Glasovalna številka: PR167

Ella Potisek

TUJE MISLI

OŠ Majde Vrhovnik

 

1. poglavje: PUSTOLOVKA

Nina je odprla oči in se zazrla v strop nad sabo. Bila je sreda in s prijatelji so imeli načrte za cel dan. Za trenutek je še poležala, nato pa je skočila pokonci, se preoblekla, počesala in si umila zobe. Pograbila je obrabljen nahrbtnik, ki ga je imela za šolsko torbo. Pri vhodnih vratih je zaklicala 'adijo' in stekla proti šoli. V dveh minutah je že bila na igrišču.

»Hoj,« je rekla v pozdrav. »Sem pozna?«

Mike, visok fant s skodranimi lasmi in očali, je odkimal. »Še Lano čakamo,« je rekel.

Ta se je vsa zasopla prikazala čez nekaj minut in se sesedla na leseno klop.

»No, ona pa je pozna,« je pripomnil Ian in se nasmehnil. Lana je v odgovor nekaj opravičujoče zamomljala.

»Kaj če bi se mi odpravili?« je nestrpno predlagal Jake.

»Prva postaja je tista razpadajoča hišica na drevesu. Potem gremo do lovske oče in nazaj do šole. Upam, da je vsak prinesel, kar je moral,« je namesto odgovora povedal Mike.

Nameravali so se že odpraviti, ko so za seboj zaslišali nadležen in precej nezaželjen glas: »Hej! Hej, klapa! Kam pa hitite?«

»Joj, pa ne spet ona …« je zajavkala Lana in se obrnila proti nizki rjavolaski, ki ji je glas pripadal. Ostali so ji odgovorili z glasnim vzdihom.

»Živjo, Ashley, kako si?« je rekel Ian v upanju, da bo kmalu odšla.

»Sicer kar dobro, samo … Čakajte, saj se danes nameravate prikazati pri pouku, kajne?«

»Oh, seveda,« je nič kaj prepričljivo rekla Lana. A vseeno dovolj prepričljivo, da je Ashley nasedla.

»To je super, ker, saj veste, kmalu pišemo cel kup nekih ocenjevanj. Učiti se moram, in tudi vi bi se morali. Če bi pogledali snov, bi ugotovili, da sploh ni tako lahka …«

»Ali ona kdaj govori o čem drugem?« je Nina šepetaje vprašala.

»Ne vem,« je odvrnil Jake. »Je pa to krasna priložnost, da se izmuznemo.«

Ashley je bila tako zatopljena v svoj govor, da sploh ni opazila, da ji je občinstvo medtem pobegnilo.

Druščina se je odpravila v gozd. Kmalu so prispeli do svojega prvega cilja – hišice na drevesu. Prva sprememba, ki jo je Nina opazila, je bila, da je nekdo odnesel lestev.

»Mar ni to nekam visoko?« je vprašala.

»Eh, ne skrbi,« je odgovoril Mike. »Z Ianom te bova dvignila.«

»Kaj? Ne!« In že je bila v zraku. Kratko je kriknila in se z vso močjo oklenila veje nad svojo glavo, ki je bila po naključju tudi veja, na kateri je večinoma stala hišica na drevesu. Zavihtela se je na teraso le-te in se zleknila po tleh.

»Ubila bi lahko tistega, ki je odstranil lestev,« je zamrmrala sama sebi. Odprla je nahrbtnik in iz njega vzela vrv. Seveda ni na potep vzela šolskih potrebščin. Izbrala je samo uporabne in koristne stvari, za katere je menila, da ji bodo prišle prav. In pa tiste, ki jih je od nje zahteval Mike. Med slednje je spadala vrv. Navezala jo je na vejo, preostanek pa vrgla prijateljem, ki, če izvzamemo Mika, niso vedeli, na kaj čakajo. Mike pa je moral vedeti, konec koncev je bil vse to njegov načrt. Edini problem je bil, da je Nini pozabil povedati, kaj naj z vrvjo. A očitno je vedela. Ujel je drugi konec vrvi in se začel vzpenjati po deblu navzgor. Ostali so ponovili za njim. Ko so bili vsi gor, so se lotili popravila hišice. S tem bi morali začeti (in končati) že med počitnicami, a nekako jim je uspelo samo prinesti orodje.

Namestili so vrata, ki jih je nekdo pred časom precej neuvidevno odstranil, pa tudi neobičajen protivlomni sistem. Zato je Nina sama pri sebi sklenila, da bo vstopala skozi okno, saj se zares ni želela okopati v blatu.

Popravili so tudi ograjo. Za lestev pa so sklenili, da je v bistvu ne potrebujejo. Mike je obljubil, da si bo do naslednjič izmislil nek manj očiten vhod, ker je, konec koncev, zdaj to njihov štab in vanj ne smejo priti nobeni nepovabljeni gostje.

Na terasi so pomalicali. Kaj je boljše od prigrizka na terasi hišice na drevesu, medtem ko bi moral nekaj sto metrov stran guliti šolske klopi. Poleg tega je bila njihova malica definitivno boljša od tiste šolske brozge, ki je sumljivo spominjala na napol gnile ostanke kosila od prejšnjega tedna.

Sklenili so, da bi se morali počasi odpraviti. Po vrvi so se spustili z drevesa.

Lana se je zastrmela v hišico z zelo nenavadnim pogledom in nenadoma presodila: »Moramo jo prebarvati.«

Ian je pomislil na Lanino premoderno umetnost, ki je nastajala v njenem risarskem bloku. Upal je samo, da ne bo ona zadolžena za barvanje.

»Zmigajte se že, narisati moramo grafit,« je odločil Mike. Pohitel je proti lovski koči, ki je stala precej blizu, ostali pa so, hočeš nočeš, morali za njim.

Prispeli so do precej dolgočasne zgradbe, ki je že dolgo vrsto let služila kot lovska koča.

»Tako rada rišem grafite!« je navdušeno vzkliknila Lana. Z občudovanjem je strmela v pusto belo steno pred sabo in jo v mislih že grafitirala.

Ian je pomislil, da je umetnikom verjetno v naravi, da so vsi po vrsti malo nori. Z Lano na čelu.

»Lana, vidim, da si si v mislih že ustvarila nek … zanimiv grafit, a moram te razočarati. Današnji je predvsem znak boja proti nošenju krzna,« je rekel Mike.

Nina je iz nahrbtnika izvlekla skico.

»Torej … Kuna, ki nosi človeško kožo?« je nejeverno vprašal Ian.

»Točno tako,« mu je odgovorila Nina.

Ian je sklenil, da Lana ni edina nora članica njihove skupine.

Začeli so risati. Stvar jim sploh ni šla tako zelo slabo. Ob koncu se sicer ni vedelo, katera žival nosi človeško kožo, sicer pa so bili z izdelkom zadovoljni.

Nina se je nasmehnila. »Lovci bodo pošteni jezni,« je rekla. »Kaj bi dala, da bi bila zraven, ko bodo to videli. A bojim se, da to ne bi bilo ravno varno.«

Nenadoma ji je nasmeh izginil z obraza. Zagledala je namreč majhno besno postavo, ki se je naglo bližala.

»Lana!« je vreščala Ashley. »Rekla si, da boste prišli v šolo!«

»Pa ne spet ona,« je zastokala Lana. Pravzaprav je to naredila vedno, ko je srečala Ashley. Kdo bi vedel, morda je bil to njen vzdevek.

Mike je deloval zaskrbljeno. »Pa ne zdaj ona,« je rekel.

»Spet ste špricali šolo!« je Ashley vreščala dalje.

Ian v tem ni videl nobene težave. Ashley mu je predstavljala samo še eno strokovne pomoči potrebno bitje. »Ampak to ni tvoja stvar. Smem vprašati, zakaj tako kričiš?«

»Ker ste špricali šolo!«

»Kot sem že rekel, to ni tvoja stvar. Ampak kaže, da tega ne boš dojela, vsaj v bižnji prihodnosti ne. Zato raje ne izgubljajmo časa. Kako si nas sploh našla?«

»No, enemu od vas, butcev, je na igrišču na tla padel list z načrtom vaše poti.« Vsi so pogledali Mika, razen njega samega. Ni imel ogledala, torej tega niti ni mogel storiti. Zato je zrl v tla. »Pobrala sem ga, a ker je bil pouk, nisem mogla takoj za vami.« Vsi so zavili z očmi. Mike je bil zadovoljen, da lahko sodeluje vsaj pri tem. »Zato sem vas pač poiskala zdaj,« je zaključila.

»Ashley, škoda tvojega časa. Zakaj se nisi raje odpravila domov in se začela učit?« je rekla Nina.

Ashley je bila besna. Ob živce jo je najprej spravila Ianova popolna mirnost, zdaj pa se še ta nepiflarka norčuje iz nje! To je bila kaplja čez rob. (Ashley sicer ni marala te fraze, ker ni vedela, ali naj si predstavlja kapljo vode, ki steče čez rob kozarca, ali kapljo vode, ki steče čez rob posode, a v tem primeru se ji je zdela nujna in zelo na mestu.)

»Veš kaj!« je rekla, saj ni vedela, kateri odgovor bi ustrezal temu položaju. Ni bila ravno vešča v žaljenju. Srepo je pogledala Nino, potem pa ji je pogled zdrsnil z njenega obraza do njene roke, nato po zidu za Nino in nazadnje spet k Nininemu obrazu. Potem je postopek ponovila. »Grafit? Narisali ste grafit? Na lovsko kočo?«

Nina, Lana, Mike, Ian in Jake so se spogledali. Približno naenkrat so ugotovili, da so v hudi kaši. Ni šans, da bi Ashley kaj takega zamolčala.

»Tokrat ste šli pa predaleč! Vandali! O tem bom obvestila vaše starše, vi, nevzgojeni mulci,« je v slogu tečne sosede nastopila Ashley in se odpravila v smer, od koder je prišla.

»Saj je samo en ubogi grafit,« je zastokal Jake. Vsi si vedeli, da bodo kaznovani. Ashley je rada iz muhe naredila slona, ker pa je veljala za pridno punčko, so ji vsi odrasli radi verjeli.

»Če je peš, jo lahko ujamemo,« je predlagal Ian. Vsi so se pognali za izginjajočo Ashleyjino postavo. Lana se je spotaknila ob korenino in se namrščila. Tek po gozdu ni bil med njenimi najljubšimi dejavnostmi.

Iz gozda so pritekli za trenutek prepozno. Ashley je skočila na kolo in se odpeljala.

»Očitno le ni peš,« je pripomnil Ian, kot da ni bilo dovolj očitno. A ljudje pač radi govorimo butaste stvari, kadar smo v težavah. Niso imeli najmanjše možnosti, da jo ujamejo.

Jake je prišel na dan z novim predlogom: »Lahko bi šli po bližnjici.«

»Seveda bi lahko šli,« je rekel Mike, »če bi vedeli, kam gre. Lahko, da je namenjena domov. Lahko bi šla osebno do naših staršev. Lahko bi šla do šole. Lahko bi šla do lovcev. Ne moremo vedeti …« Za trenutek je pomislil. »Razdelimo se. Jake in Nina, vidva gresta do šole. Lana, ti živiš najbliže. Če namerava iti osebno do naših staršev, bo najverjetneje začela pri tebi. Midva z Ianom greva do lovcev.«

»Ja. Če gremo po bližnjicah, lahko prispemo pred njo. Čisto mogoče, da nam uspe,« se je strinjal Ian. Nihče se ni premaknil. »Zakaj samo stojimo?«

Vsi so se pognali proti točki, ki so jo morali doseči.

»Najhitreje bo, če greva čez travnik in potem … Saj veš,« je Nina med tekom rekla Jaku. Ta je prikimal in molče sta tekla dalje. Hitela sta na vse pretege, saj hišni pripor zaradi špricanja in risanja grafitov pač ni bil ni njunem seznamu želja. Ko sta vsa zadihana pritekla do šole, sta najprej pogledala, če je kje v bližini prislonjeno Ashleyno kolo. Ni bilo. Sedla sta na klopco.

“Ne vem, zakaj bi se Ashley odpravila do šole. Vse ostalo še razumem, ampak do šole? Kolikor je meni znano, so učitelji že uspeli ugotoviti, da špricamo,« je rekel Jake.

Nina je samo prikimala. Spraševala se je, kje je Jake po vsem tem teku našel dovolj sape, da je povedal dve tako dolgi povedi brez daljših premorov.

Nekaj časa sta samo sedela, potem pa je Nina spregovorila: »Veš kaj, mislim, da je ne bo. Tudi če bi se, iz meni neznanega razloga, odpravila sem, bi že prišla. Ne glede na to, da sva jo usekala po bližnjici, ne morava imeti tolikšne prednosti, punca je na kolesu!«

V tistem je Jaku zazvonil telefon. Nina je prisluhnila pogovoru, kolikor ga je lahko slišala: »Živjo. Ja. Ne, ni je tu. Tudi tam ne? Ja, kje pa je potem? Oh. No, ja. Gremo potem lahko domov? Okej. Se vidimo jutri.«

Vprašujoče je pogledala prijatelja.

»Mike me je klical. Govoril je že z vsemi in nihče ni naletel na Ashley. Morda pa se je odločila, da ne bo nikomur ničesar povedala?«

»Malo verjetno.«

»Kakorkoli že. Jaz grem domov.«

»Ja, jaz tudi. Soočit se z neizbežno kaznijo.«

Poslovila sta se in odšla vsak proti svojemu domu.

Morda si je pa res premislila, je pomislila Nina. Morda ne namerava nikomur ničesar povedati.

A še sama sebi ni verjela. Da bi Ashley ostala tiho, je bilo približno toliko verjetno, kakor da je mama po tem ne bi kaznovala. Torej povsem nemogoče.

Zavila je v svojo ulico in bila skrajno presenečena, ko je zagledala Ashley na kolesu, ki se je peljala po cesti navzdol, stran od Nine. Potrebovala je trenutek, da je dojela, kaj se dogaja. Oh, ne. Kako smo lahko bili tako trapasti? Ashley ve, kje živim jaz in kje Lana. In seveda je dovolj pametna, da je ugotovila, da jo bomo lovili. Očitno je pravilno predvidela tudi, kje jo bomo lovili. Pa smo tam. Krasno.

Na pragu hiše je še vedno upala, da ni nikogar doma. A na njeno smolo so bila vrata odklenjena. Vstopila je.

»Nina? Si ti?« Glas je pripadal njeni mami. Kako to, da je ona doma? Mar ne bi morala biti v službi?

»Hm. Ja, mami. Živjo, mami,« je odgovorila.

»Pridi malo sem.«

Nina je odvrgla torbo pri stopnicah, ki so vodile v zgornje nadstropje, in odšla do kuhinje, kjer jo je čakala mama.

»Živjo, srček. Boš sok?« je vprašala mama. Nina je obstala. Pričakovala je besno mamo, kričanje, jezen pogled, karkoli, samo soka ne.

»Hm. Ne, hvala.«

»Iz šole so me klicali.«

Ah, zato si torej doma.

»Povedali so, da si spet špricala.«

Sem rekla, da so opazili.

