Glasovalna številka: PR160

Lara Kozoderc

SPOZNANJE

OŠ Borisa Kidriča Kidričevo

 

UVOD

Njeno življenje je bilo v mojih rokah. Kričala je in me rotila, a ji nisem prizanesla. Preprosto: vedela je preveč. Nisem mogla tvegati, torej sem se odločila, da jo za vedno utišam. Mrtvi ljudje ne izdajajo, kajne? Še zadnjič  sem jo pogledala v oči in jo močno potisnila čez balkon petnajstega nadstropja. V sebi sem začutila val adrenalina, hitro sem se obrnila in stekla  na  parkirišče. Alison je nepremično ležala v mlaki svoje krvi. Vzela sem pištolo in jo še dvakrat ustrelila v glavo, pri tem sem si nekako porezala prst. Na srečo nikogar ni bilo blizu. V naslednjem  trenutku sem od daleč zaslišala stopinje, zgrabila me je panika. V paniki sem odvrgla pištolo. Vključila sem avtomobil in z vso hitrostjo odpeljala stran. Nisem vedela, kam grem. Nisem imela cilja. Edino, kar sem vedela, je bilo, da moram stran, in to takoj. Prst mi je krvavel, kri mi je kapljala po hlačah, a se nisem ozirala na to. Edino, kar sem vedela, je bilo, da moram stran.  Zunaj je temna noč, deževna noč. Kapljice so nežno polzele po steklu navzdol. Na enak način je polzela kri z mojega prsta in kri iz Alisoninega  telesa. Kapljice so nežno polzele, dokler niso prišle do konca, kjer so se vse skupaj zbrale  v veliko kapljo. Cilj vsake kapljice je pripolzeti do dna.  In kaj potem? A ko padejo na tla? So srečne? Je to to, kar hočejo? Naenkrat nisem bila več prepričana, da me bo Alisonina smrt osrečila. A sedaj ni bilo več poti nazaj. Cesta je bila zelo spolzka, vozila sem prehitro, a ni mi bilo mar. Naenkrat se mi je v glavi zvrtelo, izgubila sem kontrolo nad avtomobilom. Avtomobil je zaneslo s ceste. Čutila sem, kako padam. Vse se je dogajalo tako hitro. Začutila sem močan udarec v glavo. Slika je počasi izginila pred mojimi očmi.

 

POGLAVJE

Zbudila sem se v beli sobi.

Nisem vedela, kje sem, niti tega ne, kako sem prišla sem. Če bolje pomislim, se nisem spominjala ničesar. Želela sem se premakniti, a je moje gibanje zaustavila cev, na katero sem bila priklopljena.  Moje telo je bilo nemočno, čez glavo sem imela velike preveze.  Začela sem razmišljati, kako sem sploh prišla sem, nakar je v sobo vstopil zdravnik.  »Gospa, včeraj ste v prometni nesreči utrpeli nekaj težjih poškodb lobanje, imeli ste težji pretres možganov, zato ste izgubili spomin. Povsem normalno je, da se ne spomnite, kaj ste počeli zadnjih 48 ur. Moram pa vam povedati, da se imeli veliko srečo. Najprej nismo bili popolnoma prepričani, da boste preživeli, a smo vas uspeli rešiti v zadnjem trenutku. Moram vam povedati, da ste prava borka. Nekaj dni vas bomo še morali zadržati na opazovanju.« In nato je odšel. V sobi sem ostala sama s piskajočo napravo, ki me je držala pri življenju. Glava me je močno bolela in resnično se nisem spominjala ničesar. Moj prst je bil porezan in telo je bilo nemočno. V bolečinah sem zaspala.  Naslednje jutro me je zbudila medicinska sestra, ki je prišla preverit moje stanje in mi dala dodatna zdravila. Povedala, mi je da bom pozneje morala opraviti še nekaj preiskav. Nato je odšla, v sobi sem ostala sama. V bolečinah sem zaspala.

Zbudile so me neznosne bolečine v glavi. Bolečina v moji glavi je postajala  močnejša  z vsako minuto. Pred očmi se mi je zameglilo, bolečine preprosto nisem mogla zdržati. Na ves glas sem kričala in klicala zdravnika. Bolečina je bila neznosna, zato sem vstala, da bi poiskala zdravnika. Moje telo je bilo šibko, a želja po pomoči večja. S težkimi koraki sem odšla dol po stopnicah. Na ves glas sem kričala in klicala nekoga, ki mi bi pomagal. Pred mano je stala majhna deklica. Želela sem, da se mi umakne, zato sem jo potisnila. A v trenutku, ko sem se je dotaknila, je deklica padla po stopnicah. Kaj je narobe z mano? Zakaj sem to storila? V tistem trenutku se mi je v mislih zavrtel dogodek. Spominjala sem se.

