Glasovalna številka: PR166

Žan Zajc

OWEN FAYE

OŠ Majde Vrhovnik

 

Owen leži na tleh in opazuje zvezde skozi priprto strešno okno v sirotišnici. Ura je tri zjutraj, čez nekaj ur bo že moral v šolo. Razmišlja o svojih starših. Nikoli ju ni spoznal. Oče je umrl v letalski nesreči nekaj dni pred njegovim rojstvom, mama pa, ko je bil star teden dni. Pravijo, da je umrla v prometni nesreči. Do njegovega drugega leta je zanj sicer skrbela teta, a ga je potem oddala v sirotišnico. Od takrat ni vstopila v stik z njim niti s sirotišnico. Zaspi.
»Hitro, Owen, vstani!« odpre oči in zagleda svojega najboljšega prijatelja, rjavolasega suhega dečka, z imenom Finn.
»Kaj je …« vpraša ves zaspan.
»Kaj je?! Šola vendar, človek, šola! Zamudila bova!« Finn je čisto razburjen.
Owen se hitro obleče, potem pa stečeta iz stavbe. Avtobus je ravno odpeljal. Dereta se za njim, a voznik ju ne opazi. Z zadnjih sedežev se jima režijo hudobni fantje – Michael, Lion in Josh, člani okoliške tolpe. Ne vesta, kako bosta sedaj prišla do šole. Mimo se pripelje poštar, ju pozdravi ter odnese paket v kabinet skrbnikov. Svoj rumeni moped je pustil nezaklenjen pred stavbo. Prijatelja se spogledata in se nasmehneta. Owen skoči na moped, za njim pa že sedi Finn. Takoj zdrvita z dvorišča. Peljeta se po makadamski cesti, ki je z obeh strani obdana s pašniki in kmetijami. Pred seboj zagledata avtobus.
»Hahahahaha, me prav zanima, koliko pravil sva prekršila!« se zadere Finn, prijatelj pa se mu v odgovor zareži.

Že sta ob avtobusu. Fantje ju začudeno gledajo, ko drvita mimo, člani tolpe pa zevajo z odprtimi usti. Avtobus kmalu izgine za njima.

Parkirata pred šolo in se počasi odpravita k pouku.

Nato pripelje avtobus. Starejši fantje pritečejo za njima in ju ujamejo na hodniku.
»Stojta!« se zadere Michael.
»Kaj je?« z nasmehom na ustih vpraša Finn.

»Pravzaprav nič, samo na živce mi gresta,« reče fant. Njegova prijatelja si popokata prste in stisneta pesti.
»Se bomo tepli? No, pa se dajmo,« reče Owen.
»Ja, in bolelo vaju bo!« mu zagrozi Michael.
»Hah, naravnal ti bom tale polomljen nos, da boš vsaj izgledal kot človek,« ga izziva Finn.
Michaelu prekipi in stegne roko proti njegovi glavi. Finn se skloni in mu pritisne eno na nos, da se mu ulije kri. Vedno je slovel kot gibčen fant, ki se zna odlično tepsti, a nihče ni vedel, od kod mu ta dar.
»Bi še kdo?« vpraša Owen.
Fantje stopijo nazaj. Mimo pride ravnatelj.
»Kaj ste imeli tukaj, fantje?« mirno vpraša.
»Ta dva sta najprej poštarju ukradla moped. Potem smo jima rekli, da to ni prav, in sta me pretepla,« potarna Michael.
»Laže!« ugovarja Owen.
»Vem, vse sem videl,« se nasmehne ravnatelj.
»Owen Faye, Finn Parker in Michael Tofhon, v mojo pisarno, prosim,« zahteva ravnatelj in vsi brez ugovarjanja stopijo za njim.
»Tako torej?! Že prvi dan! Prvi dan po počitnicah! Zjutraj sem se zbudil, sedel za mizo in pil vročo kavo. Mislil sem si, kako bo danes lep dan, ko boste vsi umirjeni in sproščeni od počitnic. A ne, vi se boste stepli. Starše bom obvestil o tem.« Ton njegovega glasu postaja mirnejši.
»Michael, lahko greš.« Fant se drugima dvema privoščljivo nasmehne in odide iz pisarne.
»Vidva, sta res poštarju ukradla moped?« vpraša resno.
»Ne, gospod. Sposodila sva si ga,« mu odgovori Finn.
Ravnatelj pade v smeh in njegovemu režanju ni videti konca. V glavo postane čisto rdeč. Nato v pisarno vskoči učiteljica matematike, gospa Dupuy, ena najbolj zoprnih žensk, kar jih je Owen kadarkoli srečal.
»Gospod ravnatelj, vas lahko prosim, da končno naročite nove krede, ker mi jih stalno zmanjkuje,« zapiska učiteljica s prefinjenim glaskom.
»Seveda, seveda,« ji potrpežljivo odgovori ravnatelj in ji vrže paketek kred. Dupuyeva odhiti ter zaloputne z vrati.
»Vidva pa …, aha, torej … Prosim, ne spuščajta se več v prepire s temi … vrstniki. Lahko gresta.«
Owen in Finn odideta iz pisarne in pohitita na uro naravoslovja. Skočita v razred ter zaslišita tisti tečni "Zamujata!".
»Bila sva pri ravnatelju, učiteljica,« ji pojasnjujeta.
»Vedno izgovori, vedno izgovori,« reče ter ju zapiše.
Fanta užaljeno sedeta ter sledita uri.
Po koncu pouka se kar peš namenita nazaj v sirotišnico. Ne govorita, samo uživata v tišini ter svežem zraku. Potem pa ju zmoti – »Hej, vidva!« .