»Kolikokrat ti moram še reči, da ne počni tega?« Mama na to vprašanje niti ni pričakovala odgovora. »Prišla sem domov, misleč, da si ti že tu. Ni te bilo.«

Ne, res? Sem mislila, da sem bila.

»Potem se je oglasila še Ashley in mi povedala, da nisi špricala sama, temveč s svojimi prijatelji Lano, Ianom, Jakom in Mikom.«

Mamin glas je bil še vedno povsem miren. Nina se je spraševala, kako ji to uspeva.

»Rekla je tudi, da ste narisali grafit na lovsko kočo.«

Kot da tega ne vem.

»Bi kaj dodala?«

Kaj ti še ni dovolj? »Ni ti povedala, da smo celo dopoldne obnavljali drevesno hišico.«

»Nina!«

Oh. Torej si v odgovor pričakovala ‘ne’?

»V zadnjem času sem prejela tudi nekaj drugih pritožb s strani učiteljev in naših sosedov.« Kaj res? »Razočarana sem nad tabo.« Kaj res? »Lahko bi se obnašala bolj dostojno.« Kaj res? »Kaj se dogaja s tabo?«

Mene to sprašuješ? Ti si študirala psihologijo. Lahko pa ti zagotovim, da imam to po očetu. Prebrala sem njegov dnevnik.

»Ne boš nič rekla?«

Rekla sem že cel kup stvari.

»Tudi prav. Zdaj pa kazen.«

Uh, končno si si postala podobna. Sem se že ustrašila, da so mi mamo odpeljali marsovci in jo zamenjali z nekim preveč prijaznim nadomestkom. Kakšna bo torej razsodba? Hišni pripor? Mi boš vzela telefon? Se bom morala opravičit lovcem? Jim prebelit steno?

»Hišni pripor imaš. En mesec. Po pouku moraš naravnost domov. Naš novi varnostni sistem mi bo sporočil, kdaj boš doma.«

Nini se je povesila čeljust. »Krasno. Zakaj mi ne bi dala še sledilne naprave in mi za vrat obesila telesnega stražarja?« Prepozno je ugotovila, da je to rekla naglas.

»Pravzaprav se je Ashley ponudila, da bo v šoli ves čas s tabo.«

Nina ni vedela, da se ji čeljust lahko tako zelo povesi. Punca si očitno noro želi prijateljev. Zdaj bo ta piflarka moja varuška. Čakaj malo – ta piflarka bo moja varuška? Ves čas bo visela z mano!? Moj bog, kako si želim, da bi mi mama za vrat obesila telesnega stražarja in sledilno napravo.

Počasi se je odmajala do stopnišča, vzela svojo torbo in se odmajala po stopnicah navzgor v svojo sobo.

»Nina?« je za njo zaklicala mama. »Vsak dan se moraš po pouku učiti in delati naloge vsaj dve uri. In nehaj se družiti s to svojo klapo.«

Nina se je usedla kar na tla. Ne morem verjeti, da mi to dela.

Naslednji dan se je strašno slabe volje opravila v šolo. Mike je že bila tam.

»Nekaj je šlo narobe,« je rekel Mike.

»Ja, to je šlo narobe, da ni nihče pomislil, da ima Ashley možgane, ki jih uporablja. Šla je do moje mame, ki so jo pred tem klicali iz šole, ker sem spet špricala. Tako sem staknila kazen za špricanje, grafit in pritožbe učiteljev in sosedov,« je odvrnila Nina.

»Enako,« je rekel Ian, ki se je pojavil od neznano kod.

Privlekla se je Lana. »Hej, klapa. Na podlagi izrazov na vaših obrazih sklepam, da imate tudi vi pripor.«

»Na podlagi tvojega obraza sklepam, da si zaspala v barvi,« je rekel Ian, ki se kljub kritičnosti položaja ni mogel odreči šali.

»Saj tudi sem zaspala v barvi,« je odgovorila Lana. »Natančneje, z obrazom na paleti.«

Jake je prišel tako namrščen, da so se ga skoraj ustrašili. »Starši so mi vzeli računalnik in telefon, vsak dan po pouku se moram tri ure učit in še pripor imam,« je razložil.

»In tebi se to zdi grozno?« je vprašala Nina. »Jaz se moram popoldne prav tako učit, imam mesec dni pripora, mama bo moje prihode nadzirala z varnostnim sistemom, ne smem se družit z vami …”

»Nina! Tukaj sem! Si me morala čakati?« je zaklicala Ashley.

»…in še varuško imam,« je zaključila Nina.

»Ne smeš se družit z nami?« Lana je delovala užaljeno in potrto.

Ian se je spraševal, če bi tudi on moral biti užaljen in potrt. A ker za to ni našel tehtnega razloga (kaj pa bodo še eni sitni starši s čudnim mnenjem, poleg tega, kdo pa pravi, da jih bo Nina ubogala), je vprašal o tistem, kar ga je bolj zmedlo: »Kakšno varuško?«

Nina je v odgovor pomignila proti Ashley. Nihče ni čisto dojel, a lahko bi slišala njihove misli: Ninina varuška bo … Ah, ne, tako norih staršev pa spet nima.

A izkazalo se je, da Nina ima tako nore starše.

»Cele dneve se me bo držala kot klop. Bog ve, kakšen dogovor imata z mojo mamo,« je rekla Nina.

»Naenkrat moje stanje ni več tako tragično,« se je nazadnje strinjal Jake.

Ashley si na poti do Nine na razočaranje ostalih ni česa polomila ali vsaj zvila, zato Nina ni bila odrešena.

»Oh, ne spet ona,« je Lana zastokala svojo znano frazo.

»Nina, pridi. Prvo uro imava matematiko,« je rekla Ashley (z vzdevkom Ohnespetona, ki je bil ravnokar uradno potrjen s strani Mika in Jaka) in zgrabila Nino za komolec.

»Ashley, vsi imamo prvo uro matematiko. Sošolci smo, si pozabila?« jo je spomnila Nina, a Ashley jo je brez besed odvlekla. Nina je še enkrat žalostno pogledala prijatelje, nato pa odšla z Ashley. Saj ni imela izbire – zgaga je bila za svojo majhnost presenetljivo močna.

Dan se je za Nino vlekel kot kurja čreva. Ashley je očitno vedela, da se Nina ne sme družiti s svojo klapo, saj jo je cel dan držala stran od njih. Raje se je družila s svojimi prijateljicami in mednje zvlekla še Nino. A treba je povedati, da se med sabo niso prav dobro ujele. Ashleyine prijateljice so bile tiste vrste dekleta, ki so alergične na fante in se cele dneve samo hihitajo. Pravzaprav so delovale, kot da bi prišle z vrtca. Poleg tega so bile vse takšne pridne punčke, kot je bila Ashley, le da se, za razliko od nje, niso poskušale družiti s preostankom človeštva. Nina ni na njih našla niti ene pozitivne lastnosti. Je pa našla cel kup negativnih.

In enako so čutile ‘piflarske punčke’, kot jih je imenovala Nina. Niso je marale. Zdela se jim je predivja, govorila je o povsem drugih temah kot one in njen besednjak ni bil omejen na same lepe besede. Poleg tega se je družila s fanti, kar ni moglo biti dobro, saj … No, sicer niso našle nobenega razloga, zakaj bi bilo druženje s fanti slabo, ampak je že moralo biti, če je njihova šefica Milly tako rekla.

In to je še ena stvar, ki je Nino motila – vse so pohlevno kot ovčke sledile svoji šefici. Karkoli je ta rekla, je obveljalo. In Milly je šla Nini še posebej na živce.

Te punce so docela brezvezne. Bi se, prosim, lahko enkrat za spremembo pogovarjale o čem drugem kot o šoli? Prosim? Aja, pa če bi lahko morda začele razmišljati s svojo glavo? To bi bilo zares super.

Čez kakšen teden je Nina pomislila: Kako se že reče? Oh, saj res. Če jih ne moreš premagati, se jim pridruži. No, pa jim razširimo obzorja.

Nina se je začela pogovarjati z njimi. O šoli.

»Ko smo že pri matematiki,« je spregovorila v trenutku, ko se ji je zazdelo, da bi piflarske punčke lahko naučila kaj novega. »Se tudi vam zdi ta učiteljica tako tečna? Jaz jo komaj prenašam.«

Ninine sogovornice so bile presunjene nad njeno drznostjo. »Nina!« je vzkliknila Laura. »Ne smeš tako govoriti o učiteljicah. Sploh ne ti.«

Spet so začele nekaj šušljati, Nina pa je sklenila, da so brezupne. Poleg tega je bila užaljena. Te puhoglave ovce bodo meni govorile, česa ne smem?

Ashley se je se je tistega popoldneva ponudila, da pospremi Nino domov. Nina jo je zavrnila, ker, hvala lepa, a se je že naučila prečkati cesto, poleg tega pot do doma dobro pozna.

A Ashley je bila precej neomajna. Nina je sklenila, da bo bolje, da se ne krega z njo, če hoče kolikor toliko normalno preživeti ta mesec.

Celo pot je poslušala o tem, da so njene prijateljice zares super punce in da se ne splača kregati z njimi in še nekaj …, a Nina je nehala poslušati.

Tistega dne je po pošti prispelo vabilo na Lanin rojstni dan. Nina je na kolenih prosila mamo, da bi se ga smela udeležiti. Lana je namreč prirejala najbolj zabavne rojstnodnevne zabave in vedno so bili povabljeni skoraj vsi. Igrali so se cel kup družabnih iger – steklenico resnice, peli so karaoke in se tepli z blazinami … Za okrasitev je poskrbela Lana sama, kar je pomenilo okraske tiste vrste, ki jih nikoli ne pozabiš. Lanina mama je poskrbela za vse ostalo, med drugim za varnost, in to res ni bila zabava, na katero starši ne bi pustili svojega otroka, ker bi se bali, da bi se kaj zgodilo. In po zabavi je Nina vedno prespala pri njej. 

A mama ji ni pustila. »Hišni pripor imaš. Se zgodi.«

Nina je bila nesrečna in besna. Predvsem besna. Ko se je Ashley naslednje jutro pojavila pred njenimi vrati, da bi jo pospremila do šole, ji je prekipelo. »Poslušaj, Ashley, ne vem, kaj sta se menili z mojo mamo, a nisi moja varuška. Si samo zelo slab nadomestek za moje prijatelje. Dovolj mi je, da moram tebe in tvoje prijateljice prenašati med poukom, do šole in nazaj pa znam, hvala lepa, priti sama,« je rekla in se komaj zadržala, da ni začela vpiti.

Ashley je to utišalo in z Nino ni več spregovorila, prav tako ne njene prijateljice.

Nina je bila presrečna, da ima mir. A samo kratki dve uri. Potem je Ashley prišla do nje in ji oprostila.

Nina je bila hvaležna, da je petek. Vedela je, da bo cel vikend gnila doma, a to se ji je zdelo neskončno bolje od druženja s piflarskimi punčkami.

Ko je prišla domov, je pograbila tablico čokolade in se zavlekla v svojo sobo. Ravno se je udobno namestila za pisalno mizo in se lotila domače naloge, ko je od spodaj zaslišala klic: »Nina, pošta zate!«

Odvlekla se je po stopnicah v pritličje. Mama ji je izročila kuverto, na kateri je bilo lično napisano Ninino ime, njen priimek in naslov. Preveč lično, da bi bilo od Iana, Mika in Jaka, in premalo okrašeno, da bi bilo od Lane. Nina je nič kaj lično odprla kuverto in iz nje potegnila prepognjen rožnat listič. Prebrala ga je in na svojo grozo ugotovila, da je vabilo na Ashleyin rojstni dan.

»Kaj pa piše?« je zanimalo mamo.

»Oh, samo Ashley me vabi na praznovanje svojega rojstnega dne.«

»Kako lepo! Bi rada šla?«

»Uh … em … z veseljem, ampak, saj veš, na žalost imam hišni pripor.«

»No, no, na to pa ja lahko greš.«

Ninino glavo je v tistem trenutku prečkalo tisoč misli, ena pa je bila glasnejša o vseh ostalih: To je bil načrt že od vsega začetka, Nina. Tvoja mama hoče, da postaneš kopija Ashley.

»To hočeš že od začetka, kajne? Prepovedala si mi druženje z mojimi prijatelji, ker jih ne maraš. Hočeš, da postanem takšna kot Ashley, kajne?«

»Nina! Kako lahko sploh pomisliš na kaj takega?«

»Veš kaj? Lahko mi daš hišni pripor in mi vsiliš majhno bumbarko, da pazi name, a prijateljev mi ne moreš vzeti.«

Nina je odvihrala v svojo sobo in zaloputnila z vrati.

Kako mi lahko to dela? Meni so moji prijatelji všeč, kaj ni to tisto, kar šteje? In kje, za božjo voljo, je oče, vedno, ko ga potrebujem?

Odplavala je v svoj namišljeni svet.

 

Nina je hodila po travniku proti mali vasici. Nasproti ji je pritekla prijateljica Katy.

»Nina! Kako lepo te je spet videti!«

»Tudi tebe, Katy. Kako gre?«

»Oh, pri nas je vse super. Ampak pri tebi ni, Nina.«

»In kaj bi ti naredila, če bi imela za mamo psihiatrinjo, ki te na vsak način poskuša spreobrnit?«

»Veš kaj, Nina? Pobegnila bi.«

 

Ninino vrnitev v resničnost je spremljala nova odločitev. »Pobegnila bom,« je tiho rekla sama sebi. Začela se je pripravljati na veliki dogodek – pobeg od doma. Opazila pa je še eno zelo koristno stvar. Jutri Ashley praznuje ob isti uri kot Lana. Mami bi lahko natvezila, da gre k Ashley in da bo pri njej prespala, namesto tega bi šla k Lani, prespala pri njej in naslednje jutro izginila. Načrt je bil popoln.

Odpravila se je v pritličje in poiskala mamo.

»Mami? Oprosti. Ne vem, kaj me je prijelo.«

»Oh, ljubica, saj je v redu.«

»Smem na Ashleyn rojstni dan?«

»Seveda smeš.«

»Krasno, hvala, mami. Lahko potem pripor prekineva še za toliko, da grem kupit darilo zanjo?«

»Oh, seveda. Lepo, da si se tako odločila.«

 

2. poglavje: NA POTI

 

Nina je stala pred Lanino hišo. Zabava je bila super. Z Lano sta klepetali pozno v noč in se potem stisnili na Lanini majhni postelji ter zaspali, prav tako kot včasih. Samo, da zdaj ni več tako. Mene jutri več ne bo.

