CLARINA ZGODBA

Glasovalna številka: PR162

Andreja Pevec Podgornik

CLARINA ZGODBA

OŠ Borisa Kidriča Kidričevo

Velika lesena vrata z železno obrobo so za seboj skrivala čudo vseh čudes. Skrivala so zgodbe in pripovedi, sladke melodične zvoke glasbil, besedila izlitih človeških src na papir, ki so se poigravala s svojimi in mislimi drugih. Zakrivala so drugi svet. Svet ljubezni, trpljenja, sovraštva, ljubosumja, sreče, veselja, navdušenja! Bil je svet umetnosti, drame, petja. Svet z drugačnim načinom življenja.

Sedim na lesenem zaboju in strmim skozi okno. Umaknem zaveso, in razkrijem prašno okensko polico. S prsti v prah zarišem vijugo, nato pa s koncem obleke obrišem umazanijo. Dotaknem se hladnega zamegljenega okna in s prsti naredim enako gesto kot na polici. Počasi se pred mano razkriva podoba osamljene ulice. Ta je tako mirna in tiha, da prisežem, da lahko slišim, kako se na sivo tlakovano cesto lepijo prve snežinke letošnje zime. Noge dvignem, kolena stisnem k prsim jih objamem in nanje naslonim brado. Pomigam s premraženimi prsti na nogah in jih skrijem pod obleko. Zaveso umaknem še malo, da dosežem majhno leseno škatlico, v kateri je shranjenih le še nekaj vžigalic. Stopim z zaboja in pokleknem na tla. Ta so hladna in groba, tako da moja gola kolena trpijo. V roke vzamem zaboj, ga razlomim ter nekaj letev zakurim. Sklenem tresoče se roke in vanje piham toplo sapo. Pomodrele in premražene ustnice so trepetaje začele jamrati znano melodijo. Bila je tako mirna, kot so bile mirne londonske ulice tega večera. Ogenj je začel počasi ugašati in s tem tudi svetloba. Vstala sem na šibke noge in si na hrbet ogrnila odejo. Tiho in previdno sem stopala po škripajočih stopnicah. Ustavila sem se pri pragu jedilnice. S hrbtom je vame bila obrnjena stara gospa, ki je suh kruh namakala v skledo mleka. Soba je bila temna, le plamen sveče je oddajal snop svetlobe. Odšla sem do nje in ji poljubila roko. Stisnila jo je in z zaskrbljenim izrazom v očeh poljubila moje čelo. Izvila sem se iz njenega prijema in odkorakala do vrat. Na hrbtu sem čutila prijeme toplih starih rok, ki me privijajo k sebi. Odejo sem potegnila višje čez glavo in naredila korak čez prag vhodnih vrat. Za sabo pa sem slišala solzo, ki je padla na staro jedilno mizo. Name je zdaj padal sneg, ki je obleko prekril z belo odejo. Pohitela sem na drugo stran ulice, ki ni bila tako zasnežena, saj je zima ta večer zasnežila našo stran. Moje premraženo telo je želelo teči, a mi otrpla bosa stopala in težka odeja tega niso dopuščali. V tej ledeni noči so ugasnile tudi vse ulične svetilke. Tako sem pred seboj strmela le v trdo temo. Z rokami sem tipala na svoji levi. Dotaknila sem se že nekaj svetilk, nato pa pri tisti, ki je stala na robu ulice, naredila ovinek. Takoj za vogalom je majhno sobo, v katero sem videla le skozi špranjo v vratih, osvetljeval ogenj iz peči, v kateri so pekli svež kruh. Zraven se je sklanjal mladenič, prekrit z belo moko. Peč, v kateri je za družinsko pekarno pekel kruh, ga je grela, tako da ni bilo potrebe, da bi posegel po toplejšemu oblačilu od navadne platnene srajce, ki mu je poudarila oblikovanost mišic njegovih rok, ki se niso prav nič tresle, ko je moral dvigovati težke vreče z moko. Vzravnala sem prej sključeno telo in v kot pekarne pospravila odejo z mojega hrbta. Po žepu predpasnika sem pobrskala za nekaj bronastega denarja in vstopila. Vrata so nežno zaškripala, tako da se je sin peka obrnil. Pokimal mi je v pozdrav, nato pa se vrnil k delu. S hrbtom, obrnjen vame, je nestrpno vprašal: ''Želiš?'' ''Nekaj za pet bronastih,'' sem zadržano odvrnila. Čutila sem posmehljiv pogled, čeprav mi je še zmeraj kazal hrbet. Brez besed, le s kimajočo glavo, je odšel ven iz pekarne. ''Tu imaš za tri bronaste, da mi ne ostaneš česa dolžna, Clara,'' se je namuznil, ko mi je podal kruh, ki je bil ožgan in suh. Nemo sem pokimala, mu plačala in ponižana odšla iz pekarne. Za sabo sem zaslišala klice, ki so nedvomno klicali moje ime. Ozrla sem se preko ramena. Bil je pekov sin. Stal je pri vratih pekarne, naslonjen na steno, da ga ne bi zmočil sneg. Ni mi bilo mar zanj, zato se nisem ustavila. Klici so ponehali in spet sem se ozrla. Ni ga bilo več tam. Postala sem za minuto, nato pa zagledala obris postave. Vedno bližje je bila senca, vedno bolj sem v njej prepoznala njega. Ustavil se je nekaj korakov pred mano, saj se mu je zdelo pametno, da ohraniva razdaljo. Stegnila sem roko in skušala zgrabiti svojo odejo, ki jo je imel v rokah. Umaknil se je še za korak, da je nisem mogla doseči. Bolj sem segala po njej, bolj se je umikal. ''Enega bronastega ali pa nič,'' je porogljivo dejal. Pred noge sem mu iz predpasnika vrgla denar, nato pa pograbila svoj plašč in odšla. Tam doma pa me na pragu čakajo stara mati. S tresočimi rokami me kličejo k sebi. Odhitim do tja in jih pospremim pod streho, da ne bi zboleli. Stara mati se usedejo na svoje mesto pri mizi. Jaz odtrgam kos kruha, tisti suhi konec. Položim ga prednje, nato pa jim prinesem še vodo, da lahko lažje jedo. Sama utrgam tisti zažgan, črn krajec. Hočem jesti, a me mati primejo za roke in nežno pogledajo: ''Najprej molitev.'' V mislih ne molim, saj sem tako lačna, da vidim le kruh, a matere ne prekinem, saj vem, da jih to zelo vznemiri. Po koncu molitve posežem po kruhu in vodi. Sama še zmeraj jem, mati pa gredo pa se usedejo na star gugalnik. Tudi jaz preneham jesti ter pokleknem pred njimi. ''Poj mi, Clara,'' mi rečejo in pobožajo po licu. Pričnem jim peti, saj vem, da jim to pomiri misli. Pojem tako milo in umirjeno, da mater ponese v spanec. Počasi preneham peti. Odejo vzamem s hrbta in jih pokrijem. Sama, s svečo v roki, odidem na podstrešje, kjer se ustavim pri oknu. Svečo odložim in spet strmim v neznano. Sneg že skoraj ne pada več, pa vendar občudujem tistih nekaj snežink, ki se lepijo na okno, a se takoj stopijo. Ozrem se po svetlobi pekarne, a je ni več. Še zadnjič zažvižgam melodijo, upihnem svečo in v temni sobi razmišljam o temi noči in svetlobi dneva. V jutro me ne zbudi žvrgolenje ptic, saj so vse odletele. Z zaprtimi očmi si predstavljam zdaj povsem belo ulico, po kateri se sprehajajo ljudje. Zaslišim zvonček čevljarske delavnice, v katero je pravkar vstopil lastnik. Star zamorjen mož, s sprehajalno palico. Njegova drža je zmeraj ponosna, a glava odkimava, oči pa so žalostne. ''Jutro, gospod Bardsley!'' zakličem in pomaham. Njegova glava še zmeraj odkimava, a mi vseeno nameni pozdrav. Pohitim po stopnicah in skozi vrata. Še prej iz predala omarice v kuhinji vzamem nekaj orehov in si jih natrosim v žep predpasnika. Ne da bi se naznanila, vstopim v čevljarsko delavnico in iščem gospoda. Gospod je imel plemenito družino, in tako imeniten, kot je sam, mu je bilo dovoljeno obiskovati center mesta Londona. Tam je obiskoval svojo bivšo ženo, s katero sta bila v sporih zaradi delavnice. ''Kaj počneš tukaj?'' je brezizrazno vprašal. Videla sem, da mu ni dobro. Stopila sem bližje in mu stisnila roko. Na delavniško mizo sem stresla orehe in se nasmehnila. V roke je vzel oreh in ga strl. Hudomušno se mi je nasmehnil in ga pokusil. ''Mmmm, prav okušati je trud iskanja in tvojo ljubezen, mlada dama,'' se je namuznil. Zardela sem v lica, rahlo sklonila glavo in začela prestopati z ene noge na drugo. ''Joj, Clara. Da ne opazim, bosa si! Bolna boš, deklič. Sedi.'' Le za trenutek je nekam izginil v svoji delavnici. Ko pa je prišel nazaj, je za hrbtom imel nekaj v rokah. Dvignil je obrvi in pogledal izpod očal. ''Na, obuj se.'' Čutila sem, kako mi je razbijalo srce. Nisem premaknila nobenega uda, le strmela sem v tla. Gospod Bardley se je oprl na pohodniško palico in pokleknil predme. Na moje umazane in hladne noge je nadel najlepše čevlje. Bili so čevlji, ki so v meni prebudili najsrečnejšo osebo na svetu in zaradi katerih sem spoznala toplino bližnjega človeka. Le stežka sem vstala na svoje tresoče nervozne noge. Kolena so se mi lomila pod vsem navdušenjem, ki ga nisem mogla skriti. Zavrtela sem se na mestu in zdelo se mi je, kot da se je svet za trenutek ustavil. Gospod se je počasi umaknil in z nasmehom v kotičkih ust odšel. ''Počakajte!'' ''Da?'' ''Kako je tam?'' ''Kje?'' me je zdaj že skeptično vprašal. Malce sem oklevala, nato pa le tiho rečem: ''V Londonu?'' ''Ah …'' ''Prosim, g. Bardsley.'' ''Prav, Clara.'' Pomignil mi je s palico. Sledila sem mu v predel čevljarske delavnice, v katerem vem, da si je gospod rad odpočil. Imel je namreč tako utrujene roke kot misli. Spregovoril ni besede, zato sem tudi jaz molčala. Najprej je zakuril ogenj v starem kaminu, nato pa se usedel na majajoč stol. Sama sem sedla na tla. Ogenj me je tako grel, da sem najprej pozabila, da je tukaj zaradi mene in moje radovednosti. Obrnila sem se stran od kamina, on pa je pokimal v znak, da bo povedal dolgo zgodbo, polno skrivnosti, o drugačnih ljudeh, o drugačnem svetu …

