Glasovalna številka: PR161

Yuliya Kuliy

ČRNI KOLIBRI

OŠ Borisa Kidriča Kidričevo

 

Sedela sem na rahlo vlažni, leseni strehi in opazovala, kako sta  se zunzoncita (črna kolibrija) prepirala za majhno čebelico. Zunzuncit je namreč  posebna vrsta ptičev, saj so najmanjši ptiči na svetu in se hranijo le s čebelami.

Ime mi je Penelope Maricruz. Sem sanjavo dekle iz Kube. Nimam veliko prijateljev. Vsi mislijo, da sem čudna, imajo me za izobčenko. Ja, razlikujem se od drugih. Imam drugačne poglede na ta svet! Opazim veliko lepih stvari ­- tiste, ko jih drugi ne vidijo ali nočejo videti.

V družini imamo veliko problemov. Največji je, da sta starša ločena in komentarji moje babice so slabo vplivali na mojo mamo. Mogoče se sliši čudno, ampak v majhni, že razpadajoči se hiši, živimo kar tri generacije. Nimamo denarja za novejšo, večjo, lepšo hišo. Večino denarja porabimo za hrano in včasih še te ni dovolj. Nimam novih, lepih oblačil, ampak dobim kakšno staro majčko moje starejše sestre, ko ji ta postane premajhna.

 Če se vrnem k moji družini. Mama se je preselila k očku in sprejeli so jo kot svojo. Ampak ne za dolgo. Kot se je izkazalo, očkovi mami ni bila precej pri srcu. Najprej se je sprla z babico, nato še z očijem in odšla. Zapustila nas je. Zamenjala nas je za bogatega direktorja znane tovarne iz Santa Clare. Zdaj živi bogato življenje in ji je mar za nas. Nazadnje sem jo zagledala, ko se je peljala z najlepšim avtom, kar sem jih videla. Bil je lesketajoče se svetlo modre barve, imel je odprto streho in njegove luči so žarele. Videla sem svojo mamo. Bila je vsa drugačna. Zelo se je spremenila. Njena koža je postala temnejša, imela je dolgo rumeno obleko in njeni lasje so bili zaviti v rumeno ruto, ki je imela pripeto lepo oranžno rožo, v roki je držala prižgano cigaro in okoli njenih lepih oči so bili različni odtenki oranžne barve. Videla me je, ampak …  Ni se ustavila! Čeprav me je prepoznala, se ni zmenila zame, niti ustavila se ni. Ta hip sem potočila nekaj solz. Nisem mogla gledati, kako se pelje neznano kam. Nisem mogla zadržati solz. Tekla sem, kakor hitro sem lahko.

 Zdaj živim z očkom in njegovo  družino ter s starejšo sestro in mlajšim bratom. Precej čudno je, da se z bratom bolje razumeva. Sestre več ne zanimajo skrivalnice, različne igre, ki smo se jih igrali, ko smo bili mlajši. Zanima jo le delo, zaradi katerega bi zaslužila in si s tem kupila nova oblačila ter plačala vstopnino v kakšen klub. Veliko se druži s prijatelji, katerih ima veliko, posebej prijateljev, ne fantov. Z bratom nimava velike razlike v letih. Stara sem petnajst let, on je le leto dni mlajši. Sestra je sedemnajstletnica.

Zunzoncid, ki sem ga poimenovala Marcus, je zmagal. Ulovil je tisto čebelo, ampak zakaj le bi jo odstopil drugemu ptiču? Sumim, da je tale ptička ona. Poimenovala jo bom Sarah. A ni ljubezen čudovita, kadar imaš nekoga zares rad? Čeprav pravega pomena ljubezni še ne poznam, vem, da ljubezni ne moremo kupiti ne prodati, zamenjati ali uničiti. Ljubezen lahko prizadene, lahko boli ali loči. Toda z zvestobo, s potrpljenjem in  z zaupanjem lahko traja večno. Resnično ljubezen lahko loči le smrt.

Nekateri pravijo, da ljudje, ki umrejo, gredo v nebesa in zvezde, ki svetijo, predstavljajo duše umrlih. V šoli nas učijo drugače. Da so kot žareče se krogle, ki svetijo štiriindvajset ur na dan, le da jih podnevi zaradi svetlobe ne vidimo. V cerkvi nas ne učijo o zvezdah. Učijo nas, da so nebesa kot nevidna zavesa na zemlji, kamor gredo umrli; učijo nas, naj se ne bojimo smrti, saj ko bomo pri stvarniku, bomo kakor v raju. Zvezde … Kaj  v resnici pomenijo?

Jutri bo moja najboljša in tudi edina prijateljica prišla s  potovanja. Njeni starši so seveda bogatejši od mojega očeta in ji lahko občasno privoščijo kakšno potovanje. Tokrat je bila v severni Ameriki v ZDA. Vedno, kadar pride s potovanja, podrobno opiše, kaj vse je doživela. To bo jutri.

Rada vnaprej določim, kako bo potekal moj dan.

»Penelope! Vstani. Donnica je prišla,« se je iz sobe zaslišal glasen glas mojega očeta. Že od nekdaj z uro nisva najboljši sorodnici. Rada grem spat pozno ponoči, saj si pred spanjem rada ogledujem prečudovito pokrajino mesta, zato zjutraj spim malo dlje, kot bi bilo potrebno. Zaslišala sem ime Donnica, zato sem hitro vstala, se primernejše oblekla in stekla v sobo, kjer me je čakala. »Donn! Pozdravljena! Pridi, vse hočem slišati, kar so videle tvoje oči ,« sem z navdušenjem zaklicala, jo prijela za roko in povlekla v mojo sobo. »Povej mi o vsem, kar si videla.« Donnita me je le žalostno pogledala in se zazrla v tla. Vedela sem, da je nekaj narobe, saj je s težavo zadrževala solze. »Ta kraj … Poln je sebičnih, nesramnih ljudi. Sedaj se zavedam, koliko mi pomeni Gibara.«  Nisem je razumela, o čem govori. Donn je nadaljevala: «New York je mesto, ki nikoli ne spi. Precej čudno se sliši, ampak je res. Zaradi vsega prometa in glasne muzike ter policijskih siren nisem mogla niti za hipec zatisniti oči. Drugo noč sem šla odkrivat newyorške ulice. Nočno mesto je čudovito, ampak v njegovih temnih ulicah se skriva mnogo slabega. Najslabše stvari, kar jih lahko vidiš. Vidiš, kako starček zmrzuje na hladnih tleh in nihče mu ne pomaga; videla sem deklico, mirno je hodila po cesti, nakar sta jo zgrabila polnoletna fanta in jo odpeljala v zaprti prostor. Nisem mogla gledati tega, zato sem hitro stekla do druge ulice. Ko sem tekla, je izza vogala stopil visok, postaven fant in … bum! Jaz, neroda, treščim vanj in pristanem na mokrih tleh. Bilo mi je nerodno kot še nikoli. Ime mu je bilo James. Bil je zelo prijazen, pomagal mi vstati in me povabil v restavracijo, ki je bila v isti ulici. Rekel je, da je to kot opravičilo, saj je bila delno tudi njegova krivda, da sem padla. Njegov glas je zvenel tako pomirjajoče in njegove roke so bile tople kot roke boga sonca.«

Za trenutek je utihnila in nadaljevala: «Njegov nasmeh je bil tako lep in širok, takoj pomisliš, da temu človeku nič ne manjka. Ko pa se zazreš v njegove oči, se v njih vidijo strah, razočaranje in obup. Veliko me je spraševal o meni: od prihajam, ali sem prvič v New Yorku in če sem sama. Ni pa veliko povedal o sebi. Le da je star osemnajst, da se je tukaj rodil,  da živi s svojo babico in zanjo skrbi, saj so mu starši umrli v prometni nesreči. Po končani večerji me je pospremil do hotela, v katerem sem bivala. Rekel je, da so te ulice precej nevarne in naj ne hodim sama, saj se mi lahko kaj zgodi. Nič mu nisem rekla, le pokimala sem. Dal mi je listič, na katerem je bilo napisanih precej številk. Dojela sem, da je telefonska številka. Včasih se hitro zmedem, saj veš. Nato se je rahlo sklonil in me poljubil na lice ter odšel. Tega dne nisem mogla zaspati samo zaradi hrupa. Sanjarila sem o Jamesu,« je sanjavo govorila Donnita. »Zakaj meniš, da je to kraj nesramnih ljudi?« sem po tiho vprašala. Njen izraz na obrazu je postal obupen. Začela je z jezo gledati v steno, kot da bi jo hotela lastnoročno uničiti.