Prejšnji dan, ko je šla Nina kupit darilo za Lano, je kupila tudi hrano za na pot. In zdaj je bila svobodna. Zazrla se je v smer, kamor bi morala iti, če bi bila namenjena domov. Zavzdihnila je in zavila v nasprotno. Hodila je in čez nekaj časa prišla do roba mesta. »Saj ne, da vem, kam grem,« si je rekla in se odpravila po cesti mimo mesta. Na eni strani so bila polja in njive, na drugi pa samo travnik in gozd. Ni je skrbelo, kaj sledi. Počutila se je svobodno. In to ji je bilo všeč. Okoli poldneva je zavila v gozd. V zavetju dreves je pojedla je kos kruha, poiskala izvir in nekaj malega spila, potem pa nadaljevala pot po gozdu. Ravno ko se je začelo večeriti, se je Nina znašla pod drevesno hišico, ki je bila v precej boljšem stanju kot tista, ki so jo s prijatelji prenovili. Tudi po tem, ko so jo prenovili. In imela je lestev. Nina se je nasmehnila in splezala gor. V hišici je iz nahrbtnika vzela spalno vrečo, zlezla vanjo in se udobno namestila. Razmišljala je, kako bi bilo, če bi bili z njo njeni prijatelji. Lana bi razmišljala, kako vse bi lahko uredila hišico. Mike bi delal načrte za naslednji dan. Nina je pomislila, da bi jih morda morala narediti tudi sama, a potem se je odločila, da bo raje nadaljevala na slepo. Jake bi pripovedoval grozljive zgodbice za lahko noč, Ian pa bi se pritoževal, govoril šale ali stresal neumnosti. Ali pa kar vse troje. In imeli bi se fino.

Nina ni vedela, kdaj je zaspala.

Zagotovo pa je vedela, da se je zbudila. Spala je namreč v nadvse neudobnem položaju in zjutraj jo je vse bolelo. Najprej sploh ni vedela, kje je, in se je spraševala, zakaj ni doma. Potem pa se je spomnila, da doma ni predvsem zato, ker je pobegnila. Nekaj malega je pozajtrkovala, nato pa je odrinila.

Zavila je nazaj na cesto. Ta del ji je bil še znan, a kmalu je prišla izven območja, ki ga je poznala.

Sonce je bilo že precej nizko in odločila se je, da bi bilo fino poiskati zatočišče za čez noč. Na vrhu nekega hriba je zagledala ostanke zidu. Krenila je tja in ugotovila, da so to najverjetneje ostanki nekega gradu. Našla je sobo, ki ji je manjkala le stena, ki je nekoč mejila na notranji del gradu, imela pa je ostale tri stene in strop. Bila je zadovoljna s prenočiščem. Pojedla je svojo večerjo, se udobno namestila in zaspala.

Zbudila se je z bolečinami v nogah, a je, ne meneč se za boleče mišice, nadaljevala pot. Naslednji dan je zadovoljno ugotovila, da je izgubljena.

Tako je dan za dnem hodila po svetu. Ogledovala si je pokrajino in bila navdušena nad vsem, kar je videla. In bila je svobodna in srečna. Na svoji poti je srečala cel kup zanimivih ljudi. Za nekaj dni se je celo priključila cirkusu, kjer je lahko skrbela za pse. Nekega dne jo je pot zanesla v veliko mesto. Ogledovala si je izložbe trgovin, na tržnici pa si je kupila jabolko. To jo je spomnilo na dom, a ni ga pogrešala. Vsaj zaenkrat še ne.

A jesen se je bližala koncu. Dnevi so postajali čedalje krajši in zunaj je bilo čedalje bolj hladno. Dež je prenašala z nasmehom in dežnikom in tudi snega se ni bala. A bilo je mrzlo in Nina še zdaleč ni imela primernih oblačil. Včasih se je zbudila na pol otrpla od mraza, a vedno je zbrala moči in nadaljevala pot. Opazila je, da se razdalja, ki jo prepotuje, vsak dan malo skrajša. Priznala si je, da je utrujena. Za tisto noč je našla prikupno majhno zapuščeno hišico. Odločila se je, da bo nadaljevanje svojega potovanja preložila. Konec koncev niti tega ni vedela, kam gre. Na drugi strani ceste je zagledala trgovinico. Vstopila je in ugotovila, da je prav prijetno toplo. Nabrala je nekaj hrane, saj je njena zaloga počasi, a opazno kopnela, kupila pa si je tudi vžigalice. Iz torbe je vzela denarnico in pri blagajni plačala. Morala bom varčevati z denarjem, je pomislila.

Nato se je vrnila v hišo. Tam je odložila hrano in nahrbtnik ter se odpravila v gozd iskat dračje. Ko se je vrnila, je zakurila v kaminu in povečerjala.

Zakaj sem sploh pobegnila? Mogoče se s te poti ne bom več vrnila. Ampak zdaj sem tu. In šla bom naprej. Samo ne še jutri.

Zlezla je v spalno vrečo in se zleknila na tleh pri kaminu. Naslednji dan je zapadel prvi sneg.

Zbudila se je vsa prezebla. Za zajtrk je pojedla kos kruha in spila nekaj vode. Danes bom še ostala. Potem pa moram naprej. Če ne zaradi drugega zato, da ne zmrznem. Ko smo že pri zmrzovanju, najbolje bo, da naberem še malo dračja.

Odpravila se je v bližnji gozd in razmišljala, da bi bilo dobro, če bi našla še kaj koristnega. Bila je presrečna, ko je naletela na nekaj zmrznjenih borovnic. Ko se ji je zdelo, da ima dovolj lesa, se je vrnila v hišo. Nato je svoje začasno bivališče dobro preiskala, če bi se slučajno našlo še kaj uporabnega. Našla je lonec v precej dobrem stanju.

Odločila se je nekoliko raziskati vasico, v kateri se je znašla. Na trgu je srečala majhno dekletce, ki se je obupno trudilo prodati posušeno šentjanževko. Nina je videla, da jo hudo zebe. Pristopila je in kupila šop šentjanževke, čeprav ni vedela, kaj naj z njo. Verjetno je bilo to zelo očitno. Pravzaprav tako zelo očitno, da je to opazila tudi deklica in rekla: »Namoči jih v vroči vodi za čaj.«

Nina se je vrnila v svoje novo začasno bivališče. Jutri grem. Dobro bi bilo, če bi našla kakšno večje mesto, po možnosti takšno, kjer je trgovina, v kateri bi lahko kupila rokavice in kapo. Vzela je nahrbtnik in v njem poiskala zemljevid države. Nato se je vrnila na trg k deklici, pri kateri je prej kupila šentjanževko, in ji pred nos pomolila zemljevid.

»Živjo, bi mi lahko, prosim, pokazala, kje je najbližje veliko mesto?« je vprašala.

»Oh, seveda.« Deklica je pokazala na določeno točko na zemljevidu.

»Najlepša hvala. Bi mi blagovoljila povedati še to, kje se trenutno nahajam?«

Deklica jo je začudeno pogledala. Potem se ji je zazdelo, da je ni pogledala dovolj začudeno, zato je naredila tako začuden pogled, da se je Nini zdelo, da je izpadla še bolj trapasto, kot je v resnici. Nato pa je deklica dotaknila še ene točke na zemljevidu. Nina je razočarana ugotovila, da je ta vasica precej daleč od mesta, kamor je želela. Na poti ni bilo označenih prav veliko drugih krajev, zato je pomislila, da bi bilo pametno povečati zalogo hrane. In to je tudi storila.

V hišo se je vrnila proti večeru. Zakurila je v kaminu, v lonec natočila nekaj vode ter ga postavila na ogenj. Čez nekaj časa je vodi dodala šentjanževko in kmalu je iz lonca zadišalo. Nina je čaj natočila v manjšo posodico. Med srkanjem čaja se je zazrla v strop, na katerem je opazila loputo. Stopila je na kos lesa, jo odprla in proti tlom je zdrsnila lestev. Nina je iz nahrbtnika izbrskala svetilko in se po lestvi napotila na podstrešje. Zagledala je omaro in pomislila, da bi se tam morda našlo kaj uporabnega. Z nekaj težavami jo je odprla. Notri je na svoje presenečenje in zadovoljstvo našla prešito odejo, kmalu za tem pa še kapo in rokavice. Odeja je bila še nedotaknjena, kapa in rokavice pa niso bili v najboljšem stanju, a bi ji morali služiti dovolj dolgo, da pride do mesta.

Potem se je vrnila v pritličje, popila je še eno skodelico čaja, se zavila v odejo, zlezla v spalno vrečo in zaspala.

V sanjah se je vrnila v svoj namišljeni svet, v katerem je bila še vedno pomlad.

 

Nina je prišla v vas. Pozdravila je svoje znance, nato pa je sedla na klopco in se nastavila sončnim žarkom. Bila je strašno zadovoljna. Pogledala je proti travniku. Tam so se kot vedno pasli krilati konji. Nina je šla do lepega črnega krilatca, ga pobožala po grivi, nato pa mu je zlezla na hrbet. Konj se je dvignil in z njo na hrbtu odletel v nebo. Jadrala je med oblaki. Zasmejala se je. Počutila se je svobodno. Potem se je spomnila, kdaj se je nazadnje tako počutila. Stisnilo jo je v želodcu. Kaj je sploh mislila, ko je pobegnila? Pravzaprav ni mislila nič, vsaj pametnega ne. V kaj se je sprevrglo to njeno prijetno potovanje? In kaj bo zdaj?

Nina se je zamajala in zdrsnila s konja. Padala je proti zemlji. S te višine je lahko videla otok, na katerem bo pristala, ali bolje rečeno, se razmazala. "Bi morala kričati?" je pomislila. Sklenila je, da ji ni treba. Zakaj bi človeka tik pred smrtjo mučili še s tem, da mora med padcem kričati? Docela trapasto.

 

Krasno, je pomislila, ko se je prebudila. Ne samo, da bom umrla v resničnem življenju, tik pred tem moram umreti še v svojem namišljenem svetu.

Od prejšnjega dne ji je ostalo še nekaj čaja. Bil je mrzel. Vseeno ga je popila in ugotovila, da je izgubil večino okusa, ki ga že tako ni bilo veliko. Ali pa so njej začeli pešati čuti.

Pospravila je svoje stvari, si nataknila oguljeno kapo in rokavice, vzela v roke zemljevid in se poslovila od hiše, ki ji je nudila zatočišče. Včeraj je snežilo cel dan in celo noč in očitno ni mislilo nehati. Na tleh se je nabralo že kar nekaj snega. Odpravila se je po cesti, ki naj bi jo pripeljala do mesta. Okoli poldneva je postala že pošteno utrujena. Njen nahrbtnik je postal občutno težji, saj je nanj privezala še odejo, ki je ni mogla stlačiti vanj.

Sedla je na tla in se zamislila. Najprej je razmišljala o svojem obupnem, a žal trenutno brezizhodnem položaju, kar jo je spravilo v slabo voljo. Zato je začela razmišljati o domu, a je kmalu ugotovila, da jo je to še bolj razžalostilo. Ni vedela, kam bi usmerila svoje misli, da bi pregnala žalost, a kmalu je ugotovila, da bo najbolje, če kar lepo neha razmišljati. In to je tudi storila.

Ko jo je začelo pošteno zebsti, je sklenila, da je bilo dovolj počivanja. Krenila je naprej.

»Sonce je že kar nizko … Madonca, kako so zadnje čase kratki dnevi. Mimogrede, kateri mesec sploh je?« Tem glasno izrečenim besedam je še dodala: »Krasno, zdaj se pogovarjam že sama s sabo.«

Hodila je dalje. Kmalu se je zvečerilo. Nikjer v bližini ni videla nobene hiše, le drevesa, travo, cesto … pa še nekaj dodatnih dreves … In … »Glej, no, velik grm,« si je rekla. Zavlekla se je v njegovo zavetje, povečerjala in zaspala.

Tako je nadaljevala več dni, le da je morala na poti do novega cilja večkrat zaviti s kakšne ceste. Dnevi so se razlikovali predvsem po (čedalje večji) količini snega. Nekega dne pa je ugotovila, da je zašla. In, milo rečeno, ni imela najmanjšega pojma o tem, kako se vrniti na pravo pot.

Popolnoma izčrpana je prispela do neke vasice. Žalostna je ugotovila, da tu ni nobene trgovinice, kjer bi se lahko malo pogrela, si kaj nujnega kupila, se s kom pogovorila … Odločila se je, da sploh ne bo spraševala, kako se pride do katerega koli mesta, saj je bila prepričana, da nima dovolj moči, da bi prišla kamor koli, pa naj bo še tako blizu.

Zagledala je pokopališče in se spraševala, kako bi bilo, če bi šla umret tja. Res se ji ni zdelo vljudno, da bi končala kar tule, ob hiši, h kateri se je sesedla. Lastnik gotovo ne bi bil preveč srečen. Pokopališče se ji je zdelo precej primernejši kraj. A nazadnje je sklenila, da bi vseeno svoje življenje raje zaključila v gozdu.

A mesta za zadnji počitek v življenju ni tako preprosto najti. Dolgo je med drevesi iskala primeren kraj. Škoda, da ni vedela, da bi do najbližjega mesta prišla v pol toliko časa, kot ga je porabila za hojo po gozdu. In še večja škoda, da ni vedela, da prav tam živi njena teta. A je, kar pač je.

Nini je počasi zmanjkovalo moči in nazadnje se je z obrazom naprej zrušila v sneg.

 

Na poti z neba je v nekem trenutku presenečena ugotovila, da pravzaprav ne pada, ampak se vzpenja više in više gor proti nebu .

"Resno? Čisto resno? Zdaj še umrla ne bom? Kaj za vraga se tu sploh …?"

Ozrla se je nadse in ugotovila, da jo je zagrabil orel.

"Oh, pa bom umrla. In to tako, da me bodo pojedli mali orli! Če je še kakšno presenečenje, mi, prosim, povejte zdaj."

Orel se je začel spuščati. Ko je bil tik nad tlemi, jo je spustil iz svojih krempljev. Priletela je ob tla in obležala na travi. Jasno ji sicer ni bilo prav nič, a je bila kar zadovoljna.

Nad sabo je zaslišala glasove.

 

»Se bo zbudila?« je rekel moški glas.

»Ne vem. Jaz sem dala vse od sebe,« je odgovoril glas ženske.

»O tem, koliko si dala od sebe, bi se dalo kar dolgo razpravljati.«

»Tudi o tem, kako ti nisi dal nič.«

»Bi, prosim, oba utihnila? Popolnoma nekoristna sta. Kakor koli že, mislim, da se prebuja,« se je vmešal nekdo tretji.

»Kaj sem ti rekel, no, kaj?« je rekel moški.

»Kaj si ti rekel? Jaz sem tista, ki je trdila, da se bo zbudila!« je odvrnila ženska.

»Ali bi lahko že enkrat oba …« je spet vmes posegla tretja oseba, ki je bila po glasu sodeč mlajše dekle.

»Če smo natančni … Pravzaprav ne, to sploh ni nobena natančnost … Torej, če smo, kakor koli se že temu reče, nobeden od vaju ni vedel, če se bom zbudila,« se je oglasila Nina. Ni še odprla oči, a menila je, da je živa.

Nastala je tišina. Nina je predvidevala, da so bili presenečeni nad njenim vmešavanjem. Počakala je še trenutek in ker nihče ni nič rekel, je odprla eno oko. Nato je odprla drugo oko. Ali so ti ljudje ravnokar postali mutasti ali pa sem ta prepir samo sanjala in so mutasti že od nekdaj.

Dvignila je desno roko in upala, da je desna, ker v tem trenutku še ni bila povsem prisebna.

