaj pa moji starši?

Vsi mislijo, da si odšla delat kot plesalka v Evropo. Vsi, ki te poznajo, o tebi prejemajo novice in prepričani so, da si v Evropi srečnejša.

 

4.       James - trener in spremljevalec

Spet sem v leseni hišici. Poleg mene stoji James. Ravno, ko ga želim nekaj vprašati, me potegne v objem. Objem mu vrnem in tako stojiva še nekaj minut, preden me spusti in odpre tisto leseno omaro, ki sem jo opazila, ko sem se zbudila.

“Vsa oblačila, ki jih potrebujeva, so tu. Tu je tudi nahrbtnik z nekaj glavnimi potrebščinami, vendar ne vidim nobene hrane.”

“James…”

Zmanjka mi besed.

“Saj vem. A zdaj se morava posvetiti nalogi. V teh treh dneh te moram naučiti vsaj osnove samoobrambe in bojevanja z bodalom.”

“Kje bova vadila? Saj sva vendar v drevesni hišici!”

“Te tri dni bova preživela na samem v gozdu in se učila, kako preživeti v naravi. Ali si kdaj trenirala karkoli, kar bi nama lahko pomagalo?”

“Obnašaš se, kot da nisva najboljša prijatelja. Se res ne spomniš?”

“Seveda se. Trenutno se obnašam kot tvoj trener in ne kot tvoj najboljši prijatelj. Ker če želiš preživeti, moraš znati preživeti v naravi brez česarkoli oz. z najmanj možnimi potrebščinami..”

“Te moram klicati trener?”

Začnem se hihitati, a me James hitro utiša s svojo izjavo.

“Ja. In od zdaj naprej nisva prijatelja. Od zdaj naprej ti bom poskušal čim bolj otežiti življenje. V gozdu, mislim.”

“Prav. Trener, kdaj odideva?”

Zdaj sem že malo razdražena.

“Jutri zjutraj. Danes bova prespala tukaj.”

“Se pravi, da boš ti v postelji, jaz pa na tleh.”

“Ne, oba bova v postelji. Saj je dovolj velika. Zakaj bi spala na tleh?”

“Ker si moj trener in s trenerjem ne smem spati v isti postelji.”

“Ne norčuj se iz tega. Res se ti morda zdi nepotrebno, vendar samo tako te bom lahko učil.”

“No, prav. Lahko noč.”

Ležem v posteljo in se obrnem proti oknu. Razmišljam o tem, kaj trenutno delajo Liam, Jack in moja mami. James se mi pridruži v postelji in se s hrbtom obrne proti meni.

“Je Liam tudi takšen kot ti?”

“Misliš, ali je tudi on nevidni bojevnik. Ja. Moja cela družina prihaja od tu.”

“Mi lahko še vedno bereš misli?”

“Ne. Takoj ko sva zapustila kristalno dvorano sem izgubil sled.”

No, zdaj lahko vsaj v miru razmišljam. Kdo je bila Ianthe? Verjetno kakšna punca, ki mu je všeč. Ali pa sta bila mogoče skupaj. Kaj če sta še vedno skupaj? Čez nekaj časa zaspiva obrnjena vsak v svojo smer.

James me zbudi okoli sedmih zjutraj in do osmih imava že vse pripravljeno. Odideva deset čez osem skozi steno, ki me je prejšnji dan odpeljala v kristalno dvorano. No, danes se znajdeva na neki jasi. Drevesa okoli jase so prečudovita. So v rdečih, rumenih in modrih odtenkih. Sončni žarki prodirajo skozi veje in ustvarjajo pisane vzorce na tleh. Sredi jase stoji manjša lesena koliba. Ima slamnato streho in izgleda, kot bi bila ravnokar zgrajena. Jasa izgleda veličastno. Ptice, ki letajo z drevesa na drevo, so prelepih barv in krasijo jih prekrasni vzorci. Pojejo pesmi, ki jih na Zemlji nisem nikoli slišala. Za trenutek zaprem oči in jim prisluhnem.

“Vem. Prelepo je.”

“Bova tu preživela naslednje tri dni?”

“Ja. Tu bova vse do odhoda. Malce preden se bova odpravila na pot, se bo od naju poslovila še kraljica. Imela bova nekaj minut, da se posloviva od prijateljev. No, vsaj jaz se bom. Žal sem jaz edini, ki ga poznaš na tem svetu.”

“Se pravi, da bova odšla na pot nekje sredi dneva?”

“Da. In prosim ne me spraševati o nalogah, saj vem ravno toliko kot ti. In ne. Še nikoli nisem bil na tej poti.”

“Kako, da mi je kraljica določila ravno tebe za spremljevalca?”

“Zato, ker sem se javil.”

“Javil si se?”

“Seveda. Še vedno si moja najboljša prijateljica in ne morem te pustiti v rokah nekoga, ki ga niti ne poznaš.”

“No, kdaj začneva s treningom?”

“Zdajle. Najprej se ogrej. Kar tako kot v šoli pri plesu. Takoj se ti pridružim, samo pripravim še stvari.”

Ogrejem se in medtem razmišljam, da gre zdaj zares. Zdaj ni več poti nazaj. Danes se začne moje potovanje, da bi združila svojo družino. Očeta bom pripeljala nazaj. V to sem prepričana. Čeprav sem običajno šestnajstletno dekle in nimam posebnih sposobnosti v bojevanju, sem prepričana, da bom dovolj vztrajna, da bom preživela vse te preizkušnje. Ne bom lagala. Popotovanja me je malce strah. Odšli so tudi zelo dobri bojevniki in se niso vrnili. Prepričana sem, da bi mi kraljica pot odsvetovala, če bi mislila, da je nisem zmožna opraviti. Drugače pa bi mi jo odsvetoval James. Kajne? Čez nekaj časa se moj spremljevalec vrne in me začne učiti samoobrambe. Najprej me nauči, kako se braniti pred nekom, ki te napade z nožem.

“Če te napade od spredaj in cilja vrat, z roko takole zavij in njegovo porini stran. Nato pa ga s kolenom brcni v trebuh. To ga bo za nekaj časa onesposobilo in ti boš uspela pobegniti. In zapomni si, da če si v nevarnosti, raje beži, kot čakaj name. Tudi če me ni za tabo, beži, prav?”

“Ampak, kaj če si poškodovan in…”

“Beži.”

“Prav.”

Cel dan sva se učila samoobrambe in preizkušala različna orožja. Na koncu sva se oba strinjala, da je zame najboljši lok, saj sem odlična strelka. Ugotovila sva, da je lok iz lope čaroben in mu nikoli ne zmanjka puščic. Zame je bila to odlična novica, saj mi puščic ne bo potrebno izdelovati na poti. Vedno, ko je puščica zadela cilj, se je v toku pojavila nova. To je bila super novica in olajšala nama je treninge, saj nama puščic ni bilo treba iskati. Končala sva precej zgodaj, saj sva bila oba izmučena. James je našel nekaj sadja, ki ga nisem poznala in ko sem ga poskusila, ga nisem mogla nehati jesti. Dan sva zaključila s pogovorom. Naslonjena na lopo sva se pogovarjala o tem svetu, v katerem sem se nepričakovano znašla.

“Kdaj si imel čas za urjenje? Bil si v šoli ali pa si bil z mano.”

“Preden sem te spoznal, sem opravil vse izpita.”

“Saj sva se vendar spoznala v vrtcu.”

“Star sem bil petnajst let, ko so mi dovolili poiskati osebo, s katero sem želel biti najboljši prijatelj. Bil bi eno leto starejši od te osebe in izbral sem si lahko kogarkoli. Izbral sem tebe.”

“Izbral si mene? Stara sem bila okoli dve leti. Zakaj mene?”

“Ne vem, padla si mi v oči.”

“No, hvala, da si izbral mene.”

Zaspala sva na tleh ob lopi.

Zbudijo me sončni žarki. Razgledam se in opazim, da Jamesa ni nikjer na jasi. Na moje presenečenje se ne prestrašim, saj v sebi nekako čutim, da se bo vrnil. In res. Vrne se čez približno eno uro in prinese drva ter nekaj sadja. Najprej pojeva zajtrk, nato pa se začneva učiti, kako zakuriti ogenj, kako narediti lok in puščice iz vej in kako si postaviti prenočišče, če dežuje. Učim se in učim in vsako minuto sem bližje odhodu. Če povem po pravici, nisem pripravljena. Nisem bila pripravljena tako nenadoma zapustiti svoje družine in nisem pripravljena iti na pot. Stara sem šele malo manj kot sedemnajst let in zdaj so mi v dnevu in pol povedali, da moram rešiti očeta in mi predstavili svet, ki v moji glavi še vedno ne obstaja. Če bi mi teden dni nazaj kdo rekel, da bom v tem trenutku na tem mestu, bi se mu samo smejala.

Po jutranjih vajah pojeva in nato mi James razloži, da ga je ponoči klicala kraljica in mu dala še nekaj dodatnih navodil. Najprej nama je zaželela veliko sreče, nato pa nama je v pomoč podarila dva prstana. Povedala je, da bova morala sama ugotoviti, kako prstana delujeta. Povedala je, da je bil glavni razlog za smrt tistih, ki so na to potovanje odšli pred nama, to, da niso poznali moči, ki ga prstana imata. Namignila je tudi, da nama bosta pomagala pri drugi preizkušnji. Povedala je, da ji je žal, da nama ne more nič več pomagati. Žal je ta pot skrita in tja naju bo odpeljalo čarobno ogledalo. Ne veva, kako bo izgledala okolica, v kateri bova pristala in zagotovo ne veva, ali nama bo pot uspela. Na koncu mi James podari enega od prstanov. Prstan je sestavljen iz srebrnega obroča in emeralda v sredini. Na notranji strani prstana nekaj piše, a ne jaz in ne James ne veva, kaj naj bi ta napis pomenil. 

Popoldne mi je James dovolil, da sem si vzela nekaj prostega časa. Naročil mi je, naj ostanem na jasi. Sedem ob potok in gledam v vodo. Razmišljam o tem, kako sem lahko pristala tu, kjer sem. Že ta svet sam je neverjeten, a ko pomisliš še, da imajo tu vsi moči, začneš dvomiti o vsem. Začnem razmišljati o Jamesu. Je vesoljec? To bi bilo zelo čudno. In kako so ta svet lahko prikrili pred ljudmi. Svet je ogromen in podatek, da veliko teh bitij živi v mojem svetu, je neverjeten. Bitja so morala biti zelo previdna, da niso izdala svojih moči. Komu kraljica zaupa in zakaj ga pošlje v naš svet, na Zemljo? Dejstvo, da je v mojem razredu lahko izmed štiriindvajsetih učencev polovica nadnaravnih nezemljanov, je strašljivo. Vsa moja prepričanja so se spremenila. Kar naenkrat so vse možnosti odprte. Božiček res obstaja? Najstrašnejše vprašanje pa je, če obstajajo vile, palčki, morske deklice in nevidni bojevniki, ali obstajajo tudi vsa nevarna bitja, kot so na primer volkodlaki in vampirji. Moje življenje se je v trenutku postavilo na glavo. Vse zgodbice, ki mi jih je mami pripovedovala, ko sem bila majhna, so lahko resnične. Čeprav še vedno ne verjamem, da ta svet obstaja, se počasi privajam na dejstvo, da se motim.

James se mi po uri in pol pridruži. Usede se zraven mene in samo gleda v krošnje dreves. Tako pomirjen izgleda. Takšnega ga še nisem videla. Mogoče je to zato, ker je končno doma. Po več kot sedemnajstih letih je končno spet doma. Mora biti velik preskok. Iz mojega sveta v njegov svet, mislim. Preveč sem radovedna, zato ga vprašam, zakaj ga ni nič strah najinega popotovanja. Pove mi, da se je pred tem življenjem petnajst let pripravljal na takšno nalogo in to pomeni, da je izpolnil svojo usodo. Zdi se mu, da bo popotovanje težko, a vseeno misli, da je dovolj močen, da ga bo preživel. Po drugi strani pa pove, da ga skrbi zame. Zdi se mu, da sem njegova odgovornost in da je, če se mi kaj zgodi, krivda njegova, saj me je on seznanil s tem svetom in s to potjo. Spomnim se, da naslednji dan praznujem rojstni dan, a mu tega ne omenjam, saj imava trenutno bolj pomembne opravke. Sem sem prišla, da bi rešila očeta. Prišla sem, da tvegam svoje življenje za življenje svojega očeta. Zdaj se mi posveti. Čeprav očeta nikoli nisem poznala, sem mu bolj podobna, kot mislim. Oče je odšel v vojsko, jaz pa sem prišla sem. On se je, jaz pa se še borim za življenje drugih ljudi. Čeprav je moja naloga manjša, saj moram rešiti le njegovo življenje, je ta naloga prav tako pomembna. Mama mi je vedno govorila, da je oče zame pravil, da bom postala junakinja in nikoli ji nisem verjela. Govoril je o tem, kako bom rešila svet, medtem pa je bil on pravi junak. On se je bojeval za našo državo in še bolj pomembno, za naše ljudi. V meni se želja po njegovi vrnitvi samo še poveča. Rada bi spoznala izjemnega človeka, ki je bil moj oče. V mislih ga prosim za srečo in moč. Zdaj sem prepričana, da moram to potovanje opraviti. Ne za mamo, ne za Jack, ampak zase.

Naslednji dan se zbudim pripravljena. Danes je zadnji dan pred potovanjem in zdi se mi, da sem vedno bolj pripravljena oditi. Pri vajah sem veliko bolj natančna kot prejšnja dva dni in moja zbranost tudi za trenutek ne popusti. Res se trudim in v delo vlagam sto odstotkov svoje energije. Ob koncu vaj sem izčrpana in odločim se, da bom šla danes predčasno spat, saj me jutri čaka naporen dan. Preden se odpravim spat me James pokliče k sebi.

“Hej, Sam!”

“Ja, James?”

“Te lahko zmotim samo za minuto?”

“Seveda. Je kaj narobe?”

“Ne, samo želel sem ti zaželeti vse najboljše za tvoj rojstni dan.”

Izza njegojega hrbta se pokaže trak za vplesti v lase. Ko sem bila majhna, sem jih oboževala in vedno sem si jih vpletla v kito.

“Je to zame?”

“Za koga pa? Prinesel sem ti ga, saj vem, da si jih včasih oboževala in prepričan sem, da ga boš na poti potrebovala.”

“James, hvala.”

Sprejmem trak in si ga ogledam. Trak je zelene barve, z modro in črno barvo pa so na njem uprizorjene prelepe cvetlice. Ko si jih pobližje ogledam, ugotovim, da so to cvetice, ki sem jih videla na enem od dreves, ko sem prispela na to jaso.

“Mislil sem, da si boš morda hotela zapomniti ta svet.”

Pristopim k njemu in ga močno objamem. Kljub vsemu, kar se je zgodilo, ni pozabil na moj rojstni dan. Podaril mi je celo darilo in to ne kakršnokoli darilo. Darilo, ki me bo spominjalo na obdobje v mojem življenju, ko se je vse spremenilo. Hvaležna sem mu in za trenutek pozabim na svoj strah pred jutrišnjim dnem.

“Te je kaj strah?”

“Misliš jutrišnjega odhoda? Ja. Zelo. Ne samo to, da sem zapustila svojo družino, podala sem se na pot za mrtvim očetom v deželo, za katero pred petimi dnevi nisem vedela, da obstaja.”

“Naj ti samo povem, da je normalno, da te je strah. Tudi mene je strah neznanega in trenutno imava premalo podatkov, da bi vedela, kako se bo vse to končalo.”

“Misliš, da nama bo uspelo?”

“Seveda nama bo. Na to popotovanje sem te pripravil, kolikor sem te pač lahko. Mislim, da sva oba pripravljena, a vem, da tudi meni na poti nekatera bitja ne bodo znana.”

“Žal mi je, da moraš tvegati svoje življenje zato, da bi jaz lahko rešila svojega očeta.”

“To je sebično od mene in na to pot bi se morala odpraviti sama.”

“Sama ne bi preživela in tudi pozabila si, da sem jaz tisti, ki se je javil, da bo šel na to pot s teboj.”

“Mislim, da si naredil gromozansko napako.”

“Morda, a teh nekaj dni bom preživel z najboljšo osebo, ki jo poznam.”

“Nehaj se mi prilizovati. Saj sva že najboljša prijatelja.”

Oba se zasmejiva in se odločiva, da se bova odpravila spat. Pred nama je nekaj kar dolgih dni in dolgih noči. Nabrati si morava dovolj moči, da bova lahko nadaljevala pot.

 

5.       Preizkušnje

Naslednje jutro, ko sem se zbudila, sem najprej zaplavala v reki, da sem si zbistrila misli. Z Jamesom sva kasneje pripravila vse za na pot in opoldne so naju prišli iskat. Trenutno stojiva sredi tiste kristalne dvorane, v kateri sem spoznala kraljico. Tresem se in James mora ves čas držati mojo roko, drugače bi omedlela. V tišini poslušava, ko kraljica govori o prejšnjih ponesrečenih poskusih. Zdaj bi najraje zakričala in stekla ven iz te sobe. Dvorana je gromozanska, a zaradi meni neznanega razloga se mi zdi zadušljiva. Čim prej si želim oditi ven.

“Na vajini poti vama želim veliko sreče in upam, da bodo vse dobre sile z vama. Tu v kraljestvu bomo vsi stiskali pesti, da se vrneta živa in zdrava. Rada bi vaju prosila, da si vso pot zapomnita, saj bi nam bil opis poti v veliko pomoč pri naslednjih poskusih.”

Dovolj imam. Nekaj moram reči.

“Zakaj ste tako prepričani, da bova uspela?”

“Sam!”

James mi nameni zmeden pogled.

“Res me zanima.”

“Draga moja. To lahko čutim. Vem, da v moje sposobnosti ne verjameš, vendar pomisli, tudi v vile, vampirje in palčke prej nisi verjela.”

“Zakaj mislite, da bo nama uspelo, ko pa so vaši najboljši bojevniki v enakem boju izgubili svoja življenja?”

“Samantha. Res je, da pot ne bo lahka, a če sem iskrena, sem med tabo in Jamesom začutila posebno energijo, ki je pri ostalih ni bilo. Res verjamem v vajino zmago in navijam za vaju. Poleg tega ne vemo, ali je pot vsakič enaka, ali se morda spreminja. Res je, da bosta večino časa hodila po robu pečine in bosta morala presneto paziti, da ne padeta v globino, sem pa prepričana, da vama bo uspelo obdržati ravnotežje in predvsem zbranost, da na tistem robu tudi ostaneta. Vem, da je moja naslednja izjava drzna, a v njo res verjamem. Ko se bosta vrnila, bo tvoje življenje drugačno, in predvsem veliko lepše.”

“Hvala za vaše lepe želje, a se z vami vseeno ne strinjam. Črta med življenjem in smrtjo je v tem primeru žal tanka.”

“Sam.”

James se obrne proti meni in me prime za ramena.

“Uspelo nama bo.”

V tistem trenutku izgineva.

Zbudim se na trdi površini. Njena temperatura je zelo nizka in hitro se poberem, saj že trepetam. Ko odprem oči, zagledam Jamesa na tleh nekaj metrov stran od sebe. Negiben leži na tleh. Hitro stečem do njega in ga zbudim. Tudi on se strese, ko ugotovi, kako hladno je.

“James, kje sva?”

“Na začetku, Sam. Na začetku.”

Nahajava se sredi velike ledene dvorane. Ozračje je zelo hladno in dokaj temno je. Jama ima ovalno obliko in na vsaki strani ima izhod. Čeprav jama sama ni prav lepo izklesana so nad izhodi izklesani prečudoviti vzorci. Nad izhodi piše sever, jug, vzhod, zahod. Poleg tega napisa, ki je v angleščini, je nad vsakimi vrati še en napis, ki je napisan s pisavo, ki je na žalost noben od naju ne prepozna. Stene jame so bele in tudi približno ne veva, kje sva.

“James. Čim prej se morava odpraviti od tod, ker se bova drugače podhladila. Res te nočem priganjati, saj vem, da imaš verjetno še hujši glavobol kot jaz, a vseeno morava res oditi. Bolje je že, če se premikava, kot če samo leživa na tleh.”