 »Naslednji dan je bil še bolj čaroben. Predstavil me je svoji babici. Čeprav me ni poznal dolgo, je rekel, da sem njegova zelo dobra prijateljica in v prisotnosti Evelyn, njegove babice, me je vprašal, ali bi bila njegovo dekle. Nisem se mu mogla upreti in sem nepremišljeno rekla ja. Takrat sem zanj  bila pripravljena storiti vse na svetu, tudi izgubiti svojo nedolžnost. Kar tudi sem.« Hitro sem jo prekinila: »Kako misliš: in tudi sem? Saj si stara le šestnajst?« S sklonjeno glavo je strmela v umazana tla. Videti je bilo, kot bi bilo vse skupaj še slabše. »Dobro, pustiva zdaj to. Kaj se je zgodilo potem?«  »Oh, Penelope!« je rekla, začela jokati in preklinjati sama sebe.

Ta njen James! Vzel mi je mojo staro prijateljico Donn. Sploh je ne prepoznam več. Cele dneve je zaprta v svoji sobi in toči krokodilje solze. Namreč videla ga je, kako se je poljubljal z drugo punco, in to jo je prizadelo kot še nikoli.

Sedaj ležim na strehi in opazujem Marcusa in Sarah, kako letata naokoli. Želim si biti podobna njima. Želim si imeti pravo družino in pri tem biti svobodna. Ne zahtevam bogatega in idealnega življenja, želim biti srečna. Zabavno ju je gledati, kako se lovita, prehitevata, a še vedno ostaneta skupaj in ne zamerita drug drugemu. To je prava ljubezen. »Penelope! Nehaj sanjariti in se spravi spat!«  Že po glasu sem prepoznala Veronico. Mojo sestro. Sobo si moram deliti z njo in bratom. Precej naporno je imeti sobo s starejšo sestro. Ko pride s kakšnim fantom, naju z bratom takoj nažene stran.

Tudi njena družba slabo vpliva nanjo. Da se le ni začela drogirati ali podobno. Upam, da je takšna le od utrujenosti, saj se zgodaj zjutraj odpravi na delo in ponoči, namesto da bi spala, pleše in pije po klubih. Predvidevam, da s takšnim odnosom do življenja ne bo prišla daleč. Nedolgo nazaj sem se z njo skušala pogovoriti. Hotela sem jo vprašati, kako je. Odgovora seveda nisem dobila, le slišala sem njene žaljivke, naj se ne brigam za njeno življenje in da ona odlično ve, kako je in kaj je dobro zanjo. Zadnjih nekaj dni je postala precej sitna, nesramna in tudi rahlo izgubljena, kakor da ne ve, kje je ali kaj počne. Le kaj je z njo narobe?

V šoli nam je učiteljica povedala, da v kratkem času dobimo novega sošolca. Povedala je, da se je v Gibaro preselil s svojima staršema in starejšim bratom. Njegovo ime je Pablo, bratu pa Fernando. Zame je to bilo zelo zanimivo, saj v naš razred še nikoli nismo dobili novega sošolca. Rada spoznavam nove ljudi. Izveš lahko veliko novega in dobiš novega prijatelja. »Kdaj pa ga bomo spoznali?« je vprašal sošolec. »Ja! In učiteljica, kako izgleda?« se je že oglasil drugi sošolec. Ker učiteljica ni znala odgovoriti na njuni vprašanji, je z nervoznim glasom  rekla, da nima nobenih drugih informacij, razen imen. »Želim si spoznati Pabla. Zame je zelo zanimivo, kakšen je videti«. »Mene sploh  ne briga. Ne zanima me. Sovražim nove nepreverjene ljudi v moji bližini«. Različna mnenja so krožila po razredu.  »Penelope, kaj meniš? Kakšen bo tale Pablo?« me je vprašala Ireri. Nisem bila prepričana, ali je to vprašanje bilo namenjeno meni. Ireri je, lahko rečem, najlepše dekle našega razreda in seveda tudi popularno. Kot vsak razred imamo takšno dekle ali fanta tudi mi. Nisem mogla verjeti, da me je vprašala za mnenje. Nima me najrajši in pogovarjava se samo, kadar zraven nje delam v skupini in še takrat se pogovarjava o snovi. »Svet kliče, Penelope!« je rekla. »Moje mnenje? Oprosti, nisem jasnovidka in ne poznam njegovega izgleda. Mislim pa, da bo prijeten na pogled. Nič se še ne ve in pusti se presenetiti,« sem zmedeno rekla. Ona se je le nasmehnila in mi pokimala. Ta trenutek me je res malce šokiral. Najbrž je kakšna mačka na dvorišču storila samomor, da me je vprašala Ireri in se pri tem nasmehnila.

Temnilo se je. Sprehajala sem se po mestu. Nisem se zmenila, kje hodim, zrla sem le v tla in premišljevala o vsem mogočem. Postavljala sem si retorična vprašanja in skušala najti odgovore. Postalo je zares temno, ker pa nisem vedela, kje sem, me je zgrabila rahla panika. »Le kje sem? Te ulice pač ne poznam,« sem zamomljala. »Ta ulica je ulica nesreč,« se je izza vogala zaslišal strašljiv, a nežen glas starke. Približala sem se temnemu prostoru, v katerem je sedela. Zaradi majhne že ugašajoče se ulične svetilke sem jo lahko videla. Zamišljeno je opazovala zvezde, ki so komaj začele svetiti na nebu. Vprašala sem, kdo je in zakaj je tukaj, saj je nisem poznala. Tudi te ulice ne poznam. Starka me je skrivnostno pogledala in se ozrla nazaj v nebo. »Vidiš tole zvezdo?« me je vprašala in pokazala na določeno zvezdo. Jaz sem prikimala. Rekla je, da je tale njena zvezda sreče. Namenila sem ji zmeden pogled. Nisem razumela, o čem govori. »Otrok, pojdi domov. Tukaj je zelo hladno in temno.« »Gospa, kaj pa vi?« sem začudeno vprašala. »Ne skrbi zame. Le pojdi domov.« Prikimala sem. »Ampak, gospa!« sem se obrnila. In rekla: »Še zmeraj ne vem, po kateri poti sem prišla«. Od začudenja sem pogledala naokoli, saj je ni bilo več. Kot da bi imela privide. Saj ni mogla kar tako izginiti. Zagotovo se kje skriva, ker ni hotela odgovoriti na moje vprašanje, kdo je. Ozrla sem se naokoli in bila presenečena, ker se tu ni bilo mogoče skriti. Nadnaravne moči, takšne, da bi lahko hodila skozi stene. Tega v resničnem svetu ni. Je le v svetu pravljic, bajk, basni …

Zamišljena sem odšla naprej, kamor me je vodila pot. Prišla sem na znano ulico Agramonte. Tole sem zelo dobro poznala, saj tukaj živi Donn. Pritekla sem domov. Doma sta bila le babica in teta. Ker očeta ni bilo, sem  ju vprašala, ali poznata stransko cesto Agramonte. Spogledali sta se in rekli, da prvič slišita za stranske ceste na Agramonte. Skozi okno sem zagledala moja dva golobčka - Sarah in Marcusa. Stekla sem po stopnicah do podstrešja ter skozi rahlo ruševino splezala na streho.

Zelo dolgo sem ju opazovala. Vsak dan, kadar letita mimo, ju opazujem. Zanimiva in lepa sta. Ne samo kot ptiča. Zanimiva sta predvsem po dejanjih. Omenila sem že, da se norčujeta, lovita, skačeta drug pred drugega, ampak ostaneta skupaj. Takšna ljubezen je najlepša. Želim si čim prej najti pravo ljubezen. Oh, ne! Sarah ni pravočasno razprla kril in je zletela  navzdol. Previdno sem  vstala in šla pogledat, ali je Sarah v redu. Na srečo sosedovih ni doma. Če bi me videli hoditi po njihovi strehi, bi nastale težave. To bi bila  nerodna reč. Sarah ima zlomljeno krilce.

Skrbi me za Sarah. Na strehi sem ji uredila majhno gnezdo in opazovala, kako ji je Marcus lovil čebele in jo branil pred mrazom. To je resnično zelo lepo od njega, da ji takole pomaga. Vsak, tudi človek, ne bi mogel bolje skrbeti za nekoga bolnega.