»Jaz sem Nina. Tudi mene veseli, da smo se spoznali,« je rekla z glasom, ki je vljudnost obarval s pridihom ironije.

Prvo se je na iztegnjeno roko odzvalo mlajše dekle: »Živjo, jaz sem Lori. Strašno sem vesela, da sva se spoznali, Nina.« Močno ji je stresla roko.

Nato se je oglasila ženska: »Jaz sem Flora. To pa je Bill.«

»Lovci smo,« je rekel Bill.

»Lovci?!« Nina je bila skrajno presenečena.

»Ja, Lovci. Z velikim L-jem. Živimo v gozdu. Pravzaprav smo kot neke vrste cigani, samo da to nismo,« je pojasnil.

»Aha,« je rekla Nina. »Razumem.« Ni razumela.

»Našli smo te ležečo v snegu. Z obrazom navzdol. Bila si podhlajena in polna ozeblin,« je rekla Lori. »Pravzaprav skoraj mrtva.«

»Točno tako se tudi počutim. Hvala, da ste me rešili. Kje pa so moje stvari?«

Flora je pokazala v kot. Nina je sedla in s pogledom sledila njeni roki. Zagledala je svoj nahrbtnik, odejo, kapo in rokavice.

Tedaj je vstopil še en mlajši fant. Bil je precej podoben Lori, zato je sklepala, da je njen brat.

»Oh, budna si! Živjo, jaz sem Tom,« je pozdravil.

»Jaz sem Nina. Tudi jaz vem, da sem budna.«

Tom se je zasmejal in med njim in Nino se je v trenutku spletla prijateljska vez.

»No, res sem vam hvaležna. Bi v zahvalo želeli nekaj posušene šentjanževke?« je vprašala Nina.

»Šentjanževke?« Lori so se razširile oči. Nina je pokimala in stopila do svojega nahrbtnika. No, skoraj do svojega nahrbtnika. Na pol poti se ji je zvrtelo in padla je. No, bi padla. Na pol poti do tal jo je Tom ujel.

»Najlepša hvala.« Nina je pomislila, da se bo v tem dnevu zahvalila večkrat, kot se je kdaj prej v življenju. Nato je čisto zares stopila do nahrbtnika in iz njega vzela šentjanževko. Podala jo je Lori, ta pa jo je zagrabila, kot da bi bila rešilna bilka. Nina je spoznala, da je to dobra zahvala.

»No, res vam lepa hvala. Je tu še kdo odgovoren za moje preživetje?«

»O, da, gospod lekarnar,« je rekla Flora. »Pomagal mi je izbrati prave zeli za tvoje stanje.«

»Bi mi lahko povedali, kje ga najdem?«

Seveda bi ji Tom lahko povedal, lahko bi jo celo pospremil do tja, če bi Nina želela. In ja, Nina bi to seveda želela. Torej bo najbolje, da se kar odpravita.

Prišla sta do zgubanega starca in Tom ju je predstavil: »Nina, gospod lekarnar. Arnie, Nina.«

»Pozdravljeni,« je rekla Nina. »Hvala vam, ker ste me pomagali oživiti.«

»To pa res ni noben problem,« je odgovoril Arnie. »Ime mi je Arnold, ampak me vsi kličejo Arnie. Nič ne bom imel proti, če me boš tako naslavljala tudi ti. In strašno sem vesel, da si ozdravela.«

Malo so še poklepetali, nato pa sta se Nina in Tom vrnila v kočo njenih novih znancev. Tam je Nina pobrala svoje stvari in se poslovila. Vsi so obstrmeli.

»Nikoli še nisem rekel človeku, ki ga komaj poznam, da je nor, ampak vedno je enkrat prvič. Si nora?!« je izjavil Tom.

»Nora? Zakaj?« se je čudila Nina.

Takrat je z umirjenim glasom spregovorila Flora: »Nina, ljubi otrok, začetek januarja je. Če se boš zdaj odpravila na pot, boš umrla. Razen če si namenjena kam v bližino, a predvidevam, da nisi, zakaj bi sicer zatavala v gozd?«

»Vem, ampak kam naj grem?«

»V teh krajih se segreje konec marca. Do takrat lahko ostaneš pri Lovcih in bivaš pri naju s sestro,” je predlagal Tom.

»Oh, to bi bilo krasno,« se je strinjala Lori.

»Ja, res bi bilo. Kako sta prijazna. Res vama neskončnokrat hvala,« je rekla Nina. Bila je srečna, ker je imela bivališče do pomladi. Ravno so se vse lepo domenili, ko je zunaj začelo ropotati, kot bi nekdo razbijal po loncih.

»Glej no, čas je že za večerjo. Riley razbija po loncih,« je rekel Bill navdušeno.

»Pa pojdimo jest,« se je strinjala Flora.

Vas s samimi lesenimi hišicami in kupom prijaznih ljudi. Postelja in hrana. Kaj bi si še lahko želela? Tu je vse tako krasno.

Odpravili so se proti največji stavbi v vasi. V notranjosti je bila velika jedilnica in prebivalci vasi so posedli k obedu. Na Ninini desni (tokrat je bila prepričana, da je desna) je sedel Tom, na njeni levi pa Lori. Prav prijetno so klepetali in jedli enolončnico, ki jo je pripravila Riley. Nina se je spoznala z Nancy, ki jo je po vedenju spominjala na Lano. In tudi ona je bila umetnica. Ko bi se Nancy in Lana spoznali, je pomislila Nina. Ves čas bi sedeli skupaj in k sebi zvlekli še mene. Potem bi govorili o kaj pa vem kakšnem ustvarjanju, jaz pa ne bi imela najmanjšega pojma. Ianu bi se pa zmešalo, saj že Lanino umetniško blebetanje komaj trpi.

Za trenutek je postala žalostna, potem pa je sklenila, da bo bolje, če se osredotoči na sedanjost.

Ob koncu večerje je Nancy rekla: »Nina, povej nam svojo zgodbo.«

Vsi so utihnili in Nina je začela pripovedovati. Govorila je o tem, kako je imela doma težave, kako je pobegnila in kako je potovala. Vsi so jo z zanimanjem poslušali. In njena zgodba jim je bila všeč.

»Pogumno dekle si, Nina. Ostani pri nas čez zimo, potem pa lahko odideš nazaj v svet, če ti je tako drago,« je rekla Flora. Vsi so pritrdilno zamrmrali.

Naslednje jutro jo je zbudila Lori.

»Dobro jutro, Nina. Žal mi je, ker te moram zbuditi, ampak pri Lovcih je tako, da mora vsak nekaj početi. No, pa saj boš sama videla. Pridi zdaj, Riley že kliče na zajtrk.«

Nina se je odpravila za Lori. Spet sta vstopili v jedilnico ali Ljudsko hišo, kot so ji rekli Lovci. Riley je postregla z zajtrkom. Ko so pojedli, pa je izza ene izmed miz vstal starejši gospod.

»To je naš starešina,« je Nini zašepetal Tom. »Ime mu je Alai. Ne vem, od kod točno prihaja, le to, da z vzhoda.«

»Sestre, bratje,« jih je nagovoril Alai. »Med nami je novinka, Nina. Včeraj žal nisem bil z vami, da bi slišal njeno zgodbo, mi jo je pa pozneje povedala naša kuharica. Slišal sem tudi, da ste jo lepo sprejeli. Nina, torej boš z nami do pomladi?«

»Da, gospod,« je odgovorila Nina.

»Oh, nikar tako uradno,« je rekel starešina. »Alai sem. Torej, Nina, vsi Lovci delamo, a vendar nam delavcev vedno znova primanjkuje. Ker slišim, da spomladi spet odpotuješ v ta širni svet, sem se odločil, da boš v času, ko boš pri nas, delala pri tistih Lovcih, ki opravljajo opravila, ki bi ti pozneje utegnila priti prav.«

Nina je bila presrečna. Tu so bili vsi tako dobri z njo.

Dnevi so tekli. Nina je Riley pomagala v kuhinji, Tom in Bill sta jo naučila, kako postaviti pasti in prižgati ogenj, Flora jo je naučila oskrbovati rane, Arnie jo je poučil o koristnosti nekaterih rastlin. Z Nancy sta izdelovali razne stvari, ki sta jih pozneje prodajali na trgu v bližnji vasi, prav tisti, v kateri je Nina nameravala umreti na pokopališču in s tem za naslednjih nekaj let zaposliti nesposobno vaško policijo. Ob večerih pa je rada skupaj z Lori zahajala k Alaiju, ki jima je pripovedoval zgodbe o svetu, v katerem je bil.

A življenje ni bilo lahko. Dela je bilo veliko, hrane malo, in bilo je mrzlo.

Nekega dne ji je Nancy rekla: »Nina, kot vidiš ni lahko živeti pri Lovcih. Dela je na pretek in, kot si tudi sama izkusila, smo včasih tako utrujeni, da nismo sposobni ničesar več. In vsi si tu pa tam želimo, da bi imeli lažje življenje. Zato si ustvarimo svoje namišljene svetove. Kaj pa ti?«

»Tudi jaz imam namišljen svet,« je odgovorila Nina.

»Nekaj te bom naučila. Daj mi svojo desno roko.«

Nina je svojo dlan položila na Nancyno roko z dlanjo navzdol. Nancy je vzela gladko tanko paličico in jo pomočila v črno barvo. Nato je začela risati po Ninini roki. Porisala jo je vse od konic prstov do komolcev. Potem se je spravila še na Ninino čelo. Nina je ugotovila, da je zdaj porisana z vzorcem, s katerim vsi Lovci zaznamujejo dele svojega telesa. Nancy ji je vzorec narisala še na drug roko, nato pa na hrbtno stran Ninine dlani položila svojo dlan.

»Položi zdaj svojo dlan na hrbtno stran moje dlani, tako kot da bi jo hotela stisniti med svoji roki.«

Nina je ubogala. Nancy se je nagnila naprej, se s čelom naslonila na Ninino čelo in začela govoriti. Besede so zvenele kot pesem. Nina je razumela. Za trenutek je postala Nancy, za trenutek je razmišljala kot ona, za trenutek je videla njen namišljeni svet. Za trenutek jo je popolnoma razumela, vedela je vse. Nato pa se je vrnila.

»Zdaj me poznaš,« je rekla Nancy. »To je mala skrivnost Lovcev. Nasloni se s čelom na moje čelo. Predstavljaj si, da se mi razkriješ. Predstavljaj si svoje misli, ki stečejo iz tvoje glave v mojo po črtah, ki sem jih narisala. Predstavljaj si, da sva eno. In potem govori. Besede bodo prišle same od sebe, samo spustiti jih moraš na plan.«

Nina je govorila. Govorila je o svojem domu, govorila je o prijateljih … In potem je utihnila. Molčala je, dokler ji Nancy ni rekla, da jo razume, da saj je že februar in da se bo kmalu lahko vrnila domov.

No, pravzaprav je molčala tudi po tem. Je pa pomislila: Ne morem domov. Ne vem več, kako. Ne vem več, kdo sem. Niti tega, kaj sem. A zagotovo nisem več tista Nina, kot sem bila, preden sem odšla.

Življenje v vasici sredi gozda pa je teklo dalje, kot vedno. In pomlad je prišla, začele so rasti prve cvetlice in Nina je pripravila nahrbtnik.

Poslovili so se. Nina je dobila celo nekaj popotnice. Nato pa je odšla iz vasi, iz gozda, iz male vasice v bližini, spet se je srečala s cesto in nadaljevala svojo pot.

 

3. poglavje: VIKTORIJINI SLAPOVI

 

Nina je prispela v mesto. Obdajale so jo sive zgradbe in ljudje so v naglici hiteli sem in tja, z obrazi, uprtimi v tla. Mesto je bilo na prvi pogled tako žalostno in utrujeno. Nina je stopala po ulicah, a za razliko od ostalih ljudi je izžarevala energijo, hodila je z dvignjeno glavo, se ozirala naokoli in nikamor se ji ni mudilo.

Hm, ali mi ni nekoč nekdo rekel, da se ne smeš preveč ozirati naokoli? je pomislila. Rekel – ali rekla – je, da je bolje gledati predse, ker …

Zaletela se je. V nekoga. Res škoda, da ne poslušam, kaj mi ljudje govorijo, je pomislila, rekla pa: »Joj, oprosti, res mi je žal …«

Pred njo je stal mlad fant.

»Ja, meni tudi. Ali pa ne. Zdaj imam izgovor, da te ogovorim. Jaz sem Matthew. Nisem te še videl. Si nova v mestu?«

»Pravzaprav …«

Nina in Matthew sta se kar na ulici zapletla v daljši pogovor in Matthew je ugotovil, da mu je Ninin način življenja zelo všeč.

»In kaj nameravaš zdaj?« jo je vprašal.

»Pravzaprav ne vem …« je rekla. »Ampak dovolj o meni. Kaj pa ti?«

»Izumitelj sem in mislim, da bi se ti rad priključil na potovanju.«

»Si res prepričan, da je to tisto, kar hočeš?«

»Oh, ja. Tudi sam zelo dolgo razmišljam, da bi odšel. Kako super, da je mimo prineslo nekoga, ki je to že storil. Zaželel sem se priključiti tebi, ker se mi zdi, da se imaš na poti prav fino.«

»Matthew, komaj sva se spoznala in ti bi pobegnil z mano?«

»Pa veš, da res. Rad imam pustolovščine.«

»Kako pa veš, da nisem psihopat, ki te bo ob prvi priložnosti zaprl v klet in prodal tvoje organe?«

»Prvič, punca si. Torej si prej psihopatka. In drugič … No, drugič ne obstaja. Me torej vzameš s sabo?«

»Če dobro pomislim, bi mi kakšen izumitelj res prav prišel. V mestu nameravam ostati teden dni. V tem času se lahko bolje spoznava. Pa še to: še enkrat dobro premisli, preden pobegneš.«

Nato sta šla vsak svojo pot – Matthew domov, Nina pa za nosom.

Ali pa tudi ne. Če bi preprosto sledila svojemu nosu, bi se precej grdo zaletela v izložbo neke trgovine z oblačili. Hodila je po ulicah, ko je v bližini zagledala park z otroškim igriščem in – poglej si, no, to čudo – leseno hišico, v kateri so se igrali otroci. Nina je zadovoljna krenila tja in splezala vanjo.

Matthew je prav prijeten fant, je pomislila. Zakaj ga ne bi vzela s sabo? Ravno sem preživela tri mesece s popolnimi tujci. Kratko se je zamislila. Ampak so mi rešili življenje. Nekomu, ki ti je rešil življenje in ti ponudil zavetje in hrano, pač zaupaš.

Tedaj se je od nekje spodaj zaslišal glas.

»Nina! Hej, Nina!«

Radovedna se nagnila skozi okno.

»Matthew! Kako za vraga si me našel?«

»Videl sem, kako si zavila proti parku. Skočil sem domov, tam pa pomislil: Le kam bi šla? Potem sem se spomnil, kaj si povedala o svojem potovanju, in pomislil, da bi se čez noč najverjetneje zatekla v to hišico tule.«

Fant je pameten. »In kaj delaš tu? Pozno je že, se ti ne zdi?«

»No, prinesel sem ti nekaj za pod zob.«

Nina je ponujeno hvaležno sprejela, Matthew pa je odšel.