“Najprej se morava odločiti, kam bova šla.”

“Se ti kaj sanja? Imaš morda kakšen občutek?”

“ Ne. In tudi sanja se mi ne, kaj bi lahko tisti napisi nad izhodi pomenili.”

James se obrne najprej proti severu, nato proti vzhodu in tako naprej, dokler ne naredi celega kroga. Krog naredi še enkrat in ko se obrne proti vzhodu opazim, da jamo zajame mehek soj zelene svetlobe.

“James.”

“Ja?”

“Pokaži mi za trenutek tvoj prstan?”

“Kaj pa je?”

“Iztegni roko in se obrni proti vzhodu.”

James sledi mojim navodilom. Nič. Nič se ne zgodi. Moj up se razblini. Oba v obupu zapreva oči in poskusiva ugotoviti, kateri od izhodov je pravi. Oba se počasi obračava in kar naenkrat začutim na svojem prstu nekaj toplega. Odprem oči.

“James, stoj!”

“Kaj pa je?”

Svetloba v hipu izgine.

“James, obrni se nazaj k vzhodu.”

Ko se obrne nazaj, oba prstana spet zažarita.

“Prstana delujeta povezano. Če oba najdeva rešitev, nama to potrdita.”

“Misliš, da je to res?”

“Zakaj ne bi bilo?”

“Ponavadi prva rešitev ne reši problema.”

“No, pa poskusiva še enkrat.”

Poskus ponoviva še dvakrat in rezultati so ob vsakem poskusu enaki.

“Mogoče imaš pa prav.”

“Seveda, imam prav. Poizkusila sva že večkrat in rezultat je vedno enak. To je zagotovo znak.”

“Upaj, da imaš prav.”

Napotiva se proti izbranemu izhodu. Na poti sva oba zelo napeta in med nama vlada čista tišina. Ključni razlog za tišino je, da nihče od naju ni prepričan, ali je ta izhod pravi. Še manj pa sva prepričana, da bova to pot uspela dokončati. To je začetek najinega zelo dolgega in predvsem napornega potovanja. Zdaj vem, zakaj nama je kraljica rekla, da bo bodo sestavine za uspeh pri prvi preizkušnji nekaj ledu, kapljica vode, kamen modrosti in pogum. Nekaj ledu naju obdaja, kapljica vode nama še vedno ne pomeni nič, kamna modrosti sta verjetno emeralda na najinih prstanih in pogum, kar je precej jasen pojem.

“James, se spomniš, kaj nama je za prvo preizkušnjo rekla kraljica?”

“Nekaj ledu, kapljica vode, kamen modrosti in pogum.”

“No, led naju obdaja in kamna modrosti sta verjetno na prstanih. Še vedno pa ne razumem, kakšen pomen naj bi imela kapljica vode.”

“Mogoče se bo v vsakem trenutku začelo vse topiti.”

“Prosim, nehaj me strašiti.”

“Sam, tudi ta možnost ni povsem izključena.”

“Vem, samo upam, da bo ta pot čim lažja.”

“Saj veš, da to ni mogoče.”

“Upanje umre zadnje.”

“Prav imaš. Mislim, da mi boš na tej poti predstavljala precejšno moralno podporo.”

“Kaj pa, če tudi jaz izgubim upanje?”

“Nemogoče.”

“Tudi ta možnost ni povsem izključena.”

“Zdaj proti meni uporabljaš že moje lastne besede? Podlo.”

“Hvala.”

Oba se zasmejiva in s tem sprostiva nekaj napetosti. Dobro je vedeti, da sva še vedno tako dobre volje, da so šale še vedno prisotne.

Že nekaj ur hodiva po dolgem ledenem hodniku in postaja že malo dolgočasno. Oba sva utrujena in pot se kar nadaljuje. Zdi se nama, da že več ur hodiva v krogih, saj so vse stene enake in niti enega kamna ni na poti, da bi se prepričala, da ne kroživa. Vsakih  pet minut na steni zagledava enak napis, kot je bil nad vrati v dvorani, v kateri sva se zbudila. Mislim, da naj bi bilo tako ime predoru. Čez pol ure se pred nama končno odpre nov razgled. Ledeni kapniki oz. zelo velike ledene sveče. Iz vsake sveče kaplja voda in se nabira na tleh v majhnih lužicah. Oba se razveseliva, da bo vsaj malo drugače. Pogumno zakorakava proti ledenim velikankam. Opaziva, da so razporejene v vzorcu. Najprej ena na levi, nato ena na desni in potem spet ena na levi. Tako se nadaljujejo v neskončnost, vsaj do tja, kamor seže najin pogled. James me nenadoma ustavi.

“Sam, stoj!”

“James, ne straši me.”

“Samo malo počakaj. Kraljičini nasveti pravijo, da je ena od sestavin uspeha tudi kapljica vode.”

“Misliš, da bi jo morala uloviti in jo kasneje uporabiti?”

“Ne vem. Škodovati ne more.”

Iz nahrbtnika vzamem plastično vrečko, ki naj bi bila namenjena varovanju najinih baterijskih svetilk in jo pomolim proti kapljajoči vodi. Kapljica se v vrečko ujame in ta v trenutku začne razpadati. Ustrašim se in vrečko spustim na tla v lužo pod ledeno svečo. Vrečka še isti trenutek, ko pade na tla, izgine. Počasi pogledam Jamesa.

“Očitno nama lahko škoduje.

“Kamen modrosti in pogum sta nama bila v pomoč. Nekaj ledu je bil verjetno opis okolja. Kapljica vode pa očitno predstavlja nevarnost te naloge.”

“Sam, hoditi bova morala en za drugim in paziti, da naju ne bo zadela nobena kapljica in da ne bova stopila v kakšno lužo.”

“Pa tako lepo sva se imela.”

“Vedela si, da bo pot zahtevna in zdaj ni več poti nazaj.”

“No, ledene sveče so vsaj po tri metre narazen, zato nama ne bo treba biti pretirano previdna. Če bo prva naloga samo ta, jo bova brez težav opravila.”

“Upaj, da nama uspe priti do konca brez poškodb.”

“No, pa pojdiva.”

Previdno stopiva med ledene pošasti. Hodiva zelo počasi in počasi tudi napredujeva. Po desetih minutah hoje sva že čisto izmučena in za trenutek se ustaviva. Pot nadaljujeva z istim tempom, s katerim sva začela. James hodi pred mano in me opozarja na predele, kjer je še večja možnost, da mi noga zdrsne. Po uri hoje ne opaziva še nobene spremembe. Hodnik se nič ne spreminja. Pot je utrujajoča in noge me že precej bolijo. Že cel dan hodiva in izgubila sem občutek za čas. Počutim se, kot da bom med strupenimi ledenimi svečami tavala še celo življenje in lahko vam povem, da ni zabavno. Vse je zelo enolično in tega predora sem se že naveličala. Po še petih minutah hoje se James ustavi.

“Imam slabo novico.”

“Kaj?”

“Ledene sveče so vedno bolj skupaj.”

“Zadnjih pet minut se je razdalja med njimi zmanjšala za skoraj pol metra. Če se bo tako nadaljevalo, ne vem, kako bova nadaljevala.”

“Bova že nekako.”

“Ti se svečam lažje izogibaš. Jaz imam še nahrbtnik.”

“No, ko bo nahrbtnik postal težava, si ga boš snel in nadaljevala bova tako, da boš naprej najprej stopil ti, nato ti bom jaz podala nahrbtnik in nazadnje bom naprej stopila še jaz.”

“Tako bova nadaljevala zelo počasi.”

“Važno je, da bova nadaljevala in da naju ne bo razžrlo. Poleg tega vse to lahko pomeni, da se približujeva koncu predora.”

“Bova videla, kdaj bo ledenih sveč konec.”

“Upam, da jih sploh bo.”

“Nekako morava priti ven iz tega.”

“No, nadaljujva s potjo.”

Nadaljujeva zelo previdno in s polžjo hitrostjo. V tišini preračunavava vsak korak. Nato pa se zgodi nekaj, česar nihče od naju ni pričakoval. Spodrsne mi na mokri površini in zanese me proti ledeni sveči. Moja glava se ledeni sveči nevarno približa. Za trenutek pomislim na bolečino, ki mi jo bo v naslednjem trenutku zadala ta strupena voda. Kapljica oplazi mojo kapo in to hitro vržem na tla. James se obrne in me potegne k sebi, stran od ledene sveče. Moje srce še nikoli ni bilo hitreje. Naslonjena na steno se oba poskušava umiriti. To, kar se je zgodilo, je bila moja prva napaka.

“Si v redu, Sam?”

“Ja, samo malo sem se ustrašila.”

“Si prepričana?”

“Ja.”

James izgleda zelo zaskrbljen.

“Si prepričana, da te voda ni oplazila?”

“Ne, no. Pomiri se. Oplazila je mojo kapo, a sem jo pravočasno vrgla na tla.”

Oddahne si in me pogleda.

“Mislim, da si morava malce odpočiti. Oba sva že zelo utrujena in delava napake. Take napake pa naju lahko stanejo življenja.”

“Se strinjam.”

Zdaj sta med ledenimi svečami samo še dva metra prostora, zato je težko stati med njimi. Oba se usedeva na tla in globoko dihava. Nekaj časa samo sediva. Tišina me v tem trenutku pomirja. James po desetih minutah previdno vstane in nato pomaga vstati še meni. Zdaj me vedno, ko greva mimo sveče, gleda in mi pomaga. Počutim se kot dojenček, ki ga mora paziti mamica, a vem, da mi James želi dobro. Če povem po pravici, sem vesela, da ga skrbi zame. Napredujeva počasi in postopoma se razdalje med svečami zmanjšujejo. Zdaj je med njimi samo še po pol metra in pot nadaljujeva zelo zelo počasi. Vedno, ko se kapljica odlepi od ledene sveče in začne padati proti tlom, se zdrznem in upam, da me ne bo zadela. Čez čas doživim najlepši trenutek do zdaj. Zagledam konec hodnika. To mi da še večji zagon in res se trudim, da bi prispela do konca. Končno prispeva do konca in oba se nasmejiva. Narediva nekaj korakov naprej in nenadoma se ustavi. James me pogleda in mi nameni zmeden pogled.

“Uspelo nama je.”

“Vem, vendar vem tudi, da to še ni konec.”

“Zakaj tako misliš?”

“Ker vidim tisto veliko lužo za tabo, ki jo bova morala preskočiti.”

“Pa saj nisi resna.”

James se počasi obrne okoli in vidi gromozansko lužo. Druge poti ni. Morala jo bova preskočiti.

“Luža je dolga približno dva metra in pol.”

“Tega ne bova preskočila. Sploh pa ne z nahrbtnikom.”

“Najti bova morala drugo pot.”

“Razmisliva.”

Zakaj mora biti ta luža tukaj? Pot med ledenimi svečami je bila zelo naporna in mislila sem, da si bom po njej lahko odpočila, a očitno sem se motila. Kaj če bi našla na strani kakšno polico, na katero bi stopila? Ali pa bi stopnice lahko naredila in mojih puščic. Ne, to ne bo šlo. Misli, Sam, misli. Naslonim se na steno in skoraj padem. V steno se odtisne oblika moje roke in prst, na katerem imam prstan, na steni žari. Oba pogledava okoli sebe. Se je kaj zgodilo? Ne. Nič. Še nekaj časa samo gledava v strop in se poskušava česa domisliti.

“James, to je prva preizkušnja.”

“Vem.”

“Že prva preizkušnja nama ne uspe. Kako nama bosta uspeli naslednji dve?”

“Sam, nisva prvi osebi na tej poti in po podatkih, ki sva jih dobila od kraljice, je vsem ostalim spodletelo šele pri drugi ali tretji preizkušnji.”

“Vem, a počasi mi zmanjkuje upanja.”

“Sam, ostani močna. Zame. Mogoče sem trenutno bolj miren kot ti, vendar bo tudi pri meni prišel trenutek šibkosti in takrat te bom potreboval.”

“Ok, ok.”

Globoko vzdihnem in izdihnem. Pomaga. Dihanje vedno pomaga.

“Razmisli. Kako bi lahko prečkala lužo, ki je dolga dva metra in pol?”

“Ne bi je. Obšla bi jo.”

“No, najdiva način, kako jo obiti.”

“Lahko začneva pri dejstvu, da je, ko si se naslonila na steno, v njej ostal odtis tvoje roke. Mislim, da to ni naključje.”

“Misliš?”

“Ja. Stena se je svetila. To se običajno ne dogaja.”

“V tvojem ali v mojem svetu?”

“V nobenem od najinih svetov se to ne dogaja.”

“Ok. No, začniva pri tem. V dvorani, kjer sva se znašla na začetku, sva zaprla oči in se obračala v različne smeri. Odtisa moje roke ravno ne moreva premikati ali obračati.”

“Res je. Mogoče pa ga lahko prezrcaliva na drugo stran.”

“Kako?”

“Imaš morda pri sebi kakšno ogledalce?”

“Žal ga nisem vzela s sabo, ko si me teleportiral v svoj svet.”

“Ne boš verjela, a tega nisem naredil jaz.”

“Kdo pa?”

“Ne vem. Res ne, ampak jaz nimam posebnih moči, prisežem.”

“Zato se mi je pa zdelo tako čudno.”

“Mogoče je bila kraljica. Ampak ne vem, zakaj bi ona to naredila.”

“Pa saj me niti poznala ni.”

“Vem. Zato se mi pa zdi tako čudno.”

“No, nazaj k nalogi.”

Spet se zagledava v tla. Razmišljava in razmišljava. Nato pa se mi porodi zamisel. Pograbim Jamesovo roko in jo pritisnem na steno poleg odtisa moje roke. Oba najina prstana zažarita in čutim, kakor da bi mi skozi roko stekla elektrika. Kjer je bila luža, so zdaj le še čisto navadna tla. Oba se nasmehneva in sprostiva.

“Uspelo ti je. Kako si se tega spomnila?”

“Pomisli. V jami sva oba sodelovala, da sva našla pot ven.”

“Samo malo počakaj. Si tudi ti čutila to, kar sem začutil jaz?”

“Misliš kot nekakšno elektriko?”

“Ja. Ni bilo neprijetno, samo tega še nikoli nisem občutil. Povrnilo mi je moči in zdaj imam veliko več energije, kot sem jo imel prej.”

“Misliš, da bova še dolgo tu spodaj? Nočem se pritoževati, a me že malo zebe.”

“Vem. Tudi meni ni več prijetno in mislim, da danes ne bova nič spala, saj bova drugače zmrznila.”

“Kaj pa, če najprej ti malo zaspiš, nato pa še jaz?”

“No prav.”

“Najprej zaspi ti. Jaz imam še dovolj moči, da zdržim še nekaj ur. Zbudila te bo, če bom karkoli opazila.”

“Zbudi me čez približno dve uri. Nato boš še ti zaspala za približno dve uri in kasneje bova nadaljevala pot.”

“Prav. Lahko noč.”

Medtem, ko James spi, se poskušam osredotočiti na dešifriranje napisa. Čeprav ne vem niti, v katerem jezik je napisan, vsaj nekaj delam. Opazim podobne črke in združim posamezne znake. Čez nekaj časa ne poskušam več ugotoviti, kaj naj bi napis pomenil. Iz različnih črk sestavljam simbole. Rišem in rišem in rišem in čez nekaj časa zbudim Jamesa. Rahlo ga dregnem in odpre oči. Njegove prelepe oči se za trenutek ustavijo na mojih. Šele zdaj opazim njihovo globoko modrino. Pobere se s tal in se pretegne. Ko se dokončno zbudi, mu povem, da nisem opazila nič čudnega in tudi njegova temperatura je ostala enaka. Zdaj sem jaz na vrsti. Glavo položim njemu v naročje. Zaželi mi lahko noč in že me ni več.

 

Sanjam. Sem na otoku. Sama. Brez kogarkoli. Okoli mene je na eni strani morje in na drugi džungla. Ne vem, kaj delam tu in čutim veliko željo po odhodu. Zaprem oči in si zaželim družbe. Odprem oči in pred mano stoji veličasten lev. Njegov kožuh je zlate barve in njegova griva je bakrena. Ker se prestrašim, me zanese in spotaknem se ob korenino drevesa. V naslednjem trenutku pristanem na tleh. Lev se mi začne približevati. Tresem se. Kar naenkrat vse postane zamegljeno. Lev izgine in tudi jaz se izgubim v sanjah.

Zbudim se. Glava me grozno boli. Počutim se, kot da bi mi nekdo v hrbet zaril nož. Vse me boli in nič ne pomaga, da ležim na trdih tleh. Odločim se, da oči ne bom odprla in nekaj časa samo ležim. Odločim se, da se moram usesti in nekaj spiti. Odprem oči in se počasi dvignem na komolce. Nasproti mene sedi James s sklonjeno glavo. Trepeta in izgleda nekam potrt. Opazim, da je izginila njegova jakna. Ugotovim, da sem z njo pokrita jaz. Uspem se usesti in James dvigne glavo. Njegove oči so rdeče in ko me zagleda, se na njegovem obrazu pojavi presenečen izraz. Hitro pride k meni in mi pomaga.

“James, kaj je narobe?”

“Ne govori. Samo pij in si naberi moči.?”

“Pa saj z mano ni nič narobe. Malo me boli glava, ampak to ni prvič in sigurno ne zadnjič. In prosim te, obleci jakno, saj boš drugače zbolel. Koliko časa sem spala?”

V trenutku, ko ga to vprašam, pogleda v tla. Jakno mi počasi vzame iz rok in si jo počasi obleče. Obrne se stran od mene in čutim, da je nekoliko napet. Na lice mu pade solza.

“James, kaj je narobe?”

“Veš kateri dan najine odprave je?”

“Ja. Prvi ali pa drugi. Izgubila sem občutek za čas.”

“No, ni ne prvi in ne drugi dan.”

“Kako to misliš?”

“Danes je četrti dan odprave.”

“Kaj?”

“Ja. Spala si zadnja dva dni.”

“Kako se je to zgodilo?”

“Nekaj časa si spala povsem običajno, nato pa ti je temperatura začela naglo padati. Jaz na žalost nisem takoj opazil in…”

“In kaj?”

“Nekaj časa nisem zaznal tvojega utripa. Poskušal sem te ogreti, a tvoja temperatura se ni in ni hotela dvigniti. Počasi sem obupaval in na koncu sem te pokril s svojo jakno. Upal sem, da bo kaj pomagalo. Mislil sem, da sem te izgubil in nato si se zbudila. Ne vem, kako je to mogoče, saj nisi nič jedla in ne pila. Tvojega utripa nisem zaznal in temperatura ti je padla tako nizko, da sem vedel, da človek tako nizke temperature ne more preživeti.”

Premaknem se in zdaj sedim nasproti njega. Dvignem njegovo glavo in ga prisilim, da me pogleda.

“James, tukaj sem. Budna sem in nič mi ni.”

“Tega še vedno ne verjamem. Mogoče samo sanjam.”

“James, vem, da je neverjetno in da dejstvo, da sem tu, skoraj ni mogoče, ampak kdaj je tu že kaj bilo običajno? Trenutno se nahajava v svetu, ne vem sicer v katerem, ki nama ni znan in ne smeva obupati samo zato, ker sva naredila nekaj manjših napak.”

“Ja, ampak te napake so ti skoraj vzele življenje. Ne bom tvegal. Vem, da si želiš očeta nazaj in vem, da se bo tole slišalo nekoliko sebično, ampak zdi se mi, da je bolje, če ti preživiš, kot pa če oba umreta.”

“James, zdaj ni več poti nazaj in tudi če bi bila, se ne bi odločila zanjo.”

“Sam, nočem, da se ti kaj zgodi!”

“Saj se mi ne bo. Imam tebe in vem, da boš pazil name.“

“Ker sem to v preteklosti tako dobro pokazal.”

“Sem živa?”

“Ja.”

“Sem zdrava?”

“Ne vem.”

“James.”

“Res ne vem.”

“No, tukaj sem in imam dovolj moči, da nadaljujeva pot.”

“Ne.”

Pogleda me in v očeh se mu vidi, da me ne bo spustil naprej.

“James, pot bom nadaljevala s tabo ali brez tebe.”

“O, ne pa ne boš!”

