Glasovalna številka: PR158

Sara Planinšek

ELENINO ŽIVLJENJE

OŠ Borisa Kidriča Kidričevo

 

Včasih se je potrebno vprašati, če želimo karkoli izvedeti, in včasih je treba počakati, če želimo karkoli videti. To je vodilo mojega življenja.

Saj res … Sem Elena Greywood. Končala sem osnovno šolo, živim z očkom in tri leta starejšo sestro Emillo. Pred kratkim nas je zapustila mama. Pravzaprav ne vem, zakaj je odšla, vem le to, da sta se z očkom večkrat sprla. Moja sestra še vedno ne more dojeti, da ni ob njej več mame, ki ji je prav vse dovolila, nanjo je bila močno navezana.  Jaz sem bila vedno bolj očetova. Mogoče sem se zato hitreje privadila življenju brez mame. V bistvu se mi pa ne dogaja nič zanimivega. Živim življenje tipične najstnice, ki si želi vse, a ne dobi ničesar, no, skoraj ničesar. V prostem času ponavadi tekam s sestro ali se vozim po zapuščenem travniku in gozdu za hišo z očetovim starim motorjem, ki mu ga je podaril sosed.

“Elena, večerja je na mizi!“ Očkov glas me je že premamil, saj je odličen kuhar. To mu gre bolje od rok kot je šlo mami. Zadnje čase veliko primerjam mamo z očetom, pa sama ne vem zakaj,  ampak bolj sem zagreta za očka. Skočila sem s postelje, odložila prebrano knjigo na poličko in se rahlo pretegnila. Stopila sem iz sobe ter stekla po stopnicah do kuhinje.

Za mizo je že sedela Emilla, moja sestra. Očka je še pripravljal solato, tisto dobro, s paradižnikom in kumaricami. Sedla sem in si takoj postregla, Emilla pa se mi je smehljala. »Kaj je?« sem jo vprašala. Obrnila je glavo proti očku, ki ji je pokimal. »Sprejeli so te!« je vzkliknila sestra. »Kaj? Sprejeta sem? Je to res? Očka, reci, ali je to res?« Očka je sedel k mizi, me prijel za roko in odgovoril: »Res, res, sprejeta si. Torej? Si vesela?« Oh, kako me lahko vpraša, če sem vesela?! V tem trenutku ne morem verjeti, da govorita resnico. »Raje ne sprašuj …« sem se nasmehnila. Pred enim tednom sem oddala prijavnico in bila na avdiciji za gledališki klub. Sprejmejo le najboljše igralce, tiste, ki bodo v prihodnosti mogoče postali poklicni igralci. Za gimnazijo pa sem odgovor dobila že prejšnji teden. »Oh, saj ne morem verjeti! Bi si lahko želela še več? Vesela sem. Najsrečnejši človek sem na svetu,« sem dejala in svojega veselja nisem mogla prikriti, saj sem si to želela že dolgo. Ta večerja je bila moja najljubša, novica je bila prekrasna, pa še testenine so bile na mizi, ki so moja priljubljena jed.

Kasneje sem se šla umit ter pripravit za spanje. Spat še nisem šla, saj so bile počitnice šele na polovici. V postelji sem se udobno namestila, vklopila računalnik in pogledala na splet. Pisale so mi prijateljice. Nimam prav veliko prijateljev, tiste, ki pa imam, so moji pravi prijatelji, kateri me zares cenijo in spoštujejo. Tudi fanta nimam. Fantje niso ravno zame ali bolje rečeno, jaz nisem za njih. Prebiram elektronsko pošto, kar naenkrat zaslišim jok sestre v sosednji sobi. Stekla sem k njej, očka je še bil v kuhinji. »Emilla, kaj je narobe?« Sedla sem zraven nje na posteljo. »Mamo pogrešam, potrebujem jo! Kako bom živela brez mame?« In spet smo tukaj, vsak dan skoraj ista zgodba, ona potrebuje mamo. »Prosim Emilla, nehaj! Sedaj je očka tudi najina mama. Vse naredi za naju, vse naredi bolje od mame, veliko časa nama nameni, le priznaj!« Nimam besed, kako naj Emillo prepričam, da je očka boljši. Tudi sama tega prej nisem opazila, a kmalu sem se začela zavedati resnice.  »Saj imaš prav, ampak očku ne morem vsega povedati, pa vedno hoče imeti prav on!« Emilla je še kar jokala. »Prosim Emilla, vse bo v redu, saj bova šli tudi k mami …« Slišala sem, da očka prihaja po  stopnicah, zato sem se umaknila v svojo sobo.

Jutri grem v gledališki klub. Še vedno ne morem verjeti, obenem pa me skrbi za Emillo. Ne vem, kaj jo teži. Mogoče pa res tako pogreša mamo. V roke sem vzela novo knjigo. Prvih nekaj strani me je že pritegnilo, zanimivo branje, ampak pozneje ni bilo tako, zato sem knjigo odložila in poskusila zaspati. Ves čas mi je v misli prihajala Emilla. Včasih se mi je zdelo, da še vedno joče, ampak bili so le prisluhi. Kmalu sem zaspala.

Ob devetih me je zbudilo sonce. Očka sem videla na vrtu. Tudi on ima dopust in lepo je, da je lahko z nama. Stekla sem po stopnicah do kuhinje. Emilla je sedela za mizo in pila kakav. »Dobro jutro!« sem jo pozdravila, čeprav ni bilo kaj prida dobro, ker je ponoči deževalo. »Oh, hej!« je odzdravila ter si pogladila lase. Tudi jaz sem si pripravila kakav ter sedla zraven sestre.  »Zakaj si že pokonci?« sem jo vprašala. Pogledala me je ter se nasmehnila. »Ura je že devet ...« je rekla. Ponavadi spi dlje, nekaj je narobe. Oh, upam, da ni karkoli z mamo. Skupaj sva pojedli zajtrk ter se pogovarjali o novi kolekciji oblačil, ki je prispela v najino najljubšo trgovino. Kmalu se nama je pridružil očka in ti pogovori bi lahko trajali v neskončnost.

Oblekla sem se, hočem reči, pripravila sem se za odhod v gledališki klub. Slišala sem, da je očka že vklopil avtomobil v garaži, zato sem stekla po stopnicah navzdol, se obula in si ogrnila jopo, saj je bilo po nočnem dežju zunaj kar sveže. Stopila sem ven, zaklenila vhodna vrata, Emilla pa je odšla k prijatelju Kianu, s katerim se pogosto družita. Sedla sem v avto, ključe od vhodnih vrat pa izročila očku. »Torej, si pripravljena? Lahko odpeljem?« me vpraša in na njegovem obrazu vidim zadovoljstvo, ker mi uspeva, da bom lahko počela to, kar si že dolgo močno želim. »Pripravljena, bolj kot kadarkoli!« sem dejala ter ga pobožala po rami. Vozila sva se kakšnih dvajset minut do mesta, kjer deluje gledališki klub. Ko je očka ustavil, se me je začel lotevati strah in začela sem se spraševati, ali sem res pripravljena. Stopila sem iz avta, očka je odprl okno in zaklical: »Vso srečo, mala, kmalu se vidiva!«

Pred mano je stala visoka stavba. Vstopila sem in takoj opazila velike slike znanih slikarjev. Prostor je bil obsijan s soncem, topel, prijazen, barvit, v njem so bile vse barve mavrice. »Pozdravljena! Si prišla v gledališki klub?« me je ogovorila gospa, ki je prihajala nasproti. »Dober dan! Ja, tja sem namenjena …« sem dejala. Gospa mi je podala roko, se predstavila in nakazala, naj ji sledim. Odšla sem za njo po stopnicah navzdol. Prikazal se je velik prostor, kjer se je od daleč svetlikal oder. Pospremila me je do prostora, kjer je že sedelo več deklet in fantov. Sedla sem zraven punce, ki me je milo gledala. »Hej, nova to leto?« me je vprašala, jaz pa sem samo pokimala, saj je gospa že začela govoriti.

»Dragi učenci, bodoči igralci, lep pozdrav! Sem gospa Jenner in vodim gledališki klub. Sem povabimo le najbolj talentirane učence. Z nekaterimi se že dobro poznamo, med nami pa so tudi štirje novinci. Predlagam, da se vsi še enkrat predstavite, potem bomo pa začeli z delom.«  Spogledali smo se, gospa Jenner se je lepo nasmihala in predlagala, kdo naj začne s predstavitvijo.

Začelo je dekle, ki me je malo prej nagovorilo. Stopila je korak naprej. »Moje ime je Veronica, kličejo me V. Živim s starši. Mama je iz Palestine, očka iz Anglije, spoznala sta se na službenem potovanju. S starimi starši se ne pogovarjamo, saj imajo predsodek o moji mami zaradi druge vere. Meni je vseeno, čeprav imam zaradi tega težko življenje. Verjetno se sprašujete, zakaj sem tukaj. Igranje me veseli, na odru sem sproščena, oder je moje življenje, življenje pa pravijo, da je le igra.« Dobila sem kurjo polt. Njene besede so me ganile. V tistem trenutku se mi je “V“ prikupila. Čisto sem pozabila, da sem na vrsti jaz. »Naprej, prosim! Elena, predstavi se bodočim soigralcem,«  me je opomnila gospa Jenner. Postalo me je malce strah, vstala sem, noge so se mi rahlo šibile.

»Sem Elena Greywood. Živim z očetom in starejšo sestro. Oče in mama sta se ločila, še sama ne vem zakaj. Govorita, da bom izvedela, ko odrastem. Oče je osem let živel v New Yorku, kjer imam tudi stare starše, tisti po mamini strani so pa skoraj naši sosedje. Biti igralka so moje sanje in upam, da se mi uresničijo.« Hitro sem sedla nazaj na stol. Mislim, da sem malce zardela, saj so vsi strmeli vame.

Predstavili so se še ostali udeleženci, vsak s svojo zgodbo. Pozorno sem jih poslušala. Potem se je spet oglasila gospa Jenner. »Čestitam vsem udeležencem našega gledališkega kluba. Vem, da že nestrpno čakate, da začnemo z delom, saj je vsem skupna želja postati igralka oz. igralec. Predstava, ki jo bomo uprizorili, ima naslov Življenje na dan božiča. Napisal jo je moj sin, ki bo tudi režiser te igre.«  Gospa Jenner je dobila solzne oči. Dve dekleti, ki sta v klubu že tri leta, sta stopili do nje. Nekaj so šepetale, nato pa se je ena od deklet obrnila k nam in spregovorila: »Veste, sin gospe Jenner je zelo bolan, njegovo gibanje je omejeno in stanje lahko kaj hitro postane kritično.»

Gospa Jenner je bila spet umirjena in nam na kratko povedala vsebino gledališke igre. »Sedaj pa poglejmo vloge. Razdelila sem jih po svojih občutkih, glede na opažanja ob vaših nastopih. Upam, da vam bodo vloge ugajale, da se boste vanje čim bolj vživeli in jih najbolje odigrali. Ker je vas več kot oseb, ki nastopajo v igri, se bosta na nekatere iste vloge pripravljala dva igralca. Tako nas ne more presenetiti odsotnost katerega izmed vas zaradi bolezni ali iz drugega razloga. Imeli bomo več nastopov in ponovitev naše igre in igralci se boste tako lahko menjavali. Prvo uprizoritev načrtujem ob božičnih praznikih. Med počitnicami bo naš urnik zelo obremenjen z vajami, z začetkom novega šolskega leta, ko bodo vaše obveznosti v šoli na prvem mestu in bo vaje težje usklajevati, pa se bomo dobivali le dvakrat tedensko.«

 Gospa Jenner je odprla veliko mapo. Glavni osebi v igri sta Jack in njegova sestra Jane. »Veronica, ti boš Jane, Leonardo Leo pa Jack!« Zaploskali smo. »Elena, ti si mati od Jane!« Tudi meni so zaploskali. Bila sem srečna, vesela. Veronica se je nasmehnila in mi stisnila dlan. Sledila je še razdelitev drugih vlog. Dobili smo tekst in sledilo je prvo branje. »Najdražji moji, za danes je to dovolj. Doma boste brali in vadili svoj tekst, vidimo se spet jutri,« je dejala gospa Jenner, si oblekla jopo, stopila k vratom, se poslovila in nam pomahala v slovo. Poslovili smo se tudi mi. Odhitela sem iz stavbe. Očka me je že čakal. Sedla sem v avto, tudi gospo Jenner sem videla odpeljati. »Torej? Kako je bilo?« je zanimalo očka. Pogledala sem ga in odvrnila: »Svetovno. Bilo je super, dobila sem vlogo matere …« Očka je pokimal ter gledal na cesto. Avtomobili so hiteli mimo z vso hitrostjo, slišal se je hrup in videl sivkast dim. »Pa gospa, vaša voditeljica?« je vprašal očka. »Kaj je z njo?« sem ga pogledala. »Kako se ti zdi? Je v redu, je prijazna, je stroga?« je spraševal. »Oh, super je. Njen sin je napisal našo igro in bo tudi režiser. Nismo ga še spoznali.« Z očkom sva bila že doma. Stopila sva iz avta. »Kakšen pa je naslov vaše predstave?« je zanimalo očka. »Majhna skrivnost,« sem dejala ter stekla v hišo. Mislila sem, da me bo sestra čakala in povprašala, katero vlogo imam, ampak ni je bilo. »Kje je Emilla?« sem vprašala očka, ki je prišel za mano. »Pri  Billu. Izrazila je željo, da ga obišče, ker se mora z njim pogovoriti.« Pa saj to je njen bivši. Vsaj zdi se mi.

Stekla sem v sobo ter vzela telefon. Zavrtela sem mamino številko. Nekaj časa je zvonilo. “Halo?“ Mamičin glas je bil videti izmučen. “Mami, tukaj Elena. Veš, danes sem bila prvič v gledališkem klubu. Dobila sem vlogo matere,“ sem povedala mami. “Aha, torej lepo.“ Mislila sem, da mi bo rekla kaj drugega, a mogoče je to zadostovalo. “Mami, Emilla te pogreša!“ Nekaj časa je bilo vse tiho. “Saj se kmalu vidimo. Papa!“ In že je prekinila. Sedla sem na posteljo ter v roke vzela svoj tekst: »Oh, Jane, kakor …« Nekdo je potrkal na moja vrata. Bila je Emilla. »Kaj je rekla mama?« Očitno je slišala moj pogovor. »Da te ime zelo rada in …« Emilla mi je z dlanjo prekrila usta. »Kaj je rekla, Elena? Povej mi po pravici.« Sestra me je strogo gledala, moram ji povedati. »Prekinila je,« sem dejala ter objela sestro. Nisem vedela, kaj naj drugega naredim. Sestro imam zelo rada. »Elena, saj sem slišala, kaj si povedala mami, zdaj mi pa raje ti povej, kako je bilo.« Emilla je bila videti pomirjeno. »Tukaj imam tekst. Ali mi boš pomagala?« sem jo vprašala. Rekla ni nič, le pokimala je ter se mi nasmehnila in me objela. Vstala sem ter začela z vlogo mame. Moja hoja do vrat je bila elegantna. »Oh, Jane, kakor veter, ki nosi listje ...« Sestra me je prekinila: »Elena, niso vse mame take, zagledane same vase. Bodi naravna,bodi takšna mama, kot bi bila ti!« Zares sem poslušala sestro, naredila sem, kakor mi je rekla. Skupaj sva vadili, se smejali in se zabavali ob igranju vloge.