Obrneta se in zagledata Michaela s kijem v roki, za njim pa seveda stojita njegova zvesta pajdaša. Finn se že postavi v obrambni položaj, ko začnejo z vseh strani prihajati starejši fantje, z Michaelovim starejšim bratom na čelu. Pet jih je.
»Ta dva sta ti torej zlomila nos, bratec?« vpraša slednji in usta se mu razlezejo v porogljiv nasmešek. Taka suhca, nič ne moreta, si misli.
»Opravi!« Michaelu naroči starejši brat.
Dva dečka primeta Finna za roke, nato druga dva enako naredita Ownu. Michael se nasmehne ter z vso silo s kijem udari Finna v telo. Finn se spači in iz ust se mu ulije kri. Michael še enkrat nameri, a ga Finn močno brcne v trebuh, da se zgrudi na tla. Starejša fanta od začudenost sprostita oprijem in Finn to izkoristi. Prvemu s hitro potezo zlomi roko, drugi pa obleži na tleh zaradi udarca v sence. Druga dva porineta Owna po tleh ter se skupaj z Michaelovim bratom približata Finnu. Ta je na robu svojih moči in kri mu, zaradi notranjih krvavitev, močno lije skozi usta. Owen naglo stopi k prijatelju. »Zbeživa!« mu predlaga.
»Ne, to se mora končati,« pogumno odloči prijatelj ter se spodbudno nasmehne.
Medtem vstane še Michael, njegova prijatelja pa sta zbežala. Štirje proti dvema so. Owen si želi zbežati, strah ga je, noče umreti, a odloči se – kril bo svojega najboljšega prijatelja.
Fantje ju obkrožijo. Michael napade Owna, a se ta zlahka umakne ter ga brcne v nogo, da klecne in se kakor žival s krikom zgrudi po tleh, a takoj dobi udarec nazaj s strani starejšega fanta. Pade po tleh. Vrti se mu in izgublja zavest. Zbere zadnje moči, se postavi pokonci ter nasloni na ograjo. Boril se bo, se odloči in vstane. Od zadaj se približa njemu neznanemu starejšemu fantu in ga z vso močjo udari v glavo, da pade po tleh in zatuli od bolečine. Owen ne more več zdržati. Pade v nezavest. Finn je zdaj sam proti dvema. Prvemu nameni brco in mu zlomi gleženj. Samo še Michaelov brat se je sposoben tepsti. Ta se prestraši ter iz jopiča potegne star revolver, ki ga je ukradel svojemu očetu. Finna ustreli v telo. Glasen pok Owna spravi k zavesti. Kakor hitro zmore, se premakne k Finnu. Michaelov brat zbeži, ostali pa hitro za njim – tisti, ki lahko.
»Owen, v mojem žepu …« zahlipa Finn z zadnjimi močmi, potem pa obleži. Kri se mu cedi po bradi in njegove oči so zazrte v prazno. Mrtev je. Owen čepi nad njim. Solze se mu ulijejo iz oči. Od žalosti se zgrudi na tla, v blatno lužo, in ponovno izgubi zavest. Izgubil je najboljšega prijatelja. Maščeval ga bo.

Zbudi ga glasen zvok policijske sirene. Ne ve, koliko časa je ležal tam.

Policista pokličeta okrepitve in reševalce ter mu priskočita na pomoč. Ko prispejo reševalci, ga oskrbijo. Izmuzne se jim iz rok. Spomnil se je zadnjih besed prijatelja. Seže v njegov žep in izvleče zmečkano, zapečateno pismo z naslovom nekje v Londonu. Obrne ovojnico. Na zadnji strani z velikimi črkami piše: DOSTAVI GA OSEBNO. Pismo vtakne v žep ter se spet prepusti reševalcem. Policisti aretirajo poškodovane člane tolpe. Tako se prizorišče prazni, le Finn še vedno mrtev leži v blatni luži in čaka na mrliški avto. Reševalci želijo Owna odpeljati v bolnišnico, a ta vztraja, da bo počakal, da pridejo po Finna. Sede v odprti zadnji del rešilca in čaka. Zasliši brnenje in kmalu zagleda mrliški kombi. Možje z maskami čez usta dvignejo Finna, ga zavijejo v belo odejo, položijo v kombi ter se odpeljejo. Owen se prepusti zdravnikom. Ni mu več do življenja. Imel je le enega prijatelja in ta je sedaj na poti v mrtvašnico.

 

Med potjo v bolnišnico zaspi od izmučenosti. Ima nočne more, hude more … znova in znova  sliši tisti pok, ki je bil usoden za njegovega prijatelja … prikaže se mrliški avto, ki odpelje Finna … zagleda Michaelovega starejšega brata, ki meri vanj z revolverjem … spet zasliši pok …

Zbudi se. Leži v postelji, oblečen v bolniško haljo. Priklopljen na transfuzijo opazuje tanko cevko, po kateri se cedi kri v njegove žile. Nato se je spomni, kaj sej je zgodilo prejšnji dan. Hitro se usede. K njemu prihiti mlada rjavolasa sestra.
»Kje so moje stvari?« vpraša.
»Ne skrbi, vse je tukaj,« mu mirno reče sestra in pokaže na poličko ob postelji. Na njej so njegova oblačila, njegova ura ter pismo – Finnovo pismo. Nato se spomni, da ga mora dostaviti.
»Gospodična, bi se dalo urediti, da bi jaz zdajle odšel?« upajoče vpraša.
»Žal mi je, gospodič Faye, a to ne bo šlo,« ga zavrne.
»Grem lahko potem vsaj na stranišče?«
»Seveda, te pospremim,« mu prijazno ponudi.
»Eh, ne trudite se,« jo poskuša zavrniti.
»Ja, pravzaprav res. Varnostnik te lahko pospremi.«
Sestra pokliče mladega moškega, starega okoli 25 let. Prosi ga, da Owna pospremi. Ta skrivaj v prostoren žep bolniške halje vtakne še uro, pismo ter tesno zvit spodnji del trenirke. Varnostnik prikima sestri ter se brez besed odpravi skozi vrata. Owen mu sledi. Nato zavijeta na desni hodnik in Owen opazi, da levi vodi mimo recepcije proti izhodu.

Varnostnik se ustavi pred vrati WC-ja ter mu pomigne, naj vstopi. Owen obstane v straniščni kabini, počaka nekaj sekund, nato pa potegne vodo.
»Kaj je to?« glasno vpraša Owen.
Varnostnik z zanimanjem vstopi v kabino, takrat pa Owen hitro zaklene vrata ter se od straniščne školjke odrine proti vrhu predelne stene. Z nekaj bolečinami jo preskoči. Varnostnik je zaprt v WC kabino, Owen pa obleče trenirko, si nadene uro in se potiho odpravi proti vratom. Pred recepcijo ravno stoji starejša ženska, ki se pogovarja s sestro. Owen se postavi zraven gospe in ko ta odhaja, sestra misli, da je z njo.

 

Na vratih bolnišnice se zave, da je noč. Na to sploh ni pomislil, saj je bolnišnica osvetljena. Toliko bolje zanj, sedaj se lahko neopažen odpravi … Zave se, da sploh ne ve, kje je. Ozre se naokoli in zagleda osvetljeno tablo, na kateri piše Klinični center Berkshire. Ampak on mora priti v London. Ne ve, kaj bi, a vseeno se odpravi naprej, da ga ne bi kdo opazil. Hodi po pločniku ob glavni cesti, ko ob nekem baru zagleda nepriklenjeno kolo. Zgrabi priložnost ter se v mislih opraviči nedolžnemu lastniku. Nekaj časa se vozi v neznano, potem pa enostavno ne zmore več. Zavije v slepo ulico ter odvrže kolo. Na tleh najde razmočeno kartonasto škatlo in jo uporabi kot vzglavnik. Ni ravno udobno, a vseeno zaspi.

