Glasovalna številka: PR165

Nika Bauman, Sonja Topolovec

BECINA ZGODBA

OŠ Kidričevo

 

Živijo, dnevnik! Imam popolno življenje. Vse je na svojem mestu. Moja družina ni niti bogata niti revna, da bi morala kruh iskati po šoli v smetnjakih. Glede na to, kako živijo moje prijateljice, sem zadovoljna s svojim življenjem. Dvakrat na teden obiskujem glasbeno šolo, kjer se učim igrati klavir. Imam fanta Tima in najboljšo prijateljico Tajo, ki ji lahko zaupam. Joj, pozabila sem se predstaviti - ime mi je Beca. Stara sem 15 let. Živim v Mariboru s svojo družino: z mamo Tino, očetom Danijelom in mlajšo sestro Jano, ki mi včasih nagaja, a kljub temu jo imam zelo rada. Jana je stara šest let in obiskuje prvi razred.  

Šola! V šoli nimam večjih težav, razen pri matematiki občasno pade kakšna trojka. Zdaj je že tako ali tako skoraj konec šolskega leta. Samo še dva meseca in pol sta pred nami. V šoli imam tečne sošolce in presenetljivo prijetne sošolke. Med dobre sošolce štejem le svojega fanta Tima. Do mene je vedno prijazen in vem, da se imava rada.

Ko sem nekega dne zjutraj prišla v šolo, sem v učilnici zagledala svojega fanta v objemu Taje. Prav ves razred se mi je smejal. Objokana sem odšla na stranišče in tam čakala do prve ure, nato sem se splazila iz šole. Starši so ob tej uri še v službi. Bilo mi je hudo. Tavala sem po mestu. Izgubila sem najboljšo prijateljico in fanta. Po mestu sem tavala še kakšne štiri ure, ko naj bi se končal pouk. Naenkrat se je v moji torbi začela predvajati moja najljubša skladba. "Zgleda, da me nekdo kliče," sem se spomnila. Dvignila sem slušalko in slišala sem našo sosedo. "Zgleda, da se je zgodilo nekaj hudega," sem pomislila, saj je bila vsa prestrašena. Prosila me je, naj hitro pridem k njej. Tekla sem z vso močjo, saj sem imela občutek, da je nekaj resnega. Na poti sem naletela na prometno nesrečo. Tam je bil  pomečkan avto. Prav takšen, kot ga imamo doma. Nisem se preveč ozirala, le odhitela sem naprej. Ko sem prispela, sem potrkala. Ven sta prišla soseda, njen mož in policist. Povabili so me noter, bili so zelo resni in potrti. Niso vedeli, kako bi začeli pogovor. Najprej sem pomislila na moj pobeg iz šole. Nato se pa je policist le opogumil in začel s pogovorom: "Beca, tvoja starša sta se pred pol ure skupaj peljala iz službe. Ko sta bila na križišču, se je pred njiju zapeljal drugi avto in treščili so," je povedal. Začela sem se tresti. Nato je nadaljeval: "Treščili so in oba sta umrla". Začela sem jokati, bilo mi je grozno. V tistem dnevu sem izgubila vse, kar sem imela rada, imela sem samo še Jano. Soseda me je skušala tolažiti, a ji ni uspevalo. Spomnila sem se, da je Jana še vedno v šoli. Prosila sem sosedo, da gre z mano ponjo. Ko sem jo videla, mi je bilo grozno. Jana je bila polna otroštva, veselja in sreče. Govorila je o svojem popolnem dnevu v šoli in kako se je igrala s sošolkami, sploh ni opazila moje žalosti. Ko smo prišle domov k sosedi, je ugotovila, da je vse nekam čudno. Čudno je bilo, da sva prišli namesto mami ponjo jaz in soseda, čudno je bilo, da smo odšli namesto domov k sosedi in še policist nas je čakal. Prosili smo jo, naj se umiri in sede na stol. Policist ji je razložil, kaj se je zgodilo. Začela je tolči po mizi in silno jokati. Policist naju je odpeljal na policijsko postajo, kjer so nama povedali, da bova morali k drugi, novi družini. To naju je še bolj potrlo. Povedali so še, da bo naslednji dan pogreb.

Napočil je ta dan. Primerno sva se uredili in objokani odšli na pokopališče. Tam so naju pričakale soseda in moje sošolke. Na pogrebu mi je bilo grozno. Tam sta bila tudi Tim in Taja. Ne vem, ampak mislim, da ne poznata sramu. Ves naslednji teden sva z Jano spali pri sosedi. Jokali sva in preklinjali krivično življenje, ki se je v enem samem dnevu spremenilo v nočno moro, ki ni mora, ampak resnično življenje.