 »Pablo, naj te nič ne skrbi. Kar vstopi v tvoj novi razred,« se je zaslišal glas učiteljice. Vsi smo se obrnili k vratom in nestrpno pričakovali novega sošolca. Nastal je trenutek resnice in v razred je stopil on. Bil je visok, svetlolas in imel je temno rjave oči. Njegov pogled je bil globok in malce prestrašen. Kaj pomeni ta občutek, ki sem ga občutila ob njegovem pogledu? »Učenci, to je Pablo, vaš novi sošolec,« je rekla učiteljica in se ozirala po razredu. Njen pogled se je ustavil na meni in rekla je: »Penelope, bi mu v glavnem odmoru predstavila razred in šolo?« »Ja, seveda. Z veseljem,« sem rekla in se veselo nasmehnila. Pablo mi je nasmeh vrnil. Ta trenutek sem v trebuhu začutila nekaj … kot nekakšne metuljčke. »To je Penelope, tvoja sošolka. Če te kaj zanima, se ne boj in jo vprašaj karkoli, « mu je rekla učiteljica. Ireri me je gledala, kakor da sem ji ukradla največji zaklad. Nastal je čas odmora. »Živijo. Penelope, kajne? Jaz sem Pablo,« je stopil k meni in se mi predstavil. »Pozdravljen. Ja sem Penelope Maricruz, a me lahko kličeš kar Penelope.« »Penelope. Lepo ime imaš, oči pa še lepše. Takšne zanimive barve. Mešanica modre in zelene. Te so mi najljubše,« je rekel in se mi nasmehnil. Jaz sem se nasmehnila in rahlo zardela. » Zanima me tale kraj. Bi imela čas po pouku in mi na kratko predstavila Gibaro?« je vprašal. »Ja, seveda. Gibara je zelo lepo mesto.« Takrat je zazvonil šolski zvonec, kar pomeni, da je nastopil čas pouka. Pablo je sedel pred mano. Obračal se je nazaj in kadar sem ulovila njegov pogled, je rahlo zardel, jaz pa sem se začela smejati. Na srečo me učiteljica ni slišala.

Konec pouka. Prišel je čas, da Pablu razkažem mesto. Kako mu naj opišem mesto? V opisu nisem bila najboljša, včasih imam tudi težave z orientacijo in se hitro zmedem. »Penelope?« sem zaslišala glas za seboj in se obrnila. »Oprosti, če sem te prestrašil. Nisem bil prepričan, ali si to ti.« Bil je Pablo. »Ni hudega.« »V redu. Kam greva najprej?« je vprašal. Bilo sem tiho, saj nisem vedela, kam bi šla. Opazil je, da se nisem mogla odločiti, zato me je vprašal o poti do morja. »Morje je na najini desni strani,« sem rekla, pokazala z roko na desno in naredila tri korake naprej. Pablo mi je sledil. Ker sva bila kar nekaj časa tiho, je začel pogovor: »Med poukom sem poškilil v tvoj zvezek. Zelo lepo rišeš. Zares še nisem videl lepše slike kakor tisto v tvojem zvezku.« »Hvala, ampak to je bila le skica. Včasih je pouk precej dolgočasen in nimam česa početi, zato si krajšam čas z risanjem. A se ti mogoče zdim malo čudna ? Precej se razlikujem od ostalih, zato sprašujem.« »Ne! Zanimivo dekle si. Običajno se v takšnih letih dekleta zanimajo le za modo, lepoto in fante, katera jih bo imela več. Ti pa si nekaj posebnega. Dobil sem občutek, da se nimaš za lepo, četudi si. Si lepa, imaš čudovite oči in glas. Lepo rišeš in si čudovita oseba. Čeprav si malce zmedena, si super dekle.« To je bilo najlepše, kar mi je kdo rekel doslej. Ker sem hitro zardela, je dodal: »Hitro zardiš. To te naredi še lepšo.«

Minilo je precej časa in temni se že. Morala bi iti domov, a kaj ko ima ta fant najlepši nasmeh, ki bi ga rada še malce gledala. »Zelo hladno je postalo, se ti ne zdi?« sem zamomljala. »Te zebe?« »Malo pa že.« Pablo je slekel jopič in ga rahlo položil name. »Upam, da te vsaj malo segreje.« »Hvala. A tebe ne bo zeblo?« »Ne. Zame ne skrbi.«

Po sprehodu me je pospremil do doma. Zanimivo, da živiva blizu. Pravzaprav v isti ulici. Te večer je bil čaroben. Ne morem ga opisati le z nekaj besedami. Za to bi potrebovala kar nekaj časa.

In sem le prišla domov. Spomnila sem se Sarah. Stekla sem po stopnicah in previdno stopila na streho. Ta trenutek je bila sama. Kar hitro sem zagledala Marcusa, kako je letel proti gnezdu. V kljunčku je imel čebelo. Bila je za Sarah. Usedel se je zraven nje, jo lepo in globoko gledal. Nekaj sta si čivkala. Seveda njunih skrivnih pogovorov nisem razumela.

Opazovala sem ju precej dolgo. Sestra je postala tečna. Že šestič se mi je zadrla, naj že grem spat. Veronica me hitro spravi ob živce. Ponoči sem navajena precej dolgo bedeti. Očeta to ne moti, sestro pa zelo. Opazila pa sem, da Veronica še manj spi kot jaz. Reče lahko noč in se pretvarja, da spi. Le kaj se dogaja z njo?

Danes nisem šla v šolo. Brat je hudo zbolel. Oče in sestra sta na delu, zato sem ostala z njim. Slabo izgleda. Upam, da ni hujšega kakor navadna angina in da se bo hitro pozdravil. Močno kašlja in ima precej visoko vročino. Moral bi iti k zdravniku, a kaj ko je zdravstvo tukaj na nizki ravni in ti ne pomagajo najboljše. Tudi zdravila niso poceni. Našla sem nekaj denarja, katerega sem varčevala nekaj let. »Za nekakšno zdravilo bi moralo zadostovati. Grem v lekarno po zdravila,« sem rekla bratu. »Ne zapravljaj svojega denarja zaradi mene.« Njegove besede preslišim in se odpravim v lekarno.

Ker je bilo konec pouka, me je srečal Pablo. »Penelope, kaj se je zgodilo? Zakaj te ni bilo v šoli?« me je zaskrbljeno vprašal. »Brat je hudo zbolel. Sestra in oče pa delata, zato sem ostala z njim. Zdaj grem v lekarno po zdravila. Lahko prideš zraven, če hočeš,« sem vprašala in je odgovoril z ja. »Kaj ste počeli v šoli? Ste morda pisali kakšne snovi?« sem se začela zanimati, saj me je mučilo, koliko snovi bom morala prepisati. »Ja, vendar ni bilo dosti. Le ena snov. Potem lahko prideš k meni in ti posodim zvezek.« »Ja, prosim.« »Ni problema«.

» Dober dan, gospa Magdalena,« sem stopila v lekarno ter spoštljivo pozdravila. Oče in babica me že od malega učita, naj bom do vseh starejših ljudi prijazna in spoštljiva. »Živijo, Maricruz. Ti lahko kako pomagam?« Večina starejših ljudi me kliče z drugim imenom. Ne vem zakaj. Prijatelji in družina me kličejo Penelope, starejši pa Maricruz. Očitno to nekaj pomeni, ampak še nisem ugotovila kaj. »Ja. Brat je hudo zbolel. Ne vem, kakšna zdravila naj mu kupim. Bi mi mogoče kaj priporočali?« Magdalena je namreč, mislim, da edina oseba, ki je zdravstveno šolo končala z odliko. Je specialistka višje stopnje. Veliko bolnikov se posvetuje ravno z njo. »Kaj pa je narobe z bratom?« »Ima visoko temperaturo, veliko kašlja in ima hude glavobole. Potrebovala bi nekakšne tablete.« »Hmm. Praviš vročina, glavoboli in kašljanje. Malo počakaj, ti bom dala pravšnja zdravila,« je rekla ter odšla v skladišče in prinesla nekakšno stekleničko ter tablete.  »Poglej, v škatlico sem dala navodila o tem, kako in ob kateri uri mora vzeti določena zdravila. Upam, da čim prej ozdravi. Pozdravi ga v mojem imenu,« je rekla mi podala papirnato vrečko z zdravili. Plačala sem, se ji zahvalila ter s Pablom, ki me je čakal pred lekarno, odšla proti njegovemu domu. »Mi, prosim, opišeš sošolko Ireri?« Ireri. Kadar slišim ime Ireri, se mi dvigne pritisk. »Zakaj pa te zanima ravno ona?« sem ljubosumno vprašala. »Ker takšnega osebka še nisem srečal. Meni se zdi, da je za svoja leta preveč samovšečna.« »Najboljši opis zanjo,« sem hitro rekla. Oba sva se začela smejati. Vprašal je, ali je res takšna … Popularna. Prikimala sem in dodala: »Tudi tečna. Zelo tečna!« Začela sva se oba naglas smejati. Najin smeh je zmotil Pablovega brata pri urejanju dvorišča. »Penelope, to je moj brat Fernando in to je Penelope,« naju  je predstavil. »Živijo. Torej ti si tisto dekle, o katerem je tako sanjavo govoril. In zdaj vidim zakaj. Res si lepa in imaš čudovite oči. Lepša kakor je opisoval«. Tedaj sem videla, kako je Pablo zardel. Bil je bolj rdeč kakor kuhan rak. To me je spravilo v smeh, ampak bilo mi je prijetno, ker me je omenil bratu. »In ti moraš vse povedati naglas?« je rekel Pablo in mu namenil ubijalski pogled. Fernando je nadaljeval: »Da te opomnim, za tabo stoji punca in umira od smeha, kako se kujaš.« Pomežiknil mi je. »Pridi z mano, da ti poiščem zvezek.« »Ja, zvezek. Oprosti, ne bom mogla ostati, ker sem brata pustila samega doma. Vzela bom zvezek in se odpravila domov.« »Saj mi boš dovolila, da te pospremim, kajne?« »Seveda lahko.«