»Dekleti, kje za boga pa sta?« Bil je očka.  »Tukaj, v moji sobi, že igram svojo vlogo,« sem se oglasila. Očka je odprl vrata in zaklical: »Kosilo je pripravljeno! Pridita!« Po kosilu smo skupaj pospravili po hiši. Oče je popoldne moral še v mesto, zato je  Emilla predlagala očetu: »Ali lahko grem s tabo in me odložiš v Veliki kavarni?« »Pred nekaj urami si prišla od Billa. Zakaj pa zdaj v kavarno?« je očka nejevoljno pripomnil. »Vem, ampak Bill me je povabil na kavo. Piše novo knjigo in malo sem mu pomagala s svojim mnenjem in želi, da se še kaj pogovoriva ob kavici.« Očka je pogledal v zrak in se obrnil: »Prav, ampak domov boš morala priti sama.«

Ko sta očka in sestra odšla, sem v dnevnem prostoru listala revijo. Bilo je veliko zanimivega in med branjem sploh nisem opazila, da se je zunaj pripravljalo k nevihti. Začelo je grmeti, dež se je ulil, kot bi obrnili škaf. Postalo me je malce strah. Pogledala sem skozi okno in videla, da se je stojalo za perilo, ki je ostalo zunaj, prevrnilo zaradi močnega vetra. Oblekla sem dežni plašč, stekla ven, pobrala stojalo in ga skupaj s perilom odnesla pod kap. Bila sem vsa premočena. Tekla sem po vseh prostorih in zaprla okna. Grmelo je vse bolj, odšla sem v kopalnico, se umila ter se oblekla v oblačila za spanje. Bilo je malce hladno, zato sem se ovila v haljo. Bila sem čisto sama, moj edini prijatelj je bila knjiga. Vzela sem jo ter legla na posteljo. Začela sem brati in še sama ne vem, kdaj sem zaspala.

Zbudila sem se ob osmih. Zunaj je bilo muhasto vreme. Nekdo me je ponoči pokril, saj vem, da sem ležala na odeji, ko sem začela zvečer brati knjigo. Skočila sem pokonci in odšla do sestrine sobe. Vrata so bila priprta, pokukala sem. Ležala je v spodnjem perilu, iz torbe ji je gledala škatlica cigaret. Skoraj bi zakričala, ampak sem raje pogoltnila slino. Kaj za vraga počnejo cigarete v njeni torbi? Pustila sem jo spati, saj bi bila drugače tečna. Odšla sem do očkove spalnice. Trdno je spal, ampak tudi na veliko smrčal. Še dobro, da nimam sobe zraven njegove. Naša hiša mi je čisto v redu, razporeditev prostorov mi je všeč. Slišala sem, da se očka prebuja, zato sem pohitela pripraviti zajtrk. Kmalu se mi je pridružil  očka. Skupaj sva zajtrkovala. Naenkrat je nekdo pozvonil. Bila sem še v oblačilih za spanje, a vseeno sem stopila k vhodnim vratom.  »Dober dan!« je voščil poštar, star možakar, ki pozna celo našo vas. »Oh, prava je odprla. Tole je zate!« je nadaljeval in mi podal v roke modro kuverto. Še preden sem utegnila kaj reči, se je odpeljal. »Kdo je bil? Kaj imaš?« je vprašal očka. »Bil je poštar, ne vem, kaj je to,« sem odvrnila. Na kuverti je res pisalo: Elena Greywood. Poštar je imel prav, res je zame. Odprla sem jo. Prebrala sem na glas.

Draga Elena,

pošiljam ti urnik vaj gledališkega kluba.

Želim ti vse lepo!

                     Ga. Jenner

Zraven je bil priložen urnik. »Torej, kdaj bodo potekale vaje?« me je vprašal očka. »Vse dneve, razen petka in nedelje!« sem odgovorila. Očka se je prijel za glavo. »Potem pa je res pomembna tale skrivnostna predstava,« se je nasmehnil. Pokimala sem ter sedla zraven sestre, ki je med tem prišla v kuhinjo. »Kako si se imela včeraj?« sem jo vprašala. Videti je bila utrujena. »V redu, super, res super,« je rekla. Stekla sem v kopalnico, se umila in oblekla.

Danes je res videti, da je muhast dan, saj je sestra na take dneve vedno utrujena. Ali pa je za njeno počutje kriv včerajšnji večer. Odšla sem k njej v sobo. Bila je že preoblečena in torbe več ni bilo na tleh. »Kdaj si prišla domov?« sem jo vprašala in sedla zraven nje. Pogledala me je in rekla: »Ura je bila okrog polnoči, očka me je malce nahrulil. Nisi ničesar slišala? Bila sem tudi v tvoji sobi. Mislila sem, da bediš, ampak si spala. Pokrila sem te in pospravila knjigo, ki je ležala ob tebi.« Prijela me je za roko ter se nasmehnila. »Mi lahko nekaj poveš?« sem jo prosila. »Seveda, z besedo na dan!« je vzkliknila. »Zjutraj, ko sem te prišla pogledat, je iz tvoje torbe gledala škatlica cigaret. Kaj bi naj to pomenilo? Ali mogoče kadiš?« sem bila radovedna. Sestra se je začela smejati na ves glas. »Billovi so, deževalo je, spravil jih je v mojo torbo.« Oddahnila sem si, mislila sem, da so njeni. »Hej, ali veš, kje je bil včeraj očka?« je nadaljevala in se še zmeraj smejala. »Nimam pojma, vem le to, da me danes spet pelje na vaje!« Skočila sem pokonci, ura je že bila vendar nekaj čez deset.

Hitro sem se oblekla, saj je bilo zunaj malce hladno. Prijela sem svojo mapo s tekstom ter stekla navzdol po stopnicah. Bila sem vesela, da cigarete niso bile od Emille. »Očka, greva?« sem vprašala. »Seveda, saj so vaje čez 30 minut, kajne?« Pokimala sem in odšla sva v avto. »Kdaj končaš? Imaš vaje dve uri?« me je pogledal očka. »Ja, urnik pa sem ti pustila na mizi.« Očka je le prikimal ter naprej pazil na vožnjo. Ni bilo velike gneče v prometu, zato sva hitro prispela do cilja. »Tako, lepo se imej! Čakam te na istem mestu,« se je poslovil očka, jaz pa sem mu pomahala in odhitela.

V naši dvorani so bili že vsi zbrani. “V“ mi je pomahala. Sedla sem zraven nje. Ravno takrat je prišla gospa Jenner: »Pozdravljeni, danes imam za vas presenečenje. Z mano je moj sin, Fabian!« Ko sem slišala, kaj je rekla, sem za vsak slučaj še enkrat vprašala “V“, ali je to res. Gospa Jenner se je pred vrati obrnila, pod ramo prijela svojega sina in ga pripeljala med nas. Vsi smo vstali. »Zdravo, sem Fabian, vaši predstavi sem dal naslov. Delal bom z vami. Imam sicer nekaj zdravstvenih težav, za mišično distrofijo se zdravim že dobro leto. Zdravniki pravijo, da gre na boljše.« Vsi smo le pokimali, dve učenki sta ga prijeli, zato ga je gospa Jenner spustila. »No, Fabian, povej jim kaj več!« mu je rekla ter sedla zraven “V“ na drugo stran. »Saj, imam Beckerjevo mišično distrofijo. Ta oblika naj bi bila podobna Duchennovi distrofiji, s tem da je ta mnogo lažja. Zdravim se s pomočjo fizioterapije in z različnimi zdravili. Pa še to, zdravnik je rekel, da ne smem krčiti hrbtenice. Čeprav o tej bolezni ne vem nič, vem, da bo vse v redu.« Vsi smo vstali ter mu zaploskali. Gledala sem ga, kot da je to ljubezen na prvi pogled. Počakaj, kaj? Ne, pa saj to ne more biti ljubezen, prvič ga vidim. Tisti hip me je pogledal, obrnila sem se.

Gospa Jenner mu je pomagala, da je sedel na stol. »Tako, malo se bomo pogovorili o gledališki igri. Kot že veste, predstava govori o Jacku in Jane. Jack ima mišično motnjo, ampak se neizmerno zaljubi v Jane, ona pa ga prvič zavrne zaradi svoje mame. Kmalu ugotovi, da ji je za to, kaj misli o njem mama, vseeno, še bolj pa ji je vseeno za to, kako je Jack videti, saj ji je pomembno le to, da je dober in prijazen.« Vsi smo se spogledali ter začeli prikimavati, on pa je mirno in nepremično sedel in nadaljeval z vsebino igre. Potem smo začeli z vajo teksta. Čas je hitro minil.

Gospa Jenner je vstala in pogledala na uro ter rekla: »Tako, čas se je iztekel, končali bomo za danes.« Fabianu je nekaj zašepetala, on pa je pokimal. Hitro je odšla iz dvorane, tudi soigralci so se zapodili proti vratom, jaz pa sem ostala s Fabianom in gospo, ki je pripravljala rekvizite za sceno. Nekaj časa sem še strmela vanj. Nisem vedela, kaj naj rečem, kako bi začela pogovor. »Adijo, moram iti, se vidiva,« sem rekla in hotela steči proti izhodu.« Z ramo sem se zaletela v steber, da sem se kar zavrtela. Joj, kako me je bilo sram. Hotela sem oditi, ko je Fabian že poskušal vstati iz stola. »A si dobro?« me je vprašal in se še vedno dvigoval s stola. Stekla sem do njega, ga prijela za roko in mu pomagala. »Ja, nikoli bolje, ni bilo nič hudega, mala nerodnost,« sem se v zadregi nasmehnila. »Saj ne bi bilo treba, lahko sam,« je rekel.  Gledala sem ga v temne oči, ki so žarele, bil je malce večji od mene. »Vem, da lahko sam, samo malo pomagati sem hotela,« sem dejala. »Fabian, uredila sem, greva,« je dejala gospa Jenner, ki se je v trenutku pojavila ob nama. Nasmehnila se je. »Motim?« je vprašala.  Spustila sem Fabiana, obdržal se je ob stolu. »Pravkar odhajam, oče me gotovo že čaka. Na svidenje!« sem zajecljala in odhitela.

 »Oprosti, malo sem zamudil,« se je opravičeval očka, ko je ustavil. »Ah, saj je vseeno, tudi jaz sem pravkar pritekla, malo dlje je trajalo.« Vozila sva se, klepetala o igri in o vremenu, saj so se spet zbirali oblaki. Emilla je imela pripravljeno kosilo, po jedi sva hitro pospravili. »Očka, lahko grem danes z Billom na kavo ali pa on pride k meni?« je vprašala. Očka je le odkimal. »Nikamor ne smem zaradi včeraj … Ker sem pozno prišla … To ni pravično!« je kričala po hiši. »Iz tega se boš nekaj naučila, mlada dama!« To, da bi očka Emillo tako nahrulil, se je zgodilo prvič. Odšla je v svojo sobo. Hotela sem iti za njo, ampak preveč bi tvegala. Očka je sedel na dvosed. »Mi lahko poveš, kaj naj z vama?« je vprašal in me lepo pogledal. »Ne skrbi, z menoj ne bo problemov, upam. Emilla pa je še malo razvajena, vedno je moralo biti vse tako, kot si je želela,« sem odgovorila ter se nasmehnila. Tudi očka mi je vrnil nasmeh.

Popoldne sem preživela pred računalnikom. Slišala sem glasbo iz sestrine sobe. Pa taka glasba, to je zame neko zverinsko kričanje. Brskala sem po spletu. Beckerjeva mišična distrofija me zanima. O tem sem si veliko prebrala. Oh, Fabian pa res ne ve veliko o tem, saj je ta bolezen vendar neozdravljiva. Takrat se mi je zasmilil bolj kot kdorkoli. Še vedno sem čutila, kako sem ga prijela za roko in mu pomagala vstati. Naenkrat je zazvonil telefon. “Ja?“ sem se previdno oglasila. V ozadju je nekaj šumelo. “Tukaj Veronica.“ Ampak od kod pozna mojo številko?! “Hej. Kako kaj?“ Spet je bilo nekaj časa vse tiho. “Bi šla z mano na sladoled? Saj veš, lahko bi rekli kako o predstavi …“ Zdela se mi je prijetna, iskrena. “Seveda, kdaj pa?“ Upala sem, da mi bo očka dovolil. “Lahko zdaj? V slaščičarno ob reki?“ Moram očka prepričati, moram. “Ja, se vidiva. Čez eno uro?“ Nekdo je prišel k “V“, saj se je z nekom pogovarjala. “Prav.“ In že je prekinilo.

Stekla sem po stopnicah navzdol do očka. »Lahko grem v slaščičarno z Veronico? Poznam jo iz gledališkega kluba. Radi bi se pogovorili o predstavi,« sem prosila očka, ki je bil tiho, samo gledal me je, nato pa le spregovoril: »Prav, imam še opravke v mestu pa te odložim.« Hitro sem se šla preobleč. Slišala sem, da je očka šel to povedat sestri. Kričala je. Očka sem pričakala v avtu. »Kaj je rekla Emilla?« sem ga vprašala. »Pusti jo. Naj pride k pameti! Videti je bil razburjen. »Povej mi, Elena, kdo za vraga je ta Bill?« je hotel vedeti očka. Gledala sem skozi okno. »Kot brat ji je …«sem odgovorila. V resnici je bil Bill nekaj časa ulični deček. Ves čas se je davil s cigaretnim dimom, kokainom in z marihuano, ampak na srečo je kmalu prišel iz tega. To je bilo pred enim letom. Z Emillo sta bila nekaj časa skupaj, nato pa je ponovno zašel na kriva pota. Pustila ga je, sedaj se je spet odločil za spremembo, za normalno, solidno življenje, zato imam občutek, da mu bo sestra dala še eno možnost. »Prav, tukaj sva. Čez eno uro te poberem, prav?« Pokimala sem ter se zahvalila očku za prevoz.