Zjutraj ga zbudi glasno kričanje. Hitro skoči v zrak.
»Takoj izgini, ali pa pokličem policijo!« vrešči starka skozi okno tretjega nadstropja ter vanj meče kostanj.
»Ja, ja, saj že grem …« ji utrujeno odvrne in si ščiti glavo pred rafalom kostanja. Pograbi kolo ter se odpelje. Tako zgodaj je, da je še tema, a vsaj ulične svetilke so prižgane.

Owen se s kolesom, še vedno ogrnjen v bolniško haljo, vozi po neznanih ulicah. Nato ob cesti opazi starinarno in takoj dobi idejo. Trgovinica je na srečo odprta. Pristopi k pultu, pri katerem stoji starejši možakar. Na pult položi uro.
»Dvesto funtov, pa je vaša,« reče samozavestno.
»Sto petdeset,« se pogaja možakar.
»No, potem pa nasvidenje,« reče Owen in se odpravi iz trgovine.
»Ne, ne, počakaj, mladenič!« za njim zakliče prodajalec.
»Tukaj imaš dvesto funtov,« reče ter mu nekoliko nejevoljno izroči denar.
Owen spet skoči na kolo. Odpelje se do postaje podzemne železnice. Tam si kupi plastenko vode, sendvič ter vozovnico za London. Ljudje, ki se odpravljajo v službo, ga začudeno opazujejo, si šepetajo in kažejo ne nekaj v časopisu. Kljub temu da čuti poglede na hrbtu, se hitro sprehodi do najbližjega smetnjaka in iz njega neopazno izvleče časopis. Na naslovni strani zagleda naslov, napisan z velikimi črkami, pod naslovom pa je njegova slika. Zdaj ve, zakaj ga ljudje tako gledajo, ni kriva le bolniška halja.

Skloni glavo in se odpravi na vlak, preden bi kdo poklical policijo. Usede se na prost sedež ter bere udarno novico o sebi.

POBEGNIL IZ BOLNIŠNICE

Mladenič, po imenu Owen Faye, je danes ob 11.08 zvečer pobegnil iz kliničnega centra v Berkshiru. Fant je sirota, morda je psihično nestabilen in nevaren. To predvidevanje podpira tudi dejstvo, da je pred kratkim izgubil najboljšega prijatelja, ki je bil ustreljen v pretepu, njegov morilec pa še ni znan. Ownovi znanci ter učitelji zatrjujejo, da je bil dober fant, ampak, kot najbrž veste, enako rečejo tudi znanci najhujših kriminalcev. Med pobegom je varnostnika zaklenil v WC kabino. »Fant je zelo pameten in iznajdljiv, lahko postane nevaren.« To so besede varnostnika, potem ko so ga rešili in so prišli policisti. Če vidite Owna Faya, vas prosimo, da nemudoma pokličete policijo.

 

On, da je nevaren. Kakšne neumnosti pišejo novinarji. Medtem ko je bral in razmišljal o prebranem,  je vlak pripeljal do Londona.

Izstopi. Pogleda na pismo. Piše, da ga mora dostaviti na ulico Albert Embankment 85. Po stopnicah pride na površje mesta. S pločnika ustavi taksi. Sede v črno vozilo.