“James, zakaj ne verjameš vame? To pot sem sposobna nadaljevati in samo zato, ker si naredil majčkeno napakico, ne bom vsega truda, ki sem ga vložila v to nalogo, vrgla stran.”

S svojimi očmi me prosi, naj odneham. Narahlo odkimam in vstanem. James me samo začudeno pogleda in nato še sam vstane.

“Prav. Ampak od zdaj naprej se ne ločiš od mene niti za trenutek.”

“Ok.”

Nekaj časa hodiva v tišini in nato ugotovim, da bi bilo bolje, če bi se v tem trenutku pogovarjala o kakšni lahkotni temi.

“Misliš, da je Jack dobro? Ali pa moja mami?”

“Sigurno sta presrečni, saj mislita, da izpolnjuješ svoje sanje. Mislita, da si v Evropi z mano in da sva na turneji. Vem, da jim ne bi smeli lagati, vendar mislim, da je to zanju bolje. Ne bi bili pripravljeni na tako velik šok.”

“Veš, da sem zamudila pogreb?”

“Vem in za to mi je zelo žal, vendar če svojega očeta pripelješ nazaj, bo to vse izbrisano. Bolečina bo iz njunih src izginila in spet boste družina. Vem, kako je, če družina razpade. Vem, da ti nisem nikoli povedal, a moja mami in moj oči se ločujeta. Vem, da izgledata srečna skupaj, a to je samo igra. Nočeta prizadeti Connie, a vesta, da bo to v vsakem primeru izvedela.”

“Zakaj mi nisi tega povedal?”

“Ne vem. Ampak zdaj veš, zakaj sem se tako razburil, ko si se zbudila. Moja družina razpada in trenutno nisem pripravljen izgubiti še tebe.”

“James, ne vem, kaj reči. Ne vem, zakaj se tvoji starši ločujejo, a prepričana sem, da nobenega od njiju ne boš izgubil. Zame pa ni treba skrbeti, boš moral še malo počakati, preden te bom zapustila.”

“Hvala, da si ob meni.”

“Vedno.”

Počasi stopava naprej po hodniku. Tla pod najinimi nogami precej drsijo in vedno počasneje nama gre. Vsakih nekaj sekund, me zadane kapljica vode s stropa. K sreči niso strupene in to kar precej olajšuje zadeve. Hodiva v tišini in občasno imava krajši pogovor o kakšni dolgočasni temi. Za razliko od nekaj dni nazaj, me danes ta tišina počasi ubija. Težko si je predstavljati, da cel dan hodiš naravnost v tišini. Vse je enako in to te utruja. Hodnik se nič ne spreminja in nihče se s tabo ne pogovarja. To je mučenje človeka. Vem, da od Jamesa ne morem pričakovati, da bo poln energije in da bo skakal po zraku, vendar bi mi lahko vsake toliko časa pokazal svoj prelep nasmeh. Žal sva oba preveč izmučena in misliva samo še na to, kako bova izpeljala nalogo do konca. Težko je, saj se nič ne dogaja. Ne rečem, da bi rajši hodila med strupenimi ledenimi svečami, ampak na stenah niti napisov ni več, da bi jih brala. Pot postaja utrujajoča in mislim, da je zato tudi tako zahtevna.

“Si opazila, da s stropa pada vedno več kapelj.”

“Ja. Zakaj misliš, da se to dogaja?”

“Misliš, da v jami lahko dežuje?”

“Ne, vendar pa vem, da se led lahko tali.”

“Misliš, da se bo jama stalila?”

“Ja in če ne bova pohitela, naju bo zalilo.”

Hitrost povečava in se prebijava skozi vedno bolj neprijetno jamo. Hodiva in hodiva in prideva na konec poti. Jama se konča z manjšo ledeno sobo. Skozi led v tej sobi se lahko vidi in z Jamesom se zdrzneva, ko vidiva, kaj je na drugi strani teh sten.

“James.”

“Ja?”

“Vidiš to, kar vidim jaz?”

“Če misliš vodo, potem ja.”

Okoli vseh štirih sten se je videla samo voda. Okoli so plavale majhne ribe. Če si pogledal navzgor, si lahko videl gladino vode, ampak zdela se je tako daleč stran. Sončni žarki so vodo očitno segreli in zato se je led začel topiti.

“James, mislim, da bova morala plavati.”

“Prav imaš in najtežje bo priti ven iz te sobe.”

V tem trenutku v sobo prodre prvi curek vode. Vedno hitreje in vedno več vode prodira v sobico. Zdaj sva oba že do pasu v vodi. Voda naju dvigne od tal in začneva plavati. Čim hitreje morava priti iz te sobe. Plavam proti vrhu. Kar naenkrat pa me nekaj začne vleči proti tlom. V tleh je nastala ogromna luknja in vleče me proti njej in ven iz sobe. Globoko zajamem sapo in potopim se. Skupaj z vodo me ponese ven iz sobe pri tleh kocke. Zdaj sem zunaj in začnem plavati proti vrhu. Plavam, plavam in plavam. Kisika mi počasi začne zmanjkovati. Do gladine vode imam še vsaj deset metrov in že zdaj me v prsnem košu zbada bolečina. Sedem metrov, pet metrov, tri metre… Zunaj sem. Globoko vdihnem in moja pljuča se ponovno napolnijo s kisikom. Pljuča me grozno bolijo in ostalo mi je ravno toliko moči, da se zvlečem na obalo. Diham. Končno lahko diham. Čakaj, sem nekaj pozabila? James!

“James! James, kje si?”

Nič. Nobenega odgovora. Kaj, če se mu je kaj zgodilo?

“James!”

Do kolen zakorakam v vodo in ga skušam zaslediti na gladini.

“James. James, oglasi se prosim!”

Ne najdem ga. Preprosto ga ne najdem. Moje oči ga ne najdejo in postajam vedno bolj obupana. Bojim se za svojega najboljšega prijatelja. Srce mi začne hitreje biti.

“James, kje si?!”

Glas mi poka in čutim, da mi bodo glasilke vsak čas nehale delati. Pomislim na najhujši možni izid. Pot bom morala nadaljevati sama in ne vem, če bi pot sploh rada nadaljevala sama. V tem trenutku ne vem, kaj naj naredim. Vidim ga! Vidim Jamesa. S hrbtom obrnjen proti nebu leži na vodni gladini. Stečem v vodo. Voda mi otežuje pot do njega, a se uspešno prebijam skozi to modro pošast. Ko ga dosežem, ga primem in za sabo odvlečem iz vode. Ne diha. Voda mu je prišla v pljuča. Začnem ga oživljati, saj vem kako. Zdaj sem srečna, da sem se v šoli udeležila tistega predavanja o prvi pomoči. Ne pomaga. Vztrajam, saj verjamem, da mi bo uspelo. Končno odpre oči in hitro ga obrnem na bok, da izkašlja odvečno vodo. Njegovo glavo položim v svoje naročje. Tresem se, vendar sem vesela, da se je zbudil. Čez nekaj minut se umiri. Njegovo dihanje se upočasni in spet odpre oči.

“Kako si?” me vpraša.

“James…”

Ko izdihnem lahko slišiš, kako se tresem.

“Uspešno sva prišla na površje.”

“Ne se norčevati, James. Skoraj si se utopil.”

“Vendar se nisem.”

“Ne.”

“Po tvoji zaslugi sem še vedno tu.”

“James, oba sva že skoraj umrla in končala sva šele prvo nalogo.”

“Vem, vendar verjamem vate. Verjamem v naju.”

Odločila sva se, da danes poti ne bova nadaljevala. Raje si bova oba odpočila. Trenutno sediva na travi ob jezeru in samo gledava v nebo. V kaj sem se spravila? Nikoli ne bova zmogla dokončati vseh nalog. Za zadnjo niti veva ne, kako bo izgledala. In kaj pomeni, da bova potrebovala zaupanje. Jaz Jamesu popolnoma zaupam. Ampak, če bo druga naloga še težja od prve, je ne bova opravila. Ni to, da ne zaupam v naju… Oba sva že skoraj umrla. Ne mislim tvegati njegovega življenja zato, da bom dobila nazaj svojega očeta. To bi bilo sebično in James mi pomeni preveč, da bi mu to naredila. Kako bova prišla nazaj v kraljestvo? Teh nalog ne moreva kar izpustiti. Ne moreva! Ugotoviti moram, kaj bom naredila. Tako zmedena še nisem bila. James je odločen, da bova pot nadaljevala in upam, da si bo premislil. Nočem tvegati njegovega življenja. Preveč mi pomeni. Ne vem, zakaj mi je povedal za ta svet. S tem je verjetno tvegal, da ga bodo nagnali. Svojega očeta nisem poznala in ne vem, zakaj je hotel, da ga pripeljem nazaj.

“James, če tu umrem, prosim, povej moji mami resnico. Povej ji za ta svet. Vem, da ne smeš, vendar ima pravico vedeti, zakaj sem umrla.”

“Ne boš umrla, Sam. Skupaj bova dokončala vse naloge. V to sem prepričan.”

“To si mi rekel že stotič, vendar ti še vedno ne verjamem. Mogoče to govoriš samo zato, da mi ne bi bilo tako hudo.”

“Oba sva vedela, že ko sva prišla sem, da ta pot ne bo lahka in to ti ponavljam že od začetka. Vedela sva, da bo nekaj modric in prask, vendar sva se na to pot podala pogumno.”

“Vedela sem, da bo hudo, vendar takrat nisem dobro premislila. Bila sem še vedno v šoku, saj si mi predstavil popolnoma nov svet. Vsi so me v mojem svetu učili, da vile, palčki in volkodlaki ne obstajajo. V trenutku se je vse spremenilo. Ne samo, da sem izvedela, da obstajajo, izvedela sem tudi, da obstaja še mnogo bitij, ki jih na svetu ne poznamo in so lahko nevarne. To me je prestrašilo in morala sem hitro odgovoriti na vprašanje, ali bom šla reševat svojega očeta. Seveda sem privolila, vendar se mi vedno bolj zdi, da ne bi smela.”

“Ni res. Ja, bila si pod pritiskom, a vem, da bi tudi zdaj sprejela enako odločitev. Sam, poznam te in vem, da bi naredila vse, samo zato da bi bila tvoja mama srečna.”

“Res je, vendar za to ne bi tvegala najinih življenj.”

“Sam, zakaj se mi zdi, da se gre tale pogovor o meni. Veš, da sem se sam javil, da bom šel s tabo na pot in še vedno stojim za to odločitvijo.”

“To ni samo o tebi. Jaz…”

Res je bilo predvsem o njem in zmanjkalo mi je izgovorov.

“Jaz, kaj? Vem. Sam, vem, da sem tvoj najboljši prijatelj, a znam sam poskrbeti zase. Vem, da v to ne verjameš, a uril sem se zato, da bi lahko nekega dne obvaroval nekoga. In to prav zdaj počnem. Varujem te na tej poti.”

“James…”

“Ne. Nič ne reci.”

“Hvala. Hvala za tvojo pomoč.”

“Ni za kaj.”

Preleživa še preostanek dneva. Vedno bolj me je strah. Vedno bolj me je strah te poti. Najprej sem zgubila očeta in ko pomislim, da bi na tej poti lahko izgubila še Jamesa, me kar zmrazi. Ob koncu dneva sva si zakurila ogenj in se pripravila na naslednji dan. Priprave niso bile samo fizične. V mojem primeru so bile predvsem psihične. Vključevale so tudi moje zaletavanje z glavo v drevo. Vem, da je to samo zapravljanje časa, vendar sem bila prepričana, da bo pomagalo. Zdaj naju čaka druga naloga, ki bo še večji zalogaj. Pripraviti se morava na popolni mentalni zlom. Prepričana sem, da se bo pri meni zgodil in Jamesa sem že posvarila. Oba bova garala, da bova to nalogo opravila. Prepričana sem, da ne bova imela pretirane pomoči. Premišljevala sem o tem, kaj bi lahko druga preizkušnja pomenila. Veva, da bo nekaj povezano z zaupanjem. Na žalost se mi zdi, da bova morala en drugega reševati pred smrtjo in ko samo pomislim, da nama lahko spodleti, me zmrazi. Upam, da nama bo uspelo.

Odpravljava se spat. Jutri naju čaka dolg dan in preživeti ga morava čim bolj uspešno. Uspešno v tem trenutku pomeni, da se nihče od naju ne poškoduje. Upam, da nama bo uspelo. Uležem se v šotor, ki sva ga naredila iz vej in velikih listov. Zaprem oči. Čutim, kako se James uleže zraven mene.

“Strah me je.”

“Uspelo nama bo.”

Svojo glavo položim na njegovo ramo in zadržujem solze. Čez nekaj časa oba zaspiva.

Zbudi me James. Vstaneva še pred sončnimi žarki in se odpraviva na pot. Prejšnji dan sva se odločila, da bova sledila reki, ki se izliva v jezero, iz katerega sva prišla. Ne veva, kam greva in ne veva, kaj naju še čaka. V vsakem trenutku iščeva nove nevarnosti.

“Sam, si sploh opazila, kako lepo je tukaj.”

“Ne. Nisem imela časa.”

“Poglej vse te barve in vse te metulje, ki naju spremljajo.”

Res je lepo. Cvetovi na drevesih so v veliko različnih barvah. Njihov vonj je tako izrazit, da naju spremlja tudi, če se od njih nekoliko oddaljiva. Metulji so sicer daleč stran, vendar izgledajo kot leteče pisane pikice. Takih metuljev še nisem videla. Niso bili rjavi ali beli kot pri nas. Bili so pisani in zelo živih barv. Nekaj se jih je začelo približevati. Bili so vedno bližje in bližje.

“James, mislim, da to niso metulji.”

“Tudi jaz sem opazil, da so nekoliko drugačni.”

Ta bitja niso metulji. So majhna bitjeca najrazličnejših barv. Merijo približno dvajset centimetrov. Imajo puhaste glavice in izredno velike oči. Opazila sem, da so njihove oči enake barve kot njihova telesca. Imajo majhne tipalke in njihova podoba je prav zanimiva. Sicer lahko razločiš nogice in rokice, vendar nimajo prstkov. Poleg tega se jih zadaj pri vratu držijo nekakšna prosojna ogrinjalca. Tudi ta so enake barve kot oni sami. Prav ljubki so. Jih morda James pozna? So tudi v njegovem svetu? Ne spomnim se, da bi jih videla v kakšni risanki ali pravljici iz mojega sveta in tudi v Jamesovem svetu jih ni bilo. Vsaj spomnim se jih ne.

“James, ustavi se malo.”

Uboga me in se ustavi. Pogleda me, da bi videl, kaj želim narediti. Stopim proti enemu od malih bitij. Iztegnem roko proti bitjecu vijolične barve. Usede se mi na roko in me pogleda v oči. Opazim nekaj čudnega. Njegov pogled. Spremeni se. Kar naenkrat zasika in nama pokaže svoje čekane. Ugrizne me v roko in v trenutku mi zmanjka moči, da bi stala pokonci. Padem in James me ujame ravno preden se dotaknem tal. Bitje je še vedno na meni in mesto na roki, kamor me je ugriznilo, je zdaj vedno bolj sive barve. Skozi kožo lahko vidim vse svoje žive. Skozi mojo roko steče pekoča bolečina. James bitje hitro odtrga z moje roke. Majcena zverinica spet zasika in odleti proč. Moja roka počasi nazaj dobi svojo barvo.

“Niso mi več všeč. Ta bitja so grozljiva.”

“James, kaj če naju bodo spremljala do konca poti? Kako bova spala?”

“Najprej eden in potem še drugi.”

“Čudno je, da se spet počutim odlično. Prav nič mi ni. Počutim se, kot da me tista pošast ne bi ugriznila.”

“Bitje je verjetno srkalo tvojo energijo. Če bi to počelo še nekaj minut, bi bila ti mrtva na tleh. Paziti morava. Morda je zdaj s teboj res vse v redu, a lahko se zgodi, da te bo ta ugriz šele kasneje prizadel.”

“Res je.”

Prevlada minuta tišine.

“Ravno sem ti hotela reči, da bi imela tako živalco doma, a sem si premislila.”

“Spominjajo na majhne vampirje.”

“Jih v Arcanumu ni?”

“Ne. Nikoli jih še nisem videl.”

Nekaj časa samo stojiva tam in poskušava ugotoviti, kaj so ta bitja in če sva jih že kdaj videla.

“Sam, morava jih poimenovati.”

“Kaj praviš na belleri. Beseda je sestavljena iz latinskih besed puhast, majhen, čekan, nevaren in srčkan.”

“Super. No ti belleri me strašijo.”

“Nehaj se pritoževati. Meni je skoraj odpadla roka!”

“Prav zato bova pri spanju zelo previdna. Najprej bova ugotovila, če se česa bojijo. Mogoče se bodo umaknili, ko bova zakurila, ali pa se mogoče bojijo vode ali ledu.”

“Misliš?”

“Vredno je poskusiti.”

“Res je. Zakaj imam občutek, da teh malih zverinic nič ne prestraši.”

“Upaj, da to ni res.”

Zvečer se ustaviva in si narediva prenočišče. Belleri se nama ne približajo. Ko pa na najino žalost začnejo prihajati malce bližje, zakuriva ogenj. Žal jih ne prestraši in to naju oba vsaj malo preseneti. Nekaj časa še hodiva naokoli in pripravljava različne stvari za naslednji dan. Upam, da bo ponoči vse v redu. Z Jamesom sva se prej odločila, da bo najprej spal on in nato še jaz. Ko zaspi, si jaz najdem dolgo palico, da bellere lahko odrivam stran. Nekaj časa sem zelo napeta, a kasneje se sprostim. Zdaj samo čakam, če se mi bo katera od pošasti približala.

In res. Eden od bellerov - tisti zeleni - se mi začne približevati. Roko dvignem in jo obdržim čisto pri miru v zraku. Nočem ga zgrešiti in zato moram biti precej previdna. Roko na hitro spustim proti tlom, ker me roka že pošteno boli. Kar naenkrat se obrne in odlebdi stran. Oddahnem si in se naslonim nazaj na drevo. V trenutku, ko to naredim, se beller obrne nazaj proti meni in me napade. Ko se začnem pobirati s tal, se spet obrne.

“Sam, kaj delaš?”

“Mislim, da sem ugotovila, kaj jih prestraši.”

“No, kaj?”

“Če sem čisto pri miru, se mi približa in če se premaknem, spet odide.”

“To pomeni, da se bojijo premikanja?”

“Nekaj takega.”

“No bonus tega je, da naju na poti ne bodo morili.”

“Ja, ampak nič ne bova spala.”

Vsega imam dovolj. V zadnjih dveh dneh sem spala samo dve uri in malo sem že razdražena. Upam, da mi bo uspelo preživeti do konca. Nočem obupati, vendar brez spanca ne bom preživela. Upam, da mi bo uspelo ostati budna. Zdaj je James na vrsti za stražo. Končno lahko zatisnem oči.

Prekmalu me James zbudi. Sonce je že vzšlo. Gozd je prelep. Obdajajo naju pisane barve in prelepe vonjave, a ko se spomnim na male pošasti, ki naju bodo spremljale, me zmrazi. Grozen občutek je, da ne moreva pobegniti od tu. Vem. Rekla sem, da bom rešila svojega očeta in to bom tudi naredila. Zaspana sem in vse me boli. Izgubila sem svojo moč in ko hodim naokoli, da bi se pripravila na odhod, noge samo še vlečem za sabo. James mi nič ne reče in mislim, da vem zakaj. Preveč dobro me pozna in ve, da če bo kaj pripomnil, bom  verjetno precej nesramna. Preveč sem zaspana in ko sem zaspana, sem zadirčna. Vse pripravim in kmalu za tem se odpraviva na pot. Razmišljam o tem, da loka še nisem uporabila. Samo nosim ga naokoli in zame predstavlja samo še nelagodje. Ne vem, zakaj ga še vedno nosim sabo naokoli.

Hodiva in hodiva. Nič se ne ustavljava. Paziva predvsem na bellere, saj še vedno nisva prepričana, da sva podnevi popolnoma varna. Čeprav mi po ugrizu ni bilo nič, je vseeno vredno paziti.

“Hej, James.”

“Ja?”

“Te je res Liam prisilil, da si govoril s Katie?”