Stopila sem v slaščičarno. “V“ nisem videla nikjer. Šla sem naprej po prostoru in jo zagledala. Sedela je v kotu in tiho strmela skozi okno. Oblečena je bila v zapackana oblačila, okrog pasu je imela ruto z nekim napisom. »Zdravo!« sem rekla ter sedla zraven nje. Kar zažarela je. »Hvala, da si se odzvala,« je dejala ter mi ponudila roko. »Ne skrbi, ni težko,« sem jo potolažila. Na mizi sta bili že dve kavi. Naredila sem požirek. »Poznaš Leonarda? V našem klubu je,« me je kar naenkrat vprašala. »Seveda, kaj je z njim?« me je zanimalo. “V“ je pogoltnila slino in dala roke na mizo. »Všeč mi je. Ampak on … On ...« Naenkrat je utihnila. Kako lepo, da ji je všeč. Leo je vendar super fant, pa še lep je povrh vsega. »Kaj?« sem hotela, da nadaljuje. »Njemu si všeč ti!« je odvrnila. Odložila sem skodelico na mizo, malce sem polila. »Kako to misliš? Pa saj me niti ne pozna!« sem se razburila. »Z Leonardom se poznava že nekaj let. Vsa leta mi je bil všeč in jaz njemu. Včeraj pa mi je povedal, da si mu všeč ti. Rekel je tudi, da ga nisi opazila. Vsak čas te bo ogovoril! Povej mi odkrito, kot pravi prijateljici, ali tudi ti čutiš kaj do njega?« Veronica je bila videti potrta in res nisem vedela, kaj naj naredim. »Ne bodi smešna, niti poznam ga ne!« Prijela sem jo za roke, začela je jokati. »Saj vem, ampak ti mi lahko pomagaš!« je hlipala. Prisedla sem bližje k njej. »Veš, da ti bom pomagala. Leonardu bom povedala, da med nama ne bo nič!« Objela me je. »Reci mu, da ga imam neizmerno rada,« mi je zašepetala. Pokimala sem in še nekaj časa sva se pogovarjali o Leonardu. Fabiana nisem hotela omeniti in ji povedati, da mi je pri srcu. Pogledala sem na uro in ugotovila, da čez pet minut pride očka. »Moram iti, lepo je bilo, hvala! Samo plačat grem,« sem rekla in vstala. »Oh, hvala tebi! In ne skrbi, sem že plačala.« Poslovili sva se. Čakala sem očka, Veronica je še vedno sedela. »Si pa točna!« je rekel očka, ko mi je ustavil. »Ja, saj sva se tako zmenila!«

Mislila sem na Leonarda, ali me je res gledal in opazoval. Saj ne more biti res. Veronico občudujem, res … Gledala sem skozi okno, vse se je tako hitro premikalo, zelo podobno življenju, na vsakem koraku zagledaš druge obraze, druge ljudi, druge navade.  Sedaj pa Leonardo, meni pa je noro všeč Fabian. Oh, kaj pa govorim!

Doma sva. Sestra je sedela za mizo v kuhinji ter jedla. »Kako je bilo na kavi?« je nesramno vprašala. »Veš kaj? Nehaj! Dovolj te imam, samo nase gledaš! Pojdi k Billu, pa mame ne pozabi poklicati!« sem odgovorila in šla v sobo. Slišala sem sestrin vzdihljaj, začela je jokati. Ko je očka stopil v hišo in videl Emillo, je zaklical: »Elena, takoj dol!« Hitro sem stekla po stopnicah do kuhinje. Emilla je jokala kot dež. »Kaj sta imeli? Kaj si ji rekla?« je očka strogo vprašal in pogled usmeril na sestro. »Kaj? Ko sem prišla, me je iz nesramnosti začela spraševati, kako je bilo na kavi. Povedala sem ji, naj neha gledati samo nase! Če bi šla ona na kavo, pa bi bilo vse v redu!« sem jezno odvrnila ter se obrnila nazaj proti stopnicam. »Nihče ti ni rekel, da lahko greš!« Očkov glas je bil vse bolj jezen in strog. »Še ima mogoče katera kaj za reči?« naju je vprašal. Še preden sem se hotela sestri opravičiti, je vstala. »Ja, ona ni moja sestra!« Ko sem zaslišala te besede, se mi je srce zlomilo in zdelo se mi je, kot da ti koščki plavajo in se izgubljajo v oceanu. »Hvala,« sem potrto dejala ter odšla v sobo. Te besede so me izmučile. V joku sem legla v posteljo. Nisem mogla ne brati ne gledati, želela sem le čim prej zaspati.

Zbudila sem se ob sedmi in šele takrat sem se uredila za spanje ter spet legla v posteljo.

»Lahko vstopim?« slišim očka. »Če misliš zagovarjati Emillo, potem ne,« sem odvrnila. »Ne bodi taka, jezna je bila,« je očka opravičeval in branil Emillo. »Kako lahko rečeš jezna? Bi ti naredil enako? Bi mi rekel, da nisem tvoja hči?« »Ne, tega ne bi rekel! Prav imaš! Ampak Emilla takšna je. Pove vse, kar si misli!« Joj, ne morem več poslušati ničesar o sestri, mislila sem o Emilli. »Prosim, rada bi bila sama. In kar je rekla, je bilo preveč, oprosti!« Očka je le pokimal ter odšel, mirno je za sabo zaprl vrata.

Današnji dan me je popolnoma izmučil. Od tistega z Leom Leonardom pa vse do zdaj, zadnja porcija je bilo ljubosumje moje sestre, ker pač smem iti na kavo. Ampak bilo je prvič, da sem šla kam sama, bilo je prvič, ko mi je nekdo popolnoma zaupal. Res pa, da je bilo prvič tudi to, da mi je sestra rekla … Preveč sem utrujena za take besede, enostavneje je bilo zaspati.

Pripravljena sem na nov dan. Danes so vaje že ob devetih, kar pomeni, da moram hiteti. Očka je že pripravil zajtrk, in sicer odlične vaflje z medom in s cimetom, čez sem si posula borovnice. Boljšega zajtrka si ne bi mogla želeti. Vzela sem svojo mapo s tekstom in sedla v avto. »Predolgo si spala!« se je pošalil očka, ko sva se vozila. »Bolje je spati, kot pa prenašati sestro,« sem izdahnila. Še vedno nisem pozabila, kaj je rekla. »Daj no, naj gre iz tebe ta jeza,« me je spodbujal očka. Vem, da naju ima obe rad, zato je zanj težje. »Tako, prav lepo se imej!« mi je zaželel očka, preden sem izstopila.

Ko sem prišla v prostor, kjer imamo vaje, sem takoj opazila, da nas ni veliko. Že od daleč sem zagledala “V“. »Hej! Kje so ostali?« sem jo potiho vprašala ter sedla zraven nje. »Danes smo v dveh skupinah. Druga skupina vadi zgoraj, tukaj smo novinci,« je dejala Veronica. Pokimala sem in na drugi strani zagledala Leonarda. Vame je strmel, kot da sem duh. Oh, prav je imela, “V“ je imela prav. Naenkrat je prišla gospa Jenner, njen glas se je slišal od daleč: »Dober dan!« Gospa Jenner je čudovita oseba, visoka in vedno prav lepo urejena. Pod roko je držala Fabiana. Vsi smo vstali. »Ste pripravljeni, da začnemo?« Vsi smo pokimali. Zraven so bila tri dekleta in dva starejša fanta. »Z nami bodo, pomagali nam bodo pri predstavi!« je povedala gospa. Fabiana je posedla na stol. Takoj, ko me je videl, se mi je nasmehnil. Tresel se je, opazilo se je na njegovi roki.

»Tako, vzemite svoje tekste, Jack in Jane pa pridita na oder!« je ukazala gospa Jenner. “V“ je vstala, Leo pa za njo. Sedaj bo nastopal z Veronico in bo se še bolj zaljubil vanjo. Prehitro sem rekla, spet je bil njegov pogled na meni.

»Tako, pa gremo skozi ta prizor. Ostali vadite svoje vloge, razdelite se po dva,« je dejala gospa Jenner in se že posvetila Jacku in Jane. Jaz sem ostala brez para. »Bova midva skupaj,« se je ponudil Fabian. Ko sem slišala njegov glas, sem v srcu začutila toplino. Joj, Elena, pa si res čisto zatreskana. Počasi sem odšla do njega ter sedla zraven. S tresočimi rokami je vzel moj tekst. »Dajva, jaz bom Jane,« je rekel ter se nasmehnil. Tudi glas se mu je tresel, pomislila sem na njegovo bolezen.  Ko bi le vedel, kako je hudo. Ponovila sva trikrat. Ves čas se mi je smehljal, vmes kaj popravil in mi svetoval. Ura je hitro minila.

»Prva dva prizora smo končali. Nadaljujmo,« je izjavila gospa Jenner. Ko se je z očmi sprehodila po vseh, je prišla tudi do naju s Fabianom, nato pogled spet preusmerila v Jacka in Jane, torej v Leonarda in Veronico.

»Elena, pridi!« je rekla, ostali so se spet zatopili v svoj tekst. Bilo me je malce strah, ampak vseeno sem ponosno stopila na oder. Fabian me je gledal in se nasmihal. »Ti si mama od Jane. Prosim, naredimo naslednji prizor.« Pomislila sem na to, kako sva vadili s sestro. Nisem hotela igrati tako, kot mi je kazala, ampak izšlo se je. »Bravo, naravnost odlično!« Vsi so mi zaploskali, tudi gospa Jenner. Fabian ni mogel ploskati, le prikimaval je z glavo. To smo ponovili še nekajkrat, preden je bilo konec vaj. Ven sva odšli z Veronico. Očka še ni bilo, zato sem še morala malo počakati.

»Hej, ti! Super si bila.« Bil je Leo Leonardo. V bistvu mi je vseeno, kako mu je ime. Pomislila sem na “V“. »Hvala!« sem odvrnila ter stopila korak naprej. »Kaj si tako tečna? Ti je “V“ kaj rekla?« Kako ve, da mi je nekaj povedala? »Ne, kaj bi mi morala povedati?« sem ga vprašala in upala, da se bo očka čim prej prikazal.

»Nikoli nisi taka, vedno se s kom pogovarjaš,« je dejal in iz žepa potegnil škatlico cigaret. Včasih so se mi taki ljudje zdeli posebni, sedaj pa tega ne maram. »Saj te ne zanima nič o meni, ali pač?« je silil vame. Oh, ta Leo. Vidim, da si res želi pogovorov z mano.

»Ne, saj me ne! Glej, “V“ mi je povedala, da sem ti všeč in ti dobro veš, da te ima rada,« sem spregovorila. Leo me je nepremično gledal, v usta si je dal cigareto in jo prižgal. On je malce starejši, kar pomeni, da bo imel skoraj šestnajst let, pa kadi. »Hej, hej! Rekel sem ji, da si kar luštna, kar pa ne pomeni, da si mi všeč ali da sem vate že zaljubljen.« Postalo me je malce sram. Mogoče je “V“ tako zatreskana vanj, da postane ljubosumna na vsako besedo. »No, bodi ti njen Leo! Papa.« Stopila sem nekaj korakov naprej, čeprav očka še kar ni bilo.

»Vem, da bi se rada pogovarjala,« je težil Leonardo. «Daj, nehaj! Kako si lahko “V“ všeč?« sem mu zabrusila. Malce mi je že šel na živce. Stopil je do mene in mi pihnil cigaretni dim naravnost v obraz. »Hmm, njo vprašaj. Sicer pa nisem vanjo zaljubljen, le všeč mi je! In nikoli ne bom z njo!« je jezno odvrnil. Oblečen je bil po zadnji modi, razen ta cigareta in smrad po cigaretnem dimu me motita. »Prav, ampak to ji lepo povej, da je ne boš še bolj prizadel, če boš s svojim priznanjem zavlačeval. Zdaj pa pojdi domov!« sem mu rekla. Leo me je prijel za roko. »Všeč si mi od prvega dne, Elena,« mi je povedal. Takrat sta iz stavbe stopila gospa Jenner in Fabian. Videla sta, kako se z Leom drživa za roke. Hitro sem dala roke v žep, Leo pa je na tla vrgel svojo cigareto ter jo pohodil. »Lepo se imejta,« je rekla gospa Jenner in s Fabianom sta odšla do avta. Držala ga je pod roko, da se je lahko upiral, pogledal  je še nazaj, bil je resen.

Pripeljal se je očka in tako sem se otresla Lea. »Oprosti, da sem pozen!« se je opravičeval, jaz pa sem se ozirala k avtu, v katerega je s težavo sedal Fabian z mamino pomočjo. Najraje bi zajokala, ampak nisem, nisem mogla.

»Kako je bilo? Si v redu? Danes si nekam odsotna,« je zanimalo očka.

»Super, tale vloga mi je usojena, res mi je všeč!« sem povedala, še vedno pa mi je misel uhajala k Fabianu.

»No, lepo,« je bil zadovoljen očka. V kuhinji je za mizo sedela sestra. »Zdravo!« sem rekla. Emilla me ni pogledala. »Hej,« je odgovorila in še vedno gledala v krožnik pred sabo. »Si še jezna? Res mi je žal,« sem povedala sestri in pogledala me je. Ničesar več nisem rekla, namenila sem se proti stopnicam. »Elena?« Bila je sestra. »Ja?« sem se obrnila. »Oprosti za včeraj, saj veš, da bova vedno sestri.« Objela me je, ampak jaz sem bila še vedno prizadeta. »Ja, vedno bova, ampak vprašanje je, kakšni sestri bova!« Stekla sem v svojo sobo.

Vzela sem zvezek, v katerega si zapisujem različne odločitve. Leonardo ali Fabian? Sestra ali Emilla? Pa kaj je z mano, sestra je sestra. Kakšen Leonardo, on je od Veronice. Fabian pa je tako ali tako jezen, čeprav ne vem zakaj. Ali sem mu mogoče všeč? Ali je bil jezen, ker sem zunaj stala z Leonardom? Joj, kaj pa govorim. Fabianu ne bom nikoli všeč. Sicer pa je ta ljubezen preveč zapletena.

Zazvonil je telefon. Oglasim se: “Prosim?“ Če me kdo kliče, mora biti res nekaj nujnega. “Tukaj Alexa Jenner.“ “Želite?“ sem vljudno vprašala gospo Jenner. “Prej sem videla, da sta s Fabianom ponavljala tekst, pa prejšnji dan pri pogovoru. Ali je rekel karkoli o svoji bolezni? Karkoli o meni?“ je vprašala. Najprej sem pomislila, kaj mi je sploh rekel, sva sploh o čem govorila. Vem le, da sem ga gledala le v oči. “Veste, o bolezni ne ve ničesar in glede vas tudi ni rekel ničesar,“ sem povedala resnico gospe Alexi. “Aha, prav. Hvala! Elena?“ Še nekaj je imela v mislih. “Prosim? Povejte.“ Glas gospe Jenner se je tresel, nekaj mora biti narobe. “Fabian se ne premakne iz postelje. Jutri ga bom prepričala, da gre z mano na vaje. Prosim, reci mu kaj vzpodbudnega, če pa ne bo želel govoriti, ga ne sili, ga pusti. Prav?“ Kako to misli, naj ga pustim, da ga ne pogledam, ne ogovarjam? Kako je to možno? »Seveda, kakor rečete. Na svidenje.« Odložila sem slušalko. Začela sem jokati. Kaj je narobe z njim? Kaj?

