Glasovalna številka: PR159

Alja Soršak

ROSIE

OŠ Borisa Kidriča Kidričevo

 

Že od otroštva me je zanimalo, kako ljudje umremo, kako bom umrla jaz. To so bile le misli pred spanjem in tudi mnogokrat v sanjah, v katerih sta se mi  večkrat prikazovala ženska in moški, ki sta v rokah držala dete, ki je jokalo.

Približeval se je 13. avgust - dan meteorjevega dežja. Takrat je bilo nebo posejano z zvezdami in utrinki, a zame so bili utrinki le duše umrlih, ki se vračajo na Zemljo. Dedek in babica sta mi vedno govorila, da se preveč ukvarjam s prihodnostjo in da naj uživam otroštvo, a to name ni imelo vpliva. Vzela sem odejo ter se odpravila na bližnjo jaso. Opazovala sem nebo, duše umrlih so kar ena za drugo prihajale k nam. Večkrat sem si v grobem predstavljala očeta in mamo - mama je umrla v prometni nesreči, v kateri sem se rodila malo prezgodaj, oče pa je storil samomor, nekaj dni za smrtjo mame. Tako sem za šest let pristala v sirotišnici, saj me nihče ni bil pripravljen vzeti v skrbništvo, pri mojih sedmih letih pa sta me k sebi vzela babica in dedek. Ker sta bila že dokaj stara, sem  jima pomagala opravljati razna dela na  kmetiji.

Zraven dela na kmetiji sem  hodila ostarelim pomagat pri raznih opravilih in s tem zaslužila denar, s katerim sem si lahko plačala dodatno  učenje na domu. Učila me je gospa Bence, prijazna, sofisticirana ženska, ki se je upokojila kot učiteljica. Naučila me je, brati, pisati, vsega, kar bi pri mojih letih že morala znati.

„Mama?" Pred mano se je pojavila ženska, popolnoma enaka kot tista v sanjah, enaka kot tista na slikah in enaka kot tista, o kateri mi vsako noč pripoveduje babica . „Ampak kako?!" Pomislila sem in se spomnila na današnji datum (13. avgust). Duša moje umrle mame, seveda!

Podala mi je roko in me popeljala v njen svet. Nebesa pomenijo blaženost, udobje, veliko srečo in ugodje; tega so lahko deležni samo dobri in pravični ljudje. Tja je odpotovala moja mama. Me sploh ne čudi. Na vseh slikah je bila do ušes nasmejana, videti je bila srečna (a po pripovedovanju babice je to le igrala). Na poti navzgor sem določen čas zbirala pogum, da sem ji lahko zastavila vprašanja, ki me zanimajo, odkar pomnim.

 Tako sem pričela: zakaj me je zapustila? Kaj misli babica s tem, da je igrala svojo srečo? Zakaj je oče storil samomor, zakaj ni skrbel zame? Povedala mi je, da  nista bila srečna v zakonu, oče je bil propadli podjetnik, ki je živel na mamin račun.  Spomni  se, da sta se prav tistega dne, ko je drvela z avtomobilom, sprla. Ker med potjo ni bila pazljiva in je segla po mobitelu, je zdrvela s ceste v drevo, katero je bilo zanjo usodno. Verjetno je oče prav zaradi občutka krivde storil samomor in spet mislil le nase. Toda zakaj, saj so starši vendar za to, da poskrbijo za svoje otroke?!

