Glasovalna številka: PR157

Urban Fras Plavec

MAČEK V VELEBLAGOVNICI

OŠ Ljudski vrt Ptuj

 

V soboto popoldan, ko sem prišel z igrišča, me je na pragu pričakal moj črni muc Marko. Kar zapletal se mi je med noge in mi sporočal, da je osamljen in lačen. Je zelo prijazen in igriv muc, zna pa tudi kaj uničiti, če mu ne posvečamo dovolj pozornosti. Uvidel sem, da me potrebuje.

Pomislil sem, da mu moram pripraviti obrok. Nasipal sem mu briketov in dodal nekaj vitaminov za mačke. Moj muc se zelo rad igra z nami doma, ker pa včasih nimamo zanj dovolj časa, si trenutke za igro izbere sam. Tudi polulal se je že na preprogo, popraskal sedežno garnituro, raztrgal zavese in mami uničil njen najljubši svileni šal.

Bila sva sama, saj sta starša odšla po nakupih. Z mucem sva ostala doma, saj mi starša zaupata in kdaj pa kdaj gresta sama v mesto. Meni naročita, kaj moram medtem opraviti. Tako sta mi naročila, da moram odnesti smeti v zabojnik in posesati tla. Za tem sem se lahko igral z bratrancem, ki je prišel na obisk. Ker sva se igrala miselne igre, sva bila tako zamišljena v igro, da sva na odprta vhodna vrata kar pozabila. Ko sem nesel smeti v lopo ob hiši, je Marko izkoristil trenutek in se podal dogodivščinam na proti. Večinoma se zadržuje v hiši, a ko smo vsi doma, ga izpustimo na prosto, saj se bojimo, da ne bi končal pod kolesi prehitrih avtomobilov. Ves zaskrbljen sem ga klical in klical, a nič ni pomagalo. Oba z Gašperjem sva ga iskala.

Minila je ena ura po odhodu staršev, ko je zazvonil telefon. Poklicala me je mama in vprašala, če je Marko doma. Rekel sem ji, da ga trenutno ni, ker sem pustil odrta vrata in je najbrž šel na sprehod. Mama je zelo besno povedala, da je imel Marko dolgi sprehod, ker sta ga z atijem srečala v Qulandiji, na oddelku z mačjo hrano in ker ima Marko rumeno ovratnico, sta ga takoj prepoznala.

Najhuje je bilo, ker je Marko naredil ogromno škodo v trgovini za male živali. S kremplji je odprl vse vrečke in škatle s hrano, pojedel tri ribice iz akvarija in uničil kar nekaj igrač za živali. Nastala je ogromna škoda. Starša je bilo sram, saj so se kupci posmehovali početju našega muca, nekateri pa obsojali lastnika, češ, da mu doma ne damo dovolj hrane. Prišla je poslovodkinja in se s starši zmenila za povračilo škode. Ati je poplačal del škode, pomagal je nekaj mesecev v trgovini čistiti, del denarja pa sem moral prihraniti in povrniti tudi jaz, ker sem bil glavni krivec, da nam je muc pobegnil, saj nisem dobro poskrbel zanj. Muca sta pripeljala starša domov in sledil je družinski razgovor.

Bil sem vesel, da so se vsi srečno vrnili, hkrati pa zelo žalosten, saj sem moral dati vso žepnino za trenutek nepazljivosti. Sklenil sem, da bom drugič bolj pazljiv z vrati in da bom mojemu Marku posvečal več pozornosti. Tako mi bo ostala žepnina in ne bo jeze ter žalosti pri hiši.

Tako sem spoznal, da igra z bratrancem, delo doma, skrb za živali ne sodijo skupaj, vse naenkrat. Delo si je potrebno razporediti in se posvečati naenkrat le tistemu, kar te veseli, še zlasti, če je v »igri« muc, ki potrebuje sprehod.

V bodoče bom bolj pazljiv, saj bom odrastel, moj muc pa bo starejši in počasnejši za pobeg.