“Ja. Bila je neka stava in žal sem jo izgubil.”

“Vem, da ti je bila Katie nekaj časa všeč in če bi bila vidva rada par, vaju nočem ovirati. Zdi se mi, da se ti moram opravičiti za tista sporočila. Malo sem pretiravala. Katie res ne maram. Veš, da me je nekaj časa zmerjala, a če ti je všeč, sem vesela zate. Končno si našel punco, ki jo imaš res rad.”

“Sam.”

“Kaj je?”

“Si mogoče malo ljubosumna?”

“Ne. Seveda ne. Sem tvoja najboljša prijateljica in zanima me, če je kaj med vama.”

“Sam. Vem, da si ljubosumna.”

Obrnem se stran in pogledam v tla. Moj obraz postane čisto rdeč. Prav ima, vendar mu tega ne morem priznati. Ne morem. Vem, da je nekaj med njim in Katie in rada bi samo izvedela, kaj to je. Čeprav bi bilo zame bolje, če ne bi vedela. 

“James, nisem ljubosumna! Skrbi me za mojega najboljšega prijatelja. Kaj, če ti bo zlomila srce. Jaz sem oseba, ki te mora posvariti pred takimi stvarmi.”

“Ljubosumna si.”

“Nisem!”

“No, potem me pa poglej v oči.”

Vem, da če ga bom pogledala v oči, bo vsega konec. Takoj bo vedel. Žal me preveč dobro pozna. Kaj naj naredim zdaj?

“Ne.”

“Ljubosumna si.”

Poskusila sem vztrajati, a očitno ga ne bom prepričala. Malo se še umirim in ga nato pogledam naravnost v oči. Zdaj lahko samo še upam, da me ne bo mogel prebrati. Nekaj časa si me pozorno ogleduje in nato me preseneti. Kar naenkrat se ustavi, me potisne proti drevesu in s hrbtom se naslonim na deblo. Med najinima obrazoma je zdaj le še nekaj centimetrov. Ujeta sem med njegovima rokama. Spet zardim. Srce mi bije dvakrat hitreje kot prej in moje dihanje se pospeši. Verjetno sem rdeča kot rak. Njegov pogled še nekaj sekund ostane na mojih očeh. Teh nekaj sekund v moji glavi traja kar precej časa in čakam samo še na konec. Sama sebi se opravičim, saj vem, kaj sledi. James me pozna predobro, da me ne bi znal prebrati.

“Res si ljubosumna.”

Njegov izraz se spremeni. Čeprav se še vedno smeji, zdaj izgleda čisto resen. Obrnem se stran, se odrinem od drevesa in pospešim svoj korak. Trenutno ga ne morem niti pogledati v oči. Res mi je nerodno, ker predvidevam, da zdaj ve, kako se počutim. Vem, da on ne čuti enako do mene, ker ima Katie. Ta pot bo zelo neprijetna. Vsaj zame. Upam, da o tem ne bova več govorila. Zakaj se je to moralo zgoditi?

Nekaj minut hodiva v tišini. On hodi približno dva metra za mano in za to sem mu izjemno hvaležna. Po desetih minutah se mi približa in me ogovori.

“Sam, saj veš, da je  bila samo šala?”

“Seveda.”

Gledam v tla.

“Zakaj si zdaj tako slabe volje?”

“Že tri dni ne spim, skoraj sem umrla, ti si skoraj umrl in najbolj srčkana stvar na tem svetu me poskuša umoriti.”

“Vedela si, da bo težko…”

“In to vedno ponavljaš. Vem, da je tako prav, a včasih bi rada videla, da nisem edina, ki jo skrbi. Oba sva skoraj umrla in ti mi ne pokažeš niti kančka zaskrbljenosti. Veš. kako se

počutim?”

Ustavi se in se obrne proti meni. Tudi jaz se ustavim in se pripravim na brezčuten odgovor.

“Seveda mi je hudo. Vem, da oba trpiva tukaj. Pogrešava svoji družini, nič ne spiva in tvegava svoji življenji. Ja, tudi jaz se tako počutim, a se mi je zdelo, da boš kasneje obupala, če se bom delal močnega. Vem, da ti gre na živce, ker ne kažem nič čustev, a zdaj moram vse to zatreti, zato da ti lahko čim uspešneje pomagam pripeljati tvojega očeta nazaj. Vseeno morava misliti na nalogo in ne samo na najino počutjo.”

“Vem, ampak vseeno lahko včasih poveš, da te kaj moti.”

“Prav.”

Odpraviva se naprej. Najprej nadaljujeva v tišini, a kasneje se spet začneva pogovarjati.

“V čigavi koči sem se zbudila, ko sem prišla sem?”

“Tista drevesna hišica pripada Ianthe.”

“Zakaj ravno v njeno hišo?”

“Tisti, ki te pripelje v Arcanum, mora poskrbeti za tvoje prenočišče.”

“In zakaj me nisi peljal k sebi domov? Je Ianthe spala pri tebi?”

“Ne. Ianthe je spala pri prijateljici, jaz pa pri prijatelju. Jaz žal tu nimam doma, saj sem zdaj živel na Zemlji.”

“Super.”

Spet prevlada tišina. Tako mučno je. Čeprav je okolje lepo in najino največjo grožnjo predstavljajo majhne puhaste pošasti, se ne počutim preveč dobro. Malo mi je slabo in pred kratkim sem ugotovila, da že dolgo nisva jedla. Poleg tega pa me muči to, da nama z Jamesom nikoli ne zmanjka tem za pogovor, a žal se je to danes zgodilo.

“James.”

“Ja?”

“Si opazil, da že dolgo nisva jedla?”

“Prav imaš. Najdiva nekaj za jest. Ob poti sem prej opazil nekaj dreves manga. Pojdiva še malce naprej in če bom opazil še kakšnega, se bova usedla in nekaj pojedla.”

“Ok. Samo ne čakaj predolgo.”

“Prav.”

Čez nekaj metrov res zaslediva mango in se usedeva podenj, da bi se malo okrepčala. Ugotovim, da sem bila res zelo lačna in zdaj manga ni več. Zmanjkalo ga je v manj kot minuti. Po krajšem postanku, se odpraviva naprej. Pot je zdaj veliko lažja in oba sva bolj sproščena in nasmejana.

“James, kam misliš, da morava iti?”

“Ne vem, Sam.”

“Nihče od naju ne ve. Vprašala sem te, kam misliš, da morava iti?”

“Mislim, da morava slediti tej reki. Ne morem ti razložiti. Tak občutek imam.”

“Ni ti treba razlagati, saj sem jaz dobila enak občutek.”

Preveč razmišljam o poti in nevarnostih. Ne opažam vseh lepot okoli sebe in žal mi je, saj me obkrožajo najlepše rastline. Začnem jih opazovati in ugotovim, da nobene ne poznam. Vem, da sem jih nekje že videla. Zdijo se mi tako znane. No, pustimo to. Barve gozda so prečudovite. Vsako drevo je na vrhu temno in nato se barva listov in cvetov preliva v vedno svetlejšo barvo. Prelepa so in če bi imeli take gozdove na našem svetu, bi otroci veliko več časa preživeli v naravi. Vsako drevo je bilo posebno in imelo je tudi svoj vonj. Ogledujem si neko vijolično drevo. Je prelepe barve in njegov vonj je zelo sladek. Ne morem ga povezati z ničemer na našem svetu, vendar pa je vonj zelo prijeten. Počasi se zaljubljam v ta kraj. Čeprav me lovijo majhni vampirji, sem tu presrečna. Tu ni tistih skrbi o šoli, moji mami in Jamesovih starših. Žal ne vem, kaj prestaja. Vem, kako je izgubiti starša, vendar predstava o ločenih starših mi je žal neznana. Ne vem, kako je, če se kar naenkrat starša skregata in tega tudi nikoli ne bom razumela. Mogoče bi si lahko predstavljala, če bi živela tako z mamo kot tudi z očetom. Ugotavljam, da sem veliko zamudila, ker nisem imela očeta. Ko bi se z njim vsaj več pogovarjala. Mogoče bi tako več stvari razumela. Če nama ga bo uspelo pripeljati nazaj, se bom z njim več pogovarjala. Vem, da ne morem nadomestiti let brez njega, a lahko poskrbim, da če še obstajajo leta z njim, da so ta najlepša. Ko sem bila manjša, sem imela predstavo o očetu. Klical bi me princeska in me razvajal. Načrtoval bi najboljše rojstnodnevne zabave in jaz bi bila njegov mali čmrlj. Predstavljala sem si, kako bi me zjutraj pospremil v šolo in kako bi užival na mojih nastopih. Predstavljala sem si, da bi me držal za roko, ko bi šla k zobozdravniku in mi povedal, da bo vse v redu. Če bi mi fant zlomil srce, bi ga poiskal in mu povedal svoje. Preveč bi se bal zame in me ne bi pustil na nobeno zabavo. Morala bi se splaziti skozi okno v kleti in če bi me slučajno dobil, bi bila v težavah.

Ja, imela sem veliko predstav o svojem očetu, predvsem o njegovem nasmehu, ki bi mi polepšal dan. Zdaj, ko sem starejša, vem, da sem vse to zamudila. Vem, da tega ne bom mogla pripeljati nazaj in taki spomini bodo manjkali, a če ga pripeljem nazaj, se lahko sprehodi z mano po plaži, stoji ob meni na moji poroki in me podpira v vsem, kar počnem. Moja priložnost šele prihaja, a vse je odvisno od mene in Jamesa.

Približujeva se robu gozda in malo sem vznemirjena. Ne veva, kaj naju čaka in najraje bi tja kar stekla. Prihajava bližje in bližje. Pred nama se končno začne odpirati pogled. Kakšno razočaranje. Pričakovala sem grad, labirint ali kaj podobnega. Vse, kar stoji pred mano, je jasa, na kateri stoji majhna koča.

“Resno? Samo majhna koča. To je vse, kar dobiva.”

“Sam, to je dobra novica. Lahko se bova naspala in okrepčala.”

“Ampak pričakovala sem kaj več, kot le to. Pričakovala sem zmaje in grad. Malo sem razočarana.”

“Sam, vem, da ti je ta svet nov in se ga še navajaš, a mi nismo prav veliko drugačni od vas. Je res, da imamo kakšne običaje drugačne, a večina stvari je precej podobnih.”

“Se pravi moja pričakovanja ne smejo biti tako visoka.”

“Ja.”

“Mogoče veš, kaj naj bi ta koča pomenila?”

“Res ne vem. Mogoče je tu samo zato, da bova v njej prespala.”

“Pojdiva pogledat.”

Počasi se odpraviva proti koči. Okoli nje je postavljena lesena ograja, ki jo morava na žalost preplezati, saj nama ne uspe odpreti vrat. James mi pomaga skočiti z ograje in oba se obrneva proti koči.

“Kdo si me upa zmotiti?”

Iz hiške se sliši globok glas. Tla se kar malce stresejo ob tujčevem vprašanju.

“Ne slišim odgovora. Kdo si upa zmotiti moj spanec?”

Na srečo James začne odgovarjati, saj vidi, da sem jaz preveč prestrašena, da bi kaj rekla.

“Sva James in Sam. Sva na poti do…”

“Do kam?”

“Do tega, da najdeva mojega očeta,” se hitro oglasim.

“Iščeta neznano pot do kamna modrosti?”

“Kako ste vedeli?”

“Vem, kam morata iti.”

“Mislila sva, da sta kamna modrosti tista majhna kamenčka na najinih prstanih.”

“Ne, to sta navadna dragulja.”

Tujca še vedno ne vidiva, a v glasu se mu sliši, da najinega obiska ni preveč vesel. Končno se odprejo vrata. Skozi vrata pa priskaklja majhen možic. Izgleda zelo star in njegova bela brada in lasje mu segajo kar do pasu. Je to morda pomočnik bitja, ki naju je ogovarjal?

Mali možic naju ogovori z enakim glasom, ki naju je prej pozdravil.

“Kako sta mladiča?”

“Mladiča?”

“Da, za vajino vrsto sta šele mladiča.”

“Najino vrsto? Pa saj sem jaz človek, on pa je nevidni bojevnik.”

“Oh, dekle. Toliko se moraš še za naučiti o sebi. Prosim vstopita. Pri meni bosta preživela kar nekaj časa.”

Kaj se imam še za naučiti o sebi? Sem morda nek spaček in nisem človek? Počasi vstopimo v možakovo hišo.

“Vas smem vprašati, kako vam je ime?”

“Oh, kako trapasto od mene. Še predstavim se ne. Moje ime je Hisao. Hisao je japonsko ime, ki pomeni, da sem in tudi bom še dolgo živel.”

Hisao. Kako lepo ime. Ko vstopimo v hišo, se mi zvrti. Prostor, v katerega stopim, je precej večji kot hiša sama. Stene so bile lesene in v prostoru je bilo veliko miz, knjig, zemljevidov in načrtov. Ena miza v kotu je bila čisto prazna.

“Ne bom lagal. Pravzaprav sem vaju pričakoval. Kar začutim, ko se kdo odpravi na to pot, a moram reči, da sta vidva oddajala prav posebno energijo. Med vama nekaj čutim.”

Zardim in pogledam v tla. Je to tako očitno?

“Pripravljeni imam dve knjigi za vaju. Eno za vsakega. Knjigi vaju bosta posrkali vase in vama pomagali na tej poti.”

“Posrkali naju bosta vase?”

“Da, knjige ne bosta brala, pač pa jo bosta živela.”

“Kdaj odideva?”

“Predlagam, da kar zdaj.”

In res. Hisao vsakemu od naju poda eno knjigo. Odpreva ju in že sva na poti.

 

6.       Razkritje

Zbudim se. Lebdim. Okoli mene sama siva megla. Zaslišim glas.

“Zdravo, Sam.”

“Očka?”

“Ja, Sam, jaz sem.”

“Očka, kako to, da se lahko pogovarjam s tabo?”

“Sam, prosim, da me poslušaš. Zdaj nimava veliko časa in nekaj pomembnih stvari ti moram povedati. Sam, nevidna bojevnica si.”

“Kaj?”

“Prosil sem te, da me poslušaš. Zdaj ni časa za vprašanja. Želim si, da bi ti to s tvojo mamo povedala prej, saj bi se lahko odločili za drugačno življenje. Tvoja mama ve, da si tu, a vztraja pri lažeh, zato da bi te obvarovala. Vem, da se sliši grozno, a ni. Res je, da si nevidna bojevnica in da imaš sposobnosti, ki jih normalni ljudje nimajo, a imaš tudi moči, ki jih nevidni bojevniki nimajo. S tvojo mamo sva te želela obvarovati pred življenjem, ki bi ga imela, če bi ostali nevidni bojevniki izvedeli zate. Verjetno bi na tebi izvajali poskuse in tega nisva mogla dopustiti. Imela sva te preveč rada, da bi pustila, da bi se ti kaj zgodilo. Ne zavedaš se, kakšno bolečino bi ti zadajali s preizkušanjem tvojih meja. Kraljica Arcanuma vaju je poslala na to pot, saj je bila prepričana, da vama bo uspela. Obvestila je tudi mene, saj sem njen brat. Ja, tako je, Sam, si princesa Arcanuma in ko bo kraljica legla k večnemu spancu, boš njeno mesto prevzela ti. Vem, da je to veliko informacij za enkrat, a vedi, da vama bo z Jamesom uspelo rešiti to nalogo. V to sem prepričan. Čaka vaju šele konec prve naloge in  težko bo, ne bom ti lagal. Ne bo vama zlahka uspelo, a vama bo. Bodita vztrajna, neustrašna in predvsem zaupajta drug drugemu, samo to vama bo pomagalo pri naslednji nalogi. O zadnji nalogi pa ti smem povedati samo to, da boš morala odpreti svoje srce. Morala se boš nekomu izpovedati. To bo najtežja stvar, ki jo boš morala kadarkoli narediti v svojem življenju. Vem, da ne bo lahko, a vedi, da sem prepričan vate.”

“Čakaj, očka! Zakaj si tako prepričan v naju z Jamesom?”

“Ker sta to nalogo že dva nekoč opravila.”

“Ampak kraljica je rekla…”

“Vem, kaj je rekla. Ni ti hotela povedati, saj bi ti s tem izdala, da sva s tvojo mamo oba nevidna bojevnika. Sam, jaz in tvoja mama sva tista, ki sva to nalogo že opravila. Mogoče se ti zdi nemogoče, a tudi nama se je zdelo na začetku. Veš koga sva reševala?”

“Koga?”

“Mojo predrago sestro.”

“Rešila sta kraljico Arcanuma?”

“Rešila sva tvojo teto. Sam, zapomni si, da si zmožna preživeti to nalogo do konca, saj vem, da si močna. Vem, da v tvojem življenju žal nisem bil dovolj časa, a z mamo sva bila v stikih in povedala mi je za vse, kar se je dogajalo v tvojem življenju. Žal pa se moram zdaj od tebe za krajši čas posloviti.”

“Ne, očka.”

“Poskrbi za Jamesa, dokler se ne vidimo. Rad te imam. Srečno.”

“Očka!”

Vpila sem v praznino. Lahko sem čutila, ko je odšel. V vsej tej temi je ostala velika praznina. Na žalost me je moral zapustiti. Po licih mi tečejo solze. Solze mi tečejo zato, ker sem po dolgem času spet zaslišala očetov glas. Res pa je, da je bil v mojih solzah sreče tudi kanček strahu. Pravkar sem izvedela, da sem nevidna bojevnica. Kaj to pomeni? Imam več moči kot ostali. Kakšnih moči? Čeprav imam neskončno vprašanj, v moji prevladuje red. Nisem več zmedena in zdaj sem prepričana, da nama bo z Jamesom uspelo dokončati tistih nekaj nalog, ki naju še čakajo. Končno sem po dolgem času spet prepričana vase.

Zbudim se v Jamesovem naročju, v solzah. Odprem oči.

“Sam, si v redu?”

“Ja, nikoli bolje.”

“Kaj se je zgodilo? Ko sem prispel nazaj, si ležala na tleh in jokala.”

“James, pogovarjala sem se s svojim očetom.”

“Kaj?”

“Ja, moj oče me je prišel obiskat v sanjah. Zdaj je ko jasno. Vem, da nama bo uspelo, James. V to sem prepričana.”

“Kaj se ti je zgodilo tam notri? Dobila si novo motivacijo. Izgledaš kot drugačen človek.”

“Ampak jaz nisem človek, James. Jaz sem nevidna bojevnica tako kot ti.”

“Kaj?”

“Kaj veš  povedati o svoji kraljici?”

“Imela je družino. Njen brat se je preselil na Zemljo iz posebnih razlogov. Poročil se je z nevidno bojevnico in imata dve hčeri.”

“Lahko to s čim povežeš?”

“Sam, si ti kraljičina nečakinja?”

“Ja, James, točno to sem.”

“Čakaj. Kraljica ni imela otrok in ker je samo en otrok v družini lahko nevidni bojevnik, si ti prestolonaslednjica.”

“Tako je.”

Kar naenkrat se mi James prikloni.

“Pozdravljeni vaše visočanstvo. V čast mi je.”

Zasmejim se, a James ostane smrtno resen.

“James, zate sem še vedno samo najboljša prijateljica. Zakaj se obnašaš tako?”

“Učili so nas, kako obravnavati višje družine in plemstvo. In ker jaz nisem plemič, se moram do vas vesti takole.”

“James, pa saj se norčuješ, ne? Nikoli nisem bila tvoja princesa, še manj pa tvoje visočanstvo. Prosim, da me kličeš tako kot si me včasih.”

“Žal ne morem vaše visočanstvo. S tem bi kršil zakon in bil obsojen na smrtno kazen.”

“James!”

“Da, gospa?”

“Se boš res zdaj obnašal tako celo življenje?”

“Da, princesa.”

“Potem pa v mojem življenju nimaš ničesar iskati. James, bil si moj najboljši prijatelj, a ker te osebe žal ni več tu, tebe pa ne poznam, me takoj po tej nalogi zapusti.”

“Kakor želite, vaše visočanstvo.”

Tako jezna še nisem bila. Kaj se mu je zgodilo? Mu je tista knjiga zmešala možgane? Prosila sem ga, naj me zapusti in kar tako je privolil. Brez kakršnega koli zadržka. Bil naj bi moj najboljši prijatelj, zdaj pa je prisotno samo še njegovo telo. Kaj mu je?