»Kam?« vpraša voznik, Owen pa mu v odgovor pokaže kuverto. Voznik pokima ter odpelje. Po nekaj minutah vožnje ustavi.
»To bo 4.19 funta.« Owen mu da točen znesek ter izstopi. Pred seboj zagleda nenavadno, a lepo stavbo. Ne da bi prebral kakšno tablo ali napis, vstopi. Stoji v velikem prostoru, na stenah so obešene drage slike. Vse je močno osvetljeno, saj posebna zatemnjena okna preprečujejo vstop dnevne svetlobe. Nasproti vratom je velika recepcija. Owen se odpravi tja. Za sprejemnim pultom sedi gospodična, ki se mu nasmehne.
»Želite gospodič?« ga vljudno vpraša in se ne zmeni za njegova smešna oblačila.
»Tole kuverto sem moral prinesti na ta naslov,« ji odgovori.
Gospodična vzame kuverto. Na njen obraz pade resen izraz. Vzame telefonsko slušalko ter nekaj zašepeta. V trenutku se kot strela z jasnega prikažejo štirje službeno oblečeni moški s temnimi očali, vsak z ene strani.
»Stopite z nami, prosim,« mirno reče eden od njih.
Owen je tako presenečen, da ne more ugovarjati in jim brez besed sledi za recepcijo na temačen hodnik. Možje ga pripeljejo pred velika bela vrata. Eden pritisne na gumb in pred zaslon nastavi oči. Vrata se odprejo. Nakažejo mu, naj gre v sobo, potem pa sabo zasliši zapiranje vrat. V sobi ga spet čakata dva, tokrat oborožena moška. Owen je čisto zmeden. Odvedeta ga do vrat na drugi strani sobe.
»Paket je prispel,« rečeta in vrata se odpro. Moža ga potisneta v prostor ter zapreta za njim.
Stoji v beli sobi kvadratne oblike, v vsakem kotu je eksotična rastlina. Celotna desna stena je pravzaprav zatemnjeno okno, skozi katerega se z zunanje strani nič ne vidi, z notranje pa omogoča običajen razgled. Na sredi sobe stoji bela miza, na njej je računalnik. Izza njega se kar naenkrat prikaže moški, ki sedi na belem stolu.
»Owen Faye, ne?« vpraša mirno.
»Od kod poznate moje ime? Kje sem? kaj mi boste naredili? Kaj se dogaja?!« sprašuje Owen hudo razburjen.
»Ti še niso povedali?«
»Ne.«
»Potem ti bom pa jaz,« nadaljuje moški. »Sem Thomas Foxhill, vodja oddelka za posebne misije. Trenutno si v glavni stavbi Britanske obveščevalne službe MI6. Delamo na projektu, za katerega bomo zaposlili tri mladoletne osebe, približno tvoje starosti. Eden bo iz Amerike, eden iz Avstralije, britanski kandidat pa si ti. Prvi je bil Finn, a se mu je, kot veš, pripetila nesreča. Že prej sem ga prosil, naj najde svojo zamenjavo, če bi se mu kaj zgodilo. Zato si tukaj ti.« Naredi krajši premor, nato pa reče: »Sedaj pa mi povej, kaj veš o svojih starših.«
»O svojih starših? Pravzaprav nič. Oče je umrl v letalski nesreči preden sem se rodil, mama pa v prometni nesreči nekaj dni pozneje.«
»Jah, saj sem si misli, da ti bodo natrosili kakšno neumnost. Oba tvoja starša sta, prav tako kot Finnova, nekoč delala tu. A na misiji v Nemčiji se je zalomilo. Tvojo mamo so razkrinkali in jo ujeli in tvoj oče jo je hotel rešiti. Nekako mu je uspelo, da je prelisičil romunsko vlado in odpeljal Mio, tvojo mamo. Po njiju smo poslali helikopter. Ko sta že bila izven zračnega prostora Nemčije, pa sta helikopter razstrelila dva nemška lovca. Misli smo že, da sta rešena …« V Foxhillovem glasu Owen začuti obžalovanje.
»Ampak, zakaj so mi do sedaj o vsem tem lagali?«
»Niso ti lagali Owen, le vedeli niso,« mu prijazno odgovori.
»In zakaj mi zdaj govorite o tem?«
»Zato, Owen, ker bi nam resnično prišel prav. Ali sprejmeš to delo?«
»Dajte mi dober razlog, da bi ga.«
»Je dovolj, da nimaš druge izbire?« vpraša ter se nasmehne.
»Ja, to bo zadostovalo,« reče Owen, tokrat povsem brezskrbno.
»Super, potem pa začnimo.«
G. Foxhill vzame v roko telefonsko slušalko ter nekoga pokliče. Čez nekaj trenutkov ob njiju že stojita dva agenta. Pospremita ju do dvigala in spustijo se globoko v podzemlje.
»Tukaj so izumiteljski prostori, kjer naši tehniki izumljajo nove super pripomočke za agente na misijah. To pa ja vhod v tvoje novo življenje,« pove vodja.
Stojijo v majhnem belem prostoru z enimi vrati. G. Foxhill stopi do vrat, vtipka kodo in vrata se odprejo. Vstopijo v nov, še manjši prostor, kjer sta dva oborožena varnostnika. Odpreta jim naslednja vrta, ki vodijo v tunel z zelo slabo osvetljavo.
»Vrata se odpirajo,« zaslišijo glas tajnice in pred njimi se odpre nov, tokrat osvetljen prostor.
»Kje smo?« vpraša Owen.
»Nahajamo se na vlaku. Na vlaku, ki nas bo odpeljal v Newcastle. Tam bo potekalo tvoje urjenje.«
»Ampak, kaj ni Newcastle daleč, potrebovali bomo več ur.«
»Ne, Owen, ne bomo. Peljemo se z najhitrejšim vlakom v zgodovini sveta, ki ni dostopen javnosti. Vozimo pa se 200 metrov pod vodo. Ne skrbi, v 15 minutah bomo na cilju.«
Ko Owen že pričakuje konec poti, se vlak začne vzpenjati, a kmalu se le ustavijo. G. Foxhill mu pomigne, naj stopi za njim. Izstopita nekje sredi gozda in daleč naokoli je videti le drevesa. Nato se tiho pripelje nizek, a na prvi pogled malce zastarel, sinje moder avto.
»Oprostite, ker zamujam šef,« reče mlad temnolas moški in se nasmehne.
Owen in g. Foxhill sedeta v avto in voznik pri priči odpelje. Vozijo se po gozdu z jesenskim pridihom, slišati je šumenje listja. Po dobrih petih minutah vožnje šofer ustavi pred staro, na videz propadlo, razpadajočo kamnito stavbo, s kamnito, okoli tri metre visoko ograjo, na vrhu katere je meter visoka bodeča žica.
»Tako, prispeli smo,« naznani šofer.
»Hvala,« se mu zahvali g. Foxhill.
Nato stopi proti vratom in jih odpre, Owen pa mu sledi. Hodita po vrtu, ki ni urejen, povsod je razmočeno blato, iz katerega vrane pulijo črve, in na vsake toliko iz tal štrlijo šopi ovenele trave. Stopita skozi vrata, a se na Ownovo presenečenje ne znajdeta v stavbi, temveč na novem vrtu. Ta je lepo urejen, s fontanami in okrasnim grmičevjem, za vrtom pa stoji ogromen marmornat dvorec z obširno posestjo. Posest je odlično skrita za propadajočim zidom, si misli Owen. G. Foxhill ga po peščeni poti odpelje proti dvorcu. Ustavita se pred lesenimi vrati, kjer ju čaka oborožen varnostnik, ki jima brž odpre. G. Foxhill Owna vodi proti recepciji, kjer stojita dva agenta, moški in ženska.
»Owen Faye,« reče g. Foxhill.
Moški mu le prikima in stopi proti marmornatim stopnicam.
»Pridi z mano.« Agentove besede so namenjene Ownu.
Owen mu sledi po stopnicah v tretje nadstropje, nato pa se moški ustavi.
»To je tvoja spalnica,« reče in mu odpre vrata.

Owen stopi v sobo in tam zagleda še dva otroka svoje starosti.
»Kaj ni rekel, da bo to moja spalnica?« vpraša zmedeno.
»Ja, to je rekel tudi njemu,« reče dekle z dolgimi skodranimi rjavimi lasmi ter lesketajočimi se rjavimi očmi. »Mimogrede, jaz sem Charlotte in to je Nick.« Dekle se nasmehne, suh in visok svetlolas fant pa samo pokima v pozdrav.
»Jaz sem Owen, Owen Faye,« ji veselo odvrne.
»Na, nadeni si jo,« reče Charlotte ter mu vrže svetlo modro zapestnico.
»Zakaj?« jo vpraša, medtem ko si ogleduje zapestnico v svojih rokah.
»Pravila pač,« mu odvrne ter skomige z rameni.
»Logično,« reče Owen ter si jo nadene.
»Jutri po zajtrku začnemo z rekrutiranjem, zato raje čim prej pojdimo spat,« predlaga Charlotte.
Owen se kar oblečen skotali na spodnji del pograda, saj na zgornjem leži Nick. Njegovo uho zazna le še zvok stikala za luč, nato trdno zaspi.