»Elena, kaj se dogaja?« Slišala me je sestra in je pritekla v mojo sobo.

»Ne mislim ti razlagati! Pojdi k Billu, pojdi!« sem kričala. Sestra je sedla zraven mene na posteljo in me prijela za roko.

»Misli si, kar si hočeš. Moja sestra si! In Billa ne bom nikoli imela tako rada kot tebe, Elena. Oprosti mi!« Ne vem, kaj se dogaja z Emillo, saj se že cel dan opravičuje.

»V gledališkem klubu imamo fanta Fabiana, ki je sin od naše voditeljice. Ima mišične motnje in nekaj je narobe z njim, danes več ne govori.« Sestra je spustila mojo roko, vstala je in se prijela za glavo.

»Kako pa veš?« me je vprašala in spet sedla na posteljo.

»Klicala me je gospa Alexa, voditeljica gledališkega kluba, mama od Fabiana. Rekla je, naj se jutri pogovorim z njim. Če ne bo odgovoril, ga moram pustiti pri miru.« Spet sem začela jokati.

»Veš kaj, ne jemlji si tega k srcu, pa saj bo vse v redu. Sestra me je objela. Ko sem se pomirila, sva skupaj odigrali prizor igre. 

»Večerja je na mizi!« Spet očkova odlična kuha. S sestro sva se zapodili skozi vrata do kuhinje. Sedli sva in začeli smo jesti. Odlična večerja, res! »Sta pa lačni,« je rekel očka. Videl je, da se druga drugi smehljava. Midve sva le prikimali. Ko smo se najedli, sva s sestro pomili posodo in pospravili kuhinjo.

Pred spanjem sem brala knjigo, to je moja vsakdanja uspavanka.

Zjutraj sem komaj čakala, da pridem v naš gledališki klub, da vidim Fabiana. Sedla sem k Leonardu, ker poleg Veronice ni bilo več prostora. Naenkrat sta v prostor vstopila gospa Alexa Jenner ter Fabian. Sedla sta blizu vrat.

»Učenci, delo je enako kot včeraj. Danes pa na odru potrebujem Jacka in Jane ter dva vojaka!« je rekla. Meni je pokazala na Fabiana. Ravno prav, saj sem komaj čakala, čeprav me je bilo strah, kako se bo Fabian odzval.

»Hej!« sem pozdravila. Strmel je na oder, ni mi odgovoril. »Fabian, kaj ti je? Prosim, vadi spet tekst z mano tako kot včeraj,« sem ga prosila. Še vedno me ni pogledal, usta je imel rahlo odprta, kot da bi hotel nekaj povedati, ampak ne more. »Prosim, reci kaj!« Prijela sem ga za roko. Pogledal me je. »Kkkaj?« je zajecljal. »Kaj je narobe s tabo? Kaj se je zgodilo? Ne moreš govoriti ali se nočeš pogovarjati z mano?« Spet ni rekel ničesar. Nisem vedela, kaj mu naj rečem, da bo odgovoril. »Fabian, veš, da si mi všeč? Ne glede na to, kdo si, kakšen si, kakšno bolezen imaš. Prav?« Spustil je roko, za katero sem ga držala. Spet je bil tiho, pogledal je vstran. »Ampak ti imaš Leonarda,«  je rekel. »Daj no, ne bodi hecen. To ni res,« sem dejala. Fabian se je nasmehnil, usta mu je vleklo na stran. Gospa Jenner je videla, da se smehlja. Takoj je prišla do naju. »Fabian, si v redu?« ga je vprašala. »Kkako?« se je obrnil k mami. Gospa Jenner me je objela. »Hvala, Elena! Ampak nekaj je vseeno narobe z njegovim govorom.« Bila je zaskrbljena. »Elena, s Fabianom morava v bolnišnico!« se je kar naenkrat odločila gospa Alexa.

Nadaljevala je: »Učenci, se opravičujem, ampak danes bomo prej končali. Vaje bodo samo eno uro. S sinom morava v bolnišnico! Tisti, ki želite ali čakate na prevoz, lahko ostanete in vadite.« Nekaj fantov ji je pomagalo dvigniti Fabiana in ga pospremiti v avto. Šlo mi je na jok.

»Kaj se je zgodilo? Ali nista vadila teksta?« je vprašala Veronica in me prijela za roko. »Ne, ni hotel govoriti. Ves čas se mu zatika in ustnice mu vleče v eno stran,« sem pojasnila. »Zakaj se pa tako sekiraš?« Moram ji povedati, zakaj mi je tako hudo. Fabianu sem  povedala, da mi je všeč. Naj to povem Veronici?

»Ah, le skrbi me, hudo bolezen ima,« sem dejala in objela Veronico. Pokimala je in se nasmehnila. »Pridi, pojdiva ven na klop,« mi je rekla. Odšla sem za njo. Zunaj ni bilo več tako hladno, sedli sva na klop.

»Si se pogovarjala z Leonardom?« me je povprašala. Nisem vedela, kaj ji naj rečem. »Ja, nisem mu všeč. Mislim, da si ti malce ljubosumna,« sem rekla in jo prijela za ramo. »Misliš, da sem?« »Ja, mislim, da si!« sem se nasmehnila. »Moram domov, hvala,« je rekla in vstala. »Zakaj pa se ti naenkrat tako mudi?« sem vprašala. Mogoče tega ne bi smela, mogoče je preveč zasebno. “V“ je pogledala naokrog in začela svojo pripoved: »Imam brata in sestro, Vala in Milo, ki sta doma sama, starejših sester ni doma,« je povedala “V“. »Koliko bratov in sester imaš?« sem jo vprašala. Spet se mi je zdelo, da se hoče prepričati, da nama nihče ne prisluškuje. »Imam tri brate in štiri sestre, dve sta moji polsestri. Očka dela v Švici in nam pošilja denar za preživetje. Živimo bolj v revščini kot izobilju.« “V“ se mi vsakič bolj zasmili, ko bi ji le lahko pomagala. »Saj že veš, da je moja mama iz Palestine. Rodila se je v Izraelu, kjer je imela moji dve sestri in brata, ki niso enake vere kot jaz,« je rekla in se nasmehnila, vem pa, da se vsi vseeno razumejo in se imajo radi. »Midve pa sva tudi enake vere, katoliške vere, midve sva enaki!« sem jo objela. »Res je. Sedaj pa moram iti – z bogom!« Stekla je čez cesto proti domu.

»Kdo je?« Nekdo mi je z rokami prekril oči. »Leonardo.« Kdo pa drugi, spet ta. »Slišal sem pogovor z Veronico.«  »Ja, pač ima več bratov in sester, je revnejša, kar pa ne pomeni, da ni dober človek, da ni dobra prijateljica,« sem se razjezila in nadaljevala: »Nasprotno, Veronica je zelo dobra, plemenita oseba, zelo jo cenim, takšno prijateljico si lahko le želiš.«

»Hej, pomiri se! To vse že vem, saj sva skoraj soseda. Nisem pa vedel, da je tako ljubosumna. Misliš, da me ima zares rada?« me je odkrito vprašal Leonardo. Videti je bil zaskrbljen.

»Nisem zaljubljen, Elena! V nikogar nisem zaljubljen! V gledališki klub sem šel zaradi nje, zaradi Veronice. Želel sem,da bi se več družila, da bi bila prijatelja. Sedaj je vse narobe, ker sem rekel, da si ti simpatična! V resnici do nikogar več ne čutim nič!« je kričal. Roko sem mu položila na ramo, zdaj sem ga jaz tolažila: »Pomiri se, Leo, saj nisem ničesar rekla. Nisem vedela, da si tako čustven človek.«

»Živel sem z bratom. Mama in oče sta naju pustila, ker sva bila problematična. Jaz sem se spremenil, brat je še vedno alkoholik, brez usmiljenja dobi vsako punco. Ko sem mu povedal za Veronico, me je pretepel. Takrat sem poklical policijo. Odšel je, jaz pa sem se vrnil k očetu in mačehi, ki me imata rada in mi nudita vso podporo. Sedaj mineva drugo leto, odkar je brat  izginil. Ampak pogrešam ga, spomin nanj bom imel le, če ne bom nikoli z Veronico,« je objasnil. Njegova zgodba me je ganila.

»Leonardo, tvoja zgodba je res žalostna, ampak sedaj si s staršema. Če čutiš kaj do “V“, ji povej, všeč si ji! Vem, da sem to že povedala, ampak … Tvoj brat ni bil dober človek!« Ne vem več, kaj naj povem Leonardu. Je najbolj čustven fant, kar jih poznam, zaupal mi je svojo žalostno zgodbo. Tudi če bo “V“ ljubosumna, do njega ne morem več biti nesramna.

Pripeljal se je očka, morala sem v avto. »Leo, daj, ne pozabi na moje besede!« sem zavpila. Očka je pritisnil na plin. »Torej, kaj je novega?« me je ogovoril očka. »Nič, naša točka napreduje,« sem mu povedala. »In kdo je bil ta fant na klopi?« je bilo naslednje vprašanje. »To je Leo, iz našega kluba, nekaj sem mu svetovala.«

Ko sva z očkom prišla domov, sem stekla do telefona. Poklicala sem gospo Jenner. Številka je bila nedosegljiva. Joj, kako me skrbi za Fabiana.

»Bill pride na večerjo!« je bila novica, s katero je pritekla Emilla v mojo sobo. Počakaj, ali je rekla … »Bill pride sem?« sem se hotela še enkrat prepričati. »Ja, na večerjo. Očka mi je dovolil.« Videla sem, kako srečna je sestra, vesela sem zanjo.

»Oh, torej ga bova z očkom spoznala?« Upam, da je Bill dober fant, čeprav je imel tudi slabo zgodbo.

Veliko sem to popoldne mislila na Fabiana, gospa Jenner pa je bila ves čas nedosegljiva.

Večerja je bila pripravljena. »Vsak čas bo tukaj Bill …« je bila živčna sestra. Pozvonilo je, Emilla je hitela k vratom.  »Bill!« Emilla se mu je vrgla v objem, očka mi je pomežiknil. Ko se je Bill izvil iz sestrinega objema, sem ga končno videla. Emilla ga je predstavila najprej očetu, potem je predstavila še mene. Imel je temne, skuštrane lase, ob straneh je bil obrit, nosil je majhno bradico, roke pa počečkane s tetovažo. Skupaj smo sedli za mizo ter pojedli večerjo.

»Kako se razumeta z Emillo? Kakšna se ti zdi moja hči?« je kar naenkrat očka vprašal Billa. Sestra je na silo zakašljala ter butnila očka po nogi. »Super, res imate dobro hčer,« je odgovoril Bill in se nasmehnil Emilli. »Pa šolanje, kaj načrtuješ?« ni prenehal očka. Sestra je raje vstala in pospravljala po kuhinjskem pultu. »Hmm, res mi gre zadnje čase dobro. Seveda mi pri tem pomaga podpora Emille. Sicer pa še ne vem, kaj natančno želim postati.« Bill si je popravil lase in pogledal sestro. »Pa tvoji starši? Imaš brata ali sestro?« je očka še dalje vrtal. »Živim z mamo, ki dela kot zdravnica, očim pa ima svoje podjetje. Imam še majhno polsestrico.« Malo smo še klepetali za mizo. »Saj lahko greste gor. Mogoče bi se radi zabavali po svoje,« je predlagal očka.

Sestra se je takoj zahvalila očku, Jaz in Bill pa sva vstala. »Daj, pridi z nama,« je rekla sestra. Zavili smo v Emillino sobo. »Všeč mi je tvoja soba, Emi,« je dejal Bill in sedel na njeno veliko posteljo. »Hvala, zame je prav posebna,« je odvrnila sestra. Še dobro, da ni vmes prišel kakšen Billi. Ta ljubkovalna imena mi gredo res na živce. »Pa ti, Elena, kaj počneš?« je postal radoveden Bill. »Razen gledališkega kluba nič posebnega,« sem kratko odgovorila. »Res? Tja si je vedno želel moj brat zaradi neke punce.« Kako me je stisnilo pri srcu, kot da bi to zgodbo že nekje slišala. »Pa saj nisi rekel, da imaš brata!« sem spregovorila. Emilla me je pogledala ter pokimala, Bill si je popravil lase. »Ja, Leonardo. Klicali smo ga Leo.« Prijela sem se za rob postelje. Pa saj to ne more biti res, Bill ne more biti Leonardov brat. Kako je to mogoče? »Elena si v redu?« me je povprašala sestra, ki je opazila mojo zmedenost. »Leo Leonardo mi je kot brat. Dobro se poznava in tudi dekle, zaradi katere je v klubu, Veronico, poznam! Kolikor vem, si jo zaničeval, tako kot svojega brata,« sem odkrito povedala Billu. »Branil sem brata, da ne bi postal kot jaz,« je ogorčeno rekel Bill. Pokazal mi je tetovažo. Na levi roki pri rami ima napisano: »Leo in Bill nista prijatelja, sta brata.« Zraven so bile še neke številke. »Zakaj Leo ne ve zate?« me je zanimalo. »Glej, najina starša sta ločena. On živi pri očetu, ki me ne mara! Oče tudi ne želi, ne dovoli, da se z Leom srečava oz. videvava. Tako je in zato se nisem nikoli trudil, da bi se z Leom srečala,« je prizadeto govoril Bill ter vstal. »Bill, obljubi mi, da me naslednjič vidva pospremita v gledališki klub in boš stopil do Leonarda,« sem prosila Billa, ki me je presenečeno pogledal. Nekaj časa je strmel vame, potem v sestro in nato privolil: »Velja! Želim se srečati z Billom.« Objela sem ga in stekla v sobo, da ne bi opazil moje ganjenosti.

Še sama ne vem, kaj vse se je zgodilo danes, koliko dogodkov naenkrat, koliko spoznanj … Vesela sem, da bo Leonardo spet videl brata. Joj, življenje je kot knjiga, tako razburljivo.