 

Odpravimo se spat. Čeprav nama je prej Hisao pripravil zelo veliko posteljo, James vztraja, da bo spal na tleh. Prav na živce mi že gre. Mu res zakoni toliko pomenijo? Je res zanemaril vsa svoja čustva? Tako težko ga je poslušati. Govori o meni, kot da je moj podložnik. Bil je moj najboljši prijatelj, vse sva si povedala in zdaj bo vse to zavrgel zato, da me bo lahko klical visočanstvo. Česa ne razume? Ni moj služabnik in ni čisto nič manj pomemben od mene. Vse sva delala skupaj. Vedno sva si stala ob strani. Z roko sežem proti tlom. Dotaknem se njegove roke, a hitro jo umakne. Očitno je popolnoma pozabil name. Res se je moralo v tisti knjigi nekaj zgoditi. Oče mi je rekel, da mu moram zaupati. Kako? Kako je to sploh še mogoče. Ne vem, kaj naj naredim. Po dolgem premisleku končno zaspim.

Lev. Pred mano stoji velik lev. Videla sem ga že. V mojih zadnjih sanjah se je pokazal prav takšen, kot je zdaj. Bala sem se ga. Moja glava mi govori, naj se ga bojim, a moje telo se ne premakne niti za centimeter. Lev je veličasten in zdaj na njem opazim, ne samo grozoto kot v prejšnjih sanjah, pač pa tudi vso njegovo lepoto. Vem, da je izraz lep ponavadi uporabljen za ženske, a ta lev je bil preprosto najlepša žival, ki sem jo kadarkoli videla.

“Pozdravljena, Samantha.”

“Dober dan,” sem počasi spravila iz ust.

“Ne boj se me. Moje ime je Partha. Vem, da me že poznaš in prav v tem trenutku se sprašuješ, zakaj si se me bala.”

“Kako si vedel?”

“Sam, poznam te. Spremljam te že od otroštva in vem, kako se v določenih situacijah počutiš. Poleg tega pa sem si v tvojih prejšnjih sanjah nadel grozen obraz, ker sem hotel ugotoviti, kaj boš naredila.”

“Zakaj? Brez zamere, ampak kdo si?”

“Pomenim ti več, kot si misliš. Žal ti v tem trenutku ne morem povedati več. Tukaj sem samo zato, ker nisi več prepričana v Jamesa. Takoj, ko si mu povedala, da si princesa, te je začel gledati drugače. Njegov pogled nate se je popolnoma spremenil. Seveda te še vedno želi obvarovati, a nate ne gleda več kot na najboljšo prijateljico. Ne veš, kaj narediti.”

“Res je. Ne vem, zakaj se je to zgodilo. Kar zaprl se je vase. Tega človeka ne poznam več.”

“On misli samo še na nalogo, to pomeni, da bo dal vse samo zato, da jo bosta opravila.”

“Res ne morem narediti nič?”

“Zaenkrat ne.”

Vse postane zamegljeno. Zvrti se mi in občutek imam, kot da padam. Zbudim se.

“Princesa, ste v redu?”

“Ja, odlično. Zakaj?”

Na obrazu se mu je za kratek čas prikazal izraz zaskrbljenosti, a tako hitro, kot se je pojavil, je tudi izginil.

“Nisva vas mogla zbuditi. Prespali ste cela dva dni.”

“Res? Čudno.”

Odločila sem se, da jima še ne povem za svoje sanje. Zdi se mi, da moram najprej nazaj dobiti Jamesa in potem se bom lahko odločila, kdaj mu povedati. Žal me je za nekaj časa zapustil in ne morem mu več zaupati, saj ne vem, kdo je. Prepričana sem, da ga bom dobila nazaj. Čim prej se morava odpraviti na pot naprej od tu. Zdi se mi, da nama ima kamen modrosti veliko za povedati. Upam, da nama bo uspelo.

“James, oditi morava čim prej. Res je, da je bilo tu prijetno, a končati morava nalogo in pripeljati mojega očeta nazaj. Čim prej, tem bolje.”

“Lahko se odpraviva kar zdaj. Vse je že pripravljeno.”

Zakaj se tako čudno počutim? James ne ugovarja, želi se odpraviti naprej. Mogoče me pa prav to moti. Stari James bi mi rekel, da poti ne moreva nadaljevati, dokler ne bi ugotovila, da je z mano res vse v redu. Novi James me je malo razočaral.

“Prav. Samo še poslovim se od Hisaa.”

Obrnem se proti majhnemu možicu, ki naju opazuje iz kota sobe.

“Hisao, rada bi se ti zahvalila za vso pomoč, ki si nama jo nudil teh nekaj dni. Hvala, da si naju takoj sprejel in nama pokazal tiste knjige. Žal te morava zdaj zapustiti, da lahko nadaljujeva pot. Hvala tudi za prenočišče in hrano. Res si zelo gostoljuben. Še enkrat hvala in nasvidenje.”

“V čast mi je bilo. Res sta oba izjemna človeka.”

Naslednji del je zašepetal samo meni.

“Žal mi je, da vam je ostal le še ta novi James. Prosim samo, da starega Jamesa poskušate pripeljati nazaj.”

“Bom.”

“Srečno pot vama želim.”

“Nasvidenje,” odgovori tudi James.

Odpraviva se na pot.

Ko stopiva iz hišice, se počutim, kot bi stopila v popolnoma drugačen svet. Vse je jasno. Slišim žvrgoleti vsako ptico. Na vsakem drevesu lahko opazim veverico, ki se hitro premika sem in tja. Sem pa predvsem bolj osredotočena na vse, kar se godi okoli mene. Tudi na Jamesovem obrazu zasledim, da je opazil spremembo. Počutim se, kot da spadam sem. Vse mi je tako znano. Zakaj sem tu, ne vem, vendar se zdi, kot da sem na pravem mestu.

Pot nadaljujeva po poti, ki jo imava zarisano v glavah. Ne uspem drugače razložiti, toda točno veva, kam morava iti. James me preseneti, saj se začne takoj pogovarjati z mano.

“Mislim, da nama lahko uspe, vaše visočanstvo.”

“Vem, da misliš tako. Oba sva zelo osredotočena na nalogo.”

“Res je. Kako to, da ste spali tako dolgo, princesa?”

“Ne vem.”

“Niste čutili nič posebnega?”

“Ne.”

“Zakaj so zadnje čase vaši odgovori vse krajši. Izgleda, kot da mi želite kaj prikriti. Je to res? Mi res prikrivate resnico?”

“Ne, samo osredotočena moram biti na nalogo. To je vse. Nisem hotela biti tako dolgočasna oprosti.”

“Je že v redu, vaše visočanstvo.”

“Bi me lahko prosim nehal klicati vaše visočanstvo?”

“Seveda, princesa.”

“Resno mislim, nič več svečanih nazivov. Če me res nočeš klicati Sam, me prosim kliči vsaj Samantha.”

“Prav, Samantha.”

Tako čudno se sliši. Že dolgo mi ni noben rekel Samantha. Čudno zveni in predolgo ime je, da bi ga uporabljali ves čas. Upam, da me bo čim prej nehal tako klicati. Jaz ga moram pripraviti do tega, da bo spet postal takšen, kot je bil pred temi nekaj kratkimi dnevi. Spet mu moram zaupati in predvsem moram nazaj dobiti svojega najboljšega prijatelja.

“Samantha, o čem razmišljate?”

“O tem, kaj vse morava še opraviti.”

“No, ravno o tem sem hotel govoriti z vami. Veste, kaj sem videl v knjigi?”

“Ne. Je bilo tako pomembno?”

“Ja, v knjigi sem videl kamen modrosti. Njegova barva se ves čas spreminja.”

“In kako naj bi nama to pomagalo?”

“Počakajte, to še ni vse. Kamen sem videl v jami. Najti morava jamo in ko jo bova našla, bova našla tudi zadnji del najine prve naloge. Našla bova kamen modrosti.”

“Si prepričan?”

“Seveda, Samantha.”

“In, kako naj bi to jamo našla?”

“Skrita je v gorah, proti katerim sva namenjena.”

“Pa saj je v gorah lahko več sto jam. Kako bova našla tisto pravo?”

“Mislim, da bova oba vedela. Tako kot ste čutili, kam morava stopiti, ko sva odšla iz koče, boste začutili tudi, katera jama je tista prava. Mi zaupate?”

To vprašanje me malce preseneti. Ne vem, kako odgovoriti nanj.

“Ja.”

Moja izjava zveni zelo neodločno in še sama slišim, kako se mi glas zatrese. A James očitno tega ne opazi. Počasi se obrne stran od mene in si začne nekaj žvižgati. Žvižgati začne pesem, ki sva jo pela, ko sva bila majhna. Ta pesem me zelo razveseli, saj to pomeni, da tisti stari James še vedno obstaja. Ugotoviti moram, kako ga privabiti na plan. Ne vem, kaj moram narediti.

Hodiva in hodiva. Paziva na bellere in vsa ostala bitja, ki naju spremljajo na najini poti. Želim si, da bi se lahko z Jamesom o čem pogovarjala, a ne vem, kako se bo odzval, če mu postavim osebno vprašanje. Odločim se, da mu bom dala še nekaj časa. Mogoče se sam vrne k meni.

Hodiva še pozno v noč in ne ustaviva se, dokler ne prideva do vznožja gora, v katerih je skrita najina jama. Upam, da nama bo uspelo najti tisto, kar iščeva. Ustaviva se in se pripraviva na spanec. Izmučena sem. Ves dan hoditi po taki vročini ni lahka naloga. Res je, da se počasi navajam na vročino, a vedno bolj postajam utrujena. Vsak dan mi odvzame še malo več energije in počutim se, kot da je ne bi mogla nadomestiti tudi, če bi spala en teden skupaj. Usedeva se in nekaj malega pojeva. Hisao nama je dal nekaj hrane za na pot. Seveda sva si drugače po poti utrgala kakšen mango. James mi je moral povedati, kakšna je razlika med mangom in še nekaj drugimi  rastlinami.

“Misliš, da nama bo uspelo že jutri najti jamo?”

“Seveda. Verjetno bova jutri zaključila prvo nalogo. Žal se ni končala po izstopu iz ledene jame. Vam bi priporočal, da se psihično pripravite na to preizkušnjo.”

“To vedno naredim. Vedno se pogovorim s sabo in si dvignem samozavest. Vem, da pomaga in to je moja priprava. Drugače pa hvala za nasvet.”

“Ni za kaj.”

“Misliš, da bova v jami koga spoznala?”

“Mogoče spet kakšnega majhnega možica ali pa veverico, ki naju bo poskušala ubiti.”

Zasmejim se. Ni več tako napet, kot je bil pred nekaj dnevi, ko sem mu povedala. Spet me je začel spravljati v smeh. Čeprav se mi zdi še vedno čudno, da me vika, sem vedno bolj sproščena glede njega. Seveda to še vedno ni moj najboljši prijatelj, a vseeno postaja vedno bolj zabaven.

“Kako to, da niste vedeli, da ste princesa?”

“Ne vem, James. Vse svoje življenje sem mislila, da sem povprečna. Vse življenje sem mislila, da sem človek, ampak izkazalo se je, da nisem. Ne vem, kaj sem in ne vem, zakaj se ničesar ne spomnim.”

“Vam starši niso povedali?”

“Ne. Nista mi povedala, ker sta me želela obvarovati. Ti si mi rekel, da se spomniš vsega pred mano in pred tem življenjem.”

“Da, prav vsega.”

“Kako to, da se potem jaz ne spomnim ničesar?”

“Ne vem. Mogoče sta vam to naredila starša. Rekli ste, da sta vas želela obvarovati. Mogoče je bil to razlog. Prikrila sta spomine, ker sta mislila, da boste slej ko prej komu povedali svojo skrivnost.”

“In prav sta imela. Res bi jo.”

“Vas smem vprašati komu?”

Pogledam v tla.

“Tebi.”

Začutim, da se napne in pogleda stran. Čutim, da je še vedno tam notri in zdaj vidim, kaj ga pripelje nazaj. Če mu povem karkoli v zvezi s tem, da ga imam rada, ga privlečem nazaj. Zdaj vem, kaj moram storiti. Pogovarjati se morava čim več. Čim več, se morava pogovarjati, saj ga moram spomniti na vse pretekle trenutke, ki sva jih preživela skupaj. Danes bom odnehala, a jutri se bom poskušala z njim čim več pogovarjati.

“Lahko noč, James.”

“Lepe sanje vam želim, Samantha.”

“Veš, da se počutim prav staro, ker me vikaš?”

“Oprostite, vendar vas moram vikati, ker tako piše v…”

Prekinem ga.

“Vem, vem. Zakoni, smrtna kazen, bla, bla, bla.”

“Iz tega se ne smete norčevati. Za tikanje bi me lahko obglavili.”

“Ti to resno misliš? Zato, ker bi se s tvojo najboljšo prijateljico tikala, bi ti vzeli življenje?”

“Ja. Vaš najboljši prijatelj pa sploh ne bi smel biti.”

To me zadane ravno v srce. Zdaj misli še, da ne sme biti moj najboljši prijatelj. Kaj?! Malo mi gre že na živce. Prav neumen je!

Poskušam zaspati, a ne morem pozabiti na njegovo izjavo. Ne sme biti moj najboljši prijatelj. To ni pravično. Zdaj bom po možnosti še vso noč prebedela zaradi tega in zjutraj bom utrujena in zadirčna. Spet poskusim zaspati in tokrat mi uspe.

Lev. V sanjah se mi spet pridruži Partha. Tako lep lev je. Pogleda ne morem odvrniti, ko ga zagledam.

“Je James že kaj bolje?”

“Mislim, da že veš.”

“Žal ne vem. Veš, nisi edino dekle, na katerega gledam.”

“Ja. Bolje je, a vseeno je napredek zelo počasen. Nočem, da bi me zapustil.”

“Ne bo te zapustil. Ne verjamem, da bi to naredil.”

“Res ne? Ker jaz počasi začenjam verjeti.”

“Verjetno ni tako hudo, kot misliš. Izmazal se bo.”

“Bojim se, da bom zanj vse življenje le še princesa.”

“Kaj pa naj bi mu bila?”

“Bila naj bi njegova najboljša prijateljica.”

“Pa saj si lahko.”

“Rekel je, da noče biti moj najboljši prijatelj. No, ni rekel, da noče biti. Rekel je, da ne sme biti.”

Pogledam v tla. Potrta sem.

“Vse bo v redu. To ti zagotavljam.”

“Kako si lahko tako prepričan?”

“Pozabljaš, da te poznam.”

“Pa me res poznaš tako dobro? Še jaz mislim, da mi ne bo uspelo.”

“Verjamem v vse tvoje odločitve.”

“Tudi v napačne?”

“Iz napak se v življenju naučimo veliko stvari.”

“Hvala, da verjameš vame.”

“To pa ni niti najmanjša težava. Prav vesel sem, da sem te spoznal. Hvala, da si me spet obiskala.”

“Pa saj si ti obiskal mene.”

“Če me ne bi priklicala, ne bi prišel.”

Zapusti me. Padam in padam, dokler se ne zbudim.

Priklicala sem ga? Pa saj ne vem, kdo je. Ah, saj je vseeno. Vesela sem, da ga srečujem v sanjah. Pomaga mi. V teh težkih časih zaradi njega ostajam močna. Vem, da bom morala jaz Jamesa prepričati, da bo spet moj najboljši prijatelj. Seveda si želim, da bi bil več, a tudi če dobim nazaj samo najboljšega prijatelja, bom zelo srečna. Pozabljam na nalogo. To zadnje čase opažam. Mislim samo še na Jamesa in leva v sanjah. Pozabljam na nalogo. Rešiti moram očeta. Če ga ne rešujem zase, ga moram rešiti vsaj za mamo in Jackie. Počakaj malo. Pa saj Jack še ne ve, da smo nevidni bojevniki. Ji bomo povedali? Kako se bo odzvala? Ona ni nevidna bojevnica in verjetno bo zelo potrta. Kaj pa če ji ne bomo povedali? Kako bo sprejela dejstvo, da je oče kar čudežno oživel? Ne. O tem ne bom razmišljala. Zdaj je pred mano naloga in osredotočiti se moram nanjo.

“Dobro jutro, Samantha.”

“Dobro jutro, James. Si dobro spal?”

“Nisem spal dolgo. Pozabila sva na bellere in sredi noči sem se zbudil in jo prebedel, da sem vas lahko obvaroval.”

“Zakaj me nisi zbudil? Dogovorjena sva, da straži vsak nekaj ur.”

“Vem, a je zdaj moje poslanstvo, da vas zaščitim in da se vi počutite čim bolje.”

“Ja, ampak nočem, da bi bil čisto izmučen. Ne bo nama uspelo rešiti nalog, če ne bova osredotočena.”

“Saj nisem zaspan.”

Vstane in nekajkrat skoči v zrak.

“Čisto dobro se počutim.”

“No prav.”

“Se bova odpravila na pot?”

“Ja, samo počakaj še, da vse pospravim.”

Na pot se odpraviva nekaj minut kasneje, potem ko jaz vse pospravim. Danes je pot malce težja, saj morava cel dan hoditi v hrib. Težko je in čez nekaj časa me začnejo boleti noge. Nočem povedati Jamesu, saj bi me verjetno nesel do vrha. Malo je dolgočasno, saj se nimava o ničemer za pogovarjati.

“James.”

“Ja?”

“Še vedno mi nisi povedal, kaj je med tabo in Katie.”

“Trenutno sem čisto pozabil nanjo. Žal mi v tem trenutku ne pomeni veliko.”

“Se je spomniš?”

“Seveda se je spomnim. Punca z daljšimi črnimi lasmi, odlično postavo in zelo bogatim očetom.”

Potiho mu pritrdim.

“Ja. To je ona.”

Če povem po pravici, sem upala, da bo rekel, da se je ne spomni. Seveda bi to pomenilo zame več dela, a če bi pozabil Katie, bi se splačalo.

“Kakšna se ti je zdela?”

“Ni moj tip, Samantha.”

“Bi vseeno imel kaj z njo.”

“Verjetno ne. Ni prav pametna in vsi fantje, ki si je želijo, si je želijo predvsem zato, ker ima njen oče polne žepe denarja.”

“Se popolnoma strinjam.”

Ni omenil mojega ljubosumja in ni pokazal nobenih čustev. Ni napredka. Čisto nič se še ni spremenil. Še vedno je prepričan, da sem zanj samo bodoča kraljica. Malo sem že razdražena. Čim prej bi rada opravila z nalogami in se odpravila nazaj domov.

Takoj, ko pomislim na odhod domov, se pred nama pojavi jama. Vem, da je prava. To lahko čutim. Postajam vse bolj vznemirjena. Tu se konča najina prva naloga. Končno. Vstopiva v jamo. Ni povsem temna in če se potrudiš, lahko vse predmete razločno vidiš. Zdaj, ko so se moje oči privadile na temo, sem opazila, da se je uresničila moja največja nočna mora. Po tleh jame je bilo raztresenih več tisoč kamnov. Kamni so bili različnih barv in oblik, a samo eden izmed teh tisočih kamnov, je bil pravi. Vsi so se svetili in na stenah ustvarjali prelepe vzorce. Za nekaj sekund sem se ustavila, da sem lahko opazovala vso to lepoto. Na stenah je nastajala mavrica barv in tla so bila prelepa. Čeprav pa je bilo vse to tako lepo, me je takoj prestrelila misel, da morava najti pravi kamen. Kamen modrosti se je skrival nekje tu notri.

“Zdaj morava poiskati kamen.”

“Vi preiščite levo stran, jaz pa bom preiskal desno.”

“Prav.”

James se takoj odpravi iskat. Tudi jaz se potrudim in vsak kamen primem v roko, si ga najprej ogledam, zaprem oči, da vidim, če se kaj zgodi in ga nato, tako kot vse prejšnje, vržem na tla. To se mi ne zdi prav. To iskanje kamnov je utrujajoče in vzelo nama bo preveč časa in energije. Gotovo mora obstajati še kakšen drug način za iskanje. Pomislim.

“James!”