Zasliši se zvok bobnov. Owen skoči v zrak in z glavo udari v spodnji del Nickovega ležišča nad njim. Zatarna in se obrne, vidi Charlotte, ki si mane oči …
»Ne še …« zatarna Nick. Nato pa hitro skoči s pograda.
Odprejo se vrata in zagledajo starejšega sivolasega moškega z bobnom v rokah.
»Pokonci!« se dere s srhljivim glasom.
»Kar pojdita na zajtrk, samo preoblečem se,« reče Charlotte fantoma, ki skomigneta in zapustita sobo. Počasi se odpravita po stopnicah in sledita množici dvajsetletnikov, ki se očitno odpravljajo v jedilnico. Tam zagledata le eno, a zelo dolgo mizo ter samopostrežni bar.
»Lotiva se ga,« reče Nick, očitno pošteno lačen.
Naložita si ocvrta jajca, kruhke ter hrenovke in se odpravita za mizo, kjer zagledata ploščici, na katerih sta izpisani njuni imeni. Do njiju pristopi moški, star okoli trideset let.
»Živijo, jaz sem Patrick, vaš trener, in najbrž bom po zajtrku tudi vaša najhujša mora,« reče in se nasmehne, potem pa odide in se usede na drugem koncu mize.
»Sem kaj zamudila?« vpraša Charlotte, ko se jima pridruži.
»Ah ne, le nek težak nama je grozil, da nas bo na treningu izmučil.«
Charlotte se nasmehne.
»Kako sta pa vidva pristala tukaj?« vpraša Owen.
»Meni, je nek butelj želel ustreliti psa, pa sem mu zlomil obe roki ter nos, zato so me poslali v poboljševalnico, od tam pa so me po nekaj dneh odpeljali v skrivni štab CIE in mi povedali, da so me izbrali za ameriškega kandidata za ta projekt,« mu je pojasnil Nick.
»Jaz pa sem se s sošolko odpravljala iz šole, ko jo je hotel ugrabiti pedofil. Stlačil jo je v avto, jaz pa sem ustavila drug avto, se z njim zapeljala proti pedofilovemu in ga ustavila. Stopil je iz svojega avta in ustrelil mojo prijateljico, zato sem ga brcnila, da je padel čez most v deročo reko. Prvi so na kraj zločina prišli agenti agencije ASIS, avstralske tajne službe, in me odpeljali s seboj. Tako se je začelo,« svojo zgodbo zaključi Charlotte.
»Kako, ti znaš voziti avto?« se začudi Nick.
»Moj stric me je naučil. Ker nimam staršev, živim pri njem.«
»REKRUTI VEN!« zaslišijo prodirajoč glas Patricka in sledijo vsem v jedilnici prisotnim, s Patrickom na čelu. Ta množico okoli tridesetih ljudi vodi skozi vrata in nato za dvorec.
»Zbor!« se zadere Patrick, ko se ustavijo. Starejšim rekrutom, ki so tu že dalje časa, je takoj jasno, kaj morajo narediti, Charlotte, Nick in Owen pa le zmedeno gledajo naokoli.
»Kaj pa vam ni jasno!? Ste gluhi ali imate možganske motnje!? IZGINITE V VRSTO!« Mladi rekruti se na Patrickov ukaz hitro in prestrašeno postavijo v vrsto. Nato se jim pridruži še neka ženska, očitno druga trenerka.
»Charlotte Brown, Nick Morton, Owen Faye in skupina 2, za mano prosim!«

Stopijo iz vrste in z njimi še trije fantje, stari okoli 20 let. Sledijo nepoznani agentki.
»Kam gremo?« vpraša Nick starejšega fanta.
»Na paintball gremo,« odgovori fant, ki mu je videti, da se tega kar veseli.
Agentka se ustavi, zato se Charlotte zaleti vanjo.
»Oprostite,« se opraviči dekle.
»Je že v redu,« reče ženska ter se nasmehne.
Prijazna trenerka stopi skozi vrata in se ustavi v areni. Ta je pravokotne oblike, v njej pa je postavljenih več mehkih stebrov, za katere se lahko skriješ.
»Za vas tri, novince, jaz sem gdč. Davis,« se jim prestavi in odločno nadaljuje: »Pravila! Ko si trikrat zadet v telo ali pa enkrat v glavo, izpadeš. Za začetek se boste pomerili novinci proti starejšim, da vas ocenim.« V roke jim potisne puške in obleke ter jih pošlje na poligon. Vsaka ekipa se postavi na svojo stran.
»Začnite!« glasno ukaže Davisova.
»Krijta me,« reče fantoma Charlotte, ko se začne premikati ob levem robu arene. Owen in Nick se začudeno spogledata in ji sledita. Charlotte v nizki drži potiho hodi in se ozira naokoli, v upanju, da zagleda tarčo, preden tarča zagleda njo.
»Obkolimo jih!« spet ukazuje fantoma, ki jo brez ugovarjanja ubogata. »Owen, pojdi z desne, Charlotte, ti pa z leve, jaz grem od zadaj,« doda Nick.
Nato ju zagledajo – dva fanta iz skupine 2 stojita na sredini arene. Nick nameri ter sproži. Rdeča kroglica z veliko hitrostjo leti proti tarči in zadane prvega fanta naravnost v čelado. Nick se zadovoljno nasmehne, a v naslednjem trenutku že zasliši pok in vidi le še rumen zmazek na steklu svoje čelade. Izločen je. Charlotte in Owen se hitro odzoveta in ustrelita Nickovega strelca. Oba strela zadeneta obleko, zato ta ostane v igri, hitro sproži in Owen je izločen. Preden pa Nickov strelec lahko naredi naslednjo potezo, ga zadene Charlottin strel. Dekle zmagoslavno dvigne roko, v kateri ima puško. Od zadaj jo nekdo porine na tla in ustreli naravnost v čelado.
»Ne zaključi, dokler ni konec,« ji reče visok fant iz skupine 2.
»Pridite vsi sem!« zaslišijo Davisovo.
Postavijo se v vrsto in pozorno gledajo agentko.
»Novinci! Videli ste, da sta na sredini samo dva. Zakaj se niste prepričali, da vam niso nastavili pasti, kar se je očitno zgodilo? Streli so bili zadovoljivi, le bolj bi se morali kriti. Skupina 2, taktika je bila seveda uspešna, a ne vem, kako bi se v boju izplačalo izgubiti dve osebi. Malce popazite na to. Sedaj bomo odigrali še eno igro. Grint, Charlotte in John boste ena skupina, Owen, Nick in Philliph pa druga. Gremo!«
Spet se je vsaka skupina postavila na svojo stran.
»Začnite!«
»Owen, krij naju,« reče Philliph in z Nickom stečeta do prvih dveh stebrov, za katera se skrijeta. Owen se skrije za naslednjega. Od tam zagleda Charlotte. Za njo pritečeta še Grint in John. Takrat se izza stebrov prikažeta Nick in Philliph, ki izločita Johna. Nato Nick nameri v Charlotte, a jo reši Grint s strelom v Nickovo čelado. Philliph z natančnim strelom izloči edino dekle iz igre, a kmalu izpade tudi on, zaradi Grinta. Slednji nato opazuje okolico in s pogledom išče Owna.
»Pokaži se, reva mala!« se zadere Grint in se obrača naokoli.
»Grint!« vzklikne Owen. Grint se obrne, a žal prepozno. Owen je že prej nameril in modra packa na Grintovi čeladi odloči konec igre.
»Barvo! Bravo!« navdušeno vzklika Davisova. »Tole je bilo veliko bolje, na obeh straneh. Imam le nekaj pripomb. Charlotte, ne rini tako z glavo skozi zid, preveč si tvegala in zato hitro izpadla. Najbolje pa je opravil Grint,« pove Davisova in vsi mu zaploskajo. »Zaenkrat smo končali, po malici se, prosim, pridružite Patrickovi skupini. Spoznali boste tehnike bojevanja in osnove borilnih veščin,« še doda Davisova in rekruti odidejo.
Skupina 2 hodi spredaj, novinci pa so za njimi.
»Lepo si ustrelil Grinta, tega bedaka,« Nick pohvali novega prijatelja. Owen se mu zahvali in nasmehne.
»Hej! Ni bedak, prav dobro strelja!« se pritoži Charlotte.
»Uuu! Nekdo je zatreskan!« se reži Nick, tudi Owen ne more zadržati smeha.
Charlotte je užaljena in odhiti naprej, fanta pa se – še vedno smeje – odpravita za njo, saj sta prepričana, da jima tega ne more zameriti. Ko prideta do mize z malico, ju tam že čaka Charlotte s polnim krožnikom sive kaše.
»Kaj je to!? Ne bom jedel tega, še v zaporih imajo boljšo hrano!« je ogorčen Nick.
»O! Mladenič ne bo jedel tega, je predober za tako hrano!? Kaj misliš, da ti bodo na misijah stregli z jagodami s smetano!? Zadrži se malo, nehvaležnež!« se razburi Patrick. »Malo specialitete in malo najboljšega sočnega soka!« zakliče in Nicku na plastični krožnik nabije sivo kašo, zraven pa mu položi kozarec umazane vode in še pljune vanjo. »TE MAMICA NI DOBRO VZGOJILA!? TE JE RAZVAJALA KOT KRALJEVEGA PRAŠIČA!? ČE BI JO POZNAL, BI JI PRIPOROČIL OBISK PREDAVANJA ZA VZGOJO OTROK!« še kar renči Patrick.
Takrat pa Nick vstane.
»Ste pravkar rekli kaj čez mojo mamo, gospod? Bolje za vas, da niste, kajti moja mama mi je rešila moje prekleto življenje! Ko je prišel oborožen kriminalec, se je nastavila krogli zame, preden je prišla policija! IN VI! NEPOMEMBNI ZARUKANI BEBEC, SI SEDAJ DRZNETE ŽALITI MOJO MATER, MATER, KI MI JE REŠILA ŽIVLJENJE!« ga v solzah nahruli Nick, stoječ na klopci, da je bil videti precej višji in še bolj grozen. Fant v pest zagrabi sivo brozgo in jo vrže Patricku v obraz, stopi s klopce in se postavi pred šokiranega trenerja. Skoraj tako visok je kot on. Nickov pogled je besen, skoraj srhljiv. Nato pa se obrne in steče iz jedilnice.