Ja, Pablo me je pospremil do doma. Poslovila sem se in odšla do brata. Ni več spal. Bil je na strehi našega doma. Opazoval je Sarah in Marcusa. »A nista lepa?« »Joj! Penelope, prestrašila si me. Ja. Naravnost čudovita.« Sedla sem zraven njega in začela opazovati gnezdo. »Kako se počutiš? Upam, da si bolje. Prinesla sem ti zdravila.« »Hvala, Penelope. Najboljša sestra si,« mi je rekel in me objel. »Greva dol na toplo, da ne boš staknil še enega prehlada.« Odšla sva v hišo. Bila sva na šesti stopnici, ko se je nekaj hudo zatreslo. Vsa hiša se je od nečesa tresla. Hitro sva se prijela za ročaj, vendar je bilo tresenje tako močno, da sva padla na konec stopnic. Ker nisva vedela, kaj storiti, sva hitro stekla ven. »Penelope, kaj se dogaja?« je panično vprašal brat. Vrnila sem mu pogled, iz katerega je razbral, da ne vem. Končalo se je v kratkem času. Z bratom sva stekla k sosedu ter vprašala, kaj se je dogajalo. Rekel je, da naj bi bil potres. Celo mesto se je zbralo na ulicah.  Ljudje so hoteli ugotovili, kaj se je zgodilo. Nasproti naju sta pritekla sestra in oče. Prišla sta, da bi se prepričala, če sva v redu. Vsi se sprašujejo, kaj je bilo to in kje je nastalo. Naenkrat so mimo peljali kar trije rešilni avtomobili. Le kaj se je zgodilo? Ko se je stanje  malo umirilo, je k meni pritekel Pablo. Rekel je, da me je iskal. Po videzu je bil precej zaskrbljen. »Morda veš, kaj se je zgodilo?« sem vprašala. » Nisi gledala novic?« me je začudeno vprašal. »Nimamo televizorja,« je priletelo iz mojih ust. Precej čudno se sliši, saj naj bi vsaka družina imela TV. Ampak naša ga nima. Imeli smo ga, vendar smo porabili preveč elektrike in smo ga prodali, da bi poravnali račune. »Povedali so, da je bil epicenter potresa v Karibskem morju nedaleč stran od mesta Santiaga. Tresla se je vsa Kuba skupaj s severnim delom Jamajke in južnim delom Haitija,« je v podrobnostih opisal Pablo. Jaz sem le zmedeno zrla v njegove oči. V tem letu je Gibara prestala že marsikaj. Veliko je bilo poplav, bilo je nekaj manjših tornadov in zdaj še potres. Naj bi se temu reklo naravne katastrofe. Ampak zakaj? Zakaj se tole dogaja? Kaj pravzaprav pomeni potres? Ali je to tresenje tal? Nekje v dnevni sobi smo imeli knjigo Enciklopedijo sveta. Mogoče bi v njej našla natančne odgovore. Ko sem se prepričala, da je vse v redu, sem vstopila v hišo, vzela knjigo in poiskala definicijo za ta pojav. Našla sem tole: Potres je sunkovito nihanje tal, ki nastane zaradi premikanja zemeljskih plošč. Močnejši potres lahko povzroči rušenje zgradb in neposredno tudi smrt ljudi, zato potres po navadi pojmujemo kot naravno katastrofo. Nastane lahko iz več razlogov. Močnejši potresi so večinoma tektonskega izvora in nastajajo kot posledica nenadnih lomov v zemeljski skorji, ki jih povzroča premikanje litosferskih plošč. Drugi pogostejši naravni vzroki potresov so vulkanska dejavnost in plazovi. Umetni potres povzroči podtalna jedrska eksplozija. Po resnici, nisem razumela prav nič. Ljudje so začeli odhajati po domovih, ko so se prepričali, da je vse v redu.

Danes je čuden dan. Veliko bolj napet kakor včerajšnji. Veronicino obnašanje postaja čedalje bolj čudno. Vedno je zaspana, zadnjih nekaj dni sploh ne more normalno hoditi. Hodi, kot da bi hodila po balonih. Malokrat jo vidim doma. Njeni sodelavci trdijo, da se malokrat pojavi v njihovi družbi, prav tako prijatelji. Pravijo, da jo redko vidijo. Zelo čudna postaja. Sploh se ne pogovarja več. Ne reče mi nobene žaljivke kot prej. Njen stil oblačenja se je zelo spremenil. Pogosto ima oblečena temna ohlapna oblačila. Nič več kratkih topov, le majice z dolgimi rokavi in trenirko. Roke vedno skriva. Zelo je shujšala, saj ne je dosti ali pa nasploh nič. Okoli njenih oči je mogoče opaziti velike modrine in v njenih očeh je videti utrujenost in željo po smrti. Zakaj ima tako krute želje? Kaj se je zgodilo z mojo zabavno in življenja polno sestro? Njeno obnašanje presega meje normale. »Adijo!« se je zaslišal njen glas in tresk z vrati. To je bila definitivno Veronica. Že od nekdaj ima takšno navado. Kadar nekam odide, zaloputne z vrati. »Margareta, kam je odšla Veronica?« sem se hitro spustila v dnevno sobo in vprašala teto. »Mislim, da je odšla na delo,« mi je odgovorila. V to sem dvomila, zato sem se hitro oblekla in tetki rekla, da grem na sprehod. »Adijo, tetka,« sem rekla in previdno zaprla vrata. Nekdo bi rekel, da sem se zlagala. Ni res. Sem le prekrila resnico. Ta sta dva različna pojma. Seveda sem sledila Veronici, ampak tako, da me ne bi opazila. Zašla je v neznano ulico. Moj spomin je za kanček počasnejši od mojih oči, saj sem potrebovala nekaj trenutkov, da se spomnim, da je tole ulica, v kateri sem se izgubila. Videla sem sestro. O nečem sta se pogovarjala z neznanim »tipom«. Prosila ga je za nekaj. Rekel je, da  ji zadnjič daje robo brezplačno. Naslednjič bo morala plačati veliko denarja, če bo hotela dobiti to, kar hoče. Nervozno je začel obračati glavo in preverjati, ali ju kdo gleda. Nato je iz žepa vzel paketek z belo moko. Belo moko? Ne, to pa res ni moka. Bilo ji je podobno. To ne more biti res! Moja sestra se drogira! Ni ji dal samo enega praška. Bila sta dva paketa. Odšla sta vsak v svojo smer. Jaz sem le obstala in nisem mogla verjeti svojim očem, da se to zares dogaja. »Tudi to je razlog, zakaj je tole ulica nesreč,« se je oglasil strašljiv, a hkrati nežen glas starke. »Gospa, ampak zakaj to počne?« sem jokavo vprašala. »Današnja mladina dela takšne napake. Proti temu ne moreš nič. Veliko jih prihaja sem. Razlogi za ta dejanja so različni. Največ jih je nesrečno zaljubljenih in vidijo samo eno rešitev - smrt. Veliko tudi težav v družini. Enim je pa tole v veselje. Uničujejo sami sebe in se jim zdi tole primerno. Malokdo rešitev najde sam. Veliko jih umre. Dobro me poslušaj: dokler ima tvoja sestra možnosti, da se reši, ji pomagaj. Potrebuje pomoč. Sama se ne bo mogla izvleči. Potrebuje podporo bližnjega. Osebo, ki ji lahko zaupa,« je rekla. Za trenutek je zapihal mil veter in edini kandelaber na tej ulici, ki je svetil, je ugasnil. Starka je spet izginila v neznano. Ozirala sem se naokoli in jo poskušala poiskati. Moji občutki v tistem trenutku: ni jih bilo. Za trenutek sem postala robot. Nisem imela nobenih občutkov. Zlomila sem se, razjokala ter stekla iz te grozne ulice. Sedla sem na prvo klop, katero sem zagledala. Kar naenkrat me je nekdo prijel za ramo. Prestrašeno sem se obrnila. Zagledala sem znano podobo. »Oprosti, če sem te prestrašil. Če si pozabila, sem Fernando. Pablov starejši brat. Nekam žalostno izgledaš. Je vse v redu?« Oddahnila sem se, ko sem ga prepoznala. »Ne. Nič ni v redu. Brat je hudo bolan in nobena zdravila ne ustavijo njegovega kašljanja. Pravkar sem izvedela grozno resnico o moji sestri. Zaradi sovraštva do sebe se drogira.« Povedala sem mu resnico, čeprav nisem bila razpoložena za pogovor. Želela sem le biti sama. Opravičil se mi je, ker me je spravil v slabšo voljo. Nekaj časa sva se še pogovarjala, a ko sem ugotovila, koliko je ura, sem se poslovila in odšla domov. Nisem vedela, kaj storiti in kako pomagati sestri. Prišla sem domov in videla Veronico v kopalnici. Nisem vstopila. Izza vogala hodnika sem jo opazovala. Bolje bi bilo iti mimo, ampak sem se ustavila in gledala, kako si je v žilo na roki z iglo stisnila mamilo. Nisem mogla gledati do konca. Hitro sem tekla po stopnicah do sobe. Kot po navadi sem odšla še na streho. Nisem hotela razmišljati o sestri, zato sem pogled usmerila na gnezdo. V njem ni bilo ne Marcusa ne Sarah. Marcusa sem zagledala na listu palme, ki je rasla ob našem domu. Nikjer pa nisem opazila Sarah. Sam, osamljen je bil. V njem sem videla sebe. Ni vedel, kaj storiti. Izgledal je tako, kot da bi se nekaj groznega zgodilo. Ozrla sem se v nebo. Videla sem Sarah. Bila je z nekom. Bila je z drugim ptičem in ne z Marcusom. Vidim, kaj teži Marcusa. Sarah je odšla z drugim, zato je tako potrt. Tudi živali imajo globoka čustva, vendar navadni ljudje to malokrat opazimo. Kot da bi opisovala nekakšno zgodbo. Ampak s kakšno vsebino, kako najlepša čustva lahko najbolj bolijo? Življenje je ena sama skrivnost. Sestavni teli pa retorična vprašanja. Na te ne poznamo odgovora.