''Pred mnogimi leti, draga Clara, je svet bil enak, a hkrati zelo drugačen kot sedaj. Zemlja se vrtela, kot se vrti zdaj in tako kot se mora vrteti. Pozimi padajo snežinke, ki presežejo vsako lepoto tega sveta, tako posebne, kot je vsaka. Poleti čutiš sončne žarke, ki grejejo lica ljudi. Jeseni je še zmeraj slišati kapljice dežja, ki rosijo po oknih in kako neslišno drsijo kapljice jutranje rose po rdečih, rumenih listih, ki jih znova in znova vsako leto barva jesen. Pred več stoletji je svet živel v barvah. Še pred tem pa so tukaj, prav na teh tleh, divjale grozovite vojne. Ljudje so bežali pred zlom, mnogi pa vendarle niso mogli uiti sovraštvu drugih. A, saj veš, kako pravijo. Po dežju zmeraj posije najsvetlejše sonce. Pa vendar … Časi so se spremenili. Ljudje so do 27. stoletja živeli z mirom v srcu. Ni bilo pošasti in grozot, ki bi se jih bali in pred njimi bežali. Matere so v miru lahko ljubile svoje može, božale svoje otroke, jim brez strahu brale pravljice za lahko noč. Le - ti so lahko brezskrbno zatisnili oči in pluli na barki, ki te je pripeljala do oblakov, na katerih si sanjal najlepše sanje. Ko pa so se zbudili, so lahko podoživeli sanjavo otroštvo v oblakih. Ko je svet zajela nesreča, ki ji še zdaj ni konca in kraja, so ljudje bili prestrašeni. Nič več ni bilo listja jeseni, ni bilo več belega snega. Le še črna praznina v srcih in temne zapuščene ulice. Spomnim se, kako mi je mati vsako večer pela uspavanko, a s tresočim glasom, v katerem je bilo slišati strah. Ko je mislila, da že sanjam sladke sanje, ji je glas potihnil. Vstala je in zaprla polkna na oknih, nato sem zmeraj začutil topel poljub na svojem hladnem čelu. Z odejo sem se pokril čez glavo, pa vendar sem s kotičkom očesa opazoval njen obraz ter rjave, tople oči, ki so bile skrite pod debelimi kolobarji neprespanosti. Oči, skozi katere je bilo videti ljubezen do družine, materinsko toplino, a vse to so zamaskirale skrbi, ki so se ji nalagale v srcu. Skrbi, ki jih je prinašal čas. Vojna, s katero so le- te prišle, je opustošila vse do zadnjega.

Bil je večer, ko mi je mati spet pela. Bil sem že fant, štel sem devet let. To so bila leta, ko je vsak fant zapustil družino, obul težke škornje, si nadel uniformo in se priključil četam. A mati ni hotela ostati sama. Oče je odšel že leto dni prej, jaz pa bi moral oditi zdaj. A materi srce ni dalo, da bi se ločila od svojega sina. Tako me je skrivala na podstrešju. Bežala sva zdaj na levo pot zdaj na desno pot. Spomnim se, da nobena pot ni bila prava. Čez nekaj let, ko sem bil že mladenič, tvojih let, ko je mati že bila stara ženica, pa vendar ne tako stara, da bi nehala bežati pred vojno, sem ji rekel, da bi rad odšel domov. Na tisto podstrešje, v svojo posteljo, kjer sem se z odejo pokril čez glavo, ko mi je pela sladke pesmi. In res, vrnila sva se tja. Vse je bilo tako, kot sva zapustila. Vsaka stvar na svojem posebnem mestu, niti za milimeter premaknjena. Vse je bilo prekrito z odejo prahu, ki jo je iz omar odnašal veter, ki je prihajal skozi špranjo v čisto levem kotu vrat. Ni nama bilo mar za umazanijo, zato sva sedla na posteljo. Jaz sem izdihnil, malo iz olajšanja, malo pa še zmeraj zaradi skrbi, katere delček je v meni obstajal že, ko sem bil otrok. Ob vsakem nepoznanem šumu se je mama obrnila. Bila je kot mačka, ki preži na plen, jaz pa kot preplašen mačji mladič, ki se mu ušesa zatresejo zmeraj, ko ne sliši zvoka lastne mame. Čeprav sem bil že velik, me je zmeraj objela in pokrila, če ne z odejo, me je ogrela z lastnim plaščem. No, le- tega si nisem nikoli poveznil čez glavo, čeprav mi je manjkala ta otroška varnost, ki mi jo je dajala stara odeja. Ampak vedel sem, da je v naravi vse obrnjeno tako, da medtem ko mačka preži na svoj plen, nekdo preži nanjo. In tako sem vedel, ko sem slišal škornje v snegu, morda celo strele, zamahe sabelj, topljenje snega, ko nanj padejo kaplje vroče krvi, da na naju zunaj čakajo možje vojske. Pa naj greva kamorkoli na svetu, zmeraj bodo stali tam, zmeraj bomo vsi tisti, bolni in revni, ki se skrivamo, njihove glavne tarče. Tistih malo, ki je imelo znanje, pa so zanje bili celo trofeje. In tako je bilo … Padlo je sonce za strehe hiš, bilo je črno nebo, megla je nad nami naredila obok, ki ni prepuščal svetlobe zvezd. In v trenutku, ko je ugasnila vsa svetloba, je ugasnila tudi iskricah v maminih očeh. Po stopnicah je bilo slišati težke korake več parov nog. Razbijanje po vratih je v moji mami zagnalo tak strah, da sem lahko čutil njeno bitje srca, ko me je objela. Poljubila me je na čelo in kot majhnega otroka pobožala po laseh. Solz zdaj več ni imela v očeh, le še praznino in spoznanje, da je zadnjič, ko objema svojega ljubljenega sina. Ozrl sem se v lunin obesek, ki ga je nosila okoli vratu. Tečaji vrat so se zlomili in vstopile so pošasti. Imele so orožje, ki so ga kot kremplje zasajale v srca. Iztrgali so me iz njenega naročja. Klel sem jih, kričal, a pošasti renčijo nazaj. Odpeljali so me v kraj brez sonca in svetlobe. Nam, mladim vojakom, katerim so nekdaj sijale zvezde, so naložili orožje in kaj kmalu sem tudi sam moral obuti težke čevlje. Spominjam se sebe in nekaj drugih fantičev mojih let. Postavili so nas v vrsto. Tiste, ki so imeli moč v rokah, sinove pekov, kmetov, ki so bili navajeni fizičnega dela, so postavili naprej. Tistih par drugih, ki smo življenje preživeli kot klateži in revni psi, pa so postavili na kraj zase. Odpeljali so nas nekega dne k vplivni gospodi. Možem, ki so bili zelo drugačni od nas. Imeli so pristrižene brade v različnih oblikah, ki so se jim ovijale po licih v različnih spiralah. Lasje so bili gladki in nazaj počesani, a zakriti z imenitnimi klobuki. Nekateri, že starejši, so imeli v rokah palice, spet drugi pa so svoje hladne roke zakrili z rokavicami. Bili so različni med seboj, kot smo bili različni mi, uboga ščeneta, ki so stala pred njimi. Posedli so nas na lesene stole in za mize. Vsak je v roke dobil kakšno orodje, mnogim to ni bilo poznano. Sam sem dobil nekaj žebljev, kladivo, usnje … Ko sem se ozrl naokoli, sem videl obupane obraze, ki so zreli v predmete na mizi. Morda smo bili le trije, ki smo poprijeli za ročaj kladiva in začeli zbijati čevlje. Sam sem bil najspretnejši. Ali zaradi sreče ali zaradi usode sem bil tisti dan edini, ki je zapustil delovno mizo in stol. Odšel sem z enim izmed tistih gospodov z imenitnimi klobuki. Bil je že star, očesne jamice so se mu od utrujenosti pogrezale, temni kolobarji pod očmi pa mu niso izginili nikoli. Govoril ni veliko, kaj šele pozdravil ali zaželel lep dan. Povedal mi je le tisto najnujnejše, drugače sem mu le sledil. Opazoval sem njegov način gibanja, komu se je priklonil, kako je nazival tisto drugo gospodo. Komu je pustil do besede, komu je podal roko. Kako je poljubil roko dame ter kako je gledal v njene oči z zanimanjem, ko mu je o čem pripovedovala. Bil je moj učitelj in gospodar. Mnogokrat se nisem mogel izogniti njegovi zaušnici, tepežu po glavi ali po hrbtu s palico. Veliko stvari, ki sem jih počel, ni bilo narobe, a zanj nikoli niso bile storjene prav. Sedenje pri mizi, držanje orodja, ravno zabijanje žebljev, čiste linije šivov na usnju, lepo oblikovan podplat, enakomerno napeljane vezalke. Vse te stvari so mi v življenjih prislužile toliko zaušnic, da še danes malce težje slišim na levo uho. Pa vendar … Življenje je zmeraj teklo dalje. Kazalci na uri so se zmeraj vrteli, nekdaj počasi, včasih prehitro, stali pa niso nikoli. Človek postaja moder samo z vrtenjem kazalcev in nikakor drugače. Življenje se obrne, kot se želi. Imel sem lepa leta življenja, spoznal sem ženo, ki mi je rodila krasne otroke. Ti so odšli v svet, jaz in ona pa sva ostala doma v Angliji. Ko sem slišal, da je mojster umrl, sem obiskal njegovo delavnico. Prav to trgovinico. Čevljarstvo mi je prinašalo srečo, zato sem hotel oditi sem. Žena ni hotela, zato sva se prepirala in nad najino streho je zmeraj bil težek oblak. Velikokrat je deževalo, le malokrat je sijalo sonce. Zato sem se vrnil sem, kjer se kazalci na uri še zmeraj vrtijo.''