 Spomin ji je segal daleč nazaj, ko sta se spoznala in bila zaljubljena. Toda takrat je  bila premlada, da bi opazila, zakaj jo je tako ljubil. „Bilo je v nedeljo po maši, ko me je zunaj čakal s šopkom rož. Takrat je to nekaj pomenilo, predvsem pa sem bila vesela, ker sem prva izmed sester spoznala fanta. Z mano sta bila starša, ki sta ga vljudno povabila na kosilo po maši. Bližal se je božični večer, ko ga je mama vprašala, ali pride na večerjo.  Zmenila sva se, toda  ni ga bilo. To se je dogajalo velikokrat: da je zamudil ali pa sploh ni prišel. Nekega večera sem se opogumila in ga čakala pred podjetjem. Bila je že tema, mrzlo je postajalo in preletel me je rahel veter, ki je spominjal na prihod zime. Ampak sem vztrajala. Ko se je prižgala luč, je iz zgradbe stopil on z žensko pod roko. Smehljala sta se, kot bi gledala komedijo. Meni  pa ni bilo do smeha, mislila sem, da se mi bo podrl svet, naenkrat nisem mogla več dihati. Sesedla sem se in bila nekaj časa v popolni tišini. Naenkrat sem začutila močno bolečino v trebuhu, vstala sem ter odšla domov. Legla sem v posteljo in čakala, čakala, nanj. Prišel je pozno, bila sem tako jezna, tako jezna, da bi lahko bruhala ogenj, ampak besede mi niso šle iz ust. Ne vem, kdaj sem zaspala. Ko sem zjutraj odprla oči, ga že ni bilo več, zraven mene je ležal listič z napisom LJUBIM TE. To me je šele pogrelo! Da me ljubi, hinavec, lažnivec, prevarant?! Ponovno me je uščipnilo v trebuhu. »Bo že minilo,« sem pomislila ter vstala. V kuhinji je že dišalo po sveže pečenih vafljih, ki jih je pripravljala mama. Opazila je, da nekaj ni v redu. Vse sem ji povedala. Potolažila me je, stisnila k sebi in mi rekla, da se moram sama odločiti,  kaj bom storila.

Naslednji dan sem se naročila  pri zdravniku zaradi bolečin v trebuhu. Ko sem čakala v čakalnici, sem razmišljala o tem dogodku in da grem kasneje k njemu ter končam najino zvezo. Opravili so vse preiskave in mi povedali, da sem noseča. Ko sem šla domov, sem se ustavila v parku in nisem vedela, kako naprej. Še pred nekaj trenutki sem želela končati zvezo z lažnivcem, s prevarantom, sedaj pa sem izvedela, da je oče mojega otroka. Pobožala sem se po trebuhu in od sreče zajokala. Premislila sem si in odšla domov, legla v posteljo ter razmišljala, kaj naj storim. Nisem mogla končati, ker sem želela, da otrok raste v družini z dvema staršema. Dokler se mi ni poznalo, sem bila tiho, nikomur nisem povedala, čeprav vem, da je mama vedela in čutila.

Starša sta nama kupila hišo nekaj ulic stran od doma. Bila sem prava gospodinja. Navzven sem delovala srečno, a v meni so goreli trenutki, ko sem zasledila, da mi tvoj oče laže. Mislim, da je imel še kar naprej nekaj žensk zraven mene. V nosečnosti sem poskušala biti čim bolj vesela, ker se potem tudi otrok rodi vesel. In poglej se, oči ti žarijo kot sončni žarki, tvoji lasje se lesketajo kot zlato. Bližal se je sedmi mesec, ko sem nenadoma morala oditi  v bolnišnico zaradi krvavenja. Zdravnik mi je prepovedal vstati s postelje. »Tako, in sedaj ima prosto pot,« sem pomislila.