Ni mi sicer rešil življenja, mi je pa priskrbel hrano. Vedno bolj se mi dozdeva, da bi bil dober sopotnik, je še uspela pomisliti, preden je utonila v spanec.

Zjutraj je pojedla še tisto, kar ji je ostalo od večerje, nato pa sedla na teraso hišice in se ozrla naokoli. Sonce je vzšlo nedolgo tega. Vdihnila je zrak in zavonjala svežino jutra. V bližini je zagledala mlado žensko, ki se je očitno odpravila na jutranji tek. Mesto se še ni popolnoma prebudilo. Nina je pomislila, da ji tu ne bo težko ostati kak teden. Potem pa se je spomnila sivine, ki jo je obdajala prejšnji dan, utrujenosti, ki jo je bilo čutiti v zraku, in vse tiste naglice v življenju tega mesta.

Se bom že s čim zaposlila, je pomislila. Če sem dala Matthewju teden dni za razmislek, naj tako tudi ostane. In počitek mi ne more škoditi.

Odpravila se je na sprehod izven mesta. Za trenutek pomislila, da bi samo nadaljevala pot in pustila pusto sivo mesto ujetosti in naglice za sabo, a si je rekla, da to ne bi bilo pošteno do Matthewja. Sedla je pod bližnje drevo in odprla zdelan nahrbtnik, v katerem je bilo spravljeno vse njeno premoženje. Imela je še nekaj hrane in kar dosti denarja, plastenko, ki je bila napol polna vode, odejo, spalno vrečo, rokavice in obesek, ki ga je dobila od Lovcev. Preostanek dneva se je potepala po gozdu in odkrila ljubek potok.

Proti večeru se je vrnila v mesto. Ob pogledu na sivino jo je zmrazilo, počutila se je grozno. Za trenutek je hotela je pobegniti, nato pa globoko vdihnila in se odpravila nazaj proti hišici, ki ji je preteklo noč nudila zatočišče. Prehodila je že dobršen del ulic, ko je nenadoma ugotovila, da ne ve, kam naprej. Počutila se je ujeto. Zašla je v slepo ulico, še bolj žalostno in sivo, kot so bile vse ostale. Navdala sta jo groza in obup, obrnila se je in začela teči. Tekla je ven iz ulice, ven iz mesta. Spet se je znašla na travniku, kjer je bila zjutraj. In ni se hotela vrniti. Po dolgem času se je počutila osamljeno. Počutila se je tako majhno in nesrečno, tako ubogo.

Kaj sem storila? Imela sem dom, imela sem družino, imela sem prijatelje. Bila sem srečna, vesela, polna življenja … Poglejte me zdaj. Zapustila sem dom, zapustila sem majhno hiško, zapustila sem Lovce. Tega mesta pa – čeprav si to tako želim – kot da ne morem zapustiti.

Prava reč. Uh, zdaj se pa smilim sama sebi. Pa kaj se dogaja z mano? Spat grem. In to v hišico v parku.

Dvignila se je s tal in se napotila nazaj proti mestu. Sonce je že zašlo in pot so ji osvetljevale ulične svetilke. Kam moram zaviti?

Zmedeno se je ozirala naokoli, nato pa sklenila, da bo najbolje (ali pač najslabše), če sledi svojemu nosu. Izkazalo se je za najslabše, saj se je spotaknila ob nizek zid in telebnila na tla. Pobrala se je in nadaljevala. In spet se je v nekoga zaletela. Svetloba je bila strašno slaba, zato je spol osebe za hip ostal uganka.

»Joj, oprosti, res mi …«

»Nina?« je reklo bitje.

»Čakaj, Matthew? Kaj pa ti iščeš zunaj sredi noči.«

»Tebe. In moral bi ti zastaviti isto vprašanje.«

»Malo sem se izgubila,« je rekla Nina, kot da bi bilo to zanjo nekaj vsakdanjega (in pravzaprav je tudi bilo).

»Bravo, res. Te bom pospremil do hišice.«

In jo tudi je. Nina se je zgrozila nad tem, kako obupno blizu je bila večino časa svojemu cilju, pa ga vseeno ni našla. Matthew ji je dal še nekaj za pod zob, nato pa se je poslovil. Nina je legla k počitku.

Tlačila jo je mora.

 

Nina je hodila po sivi cesti. Na obeh straneh so jo obdajale dolgočasne sive stavbe. Ljudje so se premikali v naglici, a brez kakršne koli volje. To mesto je bilo bolj mrtvo kot živo. Zavila je v ulico, v kateri je tisti dan že bila. V grozno, temačno ulico, iz katere je že pobegnila. To je hotela storiti tudi tokrat, a noge so jo nesle dalje, proti hiši na koncu ulice. Prijela je za kljuko in odprla vrata. Zazeblo jo je. Naredila je še en korak naprej. Vrata so se za njo s škripajočim zvokom zaprla. Vstopila v ogromen prostor z visokim stropom. Na sredi prostora je stala miza. Za mizo sta sedela Ninina starša, vsak na svojem koncu, in jedla vsak svojo večerjo. V soju sveč je zagledala solzo, ki je tekla po licu njene mame. Nina je naredila kratek korak naprej. Oče jo je zagledal. Nina ga je gledala v oči in nenadoma je videla skozenj. Vedela je, kaj to pomeni. Oče v zgodbi, ki se je začela tiste nesrečne srede pred pol leta, ni imel skoraj nobene vloge.

"Hčerka moja," je rekel. "Nina. Tako si mi podobna, ljubica zlata. A ti si odšla …" Nato je izginil.

Mama je pogledala svojo nesrečno in zaprepadeno hčer. "Nina!" je kriknila. "Nina! Ni te tu! Nina, kaj si storila? Nina, ne bo te nazaj, kajne? Nina, nič več ni tako, kot je bilo! Nina, zakaj, zakaj?"

Nina je naredila še korak proti svoji mami. "Mati. Mama. Mamica moja. Kaj sem storila?" Stekla je proti mami in se ji hotela vreči v objem, a mamin obraz je postal jezen.

"Kar je storjeno, je storjeno. Nisi več dobrodošla tu, Nina. Izgini. Izgini!"

Nina se je prestrašila in stekla. Tekla je navzgor po stopnicah. Zaslišala je znan glas. Odprla je vrata v sobo in zagledala Lano, Iana, Jaka in Mika … In Ashley. Ashley, ki je prevzela njeno mesto v njihovi klapi.

Vsi so se zazrli vanjo.

"Glej jo, Nino," je rekel Ian in prekrižal roke.

"Nina, stara, kako si? Tebe pa dolgo ni bilo," je rekel Jake z grdim pogledom.

"Kako to, da nam nisi povedala, kam greš? In zdaj se na vsem lepem prikažeš tu?" je vprašal Mike.

"Nina, nisi nam zaupala. Kot da ne bi bili vredni. Ti ne sodiš več med nas," je rekla Lana. Ashley pa je stopila do Nine in ji začela na uho šepetati zlobne besede. Nino je bolelo. Iztrgala se je iz Ashleynega oprijema in stekla.

Za sabo je zaslišala glas: "Zakaj si nas zapustila, Nina? Zakaj si odšla?" Obrnila se je in zagledala Lori, ki jo je gledala tako otožno, da jo je Nina hotela objeti in jo potolažiti.

"Mar ti ni bilo lepo pri nas?" je vprašala Riley.

Alai je zrl v Nino, jo motril, rekel pa ni ne bele ne črne. Do nje sta stopila Nancy in Tom.

"Zaupala sem ti, Nina," je rekla Nancy in se dotaknila komaj vidnega vzorca na Nininem čelu. Nato se je obrnila in odšla. Tom pa se je nagnil proti njej. Nina je zadržala sapo. Za trenutek je mislila, da jo bo poljubil. S svojim obrazom se je čisto približal njenemu in šepnil: "Kaj ti veš, Nina, kako je biti sam?"Nato je tudi on odšel.

Nina je ostala sama sredi hodnika. Začel jo je grabiti strah. Na koncu hodnika je zagledala vrata sobo. Vstopila je. Soba je bila majhna in prazna, le na steni je viselo ogledalo. Pogledala je vanj, a oseba, ki jo je videla tam, je bila neznanka. V ogledalu je videla grozo. Obrnila se je proti vratom, ki so se sama na stežaj odprla, in znašla se je na ulici svojega rodnega mesta. Bežala je, in zdaj je končno vedela pred čim. V ogledalu je videla, da že odkar je pobegnila, beži pred eno samo stvarjo – sama pred sabo. Zato ni imela počitka, ker nikjer ni mogla pobegniti sama sebi, bežala je, ker ona ni bila prava. Tekla je, po poti, ki jo je prehodila v zadnjih šestih mesecih, in nazadnje skozi vrata hiše. Tekla je ven iz mesta in zdelo se je, da ne bo nehala, ko jo je ustavila pregrada. Ven, je kričalo v njej, a bila je ujeta v žalostnem sivem mestu.

 

Že pred sončnim vzhodom se je Nina prebudila z močnim občutkom osamljenosti. Spomnila se je pesmi.

“I walk this lonely road, the only one that I have ever known, don’t know where it goes, but it’s home to me and I walk alone,” je zapela. Vstala je, vzela nahrbtnik in se odpravila na prazno ulico.

“I walk this empty street

On the Boulevard of Broken Dreams,

Where the city sleeps,

And I’m the only one and I walk alone.

I walk alone,

I walk alone,

I walk alone,

I walk a-

My shadow’s the only one

That walks beside me,

My shallow heart’s the only thing

That’s beating,

Sometimes I wish someone

Out there will find me,

Till then I walk alone.”[1]

Hodila je po ulici in pela pesem. Čutila je, da jo nekdo razume.

Pela je čedalje glasneje in ljudje, ki so se prikazali na oknih ali so hodili po ulici, so obstali in poslušali. Morda se jih je dotaknilo, morda je pesem slišal kdo, ki se je prav tako počutil ujetega v tem betonskem mestu. In ta nekdo je pomislil, da punca, ki to poje, že mora biti kakšna huda čudakinja, da svoj odnos do mesta obeša na veliki zvon. Drugi takšen nekdo pa je imel kakšnih sto let in je pesem prespal. Če bi to vedel, bi obžaloval do konca svojega življenja (ne prav dolgo), a se nihče ni domislil, da bi mu to povedal.

Nina se je znašla na kraju, kjer se je prvič zaletela v Matthewja. In tam je ostala. Pesem je zapela še enkrat, nato pa brez besed obstala.

»Kaj pa ti tukaj?« je presenečen vprašal Matthew, ki ga je pot zanesla mimo po vsakdanjih opravkih.

»Iz mesta odhajam, Matthew. Ne zdržim več. Kakšen dan bom v gozdu, pri tistem ljubkem potoku, potem pa grem.«

Nina je upala, da Matthew razume. Matthew je razumel, seveda. Tudi sam se je v tem mestu počutil ujetega. Prejle je slišal neko dekle, ki je na ves glas pelo Boulevard of Broken Dreams, zagotovo je bila kakšna čudakinja, da je o svojem odnosu do mesta pela, in to tako naglas. Ko smo že pri tem, jo je Nina tudi slišala?

Nina je v sebi našla moč, naredila je prvi korak in se odpravila iz mesta. Prišla je do potoka, prav tja, kjer je bila prejšnji dan. Razgledala se je in zadovoljna ugotovila, da je našla krasen kraj za prenočevanje. Kazalo je, da bo vreme lepo, in Nina se je odpravila na sprehod po gozdu. Na začetku je hodila po poti, potem pa je zavila z nje. Plezala je po drevesih. Bila je dobre volje, a sanje pretekle noči ji niso dale miru. Zakaj bežim sama pred sabo? Česa me je strah?

Okoli poldneva je prišla do izvira, sledila je toku vode in prišla do kraja, kjer se je nameravala utaboriti. Iz nahrbtnika je vzela plastenko, spila, kar je bilo v njej, in v potoku natočila svežo vodo. Nato je vzela še oreščke, sedla na obrežje in jih začela zobati. Na drevesu je zagledala sinico. Iztegnila je dlan, v kateri je bilo nekaj oreščkov, in potrpežljivo čakala. Sinica je priletela na njeno roko, vzela orešček in odletela. Nina se je nasmehnila. Čez čas je prišla po nov zalogaj. Tokrat je na Ninini roki obsedela dlje.

»Oh, srečka mala. Tudi jaz bi rada imela krila,« je rekla Nina. Sinica jo je pogledala, kot da bi jo razumela, potem pa odletela. Nina je gledala za njo, potem pa je legla na tla in se zazrla v nebo.

 

Nina je zagledala Katy.

"Želim si, da bi imela krila," ji je rekla prijateljica. "Zamisli si mene s krilil, Nina. To je tvoj svet in lahko mi narediš krila, če ti tako želiš. V mislih je vse mogoče."
Nina si je zamislila sebe in prijateljico s čudovitimi angelskimi krili. Na hrbtu je začutila ščemenje. Zamislila si je še ogledalo. S Katy sta se zazrli v svoja odseva in predvsem v krila. Katy je zamahnila z njimi in se dvignila v nebo. Nina je ponovila za njo. Leteli sta visoko nad tlemi in izvedli cel kup akrobacij. Prijeli sta se za roke in se vrteli.

"V mislih je res vse mogoče. Celo najbolj nemogoče stvari," je rekla Katy in se zasmejala. Zavrtela se je okoli svoje osi. Prijela je Nino za roko in jo vodila.

"Zapri oči," ji je naročila. Nina je ubogala. Kmalu je pod nogami začutila tla.

"Zdaj lahko pogledaš," je rekla Katy.

Nina se je ozrla navzdol in pod sabo zagledala pisano, prosojno, svetlečo reč.

"Mavrica," je šepnila. "Po mavrici hodiva."

Katy je prikimala. Začeli sta se spuščati po oboku navzdol. Počasi, zelo počasi sta se bližali tlom.

"Poglej no, lonec zlata na koncu mavrice," je rekla Katy. Skoraj sta že pogledali v lonec, ko …

 

Nino je zmrazilo po vsem telesu. Potrebovala je nekaj trenutkov, najprej za to, da je ugotovila, da je cepnila v potok, in potem še nekaj dodatnih, da se je z glavo dvignila nad gladino.

»To je pa prav presneto globok potok,« je zamrmrala. Pomislila je, da bi se lahko okopala, ko je že tako nesrečno pristala v potoku. Zlezla je ven in odejo napela med dve drevesi, ki sta rasli na bregu, tako da je ustvarila pregrado. Slekla se je in obesila oblačila čez vejo, nato pa skočila nazaj v mrzel potok. Kmalu je sploh ni več zeblo. Pravzaprav ni čutila ničesar. Ko se ji je koža na prstih zgubala, se ji je zazdelo, da mora ven. Tudi ustnice so ji čisto pomodrele. Oblekla se je in sedla na odejo. Večerilo se je že. Nenadoma je začelo deževati. Človek se vpraša, zakaj se je sploh skopal.

V spalno vrečo je nabasala vse svoje imetje, vključno s sabo in legla pod gosto krošnjo drevesa. Zjutraj ni hotela imeti mokrih stvari. Bilo ji je prav prijetno toplo in kmalu je zaspala.