V teh minutah so bili prav vsi rekruti tiho od šoka. Charlotte in Owen skočita izza mize in stečeta za Nickom, a Charlotte se še prej zaustavi pred Patrickom, ga grdo pogleda in reče: »Kaj je narobe z vami!?«

Nick sedi v tišini in gleda v prazno.
»Si v redu?« ga vpraša Charlotte.
»Ja,« ji odgovori, nato pa vstane in skupaj se vrnejo v jedilnico.
»Rekruti, pridite!« se spet zadere Patrick, ki si je med tem očedil obraz, in se vede, kot da se ni nič zgodilo.
Vsi mu sledijo, a tokrat se trije prijatelji postavijo čisto na konec vrste. Patrick jih zdaj ne vodi ven, ampak navzgor po stopnicah. Ustavijo se nadstropje nižje od spalnice novincev, zraven njega pa se spet kot strela z jasnega postavi Davisova.
»Novinci in skupina 2 boste šli zopet z mano,« pove trenerka in Owen se razveseli dejstva, da njegov prijatelj ne bo tako napet, kakor bi bil ob Patricku.
»Lepo si ga nahrulil,« Nicka pohvali Philliph.
»Hah, ko bom imel priložnost, ga bom utopil v pisoarju,« pove Nick in starejši fant prasne v smeh.
»Rekruti!« si pridobi pozornost Davisova. »Naslednji dve uri se bomo učili o uporabi orožja in o borilnih veščinah. Owen, ti se poskusi upreti Philliphu, Charlotte, ti pa Nicku.«

V prostoru je le ena blazina, zato se nanjo najprej postavita Philliph in Owen. Owen je malce prestrašen in nenadoma dobi brco v gleženj, da se zgrudi po tleh.
»Se predaš?« vpraša Philliph.
Owen v odgovor vstane. Starejši fant pa ga še enkrat sunkovito brcne, tokrat v trebuh, a Owen se ponovno dvigne. Philliph se nasmehne in se malce preveč sprosti, kar Owen izkoristi in ga s pestjo udari v glavo. Fantu se zavrti in pade po tleh, a se hitro spet osredotoči in v ležečem položaju spotakne Owna, da slednji pade na obraz. Philliph se vrže nanj in borba je končana.
»Lepo si se upiral,« ga pohvali Philliph in se mu nasmehne.
Owen se poln bolečin pobere s tal.
»Lepa predstava!« ju pohvali Davisova. »Philliph, nikoli ne podcenjuj nasprotnika, bori se do konca. Owen, ti pa ne skrbi, brez težav boš hitro napredoval,« še doda.