Spet sem se spomnila na Fabiana. Takoj moram poklicati njegovo mamo. “Prosim?“ se je oglasila gospa Alexa. »Pozdravljeni, Emilija pri telefonu. Zaskrbljena sem zaradi Fabiana. Kako je z njim? Kaj sta uredila v bolnišnici?“ me je skrbelo. »Lepo, da si poklicala. Fabian je v bolnišnici in je že bil operiran na požiralniku. Njegovo stanje je stabilno,“ je povedala. “V kateri bolnišnici je? Res bi ga rada obiskala,“ sem prosila. Nekaj časa je bilo vse tiho. “Tukaj, v mestu. Še tri dni bo ostal,« je odgovorila gospa. Samo zahvalila sem se še lahko in že je bila zveza prekinjena.

Uredila sem se za spanje, legla sem v posteljo in razmišljala o današnjem dnevu. Ura je bila pol deset. Slišala sem sestro in Billa na hodniku. Stopila sem iz sobe in se poslovila od Billa, ki je odhajal. Sestra ga je pospremila do izhoda. Očka je v svoji sobi verjetno že spal. 

Saj ni slab ta Bill. Bila sem utrujena, takoj sem zaspala. Sanjala sem o …

Zjutraj sem  slišala očka, ki  je odhajal v službo, jaz pa bom danes obiskala Fabiana v bolnišnici. Še preden sem karkoli naredila, sem pogledala na koledar. Oh, ne, samo še dva tedna do začetka pouka! Hitro sem skočila v kopalnico, se uredila in oblekla. Odšla sem k sestri v kuhinjo in hitro pojedla zajtrk. Ali naj sestri povem, kam grem? Kaj pa vem … »Kam se ti tako mudi?« je ugotovila sestra. Povedala sem: »K Fabianu iz gledališkega kluba grem.« Hitro sem stekla na avtobusno postajo. Točna sem kot ura, avtobus je pripeljal in po petnajstih minutah vožnje sem izstopila skupaj z neko gospo, ki je bila videti žalostna. »Kam si pa ti namenjena?« me je vprašala gospa. »K prijatelju v bolnišnico,« sem ji prijazno odgovorila. »A tako? Potem pa imava isto pot. Jaz grem obiskat moža,« je dejala gospa. Ponudila sem ji roko, ker sem videla, da zelo težko hodi. Oprijela se me je. »Reci mi kar teta Eta,« je predlagala gospa. Pogledala sem gospo. »Eta?« Ime se mi je zdelo zelo čudno. »Tako me kličejo vsi moji otroci, ki pa so že veliki. Sicer sem njihova mačeha, a kličejo me teta Eta. Najstarejši je Jovan. Ima že otroka, starega tri leta. Imam še hčer, ki je pravkar končala študij,« je nadaljevala teta Eta. Hodili sva zelo počasi. Ampak bila sem potrpežljiva, saj se mi ni nikamor mudilo, ker ob petkih nimamo vaj v gledališkem klubu, gospa pa je bila tudi tako prijazna, da je nisem mogla pustiti. Poslovili sva se v prostoru, kjer je receptor.

»Lahko vprašam, kje leži Fabian, fant z mišično distrofijo?« sem vprašala z malce plašnim glasom. »Oh, seveda! Po hodniku na levo, soba 4V, tja je bil premeščen danes.« Zahvalila sem se in odhitela do sobe. Iz žepa sem potegnila čokolado, ki je bila zanj, in stopila v sobo. »Dober dan!« sem pozdravila in takoj zagledala Fabiana. Ob njem je že bila mama, gospa Alexa, in ga hranila. »Oh, poglej, kdo je prišel!« se me je razveselila gospa. Čokolado sem odložila na mizo ob Fabianu. »Ha-la,« je rekel s polnimi usti. »Ne bi bilo treba!« je dodala gospa Alexa. Sedla sem zraven nje. Ko je Fabianu odkrila odejo, da bi lahko sedel na postelji, sem kar onemela. Noge je imel čudno zvite, prav tako tudi roke. »Ali je hudo?« sem vprašala, svoje dlani pa stisnila v pest. »Ne ...« je rekel Fabian in se trudil ob mamini pomoči dvigniti. Hotel je vstati, zato sem ga še jaz prijela pod drugo roko. »Fabian, kam želiš iti?« sem ga vprašala. »Hmm ...« Grgral je z usti. V dveh dneh je postal kot majhen otrok! »Lahko grem z njim na sprehod?« sem vprašala mamo, ko sem opazila v sobi invalidski voziček. »Seveda, bi res to naredila za Fabiana? Hvala, Ellena, potem grem jaz domov. Vem, da bo Fabianu dobro,« je pripomnila, nama pomahala in že je ni bilo več. Fabiana sem prijela pod roko in ga posadila na voziček. Odpeljala sem ga v park pred bolnišnico. Vozila sem ga po poteh med nasadi rožic, nato sva se ustavila ob mizici in klopci na travi. »Te zebe, Fabian?« sem ga vprašala, ker se mi je zdelo, da malo piha veter. Odkimal je in mislim, da se mu je zdelo lepo. »Zakaj se nočeš pogovarjati z menoj? Zaradi tebe sem tukaj,« sem mu povedala. Našobil se je. »Ne-gre,« je izdavil. »Veš, že ko sem te prvič videla, si mi bil všeč,« sem mu povedala, on pa se je zazrl v moje oči in po licu mu je naenkrat spolzela solza. »Ti pa me-ni,« je rekel.  Njegove roke so postale nemirne, začel jih je zvijati na vse možne načine. »Bi že šla?« sem ga vprašala. Prikimal je. Počasi sem ga peljala nazaj v njegovo sobo, saj je najin sprehod trajal že skoraj uro. V sobi  naju je že čakala gospa Alexa. »Sta v redu?« je vprašala. Pokimala sem.  »Hvala, da sem lahko obiskala Fabiana, sedaj moram iti,« sem se poslovila. »Ne-še,« je bil Fabianov odgovor. Obrnila sem se proti njemu in mu podala roko: »Prišla bom še, kmalu. Z bogom.« Odšla sem, po licu so mi polzele solze. Zunaj se spet srečam s teto Eto. »Oh, otrok! Kaj je narobe?« me je vprašala. »Nič, res se mi mudi,« sem rekla in hotela oditi. »Fabian? Si žalostna zaradi Fabiana?« Obrnila sem se. Kako ga pozna?  Ne razumem. »Moj sin je Fabianov terapevt. Videla sem vaju danes na sprehodu,« mi je povedala. Pokimala sem in spet so mi po licu spolzele solze. »Vse bo še v redu,« me je tolažila, jaz pa sem odhitela na avtobus in domov.

 Sestri nisem hotela povedati, kako hudo je s Fabianom. Bila je vesela, ker jo je klicala mama. Želi, da prideva k njej. »Emilla, jaz ne morem zdaj k mami, saj veš, da imam vaje, ki jih ne želim zamuditi, hkrati pa bom tam v stiku z gospo Alexo. Hočem vedeti, kako bo s Fabianom,« sem pojasnjevala sestri. »Daj no, k mami ne greva velikokrat. Rada bi, da greva skupaj k njej,« je sitnarila sestra. »Prav, ampak jutri še grem na vaje. Peljala me bosta vidva z Billom, saj si želim, da se Bill čim prej sreča z Leonardom,« sem rekla sestri.

Ob štirih sva imeli s sestro pripravljeno kosilo. Naredili sva italijansko hrano, tako imava najraje. Kmalu je prišel iz službe očka. Pohvalil je dobro hrano. To nam je bilo pozno kosilo in večerja hkrati. Potem smo si hitro razdelili delo po hiši. Zunaj je spet začelo rahlo deževati.

V svoji sobi sem opazovala kapljice dežja, ki so počasi polzele po steklu, se prelivale in združevale na okenski polici. Malo sem brala, potem sem gledala film.

Na vrata je potrkal očka in vprašal: »Elena, če te ne moti, bi se pogovoril s tabo. Lahko vstopim?« »Seveda, kar naprej. Film gledam. Bom ustavila posnetek. Kar pridi,« sem povabila očeta. »Saj veš, da se čez nekaj dni začne šola in ti boš postala srednješolka in ne pozabi, da boš med tednom v internatu. Se tega zavedaš?« me je vprašal. »Res je, razmišljam že o tem, ne vem pa, kako bo z gledališkim klubom. Žal mi je, ampak zaradi šole ga bom morala dati na stran,« sem odvrnila. Zdaj sem se spet zavedla, da se pouk začne že čez dva tedna. Moja nova šola je daleč od tukaj, kar pomeni, da moram v internat. Tako sta se odločila očka in mami. Veselila sem se začetka novega šolskega leta in odhoda v veliko mesto, a sedaj, ko sem spoznala Fabiana, bi rada bila blizu njega. Oh, res sem tepka.

»Glej, vem, da rada hodiš v gledališki klub. Elena, ali boš zmogla to poleg šolskih obveznosti? Pa pomisli še na razdaljo. Ali se boš trikrat na teden vozila domov?« »To vprašanje tudi meni že nekaj dni meša glavo. Kaj naj naredim?« Začela sem jokati, ne vem zakaj. »Hej, pomiri se! Kaj je narobe?« me je vprašal očka. Njegov glas je bil nežen in mehak. »Ne bom zmogla vsega, ampak kako naj to povem gospe Alexi Jenner?« sem vprašala očka. Joj, res sem tepka, kako na to nisem razmišljala prej. »Počakaj, poklical bom gospo Jenner, prav?« Pokimala sem.

Očka se je kmalu vrnil. »Ali je jezna? Je bila huda?« sem hotela hitro izvedeti. »Daj, pomiri se,« je rekel očka. »Kaj je rekla?« me je zanimalo. »Glej, v gledališki klub lahko hodiš vse do šole. Do takrat boste naredili več kot polovico predstave. Dejala je, da bo tvojo vlogo prevzela  druga igralka,ti pa boš dobrodošla na predstavi,« je povedal očka. »Torej še lahko grem na vaje? Tudi posloviti se moram,« sem glasno razmišljala.

Zvečer sem žalostna ležala v postelji. Ne morem verjeti, da bom končala z vajami. Pa tako sem se veselila nastopanja.

Zjutraj smo bili pri zajtrku. »Očka ve, da te peljeva z Billom,« je dejala sestra. »Prav,« sem rekla. Malce sem bila žalostna glede vsega. »Kaj je narobe?« me je vprašala sestra.

»Ti ni povedal očka? Žalostna sem zaradi gledališkega kluba. Eh, saj ne veš, kako mi je.« Skoraj bi začela jokati. Misel mi je uhajala k Veronici, Fabianu, vsem … »Čeprav je res, da bo v šoli drug gledališki klub, ampak ta mi je pomenil vse. Tu imam prave prijatelje.«

»Daj no daj, Elena. Raje se najej, Bill bo čez pol ure tukaj,« je dejala sestra. Odšla sem se obleč in pripravit.

Zunaj sta že bila Emilla in Bill. »Zdravo!« me je pozdravil Bill. »Hoj!« Sedla sem v avto. Bill ima že izpit, avto pa je očetov. »Hvala, da boš šel do Leonarda,« sem se zahvalila. Upam, da me Leo ne bo pozabil. Bilo me je strah, čeprav ne vem česa. Mogoče tega, da je to zadnjič, ko grem na vajo, mogoče je vse to zaradi Leonarda in Billa.

Ko smo prispeli, sem globoko vzdihnila: »Pojdimo.« Približevali smo se veliki, starodavni stavbi. Leonardo, Veronica in nekaj drugih je sedelo zunaj ter čakalo gospo Jenner. Bill je zagledal Leonarda, ta ga ni videl. Joj, strah me je. »Leo!« sem zakričala. Obrnil je glavo. Prijel se je za usta in gledal, kako smo prihajali naproti njemu. »Hej!« ga je pozdravil Bill. »Ampak … Kako?« Leonardu ni bilo nič jasno. »Ali me ne boš objel? Se ne bova objela?« je Bill vprašal Leonarda. Ta mu je padel v objem, Bill je komaj dihal. Leo je malce večji od njega, je mišičast in ima res super frizuro. Z Billom sta ista, ves čas se ukvarjata z njo. Odšla sta naprej, Emilla pa za njima. Veronica je stopila do mene. »Hvala!« Objela me je.

»Hvala za kaj?« Objela sem jo močneje.

»Leonardo je srečen, potem sem srečna tudi jaz,« je prijazno dejala.

»Ne, še nisi. Srečna boš, ko boš slišala, kako se je Bill spremenil. Čist drug človek je!« sem povedala prijateljici. V očeh sem imela solze.

»Kaj je narobe?« me je vprašala Veronica.

»Veš, danes sem zadnjič tukaj.« Solza mi je že spolzela po licu.

 »Kaj? Elena, kaj se dogaja? Povej!« Sedli sva na klop.

»Čez dva dni se selim v internat, v mesto, kjer je moja srednja šola. Ne bom se mogla voziti na vaje, zato se bom danes od vas poslovila.« Govorila sem resnico, ki me je bolela. Navezala sem se na Veronico, navezala sem se na ostale soigralce, težko jih bom zapustila.

»Zakaj mi nisi tega povedala prej?« je presenečeno spraševala prijateljica. Pogled ji je uhajal k Leonardu.

»Oprosti, na to sploh nisem mislila. V počitnicah sem imela eno samo željo – biti v gledališkem klubu, nastopati, se učiti gledališke igre ob druženju s prijatelji,« sem se opravičevala. Veronica me je le objela. »Prosim te, ne pozabi me! Srečevali se bova med vikendi, ko boš doma,« je dejala in močno sva se objeli.

»Dober dan!« Bila je gospa Alexa Jenner. »Zdravo!« sva hkrati odzdravili z Veronico. Nisva videli, kdaj je gospa prišla. Zraven je bil na invalidskem vozičku tudi Fabian. »Gospa …« Veronica ji je povedala, da bo danes Leonardo malo pozen, jaz pa sem pristopila k Fabianu.

»Hej!« sem ga pozdravila. »Veš, Fabian, danes sem zadnjič tu, ker odhajam v šolo drugam in bom stanovala v internatu,« sem mu pojasnjevala. Naenkrat me je pogledal, premaknil je roko. Položil jo je na mojo, s katero sem se naslanjala na invalidski voziček.

»Ne-ne,« je rekel in me pogledal. V njegovih očeh sem videla iskrico žalosti in tudi njegovo iskrenost. »Zaradi šole, Fabian. To moram storiti zaradi šolanja v oddaljenem mestu. Moram, Fabian,« sem dejala in nisem mogla zadržati joka. »Ob-išči me, vsak dan!« je komaj izdavil Fabian. »Ne bom mogla, obljubim pa, da se zagotovo vidiva na premieri naše predstave!« sem mu zagotovila. Gospa Alexa je prišla po Fabiana in odšli smo v naš prostor. Fabian mi je hotel v žep potisniti neko kuverto. Padla je mimo, zato sem jo hitro pobrala in jo spravila na varno.