»Nina?«

Nina se je predramila. Na nebu je sijala luna in milijon zvezd je krasilo nočno nebo.

»Halo, človek, sredi noči je. Kaj bi rad?« je nejevoljno zabrundala. Glavo je povlekla nazaj v spalno vrečo. »In še dežuje. Jaz bi rada spala. Povej, kaj hočeš, in spokaj.«

Matthew očitno sploh ni opazil, da je Nina slabe volje. »Saj veš, jutri greva na pot. Prinesel sem stvari, ki jih potrebujeva. No, večino njih. Ostalo prinesem jutri.«

»Krasno. Važno, da si to storil sredi noči.«

»Kakor koli že. Se vidiva jutri zjutraj.«

»Jutri zjutraj? Ti se hecaš. Zaradi tega me moraš pustiti spati vsaj do poldneva.«

»Tudi prav. Mimogrede, dežuje. Si ne bi postavila šotora in prenočila v njem?«

Šotor? Nina se je ozrla na kup stvari, ki jih je prinesel Matthew. Bile so pokrite, da se ne bi zmočile. Kaj ni to nekam veliko stvari?

Saj bi pomislila, kako bo Matthew vse to nesel, pa je prej omahnila nazaj in zaspala.

KO je spet odprla oči, je ugotovila, da jo obdaja šotor. Zakaj sem v šotoru? In kako sem prišla sem?
Stopila je ven. Še vedno je deževalo. Zagledala je kup stvari. In kako se je to znašlo tu?

»Dobro jutro.«

Nina je kriknila. Izza vogala se je prikazal Matthew. »Za božjo voljo, Matthew. Kaj pa ti tukaj?«

»Čakam, da se zbudiš. Ura je šele deset dopoldan. Rekla si, naj te pustim spat do poldneva.«

»Sem res?« Nina je bila zmedena in zagotovo ne čisto budna. Šla je do potoka in si v obraz pljusknila vodo.

»Od tega ne bo nobene koristi,« je pripomnil Matthew. »Dežuje. Tudi brez pljuskanja vode v obraz si bila mokra.«

»Zbudilo me je … In zdaj se spomnim …«

»Česa?« Matthew ji je zdaj pogledal v oči. Oblečen je bil v dežni plašč. Nina mu je vrnila pogled.

»Da si me sredi noči prišel budit.« V roke je zajela vodo in mu jo pljusknila v obraz.

Matthewja je poleg vode preplavila tudi nejevolja. »Tako izkazuješ hvaležnost? Postavil sem ti šotor in te spravil noter, da ne bi bila mokra.«

»Oh, tako je torej bilo. Kar pa me spomni na to, da sem te včeraj nameravala vprašati, kako misliš nositi vso to robo?«

Matthew se je zamislil. »Prav imaš, res je je nekam veliko.«

»Bravo, genij. Kako težko je bilo to ugotoviti?«

»No, no, kaj pa si danes vsa našpičena?«

»Naj pomislim … Prišel si me zbudit sredi noči, lije kot iz škafa, zebe me, nimam nobenih dodatnih oblačil, lačna sem, ne vem, ali se bova danes premaknila od tu ali ne, in ti ne veš, kaj boš z vso to svojo kramo. Mislim, da bo to vse.«

»Že prav, že prav. Vidim, da imaš strašno slab dan. Veš kaj, imam idejo. Kaj če danes še ostaneva tu?«
Nini to ni izboljšalo razpoloženja.

»Prinesel sem ti nekaj oblačil moje sestre, ki ji niso prav ali pa jih ne mara nositi, mislil sem si, da bodo tebi bolj koristila.«

Nini je to zaprlo usta. In spet odprlo. Mogoče pa tip le ni tako grozen.

»Glede bujenja sem se ti že opravičil. Glede dežja ne morem nič. Za tvoj prazen želodec pa lahko poskrbiva.«

Nina je stopila do kupa, ki ga je prinesel Matthew. Zagledala je oranžen dežni plašč, na katerem je pisalo: Plešimo v dežju.

»Moja sestra ne mara oranžne,« je pripomnil Matthew.

Nina je bila zadovoljna. Najprej je nase navlekla svojo jopico, nato pa čez oblekla še dežni plašč. Matthew je medtem s svojega nahrbtnika vzel dve žemljici, nož in nekaj rezin sira. Žemljici je prerezal po sredini, vmes dal sir in eno ponudil Nini, druge pa se je lotil sam.

Po zajtrku se je Matthew lotil postavljanja šotora zase, Nina pa je pregledala vso kramo, ki jo je prinesel s sabo.

»Matthew, lepo, da si poskrbel za vse, ampak resno, na kaj si mislil, ko si pakiral?«

»Mislil sem na vse,« je odgovoril.

»Kako pa si mislil to vse prenašati?«

»Pravzaprav imam idejo.«

Nina je privzdignila eno obrv in ga vprašujoče pogledala.

»Ko sva se prvič srečala, sem ti rekel, da sem izumitelj, ja?«

»Ja.«

»Ampak jaz se ne ukvarjam s kakšnimi trapastimi in nepotrebnimi rečmi. Pravzaprav se zadnjih nekaj let ukvarjam z napravo za teleportacijo.«

»Ja?« Nino je stvar začela zanimati.

Matthew je zelo globoko vdihnil in izdihnil ter rekel: »Uspelo mi je. Izumil sem jo.«

»Kaj res?« Nina ni bila videti presenečena. »In kaj boš s to svojo napravo za teleport… Čakaj, kaj? Izumil si napravo za teleportacijo???«

»Ja. Mislim, da deluje. Moram jo še preizkusit, pa sem si mislil, da bi jo mogoče kar lepo na tem potovanju.«

»Mi hočeš povedat, da nisi prepričan, če deluje, in bi naju vseeno rad teleportiral?!«

»No … Ja.« Mathew je bil v zadregi.

»Jaz sem zraven. Kdaj se bova torej teleportirala?«

Matthew je bil tiho. Ninin odziv ga je presenetil.

Za hip se je obotavljal, nato pa rekel: »Ne vem, lahko bi jutri zjutraj.«

»Super! Meni je prav.«

Nina je bila do konca dneva na trnih, ponoči pa je razmišljala, kam bi rada šla.

Zjutraj se je prebudila ob zori in pokonci vrgla še Matthewja.

»Dobro jutro, zaspane. Čas bo, da vstaneš. Zunaj dežuje, zajtrk je na mizi in teleportiranje čaka.«

»Ja, ja, saj že grem.«

Nina je že pospravila šotor. Hitro je pojedla svoj zajtrk in priganjala Matthewa. Ko je tudi on pozajtrkoval, je stopil do kupa stvari in iz njega vzel črno škatlo. Pritisnil je nekaj gumbov in Nino, njega in kup vseh njunih stvari je oblila modra svetloba.

»Si kaj razmišljala, kam bi rada šla?« je vprašal Nino.

»Oh, ja, celo noč. Rada bi videla Viktorijine slapove,« je rekla že kar malce preveč navdušeno.

»Tudi prav. Naslednja postaja: Viktorijini slapovi.«

Nina je čutila, kako svetloba prehaja skoznjo. Izgubila je tla pod nogami in počutila se je, kot da lebdi. Nenadoma ni vedela niti, kje je gor in kje je dol. Začela se je vrteti. Vrtela se je vse hitreje. Naenkrat pa se je spet zavedla prostora. Pristala je na nogah, ki pa je niso držale. Zrušila se je na vse štiri in bruhnila.

Kakšne tri metre stran je videla Matthewja početi isto. Postavila se je pokonci, se previdno ozrla okoli sebe in zagledala vse njune stvari. Ugotovila je dvoje: prvič, da zagotovo nista tam, kjer sta bila, in drugič, da kraj, kjer sta, ni prav preveč podoben Viktorijinim slapovom.

»Matthew?«

»Ja?«

»Mislim, da tole niso Viktorijini slapovi.«

Tudi Matthew se je zazrl okoli sebe. »Prav imaš. Videl sem že veliko slik Viktorijinih slapov in to jim ni niti malo podobno.«

Nina je prikimala. »Ampak kje, za božjo voljo, sva potem?«

»Ne vem.«

»Želim si, da bi imela tudi napravo, ki bi nama povedala, kam naju ju je prestavila ta tvoja zadeva,« je zavzdihnila Nina.

Na njeno začudenje se je pred njo pojavil ekran.

Kot v mojih mislih, je pomislila Nina. Kar si zaželiš, dobiš. Kako je to mogoče?

Na ekranu se je pojavila drobna deklica. Zaslišalo se je: »Pozdravljena. Znašla sta se v mislih dekleta, po imenu Viktorija. To je njen namišljen svet, od tu pa lahko prideta tudi do njenih misli. Tu je vse izmišljeno in vidva si lahko zamislita stvari.« Slika se je spremenila. Zdaj je Nina videla sebe in Matthewa. Ležala sta na tleh, z razprtimi očmi in praznim pogledom. »Vajini telesi sta ostali na Zemlji, z mislimi pa sta tu. In lepo se imejta.«

Nini so se oči široko razprle. »Matthew,« je rekla. »V tujih mislih sva.«

 

4. poglavje: TUJE MISLI

 

Nina in Matthew sta sedela v paviljonu in jedla vsak svoj kos jabolčnega peciva.

»Zanimivo,« je rekel Matthew. »Če bi moja naprava delovala, bi se znašla ob Viktorijinih slapovih. Namesto tega sva se znašla v mislih neke Viktorije, katere izmišljeni svet so predvsem slapovi.«

Ozrl se je proti slapovom, ki so v najrazličnejših barvah padali z zelene pečine v jezero turkizno modre barve, okoli katerega se je razprostirala bela plaža. Od daleč je bilo videti, kot bi bila posuta z belimi kamni, če pa si pogledal od blizu, si videl, da so to čudoviti beli kristali. Ob obali je bila voda hladna, proti sredini pa je postajala čedalje toplejša. Na obali so rasle divje češnje, katerih listi so padali v jezero. Za enim od slapov je bila votlina, ki si je svetila v lepi zeleni barvi, na pečini nasproti pa je stal bel paviljon, v katerem sta kosila Nina in Matthew.

»Jaz nimam čisto nič proti,« je odgovorila Nina. »Tukaj je prav simpatično. Od nekdaj sem si želela šariti po tujih mislih, ampak to je še bolje. Poleg tega pa grem stavit, da pri Viktorijinih slapovih ne bi tako dobro jedla.«

Matthew se je strinjal z njo. Imela sta se zares dobro.

»Rada bi se vrnila k jezeru,« je rekla Nina.

»Prav, pa greva.«

Nina je stopila do roba pečine in si zaželela krila. Na hrbtu je začutila rahlo ščemenje. Zrasla so ji lepa angelska krila. Zamahnila je z njimi in se dvignila v nebo. Matthew je ponovil za njo, le da so bila – za razliko od Nininih belih – njegova krila črna.

Nina se je začela spuščati, Matthew pa ji je sledil. Pristala sta na obali in krila preprosto odmislila. Matthew je pogledal proti jezeru, kjer se je pojavil čoln. Ninina strgana, umazana oblačila je nenadoma zamenjala čudovita bela obleka in tudi Matthew je bil oblečen kot kak gospod. Sedla sta v čoln. Matthew je zaveslal in prepustila sta se vožnji po jezeru. Nina je izrazila željo, da bi šla do votline, in to sta tudi storila.

»Veš, lahko bi šla še v kakšne druge misli,« je rekla, ko sta stopila skozi tančico vode in sedla na tla.

»Ja, lahko bi šla,« se je strinjal Matthew.

»Mislim, da bi morala pred odhodom tu pustiti nekaj, po čemer se naju bo Viktorija spominjala.«

»Kaj?«

»Kaj pa vem. Morda kakšno darilce zanjo.«

»Že vem.« Matthew se je dotaknil Nininega čela in ji tako povedal, kaj ima v mislih. Nina je pokimala. Obleko je zamenjala za nekaj bolj udobnega, nato pa sta stekla iz votline in skočila.

Dvignila sta se v zrak – tokrat brez kril – in začela pripravljati majhno presenečenje za Viktorijo. Iz listov češnje sta nad jezerom napravila napis: Viktorijini slapovi. Dodala sta tudi glasbo. Ko pa bo Viktorija prispela v svoj izmišljeni svet, bo zaslišala: Čudovit svet imaš. Nikdar ga ne zapusti. Nina in Matthew.

Nato sta pobrala svoje stvari in nekaj spominkov ter se pripravila na novo dogodivščino. Potovanje ju ni več presenetilo, pravzaprav ju je kar zabavalo …

 

… In tako sta se znašla v mislih Ninine prijateljice Lane.

Nina je v trenutku, ko se je znašla v Laninih mislih, pomislila, da je imel Ian morda prav, ko je trdil, da je Lana malo nora. Stala sta na travniku, na katerem pa ni rasla prava, zelena trava, temveč črna, z majhnimi črnimi kroglicami na vrhu bilk.

No, Nina se je znašla sredi travnika. Matthew se je znašel ob njej v packi rdeče barve. In ni bil videti ravno zadovoljen.

»Nina, ta tvoja prijateljica je nora. Kratko malo nora,« je rekel ves namrščen.

»Nisi prvi, ki je rekel kaj takega,« je odvrnila.

»Pa kakšen svet je to?« je zanimalo Matthewja.

»Ne vem, če to sploh je svet. Morda sva se znašla v eni od njenih slik.«

»Torej je ta tvoja prijateljica umetnica?«

»Glede na to, kje sva pristala, je to res težko ugotoviti.«

»Od nekdaj sem prepričan, da so vsi umetniki malo nori.«

»Ti in Ian bi se super razumela.«

»Kdo je Ian? Še eden od tvojih prijateljev? Res ne vem, če si želim spoznati kogarkoli izmed njih.«

»Hej!« Nina ga je jezno pogledala. »Še sanja se ti ne, kakšni so.«

»V mislih ene od tvojih prijateljic sva, se spomniš? Še predobro se mi sanja, kakšna je.«

Jeza v Nininem pogledu ni popustila, še stopnjevala se je, in to je zadostovalo, da je Matthew, ki je pravkar vstal iz packe, stopil korak nazaj in spet padel vanjo. Nina je bila zadovoljna. Ni nameravala pustiti temu tepcu, da bi žalil njene prijatelje.

»Prav, prav, super prijatelje imaš, ampak ali se lahko, lepo prosim, spraviva kam drugam? Glavobol imam,« je povedal Matthew. Nina se niti ni čudila. Navsezadnje sta se znašla v svetu barv.

»Lahko. Zdaj pa ti predlagaj, kam naj greva.«

»Pojdiva k moji mlajši sestrici.«

»Sem mislila, da imaš starejšo sestro?«

»Ja, tudi to imam. Starejši je ime Jane, mlajša pa je Annie. Moja starejša sestra je emo. Sklepam, da se ne bi rada znašla v njenih mislih.«

Nina se je strinjala. Ni imela najmanjšega pojma, kako izgledajo misli kakšnega emota, a ni je dajala kakšna huda radovednost.