Bilo je nekega sobotnega večera. S svojo mlajšo sestrico Jane sem se igrala.  Ko sva se lovili po stopnicah, sem jo potisnila. Padla je in nepremično obležala. Mislila sem, da sem jo ubila, zato sem jo živo pokopala. Spominjam se,  da je zraven bila še ena oseba, a se ne morem spomniti njenega imena, niti tega ne, kako je izgledala. To torej pomeni, da še ena oseba ve za to skrivnost.  Ubila sem svojo sestro, a tega nisem nikomur povedala. Razen tej osebi, ki mi jo je pomagala zakopati. Izginotje moje sestre je za vse ostale še nerešena skrivnost.

NAZAJ V REALNOST: Stekla sem dol po stopnicah do deklice. Tresla sem jo in na ves glas kričala. Prihiteli so zdravniki in jo začeli oživljati. »Alice, ostani z nami, ne obupaj Alice!« je kričal eden od zdravnikov. Jokala sem in se opravičevala, a se nihče ni zmenil zame.  Pome je prišla  medicinska sestra in me odpeljala nazaj v sobo.  Vso pot do sobe sva molčali, slišati je bilo le moje tiho ihtenje. Ko sva se vrnili, me je le grobo potisnila v posteljo. Ni ji bilo treba govoriti. Pogled v njenih očeh mi je povedal vse.  »Zakaj si to storila?« me je vprašala in me strogo pogledala. Nisem ji odgovorila. »Zakaj si šla ven iz sobe?« me je še enkrat vprašala. » Želela sem poiskati zdravnika, glava  me je močno bolela,« sem jokajoče dejala. «Zdravniki smo tukaj 24 ur in vedno smo ti na voljo. Vedno smo tukaj, ne laži. No, posnetki nadzorne kamere pravijo drugače. Zakaj si to storila deklici?« Nisem ji odgovorila. Vsa njena nadaljnja  vprašanja sem preslišala. Prepričevanje, da nisem kriva, je bilo nesmiselno. Morda pa sem to res naredila zanalašč. Agresija bo v meni živela večno, četudi se ne spominjam preteklosti.  Medicinska sestra je jezno odšla iz sobe. Po licih so mi polzele solze, spremljal me je občutek krivde. Spomin o umoru moje sestrice bo v meni živel večno. S solzami v očeh in z bolečino v srcu sem zaspala.   

 

