Glasovalna številka: PR156

Lana Kunčič

ANJINA ŽIVLJENJSKA ZGODBA

OŠ Mladika Ptuj

 

Zdravo, sem Anja in povedala vam bom svojo življenjsko zgodbo. No, do  trinajstega rojstnega dne je potekalo moje življenje ustaljeno in dokaj umirjeno. Potem pa…

Ko sem se nekega dne sprehajala z mojo najboljšo prijateljico po šolskem hodniku, se je zgodilo… Nenadoma me je pričelo zelo močno stiskati pri srcu. Zgrudila sem se v nezavest. Ko sem se zbudila, sem kmalu ugotovila, da sem v bolnišnici. Ob postelji sta stala starša, vsa objokana in zaskrbljena. Radovedno sem spraševala, zakaj sta žalostna in zakaj sem v bolnišnici. Izvedela sem grozno novico, da imam redko, nevarno in neozdravljivo bolezen, za katero ni zdravila. Tisti trenutek je bil zame nekaj najbolj strašnega in zdelo se mi je, da mi zmanjkuje zraka.

Čez kakšen mesec sem ponovno lahko odšla v šolo. Vse, z mojo boleznijo, je bilo še kar v redu nekje dve leti. Na moj šestnajsti rojstni dan pa se je samo še poslabšalo. Ponovno sem morala v bolnico. V sobi, v katero sem bila sprejeta, je ležal najlepši fant, kar koli sem jih videla. Imel je svetle lase kot sončni žarki in oči modre kot nebo. Kar nisem in nisem mogla nehati buljiti vanj. In mislim, da je bila to ljubezen na prvi pogled. Pogledal me je, se nasmehnil in se mi predstavil. Ime mu je bilo Peter. Povedal mi je, da ima raka in da je zaradi tega moral pustiti šolo. Seveda sem jo tudi jaz morala pustiti zaradi svoje bolezni.

Po nekaj mesecih najinega druženja v bolnici sva postala najboljša prijatelja. Ko sva odhajala domov, me je sramežljivo vprašal, če bi šla z njim na piknik. Moje oči so se kar zaiskrile…in vsa srečna sem pritrdila.

Na dan piknika sem si oblekla kratke hlače, belo majico, obula svetlo modre teniske in svoje dolge rjave lase spela v sijoči čop. Tako vesela sem bila, ko je pohvalil moj izgled. Piknik je bil na travniku, kjer so se otroci lovili in skrivali. Takrat je bil zame to najlepši kraj na svetu. Pogovarjala sva se o vsem mogočem. Povedal mi je, da je včasih igral nogomet. Žal pa je čas hitro minil in piknika je bilo konec. Peter me je še pospremil do doma in kar težko sva se razšla.

Odšla sem v svojo sobo, kjer sem s polnim trebuhom metuljčkov bila nekje daleč, daleč...

Spet sva se kmalu srečala, v trgovini. Povabil me je, če bi šla z njim na poletni ples. Seveda sem bila takoj za. A kaj, nastopil je problem, ko sem ugotovila, da nimam nobene primerne obleke. Vendar sem imela srečo, saj je moja mama modna oblikovalka, ki mi je lahko svetovala. Odpravili sva se v trgovino, da kupiva obleko. Bili sva v vseh mogočih trgovinah, vendar nikjer nisva našli prave obleke zame. Končno sva odkrili  trgovino za najstnice, kjer sva našli čudovito, kratko, rožnato obleko. Tudi mami se je ta obleka zdela ravno pravšnja zame, zato mi jo je kupila. Zraven sva izbrali še zelene čevlje z visoko peto, ki so se ujemali z zelenim vzorcem in naramnicami na moji obleki. Mama je predlagala, da obiščeva tudi frizerja.

Končno je napočil dan plesa, ki sem se ga tako zelo veselila in seveda Petra, ki sem ga že zelo težko pričakovala.

Pozvonilo je in pred vrati je stal Peter. Oblečen je bil v črn smoking, njegovi svetli lasje pa so še posebej izstopali, ko je z roko šel skozi njih. Ko me je zagledal, ni mogel skriti presenečenja in navdušenja nad menoj. Bila sem mu zelo všeč. Stopila sem do njega in ga objela. Na maminem obrazu pa sem zagledala solze, ki so govorile o sreči.

V plesni dvorani je bilo veliko veselih, razposajenih najstnikov. Kmalu sem začutila Petrovo roko, in odpeljal me je na plesišče. Prijazno in toplo me je stisnil k sebi, slišala sem še zvoke moje najljubše pesmi in začutila sem, da sem varna, potem sem sanjala, lebdela… Plesala sva in plesala. Želela sem si, da tega trenutka ne bi bilo nikoli konec.

Ko sem kasneje ležala v svoji postelji, sem bila najsrečnejši človek na svetu, zaspala sem z mislijo na Petra. Čez noč pa so se pričele dogajati tiste strašne stvari…

Začelo me je stiskati pri srcu in mi zmanjkovati kisika, potem slabost, bruhanje in morala sem v bolnišnico. Okoli sebe sem videla same zaskrbljene in žalostne obraze, ter izvedela, da se je moje zdravstveno stanje zelo poslabšalo. Povedali so mi, da se moje življenje izteka. Jokala sem in jokala, prav tako tudi moja starša. Takrat sem spoznala, da sem že doživela najlepše trenutke življenja in vesela sem bila, da sem imela starša, ki sta me imela neizmerno rada in sta me oboževala. Vesela in hvaležna sem postala, ko sem se spomnila na Petra.

Izmučena in utrujena sem prosila starša, če jima lahko zaupam svojo željo, željo, da še enkrat, zadnjič vidim Petra. To sta razumela in ga takoj poklicala. Peter je, kot bi trenil, prišel v bolnico. Ni mogel skriti zaskrbljenosti in žalosti. Stisnil se je k meni. Tam v njegovem naročju sem se spet počutila varno, zelo prijetno, strah pa je izginil. Ne, ni me bilo več strah, ne bolečine in ne smrti. Bila sem tukaj, srečna v Petrovem objemu.

Z zadnjimi močmi, s slabotnim glasom, sem šepnila Petru na uho: «Ti boš moja prva in zadnja velika ljubezen!« Po tem sem se še bolj prižela v njegov objem, zatisnila oči in zaspala, zaspala za vedno.