»Pa pojdiva. Samo nekaj za Lano moram pustiti,« je rekla Nina.

Z rdečo barvo je na nebo napisala: Lana! Ne obupaj. Ta slika je že skoraj tako dobra, kot tiste, ki jih rišejo otroci v vrtcu. P. S.: Nina je bila tu.

»To jo bo malo zmedlo, kajne?« je vprašala.

»Brez skrbi,« je odgovoril Matthew in pri tem komaj čakal, da se spravita stran od polja umetnosti v preveliki količini.

Matthew je že vse pripravil, in takoj, ko se je Nina obrnila proti njemu, jo je obsijala modra svetloba …

 

… In znašla sta se v zares zelo puhastem svetu.

»Penice?« je skrajno začudeno vprašala Nina.

»Očitno.« Matthew je bil malo manj začuden. Imel je namreč to srečo, da je poznal svojo sestro in je bil pripravljen na svet za punčke.

»Misliš, da je užitno?« je vprašala Nina.

»Rekel bi, da ja. Razen, če so te gigantske penice tu zato, da lahko na njih ležiš in se sončiš,« je odgovoril.

Nina je sklenila, da ji škoditi ne more. Zagrizla je v penico.

»Tega,« je rekla s polnimi usti, »pa že dolgo nisem jedla.«

»Mi jih moramo ves čas imeti doma. Moja sestra je, kot vidiš, nora nanje.«

Nina si je odtrgala velik kos penice za popotnico in vprašala: »No, greva naprej?«

Matthew je pokimal. Nina si je zamislila orjaški balon, v katerem bosta prenašala vse svoje stvari. In tako sta tudi storila.

Ko sta prehodila območje sladkornih penic, so se obema na široko odprla usta. Pred njima je bila potka, posuta s pisanim sladkorjem, na njenih robovih je bil drevored iz lizik, na levi strani sta zagledala čokoladen slap, na desni pa goro iz najrazličnejših vrst čokolade. V daljavi se je bohotila še ena gora, ki se je svetila v vseh barvah mavrice, in na njenem pobočju je izvirala pisana reka.

Nina in Matthew sta se napotila k mavrični gori. Ugibala sta in nazadnje presodila, da je narejena iz snega. Skoraj hkrati pa sta se spotaknila in padla ob vznožje gore. Takrat sta lahko ugotovila, da je to, kar sta imela za sneg, v resnici sladoled. Malo sta si ja privoščila, potem pa sta začela uživati v kepanju in izdelovanju snežaka.

Kmalu se je začelo večeriti. Nina je rekla, da hoče do čokoladne gore. Našla sta potko, ki je peljala do samega vrha. Vzpela sta se po njej in prišla na čokoladno ploščad. Zamislila sta si šotora in legla k počitku.

Sredi noči pa se je od zunaj zaslišal glas: »Vsiljivci! Pridite ven iz svojih šotorov!«

Nina je vstala in se čemerno odvlekla iz šotora, razmišljujoč, da bi tole lahko počakalo do jutra. Na svoje presenečenje je kakšna dva metra nad tlemi zagledala sladkorno vilo.

Tik za njo je iz šotora prilezel še Matthew in rekel: »Annie, daj, bodi zlata in naju pusti spat.«

Sladkorna vila se je zazrla v Matthewja. »Matthew? Kaj za vraga pa ti počneš tu?«

»Hm. Na obisku sem.«

»Hej, upala sem, da se boš prikazal doma, ne pa v mojih sanjah.«

»Ja, tudi jaz bi bil skrajno presenečen, če bi se ti prikazala v mojih sanjah. Verjetno ne preveč prijetno presenečen.«

»In kdo je to?« Sladkorna vila Annie je pokazala na Nino.

»To je moja prijateljica. Annie, Nina. Nina, Annie,« ju je predstavil Matthew.

»Misliš, tvoja punca?« Annie se je zasmejala.

»Annie, daj mir,« je rekel Matthew.

»Ti, Annie,« se je oglasila Nina, ki še vedno ni bila najbolje razpoložena, »odtrgala si me od spanca in zdaj bi rada šla nazaj počivat, če nimaš nič proti. Po možnosti brez hihitajoče se sladkorne vile pred vrati šotora.«

»Že prav, že prav,« je odvrnila Annie. »Zjutraj vaju obiščem, da vaju popeljem na voden ogled tega dela mojega sveta. Reče se mu Sladkorni svet! Morda pa še kam …”

»Le zakaj me ime ne preseneča …« je rekla Nina sama sebi. Vrnila v šotor in zaspala nazaj.

Zjutraj je na pragu šotora najprej zazehala, nato pa se je spravila na velik kos čokolade. Matthew, ki se ji je kmalu pridružil, jo je spomnil, da je nezdravo pojesti toliko sladkorja.

»Kaj mi pa bo?« A Nina je vseeno odložila čokolado.

Kmalu se je prikazala Annie, ki pa je Nina – zaradi njenega videza – v mislih res ni mogla imenovati drugače kot Sladkorna vila. Oblečena je bila namreč v do kolen segajočo oblekico, ki je bila nekje do pasu narejena iz sladkorne pene, spodnji del pa iz pisanih kristalčkov sladkorja. Njeno postavo so obdajala karamelna krila. Oči so ji obkrožali vzorci iz čokolade in v laseh je imela zataknjene rožice iz marcipana. Obute je imela sandale s peto, narejene iz medu. Skratka, videti je bila kot čisto prava sladkorna vila.

»Živjo! Prišla sem po vaju. Peljala vaju bom na ogled svojega sveta. Del, kjer se trenutno nahajamo, se imenuje Sladkorni svet,« je zacvilila Sladkorna vila.

»Si že povedala,« je pripomnila Nina.

»No, pridita že!«

»Čakaj malo, samo da se primerno oblečem,« je rekla Nina in skočila v šotor.

Zaprla je oči in si zamislila sebe v prav posebni preobleki. Ko je oči spet odprla, je bila oblečena v obleko iz bele čokolade, lase ji je krasil obroč iz mletih lešnikov, njena krila pa so bila narejena iz belih kristalčkov sladkorja. Odločila se je, da čevljev ne potrebuje.

Ko se pojavila na prostem, sta Annie in Matthew ostala brez besed.

»Vau,« je čez čas rekel Matthew.

Nina se je zasmejala. »Kaj pomeni ta vau? 'Vau, kako lepo!' ali 'Vau, v kakšno sranje si se oblekla.'?«

»Vau. Kako lepo,« je rekla Annie z glasom občudovanja.

»Hvala,« je rekla Nina in se priklonila. »Mimogrede, en super predlog imam, in sicer: kaj če bi se mi počasi odpravili? »

»Ja, seveda.« Annie je pokimala. »Stvari pustita tu. Zvečer se bomo vrnili.« Nato se je dvignila proti nebu. Nina ji je sledila.

»Hej, Matthew, ni bi tudi ti potreboval para kril?« je Nina zaklicala Matthewju, ki je še vedno stal na čokoladni gori.

Matthew je prhnil: »Pa kaj še. Sladkorne vile niso zame,« in skočil z gore. Nina in Annie sta kriknili, saj je Matthew kar padal in padal. Pognali sta se proti njemu, a takrat se je pod Matthewjem pojavila leteča preproga. Udobno je pristal na njej in zajadral proti Nini in Annie. Annie ga je besno pogledala. Njen obraz je postal rdeč. Zamahnila je z rokami in na Matthewja se je vsul plaz sladkorja.

»Da me ne bi še kdaj tako prestrašil!!!« je vpila.

Matthew se je zasmejal. »Ne skrbi, sestrica.« V mislih pa je že koval naslednji samomorilski podvig.

Leteli so čez sladko deželo. Med zračnim ogledom so naredili postanek na polju, po katerem je tekel potok z vodo z okusom. Nina se je namrdnila.

»Bi raje pila kaj drugega, Nina?« je vprašala Sladkorna vila.

»Ja. Mrzlo vodo, prosim? Z ledom, če je mogoče.«

Annie ji je postregla. Matthew se je zasmejal. »Mrzlo vodo z ledom?«

V nadaljevanju svoje poti so kmalu so pred sabo zagledali velik napis, ki jim je sporočal, da vstopajo v Deželo hitre hrane. Nina se je spustila na tla.

»Vau. Gozd iz pomfrita,« je rekla in zagrizla v najbližji krompirček. »Prav dober je.«

Matthew je že nameraval tudi sam ugrizniti v krompirček, ko je pred sabo zagledal nekaj, kar ga je precej bolj navdušilo. »Piiica!« je zatulil in se pognal naprej. Nina je pogledala za njim, zmajala z glavo in nadaljevala z žvečenjem svojega pomfrita.

Tako so nadaljevali vse do večera. Ogledali so si še druge predele Anniejinega izmišljenega sveta: Sadjesvet, Zelenjavni vrt, Deželo Juho in Dolino napitkov. Njihova zadnja postaja je bila Anniejin svet. To je bila preprosta vas, v središču katere je na nizki vzpetini stal grad. In tam je bivala Annie, kadar je za dlje časa prišla v svoj svet.

»Do kdaj pa mislita ostati?« je vprašala Nino in Matthewja.

»Do jutri,« je rekla Nina. »Potem nadaljujeva svoje potovanje.«

»No, prav.« Annie je bila videti nekoliko razočarana. »Vabljena sta, da prespita tu.«

»Najine stvari so ostale na čokoladni gori,« je rekel Matthew.

»To sem že uredila,« je odgovorila Annie. Čez minuto je priletel orjaški metulj z njuno prtljago.

Nina in Matthew sta se odpravila spat. Matthew se je nekje na sredini stopnic, ki so vodile v sobo na vrhu stolpa, vdal in zavil v prvo spalnico, ki jo je našel. Nina pa je šla prav do vrha stolpa, potisnila posteljo k oknu in legla k počitku.

Šele naslednje jutro se je Nina znebila obleke in kril, namesto tega je oblekla najbolj uporniška oblačila, kar si jih je lahko zamislila. Odvlekla se je dol v jedilnico, kjer je najprej doživela Matthewjev začuden pogled. Mislim, da se bova oba mogla privaditi – on na mojo nenavadno izbiro oblačil, jaz pa na njegove začudene in presenečene poglede.

»Greva k nekomu, ki ga poskušaš očarati?« jo je vprašal Matthew.

»Ne, k nekomu, po imenu Milly, potem k nekomu, po imenu Laura, in nazadnje k nekomu, po imenu Ashley. Vse to bova obdelala v enem dnevu. Zadnjo postojanko pa lahko izbereš ti. Ne bi rada prenočila v mislih katere od teh pridnih punčk.«

»Aha. Zakaj pa …?«

»Sprašuješ, zakaj nosim takšna oblačila?« ga je prehitela v besedah. »Te piflarke so alergične nanje.«

Nina je sedla za mizo in si postregla s kruhom in marmelado. Pri zajtrku se jima je pridružila še Annie.

»Kakšen se vama je zdel moj svet?« je z zanimanjem vprašala.

»No … Zelo okusen je,« je odgovorila Nina.

Annie se je zasmejala. »Ja. Včasih sem si želela postati sladkorna vila.«

Nina se ji je nasmehnila.

Ko so pozajtrkovali, so se poslovili. Nina in Matthew sta vzela svoje stvari, Annie pa jima je dala še nekaj popotnice.

Nato je Matthew aktiviral svojo napravo in z Nino sta izginila Annie izpred oči …

 

… Prva stvar, ki jo je Nina zagledala, ko sta pristala, je bil tempelj.

»Matthew, pridi. To reč moram videti od znotraj.« Napotila sta se po stopnicah in zakorakala skozi vhod. Zagledala sta orjaški kip.

»Nikoli še nisem slišal za boginjo, ki bi tako izgledala,« je pripomnil Matthew.

»Saj to ni boginja,« je pojasnila Nina. »To je moja sošolka Milly. Tepka se ima očitno za boginjo, samo zato, ker ji vse tiste njene ovce slepo sledijo. Kaže, da sem imela še kako prav, ker je nisem marala.«

Matthew se je zasmejal. »Sta Laura in Ashley dve od njenih ovc?« je vprašal.

»Ja,« je odgovorila Nina, “dve posebno grozni, ki ju sovražim na prav poseben način.«

»Ja? No, kakor koli že, kaj če bi izginila iz tega templja?«

»Dobra ideja.«

Stopila sta na prosto.

»Hočem navodila za pot prav do Millyjinih skrivnih misli. Rada bi vedela več, kot le videla njen izmišljeni svet,« je rekla Nina.

Pred njima se je spet pojavil spet pojavil ekran, kot takrat, ko sta vstopala v Viktorijin namišljeni svet. »Pozdravljena. Z lahkoto lahko dostopata do tujih misli. Samo zamisliti si morata vrata, ki vodijo v misli določene osebe, in iti skoznje. Ta vaju bodo pripeljala v središče Millyjinih misli. Ne skrbita, niso videti kot možgani,« se je oglasilo z ekrana.

Nina in Matthew sta se zahvalila in si poskusila predstavljati vrata. Matthewju je uspelo prej kot Nini. Zagrabil jo je za roko in jo odvlekel v smeri vrat, ki so se pojavila na zadnji strani templja.

Nina jih je odprla. Vstopila sta v ogromen prostor z mnogimi vrati. Tista, skozi katera sta prišla, so se za njima zaprla. Nina si jih je ogledala z notranje strani. »Millyjin svet,« je naglas prebrala. Ozrla se je še po drugih vratih. »Spomin, čustva, hobiji, ljudje … Vau!«

Matthew je odprl vrata z napisom 'spomin'. Znašel se je na začetku dolgega hodnika, iz katerega je vodilo več vrat: 'dogodki', 'šola', 'ljudje', 'telefonske številke', 'nepomembne stvari' in tako naprej. Sklepal je, da ima vsaka od sob več vrat; da bi se najverjetneje, če bi vstopil skozi vrata z napisom 'ljudje', iz sobe lahko vrnil skozi vrata z istim napisom. Pravi labirint. Vstopil je v sobo 'dogodki' in na svoje veliko presenečenje zagledal knjige. Ko je eno odprl, je vanj šinil cel kup podatkov. Hitro jo je zaprl in si oddahnil. Preveč podatkov. Vrnil se je v središče misli. Nina je stala tam in opazovala male komete, ki so švigali po prostoru.

»To so misli,« je rekla Nina. »Tista vrata pa peljejo ven. V svet.«

Očarano je opazovala potovanje misli v glavi človeka. Nenadoma pa je skočila in eno pograbila.

»Milly je pravkar dobila slabo oceno pri kemiji,« je rekla in se nasmehnila. Stopila je do ogromne steklene krogle sredi prostora. Ujeto misel je položila nanjo in ta se je ugreznila. Krogla je rumeno zažarela. »Tukaj notri razmišljamo,« se je zaslišalo.

Matthew je opazoval misli, ki so švigale sem in tja.

»Čas za maščevanje,« je rekla Nina. Matthew jo je začudeno pogledal. Dvignila je roke visoko v zrak in zaprla oči. Med njenimi rokami je nastal majhen zračni vrtinec. Nina ga je zagnala proti stropu dvorane. Začel se je večati, nastal je pravi vihar, tornado je zajel misli in jih vrtinčil.