Na poti domov iz bolnišnice sva se pogovarjala in predlagal je, da vzameva pomoč na dom, tako da bom jaz lahko samo ležala, počivala in skrbela za najinega otročka, medtem ko mi bo nekdo vse postoril po hiši. Imela sem polno hišo obiskov, vsi so nekaj govorili. Saj jih sploh nisem poslušala, mislila sem samo na to, da komaj čakam, da gredo in me pustijo samo s teboj. To so bili trenutki, ko sva skupaj poslušali Mozarta, zate nekaj posebnega. Preprosto tega ne morem opisati; imela sem občutek,  kot da plešeš v mojem trebuhu. Ko sem dvignila pižamo, sem se dotaknila nožice, ročice. Bila si moja, samo moja. V sobo je vstopila črnolasa dolgonoga ženska s pladnjem v roki. Pozdravila me je in se predstavila, da bo skrbela zame čez dan,  ko bo mož v službi. Nekako se mi je zdela znana, ampak se nisem s tem obremenjevala. »Mhm, krasno,« sem pomislila, »kaj pa drugega kot lepotica.« Vzela sem pladenj in jo od jeze odslovila. Jedla sem kosilo in mislila samo na trenutek, ko te bom lahko držala v rokah in odšla iz te hiše. Na moje presenečenje je  oče hodil po novem domov točno, včasih še celo prej.  Na trenutke sem pomislila, da zaradi naju, dokler nisem neke noči slišala čudnih zvokov. Prižgala sem luč, pogledala po postelji. Bila je prazna. Slišali so se glasovi od spodaj. Nisem vedela, kaj naj storim. Bilo me je strah zate, ampak nekako sem odšla do vrat in po stopnicah, kjer me je čakal grozen prizor. Oče je imel v naročju to dolgonogo črnolasko, s katero sta se pogovarjala o njuni prihodnosti. Naju ni bilo v tej zgodbi. V tistem trenutku nisem pomislila nate, oprosti mi, res nisem. Pograbila sem ključe avtomobila in torbico ter oddrvela. Mobitel je nenehno zvonil, klical je on. Vsa jezna, žalostna, objokana, nesrečna sem ga preklinjala in samo peljala. Spomnim se, da sem v nekem trenutku segla po telefonu in takrat je počilo. Sirene rešilca in policijskega avtomobila so pričele tuliti, ljudje so v paniki vzklikali, da je v avtomobilu noseča ženska. »O, moj bog,« sem pomislila, »saj te vendar nisem ubila.« Od daleč se je slišalo samo še kričanje in že smo se odpeljali v bolnišnico. Bila sem v trenutku mrtva, duša je izstopila in gledala sem, kako si prijokala na svet. Bila si vsa rdeča, vijolična in že takrat sem vedela, da boš prava lepotica. Jokala si in jokala, jaz te pa nisem mogla potolažiti ali ti ponuditi mleka. Kar sem storila, ni bilo prav, morala bi bolj paziti nate. Pomislila sem na to,  kaj bo s teboj, kako bo zate skrbel on, oče, kateri je vzrok, da sem sploh vstopila v avtomobil.

Čez čas sem ugotovila, da se je oče zavedel posledic svojega življenja s tem, ko je vzel preveč tablet in  končal svoje bedno življenje. Draga moja, ne misli,da sem te kadarkoli zapustila, ves čas sem bdela nad tabo, spremljala tvoje odraščanje, le videla me nisi."

Končno sem spoznala mamo, njeno življenje in pomislila sem, kako lepo bi bilo, če bi lahko ostali skupaj. Z njo mi je bilo tako lepo, bila sem srečna. Toplina, ki jo je oddajala, je bila tako močna, da sem se ob njej lahko pogrela. Čas z  njo je tako hitro minil, da se sploh nisem zavedala, da se pričenja jasniti. »Domov bo treba,« je dejala in me močno stisnila k sebi. Poslovili sva se in izginila je v svoj svet.

Ko sem babici pripovedovala o njej, mi sprva ni verjela, pobožala me je po čelu, ker je mislila da sem zbolela. Zamislila se je, ko sem ji natančno opisovala dogodke, pa še zmeraj ni mogla verjeti svojim ušesom. Mene pa je iz dneva v dan bolj mikal svet, v katerem sem bila z mamo. Razmišljala sem, kako jo ponovno slišati in videti, spomnila sem se smrti očeta. Zakaj? Prav sedaj, kaj to pomeni? Oče je umrl tako, da je pojedel preveč tablet … 

Šla sem k babici v sobo, odprla predal, v katerem je hranila vse vrste tablet. Bila sem sama v hiši. Kar tako vendarle ne morem oditi, babica bi bila preveč žalostna. Napisala sem ji pismo.

Draga babica,

rada bi se ti zahvalila za vso pomoč, ki si mi jo nudila, si najboljša babica, kar ji premore svet. Spoznala  sem, da dokler ne bom s svojo mamo, ne morem biti srečna. Prosim, razumi me in bodi vesela zame, saj odhajam k njej. Ko prideš za nama, bomo srečne skupaj. 

Rada te imam, tvoja Rosie.