Strmim vanj in se nasmehnem. Pogledam po delavnici in čas zavrtim nazaj. Predstavljam si mladega gospoda Bardsleya , kako kot mladenič izdeluje čevlje. Za njim budno bdi njegov učitelj in ga opazuje s hladnimi očmi. Vse deluje topleje in bolj prijazno kot sedaj. Rumena svetloba je bolj prijetna kot hladno temno vzdušje, ki v delavnici vlada nekaj zadnjih let. Tako se zatopim v gledanje stenske ure, da lahko vidim mladeniča, kako stoji pred njo in strmi v njene kazalce. Sekundni kazalec je glasen in oglaša se v enakem ritmu, kot mi bije srce. To začne biti vedno hitreje in hitreje in kazalci na uri ponorijo. Slika okoli mene se spreminja. Z vsako sekundo se fant pred uro spreminja. Zmeraj starejši je, prostor okoli pa vedno bolj prazen in hladen. Začutim roko na moji rami in vrnem se iz drugega sveta. Moje misli so še zmeraj zamegljene, a skušam poslušati besede gospoda Bardsleya. Te se glasne ter hkrati tihe. Niso razločne in odmevajo mi v glavi. Gospod iz notranjega žepa plašča potegne kuverto. Ta ima v sebi pismo in z lično pisavo piše, na koga je naslovljeno. Poda mi jo, sama pa strmim. Veke mi utripajo, nekajkrat stresem z glavo. Pogledam pismo in njega. Zdaj odloži pismo in me strese za obe rameni. Zdaj so moje misli že skoraj čiste in njegove besede so razločne. ''Clara, tvojo uslugo potrebujem,'' mi resno reče in spet poda pismo. Vprašljivo ga pogledam in pokimam. ''To pismo moraš nesti moji ženi. Zaupam ti, da bo pismo prispelo v prave roke.'' Še enkrat pokimam, nato pa zmedeno pogledam njegove oči. ''Kam?'' ''V London.'' Pismo izpustim iz rok. Moje srce začne brneti in samo dihanje postaja vse težje in težje. Hitro poberem pismo in ga odložim na mizo. Ne vem, kaj bi rekla, zato nekaj minut sediva v tišini. V grlu se mi nabira velik cmok in zdi se mi, da je v meni črna luknja, ki je vsrkala vsako mojo merico poguma. ''To je absurdno! Ne morem oditi v London. Saj ne vem kam in kako. Ne bom se znašla. Saj ne vem, kaj naj pričakujem, saj ne vem, kaj naj …!'' ''Vem, da te prosim veliko, Clara. Ampak sam tega ne zmorem. Verjemi vase, Clara, kot jaz verjamem vate.'' Še vedno ne vem, kaj naj rečem, a pogum se mi vrača v srce. Umirim dihanje, nato pa pogledam proseče oči g. Bardsleya. ''Prav. A priseči morate, da boste skrbeli za mojo nano.'' Solze se mi počasi začnejo nabirati v očeh, a vzamem pismo in mu s suhimi ustnicami poljubim staro roko. Odidem iz delavnice. Na ulici spet ni nikogar, le na robu pekarne vidim, kako se sklanja postava mladeniča, ki drobi kruh pticam na cesti. V naši stari hiši v prvem poslopju še vedno sedi starka. Ne sliši me, ko vstopim, saj ima slab sluh. Sedi pred kaminom in strmi v plamene. Po stopnicah grem navzgor v tisto podstrešno sobo. Zmeraj ista. Izpod postelje vzamem star lesen kovček, oblepljen z rjavim usnjem in s posušenim starim cvetjem z blagom zavezanim na ročaj kovčka. V njem so lično zložen doma izdelan plašč, kapa in rokavice. S prsti pobožam toplo blago. Plašč razgrnem in ga prislonim nase. Smaragdno zelena barva plašča pristaja k mojim oranžnim valovitim lasem. Notranjost plašča je obrobljena z gladkim blagom, brezhibnimi šivi in velikimi črnimi gumbi na sredi. Plašč oblečem ter ga pogladim za rokami. Zavzdihnem, ko vidim svoj odsev v zamegljenem oknu. Lase skrijem pot majhen klobuk enake zelene barve, na roke pa poveznem dolge črne rokavice, segajoče do komolcev. V zdaj prazen kovček položim v bel prt zavito popotnico, nekaj denarja ter pismo gospoda Bardsleya. Odšla sem v pritličje in v kuhinji je stala ob omari in s hladno vodo drgnila nekaj posode. Stopila sem do nje in jo prijela za roke. Naredila je korak nazaj in oči so ji zažarele, a kaj kmalu so ugasnile zaradi spoznanja, da odhajam. ''Kmalu se vrnem, nana.'' ''Naj te varuje tvoja mati v nebesih, Clara,'' je rekla in mi stisnila roko ter se mi nasmehnila v slovo.