“Prosim?”

“Pridi k meni.”

“Ne morem. Ravno sredi iskanja sem.”

“Pomembno je. Zelo pomembno.”

“No, prav.”

Nerad zapusti svoje mesto in se mi pridruži sredi dvorane.

“Kaj je?”

“Se spomniš jame, po kateri sva hodila na začetku najinega potovanja?”

“Da, zakaj?”

“Takrat sta delovala prstana. Misliš, da bi tukaj tudi pomagala?”

“Mogoče. Lahko poskusiva.”

Roki iztegneva v sredino. Gledava prstana in nič se ne zgodi.

“Mogoče morava zapreti oči in se osredotočiti na prstana.”

“Si res prepričan, da bo to delovalo?”

“Da. Lahko poskusiva.”

Zapreva oči in se osredotočiva na energijo prstanov. Nič. Še vedno se ne zgodi nič. Odpreva oči. James skomigne z rameni in se obrne stran od mene. Nočem, da odneha in zato ga primem za roko in ga potegnem nazaj k sebi. Prstana zažarita in kamni se počasi dvignejo od tal. Okoli naju se začnejo vrteti in ustvarijo prečudovit vrtinec barv. Barve se razporedijo v pasove in okoli naju nastane mavrični tornado. Nekaj časa še tako lebdijo in nato v trenutku vsi popadajo na tla. No, skoraj vsi. En kamen ostane nad najinima glavama.  Njegova barva se spreminja. Prelep je in mehko pristane na tleh med nama. Manjši je, kot sem si predstavljala. Velik je samo toliko, kot večje jajce. Kaj naj zdaj narediva z njim?

Kaj naj zdaj naredita z mano? Boljše vprašanje je, kaj lahko jaz naredim z vama.

Pa ne že spet tisto pogovarjanje v glavi.

“Saj se lahko  pogovarjamo tudi na glas.”

Skozi celo jamo zazveni kamnov žametni glas.

“Vprašala si, kaj lahko naredita z mano? Mislim, da sem tu jaz tisti, ki lahko kaj naredi z vama.”

“Res?”

Kar naenkrat se znajdem ob steni.

“Ja, res.”

“Smem vprašati, kaj predstavljaš?”

“Kamen.”

“Nisem mislila tako. Kaj je tvoj namen?”

“Veš, nisem ravno prijazen. Moja naloga je, da iz vaju izvlečem vse vajine skrivnosti. Seveda samo tiste, ki vama bodo pomagale.”

“Kako to misliš?”

“Priznala mu boš vse, kar skrivaš pred njim.”

Takoj pomislim na dejstvo, da sem zaljubljena vanj. Nočem, da izve. Ne sme izvedeti. Ne zdaj, ko je tako spremenjen.

“Zakaj samo jaz in zakaj ravno jaz?”

“Ker mislim, da imaš ti več skrivnosti. To ti lahko preberem v očeh.”

“Ne. Ne smete.”

“O ja, pa smem.”

V naslednjem trenutku se znajdem v manjši stekleni kocki. Meri približno tri kubične metre in ujeta sem v njej. Vidim Jamesa, ki jo poskuša razbiti, a mu ne uspeva. Ne vem, zakaj ga ne slišim.

“Jamesa sem malo utišal zato, da se bova midva lahko pogovarjala. Ampak ne sklepaj prehitro. On naju vseeno lahko sliši.”

Moji upi se v trenutku razblinijo. Res bo izvedel. Ni poti ven. Pripraviti se moram na njegov odziv. Moj utrip se poviša in ne morem upočasniti dihanja.

“Zate imam tri vprašanja. Prvo bo lahko, drugo malo težje in tretje najtežje.”

“Pa če nanje ne odgovorim?”

“Boš, boš. Vidiš tisto majhno luknjico na dnu tvoje kocke?”

“Ja. Zakaj?”

“No, skozi tisto luknjico bo, če ne boš uspela odgovoriti na vprašanje ali če se boš upirala, začela teči temna tekočina. Ne bo te razžrla ali te kakorkoli poškodovala in takoj, ko boš odgovorila se bo ustavila. A če ne boš uspela odgovoriti na vsa tri vprašanja, ali če boš lagala, se boš utopila.”

Zdaj me je res strah. Kaj naj naredim? Ali on izve, ali pa jaz umrem.

“Si pripravljena na prvo vprašanje?”

“Ne. Niti približno.”

“No, pa bova vseeno začela.”

Globoko vdihnem in nato še izdihnem.

“Prvo vprašanje. Se spomniš, ko sta bila z Jamesom majhna in sta v četrtem razredu delala stolp in voščenk? Ena voščenka je izginila. Kdo jo je vzel?”

To vprašanje je čisto lahko. Res je, da bom morala priznati krajo voščenke, a James se bo temu smejal. No, vsaj stari James bi se.

“Jaz sem jo vzela. Bila sem ljubosumna, saj je imel James vijolično voščenko in jaz je nisem imela. Zato sem jo preprosto vzela.”

Obrnem se proti Jamesu.

“Oprosti, James.”

Pokima. Še vedno ni on. Vidim mu lahko na obrazu. Ostanem obrnjena proti njemu. Čeprav ni on, se počutim bolj varno, če se zavedam, da je zraven.

“Res je. Drugo vprašanje. Kaj je trenutno tvoja največja skrb?”

Tudi to vprašanje ni težko. Moja največja skrb je ta naloga in preživetje mojega očeta. To naj bi bilo težje vprašanje.

“Moja največja skrb je preživetje mojega očeta.”

Skozi majhno luknjico v tleh se začne valiti temna tekočina. Doseže moje noge in se počasi začne dvigovati. Ustrašim se.

“To je resnica!”

“Ne. To ni resnica. Malo pomisli.”

Tekočina se dviga in dviga. Zdaj je že nad mojimi koleni. To je res moja največja skrb. Ali pa ne.

“Moja največja skrb je moje življenje.”

Tekočina se še vedno dviga in zdaj je dosegla že moj pas.

“Tudi to ni resnica.”

“Ja, je!”

“Ne.”

Mislim in mislim. V trenutku se spomnim in pogledam v tla. Malo se še obotavljam, a na koncu mi uspe izgovoriti teh pet besed.

“Moja največja skrb je James!”

Tekočina se ustavi pri mojem vratu. Pogledam Jamesa in ta me začudeno gleda. Še vedno me gleda kot princeso. Gleda me spoštljivo in njegov pogled je mrzel, a vseeno se mu na obrazu vidi kanček zmedenosti.

“Res je. Vidiš. Saj ni tako težko.”

Ne ve. Ne ve, kako se jaz počutim. Kako grozno mi je, da sem Jamesu že to povedala. Počutim se grozno.

“Si pripravljena na zadnje vprašanje.”

“Če bo še težje od tega, potem nisem.”

“Tvoje zadnje vprašanje je, zakaj je tvoja največja skrb James?”

Srce. S tem vprašanjem je zadel ravno srce. Čeprav sem ga pričakovala, se vseeno začnem tresti. Preden odgovorim še enkrat pogledam Jamesa. Njegov pogled je še vedno mrzel. Zdaj pogledam proti kamnu in počasi odgovorim.

“Želim si svojega najboljšega prijatelja nazaj.”

Tekočina se spet začne počasi dvigovati.

“Samantha, lahko odgovoriš tudi z mislimi, a te bo vseeno slišal.”

Še vedno se trudim, da bi povedala resnico, a ne morem. Plavam. Tekočina me dviga proti stropu kocke in jaz se še vedno pregovarjam sama s seboj. Ne smem povedati. Zdaj sem že čisto pri vrhu in kmalu mi bo zmanjkalo zraka. Zdaj je moja zadnja priložnost. Ne morem mu povedati. Ne zares. Še zadnjič zajamem sapo in se potopim. Tekočina pritiska na moja pljuča in zmanjkuje mi kisika. Zdaj mi po licih tečejo solze. Ne. Ne smem umreti, a čutim, da je že prepozno. Vse se zamegli in čutim, da bom čez nekaj sekund omedlela.

James, ljubim te.

Plavam v oblakih. Okoli mene ni nič, a čutim, da nisem več živa. Ni me več na svetu in to samo zato, ker mojemu najboljšemu prijatelju nisem mogla priznati, da sem zaljubljena vanj. V moji glavi se pojavi glas.

Res nisi bila zmožna. Zakaj?

Ta glas poznam. Partha. Oprosti, Partha, a nisem mogla. Nisem mogla priznati.

Zakaj?

Ker svoje ljubezni ne bi priznala pravi osebi. James ni bil James in žal je bilo prepozno. Izgubila sem ga, ko sem mu povedal, da sem princesa.

Si prepričana, da si ga izgubila? Samantha, včasih nas izgled zaslepi. Ko si me zagledala, si se me ustrašila. Res je, da izgledam strašno, a dokazal sem ti, da sem zelo prijazen in ti ne bi nič naredil.

Res je. Ampak poznala sem ga. Vedela sem, kdo je in tista oseba, ki je stala pred mano, ni bil James. Vem, da videz lahko zavede, a vseeno. Tisti nevidni bojevnik se do mene niti obnašal ni, kot bi se do mene obnašal James. Res je, da sem nekaj časa verjela, da ga lahko dobim nazaj, a upanje je počasi bledelo, dokler ga ni bilo več.

Kaj je bila vajina druga naloga?

Morala sva zaupati. Morala sva zaupati drug drugemu.

Ne. Morala si zaupati vase. Morala si zaupati sebi, da ga boš uspešno pripeljala nazaj in žal ti to ni uspelo. Zelo mi je žal, a zdaj ni več poti nazaj.

Po licih mi spet začnejo teči solze. Res je. Nikoli več ga ne bom videla. Nikogar ne bom več videla. Mama, Jackie, Liam in Connie, očka in pa seveda James. Vsi so zgodovina. Boli me. V mojem srcu prevladuje žgoča bolečina. Solz ne morem ustaviti. Izgubila sem jih. Izgubila sem jih zaradi svoje majhne a zelo pomembne napake.

Zvrti se mi. Nekaj je narobe. Tu bi moral biti mir. Vse se trese. Kaj je narobe? Padam. Zakaj padam? Kaj se dogaja?!

Skozi trepalnice prodre svetloba. Oči bolijo. Glava boli. Celo telo boli. Ležim na tleh. Ne vem, kaj narediti. Glave ne morem dvigniti, saj me preveč boli. Ni mi udobno. Premakniti se bom morala. Odprem oči. Nad sabo zagledam osebo. Žal je vse zamegljeno in ne vem, koga gledam. Počasi se mi slika izostri. Nad mano kleči James. In ne tisti spremenjeni James. Pravi James. Njegove oči so rdeče in njegovo dihanje pospešeno. Izgleda zelo zaskrbljen, a hkrati presenečen.

“Sam. Živa si.”

Poskusim mu odgovoriti, a moja usta zalije voda. Začnem kašljati in James me hitro obrne na bok. Vodo izkašljam.

“Ne trudi se govoriti. Počivaj še malo.”

“Sem res živa?” ga vseeno vprašam.

“Ja, Sam, preživela si.”

Kako je to mogoče? Bila sem mrtva. Lebdela sem med oblaki in se pogovarjala z izmišljenim levom. Ne bi se smela vrniti na ta svet. James me posede in mi pomoli steklenico z vodo. V jami zdaj opazim še eno osebo. Iz kota naju pozorno opazuje. Zdi se mi znan.

Seveda se mi zdi znan. Videla sem ga na maminih slikah. To je moj oče. Hitro se poberem in stečem k njemu. Vržem se mu v objem.

“Očka.”

“Zdravo, Samantha.”

“Živ si.”

“Seveda sem. Za to se lahko zavalim tebi in Jamesu.”

“Kako veš, da mu je ime James?”

“Veš, ko me je rešil, sem ga takoj prepoznal. James je bil moj vajenec, ko je bil še majhen. Ko je bil star trinajst let, je tvoja mama zanosila z vama z Jackie. Takoj mu je ena prirasla k srcu. To sva oba čutila. In ker sva vedela, da se lahko naveže samo na nevidno bojevnico, sva, ko si se rodila, vedela, da se je navezal nate. Čez dve leti je moral izbrati svojega partnerja in izbral je prav tebe. Največja čast je, da nevidni bojevnik izbere tvojo hčerko za partnerko. Kmalu za tem smo izvedeli, da imaš posebne moči in preseliti smo se morali v ta svet. James je svojo družino že prej prepričal, da bodo sledili nam, kamorkoli gremo.”

“In tako so nam sledili na Zemljo.”

“Ja, tako smo vam sledili na Zemljo.”

Zdaj zraven mene opazim Jamesa. Vesela sem, da je spet on.

“Čakaj malo. Ali ne bi morala opraviti treh nalog.”

“Vem, tudi meni se zdi čudno, a ko si umrla, se je vse končalo. Tvoj oče je prišel sem in kamen nam je povedal, da je to konec naše poti. Rekel je tudi, da ko se boš zbudila, bo tvoj oče odšel nazaj v kraljestvo. Teleportiral se bo seveda. Čez nekaj minut mora oditi.”

“Kaj pa midva?”

“Midva morava tu počakati še eno noč, saj naju bo jutri obiskal Hisao, ker želi slišati vse o tem potovanju.”

“Morava res tu prespati še eno noč?”

“Ja. Vem, da bi se rada vrnila domov. Tudi jaz bi se, a morava tu počakati še eno noč.”

Oče izgine. Zdaj ostaneva le še jaz in James. Jaz in James. Jaz in tisti James, ki sem mu povedala, da sem zaljubljena vanj. To je grozno. Zardim in pogledam v tla.

“Si že kaj bolje, Sam?”

“Ja. Veliko bolje.”

“Rabiš kaj vode?”

“Ne. Samo spat bi šla rada.”

“Pridi, tam ob steni sem nama pripravil prenočišče.”

Odkorakava proti steni in sedeva na tla. James se nasloni na steno. Usedem se poleg njega in svojo glavo naslonim na njegovo ramo. Počutim se malce čudno. Ne vem, ali ve, da sem zaljubljena vanj. Prevlada čista tišina in oba zapreva oči.

“Ljubim te.”

Odprem oči. Začudeno ga pogledam. Je res rekel to, kar mislim, da je rekel?

“Ne bodi tako presenečena. Vem, da si vedela. In ja, rekel sem, da te ljubim.”

Nasmehnem se. Najina obraza sta zdaj samo deset centimetrov oddaljena drug od drugega. Približa se mi. Najine ustnice se dotaknejo počasi in nežno. V tistem trenutku ugotovim, da je on edina oseba na svetu, ki me je v tem trenutku, uspela razveseliti. Njegove ustnice so tako mehke in ko globoko vdihnem, vdihnem vonj po iglastem gozdu. Diši kot smreka, ko je še mlada in svetlo zelena. Ta vonj me prevzame. Čez nekaj trenutkov, kar se je meni zdela cela večnost, se najine ustnice oddaljijo.

“Tudi jaz te ljubim, James.”

Njegove ustnice se razlezejo v največji nasmešek, ki sem ga kdaj videla. S hrbtom se prižamem k njegovemu trebuhu in objame me. Ne spusti me. Prav to potrebujem. Šepetam.

“Veš, nisem vedela, da si zaljubljen vame. Zadnjih nekaj dni nisi bil ti in popolnoma sem izgubila upanje, da te bom še kdaj dobila nazaj.”

“Vedno sem bil tam notri. V telesu tistega drugega Jamesa. Hotel sem priti ven, a me je nekaj zadrževalo.”

“Pomembno je, da sem te dobila nazaj.”

“Čim prej si želim nazaj domov. Nazaj k najinemu navadnemu življenju.”

“Tole si pa povedal, kot da bi mi lahko bral misli."

Oba se zasmejiva in čez kratek čas tudi zaspiva.

Zbudim se obolela in utrujena. Ko se zavem, da je pot za mano, se razveselim. Še vedno sem naslonjena na Jamesa in opazim, da je že buden. Prestavim se in se pretegnem. Globoko zazeham in ga pogledam. Opazim, da je zelo dobre volje. Smeji se. Tudi jaz se nasmehnem. Srečna sem. Z Jamesom sva si končno povedala resnico, oče je preživel in naloge je končno konec. Vstaneva in vse pospraviva. Zdaj naju čaka samo še prihod Hisaa in odhod domov. Komaj čakam.

“Misliš, da naju bo pohvalil?”

“Ne. Vsaj mene ne bo. Naloge nisem opravila, tako kot jo je bilo treba.”

“Opravila sva jo. To je važno. Rešila sva tvojega očeta. Ti to nič ne pomeni? Jack in tvoja mami bosta presrečni, ko ga boš pripeljala nazaj.”

“Res je, ampak ne vem, kako naj Jack povem, da sem nevidna bojevnica, ona pa ne. Ne vem, kako se bo odzvala. Nočem, da se počuti manjvredno.”

“Ne bo se. Verjetno bo razumela. Ja, na začetku ji ne bo vseeno, ampak sčasoma bo videla, da nisi nič drugačna. Nevidni bojevniki nismo zelo drugačni od ljudi. Izgledamo enako in enako se tudi obnašamo. Res je, da smo nadarjeni športniki, a tvoja sestra je dokaz, da nismo boljši od ljudi. Njena odločnost in vztrajnost me včasih presenetita.”

“Res je posebna oseba.”

“Kdaj misliš, da bo prišel Hisao?”

Takoj, ko to vprašam, se pred nama pojavi starec. Obraz mu krasi velik nasmešek in pravzaprav izgleda veliko mlajši.

“Bravo! Ponosen sem na vaju. Opravila sta naloge in uspela pripeljati očeta nazaj. Zdaj se bosta vpisala v zgodovino našega sveta, kot drugi par, ki mu je uspelo to nalogo opraviti.”

“Hvala, Hisao. Tvoja pohvala nama ogromno pomeni. Oba bi se ti rada zahvalila za tvojo pomoč. Odprl si nama oči.”

“Mislim, da nisem bil jaz edini.”

Pomežikne mi. Čez nekaj sekund skozi vhod v jamo vstopi lev.

“Partha.”

Stečem k njemu in ga objamem.

“Hvala ti za vse, kar si naredil zame na tej poti.”

“Sam, kdo je to?”

James pristopi k meni.

“James, to je Partha. On mi je pomagal to pot opraviti. Pojavljal se je v mojih sanjah in me usmerjal.”

“Nisem te usmerjal, draga moja. Sama si našla pravo pot. Rad bi se ti zahvalil, da si ustvarila tako dobro zgodbo, ki jo bom z veseljem pripovedoval še dolgo.”

“Te bom še kdaj videla?”

Nasmehne se.

“Saj veš, da me lahko prikličeš sama. Ti odločaš, kdaj se bova spet srečala. Lahko pa ti povem, da bi te rad še kdaj videl.”

“Še enkrat hvala za vse nasvete in usmeritve.”

“Ni za kaj. Upam, da te je ta pot kaj naučila.”

“Seveda me je. Naučila sem se verjeti vase, naučila sem se, da je bolje povedati resnico kot trpeti posledice in naučila sem se, da upanja nikoli ne smeš izgubiti, saj si drugače pogubljen. Žal sem vse to morala spoznati na krut način. Če ne bi imela ob sebi vse te podpore, mi ne bi uspelo. Res je, da me je James vmes zapustil, a v resnici ga nikoli nisem zares izgubila.”

“V življenju vama želim veliko sreče. Upam, da bosta našla najboljši poti v življenju. Zdaj se moram od vaju žal posloviti. Težko bom rekel zbogom, saj sem vaju komaj spoznal in sem ugotovil, da sta izjemna človeka, vendar pa vem, da se bomo še kdaj videli.”

“Zbogom, Partha.”

Lev se počasi odpravi proti izhodu. Preden odide, se še zadnjič obrne proti meni. Pokima in dokončno izgine. Tudi Hisao mu sledi. Zdaj ostaneva le še jaz in James. Nazaj domov se bova teleportirala.

“Konec je. Končno je konec.”

“Oba sva ga težko čakala.”

“Ampak dočakala sva ga.”

“Zdaj pa domov.”

“Kakor želite, vaše visočanstvo.”

Preden me prime za roko in izgineva, zavijem z očmi.