2. POGLAVJE

Naslednje jutro me je zbudila medicinska sestra in mi povedala veselo novico, da me bodo popoldne odpustili iz bolnišnice. Pred odhodom sem morala opraviti še nekaj preiskav. Zdravniki so menili, da sem si dovolj opomogla, da se lahko vrnem domov. Glava me je še vedno bolela, a počutila sem se veliko bolje. Pospravila sem svoje stvari in odšla iz bolnišnice.  Ko sem prestopila prag bolnišnice, sem se počutila svobodno. Znova sem lahko zadihala. Poklicala sem taksi, saj je moj avto bil uničen v prometni nesreči. Sedla sem na zadnji sedež. Ko sem se začela peljati, me je spreletel čuden občutek. V glavi so se mi začeli vrteti dogodki iz prometne nesreče. Dež, spolzka cesta, tema. Nisem se počutila dobro, tesnoba v mojem telesu je naraščala. Zdravniki so me že prej opozorili na to. Povedali so mi, da se to dogaja veliko ljudem, ki doživijo prometno nesrečo. To se imenuje napad panike.  Glava me je bolela in vedno težje sem dihala. Roke so se mi tresle in srce je močno razbijalo. V glavi so se mi še naprej vrteli dogodki iz prometne nesreče. Poskušala sem jih odmisliti, a so se vedno nekako  prikradli nazaj. Poskušala sem se umiriti, na licih sem začutila solze. Ko me je taksi pripeljal do stanovanja, sem z vso silo odhitela ven. Nikoli še nisem bila tako srečna, da sem doma. Taksistu sem plačala in vzela svoje stvari. Ko sem vstopila v stanovanje, sem začutila olajšanje. Tako dobro je bilo spet biti doma. Vzela sem vžigalice in prižgala svečo, da bi se pomirila. Vonj sveče mi je pomagal, da sem se sprostila in spet sem se počutila umirjeno. Odšla sem v kuhinjo, da bi si pripravila čaj.  Medtem ko se je voda segrevala, sem vzela telefon in poklicala svojega policijskega partnerja, da bi mu povedala, zakaj me ni bilo v službo. Telefon je zazvonil le dvakrat in že se je na drugi strani zaslišal Chrisov glas. »Pozdravljena, Ellena, si že kaj bolje?« »Ja, pravkar so me odpustili iz bolnišnice, zelo mi je žal, da se nisem oglašala na tvoje klice, veš …« sem mu začela pripovedovati. » Vem, dobil sem klic iz bolnišnice, vse so mi razložili,« me je prekinil. »Ko boš pripravljena, se vrni v službo, saj naju čaka veliko dela,« je rekel. »Dobro.« To je bila edina beseda, ki sem jo izgovorila. Nato sem se poslovila in prekinila. Pila sem svoj čaj in ob tem razmišljala. Moja lica so spet zalile solze. V mislih so se mi še enkrat zavrteli dogodki iz bolnišnice. Kako sem po stopnicah potisnila tisto majhno deklico, medicinska sestra, ki mi ni ničesar verjela. V misli pa mi je kar naprej  prihajal dogodek, kako sem ubila svojo sestrico. Jok staršev ob spoznanju, da je ni. Tega preprosto nisem več zmogla. Nekako se moram zamotiti, nekako moram pozabiti na ta dogodek in živeti dalje. Vzela sem telefon in poklicala Chrisa. » Mislim, da sem pripravljena, da začnem delati,« sem rekla. Chris mi ni odgovoril. »Chris, si še tu?« sem ponovno vprašala. » Ja.« To je bilo vse, kar mi je odgovoril in nato prekinil. Pogovor je bil kratek, a tega sem navajena. Chris je velikokrat redkobeseden, je zelo skrivnosten in malokdaj mi zaupa kaj iz svojega življenja.  