Ustavila sem se pri gospodu Bardsleyu. Ni imel veliko besed, zaželel mi je le srečno pot. Sneg je še zmeraj padal, ko sem se odpravila proti koncu ulice. Tam na vogalu sem spet s kotičkom očesa opazila pekovega sina. Pospešila sem korak ter si klobuk poveznila še nižje na levi, da sem zakrila oči in lice na njemu vidni strani. Vseeno sem videla, da me opazuje, zato sem stopila še hitreje, da me ne bi prepoznal. Nekaj vrat naprej od njegove pekarne sem zaslišala klice. Obnemela sem, saj so klicali moje ime. Vedno hitreje sem hodila, saj nisem hotela, da me pekov sin prepozna. Stopanje po snegu je bilo vedno glasneje. ''Clara, ne odidi!'' Ustavila sem korake. Brez besed sem se obrnila. Tam je stal, v platneni srajci, predpasniku, bosih nog. Prihajal je vedno bližje, jaz pa sem le stala tam. Zdelo se mi je, da je bila gravitacija močnejša kot še nikoli. Moje noge niso hotele narediti koraka. Ne naprej in ne nazaj. Še dihati nisem mogla. Ko pa je stal pred mano, sem strmela v zasnežena tla. ''Tvoje noge so pomodrele od mraza,'' je bilo edino, kar sem lahko izjavila v tem trenutku. Prijel je mojo roko in strmel vanjo. ''Ne pojdi.'' ''Sam si rekel. Ničesar več ti nisem ostala dolžna, Kyle,'' sem rekla in umaknila roko. ''Sam sem kriv, kajne?'' Pokimala sem. ''Oprosti, Clara.'' ''Ja,'' sem zašepetala. Svoje ustnice sem rahlo pritisnila na njegovo lice in odšla. Nisem se obračala nazaj. Solze so mi vrele v očeh in v glavi so se mi odvijali prizori prejšnjih dni. Pred sabo sem videla jasno sliko črnega kruha in denarja, ki leži v snegu. A vse to so zameglile solze v očeh. Hodila sem že nekaj ur in hladen veter je prinašal snežinke, ki so se topile na mojih vročih licih. Nekaj ulic od naše je železniška postaja. Ogromna stara stavba, večja od mnogih ulic v Angliji. Sezidana iz opeke, z nekaj lesenimi klopmi na vsakem peronu. Na vsakem od teh visi železna tabla s številkami od 1 - 4 ter označuje vsako železniško progo. Na postaji ni bilo veliko ljudi. Nekaj gospode, mladeničev in mladenk, ki so se vračali domov k družinam, saj se je bližal čas praznikov. Ob vsaki tabli je stal gospod v dolgem modrem plašču in z visokim klobukom, ki mu je na glavi ostal le s pomočjo usnjenega traku, zapetega okoli njegove brade. Roke so imeli sklenjene za hrbtom, korakali so naokoli in nadzirali množico. ''Dober dan.'' ''Želite, mlada dama?'' se je namuznil in mi vljudno poljubil roko. Živčno sem zajecljala, da želim vozovnico do centra mesta Londona. Stopil je korak nazaj in izbuljil oči. Dvignil je obrvi in brez besed utrgal vozovnico za vlak, ki pelje proti Londonu. Za seboj sem slišala šepetanje nekih starih ženic, ki sta bili ogorčeni nad dejstvom, da želim potovati do mesta. Pogledala sem ceno vozovnice. ''Ne vem, če imam toliko denarja, gospod.'' ''Tega ti ni treba plačati,'' je odrezavo rekel in me potisnil na stran, da se je lahko posvetil drugim. Bila sem začudena nad njegovim obnašanjem. Ne bom mu ugovarjala glede tega, da ni zahteval plačila, saj najverjetneje sploh nimam toliko denarja. Sedla sem na eno izmed praznih klopi in čakala. Če sem s ozrla na svojo desno, je tam na ogromni steni iz zidakov bila pribita največja stenska ura, kar sem jih kdajkoli videla. Kazalci so bili nedvomno dolgi vsaj toliko, če že ne več kot moje celotno telo. Ura je bila glasna, pa vendar so jo še zmeraj preglasili pogovarjanje ljudi, jokanje dojenčkov, ščebetanje otrok, ki so se lovili po postaji, lajanje psov, ki so ubogljivo čakali zraven nadzornikov. A kljub vsemu hrupu sem v daljavi zaslišala glas koles vlaka, ki pelje po tračnicah. Slišala sem žvižganje parne piščali, ki je naznanjala prihod vlaka. Vedno bližje je bil vlak, vedno bolj sem imela občutek, da se to v resnici ne dogaja. Vse se je zdelo kot zgodba, ki mi jih je pripovedovala nana. Kot zgodba o mlademu dekletu, ki jo vlak popelje v čudovito deželo priložnosti, v deželo novega življenja. Iz zasanjanosti me je nekoliko predramil glas gospoda, ki je stopil do mene in me napotil na vlak, ki prihaja. Vstala sem s klopi in vzela kovček. Trdno sem ga prijela z obema rokama, da ga ne bi izgubila, če iz vlaka izstopi veliko ljudi. Vlak je bil že skoraj na mestu in zavore so cvilile v mojih ušesih. Opazila sem, da edina stojim in čakam na vlak. Skomignila sem z rameni in stopila korak bližje, k črti, ki je označevala rob perona št. 4. Vrata vlaka so se ustavila točno pred menoj. Skozi njihov zgornji stekleni del ni bilo videti ničesar oz. nikogar. Tam je bil gospod, ki mi je odprl vrata in mi podal roko, da sem lahko stopila gor. Vrata je nato zaprl in zdolgočaseno sedel na stol ob njih. Odprl je časopis in začel brati. Leno je dvignil roko in pozvonil na zvonec, ki mu je visel nad glavo. In tako se je vlak začel premikati. Najprej počasi, nato pa vedno hitreje. Še bolj sem se oprijela mojega popotniškega kovčka in odprla vrata v prostor, kjer so bili sedeži za potnike. Najprej sem se ustavila, saj ni bilo nikjer nobenega človeka. V prostoru je smrdelo. Malo po vlagi, malo po premogu in znoju, ki so ga najbrž prinašali drugi potniki. Vagon je bil tih. Slišali so se moji čevlji, ko sem stopala do sedeža, čisto na koncu. Opazila nisem nikogar, zato sem sedla. Vsa okna so bila zagrnjena, nekatera celo zazidana z železom ali pa prekrita z debelo črno barvo, ki je onemogočala pogled skoznje. Odprla sem kovček in iz njega vzela bronasti kovanec. Z njim sem podrgnila barvo na robu okna. Pred mano se je razkrila opustošena pokrajina, ki je bila zasnežena do zadnjega kotička. Vse je bilo prekrito z belim snegom, ki je zdaj naletaval tudi na okno. Tako sem nekaj časa opazovala, kako se mimo mene pelje belo polje, nato pa sem zaslišala korake. Sedla sem dlje od okna, bliže drugim sedežem v vagonu. Vstopili so trije mladeniči. Šteli so kakšno leto več kot jaz, a zagotovo ne veliko. Opazovala sem jih, ko so sedli k edinim sedežem, ki so pred seboj imeli majhno železno mizico. Vsi so sneli čepice in plašče ter razkrili umazane rjave srajce in debele hlače sive barve. Eden izmed njih je plašč obdržal na sebi in iz njegovega notranjega žepa vzel karte. Pričeli so kartati in se smejati. Kdaj pa kdaj je padla tudi kakšna klofuta, če je kdo goljufal, a si med seboj niso zamerili. Strmela sem predse in nisem vedela, kako naj preženem dolgčas. Ob ritmu zvoka koles na tračnicah sem začela mrmrati. Vse to se je prelevilo v lepo mirno, a veselo pesem. Govorjenje fantov je potihnilo. Nisem več slišala smeha in psovk, ki so jih skorajda kričali, ko so izgubili igro. Tudi sama sem nehala peti in spet sem le strmela v svoja stopala. Slišala sem, kako je eden izmed njih vstal in se odkašljal. V naslednjem trenutku je že stal pred mojim sedežem in zrla sem v njega. ''Poj,'' mi je nežno rekel. Nisem vedela, kaj naj storim, zato sem še dalje le strmela vanj. ''Ime mi je Elliot, '' se mi je predstavil in se mi štorasto priklonil. Ob tem mu je padla kapa na tla in razkril je vranje črne lase, ki so bili pravo nasprotje njegovih sinje modrih oči. ''Clara,'' sem rekla in mu podala roko. Stisnil jo je zelo močno in okorno. Nasmehnila sem se njemu in njegovim navadam. Videlo se je, da se zelo trudi, da bi opazila, kakšen gospodič je. Nerodno se mi je priklanjal po vsaki besedi in mi še kar naprej tresel roko v pozdrav. Le nekaj sedežev stran je bilo slišati zadrževanje smeha njegovih prijateljev, ki sta mu šepetaje govorila, kaj naj počne. Bil je zmeden in v licih mu je žarela rdečica, ki je izražala, kako mu je neprijetno. ''Boš stal tukaj ali boš prisedel?'' sem se mu nasmejala in umaknila kovček na tla, da sem zanj naredila prostor. Začel je jecljati vsemogoče odgovore, od ja, do ne, ne vem, mogoče, če lahko, ne smem … Naposled je le sedel in mi še enkrat podal roko. Zdaj so se mi od smeha v očeh že nabirale solze, a sem se zadržala, da mu ne bi bilo še bolj nerodno. ''Lepo poješ,'' mi je še enkrat podal kompliment, zaradi katerega sem zdaj jaz začutila rdečico v licih. S stopali sem začela rahlo topotati po tleh, da sem preganjala grozno tišino nervoze. On je šklepetal z zobmi in mi namenil še nekaj komplimentov. Njegova prijatelja sta se še zmeraj šepetala drug drugemu ter se muzala. ''Ste namenjeni v London?'' ''Da ...'' je povedal, ne preveč veselo. Lahko bi rekla, da je v njegovem glasu bilo čutiti kanček strahu. Naprej nisem spraševala, le malce sem se zamislila. ''Ti?'' je zdaj tišino prekinil njegov prijatelj svetlih las. ''Prav tako,'' sem odgovorila karseda naravno, brez radovednosti in zanimanja za dogajanje v mestu. Vsi so strmeli vame. Eden izmed njih je začel celo zmigovati z glavo. Pogledala sem v Elliotove oči, ki so mi zdaj sporočale svarilo. Nisem vedela, kaj naj si mislim. Vse oči so bile uprte vame in pritiska nisem več zdržala. Vstala sem, si na glavo nadela klobuk ter vzela kovček, ki je bil zraven Elliota na sedežu. Ko sem hotela prijeti za ročaj, je zgrabil mojo roko, da bi mi preprečil oditi. Drugo roko je postavil pred kovček, ki ga je potisnil za svoj hrbet. Zdaj sem ga srepo pogledala in svojo roko iztrgala iz njegove. Odrinila sem ga na stran in vzela kovček. Hotela sem oditi, a je spet zagrabil mojo roko. Ker me je povlekel nazaj k sebi, se je kovček odprl in stvari v njem so padle na tla vlaka. Sklonila sem se in začela pobirati denar. Ko sem hotela pobrati pismo gospoda Bardsleya, sem opazila, da ga ni na tleh. Takoj sem pogledala navzgor. ''Zakaj imaš to pismo?'' je Elliot brezizrazno vprašal. Vstala sem in mu pismo izpulila iz rok. ''Nisem ti dolžna pojasniti, zakaj imam to pismo. To je stvar tistega, ki mi ga je izročil, in stvar tistega, ki mu moram pismo predati,'' sem mu zabrusila nazaj. ''To je pismo gospoda Bardsleya,'' je povedal še bolj šokirano. ''To je pismo mojega očeta.'' To je rekel z začudenjem, strahom, veseljem. V glasu nisem mogla prepoznati točnega čustva, ki ga je hotel izraziti. Tudi sama nisem vedela, kaj naj … Pisma mu nisem mogla predati. Nikakor ga ni smel odpreti. Stopil je korak bliže. ''Za koga je pismo, Clara?'' Bila sem tiho. Pismo sem stiskala v rokah. Glasnost mojega dihanja je spet naraščala. ''Za koga, Clara!'' je zdaj zakričal Elliot. Stisnil me je za ramena. ''Za ženo gospoda Bardsleya,'' sem zašepetala. Spustil me je ter se sesedel na stol za njim. Njegova prijatelja sta zapustila svoji mesti za mizo in mu pomagala na noge, saj so se mu le- te tresle od šoka. ''Oprosti,'' sem spet zašepetala. Vlak je začel upočasnjevati. Čutila sem zaviranje koles. Ko so se vrata vlaku odprla, sem tekla. Pismo sem držala tesno pod plaščem. Tekla sem najprej po dolgem peronu, med gručo ljudi, ki sem jih odrivala. Tekla sem po stopnicah, nato pa do izhoda železniške postaje. Bežala sem pred preteklostjo, pred sedanjostjo ter usodo … Ustavila sem se. Ozrla sem se okoli sebe. Kovček mi je padel na tla. Solze sem obrisala z rokavicami. Spet sem v sebi čutila črno luknjo. Ta je iz mene posrkala vse življenje, ki ga je premoglo moje srce. Pred mano je bilo mesto. Mesto, v katerem je ugasnila vsaka kresnička življenja, ki je kdajkoli svetila. Na levi, na desni, pred mano. Povsod sem videla sivino in tančico žalosti, ki je prekrila mesto London. Videla sem ljudi, ki so se z mrkimi obrazi sprehajali po mestu. Nihče ni bil srečen. Nekaj tistih malo stavb, ki jih je še ostalo, nekaj sivih stolpnic. Vmes so se stiskale razpadajoče hiše, v katerih ni ostalo nič. Skozi izložbe trgovin je bilo videti le razbito steklo in prah, ki se je nabiral na polomljenem lesenemu pohištvu. Pred njimi so ob robu ceste v snegu sedeli ljudje. Gledam v njihove oči, ki nimajo izraza. Črne oči, skrite pod kosi blaga, ki jih grejejo. Stopim do enega izmed njih. Mlado dekle. Ovito z odejo, poveznjeno čez glavo. Zazrem se v njen umazan obraz in pomodrele ustnice. Pokleknem pred njo. Snamem dolge rokavice in iz kovčka vzamem popotnico. Razgrnem bel robec in nanj položim kruh ter umaknem odejo, v katero ima zavite premražene roke. Nanje nadenem svoje rokavice. Zaprem kovček in odidem, a v mislih še vedno vidim podobo mladega dekleta, ki ogrnjeno v odejo, boso v snegu odide v pekarno in za tri bronaste denarje kupi kruh.