Ko smo že vsi mirno sedeli, je na oder stopila gospa Alexa in izdala: »Danes je Elena zadnjič z nami, kar pomeni, da danes ne bomo imeli vaj. Posvetili se bomo njej. Z njo se bomo pogovarjali in se ji zahvalili.« Joj, skoraj sem začela jokati. Res bom pogrešala vse te ljudi. »No, kdo bo začel? Gotovo ji imamo veliko povedati. Kdo bo prvi?« je vprašala gospa. Veronica je vstala in se napotila proti odru. Obstala je. »Elena, moja prva prava prijateljica, za katero vem, da bo vedno edina. Razumela me je vsakič, ko sva se videli, tudi če sem imela slab dan. Vedno mi je pomagala! Elena, hvala za vse lepe urice, ki sva jih preživeli skupaj, hvala za vso pomoč, nasvete in razumevanje. Elena, vem da to ni najin zadnji “z bogom“,« je povedala Veronica. Objela sem jo in se ji tudi jaz zahvalila še enkrat. Sledili so še ostali in vsi so povedali, da so se z menoj imeli lepo. Nazadnje se je gospa Jenner obrnila še k sinu in ga vprašala: »Kaj pa ti, Fabian? Se ne boš zahvalil Eleni?« Fabian je poskušal vstati, vendar mu ni uspelo. »Elena, hvala za vse. Res ti hvala, « je malo nerazločno izustil Fabian. Pokazal je na kuverto, ki mi je visela iz žepa. Pokimala sem in ga objela.

Naenkrat je vstopil Leonardo. »O, si le tukaj! Pridi! Poslavljamo se od Elene, ki nas zaradi šolanja v drugem mestu in življenja v internatu zapušča,« ga je povabila gospa Alexa med nas. Leo je ves zadihan prišel do mene in me prijel za roko tako močno, da sem skoraj zacvilila. »Nikoli se ti ne bom nehal zahvaljevati, Elena,« je rekel. Naenkrat je imel solze v očeh. »Rečem lahko le, da je izjemna oseba, oseba z največjim nasmehom, ki ga širi med vse,« je še dodal. Solze so mi tekle po licu. Ne morem verjeti, da zapuščam svoje prijatelje.

»Elena.« Gospa Alexa je stopila do mene.

»Prosim? Želite?« Obrisala sem si solze.

»Hvala za vse, kar si storila za Fabiana ter za soigralce v našem gledališkem klubu! Med nami boš vedno dobrodošla. Hvala.« Gospa Alexa me je objela, slišala sem njeno smrkanje. Počasi sem se odpravila proti vratom, še zadnjič sem se razgledala po dvorani ter pomahala v slovo. Fabian je z vozičkom stal pred vrati. Objel me je, objel me je tako močno kot še nihče, tako iskreno kot še nihče. Počasi je zmajeval z glavo. »Bo-jim se prihodnosti,« je hlipal.

»Usoda ve, kaj bo,« sem rekla, ga prijela za roko in čepela ob vozičku. »Srečna bodi, naj te tisti, ki ga boš izbrala, ima rad, naj te vedno spremlja in nikoli ne zapusti!« je rekel in hotel oditi. »Fabian, moje prihodnosti ni brez tebe,« sem ga ustavila z besedami. Široko je odprl usta. »Ha?« je izdavil. Videti je bil presenečen, videla sem solze v očeh.

»Prav si slišal, zapomni si to.« Ker sem videla, da je prišel moj očka, sem hitro stekla do Veronice in Leonarda.

»Prav si imela, Elena!« je dejal Leo. Videla sem “V,“  ki je jokala kot dež.

»Prav kaj?« sem ga začudeno pogledala. »Veronica mi res pomeni vse. Ne vem, zakaj je nisem znal že prej dovolj ceniti,« je odkrito povedal Leonardo ter objel “V“.

»Vedela sem! Se vidimo za božič. Naj vam nastop uspe!« Objela sem ju in onadva mene. Jokali smo vsi trije, kajti naš trio bo izgubil enega člana – mene.

Stekla sem do avta in jokaje pozdravila očeta. »Slovo?« me je vprašal. Le pokimala sem. Ozrla sem se proti stavbi. Fabian se je pogovarjal s svojo mamo, Veronica in Leonardo sta sedela skupaj na klopi, gruča deklet mi je mahala in nekaj fantov je odhajalo. Zaprla sem oči. Ali je to usoda? Fabianu sem povedala to, kar sem takrat čutila. Brez njega ni moje prihodnosti.

Ko sva z očetom prispela domov, mi je povedal: »Pogovarjal sem se z mamo. V internat bi morala najkasneje čez tri dni, ampak mama pravi, da bi bilo bolje, da greš jutri. Moraš se malo privaditi.«  »Joj, spet mama pravi … Ja, peljite me že danes!« sem bila besna.

»Ne, gremo jutri ob osmih, zato si že danes pripravi torbo z vsem, kar potrebuješ,« je odločno odvrnil očka in odšel, sploh ne vem, kam se je izgubil. Zaprla sem se v svojo sobo in začela pripravljati potovalko. Napolnila sem jo do vrha, nato še drugo. Zraven sem poslušala glasbo, nato si začela prepevati svoje najljubše pesmi. Počutila sem se že bolje po napornem in razburljivem dnevu. V hiši ni bilo ne očka ne sestre. Za večerjo sem naredila testenine, zame zelo okusno.

V postelji sem bila že ob devetih. Bila sem utrujena, vem pa, da je jutri zame zelo pomemben dan. Nisem se ga veselila, pogrešala bom vse te ljudi.

Jutro. Mislila sem na svoje prijatelje. Pogrešala jih bom. Do božiča je še dolgo. Videla sem, da mojih stvari več ni na hodniku. Iz kuhinje sem slišala znan glas. Mama! Stekla sem po stopnicah navzdol. Očka, sestra in mama so sedeli za mizo in srkali kavo kot v dobrih starih časih.

 »Dobro jutro, mama,« sem dejala. Moje torbe sem videla že pri vhodnih vratih.

»Ali me ne boš objela?« je vprašala mama. Mama živi v Italiji s svojo teto. Njen naglas mi je zelo všeč. »Si pripravljena? Hitro še zajtrkuj, pa gremo,« je dejal očka.

Hitro sem se najedla, oblekla modro majico, ki mi je visela čez pas. Kavbojke so bile temne kakor današnji dan. »Pripravljena,« sem rekla in že čakala s torbo čez ramo.

»Babica in dedek te obiščeta prihodnji teden, mi pa bomo prišli že jutri,« je začela pripovedovati mama, da mi slovo od doma ne bi bilo težko.

»Pouk je čez tri dni, zato še lahko imaš obiske in malo počitnic,« je pametno pripomnila sestra. »Dobro! Ali lahko gremo, preden se bom razjokala?« sem vprašala.

»Prav. Daj, stopimo brž!« je odredila mama. Delala sem se, kot da mi je vseeno. Pogumno sem odšla iz hiše, a sem se ozrla po prostoru, preden je oče zaprl vrata. Sedla sem v avto.  Presenetilo me je, da je mama z nami, ni se odpeljala s svojim avtomobilom. Nekaj sem pozabila. Očka je že prižgal avto. »Počakaj, prosim! Nekaj sem pozabila!« sem zakričala. Stekla sem v hišo in vzela kuverto, ki mi jo je dal Fabian. Da očka in mama ne bi videla, sem jo skrila globoko v žep. »Kaj je?« je vprašal očka. »Nič, je že v redu. Imam vse. Kar pelji,« sem odvrnila. Udobno sem se namestila. Pogledala sem skozi okno, kako smo se oddaljevali od hiše. Dve uri vožnje nas ločita od moje šole.

Med vožnjo sem malo zadremala. »Tukaj smo,« je dejal očka. Parkirali smo pred veliko stekleno stavbo, mojo šolo. Vhod ob strani je vodil v internat. Mama in očka sta mi pomagala nesti torbe, Emilla je postopala od zadaj. »Kaj je narobe?« sem jo vprašala. Očka in mama sta se nekaj pogovarjala. »Ah, malo te bom pogrešala,« mi je priznala sestra. Objela sem jo. Ko smo prispeli do vhoda, nas je sprejela gospa. »Sem gospa Bate, ti si najbrž Elena,« je pokazala name. Pokimala sem. »Kar za mano. Sostanovalka te že čaka v sobi,« je še dodala. Kaj? Sostanovalka? Joj, resno! »Soba 46. Kar naprej. Jaz bom govorila s tvojimi starši,« je dejala gospa Bate. Odšli so, z njimi tudi sestra. Vrata so bila odprta. Vstopila sem. Soba je bila zelo lepa, čista in dišala je po rožah iz maminega vrta. »Zdravo! Sem Evelin, me veseli,« je stopila neka punca pred mene. »Torej sva sostanovalki?« sem jo vprašala, preden sem se predstavila še jaz. Pokimala je. Njeni lasje so bili zelo dolgi, bila je majhne postave, z velikim nasmeškom. »Jaz sem Elena. Elena Graywood,« sem povedala. Ker sem videla, da ima na desni postelji že svoje stvari, sem sedla na levo, ob oknu, s pogledom na svet.

»Ja, leva je tvoja. Ali bi raje imela to?« me je vljudno vprašala Evelin. »Ne, tale mi je čisto v redu,« sem dejala. Hitro je vstala in pokazala še na mojo omaro.

»Sedaj pa mi povej še nekaj več o sebi,« je rekla, sedla k meni in se smehljala.

»Hmm, prihajam iz majhnega mesta na severu države. Imam sestro Emillo, s katero živiva pri očku. Sodelujem v gledališkem klubu, ki sem ga zaradi šole morala zapustiti. Tam imam dobre prijatelje in ...« Malce sem zardela. Evelin je dregnila vame. »Ljubezen?« me je vprašala. Zmajala sem z glavo. »Eh, saj vem, kako je,« je rekla.

»Veš?« sem začudeno vprašala. Vstala sem in vzela svoje potovalke ter jih dala na posteljo.

»Pa ja, pride in gre. Veš, dolgo sem imela fanta, ampak mislim, da sem precej premlada za te zadeve,« se je nasmehnila ter vstala.

»Ja, saj vem. Ampak fant, ki mi je všeč, je zelo bolan,« sem po pravici povedala Evelin.

»Motnje hranjenja?« je bleknila. Malce se je zahihitala, a je kmalu postala resna.

»Ne, mišične motnje, če smo že pri motnjah,« sem rekla in začela zlagati oblačila iz kovčka.

»Oh, oprosti. Zdaj pa moje življenje. Živim s teto. Ukvarjam se s športi, tistimi adrenalinskimi. Drugače je moje življenje dolgočasno. Ljudem ne zaupam takoj!« je hitela s svojo pripovedjo. »Ampak meni si zaupala veliko,« sem izjavila.

»Mislim, da si iskrena, da si vredna zaupanja in da bova pravi prijateljici.« Spet je sedla na mojo posteljo. Spustila sem vse, sedla sem zraven. »Kako to misliš?« me je zanimalo.

»Elena, posebna si. Z nikomer nisem mogla pogovora tako hitro začeti kot s tabo. Vedno sem bolj zadržana,« je pojasnila Evelin. »Hvala, čeprav še vedno ne razumem popolnoma,« sem odvrnila. Pogledala me je in dodala: »Najbrž imaš veliko prijateljev.« Odkimala sem: »Ne, imam le eno pravo prijateljico. To je Veronica. Spoznala sem jo v gledališkem klubu.« »Jaz pa nimam nobene,« je skoraj otožno povedala Evelin. Prijela sem jo za roko in jo pogledala.

»Daj no, sostanovalki bova. Pa ne samo to, postali bova prijateljici, dobri, pravi prijateljici, za vedno!« sem obljubila. »Hvala!« Evelin me je objela.

V sobo je stopila gospa Bate. »No, vidim, da smo dali pravi skupaj!« je rekla in za njo so stopili v sobo še očka, mama in sestra. »Pozdravljeni,« je vstala Evelin in se vsem rahlo priklonila. »Upam, da se bosta lepo razumeli! Elena, mislim, da je čas, da se posloviš!« je dejala gospa. Joj, ne maram besede posloviti se, tako dolgočasna in žalostna je.

»Jutri se vidimo, prav? Upoštevaj pravila,« je rekel očka. Stekla sem jim v objem. Čeprav se mama in očka nista objela, sem ju vseeno držala tesno skupaj.

»Pozdravi Billa,« sem vzkliknila, ko je iz sobe odšla Emilla. Bilo mi je hudo, čeprav vem, da bodo jutri prišli, a vseeno me je nekaj tiščalo globoko v srcu.

»Daj no, Elena, ne jokaj,« me je tolažila Evelin. Prijela me je za roko.

»Greva raje spoznat najine sosede,« je predlagala. Pokimala sem.

Splazili sva se ven in potrkali na vrata vseh sob. Spoznali sva nekaj punc, ki so že bile v internatu, pa tudi v fantovske sobe sva pokukali. Prišli sva do sobe s številko 58. Evelin je potrkala. »Ja?« Vrata je odprl fant, dokaj velik, mišičaste postave, spominjal me je na Leonarda. »Sva Elena in Evelin, spoznavava nove sostanovalce,« sva se predstavili. Fant je le gledal, k njemu je prišel drug. Ves čas me je gledal, kot da prvič vidi punco. »Je kaj narobe?« sem ga vprašala. »Ne, sploh ne. Sem Dani in to je moj prijatelj,« se je predstavil. Še vedno je strmel vame.

»Si prepričan, da je vse v redu?« sem ga vprašala še enkrat.

»Ja, glej, ni panike,« je možato rekel Dani. Poslovili smo se. Bilo mi je čudno, kako je ves čas strmel vame.

Zvečer sva z Evelin še dolgo klepetali, se še vedno predstavljali druga drugi in pred spanjem sva si ogledali film. Bil je dokaj zanimiv. Ves čas sem mislila na starše, sestro, Veronico, Fabiana in Leonarda. Prav sem imela, pogrešala jih bom, saj jih že …

Zjutraj me je prebudila gospa Bate z glasnim govorjenjem na hodniku. Ko sem se zbudila, je bila sosednja postelja že pospravljena. Kje je Evelin? Pretegnila sem se. »Dobro jutro,« me je pozdravila Evelin, ki je opazovala naravo skozi okno. »Zjutraj sem zgodnja, rada v miru opazujem naravo,« je dejala Evelin in ždela ob oknu. Roke je imela naslonjene na okensko polico. »In kaj je tako lepega zunaj?« me je zanimalo. Stopila sem do nje.

»Še sama ne vem.« Skomignila je z rameni. Vzela sem svoje stvari, odšla v kopalnico in se hitro uredila. V dobrih nekaj minutah sem bila pripravljena.