Zaspala sem kar na strehi, zato sem zjutraj zamudila v šolo. Pablo me je v odmoru pošteno zaslišal. Spraševal je, zakaj sem zamudila, če sem v redu glede na to, kar mu je povedal njegov brat. Nisem mu hotela ničesar povedati, vendar ko je s svojim globokim pogledom ujel moje oči, sem vse povedala. Ta človek ima poseben šarm prepričevanja ter sočustvovanja. Razložila sem mu, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ni povedal dosti. Le s svojimi nežnimi rokami me je objel. Prijetno sem bila presenečena. Sprostila sem se in skorajda pozabila na težave v moji družini. Bila je minuta, preden bi zazvonil šolski zvonec, ko je rekel: »Današnji popoldan bi rad preživel s teboj. Bi šla na sprehod po pouku?« Nasmehnila sem se in mu rekla, da z veseljem. Zazvonil je zvonec in učiteljica je vstopila v razred. »Torej se vidiva po pouku?« je hitro vprašal. Odgovorila sem z ja in že sva bila osredotočena na učiteljičin govor. Današnja tema pri zemljepisu so naravne katastrofe. Super! Različne nesreče po svetu. Ne maram takšnih tem. O tem smo govorili, ker je pred kratkim izbruhnil potres na območju Kube in sosednjih držav. Nisem poslušala učiteljice. Strmela sem v okno. Zamišljeno sem obnavljala Pablove besede. Bil je nervozen. Domnevam, da mi hoče povedati nekaj pomembnega. Ta človek ima tako čudovite oči. Takšnih še nisem videla in njegovi dotiki … Njegove roke so tako nežne in prijetno tople, njegov nasmeh je izjemen. Tako pomirjujoč, obenem pa skrivnosten. Ponovno sem čutila tiste metuljčke v trebuhu. »Penelope, kaj sem ravnokar povedala?« je moje sanjarjenje prekinila učiteljica. Namenila sem ji zmeden pogled in s tem povedala, da nisem poslušala. »Ireri, o čem smo govorili?« je vprašala sošolko. »Govorili smo o potresih. Kaj je potres …« »Potres je sunkovito nihanje tal, ki nastane zaradi premikanja zemeljskih plošč,« sem ji vskočila v besedo. Zapomnila sem si, ker sem brala enciklopedijo. Učiteljica me je presenečeno pogledala in s strogim glasom rekla, da sem imela prav in naj ostanem zbrana.

Tale ura se je vlekla, kakor bi minevali trije dnevi. Končno je zazvonil zvonec. Hitro smo pospravili stvari in odšli iz učilnice. Odšla bi, če me ne bi ustavila učiteljica. Zanimalo jo je, kaj se je zgodilo med uro. Vedno sem bila zvesta učenju, imam najboljše ocene v razredu in vedno zbrano poslušam. »Le utrujena sem. Sinoči nisem mogla zaspati,« in zopet sem prikrila del resnice. Saj učiteljici ne morem povedati , kaj se dogaja v moji družini. Sočutno me je pogledala in sem lahko odšla.

Prišel je popoldanski čas. To pomeni, da bom preostanek dneva preživela s Pablom. Čakala sem ga na klopci ob obali in bila zelo nestrpna. Naenkrat sem čutila topel dotik na obrazu in videla trdo temo. Ob dotiku je bilo čutiti roke. Nekoga. »Ugani, kdo?« Bil je Pablo. Njegov glas sem takoj prepoznala. Imel je najlepši zvok. Imel je nizek, vendar nežen glas. Odmaknil je roke z mojega obraza, me pogledal in  se skrivnostno nasmehnil. Izza njegovega hrbta sem zagledala cvetove belih rož. Bile so bele vrtnice, ki so bile namenjene meni. »Čisto prave rože, zame? Hvala.« Tega nisem povedala z normalnim tonom govora. Zakričala sem tako, da  me je gospod, ki je šel mimo, neumno pogledal. Nisem se zmenila zanj. Padla sem naravnost Pablu v objem. »Še preden ti podarim ta lepi šopek, čeprav si ti veliko lepša, bi te nekaj vprašal.« Začudeno sem ga pogledala. Pokleknil je na kolena, dvignil rože ter vprašal: »Bi postala moje dekle? Bi bila z mano? Želim te videti vsak dan in ti vedno biti v oporo. Želim videti tvoje oči, vsak dan, te držati za roko in te poljubiti v javnosti. Marsikdo bi bil ljubosumen, kajti poljubljam takšen čudovit obraz,« je povedal. Od presenečenja sem obstala. Srce mi je bilo kot še nikoli, misli so se mi podile po glavi in v trebuhu nisem čutila majhnih metuljčkov, temveč že metulje. Sem najbrž najsrečnejše dekle na svetu. Vsaj tako sem se počutila. Nedvomno sem rekla ja. Vstal je in mi podal šopek. Ker sem precej manjša od njega, se je sklonil, me prijel za obraz,  mi globoko pogledal v oči in me poljubil. Takšnih občutkov ne moreš kar tako opisati. Na moje čelo so začele padati kapljice dežja. Nisem se zmenila zanje. Dež je vse skupaj še polepšal. Po poljubu me je še enkrat pogledal v oči in me objel. »Ni mi žal, da sem se preselil, čeprav na slabše. Žal mi je, da te nisem spoznal že prej.« Dobila sem odgovor na sebi zastavljeno vprašanje, kaj je ljubezen.  To je najti pravo osebo za vse življenje. Takšno, ki te bo imela rada, neglede na to, kakšen si po videzu, in sprejela bo tvoj značaj, te podpirala in  te imela rada neglede na to, kaj se bo zgodilo.