Sneg je prenehal padati. Zdaj, ko ni bilo več snežink, ki bi poplesavale v zraku, so se sive barve neba zlile z barvami mesta. Še zmeraj stiskam pismo pod plaščem. Ne vem, kam naj ga nesem. Ne vem, kam me pelje cesta. Hodim le zato, da mi je toplo. Na moji desni se razkrije ulica, iz katere zaslišim glasove ljudi. Ti prihajajo iz majhne gostilne, iz katere prihajajo skupine ljudi. Nekaj jih zaudarja po čistem alkoholu, nekaj je otrok, ki jih preganja stara gospa pri vratih, nekaj pa je revežev, ki so prišli prosjačit v gostilno, a jih lastnik odžene. Tudi sama vstopim. Sedem za prosto mizo, umaknjeno od skupine drugih miz in bara, za katerimi so posedeni drugi gostje. Tistim za barom debelušna gospa toči vrčke piva in naglas nazdravljajo. Ne opazim razloga zakaj, pa vendar vsi pijejo kot žolne. Slečem plašč in ga položim v naročje. Kapo snamem in dam na mizo. Točajka preneha s polnjenjem vrčkov in se pijano sprehodi do moje mize. Njeni koraki so tako težki, da tresejo steklene svečnike na mizah, tla ji škripajo pod nogami, nosnice se ji tresejo kot konjem, prsi pa se ji zaradi njihove velikosti tresejo, ko hiti med gosti. Ko se ustavi pri moji mizi, se upre na moj stol. ''Želiš, punčka?'' ''Ničesar ne bom, hvala,'' ji prijazno namignem, naj me pusti na miru. Roko umakne iz naslonjala in z njo udari po mizi. Naenkrat zavlada smrtna tišina. Sama hočem vstati, da bi lokal zapustila, a me potisne nazaj na stol. ''En vrč vina, siva miška. In to samo za dva bronasta!'' se zareži in odpleše do svojega delovnega mesta. Oddahnem si, ker je odšla ter se namuznem in po kovčku pobrskam za denarjem. Kaj kmalu je nazaj s polnim vrčkom temnega piva, katerega pena se zliva po njeni obleki ter po tleh. Poprimem za kozarec in ga previdno položim na mizo, v njene roke pa stisnem en bronasti denar. Zadovoljna, ker vidi kar tri, se spet odpravi za točilni pult. Vrčka vina se ne dotaknem. Poklonim ga nekemu gospodu, ki je pred sabo imel že lep kup praznih vrčev. Spet se globoko zamislim. Najprej uredim misli, zakaj sem sploh tukaj. Koga moram iskati? Za koga je pismo? ''Gospa! Sobo bi želela,'' sem vljudno prosila. Stisnila je ustnice in zavila z očmi. Odkimala mi je z glavo in kolcaje rekla: ''Polni smo. Nič ne bo iz tega.'' '' Samo za eno noč. Takoj zjutraj bom odšla.'' ''Ne. Nič ne morem,'' je skomignila z rameni. ''Ali vsaj veste, kje bi lahko našla gospo Bardsley?'' sem vprašala, čeprav nisem več imela niti upanja, da mi bo odgovorila kaj verodostojnega, saj se je alkohol v njenem zadahu vonjal v vseh kotih lokala. Odkimala mi je in se zarežala: ''V žepu je nimam, ljubica.'' Zavzdihnila sem in glavo naslonila na rob mize. Bila sem utrujena in zaprla sem oči. ''Jaz vem, kje jo je najti,'' je rekel znan glas …