Ko sva v službi, njegov telefon malokdaj zazvoni. Vedno je osredotočen na delo in nikoli ne prosi za prost večer. Če sem iskrena, nisem prepričana, ali ima Chris sploh kaj prijateljev.  Chris ima nebeško modre oči in rjave lase. Je zelo visok in to je tudi vse, kar vem o njem. Skupaj delava že približno pol leta, do sedaj sva rešila vse primere. Chris je zelo pameten in njegova predvidevanja se pogosto izkažejo za pravilna. Razen o delu s Chrisom redko govoriva.  Ampak to je tudi to, kar ga naredi tako posebnega in skrivnostnega. Odložila sem skodelico in odšla v spalnico. Nastavila sem si  budilko za naslednji dan. Ulegla sem se na posteljo. Bila sem utrujena, saj je za mano bil težek in naporen dan. Brez težkih misli sem se pogreznila v globok spanec. 

 

3. POGLAVJE

Zjutraj me je zbudila  budilka. Stežka sem vstala. Umila sem si obraz in se oblekla. Oblekla sem dolg črn plašč in temne  oprijete  hlače. Obula sem  visoke črne škornje, ki so mi segali do kolen.  Razčesala sem svoje svetle lase in se pogledala v ogledalo.  Podoba na drugi strani je zrla vame. Na čelu sem še vedno imela veliko brazgotino, ki sem jo pridobila v prometni nesreči. Ko sem se je dotaknila, sem začutila bolečino. Rano sem namazala s kremo, ki sem jo dobila v bolnišnici. Še enkrat sem se pogledala v ogledalo in se globoko zamislila. Bi Chris sploh kdaj maral dekle, kot sem jaz? Globoko sem vdihnila in se zravnala ter  odšla na parkirišče, kjer me je že čakal Chris.  Tiho me je pozdravil. Sedla sem v avto in že sva se odpeljala. Po navadi sva med vožnjo molčala. A odločila sem se, da danes to spremenim. » Kako kaj družina?« sem ga mirno vprašala. »Nimam družine,« je odvrnil. Ob njegovih besedah me je stisnilo pri srcu. Zakaj sem ga morala vprašati ravno to? Počutila sem kot izmeček. »In kaj je v službi novega?« sem ga vprašala v upanju, da pozabi na prejšnje vprašanje. »Imava nov primer. Umorjeno je bilo dekle po imenu Alison. Umorjena je bila pred tremi dnevi, v petek. Policijo je poklicala gospa, ki je šla mimo in zagledala truplo ženske. Na truplu sem že opravili nekaj preiskav, sorodniki so mojo hipotezo potrdili. Telo pripada enaindvajsetletni Alison Ross. Alison je bila dvakrat ustreljena v glavo in izgleda, kot da bi padla, saj ima po telesu velike brazgotine in veliko zlomljenih kosti,«  mi je povedal.  Ko sva se pripeljala do najine pisarne, sem  presenečena ugotovila, da sem vso vožnjo preživela brez paničnih napadov. Ob Chrisu sem se počutila varno. Chris mi je rekel, naj ga počakam kar v avtu, saj bo vzel vse potrebne stvari in nato se bova takoj odpravila na kraj dogajanja. Ni vredno, da bi po nepotrebnem izgubljala čas. Chris je izstopil iz avtomobila in odšel v pisarno. Gledala sem ga, kako odhaja, njegovi koraki so bili hitri, a hkrati umirjeni. Mislim, da sem tam nekje globoko v srcu vedno vedela, da mi je všeč. Nikoli nisem vedela,  zakaj me je tako privlačil. Bil je tako, saj sploh ne vem, kako naj to opišem z besedami. Bil je tako skrivnosten. A kolikšna  je verjetnost, da bi bila Chrisu všeč punca, kot sem jaz? Zakaj od vseh stvari, ki sem jih pozabila, ni bil Chris?