Čas je, da nastopi drugi par.
»Poglej sedaj to, treniral sem ameriški nogomet, uničil jo bom,« Ownu reče Nick, preden se s Charlotte postavi na blazine. »Pazi se!« ji pred borbo prišepne v svarilo.
Oba poskakujeta sem in tja, potem pa Nick steče proti njej, a Charlotte se mirno odmakne in mu nastavi nogo. Fant se raztrešči po tleh, a hitro vstane in ji primaže klofuto.
»Ej! Punc se ne tepe!« ga okrega Charlotte, skoči ter ga v letu dvakrat brcne v glavo. Nick pade na tla in se drži za boleči predel glave, a proti punci ne bo izgubil. Sopet vstane. Fantu se vrti, a vseeno stoji.
»Bi še?« ga veselo vpraša Charlotte.
Dekle ne počaka na odgovor. Iz obrata ga z levo nogo brcne v trebuh, z desno pa v glavo. Nick tokrat nezavesten obleži na tleh.
»John, greš lahko po bolničarko?« prosi Davisova enega od fantov.
John se že v nekaj trenutkih vrne, s seboj pa pripelje žensko srednjih let.
»Spet! No, Davisova, pazi malce na otroke!« jo okara bolničarka.
John in medicinska sestra naložita Nicka na nosila in hitro odkorakata iz sobe.
»Charlotte!? Od kje tebi vse to znanje?« navdušeno vpraša Davisova.
»Lani sem zmagala na državnem prvenstvu v tekvandoju,« se pohvali mladenka in Davisova ji le navdušeno prikima.
»No, za danes smo končali, popoldne pa boste novinci imeli pouk pri trenerju Jacobu.« Rekruti se – tokrat brez Nicka – odpravijo v svoje sobe.

»Torej, ti je všeč Grint?« vpraša Owen Charlotte.
»In kaj, če mi je?« mu napadalno odgovori.
»Oprosti, oprosti,« se ji opraviči Owen.
»Ja, všeč mi je,« mu prizna. »In če poveš Nicku, ti bom obrnila čeljust,« mu še zagrozi in odide iz sobe.
Owen leže na posteljo in se pokrije čez glavo. Ni zaspan, le umiriti se hoče, a ga kmalu zmoti prijateljica.
»Nick je že v redu, a se vseeno ne bo udeležil popoldanskega pouka,« mu pove Charlotte, se usede na posteljo in prižge sobno televizijo.
Owen pa, kot da ne bi slišal, zaspi.

»Ej! Zbudi se!«

Owen odpre oči in nad seboj zagleda Charlotte. Hitro vstane in skupaj se odpravita po stopnicah navzgor, kjer že čakajo Patrick in ostali.
»Charlotte in Owen, vidva bosta to popoldne v rokah trenerja Jacoba. Ostali so namreč o tem že poučeni,« pove in jima pokaže na razred, kjer so prej vadili borilne veščine.
»Pozdravljena! Danes bomo spoznavali osnove orožja,« jima – ko vstopita – pove trener z nadležnim naglasom.
Obema v roke poda ročni pištoli. Razlaga jima, kako lahko jih je uporabljati, le pozoren moraš biti, da jo vedno znova napneš. Nato vsak posebej poskusita ustreliti s slepim nabojem. Razloži jima še vse o šibrovki, ostrostrelski puški, pa še o brzostrelki, … ko v sobo nenadoma uleti Davisova.
»Jacob, čas je!« razburjeno reče trenerka.
Jacob zagrabi oba za roke in stečejo iz sobe v pritličje, kjer jih že čaka Nick in skupina 2. Vsi skupaj stečejo skozi vrata na lepo urejen vrt, kjer jih čaka helikopter. Rekruti sledijo trenerjema in se vkrcajo nanj.
»Vaša misija se začenja,« novincem naznani razburjena agentka, medtem ko Jacob vsakemu nadene tanek neprebojni jopič. Fantje iz skupine 2 jim izročijo temne obleke, ki jih morajo obleči čez jopič.
»Na oblekah imate pas, na katerem je zadaj majhna torbica, v njej je ročna granata. Na torbici je majhen, skoraj neopazen žepek, v katerem je shranjena tako imenovana tableta smrti. V primeru, da vas ujamejo, jo uporabite. Verjemite, veliko bolje vam bo umreti tako, kot prenašati zaslišanje,« jim pojasni Jacob in nadaljuje: »V čevljih ima vsak skrit nožek in ročno pištolo. Vse, kar morate storiti, da ju dobite ven, je, da trikrat brcnete v tla z levo nogo, in podplat se bo odprl. Ko boste orožje vzeli ven, se bo avtomatično spet zaprl.«

»Vaš cilj je, da razstrelite stavbo, do katere vas bomo peljali,« pove Davisova in vsakemu poda majhen črn nahrbtnik. »V njem imate razstrelivo – vsak po tri lepljive bombe. Poskusite jih nastaviti po vsej stavbi. Owen, ti imaš v nahrbtniku še sprožilec z enim gumbom. Trikrat klikni nanj in aktiviral boš bombe.«
»Kam sploh gremo?« šokirana vpraša Charlotte.
»Letimo v Nemčijo, v štab nemške obveščevalne službe, ker hočejo Veliki Britaniji ukrasti nek načrt. Več vam ne smem izdati, ker je strogo zaupno. Stavba se nahaja na nekem hribu,« ji odgovori trenerka.
V roke jim podajo še brzostrelke in nato v helikopterju zavlada tišina. Nihče od njih noče spregovoriti in tudi ne more, saj so vsi šokirani nad tem, kako hitro je napočil trenutek, saj njihovo usposabljanje ni trajalo niti dva dni. Najverjetneje bodo vsi trije pomrli, si misli Owen, a sedaj pač nimajo druge možnosti.
»Čas je!« naznani Davisova po dobri uri tišine.
Helikopter se začne počasi spuščati. Owen se ozre naokoli in vidi Charlotte, ki se prekriža.
»Si verna?« jo vpraša.
»Ne, ampak če bog obstaja, ga bomo tokrat res potrebovali,« reče in se neprepričljivo nasmehne.
»V redu, obstaja velika verjetnost, da umrete, a domovina vas potrebuje,« njun pogovor zaključi Davisova.
Owen se začudi. Kaj ne bi morala povedati česa vzpodbudnega? In že Davisova vse tri porine iz helikopterja.

 

Pod nogami začutijo sneg in zavedo se, da je v Nemčiji noč. Ozrejo se naokoli. Zagledajo slabo osvetljeno skrito stavbo.
»Pojdita naprej, jaz vaju bom kril, še vedno me vse boli,« reče Nick in prijatelja mu le prikimata.
»Sem se bomo vrnili na koncu, da sprožimo bombe,« odloči Charlotte in pokaže na visoko grmičevje.