Dvignila sem glavo in pomežiknila, da sem zjasnila vid in osebo pred seboj. V naslednjem trenutku sem strmela v modre oči in vranje črne lase. Prisedel je in si naročil pivo. V naglici sem oblekla plašč ter si zapenjala gumbe. Karseda hitro sem odvihrala iz gostilne. Ko sem že bila na robu ulice, sem se ustavila. Nisem vedela, kam zaviti. Tišino na ulici je prekinil njegov glas: ''Res ne bi rada vedela, Clara?'' je pijano zaklical za menoj. Obrnila sem se in odšla nazaj v gostilno. Prijela sem ga pod roko in ga odvlekla nazaj do mize. ''Pijan si, Elliot. Tako se s tabo ne bom pogovarjala.'' ''Pa nič.'' ''Elliot, nisem vedela, kdo si. Ne moreš mi očitati nekaj, česar nisem vedela. Pisma ti ne bom dala!'' ''Nisem prosil za pismo, Clara.'' ''Prosile so tvoje oči,'' sem hladno rekla in mu iz rok iztrgala kozarec. ''Žejen sem,'' je nestrpno, skoraj že jezno odgovoril. ''Pil boš vodo,'' sem mu zabičala in odšla po kozarec vode. Elliot je medtem godrnjal in žaloval za svojim vrčkom. Ozrla sem se nazaj, a ni ga bilo pri mizi. Skozi goste sem se prerinila tja. Stal je ob kaminu in se naslanjal na polico nad njim. Gledal je stran, a videla sem solzo, ki je padla v kamin in ugasnila iskro. Stopila sem do njega in mu obrisala oči. ''Pomagala ti bom, prav? V zameno ne pričakujem nič drugega kot pomoč.'' ''Prav.'' Nasmehnil se je. Stala sva pri kaminu. Jaz sem opazovala plamene, nisem pa opazila, da so njegove oči večkrat sledile mojim premikom. Stegnil je roko in se začel igrati s pramenom mojih las, ki je na ramo padel po svoje, stran od drugih. Popravil mi ga je za uho, nato pa odšel iz pivnice. ''Kam greš?'' sem klicala za njim. ''Domov,'' se je namuznil in zavil desno iz ulice. Še pred tem pa mi je pomahal z roko, naj mu sledim. Sezula sem čevlje in bosa tekla za njim. Tekla sem tako hitro, da sem klobuk komaj obdržala na glavi. Z levo roko sem se tako držala za glavo, z desno pa čevlje, kovček sem imela obešen na zapestju, zelen plašč pa mi je plapolal v vetru kot zastava. Delal je dolge korake, da sem ga komaj dohitela. Šla sva mimo zapuščenih londonskih ulic, vseh tistih izložb, vseh trgovinic in delavnic, ki so tukaj včasih obratovale. Tam, na koncu ceste, pa je stala velika mogočna stavba. Imela je vsaj toliko oken, kot je cvetic spomladi na polju. Okoli vsakega okna je bil zlat okvir. Vse okrasje na stenah se je prepletalo med seboj in oddajalo je občutek mogočnosti in pravljice. Velika lesena vrata z železno obrobo so za seboj skrivala čudo vseh čudes. Skrivala so zgodbe in pripovedi, sladke melodične zvoke glasbil, besedila izlitih človeških src na papir, ki so se poigravala s svojimi in mislimi drugih. Zakrivala so drugi svet. Svet ljubezni, trpljenja, sovraštva, ljubosumja, sreče, veselja, navdušenja! Bil je svet umetnosti, drame, petja. Svet z drugačnim načinom življenja. Slišala sem pesem za temi vrati. Čutila sem pesem in drugačne ljudi. Različne osebe, živali, karakterje, predmete, v katere so se ljudje prelevili. Čutila sem, da je vse to za temi vrati. ''Clara!'' Pogledala sem ga in poskušala razumeti, kaj se dogaja. Kolena so se mi šibila, pa vendar sem odšla za njim. Vstopila sva skozi stranska vrata. Držala sem se njegove roke, saj je bila v prostoru trdna tema. Prostor je bil velik, a prazen, saj sem lahko slišala odmevanje lastnega bitja srca. ''Zapri oči.'' Pokimala sem in za hip zadržala dih. Slišala sem, kako se njegovi koraki oddaljujejo od mene. ''Elliot?'' ''Zaupaj mi, Clara. Zapri oči,'' je rekel. Pomirila sem se in si v mislih ponavljala, da mu zaupam. Ni mi dal razloga, da mu ne bi. Roke sem sprostila ob telesu in srce mi je zdaj začelo biti še hitreje. Slišati je bilo le glasen klik stikala. Odprla sem oči in pred mano se je razkril prostor. Bila je dvorana. Rdeči stoli, zlati balkoni, ki so oder, na katerem sem stala, oblegali z vseh strani. Na odru so za mano stali velik lesen slon, velika pisana platna, pred njimi lutke za razkošnimi oblekami. Stopila sem do njih in se jih dotaknila. Brezhibni šivi in ročno poslikano blago jih je naredilo unikatne in posebne. Našiti dragi kamni so jim dajali mogočnost in veličastnost, ko so se njihove barve odbijale od ogromnega lestenca, ki je osvetlil celotno dvorano. Elliot je stopil z odra v prostor orkestra. Ob vsakem stolu je bilo prislonjeno glasbilo. Od godal, trobil, pihal. Vse je bilo tam. Sedel je za klavir, si norčavo zavihal rokave in popravil svojo držo tako, da je imel hrbtenico že skoraj upognjeno nazaj. Začel je igrati na klavir. Najprej sem ga opazovala, kako so njegovi prsti drseli po klaviaturi, kako je vdihoval vsak ton, ki ga je zaigral. Nato pa je zvok klavirja utihnil. ''Zakaj si nehal igrati?'' ''Zakaj si ti kdajkoli prenehala peti?'' se je nasmejal in začel igrati živahno melodijo, polno življenja. Valovi glasbe so me nosili po odru in začela sem premikati stopala. Elliot je nehal igrati klavir in skočil nazaj na oder. Tega sploh nisem opazila, saj me je melodija mojega petja vodila v plesu. Začutila sem roko, ki me je prijela, nato pa še drugo roko na pasu, ki me je rahlo objela in začela vrteti po odru. Koraki so tekli tako gladko, drsela sem po lesenem odru, kot bi bil narejen iz ledu. Začela sem se smejati in moj smeh ni ponehal. Kljub temu da ni bilo glasbe, sem še zmeraj plesala. Elliot je umaknil svojo roko in začel ploskati v ritmu. Ples, ki sem ga plesala, je bil ples neba, ptic, sonca in svobode. A kaj kmalu se mi je zavrtelo in od samega smeha sem padla po tleh. Hitro sem se pobrala in se priklonila Elliotu. ''Bravo! Imenitno, madam Clara!'' Smejala sem se , se priklanjala in se še nekajkrat zavrtela. Ploskanje Elliota ni samo odmevalo, ampak prisegla bi lahko, da ploska še nekdo drug. Ustavila sem se in se ozrla mimo njega. Po sredini dvorane je po stopnicah prihajal še nekdo. ''Bravo, Clara!'' se je namuznil ženski glas. Iz sence je stopila imenitna gospa. Ni bilo videti, da bi štela več kot petdeset let. Imela je dolge črne lase, spete v tesno figo, okrašeno s srebrnimi sponkami. Oblečena je bila v temno modro obleko, katere ovratnik ji je segel prav do vrha vratu, zato je glavo držala še bolj ponosno. Ploskala je zelo narahlo in tiho. Počasi je prihajala po stopnicah , z glasnimi čevlji s peto, ki so bili kot urini kazalci, ko odštevajo čas. Nisem mogla umakniti pogleda od nje in njenih oči. Bile so tako zelo modre, kot bi zrla v najgloblji ocean, katerega skrivnosti ne pozna nihče. Elliot je odhitel do nje in ji poljubil roko. Oprijela se ga je in po majhnih stopnicah sta stopila na oder. ''Hvala, sin,'' se mu je zahvalila in ga poljubila na lice. ''Me ne boš predstavil mladenki, sin?'' ''Seveda, mati, '' je rekel v zadregi. ''Clara,'' sem ji prva podala roko, da bi prekinila napeto vzdušje. ''Marianne Bardsley, draga,'' mi je nežno stisnila roko. Takoj se mi je v mislih spet vse spravilo v red. ''Gospa Bardsley!'' ''Madam, prosim.'' ''Madam Bardsley, pismo imam za vas!'' sem vsa iz sebe tekla do svojega kovčka. ''Pismo?'' je zamrmrala. Izročila sem ji ga v roke in se umaknila. Z dolgimi nohti je odprla zapečateno kuverto in elegantno odprla zložen papir. Začela ga je mrmrati sama pri sebi. Vmes je nekajkrat zavzdihnila, nekajkrat se je namuznila, spet drugič pa se je pri enem stavku ustavila več časa. ''Zanimivo, zanimivo,'' je ponavljala, ko je pismo pospravljala nazaj v kuverto. ''Clara, praviš?'' Z očmi me je preletela od vsakega lasu na glavi do pet na nogi. ''Da,'' sem tišje odgovorila, da je ne bi preglasila. Obrnila se je stran s hrbtom in odšla po stopnicah do sedežev. ''Elliot, klavir, prosim,'' mu je pomignila s kazalcem, nato pa pokazala na klavir. ''Da, mati,'' je rekel z navdušenjem in sedel za klavir. Madam Bardsley je sedla v prvo vrsto in nagnila glavo. Naslonila si jo je na dolgo koščeno roko in gledala v zrak. Ne da bi me pogledala, je dejala: ''Poj, mlada dama.'' Pogledala sem Elliota in široko odprla oči. Začela sem odkimavati in se izmikati. ''Ne bom prosila dvakrat,'' je zdaj že neučakano rekla in z nohti začela trepljati po sedalu stola. Klavir je zaigral. Minilo je nekaj tonov, a glasu iz sebe še zmeraj nisem mogla spraviti. Vedno več sem pogoltnila cmokov v grlu, vedno večji se mi je delal v želodcu. Bila sem nervozna in roke so se mi tresle. Madam Bardsley je bila vidno zdolgočasena, zato je vstala in odšla po stopnicah navzgor proti izhodu iz dvorane. Elliot je nehal igrati klavir in skočil na oder. ''Zapri oči. Samo ti si na svetu. Poj,'' je nežno zašepetal na moje uho. Globoko sem vdihnila in pela. Bila je romantična pesem, mirna, popolna za srce. Slišala sem, kako se je madam ustavila na stopnicah. Vem, da se je, saj ni bilo slišati njenih čevljev. Odprla sem oči in pela. Predstavljala sem si dom. Topel ogenj v kaminu. Pred njim je sedela nana. Jaz pa sem klečala pred njo in ji pela. Igrala se je z mojimi lasmi in strmela. Nasmihala se mi je in mi dejala, naj pesmi nikoli ne končam. Zato sem pela vedno glasneje in vedno več duše in srca sem dajala v pesem. Ko pa sem pesem naposled zaključila, sem tisti zadnji ton spremenila v solzo sreče. ''Jutri bodi tukaj, še preden bo sonce vzšlo,'' je rekla madam Bardsley in me pogledala globoko v oči. ''Tudi ti, sin,'' se je obrnila še njemu. ''Prespiš lahko tukaj, Clara. V zaodrju, tri sobe v levo ter nato desno. Elliot ti bo dal ključ, znašla pa se boš že sama.'' V mojem telesu je bilo toliko občutkov, da nisem vedela, kaj naj storim, dokler ni na oder skočil Elliot ter me zavrtel. Vriskal je od veselja, kot majhen fantič je divjal po odru in me vrtel. ''Veš, kaj to pomeni, Clara?'' Odkimala sem in se ustavila korak pred njim. ''Ti si tista! Ti si tista, ki bo obudila gledališče!'' Zmedeno sem ga pogledala. Še enkrat me je prijel za roke in me zavrtel. ''Nehaj, vrti se mi,'' sem se smejala, pa vendar so mu moji koraki sledili. ''Ustavi konje, Elliot! Kakšno gledališče naj bi obudila?'' ''To gledališče, Clara! Obudila boš umetnost in pesem! Obudila boš celoten London!'' ''Kaj?'' » Da, s svojim glasom boš premaknila meje sveta!'' je kričal in odmevalo je po dvorani. Zvrtelo se nama je in kot pijana sva se ustavila in lovila ravnotežje. Naslonjena drug na drugega sva se pozibavala še toliko časa, da je ura odbila polnoč. Bila je trdna tema in Elliot je prižgal svečo. Stopal je pred mano in me držal za roko. Sledila sem mu po dolgem hodniku v zaodrje. Tako kot je rekla madam. Po isti poti, ki jo je opisala, me je privedel do sobe. V sobi je prižgal še dve sveči, ki sta nekoliko osvetlil prostor. Videla sem posteljo, ogledalo in mizico, na kateri je bila vaza s posušenim cvetjem. ''Lahko noč,'' je zašepetal ter me poljubil na čelo. Odšel je iz sobe. Na pragu vrat sem stala in opazovala, kako soj sveče skupaj z njegovo postavo izginja na koncu hodnika. Sedla sem za mizo in v vazo s suhim cvetjem dodala cvetico iz mojega kovčka. Iz majhnega predalčka mizice sem vzela glavnik. Začela sem česati svoje lase. ''Le kaj je pisalo v pismu?'' sem se spraševala in česala svoje dolge lase, dokler nisem zatisnila oči in padla v globok spanec.