Najino uživanje je prekinila Donicca. Prihitela je kot strela z jasnega. Ni se zmenila, da nisem sama. Pabla še ni poznala, saj se kar nekaj časa nisva videli. Poskušala je preboleti to, kar se ji je zgodilo v New Yorku. Prijela me je za zapestje leve roke ter me odvlekla nekaj metrov stran. »Donn, čakaj! Kaj se dogaja?« sem zakričala z jeznim glasom. »Želiš izvedeti vse od začetka ali samo en del?« Zmedla me je. »Dobro, pa gremo od začetka. In ja, dolgo sem potrebovala, da sem prišla k sebi. V redu sem bila, dokler …Zelo slabo sem se počutila. Tako slabo, da sem morala iti k Magdaleni.  K zdravnici iz lekarne, saj jo poznaš. Nisem bolna, ampak noseča. Ampak tudi tukaj ni konec. Ne vem, kako bi James to izvedel. Prišel je v Gibaro, da se  prepriča, če je res.« Izstreli z nervoznim in jeznim glasom. Obstala sem od presenečenja. Nisem vedela, kaj naj ji rečem. »Pen, pomagala mi boš. Prosim te, da mi pomagaš. Jamesu reci samo, da ga nočem videti.« »Prav. Če me bo poslušal.« »Hvala. Kdo pa je tale srčkan fant?« Obrnila sem se, da bi ugotovila, o kom govori. »To je Pablo. Moj novi sošolec in od danes tudi moj fant.« Tole sem izrekla kar tako, brez navdušenja. Opazila sem, da ji je všeč. Stopili sva k njemu in Don je začela s svojimi norimi vprašanji, kot so: kako dolgo se poznava itd. Za njenim hrbtom sem zavijala z očmi. Vedno postavlja neumna vprašanja. Povedala sem ji, da se morava odpraviti, ker gre Pablo pomagat svojemu bratu pri urejanju dvorišča. Zlagala sem se. Pobralo me je ljubosumje. Pablo me je zmedeno pogledal, ampak je prikimal. Naredila sva nekaj korakov, ko je vprašal, zakaj sem to rekla. »Nisem imela izbire.« »Izbiro imaš vedno. Ljubosumje je ta razlog. Vem, kaj te teži in povem ti, da se tole ne bo zgodilo. Ne bom te zapustil. Si najlepše dekle in ne bom gledal nobene tako kot tebe. Pomeniš mi največ.« »Hvala. Ja, res me je pobralo ljubosumje. Nikoli me še ni tako kot prej.«

Pospremil me je do doma, se poslovil in odšel. Vstopila sem v hišo. Babica in teta sta sedeli pred hišo in obsojali današnjo politiko, kako nekateri samo kradejo in ničesar ne naredijo za državo. V resnici imata prav. Ne zanima me politika, zato sem njun preostali pogovor preslišala. Doma sta bila tudi sestra in brat. Brat ni okreval. Vedno bolj je bil bolan. Hudo je kašljal. Včasih je izkašljal tudi kri. To ni bilo dobro. Morali bi ga odpeljati v mestno bolnico, da bi ugotovili, kaj mu je. Sestra! Še vedno se uničuje. Morala ji bom pomagati, vendar ne vem kako. Stopila sem do postelje, v kateri je ležal brat. Spal je. Videti je bil zelo utrujen. Dotaknila sem se njegovega čela, da bi preverila, ali ima visoko vročino. Ima, tako visoko, kot da bi se dotaknila ognja. Kaj mu je? Strah me je, da je z njim hudo narobe. Upam le na najboljše. Želim izvedeti, katera je ta bolezen, ki mu povzroča takšne težave. Brat je bil dokaj zdrav. Ni bil velikokrat bolan. Rada bi mu pomagala. Nimam ga le za sorodnika ali brata, temveč za najboljšega prijatelja. Za vedno bo moj najboljši prijatelj, tudi kadar ne bova v bližini. Sestra je vstopila v sobo ter padla na posteljo, kot da se je onesvestila. Približala sem se ji in že zaslišala njeno butasto smrčanje. To je tako … Ohhhh. Kdaj se bo končno obrnila na drugi bok, da ne bom poslušala teh neprijetnih zvokov? Tole mi rado dvigne pritisk in postanem zelo živčna. Sedla sem na stol zraven bratove postelje. Veronica se je obrnila in njeni razdražljivi zvoki so minili. Končno. Desno roko je premaknila tako, da je padla. Iz kratke razdalje sem videla izrazite modrice, zato sem stopila bližje. »O bog, prosim, pomagaj mi!« Videla sem debele odtise igle okoli njene velike žile. Slabo mi je postalo in takoj sem stekla na streho, na svež zrak. To se več ne sme dogajati! Moram najti način, kako ji pomagati!

Spomnila sem se starke. Previdno sem odšla v hišo, pogledala, če vsi spijo, in hitro odšla iz hiše do neznane ulice. Videla sem tisto ulično svetilko, ki je ob mojem prejšnjem odhodu ugasnila. Vedela sem, da sem na pravi poti. Stopila sem na stransko cesto zapuščenih stavb. Poskušala sem jo poiskati in ja! Zagledala sem jo. Prihitela sem k njej ter padla na kolena. Skorajda jokavo sem jo prosila za pomoč. Povedala sem, kaj se dogaja z Veronico. Odvrnila mi je, da jo je videla prav na tem mestu. In pokazala je na košček ceste ob praznih papirnatih škatlah. »Veliko huje je, kot si misliš. Tvoja sestra je zaradi plačila za prašek kradla vaše družinske prihranke. V bližini sem bila, ko je fantu zaupala, od kod ima denar. Potrebuje pomoč. Moraš ji pomagati, dokler ne bo prepozno!« Nisem mogla verjeti svojim ušesom, da slišim kaj takega. »Ampak kako naj ji pomagam?« »Pametno dekle si. Ne potrebuješ nasvetov. Lahko se znajdeš v tem. Verjemi, da  boš sčasoma ugotovila kako. To bo precej hitro. In Penelope, tole težko izrečem ampak moraš poznati resnico. Tvoj brat umira. Ne more mu več pomagati nobeno zdravljenje ali operacija. Ostati moraš močna in ne obupati. Živi življenje, katerega hočeš živeti.« Njene besede so zvenele … Obupno. Ko sem jo hotela vprašati, od kod ima takšne misli, je že ni bilo več. V obupu sem odšla proti domu. Pihal je prijetno hladen veter, kar me je še bolj sililo na jok. Vsak človek ima svoje različne želje. Veliko ljudi želi biti bogatih, ker mislijo, da se z denarjem da vse kupiti. Tole ne drži. Ne moreš kupiti čustev. Ne moreš kupiti sreče, razen če je tvoja sreča denar. Veliko jih želi biti slavnih, saj želijo pokazati, kdo so in kakšno je njihovo življenje. Moja največja želja je sreča. Želim si biti srečna. Kako naj bom srečna s tem, kar se dogaja v moji družini? Življenje ni enostavno. Zavedam se, da sem veliko prestala in še veliko hujšega bom morala.

Zopet nisem mogla spati. Šla sem na streho. Zrla sem v zvezde ter se sama pri sebi spraševala, kaj se dogaja. Najprej me zapusti mati, zdaj me bosta še sestra in brat. Še dobro, da imam v podporo Pabla. In če se mu kaj zgodi, bom obupala. Življenje je težko. Spet sem zaspala na strehi. Moj spanec so zbudile sirene ambulantnega vozila. Ustavilo se je pri naši hiši. Odprla sem oči ter videla, kako se moj oče pogovarja z dežurnim zdravnikom. Videla sem, kako sta reševalca peljala mojega brata k reševalnemu avtomobilu. Previdno sem stopila skozi ruševine stene in stekla po stopnicah, skozi vrata in do zdravnika. Zmedeno sem začela spraševati, kaj se dogaja. Zakaj mojega brata peljejo v mestno bolnico? Zdravnik je rekel, naj ne bomo preveč zaskrbljeni in da bodo storili vse, kar lahko, da mu bo bolje. Vprašala sem, ali lahko grem zraven. Brez premisleka je zdravnik rekel, naj vsi skupaj brata obiščemo naslednji dan. Znano bo, kaj mu je in kaj lahko storijo, da mu bo bolje. »Upajmo le, da je navadna bolezen in da ne bo potreboval nobene operacije,« je rekel zdravnik, se usedel v rešilni avto in se odpeljal. Nekaj solz mi je steklo po licih. Oče je to videl in me objel ter rekel, da bo vse v redu. Odšla sva v hišo. Takrat nisem mogla spati. Sestra je spala, trdno je spala, sploh ni slišala, kako je pridrvel rešilni avto.

»Penelope!« Narahlo sem odprla oko, prikazal se je blišč svetlobe. Bilo je jutro in Veronica me je zbudila. Z zmedenim glasom me je začela spraševati, kje je najin brat, saj ga je še prejšnji dan videla. »A te res zanima, kje je? Zanimivo, saj  se pred tem nisi zmenila, kaj je z njim. Mene, brata, očija in celo družino si zamenjala za tole,« sem jezno rekla, jo prijela za roko, zavihala rokav in  ji dala vedeti, da vem, kaj počne s seboj. Pogledala je v tla ter rekla: »Torej, ti že veš. Ne bom spraševala kako.«  »Ja, niti ne sprašuj, ker ti ne bom povedala. Kako lahko to počneš? Z bratom sva bila vedno tukaj. Vedno sva ti stala ob strani. Ampak -  ne! Najine pomoči nisi marala. Kar si storila, je, da si zašla v tole. To mi pove, da ti je vseeno za nas. Komaj zdaj si ugotovila, da brata ni več tukaj. Ne skrbi. Nikoli več ga ne boš  videla. Doživel je živčni zlom zaradi tebe. Povedala sem mu, kaj počneš s sabo.« Tole sem ji izrekla, da bi slišala, kaj bo povedala. Do konca me je poslušala in se prestrašila. Obraz si je skrila med dlani ter začela močno jokati in sama pri sebi govorila, zakaj ji je bilo tega treba. »Ni umrl. Nisem mu upala povedati o tebi. V bolnici je, ker ni okreval doma. Za zdaj ne kaže dobro. Vedno huje je. Obstaja možnost, da ne bo preživel«. Še enkrat me je pogledala. V njenih očeh je bilo videti, da ji je žal za to, kar je storila. Ampak ničesar ne moreš storiti. Ne moreš se vrniti v preteklost ter popraviti storjene napake.