»Greva na zajtrk?« sem vprašala Evelin.

»Ga že imam tukaj.« Vzela je culo iz postelje ter na mizo položila kruh ter nekaj namazov.

»Kje si dobila to?« sem jo vprašala. Evelin mi je v kozarec nalila mleko.

»Moja teta mi to pripravi, dela v sosednji stavbi.« »Zakaj pa si potem v internatu?« me je zanimalo. »Ona ima svojo družino, ne želim je motiti. Že več let je skrbela zame.« Mislim, da je sedaj pravi čas, da Evelin vprašam zakaj. »Kje pa so tvoji starši?« sem kar naenkrat izustila. »Ne vem. Stara sem bila dve uri, ko so me zapustili,« je rekla Evelin.

»Oprosti, nisem hotela …« Bilo mi je žal. Evelin me je prijela za ramo in odložila kruh.

»Teta ni moja prava teta. Posvojila me je,« je še dodala. To je govorila z nasmeškom na obrazu, kot da je to nekaj samoumevnega.

»Jutri se začne pouk!« sem hitro spremenila temo. Evelin je pokimala.

Najedli sva se, pospravili sobo ter se pogovarjali in kovali načrte. Nekdo je potrkal. Evelin je odprla. Bil je Dani s svojim prijateljem. »Bi šli z nama v kavarno?« je vprašal Dani. Z Evelin sva se spogledali in smehljali. »Čez pol ure,« sva rekli. Fanta sta se poslovila in odšla.

»Jaz ne grem, pojdi sama. Spomnila sem se, da pridejo starši,« sem rekla Evelin, pomislila pa sem tudi na Fabiana. »Daj! Obljubili sva. Obleci se!« me je prepričevala Evelin. Hitro sva vzeli vsaka svoj kovček in oblačila so letela po zraku. 

Čez pol ure sva bili pripravljeni. Evelin si je oblekla neko krilo, jaz pa kavbojke in oprijeto majico. Odprli sva vrata. Zunaj sta stala Dani in njegov prijatelj.

»Sta pripravljeni?« ju je zanimalo. Mislim, da sva. Približno. Odšli smo ven in preko ceste do kavarne. Sedli smo k manjši mizici ob oknu. Naročili smo sok in vodo. Evelin se je ves čas pogovarjala s tem Danijevim prijateljem. »Midva greva plesat,« je rekla Evelin, ko je zaslišala glasbo.

»Povej nekaj o sebi. Vem samo, da si Elena,« je rekel Dani. Sedel je zraven mene. »Elena Graywood. Igralka v gledališkem klubu, nova v tem mestu,« sem povedala ter naredila požirek soka. Dani se je nasmehnil in me gledal, nato pa se predstavil:

»Jaz sem Daniel, kar Dani. Treniram BMX. Veš, kaj je to?« Pokimala sem.

»Zelo zanimivo, ampak jaz res moram iti,« sem rekla in vstala. Daniel je kar simpatičen fant, a premlada sem. Zraven vsega ne morem nehati misliti na Fabiana.

»Brez da zapleševa še midva, ti ne dovolim oditi,« je sitnaril Dani. Zaplesala sva. Ves čas se me je dotikal. Ko se mi je uspelo izmakniti, sem stekla iz kavarne in preko ceste do dijaškega doma. Hitela sem do sobe. Poiskala sem kuverto, ki mi jo je izročil Fabian. Poskusila sem se osredotočiti na pismo.

Draga Elena!

Tukaj Fabian. Mogoče si že nekje daleč od mesta, a jaz sem tukaj. Moje govorjenje je slabo, počutim se kot majhen dojenček, ki ne zna govoriti. Trudim se, zelo, a ne gre in ne gre. Veliko ti želim povedati, še prej pa opravičiti. Se spominjaš, ko si prišla k meni v bolnišnico? Nisem bil pri sebi. Mislil sem na to, da je z menoj vse hujše. Pred mamo sem govoril, da bo bolje, a vem, da ne more biti. Veliko berem, glasno. Ne morem izgovarjati besed. Operirali so mi grlo. Moje mišice so slabe, skoraj več ne delujejo. Ne vem, zakaj me ne marajo. Kaj pa ti? Ali me še maraš? Nikoli ne bom pozabil občutka, ko si vstopila v naš klub. Takoj si bila v mojih mislih. Vem, da filozofiram, saj tako lepega dekleta ni lahko očarati, sploh pa, če si tako bolan kot jaz. Kdaj boš prišla? Kdaj me boš ponovno obiskala? Oprosti glede pisave. Moje roke ne zdržijo.

S spoštovanjem

Fabian (02846462730)

 

Začela sem jokati, zelo glasno. Res mi je bilo žal, da sem sploh šla ven. Oh, Fabian, vse ti oprostim, čisto vse! Moje solze so mazale njegovo pisavo. Pogledala sem številko ob njegovem imenu. Vzela sem telefon. Ali sem pripravljena? Zakaj bi morala biti pripravljena? Fabiana kličem, to sem hotela. Zavrtela sem številko. “J-a?“ Bil je on, Fabian. Bila sem živčna, globoko sem dihala, brisala sem si solze. “Tukaj Elena, prebrala sem tvoje pismo,“ sem rekla. Nekaj časa je bilo vse tiho. “Kdaj pri-deš?“ je vprašal, kot da ne bi slišal, kar sem rekla. “Za božič. Mislim, da mi prej ne bo uspelo,“ sem povedala po resnici. “Ve-r-o-n-i-ca te pogreša, v-si te,“ je rekel Fabian. Začela sem jokati, slišal je. “Moram končati, res. Še enkrat hvala.“ Prekinila sem. Njegov glas se je tresel. Vedela sem, da se trese njegovo celo telo. Jokala, jokala in še enkrat jokala sem zelo dolgo.

Čez dobro uro sem se že pomirila. Obiskala sta me oče in sestra. Zanimalo ju je, kje je Evelin. Nisem jima povedala za kavarno. »Pridi, gospa Bate dovoli, da te peljeva na večerjo,« je rekel očka. Preoblekla sem se, nato pa s sestro in z očetom odšla na odlično večerjo v mesto. Poskusila sem nehati misliti na pismo.

Vrnila sem se okrog desete ure, Evelin pa še zmeraj ni bilo. Ležala sem že v postelji, ko na hodniku slišim glas gospe Bate: »Da se to več ne ponovi, sicer boš izključena!« Vrata so se odprla, v sobo je vstopila Evelin. Sedla je na tla. »Kaj je narobe? Kje si bila tako dolgo?« sem jo vprašala. Odgovora nisem dobila, saj Evelin ni bila pri sebi. Vstala sem in ji pomagala na posteljo. »Prosim te, povej, kaj je bilo! Povej mi vse!« sem silila vanjo z vprašanji.  Pokleknila sem k njej in čakala, dokler ni odgovorila. »Preveč sem pila,« je rekla. Pa saj to ne more biti res. V srednjo šolo bo začela hoditi, pa se že napije. Pa saj to je grozno. Sploh nisem imela besed. »Evelin, nisem pričakovala kaj takega od tebe,« sem rekla ter odšla v kopalnico.

»Oprosti, Elena!« je začela kričati in jokati. »Evelin, prosim te, da zaspiš. Pogovorili se bova jutri,« sem bila odločna. Ko sem prišla iz kopalnice, je Evelin trdno spala. Pokrila sem jo, nato pa legla tudi jaz.

Zjutraj sem se zbudila ob šestih, Evelin ni bilo. Vstala sem ter pospravila posteljo, preklopila sem budilko. Naenkrat je v sobo stopila Evelin.

»Dobro jutro,« me je pozdravila. Bila je vsa prepotena, oblečena v športna oblačila.

»Jutro! Kje si pa že bila?« sem jo vprašala. Evelin je na mizo spet položila zajtrk.

»Tekla sem. Ustavila sem se tudi pri teti, ki naju po pouku vabi na kosilo,« je povedala. Pokimala sem, imela sem polna usta. »Kako sem bila videti včeraj? Teti nisem nič omenila,« je poizvedovala Evelin in sedla zraven mene. »Gospa Bate ni bila ravno vesela,« sem se nasmehnila. »Joj, verjamem! Umit se grem.« Skočila je v kopalnico, jaz pa sem v miru pojedla in mislila na moje prijatelje iz gledališkega kluba. Danes bosta Leonardo in Veronica skupaj obiskala srednjo šolo. Kako vesela sem zanju. Po telefonu sem dobila sporočilo od “V“: »Pogrešam pogovore s tabo. Bodi lepo.« »Veronica, enako! Kmalu se vidiva,« sem odpisala.

Ko je Evelin prišla iz kopalnice, sem bila na vrsti jaz. Umila sem se ter oblekla. Kavbojke so se mi lepo podale, prav tako tudi daljša majica, jopo pa sem oblekla kasneje.

Ura je bila nekaj čez osem. Evelin se je lepo uredila, všeč mi je bilo njeno krilo. Stopili sva na hodnik, nekaj učencev je že hodilo do šolskih prostorov.

»Pozdravljeni, novinci, tukaj se zbiramo!« je povedala neka gospa. Videla sem Danijela, ki nama je sledil. Dregnila sem Evelin. Joj, da le ne bi bila v razredu z njim. In ja, ravno to se je zgodilo. Ko smo vsi stali pri miru, sta nas razredničarki začeli klicati po imenih.

»… in Elena.« To je bilo zadnje ime. Čakala sem, da bo poklicala tudi Evelin, ampak je ni. V drugem razredu je. Super, jaz pa moram prenašati tega Danijela.

Kasneje smo se podrobneje spoznali, sklenili prijateljstva in raziskali učilnice. Dan je potekal čudovito. Saj mi je všeč na tej šoli, čeprav res pogrešam moje mesto, pa še gledališki klub bi lahko obiskovala.

Z Evelin sva se po pouku odpravili do njene tete. Šli sva peš, saj ni daleč, tako je ocenila Evelin. »Povej mi kaj o tvoji teti. Ali ve zame?« me je zanimalo, da ne bom kot neka tujka.

»Ja, seveda ve. Moja teta ima svojo družino, nekaj otrok, vsi so posvojeni in so veliko mlajši, no, razen dveh. Živi v veliki hiši, skoraj ob gozdu, pozimi je tam najlepše,« je še izdala Evelin. »Zakaj pa ravno pozimi?« sem bila radovedna, medtem ko sva hodili.

»Posebno je. Takrat je pogled na drevesa in gore čaroben,« je razkrila. Nekaj časa sva še hodili po mestu, nato pa res zavili proti gozdičku. Pot proti hiši je bila ozka in naenkrat zagledam hišo, ki je bila res nekaj posebnega. Pozvonili sva. Vrata so se na rahlo odprla, ven je pokukala majhna fantkova glavica. »Evelin je!« se je razveselil fantek in se vrgel Evelin v objem. Naenkrat jo je prišel objet še drugi fantek, nato še dve punčki, ki sta pritekli kakor sulica. Čez rob vrat je pogledala neka ženska. Verjetno je to ta teta.

»Evelin, pozdravljena! To je najbrž Elena,« je pozdravila gospa. Bila je urejena, okrog pasu je imela privezan predpasnik. Lase je imela dolge, videti je bila zelo mlada.

»Dober dan,« sem pozdravila. Otroci so se mi priklonili. Spomnim se, kako se je Evelin priklonila mojim staršem, ko so me obiskali. Res zanimivo.

»Daj, stopita naprej,« naju je povabila gospa. Evelin se mi je lepo nasmehnila. Vodila me je do sobe z veliko mizo, ki je bila videti kot pozlačena. Sedli sva, prišli so vsi ti otroci, in sicer trije fantki ter dve punčki. Iz druge sobe sta prikorakala tudi starejša fanta, veliko starejša. »Zdravo!« Odzdravila sem. »To je Elena, naša nova družinska prijateljica,« je rekla gospa, ko smo vsi sedeli. Dodala je še: »No, se ji ne boste predstavili in povedali kaj? Ti, Elena, me kliči kar teta, tetka …« Nasmehnila se je. Vstali so fantki ter se začeli smehljati.

»Tom sem,« je rekel prvi in sedel. »Tetka je moja mami,« je komaj spregovoril drugi, tretji pa je bil čisto tiho. Gospa oziroma teta je vstala in prijela starejša dva za ramo.

»Dajta, vidva se predstavita,« je rekla teta. Evelin je mirno sedela in gledala.

»Ne vstajajte! Mislim, da se moram predstaviti še jaz. Sem Elena Graywood. Živim z očkom in s sestro. V prostem času sem obiskovala gledališki klub, a sem zaradi šole nehala,« sem povedala. Vsi so strmeli vame, tudi Evelin, ki se je smehljala.

»Hvala, Elena. A je kdo lačen?« je zanimalo gospo. Na mizo je prinesla odlično hrano. Res je bil lep popoldan. Ves čas smo klepetali in se zabavali.

Evelin mi je pokazala svojo sobo. Delila si jo je z dvema punčkama. Soba je bila v lesu, a pohištvo je bilo moderno. Sedli sva na tla in se pogovarjali.

»Kdo sta ta dva, najstarejša?« sem začela poizvedovati. Evelin je vedela, koga mislim.

»Brata sta, tukaj sta bila prva. Stara sta blizu dvajset, teto imata zelo rada. Potem sem jaz prišla sem, kasneje trije fantki, kar eden za drugim. Pred štirimi leti smo dobili ti dve majhni punčki,« je povedala Evelin. Videti je bila vesela, ponosna nase.

                                                                

»Kaj pa ta vaša teta?« sem vprašala. Res me je zanimalo, saj zgleda zelo mlada.

»Stara je štirideset. Najprej je tukaj živela s svojim možem. Pri svojih dvajsetih ni mogla imeti otrok, zato sta posvojila dva fanta. Mož ji je umrl, čez eno leto pa sem prišla jaz. Ker je bil njun cilj imeti veliko otrok, je posvojila otroke,« je pripovedovala Evelin. Slišalo se je smehljanje od zunaj. Verjetno se imajo res lepo. Teta jim pripoveduje zgodbe.

»Pa ima dovolj denarja za preživljanje tako velike družine?« me je še zanimalo. Malce me je bilo že sram, ker toliko sprašujem. Evelin je vstala ter pogledala skozi okno. Videla je te gore, ki jih občuduje. »Ima denar, saj prihaja iz bogate družine na Škotskem. Domače le redko vidi, pomagajo pa ji finančno,« je odgovorila Evelin. Zanimivo, res zanimivo in lepo življenje, čeprav brez staršev. Jaz si kaj takega ne morem predstavljati.