 Chris je prišel nazaj. Stvari je zložil v prtljažnik  in sedel v avto. Peljala sva proti kraju zločina. Med vožnjo sva molčala, saj nisem vedela, kako naj začnem pogovor. Nisem želela vsega uničiti tako kot prej. Po približno petnajstih minutah vožnje sva prišla do kraja zločina. Truplo je bilo najdeno pred nebotičnikom. S Chrisom sva si kraj zločina podrobneje ogledala. Nikjer ni bilo nobene sledi o ničemer. Strinjala sva se, da bo on kraj dogajanja podrobneje pogledal zunaj, sama pa sem šla v nebotičnik. Sprehajala sem se iz nadstropja v nadstropje, dokler nisem prišla do petnajstega nadstropja, kjer je bilo Alisonino stanovanje. Vrata so bila odklenjena, saj sva s Chrisom imela dovoljenje za vstop, da bi temeljiteje preiskala kraj dogajanja. Ko sem vstopila v stanovanje, sem dobila čuden občutek. To stanovanje sem že nekje videla. Bilo mi je tako znano, a se nikakor nisem mogla spomniti, kje sem ga že videla. Odšla sem do balkona in ga odprla. Ko sem vstopila na balkon, sem vedela, da se ne motim. Ta kraj sem poznala, a nisem vedela od kod. Vedela sem, da sem tukaj že bila. Odločila sem se, da grem ven. Chris je zunaj našel dokaz. V bližnjem grmu je bila pištola. S Chrisom sva se odločila, da se bova vrnila nazaj do trupla. Želela sva narediti nekaj DNA preiskav na pištoli in še enkrat preiskati truplo. Na pištoli je ostalo nekaj kapljic krvi, ki bi lahko pripadale morilcu. Usedla sva se v avto in se odpeljala. Med vožnjo sem premišljevala o Alisoninem stanovanju. Od kje poznam to stanovanje? Kdaj sem bila tam? A ničesar se nisem spominjala.  Čez približno dvajset minut sva s Chrisom prispela. Ko sem vstopila v sobo, sem se zazrla v Alisonin obraz. Potreben je bil le en pogled in vedela sem. To osebo od nekod poznam, preprosto poznam jo. Njeni temni rjavi lasje in velike modre oči. To osebo sem poznala. Nisem vedela, kako jo poznam. Pravzaprav nisem vedela ničesar drugega kot to, da jo od nekod poznam. Alisonino telo je bilo v celoti prekrito z modricami. Imela je veliko polomljenih kosti. Alison je bila dvakrat ustreljena v glavo. Chris predvideva, da je padla z višine, najverjetneje iz svojega stanovanja. »Miliš, da je želela storiti samomor?« sem ga vprašala. »Ne, nekdo jo je potisnil in potem ko je padla, jo je še dvakrat ustrelil v glavo. Prav očitno je, nekdo jo je želel ubiti.«  V glavi se mi je močno zvrtelo, zato sem Chrisa prosila, da me pelje domov. Ko sva se usedla v avto, me je presenetil, saj je začel pogovor. »Danes se bom vrnil v laboratorij in opravil še nekaj preizkusov na pištoli. Moram preveriti DNA krvi, ki je na pištoli.« V odgovor sem mu samo pokimala, preprosto nisem bila sposobna narediti ničesar drugega. Bolečine v moji glavi so postajale vedno hujše. V očeh so se mi pojavile solze, saj bolečine več nisem mogla zdržati. Obrnila sem se v drugo stran, saj nisem želela, da me vidi jokati.  »Ellena, je vse v redu s tabo?« me je zaskrbljeno vprašal Chris. »Kaj pa tebi mar,« sem mu ostro odgovorila. »V bistvu mi je mar, pa še kako mi je mar. Morda včasih izgledam, kot da mi je vseeno za vse, vendar če mi je mar za eno stvar, si to ti,« je rekel nežno. Potrebovala sem trenutek, če bolje pomislim, sem potrebovala dva. Nisem vedela, ali si to domišljam ali se je to res zgodilo. Ker sva bila že pri mojem stanovanju. se je ponudil, da mi pomaga. Oprla sem se na njegovo ramo in počasi sva hodila do mojega stanovanja. Njegovo telo je bilo močno, zato se nisem bala, da bi padla. Vedno, ko sem bila s Chrisom, sem se počutila varno. Ko sva prišla do stanovanja, me je vprašal, ali še kaj potrebujem. Nisem mu odgovorila. Preprosto nisem vedela, kaj naj rečem, le stala sem tam. Srce mi je tako močno bilo, da sem njegov utrip čutila po vsem telesu. Tega nisem bila vajena, nisem vedela, kaj moram storiti. Chris me pa je le pogledal in me poljubil na lice. Nisem odreagirala, nisem vedela, kaj naj storim. Le stala sem tam kot okamenela. Najraje bi od veselja poskočila, a telo mi tega ni dopuščalo. Chris se je poslovil in odšel. Gledala sem, kako je njegova postava izginjala v daljavi, dokler ni dokončno izginil za ovinkom. Moje srce je razbijalo, sama nase sem bila jezna, da sem kar stala. A globoko v sebi sem čutila neizmerno srečo.  Še nikoli v življenju se nisem tako počutila. Ta občutek je bil zame še nov, neznan svet, ki sem ga morala raziskati. Občutek je bil vznemirljiv, zato sem ga želela zapisati. Svoje občutke sem želela izliti na list papirja. Brskala sem po predalu s knjigami, da bi našla kakšno beležko. Našla sem knjigo, ovito v svetlo modro blago. Na prvi platnici je bilo z belo nitjo izvezeno moje ime.  Odprla sem jo in presenečena ugotovila, da je dnevnik. Ta dnevnik je pripadal meni. Zelo sem se razveselila, saj se bom sedaj lahko spomnila nekaterih stvari, ki sem jih pozabila. V dnevnik sem pisala o umorih, ki sva jih reševala s Chrisom. Veliko stvari sem se spominjala, nekaterih sem pa se stežka spomnila. Dnevnika nisem več hotela brati, zato sem ga le na hitro preletela. Ko sem hitro gledala strani, sem naletela na zanimiv naslov. Pisalo je: «NE ZMOREM VEČ.«  Stresla sem glavo in začela brati. Moja lica so zalile solze.