Prispeva nazaj v kristalno dvorano. V dvorani je zbranih veliko ljudi in med njimi zasledim tudi svojega očeta. Na prestolu sedi kraljica. Zdaj, ko vem, da je moja teta, v meni ne vzbuja več strahu. Nanjo gledam popolnoma drugače. Želim si jo bolje spoznati, ko bo vsega tega konec.

“Dobrodošla nazaj! Najprej bi vama rada čestitala. Pot sta opravila z odliko. Ne vem, kako vama je uspelo, a to je lahko vajina skrivnost. Rada bi vama povedala, da vem, da sta potrebovala izjemno moč, da sta preživela vse te ovire. Žal vajine poti nisem mogla spremljati, a verjamem, da je postala odlična zgodba. Danes bo vama v čast pripravljena velika pojedina. Vsaka vrsta bo oblečena v svoja tradicionalna oblačila. To pomeni, da moramo tudi zate najti primerno opravo.”

“Kam naj se potem odpraviva?”

“Rada bi videla, da se gre James pripravit sam. Sama ti bom pomagala najti primerno oblačilo. Želim si te bolje spoznati in mislim, da bo to odlična priložnost.”

“Res tega dneva ne morem preživeti z Jamesom?”

“Mi res ne zaupaš?.”

“Ne. Ni to. Veliko sva preživela in…”

“In ravno zato rabita malo počitka in razvajanja.”

“No, prav.”

Jamesa odvedejo iz dvorane. Vsi odidejo in v dvorani ostaneva samo še jaz in moja teta.

“Najprej bi se ti rada predstavila. Moje ime je Ophelia. Sem tvoja teta in žal mi je, da te nisem spoznala že prej. Žal so bile razmere izredne in morali smo te skriti. Upam, da razumeš, zakaj smo to naredili in nam ne zameriš.”

“Kako bi vam lahko zamerila? Naredili ste vse samo zato, da bi mi rešili življenje. Rešili ste me pred veliko mukami.”

“Bi si želela ogledati mojo omaro?”

“Zakaj si bova ogledali vašo omaro?”

“Prvič. Prosim te, da me ne vikaš. Saj sva vendar družina. In drugič. Iz moje omare boš izbirala svojo obleko za danes zvečer.”

“Iz tvoje omare?”

Čudno se počutim. Kraljico Arcanuma tikam. Zelo nelagodno mi je, saj jo vsi izredno spoštujejo.

“Ja. Iz moje omare boš vzela obleko, ki ti bo najbolj všeč. Ne pričakuj, da bo obleka večerna. Rekla sem, da bomo oblečeni v svoja tradicionalna oblačila, a to so naša vsakdanja oblačila. Res pa je, da niso enaka, kot pri vas.”

Odpraviva se proti njenemu domu in se med potjo pogovarjava o mojem življenju. Vedno sem upala, da čarovniki in čarovnice obstajajo, a zdaj, ko jih vidim, se mi vse zdi nekoliko neresnično. Prispeva v Opheliin dom. Čeprav je kraljica, ima dom precej podoben kot vsi ostali. Ne živi v nekakšnem gradu in to me preseneti. Lepo me povabi noter in mi pokaže svojo omaro. Odprem jo in v njej zagledam prečudovite obleke, majice, hlače in krila. V omari se prepletajo različni vzorci in z barvami ustvarjajo mavrico. Vse obleke, ki jih vidim, so prelepe, toda ena mi že na začetku pade v oči.

“Izbereš lahko katerokoli. Verjetno ti bodo vse prav.”

“Prelepe so. Vsaka je posebna.”

“Si si katero že izbrala?”

“Ne še čisto.”

“Sam, vem, da  si obleko že izbrala. Nevidni bojevniki se zelo hitro odločimo za nekaj. In ko se za to odločimo, pri tej odločitvi vztrajamo do konca.”

“No, všeč mi je tista zadaj.”

“Prav. Mislim, da ti bo pristajala.”

Iz omare potegne prelepo obleko. Ta je rjave barve in v višini pasu jo krasi pisan trak. Ko jo pomerim, ugotovim, da mi je kot ulita. Konča se mi malce nad koleni. Prelepa je in v njej se res počutim kot princesa.

“Izgledaš prelepo. Zdaj morava še ugotoviti, kaj narediti s tvojimi lasmi.”

Med potjo so se mi lasje zavozlali in umazali. Čeprav sem iz njih uspela spraviti vso umazanijo, mi jih še vedno ni uspelo razvozlati. Ophelia v roko vzame svojo krtačo.

“Bi se lahko prosim usedla na posteljo?”

“Seveda.”

Lase mi počasi začne razčesavati. To mi prinese spomine, ko je to še počela mama. Vedno, ko mi jih je poskušala odvozlati mi je pripovedovala zgodbice iz svojega otroštva. Z veseljem sem jih poslušala. Žal med njimi ni bilo niti ene o mojem očetu. Tudi Ophelia mi začne pripovedovati zgodbe iz svojega otroštva. Pove mi, da je bila v šoli za vilince odlična in da je imela najboljšo prijateljico, ki je nekoč videla zadnjega živega zmaja. Čudno mi je vse to poslušati, saj žal še vedno ne verjamem v ta svet. Vse se mi zdi tako neresnično. Razčeše mi lase in mi jih navije. Nekaj jih pripne na vrhu glave, nekaj pa jih pusti, da mi padejo na vrat.

“Prelepa si.”

“Ni treba pretiravati.”

“Ne pretiravam in danes moraš izgledati odlično, saj sta se z Jamesom zapisala v zgodovino našega sveta.”

Pogledam se v ogledalo. Ne prepoznam se. Čeprav sem zelo lepa, nisem navajena nositi oblek in toliko nakita. Komaj čakam, da vidim Jamesa.

Ko se pripraviva do konca, se počasi odpraviva proti dvorani, v kateri bo potekala pojedina. Ne vem zakaj, a trenutno sem zelo vznemirjena. Še vedno nisem sprejela dejstva, da nama je z Jamesom uspelo. Končno bova lahko odšla domov. Upam, da nama bodo dovolili.

Prispeva v dvorano. Vsi so že zbrani in ko vstopiva jaz in Ophelia, začnejo ploskati. K meni pristopi James. Na začetku ga ne prepoznam. Oblečen je v majico s kratkimi rokavi, ki je enake barve kot moja obleka. Na sebi ima še svetlo rjave hlače in pas, za katerega ima zataknjeno krajše bodalo. Izgleda čudovito. Ponudi mi svojo roko in skupaj se odpraviva po stopnicah navzdol v najlepšo dvorano, ki sem jih kdaj videla. Okrašena je z belimi in svetlo rožnatimi cvetovi. Vsi izgledajo imenitno in počutim se, kot da bi ravnokar stopila v pravljico. Bitja se pogovarjajo, plešejo in poslušajo prelepo glasbo.

“Veš, da izgledaš čudovito,” mi James zašepeta na uho.

“Tudi ti ne izgledaš slabo.”

Zasmejiva se. Nisem navajen zabav. Čeprav je na Zemlji veliko zabav, se jih ne udeležujemo, saj imamo zelo naporne urnike. Raje spim eno uro več, kot da cel večer gledam v zrak na zabavi. Res pa je, da to ni navadna zabava. Temu pravzaprav ne bi rekla zabava. Raje proslava. Namenjena je nama. To je vse tako čudno. En mesec nazaj tudi vedela nisem, da ta svet obstaja, zdaj pa mi tu vsi čestitajo.

“Samantha in James, rad bi vama čestital za uspešno opravljeno pot. Morala sta biti zelo močna, da sta jo uspela opraviti.”

“Samantha, to je Eligius. Predstavnik vilincev. Mogoče si ga kdaj videla ob kraljičini strani.”

“Hvala, Eligius.”

“No zdaj pa moram žal nazaj do svoje žene. Zelo rada pleše in vedno moram biti jaz njen partner.”

Zavije z očmi, se nama na hitro prikloni in hitro odkoraka.

“Predstavnik vilincev. Koliko jih pa je? Predstavnikov mislim.”

“Ne vem natančno. Nikoli jih nisem štel in vedno kdo manjka. Jaz poznam samo Eligiusa, ki si ga ravnokar spoznala, Tatiusa, ki je predstavnik vampirjev in Inga, ki je predstavnik škratov.”

En vampir se nama začne približevati. Mislim, da je to Tatius, saj sem ga videla v kristalni dvorani, preden sva odšla na pot.

“Pozdravljena. Želim vama izreči iskrene čestitke za vajine dosežke na tej težki poti, čeprav mislim, da bi jo kakšen vampir z lahkoto opravil.”

“Vedno ste bili ponosni na svojo vrsto.”

“Res je, James. A upravičeno.”

“Hvala za vaše čestitke.”

Tudi vampir hitro odide.

Bitja nama sicer čestitajo, a se kar hitro poberejo stran od naju. Rada bi jih bolje spoznala, a z nama ne spregovorijo več kot deset besed. Zdaj k nama pristopi Ophelia.

“Vem. Zdi se vama malce čudno, da vsi bežijo pred vama. Ne jemljita si k srcu. Vsi vedo, da ima Sam posebne moči in ker še ne vedo, kaj te moči natančneje so, se je malce bojijo.”

“Pa saj še jaz ne vem, kaj te moči so. In nič jim nočem narediti.”

“Vem, vendar pa te vseeno ne poznajo tako dobro kot jaz.”

Zdaj ne morem glede tega narediti nič. Lahko samo uživam v zabavi. Z Jamesom prejmeva še nekaj čestitk in nato se odpraviva na plesišče. Pleševa in pleševa.

Zaslišiva Ophelio, ki želi pritegniti pozornost vseh prisotnih.

“Dober večer vsem skupaj. Imam samo eno prošnjo za Jamesa in Samantho.”

Z Jamesom se spogledava. Noben od naju ne ve, kaj kraljica želi.

“Vem, da na Zemlji obiskujeta šolo plesa in rada bi vaju prosila, da nam nekaj zaplešeta.”

Z Jamesom se spogledava. Meni ni nič jasno. Ne vem, če bi rada plesala pred vsemi prisotnimi.

“Z veseljem,” se oglasi James.

Začudeno ga pogledam in vidim, da mu to zelo veliko pomeni. Res je, da že dolgo nisva plesala in da to pogrešam. Odločiva se, da bova zaplesala najin duet, ki sva ga plesala nekaj let nazaj za mamin rojstni dan.

James si sname bodalo in vesela sem, da se je spomnil, ker jaz se ne bi. Prime me za roko in skupaj se odpraviva na plesišče. Vsi so se zdaj umaknili na rob in imava celo plesišče. Glasba se začne in spomni me na vse trenutke, ko sva še sestavljala to koreografijo. Ta ples mi res pomeni veliko, saj sem takrat, ko sva ga sestavljala, spoznala, da sem zaljubljena v Jamesa. Čudno mi je, da si ga je zapomnil, saj je preteklo res veliko časa, odkar sva ga nazadnje plesala. Začneva plesati in gibi se mi zdijo tako naravni. Počutim se tako udobno, ko plešem in zdi se mi, kot da sem ples ponavljala vsak dan do sedaj. Gibi so nežni in pri vsakem dvigu vem, da lahko Jamesu zaupam. Tako dolgo že nisem plesala z njim, da bi kar plesala in plesala.

Žal pa je plesa prekmalu konec. Oba sva zadihana in nasmejana. Prikloniva se in se odpraviva s plesišča. Vsi prisotni nama ploskajo in se veselijo. James pa se ne ustavi, ko prideva s plesišča. Z roko v roki greva proti izhodu. Ko prideva ven, me James močno objame. Vem, zakaj je to naredil. Žal nisva imela dovolj časa zase in zdaj si ga je preprosto vzel. Nekaj minut še stojiva objeta pred dvorano, nato pa se odpraviva nazaj noter.

Ko vstopiva, naju vsi pogledajo. Na njihovih obrazih se zasledi zaskrbljenost in ko se umaknejo, vidiva Partho sredi dvorane. Lev počasi pride do naju in naju pozdravi. Odpelje naju ven.

“Za vaju imam slabe novice. Ker je Samantha predčasno umrla, nista imela časa dokončati vseh treh nalog. Opravila sta samo dve in to pomeni, da vajina pot še ni zaključena. Ustanovitelj teh nalog mi je povedal, da je ta naloga namenjena tebi, Samantha. James, prosil bi te, da z mano stopiš v sosednjo sobo. Nekaj bi ti rad povedal.”

“Samo on?”

“Ja, Sam, samo on.”

 

7.       Najpomembnejša odločitev

Odpravita se v sosednjo sobo in kar nekaj časa ju ni ven. Medtem jaz sedem na stopnico. Kaj bo ta naloga zahtevala od mene? Vem, da bo najtežja in zato se bom morala še toliko bolj potruditi. Zakaj sem jaz tista, ki jo mora opraviti? Iz sobe končno stopi Partha. Za njim počasi pride James in vidim, da ima rdeče oči. Obrne se stran in odkoraka iz stavbe.

“James!”

Tudi trzne ne.

“Samantha, James mora zdaj nekaj premisliti in se pripraviti.”

“Pripraviti na kaj?”

“Na tvojo odločitev.”

“Mojo odločitev?”

“Ja, tvoja naslednja naloga je odločitev. Odločiti se boš morala, koga boš vzela s sabo domov.”

“Kako to misliš, koga bom vzela s sabo?”

“Žal ti moram sporočiti, da se moraš odločiti, ali boš s seboj domov vzela Jamesa ali svojega očeta.”

Ne. To ne more biti res. Odločiti se moram, ali bom s sabo vzela Jamesa, v katerega sem zaljubljena, ali pa bom vzela svojega očeta, ki je bil cilj moje naloge.

“Tisti, ki ga ne boš izbrala, bo ostal tukaj, v Arcanumu. Še vedno ga boš lahko obiskala, kadarkoli boš hotela, a on ne bo mogel nikoli več zapustiti tega sveta.”

Lev vidi, da sem zelo zmedena in ne vem, kaj narediti.

“Dal ti bom nekaj časa, a jutri zjutraj odideta.”

Stečem stran, ven iz vile in tečem, dokler ne prispem v prelep park. Sedem na eno od klopi. S komolci se naslonim na kolena in samo razmišljam. Razmišljam o tem, komu bom dala priložnost, da se vrne na Zemljo. James mi je stal ob strani vse življenje in na Zemlji ima družino. Res je, da jih trenutno noče videti, saj se samo prepirajo, a jih verjetno vseeno pogreša. Na drugi strani pa imamo mojega očeta. Vse to sem prestala zato, da bi ga lahko spoznala in da bi lahko osrečila Jackie in svojo mamo. Oba vesta, kako potekajo stvari tukaj, a oba si želim pripeljati nazaj na Zemljo. Kaj bom naredila?

Nekaj časa ostanem v parku in samo hodim naokoli. Moje misli so prazne in samo hodim. Nočem več razmišljati o tem. Vem, da se bom morala kmalu odločiti. Čez čas se odpravim nazaj v dvorano. Stopim do Ianthe in jo prosim, če lahko samo za nekaj minut stopi z mano ven.

“Je kaj narobe?”

“Ne. Samo rada bi te prosila za uslugo.”

“Povej.”

“Lahko danes prespim pri tebi? Vem, da nama je kraljica našla prenočišče, a danes hočem pozabiti na vse, kar se je zgodilo, in zato si želim stran od Jamesa.”

“Seveda, lahko prespiš pri meni. Lahko se bolje spoznava. Tako ali tako sem ti hotela reči, če bi me rada kdaj obiskala. Mislim, da bi lahko postali prav dobri prijateljici.”

“Hvala. Ne veš, koliko mi to v tem trenutku pomeni.”

“Približno čez pol ure sem hotela oditi. Kje te lahko najdem?”

“V parku pred vilo te bom počakala. Prav?”

“Se vidiva tam.”

Nasmehne se mi in odide. Tako dobre volje je in tudi jaz bi bila, ko mi vsaj ne bi bilo treba opravljati te naloge. Vem, da danes ne bom spala. Všeč mi je, da se bom lahko z Ianthe bolje spoznala, saj to pomeni, da bom lahko za trenutek pozabila na nalogo, ki jo moram opraviti.

Ianthe počakam v parku, kakor sva se zmenili. Do mene pride s še eno prijateljico. Ta se mi predstavi.

“Zdravo. Moje ime je Rhea.”

“Jaz sem, Sam.”

“Vem, vsi tu te poznamo. Res nisi vedela, da si nevidna bojevnica?”

“Ne. Res nisem vedela. Nikoli se mi ni zgodilo, da bi se kakšna moja moč pokazala navzven. Tudi James ni opazil.”

“Čudno. Jaz sem mešanica med vilinko in nevidno bojevnico. Zelo redke smo, a obstajamo.”

“Kaj to pomeni? Izgledaš kot vilinka in imaš moči nevidne bojevnice?”

“Da, točno tako.”

“Se bomo odpravile proti Ianthinemu domu?”

“Pravzaprav se moram od vaju žal posloviti. Mama me pričakuje doma. Nasvidenje.”

“Adijo.”

Pogledam Ianthe. Ta mi pomigne in sledim ji po poti do njene hiše. Žal je njena hiša na vrhu drevesa in zato morava čakati dvigala. S tremi dvigali se morava peljati, preden prispeva do njene hiše. Povabi me naprej. Vstopim.

“Kako toplo je.”

“Ja. Jaz imam rada toplo in zato sem svojo prijateljico, ki je čarovnica, prosila, če mi lahko uroči hišo. Zdaj je tu vedno toplo.”

“Kaj pa poleti? Ti ni nič vroče?”

“Žal tu nimamo letnih časov, tako kot pri vas. Pri nas se temperature pozimi znižajo za največ pet stopinj. Vem, čudno je, a mi smo navajeni tako živeti.”

“Ali smo na drugem planetu?”

“Lahko bi tako rekli, čeprav Arcanum ni ravno planet. Arcanum v vaši dimenziji ne obstaja.”

“To pomeni,  da se lahko samo teleportiramo sem in tja?”

“Točno tako.”

Sedeva na posteljo.

“Si bila kdaj na Zemlji?”

“Ne. Nikoli. Čeprav bi zelo rada šla. Mi jo lahko malce opišeš.”

“No, prej sva govorili o letnih časih. Pri nas imamo štiri letne čase. Pomlad, poletje, jesen in zimo. Spomladi vsa drevesa cvetijo in žuželke počasi prilezejo iz svojih domov. Poleti je zelo vroče. Večino časa preživimo na morju, saj se v vodi lahko ohladimo. Jeseni se listje obarva rdeče, rjavo in rumeno. Prelepo je gledati gozd, ki ima vse te barve. Pozimi pa pade sneg. Snežinke padajo z neba in temperature se precej znižajo.”

“Kaj je to snežinka?”

“Imaš list papirja?”

Ianthe vstane in mi prinese star pisalni blok in svinčnik. Narišem snežinko. Pravzaprav jih narišem pet.

“To so snežinke. Niti dve nista enaki in padajo z neba ravno tako kot dež.”

“Prelepe so. Povej mi še kaj.”

“No na našem svetu imamo ljubljenčke. Jih tu imate?”

“Ne. Kaj je to?”

“Lahko je hrček, pes ali celo pajek. Ljubljenčki so udomačene živali. Zanje skrbimo ljudje. Moja sošolka ima doma najlepšega psa.”

“Kaj je to pes?”

Cel večer sem ji razlagala o našem svetu. Povedala sem ji, da se Zemlja vrti okoli Sonca, da imamo televizijo in telefone. Pogovarjali sva se celo o šoli. Pri nas to poteka precej drugače, kot pri njih. Pri nas imamo teste in spraševanja. Tu, v Arcanumu, imajo celo leto vaje in na koncu leta samo en zaključni izpit. Če ga opravijo, lahko nadaljujejo šolanje, če pa ne, pa ponovijo isti razred. Šola je težka in učitelji so zelo strogi. Nimajo ljubljenčkov ali televizije. Še telefonov nimajo. Naša življenja so precej različna in zelo zanimivo je bilo poslušati zgodbice, ki mi jih je pripovedovala. Njihove ukane so precej bolj smešne, saj vključujejo tudi čarovnijo. Enkrat so prijatelja spremenili v žabo in niso vedeli, kako naj ga spremenijo nazaj. Pomagali so jim starejši, a so tudi oni rabili tri mesece, preden so ugotovili, kako izničiti urok.