Kasneje sva se z Evelin zahvalili za odlično pogostitev in odšli do dijaškega doma. V sobi sem poklicala očka in mu poročala o prvem dnevu. Poklicala me je tudi Veronica. Lepo jo je bilo slišati.

Življenje v internatu in šoli je teklo po ustaljenem urniku. Z Evelin se dobro razumeva, skupaj se učiva in si pomagava.

 

4 MESECE POZNEJE …

December. Eden najlepših mesecev, obenem pa tudi eden najbolj mrzlih. Bliža se božič in seveda božični nastop gledališkega kluba. Z Evelin sva pravkar spakirali, da greva domov k svojima družinama. Imam že kar nekaj ocen. Vse so odlične, no, razen ruščine, ki je prav težavna. Z očetom se slišiva skoraj vsak dan, tudi z Emillo. Mama me je redko poklicala, jo pa tudi jaz kdaj pokličem. Z Veronico se slišiva bolj redko, o Leonardu ni duha ne sluha. Kaj šele Fabian, nobenih podatkov nimam o njem. Kot da so me nekateri pozabili.

Zazvonil je telefon, očka in Emilla me že čakata pred vhodom. Poslovim se od Evelin in stečem do vhoda v objem očku in Emilli.

 »Domov grem!« sem vzkliknila. Očka je prikimal. V avtu sem zagledala Billa, Leonardovega brata oz. sestrinega fanta. Nasmehnil se je. Pozdravila sva se, ko sem vstopila.

Ko je očka speljal, sem se ozrla po dijaškem domu. Res sem se veselila, da pridem domov. A sedaj bom pogrešala Evelin. V štirih mesecih mi je prirasla k srcu. V avtu mi je sestra začela razlagati o njeni šoli, prijateljicah in kaj vse se je dogajalo doma, tako da je čas hitro minil. Očka je nekajkrat obrnil glavo nazaj in se nasmehnil, nato pa se spet osredotočil na vožnjo.

»Doma smo!« sem zavpila, ko je očka parkiral na domačem dvorišču pred garažo. Stekla sem v hišo, hodnik je bil prepleskan. Po stopnicah navzgor sem se zagnala do moje sobe. Bila je nekoliko prazna, a vseeno dovolj polna, da je bila videti kot moja soba.

»Pridi pogledat mojo!« Emilla me je povlekla za rokav. Njena soba je bila čisto drugačna. Imela je novo posteljo, nad njo so visele slike sestre in Billa.

»Živi Bill že pri tebi? Da nista mogoče že poročena?« sem se pošalila. »Ne še,« je rekel Bill, ki se nama je pravkar pridružil.

»Večerja bo čez pol ure!« je zavpil oče in vsi smo odgovorili v en glas.

»Si videl kaj Leonarda?« sem kar naenkrat vprašala Billa. »Ja, pred gledališkim klubom. Veliko se družijo tam zunaj. Nekajkrat je bil tudi pri meni,« je odgovoril Bill in si popravil lase. Pokimala sem in zaskrbljena odšla v svojo sobo. »Kaj je narobe? Si žalostna?« je za menoj pridrvela sestra. Pogledala sem skozi okno. »Eh, nič. Samo že dolgo se nisem slišala z Veronico,» sem govorila sestri in se obrnila. »Njihov nastop je čez dva dni. Saj pa jih boš videla, ne skrbi!« me je tolažila. »Saj vem, da jih bom videla. Ampak zakaj me niso nič poklicali?« sem bila žalostna. Objela sem sestro, skoraj bi začela jokati. Emilla me je odrinila, me pogledala in začela tolažiti: »Vse bo v redu. To ti bodo razložili. Doma si, zdaj ni čas za žalost. Bodi bolj vesela in optimistična.« Sestra je res srečna, da sem prišla, saj sem tudi jaz. »Ali ne bi okrasili hiše?« je predlagala. Pokimala sem. Potihoma sva se splazili na podstrešje. V vsem prahu in kupu škatel sva našli pravo.

Vse do večerje sva okraševali hišo, za večerjo pa smo jedli odlično očetovo specialiteto, ki jo pripravlja le ob takih trenutkih. »Torej, ocene so dobre?« me je nenadoma vprašal očka.

»Odlične,« sem ga popravila. Bill si je ves čas popravljal frizuro, saj so mu lasje neprestano padali čez oči. Po okusni večerji smo skupaj pomili in pospravili posodo.

»Jutri se bomo odpravili na izlet, dan kasneje pa je predstava,« je predlagal očka.

Umila in pripravila sem se na spanje. S skodelico vroče čokolade sem spet sedela na okenski polici v svoji sobi in gledala, kako je snežna odeja prekrila ceste. Doma sem. Opazovala sem naravo in se pogovarjala sama s seboj. Hitro me je premagal spanec.

Zjutraj me je zbudil sestrin glas. »Ja, prav tistega bi imela!« je glasno rekla, ko je korakala mimo moje sobe. Vstala sem in odhitela po stopnicah do kuhinje.

»Glasna si,« sem rekla sestri, še preden sem jo pozdravila. Nasmehnila se je.

»Imate idejo, kam bi se odpravili?« je zanimalo očka. »Jaz bi bila kar doma. Gledala bom televizijo, ki jo že kar malo pogrešam,« sem rekla, vstala in odšla proti kopalnici. Oblekla sem se in spet zdirjala v kuhinjo. »Vsi plašče nase, pojdimo nakupovat!« sem zakričala. Očka me je začudeno pogledal. »Pa kaj je s tabo danes?« se je nasmehnil, pogledal ven in pokimal.  Tudi sestri in Billu je bila ideja všeč. Odpravili smo se po nakupih. Šli smo tudi na kosilo in si v bistvu vzeli čas kot družina, zase. Dan je zame minil hitro. Zvečer smo sedeli za mizo in jedli cimetove piškotke, ki smo jih kupili. Tako je dišalo, res je omamno dišalo. Tudi zaspala sem v vonju po cimetu, v vonju po novih željah in upanjih.

Končno, dan za predstavo. Zbudila sem se ob desetih. Očku sem pomagala pripraviti kosilo. Bill in sestra sta med tem časom ometla sneg pred hišo in počistila garderobo. Po kosilu me je poklicala Evelin: “Si že na predstavi?“ “Ne še,“ sem pojasnjevala in gledala skozi okno. »Nebiološka brata se pravkar selita,« je izustila Evelin. »Počakaj! Tista velika fanta že odhajata?« sem šokirano vprašala. Evelin je planila v jok. “Pa saj ni to vse,“ je jokala. “Kaj pa je?“ sem poizvedovala dalje. “Rodrigo odhaja v svojo ljubljeno deželo, tja, od koder je prišel,“ je povedala. Čutila sem njeno bolečino. Spomnila sem se slovesa od Fabiana, njegovega pisma in naenkrat je bilo vsega konec. “Evelin, ne smeš mu pustiti, če je on res tisti, zaradi katerega ti bije srce,« sem ji svetovala. »Prav, poklicala ga bom. Oh, lepo se imej na predstavi.« Že je odložila. Sedla sem na posteljo in premišljevala. Zakaj za vraga Rodrigo odhaja? Njena žalost mi je malo pokvarila popoldan, ampak misel, da je danes predstava mojih prijateljev, me je ponovno spravila v dobro voljo.

Bil je čas, ko smo se odpeljali na predstavo. Končno bom videla svoje stare znance, svoje prve zaupnike in svojo prvo ljubezen. Joj, tisti občutek, ko smo prispeli in sem videla staro stavbo, v katero sem med počitnicami vsakodnevno zahajala. “Tukaj smo!“ je dejal očka, ko je parkiral. Stopali smo proti vratom in naprej v dvorano. Oder je bil prazen. Sedli smo in čakali. Bilo me je strah. Ne vem česa, a tega nisem omenjala. Vse do začetka predstave sem klepetala s sestro. Na oder je stopila gospa Alexa. Napovedala je predstavo, napovedala je nastopajoče, ponosno je izgovarjala njihova imena. Predstava se je začela. Veronica je v prekrasni obleki stopila na oder. Kako je žarela, kako je lepa. Lea še ni na odru. Kje je Leo? Naenkrat se je zaiskrilo, ampak dobesedno. Na oder je stopil Leonardo. Spogledoval se je z Veronico in se ji nasmihal. Ja, veliko sta prestala, ampak na koncu sta vseeno srečna. Neznansko sem uživala v predstavi. Prepletala sem dogodke iz predstave z dogodki v gledališkem klubu in življenju. Predstava mi je bila zelo všeč. Žal mi je bilo, da nisem mogla sodelovati. Nastopajoči so dobili bučen aplavz. Ko so iz odra odšli že drugič in je aplavz pojenjal, sem očku namignila, da grem v zaodrje. Pokimal je.

Stopila sem v zaodrje. Tam je stala Veronica skupaj z Leonardom. Nista me videla. Začelo je vreti iz mene: “Bili ste odlični, več kot odlični, najboljši …“ Nisem mogla več govoriti. V objem mi je pritekla Veronica, naša “V“. Na ramenu sem začutila njene solze, tudi jaz se nisem mogla zadržati. »Elena,« je hlipala in ponavljala moje ime. Ko sem se odvila iz objema, sem jo pogledala v oči. »Pogrešala sem te, zelo!« sem ji priznala. Pokimala je. »Vem, tudi jaz sem tebe,« je dejala. Pristopil je Leonardo. »A si večja?« se je nasmehnil, me objel in takoj izpustil. »Mogoče pa res,« sem dejala. Nekaj časa smo stali in se samo objemali. Prišla je gospa Alexa. Tudi ona me je objela. »No, kako se ti je zdela naša predstava?« me je takoj vprašala. »Uživala sem! Odlični ste,« sem pohvalila. Nisem takoj vprašala, kje je Fabian, vendar sem čutila, da je nekje blizu. »Daj, pridi z nami. Imamo majhno zakusko. S tvojim očetom sem se pravkar pogovorila. Upam, da nam boš naredila to veselje,« je dejala gospa. Gospa Alexa je mislila resno. Prikimala sem. Ko so se vsi igralci preoblekli, se je dvorana že izpraznila. Veronika me je prijela pod roko in predlagala, da greva kar proti izhodu. Slišala se je glasba, lepa melodija mi je padla v ušesa. Prihajala je od zunaj. »Kje pa so ostali?« sem previdno vprašala. Opazila sem, da sva z Veronico pred vrati ostali sami. Bolj ko sem odpirala velika vhodna vrata, vedno glasneje se je slišala glasba. In naposled … Zunaj so bili vsi igralci, začeli so se umikati nastran, na sredini pa je na invalidskem vozičku sedel Fabian. Držal je veliko plišasto srce. Solze so mi pritekle, lile so, dobesedno lile. Stekla sem do Fabiana in počepnila k njemu. »Fabian, mislila sem, da si pozabil name. Nič se nisi več oglasil. Ne izpustim te več,« sem hlipala in ga objela. Spomnila sem se besed, ki sem jih rekla Evelin. Zagledala sem belo napravo, ki je Fabianu gledala izpod ovratnika. »Ne more govoriti,« je dejala Veronica. Fabian je jokal. Želel je nekaj povedati, pa ni mogel. Stala sem ob Fabianu in ga prijela za ramo. Pogledala sem Veronico, Leonarda in gospo Jenner. Pokimala sem in se obrnila proti vsem, ki so igrali v predstavi, ter spregovorila: »Brez njega te predstave ne bi bilo!« »Fabian, Fabian, Fabian!“ so začeli huronsko vzklikati vsi prisotni in bučno ploskali. Spet sem počepnila k njemu. Pomežiknila sem mu, prikrila sem solze. »Ne sme se nam smiliti, ne sme,« sem si govorila. Prijela sem ga za roko, ki je še stegniti ni mogel. Dojela sem, zakaj mi ni odpisoval. Ni mogel. Ampak res ni mogel! Vedno pa sem vedela, da je tudi on, tako kot jaz, nekaj čutil do mene.

20 LET POZNEJE

Otroci so prišli na kosilo, sedli in pridno pojedli. »Kdaj pride božiček?« so me vprašali. Sedla sem k njim. »Jutri ponoči,« sem rekla. »Kaj pa očka, kdaj se vrne očka?« so dalje spraševali. Bila sem tiho. Gledala sem, kako podobni so mu. Trije majhni škratki so strmeli vame. »Ne bo ga. Očka je odšel med zvezdice. Tam je srečen, od tam vas gleda in čuva. Vsako noč, ko vi spite, vas pride pogledat in poljubit,« sem skušala pomiriti otroke. To so sestrine besede. Sedaj živi z Billom v Belgiji, kjer sta dobila zaposlitev. Oče je šel zraven. Mama me pokliče, kadar želi slišati vnuke, Veronica in Leonardo pa živita nekaj ulic naprej in imata čudovitega sina. Evelin je sama, saj Rodrigo ni bil zanjo. Alexa, Fabianova mama, živi v Italiji z novim partnerjem. Srečna je. Vesela sem zanjo. Vsak je na svojem, vsak je po svoje srečen.

Jaz živim od spominov. Velikokrat preberem pismo, ki mi ga je napisal Fabian s pomočjo svoje matere.

 

Draga Elena!

Odhajam, ampak ne na počitnice, zares odhajam. Moje življenje nima smisla, trpim, ampak vseeno se trudim. Nekega dne se boš zbudila, a mene ne bo. Ležal bom na tleh, ne bom dihal. Takrat reci otrokom, da bom kmalu nazaj. Imava tri majhne kepice, ki so polepšale moje življenje. Vem, da tudi tvoje. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj lahko rekel: »Elena je moja žena.« Mrtev ali živ, vedno bom tvoj mož, vedno bom imel otroke in vedno bom znan po tem, kar sem napisal za gledališče. Elena, živi z nasmehom na obrazu, najdi osebo, ki te bo ljubila in varovala, ki bo imela rada najine otroke. Bodi srečna, saj si to zaslužiš. Naj bo to tvoje življenje, Elenino življenje, in naj te ne bo sram povedati, kdo je oče tvojih otrok. Povej: »Ime mu je bilo Fabian.« 

Na svidenje

 

Fabian

 

»Čas za spanje,« sem oznanila otrokom. Fantka sta pridno skočila iz stolčka in se odpravila v kopalnico. Moja punčka je ostala, pogledala me je. Imela je bled obraz kakor Fabian. Njene oči so bile sinje barve, rjavi lasje so se bleščali. »Zakaj imava enako ime?« je vprašala. Solze so kar same orosile moje oči. »Očka ti ga je izbral,« sem rekla. »Zakaj?« Njen pogled je bil še bolj mili. »Ker sem vedela, da boš edina punčka. Očka je želel, da si kot jaz, in tudi jaz sem to želela,« sem dejala. Obe bova nekoč lahko pogledali nazaj, kakšno je bilo Elenino življenje.