Spet sem stala na odru pred madam Bardsley. Elliot je zaspano zehal za klavirjem. Nekajkrat mu je težka glava padla na klavirske tipke in klavir je glasno zadonel po celotni dvorani, kar ga je predramilo. Poleg tega si je zaslužil tudi nekaj ostrih besed njegove mame, jaz pa sem medtem imela čas, da se sama prav tako predramim iz zasanjanosti. Po dobri uri je gospa Bardsley tudi sama stopila na oder. Danes je v roki imela palico, kar me je nedvomno strašilo. Palico je navpično na mojo hrbtenico privezala s svilenim trakom. Brado mi je z roko zmeraj popravljala, da sem se držala skoraj tako ponosno kot ona. Z drugo roko mi je stiskala prepono, da je čutila, kako pojem. Pela sem melodije, ki mi jih je najprej zapela sama, nato pa sem jih morala ponavljati. Palica na hrbtu me je žulila in bolele so me noge, ko sem morala ves čas stati. Pela sem le to, kar mi je dovolila ona, ter to, kar je igral Elliot. Ko se je obrnila, sva z Elliotom večkrat zavila z očmi in ji pokazala jezik ter se ji nasmihala in jo posnemala, kako graciozno premika roke in kako šklepetajo njeni zobje, ko kaj ni storjeno tako, kot bi hotela ona. Nekajkrat mi je celo stopila na noge, če nisem stala lepo na prstih, kot mi je rekla. Čez nekaj časa je z mojega hrbta umaknila palico, a le zato, da me je lahko z njo rahlo mahnila, če se ji je zdelo, da pojem pretiho. Pela sem, odkar je vzšlo sonce pa do naznanitve mestne ure, da je odbila polnoč. Pa vendar se takega življenja ne da dovolj dobro opisati. Ko stojiš na odru, si kot svobodna ptica. Melodija je kot veter, ki ti pomaga leteti. Lahko si kdorkoli ali karkoli želiš. Lahko si morje, komet, volkulja, ptica, labod, gora, lahko si svet. Lahko si, karkoli si želiš postati. Če želiš spreminjati barve, si lahko kameleon. Če želiš drugim svetiti v temi, si zvezda. Lahko si pa samo ti. Najlepše je, ko nekoga očara, ko zre v tvoje oči, saj so le- te ogledalo tvoje duše. Minili so dnevi in tedni. Čas je v gledališču tekel hitro. Učila sem se hoditi, igrati, sedeti, peti, govoriti, plesati. Vsak dan sem bila bolj utrujena. Z vsakim dnevom se je ta utrujenost videla ne samo na mojem telesu, temveč tudi mojih očeh. ''Clara, pridi z menoj, ljubica,'' me je neko sredo v prvem odmoru k sebi poklicala madam Bardsley. Uslužno sem ji pokimala in ji sledila v njene prostore. Bila je soba za dvojnimi vrati, z veliko leseno mizo, prav nič lično urejeno, kot je bila moja učiteljica. Na njej so bili nastlani kupi papirjev in slik. S kotičkom očesa sem opazila tudi nekaj čudovitih skic kostumov in plesnih oblek ter mask. V kotu sobe je bilo veliko belih glav, na katerih so sedele lasulje, v vseh barvah oblikovane v veličastne pričeske. Bila sem zelo utrujena in noge so se mi tresle. Sedla sem, ne da bi vprašala za dovoljenje. Opazila sem, da je to edina soba v gledališču, ki ima okna. Bila so zakrita, pa vendar je vame svetila bela svetloba. Vstala sem in umaknila zavese. Pod mano se je spet razkrila temna stran mesta. Bila je polna beračev, ki so bili na kupu kot pasja ščeneta. Nekateri so me pogledali v oči, prav tako proseče, kot sem nekdaj gledala jaz. Zaveso sem pustila odgrnjeno in pustila svetlobo, da je osvetlila sobo. ''Zakaj jih ne zagrneš?'' mi je dejala madam. ''Mar ni svetloba lepša in boljša od teme?'' sem jo vprašala. ''Zakaj jih zagrinjate? '' Namuznila se je in sedla za mizo. ''Ali veš, kaj je pisalo v pismu, Clara?'' Odkimala sem, saj pisma nisem odprla, kaj šele prebrala. ''Torej ne veš, da te moj mož sem ni poslal zaradi mene, ali pač?'' ''Kako naj bi to vedela, gospa? Pisma nisem prebrala, gospod pa mi je le dejal, naj vam pismo izročim. Sam gospod Bardsley me je učil, da ne smem biti radovedna, pa vseeno vprašam: zakaj pa naj bi me poslal k vam?'' ''Ker je hotel, da se srečava.'' ''Ampak zakaj?'' ''Sonca nad tem mestom že dolgo ni več, Clara. Morda ostaja žareča krogla, zvezda, svetloba, a Sonce ne. Moj mož je želel mestu dati novo Sonce. Zato si tukaj. Želel je, da oblikujem novo zvezdo. In ker boš največja zvezda, si ti naše novo Sonce. Če boš obudila gledališče, boš obudila mesto in njegove prebivalce. London mora spet zaživeti, Clara. Kot je živel včasih.'' Stopila je do lutke, prekrite z rdečim blagom. Dvignila je blago in razkrila obleko. Obleka v barvah, ki so se spreminjale, ko so zadele ob svetlobo. Kamni in dragulji, našiti nanjo, so se lesketali kot s soncem obsijana plast snega, katerega kristali lahko zaradi svoje mogočne svetlobe zaslepijo oči. Bila je obleka, ki ti vzame dih. ''Hotela sem jo nositi v mojih mlajših letih, a je nikoli nisem imela priložnosti. Vsaka bleščica je nanjo prišita z mojimi rokami. Šivala sem vsako dolgo noč, odkar pomnim. Nato pa so prišli vojna, opustošenje, skrivanje. In gledališče je umrlo. Zdi se mi, da si vsaj obleka zasluži svoj čas na odru. In kdo bi jo nosil bolje, kot ti, draga Clara? Nositi jo mora nekdo, katerega glasu ne zamaskira niti lepota draguljev, našitih na njej. In to si ti.'' Stopila sem bližje k obleki in se dotaknila z dragimi kamni posutega steznika, ki so se nadaljevali v svilnato blago, ki je na koncu imelo čudovit vzorec, ki sem ga opazila na poslikanem stropu gledališča. ''Daj, obleci jo,'' mi je pomignila madam in obleko snela iz lutke. ''Oh, ne, ne bi mogla,'' sem stopila korak nazaj od obleke, pa vendar sem jo še zmeraj občudovala. ''Ah, daj. Seveda lahko.'' ''Madam Bardsley, z vsem spoštovanjem do vas, res ne bi bilo prav, da oblečem vašo obleko.'' ''Nikoli ne bi bila užaljena, če bi kdo nosil mojo obleko. Bi me pa močno prizadelo, če bi jo nosil nekdo, ki bi jo nosil brez iskrice v očeh in ognja v srcu, kot ga imaš ti.'' Obleko mi je položila v roke in mi z rokami nakazala, naj grem za špansko zaveso ter se oblečem. Ko sem bila preoblečena, sem slišala njeno tiho ihtenje, videti pa je bilo tudi solze sreče v očeh. V odsevu ogledala sem na pragu vrat videla, kako se na steno naslanja še ena znana postava. ''Elliot!'' sem se obrnila in stekla do njega. Ustavila sem se pred njim in se zavrtela. ''No, kaj meniš?'' Stal je nepremično in me gledal v oči. Nisem mogla prebrati izraza na njegovem obrazu. Spet se je v meni začela delati črna luknja. ''Mislim, da ne moreva biti več na ti, gospodična Clara,'' je resno povedal in mi poljubil roko. Oba sva prasnila v smeh. Nato pa sem pogledala madam. ''Pripravljena si, Clara,'' je dejala in me objela. Čutila sem bitje njenega srca, ki je bilo skupaj z mojim srcem.