Ustavijo se približno 20 metrov pred hišo, kjer zagledajo dva stražarja. Odločijo, da bosta Owen in Charlotte prišla vsak s svoje strani in ju napadla. Neslišno se pritihotapijo do stavbe. Owen in Charlotte se namenita proti stražarjema, Nick pa se uleže v sneg in čaka, da jima bo dal znak za napad. Končno se rekruta priplazita do stražarjev in Nick kot znak vrže v zrak nekaj snega. Vsak svojega stražarja s pestjo močno udarita v tilnik in moža padeta na tleh. Nato priteče k njima še Nick. Ugotovijo, da je vse posnela varnostna kamera. Owen vanjo brez pomisleka vrže kepo snega, Charlotte pa pripravlja svoj podplat, da ji izroči ročno pištolo. Nato iz žepa vzame dušilec, ga privije nanjo in komaj slišno ustreli v kamero. Iz kamere se zakadi, sedaj je nenevarna.
»Kje si dobila dušilec?« vpraša Owen.
»Sunila sem ga Jacobu. Zdelo se mi je, da bi mi lahko prišel prav,« mu odgovori ter se nasmehne.
Na srečo mladih agentov so vrata v stavbo odprta in brez težav tiho vstopijo. Vsi trije v rokah prestrašeno držijo pištole in se ozirajo naokoli.
»Charlotte, ti pojdi v tisti kot, Nick, ti pa v tistega,« reče Owen in jima s prstom pokaže smeri. Iz nahrbtnika vsak vzame lepljivo bombo in jih nastavijo na zid.

»Tukaj smo opravili, pojdimo v drugo nadstropje,« predlaga Nick.

Ko pa pridejo na vrh stopnic, zaslišijo grozen piskajoč zvok, zvok smrti – alarm.
»Bežita!« se zadere Owen in skupaj stečejo nazaj proti vratom, a tam že čaka nemški oboroženi agent, ki se presenečen zastrmi – v otroke. Owen izrabi trenutek in agenta ustreli naravnost v glavo.

Končno pritečejo iz stavbe in Charlotte zabriše svoj nahrbtnik s preostalima bombama na streho, Nick jo posnema. Nato pa skozi okna stavbe zaslišijo strele. Brez pomisleka stečejo v zavetje, ki so ga izbrali, preden so se približali stavbi. Takrat pa se skozi vrata vsuje kakih sto sovražnih agentov, oboroženih z brzostrelkami. Tečejo proti mladim rekrutom in streljajo. Nick se odloči ter vrže proti njim ročno granato, ki požene v zrak vsaj 15 ljudi. A še zdaleč niso varni, le vprašanje časa je, kdaj bo eden od njih zadet. Owen vzame pištolo in začne streljati proti Nemcem. Enako hip zatem naredita tudi Charlotte in Nick. Nemci padajo kot muhe, a še vedno ne zadosti hitro, približujejo se jim, čeprav jih je vse manj.
»Umaknimo se!« se zadere Owen in vsi trije hkrati stečejo proti oddaljenim smrekam.
»Owen! Zadeta sem!« krikne Charlotte in pade po tleh.
Fanta se ozreta za njo, joka in leži v snegu, iz noge pa ji lije kri.
»Krij me!« naroči Owen Nicku ter steče k njej.
Dvigne jo v naročje ter težko, a vztrajno teče nazaj proti smreki. Položi jo na tla in ji čez nogo močno zaveže zgornji del svojega oblačila.

»Kako bomo prišli od tod?« vpraša Charlotte.
»Ne vem, se bomo že znašli,« ji spodbudno odgovori in strelja naprej.
Takrat pa Owen zagleda nove napadalce, ki se pripeljejo z motornimi sanmi. Okoli dvajset jih je, ne ve, če jih bodo lahko zadržali. Streljajo in streljajo, eni in drugi, a položaj se ne spreminja kaj dosti.
»Owen, sani!« se domisli Charlotte.
Fant potrebuje nekaj trenutkov, a nato se le zave, kaj mu želi povedati prijateljica.
»Charlotte, saj lahko še vedno streljaš, kajne?« jo vpraša Owen in ta mu prikima. »Krijta me!« še doda in steče čez bojišče.
Streli frčijo mimo njega. Začuti bolečino enega, ki mu oplazi uho. Še malo pa bo tam … In že se vrže na sani, nad njim pa poleti rafal strelov. Jih sploh zna voziti? Nato pa spomni, kako sta pred dnevi s Finnom vozila moped. Saj ni videti dosti drugače. Trudi se, da bi ga vžgal, a mu ne uspeva.
»Pomagat mu grem, tukaj ostani,« naroči Nick prijateljici in steče za Ownom. Skozi točo strelov mu uspe srečno prispeti do Owna.
»Kaj je narobe?« ga vpraša Nick.
»Ne znam jih vžgati,« mu odgovori.
»Prepusti meni,« reče Nick.
Takrat pa se ob njiju znajde eden od sovražnikov.
»Konec je z vama!« reče v nemščini in že nameri pištolo, ko mu Owen nameni močno brco v mednožje. Nemec se skremži in zruši po tleh, nato pa Nick z brco v glavo poskrbi, da se onesvesti. Fantoma končno uspe usposobiti sani.

Medtem pa se nek agent priplazi do Charlotte.
»Izpusti pištolo, dekle!« ji ukaže. Charlotte se vda v usodo in se prepusti napadalcu.
»Zadnja želja?« jo še vpraša in se ji zlobno zareži.
»Naj umrem lepa!« si zaželi dekle in iz žepa potegne šminko.
Roke se ji tresejo, a jo vseeno ponese proti ustom. Pihne in skozi zadnji del stvarce zleti majhna, a strupena puščica in se zapiči sovražniku v grlo. Ta se le še zgrudi po tleh, Charlotte pa se nasmehne in se v mislih zahvali Davisovi, ki ji je naskrivaj podarila to nenavadno ličilo. Nato zagleda fanta, kako ji drvita nasproti. Ustavita se tik ob njej. Naložita jo na sani, tako da sedi na sredini, Owen pa z zadnjega sedeža lahko strelja proti sovražnikom.
»Poglejta!« veselo vzklikne Charlotte in pokaže na spuščajoči se helikopter in Nick zavije s sanmi proti njemu.
»Krijeva vas!« se z zraka zadere John iz skupine 2, pomaga pa mu Philliph. Grint skoči iz helikopterja, dvigne Charlotte ter jo odnese v helikopter. Takrat pa John zakriči. Pade v sneg, ki postaja rdeč od krvi. Owen skoči k njemu.
»Owen, pusti ga, zanj je prepozno!« reče Davisova.
»Počivaj v miru, prijatelj« reče Philliph.
Ko so vsi v helikopterju, vzletijo. Med preletom hiše Nemci še vedno streljajo nanje, a nič več jim ne morejo.
»Owen, veš kaj moraš storiti,« mu naroči Davisova.
Vsi se še zadnjič ozrejo na bojišče.

 

Ownova roka zatipa sprožilec. Klikne prvič, drugič, tretjič. Pred očmi se mu z bliskovito hitrostjo izmenjajo tri podobe – dve neznani in en znan obraz: mama, oče in Finn.

Je končno našel ali za vedno izgubil …?