“Si kdaj pomislila, kako bi bilo, če bi bila človek?”

“Ja. Razmišljala sem o tem, vendar vašega načina življenja nisem poznala preveč dobro. Vedela sem, da bi bilo veliko sprememb, samo nisem vedela kakšnih.”

“Kako sta se poznala z Jamesom?”

“James je bil moj najboljši prijatelj in vedno mi je stal ob strani. Ker si je kasneje izbral tebe za partnerko, me je moral zapustiti. Odločila sem se, da si bom tudi jaz izbrala partnerja, ki bo toliko star kot ti, zato, da se bova lahko še kdaj srečala. Rada sem ga imela. Še zdaj ga imam zelo rada. Zame je kot brat. Res je, da sva bila zaljubljena, preden sva se ločila, a ugotovila sva, da je bolje, če ostaneva samo prijatelja. Ne zaradi daljave, pač pa zato, ker se veliko bolje razumeva, če sva samo prijatelja. Predstavlja mojo družino. Žal sta me mama in oče zapustila, moja edina sestra pa mi je umrla. Zdaj imam samo še Jamesa.”

“Sta se kdaj videla, medtem ko je bil on na Zemlji?”

“Ne.”

“Ianthe, jaz sem že malo utrujena in bi šla rada spat.”

“Tudi jaz sem hotela to reči. Lahko noč.”

“Lahko noč.”

Leževa. Jutri me čaka pomembna odločitev. Odločiti se moram, koga bom vzela s sabo. Res je, da bom oba lahko videla, a misliti moram tudi na ostale, kot npr. mami, Jack in Ianthe. Kaj si bodo one mislile o moji odločitvi? Če odpeljem domov Jamesa, bom mami odvzela možnost življenja z očetom in Ianthe bo ostala brez družine, a jaz bom srečna, saj bom lahko živela s svojim najboljšim prijateljem. Če pa domov odpeljem očeta, bosta mami in Jackie srečni, saj ga bosta spet lahko videli in Ianthe bo srečna, ker bo imela ob sebi Jamesa. Ampak jaz bom nesrečna. Toliko načrtov za prihodnost sva  imela z Jamesom. Pogrešala bi ga, če bi ga morala pustit tu. Moja nesreča proti nesreči vseh drugih. Kaj naj naredim?

Zaspim. Znajdem se na samotnem otoku. Ko se obrnem okoli, vidim Partho. Zasmejim se. Vem, da mi bo dal nasvet, ki mi ne bo čisto nič pomagal. Trenutno nič ne more pomagati moji zmedenosti.

“Pozdravljena, Samantha.”

“Zdravo.”

“Vem, da misliš, da sem danes tu, da bi ti dal kakšen nasvet, a to ni res. Danes se bova malo sprehodila po tem otoku. Pogovarjava se lahko, o čemerkoli hočeš.”

“Trenutno bi rada misli odvrnila od odločitve. Mi lahko kaj poveš, da bom nanjo pozabila?”

“Seveda. Pridi z mano.”

Sprehodiva se po peščeni poti do tropskega gozda. Stopiva vanj in takoj zagledam zelo veliko različnih živali, močne barve, prelepe rastline in predvsem mir. Sprehajava se naprej in izgleda, kot da naju živali ne bi opazile. Ne bojijo se naju in čeprav ob meni hodi ogromen lev.

Kar naenkrat pa se Partha ustavi. Z glavo migne proti opicam nad nama.

“Opazuj jih.”

Vidim, da sta obe zagledali enak sadež. Obe si ga želita. Vidim, da ima ena opica družino, ki jo vztrajno čaka na drugi veji. Mama objema svoja otroka in vsi trije se tresejo. Želijo jesti, a nočejo, da bi se očetu kaj zgodilo. Obe opici se zaženeta proti sadežu in opica brez družine do njega pride hitreje. Vzame ga in odide naprej. Druga opica se vsa potrta vrne nazaj k svoji družini in skupaj začnejo iskati nov sadež. S Partho se odpraviva naprej. Čez nekaj minut me spet ustavi. Zdaj mi pokaže dve ptici. Spet mi reče, naj jih opazujem. Ena ptica je rdeča in ponosna. Prav lepo jo je gledati, kako leti po zraku. Ta ptica je popolnoma zdrava, druga pa je prav tako prečudovita, modra in poškodovana. Počasneje leti skozi zrak in malo se mi zasmili. Ptici se borita za isto luknjo v drevesu in zmaga rdeča ptica. Modra ptica sede na eno drugih vej, si malce odpočije in se nato odpravi naprej. Ne razumem, zakaj mi Partha to kaže. To je narava. Odideva naprej in se ustaviva pri potoku. Usedeva se in poslušava prelepe pesmi, ki jih pojejo ptice. Tako lepo je, saj mi ni treba za nič skrbeti in vse je tako mirno. Voda počasi teče preko kamnov. Male živali poskakujejo po travi in se igrajo ena z drugo. Sonce sije skozi veje in ustvarja prelepe vzorce. Čez nekaj časa se z levom odpraviva nazaj po poti, po kateri sva prišla. Opazim modro ptico, ki je zdaj v drugem drevesu našla svoj dom. Opazim tudi opico in njeno družino, ki srečno jedo nek sadež.

Prispeva na obalo. Sedeva na tla in tukaj se s Partho začneva pogovarjati.

“Kaj si danes tu opazila?”

“Živali, ki so se borile za preživetje.”

“Res je. Če bi videla, da si ena opica in družina opic želita sadež, komu bi ga dala?”

“Opici z družino, seveda.”

“Kaj pa pri pticah?”

“Poškodovani ptici seveda.”

“Zakaj pa potem tista opica ni sadeža pustila družinici?”

“Ker je bila sebična.”

“No, vidiš. Tu pa si se zmotila. Ne opica in ne ptica nista bili sebični. Obe sta se samo borili za svoje preživetje.”

“Ne. Opica bi lahko našla tudi drug sadež in rdeča ptica bi lahko našla tudi drugo prenočišče.”

“A prav to sta naredili opičja družina in modra ptica. Samantha, kaj sem ti danes hotel povedati?”

“Da ne poznam narave in živali, ki v njej živijo.”

“Ne. Danes sem ti hotel pokazati, da je včasih v redu, če si malce sebičen. Vseeno se boriš za svojo srečo. In kot si videla, opičji družini in poškodovani ptici ni bilo nič. Opice so našle drug sadež, ptica pa drugo prenočišče.”

“In kaj si mi s tem hotel povedati?”

“Samo želim si, da tega ne bi pozabila. Obljubi mi, da ne boš.”

“Obljubim.”

Partha pogleda v tla. Zapre oči in pred njim se v trenutku pojavi talisman. Na njem je upodobljena levova glava.

“To je moje darilo tebi. Da me nikoli ne boš pozabila.”

“Hvala, Partha, za vse, kar si naredil zame. Za vse nasvete in namige in zato, da si postal moj prijatelj.”

“Zdaj se moram žal od tebe posloviti Samantha. Mogoče se še kdaj srečava.”

“Te ne bom mogla priklicati v sanjah?”

“Le, če boš v Arcanumu.”

Na lice mi pade solza.

“Pogrešala te bom.”

“Vem.”

Leva objamem okoli vratu.

“Zbogom, Samantha.”

“Zbogom, Partha.”

Že me ni več. Sanje so me odnesle nekam drugam. Danes se ne zbudim. Preprosto lebdim v temi. Tu imam čas za razmislek. Tu ni nobenega pritiska. Tu se lahko odločim in izberem pravo rešitev.

Zbudim se. Danes je dan. Danes je dan, na katerega smo vsi čakali. Danes odidem domov. Vstanem in se počasi oblečem. Ianthe je že zapustila hišo.  Grem v kopalnico. Osvežim si obraz. Globoko vdihnem in izdihnem. Pogledam se v ogledalo. Ne vidim več tistega dekleta, ki sem ga videla pred mesecem dni. Vidim dekle, ki je močnejše in veliko bolj odločno. Prepričano je vase in v vse svoje odločitve. Ni zmedeno ali zaskrbljeno. Popolnoma mirno je. Obrnem se stran od tega dekleta. Odprem kuhinjsko omarico in iz nje vzamem nekaj hrane. Sedem za mizo in začnem jesti. Všeč mi je, da nikogar ni doma. Imam čas, da se v miru pripravim na odhod. Potem, ko pojem, za nekaj časa sedem na razgledno ploščad, ki je malce višje od Ianthine hiše. Gledam drevesa in bitja, ki so mi bila včasih neznana. Mimo pride Tatius in me pozdravi. Nasmehnem se mu in mu pomaham. Počutim se, kot da ne bi imela niti ene skrbi na svetu. To je zelo čudno, saj se moram danes odločiti, koga bom odpeljala domov. Čez kakšno uro vstanem in se odpravim proti kristalni dvorani, iz katere se bom teleportirala nazaj domov.

Prispem pred kristalno dvorano, kjer me čakata Ianthe in Rhea. Poslovimo se in obljubiti jima moram, da ju bom kaj obiskala. Tudi Tatius, Ing in Eligius se poslovijo od mene. Na moje presenečenje pride tudi Hisao.

“Pozdravljena, Samantha.”

“Zdravo, Hisao.”

“Prišel sem se od tebe posloviti.”

“Ja, danes odhajam.”

“Zdiš se mi zelo mirna glede na to, da imaš pred sabo težko odločitev.”

“Vem.”

“Veš, ko si prišla v ta kraj, si bila zelo zmedena in izgubljena. Zdaj pa si osredotočena in mirna. Ne morem verjeti, da smo nate tako pozitivno delovali.”

“Tudi jaz tako mislim. Zdaj sem precej bolj samozavestna in verjamem vase. Za to se moram zahvaliti tudi tebi.”

“Pa saj ti nisem nič takega rekel.”

“Pokazal si mi tisto knjigo. Misliš, da mi ni pomagala?”

“Prej nisem, a zdaj vidim, da je nate vplivala bolj, kot sem mislil. Kako pa je James?”

“Ne vem. Danes ga nisem še nič videla.”

“Nista prenočila v isti hišici?”

“Ne, prespala sem pri Ianthe.”

“Rabila si čas zase. To popolnoma razumem. Pa James ve, za koga si se odločila?”

“Ne. Nihče ne ve. In mislim, da tudi nihče ne bo vedel do tik pred odhodom.”

Hisao pogleda na uro.

“Samantha, žal te moram zapustiti. Mudi se mi v drug svet in na mojo žalost nimam časa, da bi te videl oditi.”

“Je že v redu. Mislim, da to ni zadnjič, ko se vidiva.”

“Upajmo. V življenju ti želim veliko sreče.”

“Hvala. Tudi jaz ti želim čim srečnejše življenje. Zbogom, Hisao.”

“Zbogom, Samantha.”

Gledam za možem, ki se spremeni v prah in ga veter ponese v nebo. Pogrešala ga bom. Vse tu bom pogrešala. Najbolj pa Partho. Toliko, kot mi je on pomagal, mi ni pomagal nihče. Žal se moram posloviti tudi od moje prečudovite tete Ophelie.

Vstopim v dvorano. Najprej k meni pristopi Ophelia. Z nasmehom me objame.

“Samantha, upam, da to ni tvoj zadnji obisk.”

“Seveda ni.”

“Toliko stvari mi moraš še povedati in upam, da boš s sabo pripeljala celo družino. Rada bi spoznala tudi Jackie. Ljudje, ki jih poznam, pravijo, da je prav prijetna.”

“No, lahko ti zagotovim, da ne lažejo.”

Še enkrat jo objamem.

“Hvala za vse, teta.”

“Ni za kaj, Sam. Lepo se imej.”

“Hvala, enako.”

Nasmehnem se ji, se obrnem stran in stopim proti očetu.

“Očka.”

“Kaj je, Sam?”

“Nič. Danes se moram odločiti.”

“Vedi, da karkoli izbereš, bom jaz srečen. Želim si, da si zapomniš, da me tvoja mama in Jackie še vedno lahko obiščeta.”

“Vem.”

“Če si bova zdaj rekla adijo, ti želim še dolgo let lepega življenja.”

“Hvala očka.”

Objameva se in zdaj moje srce začne hitreje biti.

Počasi stopim k Jamesu. Ko pristopim k njemu, ta globoko vdihne in izdihne. Svoje roke položim v njegove.

“Rad te imam, Sam.”

“Tudi jaz imam tebe rada.”

“Čeprav upam, da to ni slovo, ti bom za vsak slučaj rekel zbogom.”

“James, vedi, da sem te vedno imela rada. Hotela sem ti povedati že dolgo časa in čeprav je prišlo ven s silo, sem vesela, da si izvedel.”

“Tudi jaz. Adijo, Sam.”

Najprej me prime za roko, si jo čisto počasi ponese k svojim ustnicam in jo poljubi. Z modrimi očmi obupano opazuje moj obraz, kot da bi pričakoval, da bom izbrala očeta. Roko položi na moje lice in s prsti nežno zdrsne po njem. Dotik je mehak, oklevajoč in previden. Nežno se nasmehne in me nalahno poljubi. Poljub je kot nežen vzdih. Zdaj me objame še z drugo roko. S konicami prstov se nežno dotaknem njegovih rok. Tople so in njegova koža je gladka. Nežno me potegne bližje in trdno se ga oklenem. Zdaj me dvigne in nekaj časa lebdim v zraku. Zaveda se, da se lahko najini življenji danes ločita. Postavi me na tla se mi žalostno nasmehne in me spusti.

Do mene stopi Ophelia. Njen pogled je zaskrbljen in zdi se mi, kot da se ji smilim. Počasi pristopi do mene in me prime za roko.

“Samantha, čas je.”

Odvede me pred ogledalo, skozi katerega moram stopiti, da se vrnem domov. V dvorani je čista tišina. Prisotni so samo naši najboljši prijatelji. Na mojo levo se postavi James in na mojo desno se postavi moj oče. Oba moža, ki stojita ob moji strani, si želim obdržati v svojem življenju. Odločitev bo težka in vem, da bom rabila kar nekaj minut, preden bom lahko stopila skozi tisto ogledalo.

“Sam, ko boš pripravljena, moraš enega od njiju prijeti za roko in stopiti skozi ogledalo.”

“Vem.”

Čas se ustavi. Zdaj ni več poti nazaj. Zdaj stojim tu. Opraviti moram tretjo nalogo in to pomeni, da moram enemu od njiju preprečiti pot nazaj na Zemljo. Odločitev je moja in v vsakem primeru bom veliko ljudem spremenila življenja. Ne vem, zakaj, a v glavi se mi vrtijo vsi lepi trenutki, ki sem jih preživela tukaj. Z Jamesom in z očetom. Spomnim se, ko me je James učil borilnih veščin. Videla sem, kako srečen je bil takrat. Oče me je obiskal v sanjah. Povedal mi je, da sem nevidna bojevnica in da sem nekaj posebnega. Jamesa sem tu še veliko bolje spoznala. Očeta bom imela še priložnost spoznati. Danes sta oba zelo napeta, saj jaz odločam o njuni prihodnosti. Tu sem spoznala tako veliko izjemnih bitij. Ugotovila sem, da ne smeš nikogar soditi po izgledu, da ne smeš izgubiti upanja in da moraš včasih gledati na svojo srečo. Spoznala sem, da se imam še veliko za naučiti.

Stojim pred največjo odločitvijo v svojem življenju do zdaj. Odločiti se moram, kakšna bo moja prihodnost. Koga bom vzela z sabo nazaj? Očeta, ki je bil cilj vseh teh nalog in vsega mojega trpljenja, ali Jamesa, človeka, ki mi je vedno stal ob strani? Za roko lahko primem samo enega in s tistim, za katerega se odločim, odidem nazaj domov. Odidem k svoji mami, Jackie, Liamu, Connie in predvsem k svojemu staremu življenju, le da bo malo spremenjeno.

Tresem se. Ne vem, katero roko naj iztegnem. Komu naj dam priložnost, da spet vidi svojo družino? Komu naj vzamem del družine? Kdo bo odšel z mano?

Prepričana sem. Odločitev je sprejeta. Roko iztegnem. S svojimi prsti najdem njegove. Primem ga za roko in ga hitro potegnem za sabo skozi ogledalo. Prepričana sem, da sem sprejela pravo odločitev. Vem, da sem se pravilno odločila. Veter naju odnese in izgubiva se v vrtincu barv. Nikoli se še nisem počutila tako, kot se počutim zdaj. Hkrati sem popolnoma prepričana v svojo odločitev, a se vseeno sprašujem, kaj bi bilo, če bi se odločila drugače.

Sedim ob oknu v svoji sobi. Gledam deževno nebo. Na moji stari pisalni mizi pred mano je odprta moja najljubša knjiga. Sedim pred njo in jo samo gledam. Preprosto je eden tistih dni, ko se o vsaki stvari sprašuješ. Zanimiva platnica, odličen naslov in predvsem izjemna vsebina. Zdaj ne skušam ugotoviti, zakaj mi je ta knjiga v resnici všeč. Napisala sem jo sama. Tej knjigi se reče dnevnik. Govori o vseh trenutkih, ki so se mi pripetili zadnje leto. Vse vesele stvari in vse žalostne.

Vsa spoznanja, vsa potovanja, vse napake in vsi dosežki. Knjiga je za ljudi fantastična, a zame predstavlja mojo resničnost. Ta knjiga do potankosti opisuje ne samo moje življenje, pač pa tudi mene samo.

Sedim ob oknu in gledam ven. Knjigi pišem zaključek. Mogoče nepričakovan, a tako pravilen. Zame pa žal to ni konec. To predstavlja moj začetek. Začetek mojega novega življenja. Res je, da se je spremenilo. Ne vem še, ali na bolje ali na slabše, ampak živela bom vsako sekundo tako, kot da je zadnja.

Slišim trkanje. Mami odpre vrata.

“Nekdo te čaka zunaj.”

Točno vem, kdo me čaka zunaj. V dnevnik napišem še zadnji stavek.

Podpišem se v dnevnik in ga zaprem. Vstanem in pogledam skozi okno. Maha mi. Pohitim po stopnicah navzdol in se obujem. Danes greva v park. Vedno sedeva na klop in se pogovarjava o preteklosti. Poslovim se od mami in Jackie. Odprem vrata in pred njimi zagledam človeka, ki sem ga izbrala.

Partha mi je na samotnemu otoku dal precej dober nasvet. Tistega z opicami in pticami. Na začetku ga nisem razumela, a zdaj mi je popolnoma jasen. Včasih moramo biti malce sebični, če si želimo zagotoviti svojo srečo. Zagotovila sem si svojo srečo. Domov sem pripeljala Jamesa. Res je, da je bil cilj moje naloge moj oče, a moj oče je moja preteklost, jaz pa moram misliti predvsem na svojo prihodnost. Upam, da mojo prihodnost predstavlja James. Vesela sem, da sem ga pripeljala nazaj.

Nasmehnem se mu. Ponudi mi roko in skupaj se odpraviva proti parku. Rada hodiva v park. Spominja naju na najino potovanje in naju opominja, da živiva na prijaznejšem svetu. Spominja naju na vse grozote, ki sva jih preživela v Arcanumu. Spominja naju na dogodke in ljudi, s katerimi žal ne bova mogla preživljati najinih življenj. Ianthe, Tatius, Ing, Eligius, Ophelia, Hisao, Partha. To so bitja, ki sva jih morala pustiti za seboj.

Zadnji stavek, ki sem ga napisala v dnevnik je posvečen njim.

Nikoli vas ne bom pozabila.

 

Moja knjiga se konča s pesmijo.

 

Resnica včasih te prestraši,

spopadi se s svojimi strahovi.

Nit pripada tebi,

zaupaj samo sebi,

življenje vzemi v svoje roke.

 

Včasih v tvojega življenja šal,

vpletla se bo nit, ki se je boš bal.

Zapomni si,

zunanjost ni

povezana z nameni te niti.

 

Odločitve bodo zahtevne,

nagrade včasih zelo revne,

a zapomni si,

zaupaj si,

to pomagalo ti bo.

 

Uživaj življenje vsak dan,

ceni vsak trenutek, ki ti je dan.

Bodi srečen,

spomin bo večen

zapisal se v dnevnik tvojega življenja.