Nekaj dni po pogrebu so po mene in sestro Jano prišli policisti, ki so mi povedali, da naju  bodo odpeljali k novi družini. Povedali so nama tudi, da nova družina živi v majhni vasici blizu Pirana. Bila sem zelo žalostna, s sestro sva pograbili svoje stvari in se poslovili od stanovanja. A preden sva odšli, sva se spomnili vseh spominov na starša in na naše srečne trenutke, ko smo bili skupaj. Zaradi spominov sva zajokali in počasi odšli proti avtu. Vožnja je bila kar dolga. Prispeli smo. Pred velikansko hišo sta stala najina nova starša in nova brata ter sestra. Na prvi pogled so bili zelo prijazni, z veseljem so naju sprejeli. Vpisali so naju tudi že v šolo. Ker je že bilo zelo pozno zvečer, sva se s sestro odpravili spat.

Naslednje jutro pa se je situacija spremenila. Niso nama pustili jesti zajtrka, preden sva odšli v šolo. Bili sva zelo presenečeni. Prvi dan v šoli je bil strašno žalosten. Z Jano se nisva znašli, bilo naju je strah. Nekaj otrok je zunaj kadilo, v šoli so se nama posmehovali, vse je bilo čudno. Hotela sem v svojo šolo, imeti prejšnje sošolce, vse, samo da ne bi bila več tukaj, hotela sem se vrniti v svoje prejšnje življenje s starši, s fantom in z mnogimi prijateljicami. V razredu so se vsi pogovarjali, učitelj je hotel tišino, a mu to ni uspevalo. Ničesar se nisem mogla naučiti. Dobili smo polno naloge, a so mi jo starejši učenci te šole uničili s škarjami. Z Jano sva se po pouku odpravili v kavarno, kjer sva naročili okusen sok. To sva vsak dan počeli v Mariboru in zato sva se odločili, da svoje staro življenje vključiva v novo. Ko sva hoteli, da bi bilo vse v redu, pride najina nova mama po imenu Liza in naju okara, ker sva bili v kavarni brez dovoljenja. Doma naju je oče Marko pretepel. Začeli sva kričati in klicati na pomoč, a vedno bolj naju je tepel. Pretepel naju je do krvi. Čez čas pa je odšel iz sobe in zaloputnil z vrati. Začeli sva jokati, nisva vedeli, kaj naj narediva, zato sva poklicali policijo, a se niso oglasili in moje življenje je propadalo. V šoli mi ni šlo preveč dobro. Danes sem dobila prvo dvojko pri matematiki. Prišla sem domov, povedala za oceno in spet so me pretepli. Rekli so mi, da bom od danes naprej stradala. To noč nisem mogla zaspati, razmišljala sem samo o njegovih groznih besedah, pred očmi se mi je ves čas pojavljal on,  najin novi oče Marko, in stvar, s katero me pretepa. Hotela sem, da bi to vse bile samo moje čudne sanje in ko se bom zjutraj zbudila, bi bila srečna s starši in v mojem starem življenju. A vedela sem, da to niso sanje, ampak je realnost. Premišljevala sem in se odločila, da s sestro pobegneva. Zbudila sem jo, oblekli sva se ter skočili skozi okno. Tekli sva vse do konca ulice. Preveč sva bili utrujeni in legli sva na travo zraven velikega drevesa. Zjutraj sva se zbudili prepozno. Našli so naju in odpeljali domov. Zbudila sem se in na meni se je prelivala kri, imela sem velike bolečine. Ugotovila sem, da sem bila pretepena. V šoli se nihče ni brigal zame. Ravnatelj mi je povedal, da so mi novi starši ukinili kosilo in malico. Zdaj pa sem se hotela najraje ubiti. Starejši učenci te šole so mi ponudili cigareto in ker nisem več vedela, kaj naj z življenjem, sem vzela cigareto in jo pokadila. Naslednjih nekaj tednov se je zgodba ponavljala, novi oče naju je še kar tepel, jedli sva pa le na ulici, ko ni bilo novih staršev. Vedno bolj sem bila navdušena nad kajenjem. Sošolci so mi ponujali tudi droge in ker sem bila res zelo obupana nad svojim življenjem, sem jih sprejela.

Zaradi drog in ker ni bilo več hrane, sem se začela rezati. Sestri tega nisem povedala. Enkrat sem se tako urezala v žilo, da sem se onesvestila. Našla me je Jana in poklicala reševalce. Prišli so in naju odpeljali v bolnišnico. Videli so, da sva obe sestradani in da sem jaz porezana. Sestra me je držala za roko in me objemala. Zdravniki so vprašali, zakaj sva tako sestradani. Povedali sva, da nisva prav jedli že več tednov. Zdaj izgubljam moč za pisanje.

…

Pozdravljeni! Sem Jana. Becina sestra. Zdaj bom napisala še preostanek Becinega dnevnika. Le jaz sem vedela zanj. Bilo je tako. Beca je prosila zdravnike, naj jo odklopijo od aparatov, da se ne bo več tako mučila. Čeprav sem jaz bila proti, so to naredili. Hitro me je objela in mi rekla, da me ima rada. Nato je izdihnila.

Vsem sem povedala to zgodbo. Nesramno družino iz Pirana so policisti odpeljali v zapor. Mene so premestili k naši stari, prijazni sosedi in njenemu možu. Svojo sestro pa bom vedno nosila v srcu.