 

STRAN IZ DNEVNIKA:

Dragi dnevnik!

Ne zmorem, preprosto ne zmorem več. Alison ve preveč. Ve namreč za mojo največjo skrivnost. O umoru moje sestrice. Mislila sem, da ji lahko zaupam. Vendar  je pokazala svoj pravi obraz. Odkar je Alison srečala novega fanta, je postala precej agresivna. Zapadla je v droge, to mi je povedala sama. Rekla mi je, da če ji ne bom več posojala denarja, bo vsem povedala, da sem ubila svojo mlajšo sestrico. Vsote denarja, ki jih zahteva od mene, so previsoke in nisem jih zmožna plačevati. Ne vem, kaj naj storim, ne vem več, kako naprej. Morala jo bom za vedno utišati, čeprav tega nočem. Prodala sem že vse, kar sem lahko, da sem plačevala njen molk, a tega preprosto ne zmorem več. Postala bom ena od njih. Ena od neštetih ljudi, ki več ne vejo, kako iti naprej. Umor Alison je moja edina rešitev. Ta dnevnik verjetno pišem zadnjič.

Zraven te strani je v dnevniku bilo še veliko skic Alisoninega stanovanja in veliko bližnjic, ki sem jih načrtovala za pobeg. Jokala sem močneje kot kdajkoli. Ubila sem jo. Umorila sem jo, zdaj se vsega spominjam.  Tisto noč, potisnila sem jo z balkona njenega stanovanja, kasneje sem jo še dvakrat ustrelila v glavo. Spomnim se njenih krikov in prošenj. Zdaj vem, zakaj mi je bilo njeno stanovanje tako znano. Preiskovala sem umor, ki sem ga storila sama. Pogledala sem svoj porezan prst. Sedaj sem se vsega spominjala. Ko sem ustrelila Alison, sem si porezala svoj prst. Vedela sem, da sedaj, točno v tem trenutku, Chris pregleduje DNA krvi, ki ga je našel na pištoli. Pregleduje kri, ki pripada meni. Vedela sem, kaj moram storiti. Bežati moram, čim dlje stran od tu. Dnevnik sem odložila na posteljo in z vso hitrostjo odhitela do sefa, da bi vzela svoj denar in zbežala. Vključila sem avtomobil in z vso hitrostjo vozila po cesti. Nisem vedela, kam grem, vedela sem samo to, da moram stran. Ko sem se vozila približno pet minut, sem se spomnila, da sem doma pustila dnevnik. Sama sebe sem preklinjala, saj je to pomenilo, da se moram vrniti. Ne morem kar pustiti dokazov.  Ko sem prišla nazaj, sem opazila, da dnevnika ni. Na svojih licih sem spet začutila solze. Pogledala sem na telefon, na katerem je bilo sedem neodgovorjenih klicev. Chris! Verjetno je ugotovil, da je na pištoli moj DNA. »Ah, pozabi na dnevnik, sem si rekla,« ter odhitela do avtomobila. To je bila napaka.

 

4. POGLAVJE

Zunaj je stal policijski avtomobil. V vrečki za dokaze so imeli moj dnevnik. Zraven je stal Chris, ki me je le pogledal. Njegov pogled je bil brez izraza. Ni bil jezen, bil je razočaran. »Ti si bila,« je rekel. Nisem mogla verjeti, da me je Chris predal policiji. Moje srce je bilo zlomljeno. Policisti so me prijeli, roke so mi priklenili z lisicami. Namestili so me v policijski avtomobil. Jokala sem. Nisem se upirala, sama sem bila kriva. Gledala sem Chrisa, kako je izginjal v daljavi. Vedela sem, da si njegove družbe ne zaslužim. Bila sem nihče. Umorila sem osebo. Oziroma umorila sem dve osebi: svojo sestro in Alison in še del mene. Del mene je bil mrtev, za vedno izgubljen.  S svojima dejanjema sem škodovala  ne samo drugim, ampak tudi sebi. Uničila sem sebe in vse svoje življenje. Izgubila sem stvari, ki so mi pomenile največ. Ko smo se pripeljali, so me namestili v sobo zraven neke gospe. Niso me zaprli v sobo, to je bila kletka, drugače jo imenujemo zapor. Ampak jaz ji bom rekla kar kletka, saj sem v njej ujeta kot žival. Gospe, ki je bila zraven mene, nisem poznala, a ona je očitno prav dobro vedela, kdo sem jaz. Ko sem vstopila, sem jo tiho pozdravila. Gospa me je le grdo pogledala in mi dejala: «A si le prišla?  Plačala boš za to, kar si storila moji hčerki, povem ti, plačala boš!« Govorila mi je stvari, ki jih raje ne bi omenjala. Bila sem deležna žalitev, ki sem si jih zaslužila. Ubila sem njeno hčer. Vsako besedo, ki mi je izgovorila, je povedala upravičeno. A moja agresija je bila prevelika. Vstala sem na noge in jo močno prijela za vrat. Kričala je, a mi ni bilo mar. Za vrat sem jo stiskala vse močneje. Čutila sem njen srčni utrip, želela sem, da se neha, želela sem ga zaustaviti. V sobo je  prihitel varnostnik, močno me je prijel in me potisnil. Nisem ulovila ravnotežja. Z glavo sem močno udarila ob rob mize. V glavi  sem začutila veliko bolečino, podoba ženske in varnostnika je počasi izginjala pred mojimi očmi.

Zbudila sem se v beli sobi. Nisem vedela, kje sem, niti kako sem prišla sem, če bolje  pomislim, se nisem spominjala ničesar.