Stojim v zaodrju in poskušam dihati. Tesen steznik in ravna drža mi to še dodatno onemogočata. Mimo mene divjajo ljudje v kostumih, oblečeni so v maske živali, dame v veličastnih oblekah se hladijo s pahljačami. Moški z visokimi lasuljami ogrevajo svoje glasove. Gledam nekega majhnega pevca, ki ženski stranski plesalki strmi v dekolte, na katerega si le- ta nanaša kup bleščic. Popravljam si svoje lase in lasnice potisnem tako daleč, da se mi zdi, da mi bodo odrgnile lobanjo. Moj prsni koš se dviguje in spušča in ne morem ustaviti divjega bitja srca. ''Clara!'' Ozrem se in želim si, da bi tam stal Kyle. Tam stoji Elliot, s črnim klobukom in v fraku. Stopim do njega in ga objamem. ''Srečno,'' mi zaželi in odide na oder. Zaslišim bučen aplavz polne dvorane občinstva. Pomembnih in imenitnih ljudi. Gospode iz dežel Francije, Španije, Italije. Nekdo me potisne in me napoti na oder. Rdeča zavesa pred menoj je še zmeraj zagrnjena. Počasi jo dvigujejo. Zdaj lahko vidim noge ljudi. Med njimi opazim črne čevlje s peto, ki jih nosi madam Bardsley. Opazim Elliotov obraz, ker sedi niže za klavirjem. Iz ustnic mu berem: ''Samo ti si na svetu. Poj.'' Začutim šepetanje v ušesu, a kmalu me zaslepi bela svetloba luči, ki so usmerjene vame. Želim si, da vame ne bi zrlo na tisoče parov oči. Glasba je menda že začela igrati, a je preko bitja svojega srca ne slišim. Prvih nekaj tonov je že mimo. Kaj naj? Elliot neha igrati na klavir. Glasba se ustavi, dvorana utihne. Svetlobo žarometov kmalu zakrije njegovo telo. Postavi se predme in mi šepeta na uho: ''Zapri oči, Clara. Prepusti se vetru glasbe. Na svetu ni nikogar, razen naju. Poj.''

Kmalu odprem oči in se ozrem na balkon gledališča. Tam sta. Gospod Bardsley in nana. Zdaj začnem peti tako glasno, da z glasom napolnim vsak kotiček dvorane. Čutim toplino v srcu moje nane. Nasmiha se in mi govori, naj se moja pesem nikoli ne konča. Zdaj si upam zreti tudi v oči gledalcev. Ti zrejo vame kot v prelepega belega laboda, ki jadra po nebu kot jaz skozi pesem z gracioznostjo in milino. Preneham peti. Požanjem bučen aplavz celotnega teatra. Jaz pa slišim le smeh moje nane in gospoda Bardsleya, ki mi z rokami nakaže gesto: ''Ti si naše Sonce, Clara!'' Vsem gledalcem namenim širok nasmeh. A ustavim se tam. Čisto zgoraj. V desnem kotu na četrtem balkonu sedi en sam mladenič. Obraz ima prekrit z visokim klobukom, v rokah ima sprehajalno palico. Pogleda ne umakne, pa vendar njegovih oči ni videti. Priklonim se občinstvu in spet pogledam na četrti balkon. Zdaj mladenič sname klobuk. V njem prepoznam njega. Pekovega sina, prekritega z moko, v platneni srajci. ''Oprosti mi,'' zašepeta. ''Da,'' zašepetam in zavesa pade.