V današnjih dneh zaradi želja ljudi poskušajo izumiti časovni stroj. Sploh ne bom dajala pripomb, ker bi jih bilo preveč. Kar je storjeno, je storjeno in tega ne psihično in ne fizično ne moreš spremeniti. Če imaš slabo preteklost ali preteklost z veliko napakami, jih skušaj popraviti v prihodnosti. Učimo se iz napak, da jih ne bi nikoli več ponovili. Ljudje smo obsedeni s perfektnim življenjem. Navajeni smo, da dobimo vse, kar si zaželimo. Vedno se pojavljajo nove in zahtevnejše želje. Želimo si več in več. Nikoli nismo zadovoljni s tem, kar dobimo. Nikoli ne pomislimo na druge, ki nimajo niti tega, kar imamo mi. Malokdo se tega zaveda. Malokdo se zaveda, kako pomembno je, da imaš streho nad glavo in da nisi lačen, da imaš obleko. Marsikdo tega nima. Živi na ulici, hrano in oblačila si poišče v smetnjakih. Mnogo ljudi to vidi, a malo se jih najde, ki bi pomagali.

 Težko mi je bilo gledati sestri v oči. Videla sem le obup v njenih očeh. Žal ji je bilo, da se je zapletla v droge. Rešitev je videla le v tem. Ne vem, zakaj ljudje vidijo rešitev v drogah ali v samomoru. Rešitev lahko poiščeš pri bližnjih. Lahko jim zaupaš in pomagali bodo. Pomagali priti na pravo pot. Nikakor ni rešitev v smrti. Smrt pomeni konec življenja in s tem nič ne pridobiš. Najti moraš razlog, zakaj potrebuješ to življenje. Ni pomembno, kateri razlog. Naj bo: brat, sestra, najboljši prijatelj, ljubezen … Lahko je tudi pes ali druga žival.

»Penelope! Pridi, greva v bolnico k bratu,« se je iz hodnika zaslišal glas najinega očeta. »Pen, lahko grem zraven? Prosim? Moram vedeti, ali je z njim vse v redu.« »Zakaj sprašuješ? Saj si njegova sestra. Moraš priti zraven. Vsi moramo biti zraven,« sem rekla, ona pa me je objela in se zahvalila. »Žal mi je za vse. Obljubim,  tega ne bom več počela. Nisem še tako daleč, da ne bi mogla odnehati. Pustila bom svoje staro življenje.« Zavedela se je, da je življenje pomembno. Spomnila se je, kako je družina lahko pomembna. Spustili sva se na hodnik. Tam sva se oblekli ter obuli in dohiteli očeta. Odšli smo do avtobusne postaje. Nimamo dovolj denarja, da bi kupili avto.

Na srečo Veronica ni porabila veliko denarja. Ker smo šli mimo hiše, kjer je živela Pablova družina,  nas  je Pablo videl. Prišel je iz hiše ter se mi nasmehnil. Stopila sem do njega. Rekla sem mu, da se odpravljam v bolnico k bratu. »Misliš, da bi lahko šel z vami?« je vprašal. »Seveda lahko,« sem z nasmeškom odgovorila. »Misliš, da bi bil tvoj oče jezen, če bi mu povedala, da si moje dekle?« »Očetu sem že povedala. Nič nima proti, da sva skupaj. Rekel je le, naj ne počnem neumnih reči«. Malo neumno me je pogledal. Zaslišala sem, kako je oče odgovarjal moji sestri na vprašanje, kdo je to. Najbrž ni hotel takoj reči, da je moj fant,  zato je odgovor zakompliciral: »To je njen novi sošolec. Veliko časa preživi z njim in včasih to postane nekaj več. Sedaj sta že najboljša prijatelja …« »Če misliš povedati, da je njen fant, povej in ne kompliciraj,« ga je prekinila sestra. »Nisem več otrok, da tega ne bi razumela,« je živčno rekla. Ker sem tole slišala, sem si rekla: »Seveda nisi več otrok. Za svoja leta se vedeš preveč odraslo in nepremišljeno. Še otrok pri kakšnih enajstih letih zna primernejše razmišljati kakor ti«. Na srečo sem tole izgovorila le v mislih. »Pablo, to sta moj oče in sestra. Veronica, ker ga še ne poznaš: tole je Pablo. Šel bo z nami v bolnišnico,« sem ga predstavila. Presenetilo me je njegovo spoštovanje. Z očetom se je rokoval in ju s sestro pogledal ter pozdravil. Iz hiše je stopil še Fernando. Zanimalo ga je, kam se Pablo odpravlja. »In tole je moj brat. S Penelope grem. Povej materi, da bom kmalu nazaj,« je rekel. Pogledala sem sestro. V njenih očeh je zažarel kanček sreče in pridobila je nekaj rdečice. Tole ima samo en vzrok. Všeč ji je Fernando. Prav smešno mi je postalo. Še včeraj je hotela umreti, a zdaj je že zaljubljena in zaradi tega je dobila voljo do življenja. In kdo pravi, da življenje ni zanimivo? Včasih se vse skupaj spremeni v navadno komedijo. Spomniš se svoje preteklosti in se smejiš temu, kako si lahko bil tako neumen. Pablu je začela postavljati  neumna vprašanja. On se je le nasmehnil. Vedel je, da ji je všeč njegov brat. »Iskren bom, zato rečem, da vaju lahko spoprijateljim.« Sestrine oči so se zalesketale in videti je bilo, kot da bi se ponovno rodila.

Prišli smo do avtobusne postaje. Nismo dolgo čakali avtobusa. Sedli smo ter se odpravili do najbližje postaje k bolnici. Zdravnik je povedal, da brat leži na posebnem oddelku. Zdravniki uporabljajo svoje neznane besede. Nisem razumela, na kakšnem oddelku je brat. Stopila sem k njemu v sobo. Bil je priključen na posebno napravo in infuzijo. Sedla sem k njemu ter ga prijela za roko. Obrnil se je in me pogledal. »Sestrica, lepo te je videti. Škoda, da te ne bom več dolgo gledal,« je izrekel s skoraj neslišnim glasom. Zvenel je tako, kot da bi imel neozdravljivo bolezen. Takoj sem ga vprašala, kaj je narobe. Pogledal me je in se nasmehnil: »Nič mi ni. Ne skrbi. V redu sem«. Imam nekaj v sebi, da prepoznam človekovo počutje po očeh. V njegovih očeh se je videlo, da ga je strah. Bil je obupan in v očeh so se mu nabirale solze nesreče. Prav žalostno je, kadar človek noče umreti.

Ko sem držala bratovo roko, sem čutila njegove utripe srca. Stisnila sem jo močno k sebi. Bala sem se zanj. Nasmehnil se mi je in povedal: »Ne skrbi zame. Vse bo še dobro.« Po obrazu mu je stekla tista komaj zadržana solza in utripi v njegovi roki so izginili. Njegovo srce ni več oddajalo tistih utripov, katere bi moralo. Računalniška naprava je proizvajala neprijetne kratke in piskajoče zvoke. Moje oči so bile polne solz. Nisem hotela verjeti. Izgubila sem ga. Izgubila sem brata in najboljšega prijatelja v istem trenutku. Po piskanju naprave so prihiteli zdravniki. V šokiranem stanju sem bila, ko so me prosili, naj počakam v čakalnici. Poskusili so ga rešiti. Slišala sem le napravo z dolgo piskajočim zvokom v dolgi potezi. Dal mi je vedeti, da je vsega konec. Postalo mi je slabo. Tista vrata, katera so vodila v sobo, sem brez premisleka odprla ter pred posteljo padla na kolena in prijela njegovo roko v upanju, da bom še čutila bitje njegovega srca. Dlan ni bila več prijetno topla. Postajala je vse hladnejša. In njegove oči so se za vedno zaprle. Prosila sem, kolikor se je dalo. Ljudje po navadi prosijo, če se zgodi kaj takšnega. Tudi jaz. Prosila sem Boga, naj mi ne vzame brata. Za vrati je bilo slišati zdravnika, kako je rekel, da je tole, kar so storili, največ, kar so lahko. »Žal mi je,« je še dodal in odšel. Oče in sestra sta vstopila v sobo. Oče je stopil k meni in položil svoje dlani na moje rame. Rekel je, da bo vse v redu, le močna moram ostati. Sestra je stala zadaj, za nama. Tudi ona je prelivala solze. Pablo je ostal za vrati. Spustila sem bratovo roko in odšla iz sobe. Sestro in očeta sem pustila v sobi. Stopila sem ven ter sedla na klop k Pablu. »Moje sožalje,« je po tiho rekel. Dvignil je roke in me previdno objel. Naslonila sem se na njegovo ramo in solze so mi še hitreje začete teči po licih. »Vse bo še v redu,« je zopet rekel. Prijel me je za rame in me dvignil. Pogledal me je v oči in mi obrisal solze, katere so tekle od žalosti. »Nisem ti še povedal, zakaj smo se preselili. In zdaj ti povem. Pred kratkim sem tudi jaz izgubil sestro. Bila sva nerazdružljiva in najboljša prijatelja.« Vstal je in stopil k oknu, ki je bilo ob klopci, na kateri sva sedela. »Imela je raka na debelem črevesju. Prepozno so ugotovili, kaj je z njo. Izgubil sem jo. Vsi smo jo. Jaz, brat, starša. Bila je  najboljša sestra. Nisem mogel mirno gledati krajev, kjer sva preživela veliko zabavnega in tudi norega. Vsaka cesta, vsako igrišče, ulica me je spominjala nanjo. Tudi mati si je s težavo opomogla. Zato smo tukaj.«  Zamišljeno je gledal skozi okno. Stopila sem k njemu in rekla, da mi je žal. »Veš, tistega dne, ko sem stopil v razred in te zagledal … V tebi sem videl njo. Imela je podobne oči kakor ti. Vedel sem, da si nekaj posebnega,« se je nasmejal in me pogledal. Moje oči so žarele. »In ko mi je učiteljica rekla, da se za nasvet lahko obrnem nate, sem bil presrečen. Povedati ti hočem, da to lahko doleti vsakogar. Izgubi lahko zelo drago osebo. Eno izgubiš, drugo pridobiš. Sedaj sem srečen. Imam tebe. Res mi pomeniš največ in vedno ti bom stal ob strani«. Bila je resnica. Izgubiš in s tem pridobiš.

Ko smo bili doma, se je oče dogovarjal o dnevu pogreba. Bili so trenutki tišini. Nihče se ni hotel spominjati tega dogodka, a bil je del življenja. Vsi smo se enkrat rodili, vsi bomo enkrat umrli. Tej resnici ne moreš uiti. S sestro sva se zaprli v sobo. Žalostno sva gledali na prazno posteljo, na kateri je spal brat. Sestra je bila videti obupno. Utrujena je bila in imela je tresavico. Zaradi mamila. Imela je občutek krivde. Povedala sem ji, naj živi dalje, da tistega, kar je storjeno, ne moreš popraviti ali spremeniti.

Bil je ta črni dan - pogreb. Poiskala sem najtemnejša oblačila, kar jih imam, lase sem si počesala tako, da so rahlo zakrivale oči. Bila je polna hiša sorodnikov, ki so prišli tudi iz drugih krajev. Večina je ob žalovanju prelivala solze. Veliko so govorili, da je bil izjemen fant in si ni zaslužil takšne smrti. To je bila resnica. Resnica boli. Včasih zaboli in ta bolečina ne popusti. Nekatere tete in strici, ki jih imam veliko, so imeli svoje avtomobile. S sestro sva sedli v prvi  najbližji avto. Tale je bil od tete Felicije. Oče je bil v avtu za nama. Ustavili smo se pri cerkvi. S sestro sva stopili iz avta. Teta je rekla, da se bo pridružila kasneje. Mimo cerkve sva odšli k pokopališču. Nisva bili prvi. Stopili sva bližje ter zagledali neznana moža in ženo. Ker je žena kazala hrbet, sem stopila bližje ter pogledala, kdo sta. »Penelope, tako mi je žal!« mi je planila v objem. Slišati je bilo kot … Ja, tole je mamin glas. Neverjetno. Komu se je vrnil spomin? Bila je v dolgi črni obleki in imela je črno naličene oči. Zraven nje je stal novi mož. Hotela sem ji izreči vse, kar se mi je podilo po mislih. Zadržala sem se ter le stopila h grobu. Padla sem na kolena ter začela ponovno jokati. Za menoj je prišla sestra. Vstala sem, jo objela ter rekla: »Rotim  te! Ne počni več neumnih napak. Ostani tukaj, vem, da te bom potrebovala. Ostali sva sami. Samo še ti in jaz. Ne razmišljaj o smrti. Če boš umrla, ne boš storila nič dobrega ne sebi in ne meni z očetom!« Obljubila mi je, da bo prenehala. Hotela sem ji verjeti. Pogledala sem mater in rahlo pokimala  z glavo. S tem sem hotela povedati, da sprejmem njeno žalovanje, ampak nje pa nikakor nisem hotela videti na tale dan. K nama je pristopil Pablo. Prišel je v podporo. Prišel je tudi Fernando. Prišli so še vsi ostali. Ura je odbila deset in zvonovi so močno razbijali. Bilo je posebno zvonjenje, s  katerim so oznanjali, da je dan žalovanja.

»Vse se je začelo, ko je Octavio - moj mlajši brat prikukal na svet. Takrat sem bila stara eno leto. Tega se ne spomnim. Premajhna sem bila, da bi se spominjala. Odraščala sva v najboljši družini. Nismo bili bogati, a bili  smo srečni kot skromna družina. Jaz, brat in sestra smo bili najboljši prijatelji. Vzgajala sta nas oče in mati. Nato je nekega dne mati izrekla svoje grdo mišljenje o  očetovi družini. Ni bila srečna z nami ali pa ni hotela biti. Odšla je. Najtežje si je opomogel oče. Podpirali smo ga vsi. Vsi smo mu stali ob strani. Spet smo bili srečna družina. Z bratom sva imela polno zanimivih trenutkov,« sem se nasmehnila in potočila nekaj solz. Imela sem priložnost za govor o njegovem življenju. »Veliko sva doživela zabavnega in to mi bo ostalo v spominu za vedno.«  Bila sem pred oltarjem. Na njem je ležala majhna rdeča roža. Vzela sem jo in se spustila k bratu. Položila sem jo nanj. Znižala sem ton glasu ter: »Smrt je konec življenja in ne konec prijateljstva. Za vedno bom s teboj.«

Doma so zavladali trenutki tišine. Nihče je ni hotel prekiniti s pogovorom. Zazvonil je hišni zvonec. Malo sem se prestrašila. Pri nas ni bilo nikoli takšne tišine, zato smo redko kdaj slišali, kako glasen je zvonec. Bila je Doniccina   mati. Bila je videti, kot da je še nekdo umrl. »Zelo žal mi je za tvojega brata. Verjamem, hudo ti je, ampak moraš izvedeti. Donn je doživela nesrečo. Hotela je pobegniti z Jamesom in tale je povzročil prometno nesrečo.«

Se norčujete iz mene? Najprej moj brat in zdajle še najboljša prijateljica. Najraje bi kar sama umrla. Bila sem v obupu, močno izčrpana. V glavi sem čutila hude bolečine in misli so se mi podile v različne smeri. Zakaj se to dogaja meni? Ali sem si res zaslužila takšno boleče življenje? Nisem vedela, kaj storiti.

Tri dni kasneje sem pokopala še najboljšo prijateljico. Ta teden mi ni bilo za šolo. Očeta sem prosila, ali lahko ostanem doma. Podnevi sem se zaprla v sobo in se pretvarjala, da spim. Ponoči sem šla ležat na streho. Misli, da sta Marcus in Sarah zopet skupaj, so mi vrnile nasmešek na obraz. Veliko sem zamudila. Ne vem, kaj se je zgodilo, da sta zopet skupaj. Priletela sta ter sedla k meni. Začela sta gledati v nebo. Nebo je bilo v prečudovito. Bilo je polno zvezd in močno je svetila skorajda polna luna. Naenkrat sem zaslišala glas sestre, ki je povedal, da me nekdo išče. Obrnila sem se ter zagledala Pabla. Nič ni rekel. Sedel  je ob meni in začel zreti v nebo.

»Včeraj je zgodovina, jutri je skrivnost, danes je darilo od Boga, zato ga imenujemo sedanjost,« je tiho rekel.

Dal mi je novo upanje.

Konec? Ne, pot se ne konča tukaj. Smrt je samo še ena pot. Ena, ki jo moramo vsi prestati. Konec je začetek nečesa novega. Kadar se življenje konča s smrtjo, se na nebu prikaže nova zvezda in se začne novo življenje.