»Matthew! Čas je, da greva!« je zavpila Nina

»Kam?« je vprašal Matthew. Tudi sam je moral kričati, da je preglasil divjanje viharja.

»Laura! K Lauri greva!«

Matthew je vključil svojo napravo in, kot bi mignil, sta se znašla v novem izmišljenem svetu.

Tu se je Nina za trenutek ustavila, a že naslednji hip je odprla vrata v dvorano misli. Tam jo je že čakal Matthew z eno od misli v svoji roki.

»Nina, poglej si to,« je rekel in ji podal misel.

Nine ni več. Zakaj je šla? Kaj je z njo? Je mrtva?

Nina je misel spustila nazaj v dvorano. Sem znašla v Laurinih ali Ashleynih mislih? Nato je stekla iz dvorane in zakričala.

»Ashley! Ti si kriva! Slišiš? Ti si kriva!«

Njene besede so se s krvavo rdečo izpisale na nebo. Vrnila se je v dvorano in poiskala misel, ki jo je prej izpustila. Prižela jo je k sebi in zašepetala: »Ti si kriva, Ashley. Ti in moja mama.« Nato je misel spet izpustila. Ta je zaplavala v prostor za razmišljanje.

Matthew je Nini podal roko. »Čas je za spremembo,« je rekel …

 

… In vstopila sta v svet pod vodo.

»Kako lepo,« je očarano rekla Nina.

»Ja. Svet ene od mojih prijateljic. Veliko se potaplja in je čisto navdušena nad morjem.«

»Vidim, ja.«

»Mimogrede, pozno je že. Cel dan sva porabila za tvoje maščevanje.«

Nina je prikimala. »Kako zabavno je dihati pod vodo,« je rekla.

»Ko sem rekel, da je pozno, sem mislil, da bi si morala poiskati prenočišče.«

»Ja, ja, saj razumem. A kar se mene tiče, ga že imam.«

Pred njima se je pojavil ogromna pokrovača. Nina je odprla pokrov. V notranjosti školjke ni bilo mesa, temveč žimnica, odeja in blazina. Nina je legla in zaprla za sabo.

Matthew je zmignil z rameni. On si je raje zračni mehurček in zaspal v njem.

Zjutraj se je zbudil ne obali majhnega otoka. Zaslišal je klic. Ozrl se je v smeri zvoka in zagledal morsko deklico, ki je sedela na bližnji čeri in ga klicala.

»Nina?«

Morska deklica se je obrnila, Ko ga je zagledala, je skočila s čeri in zaplavala proti njemu.

»Kako si se pa znašel tu?« ga je vprašala morska deklica Nina.

»Zaspal sem v zračnem mehurčku.«

»Butec,” je siknila Nina. Nato ga je zagrabila za roko in ga potegnila v vodo. Zaplavala sta na dno. Tam je Matthew vzel v roke svoj izum.

»Kam greva danes?« je vprašal Matthew.

»Ti izberi,« je rekla Nina.

Matthew je pritisnil nekaj gumbov …

 

… Nina se je ozrla naokoli. Svet, v katerem sta se znašla, je bil mrtev.

»Matthew? Kje sva?«

Ni čakala na odgovor. Zamislila si je vrata in naglo vstopila je v dvorano. Zaslišala je jok.

Matthew je pritekel za njo.

»Mathhew!« Nina ga je prestrašeno pogledala.

»Pri tvoji mami, Nina. Pri tvoji mami sva.«

Nina se je stresla. Odpirala je različna vrata in tekla skoznje. V rokah je držala knjigo.

»Nina?«

Nina je odprla knjigo. Vanjo so butnile žalostne misli. Čutila vso nesrečo. Knjiga je šepetala: Nina! Nina! Hči moja! Kje si, Nina?

Nina je bruhnila v jok.

»Mama! Kaj sem storila?«

Nina, je zašepetala knjiga. Nini so se začele prikazovati slike, vse, od rojstva naprej. Videla je, kako jo vidi mama. Sedela je na tleh, se tresla in ihtela.

Matthew ji je vzel knjigo iz rok.

»Domov moram, Matthew,« je šepnila.

Vrnila sta se nazaj v glavno dvorano. Nina je zagrabila najbližjo misel.

»Vračam se, mama,« je zašepetala. Nato se je ozrla k Matthewju: »Matthew, spravi naju od tod.«

 

5. poglavje: DOMOV

 

Matthew se je v obupu sesedel na tla. »Ne morem! Ne znam!« je kričal. Pograbila ga je panika. »Kaj, če nikoli ne prideva ven?«

Nina je bila prav tako živčna, a se je trudila razmišljati s celo glavo.

»Teleportirajva se v moje misli,« je rekla.

»Kaj?«

»Mogoče bom tako postala jaz. Mislim …, mogoče bom lažje živela na zemlji, če bom videla svoje misli. In če uspe, lahko to narediš še ti.«

»Ja, lahko bi delovalo.«

Matthew je nekaj odtipkal, obsvetila ju je modra svetloba in znašla sta se sredi travnika.

»Vas je dobrih pet kilometrov od tu. Letela bova,« je rekla Nina.

»Letela?«

»Letela.«

Nina je zažvižgala in priletel je njen krilati vranec. Matthew je zazijal.

»Kaj čakaš? Spravi se gor!« mu je rekla Nina, ki je že sedela na konju. »Oh, pa dobro se drži,« je še pristavila, ko se je spomnila neljubega pripetljaja, ko je visoko nad tlemi padala prav s tega konja.

Matthew je zlezel na konja in ta se je dvignil v nebo. Nina se je zasmejala. Tu je bila skoraj doma. Pristala sta na jasi, kjer so se pasli drugi krilati konji. Razjahala sta in se odpravila vas.

»Hm. In kje so tu vrata?« je vprašal Matthew in se razgledal. »Lahko bi bila v kateri koli od teh identičnih hišic.«

»Niso v hišah. Močno se mi dozdeva, da so v tistem stolpu. Na vrhu.« Pokazala je na visok stolp, se je dvigoval zraven gradu.

»Močno se ti dozdeva? Mi slučajno poskušaš povedati, da bova prehodila nešteto stopnic, pa sploh ne veva, če greva proti cilju?«

»No, ne bodi, no, takšen,« je rekla Nina.

»Torej nisi mislila tega …« Matthew je deloval olajašano.

»Ah, Matthew, včasih res ne vem, kaj naj s tabo. Mislila se točno to.« Nina se je nasmehnila in jo mahnila proti stolpu.

»Prosim, reci, da mi ne bo treba pešačiti.«

»Se hecaš? Seveda ti bo treba pešačiti. Kaj misliš, da ima stolp sredi srednjeveške vasice dvigalo?«

»Ne. Bi bilo pa priročno.«

Prišla sta do vhoda v stolp. Nina je prijela za kljuko. Matthew je zastokal. Nina se mu je nasmehnila, se odgnala od tal in kot puščica šinila navzgor. Matthew je strmel za njo. Prijela se je roba strehe in se zavihtela čezenj. Z roba strehe je pomahala Matthewju.

Njemu ni bilo čisto nič jasno. Je pa videl, da se je Nina na začetku odrinila od tal. Pokrčil je kolena in skočil. In še enkrat. In še enkrat. Nino je od smeha bolel trebuh.

»Ne, Matthew, ne! Nehaj poskakovati! Ojoj, če ne zaradi drugega, zato, ker me od smeha že vse boli!« mu je zavpila s strehe.

»Kaj pa naj? Se postavim na trepalnice?«

»Ne, tepček. Poleti. Skoči in si predstavljaj, da se dviguješ.«

Matthew je ubogal. Letel je višje in višje in kaj kmalu ugotovil, da se ne bo mogel ustaviti. Na njegovo srečo ga je Nina prijela za roke, ko se je dovolj približal, in ga potegnila na streho.

»Kaj je bilo pa to?« je vprašal ves zmeden.

»Si res mislil, da bova dragocen čas zapravljala s hojo po stopnicah? Pa kaj še. Drži vrv.«

Matthew je bil še bolj zmeden. »Kakšno vrv?«

»To vrv.« Podala mu je vrv, ki je prišla od neznano kod.

»Kaj?«

Nina se ni zmenila za njegovo zmedenost. En konec vrvi mu je potisnila v roke, drugega pa si je zavezala okoli pasu.

»Nikar ne izpusti!« je še  naročila, potem pa skočila s stolpa. Obvisela je v višini okna in ga vlomila. Nato je zlezla skozi.

»Matthew! Naveži si vrv okoli pasu!« je zaklicala.

»Sem, pa zdaj?«

»Skoči!«

»Kaj?«

»Rekla sem: skoči!«

»Si zmešana? Ne bom skočil.«

»Meni je prav!«

Matthew si je oddahnil. Ne bo mu treba skočiti …

Nenadoma pa je Nina povlekla za vrv, Matthew je zdrsnil s strehe in nemočno obvisel.

»Za oba bi bilo lažje, če bi skočil,« je pripomnila Nina in ga začela vleči navzgor. »Pristala sva eno nadstropje prenizko. Čaka naju nekaj stopnic.«

Matthew je zavzdihnil, vendar ji je sledil. Znašla sta se pred vrati.

»Oh, končno …«

»Nisva še na cilju,« ga je zavrnila Nina. Odprla je vrata in stopila sta v sobo. Na steni sobe, nasproti vrat, pa so bila vrata, skozi katera si je Nina tako želela vstopiti.

»Nina, ta vrata peljejo navzdol.«

»Ne, pa ne.«

Odprla vrata, stekla skoznje in potegnila Matthewja za sabo. Znašla sta se v središču Nininih misli.

»Prazno je,« je rekla Nina. Nikjer ni bilo misli, vse je bilo pusto.

»Kot bi bila mrtva,« je rekel Matthew.

»Moj bog.«

Molčala sta. Nato je Nino prešinilo. »Mogoče je to rešitev,« je rekla. »Mogoče morava v mislih umreti?«

Vrnila se je v svoj namišljeni svet in splezala nazaj na streho. Matthew ji je nič kaj zadovoljno sledil.

»In kako misliš umreti?« je vprašal.

»Mislila sem, da bi skočila s tega stolpa,« je odgovorila.

Matthew je zastokal. En padec s tega stolpa – pa čeprav je bil privezan na vrv – se mu je zdel dovolj za celo življenje.

Nina je zajela sapo in skočila. Padala je s stolpa in se spraševala, če bi se ji moralo, preden umre, pred očmi zavrteti celo življenje. Zdelo se ji je, da pada kar hitro, a skočila je s take višine, da se ji tla sploh še niso začela zares približevati.

Postalo ji je dolgčas. Kar bedno je takole padati v nedogled. Zaprla je oči in začela peti Boulevard of Broken Dreams.

»Nina!« je nenadoma zakričala Matthew. Nina je odprla oči in ugotovila, da so se ji tla precej približala. To bi znalo pa boleti, je pomislila.

Priletela je ob tla. Zastokala je. »Kako. Zelo. To. Boli.« Še enkrat je zastokala. »Čakaj – kaj ne bi morala biti mrtva?« Ozrla se je navzgor. Matthew je buljil vanjo z vrha stolpa.

»Eh,« je rekla in se dvignila na streho stolpa. »Zelo je bolelo,« je povedala prijatelju. »Zakaj strmiš vame, kot da bi vstala od mrtvih?«

»Ker si vstala od mrtvih,« je Matthew odgovoril ves zaprepaden.

»Morda se pa v mislih ne da umreti …« je naglas razmišljala Nina.

Obsedela sta na strehi in se utapljala vsak v svojih mislih. Nina je obupavala sama nad sabo, ker je pobegnila od doma. Matthew je obupaval sam nad sabo, ker njegova naprava ni imela gumba za vrnitev. Oba sta bila obupana.

»Želim si, da bi nama kdo povedal, kaj morava storiti,« je rekla Nina.

Pred njima se je tretjič pojavil bel ekran.

»Saj ne moram verjet!« je vzkliknil Matthew.

»Kako sva butasta,« je zamrmrala Nina.

Na ekranu se je pojavila slika središča misli. »Vsak od vaju mora iti v svoje misli. Naprej je vse zelo preprosto: zlesti morata v svojo kroglo za razmišljanje. Tako se bosta lahko vrnila. Nasvidenje in srečno.« Ekran je izginil.

Nina je skočila pokonci in skoraj padla s strehe. »Kaj še čakaš, Matthew? Spravi se v svoje misli!«

Sama je zlezla skozi že odprto okno in stekla skozi vrata v središče svojih misli. Pogledala je ogromno kristalno kroglo in se spomnila, kako se je misel, ki jo je položila nanjo, ugreznila noter. »Če je lahko šla misel, bom lahko šla tudi jaz.« Dvignila je eno nogo in stopila na kroglo. Pričakovala je, da se bo ugrezala lepo počasi, a je v trenutku je cela končala v krogli.

Tonila je in videla mirujoče misli povsod okoli sebe. Prišla je do dna, kjer je bil črn krog. Nina je stopila vanj. Videla je, kako so prej mirujoče misli oživele in se začele vrteti. Nekatere so zapustile kroglo in poletele skozi ena od vrat. Nino je zajela tema.

Odprla eno oko. Pomislila je, da je bilo to veliko lažje storiti, ko je nazadnje poskušala. Z veliko napora je razprla še veke drugega očesa. Poskusila je premakniti nogo. Ni šlo. Noga, premakni se. Hej, noga, rekla sem ti, da se premakni. Halo, kaj me nič ne poslušaš? Zavzdihnila je in pomislila, da bo verjetno krivo to, da se je ravnokar vrnila v svoje telo in ga še ne more čisto uporabljati. Uspelo ji je dvigniti levo roko. Čez čas je uspela tudi sesti. Noge so najdlje ostale neuporabne. Končno je lahko stala, a je imela občutek, kot da se mora ponovno naučiti hoditi.

Matthew je nedaleč od nje prestajal isto.

Spet sta se srečala v gozdu ob potoku, ki sta ga pred nekaj dnevi zapustila.

»Čudim se, da nihče ni našel najinih trupel,« je pripomnila.

»Koga briga,« je odvrnila Matthew. »Nazaj sva!«

Začelo je rositi.

»Pojdiva domov,« je rekla Nina.

Matthew se je strinjal. Odpravila sta se do mesta.

»Imate železniško postajo?« je vprašala Nina.

»Imamo.«

»Kje pa?«

»Te bom kar pospremil, da se ne izgubiš.«

Na postaji je Nina  iz nahrbtnika izvlekla denarnico in si kupila vozovnico. Objela je Matthewja.

»Pogrešala te bom,« je rekla.

»Jaz sem pametnejši. Zapisal si bom tvojo telefonsko številko,« je odgovoril Matthew in se nasmehnil. Iz žepa je izvlekel pisalo. Napisal si jo je kar na roko. Nato je vzel Ninino roko in nanjo napisal svojo številko. Zdaj se je nasmehnila Nina.

Skočila je na vlak, ki je bil že pripravljen, da se počasi odpravi. Pomahala je prijatelju, nato pa se udobno namestila na sedežu ob oknu. Opazovala je okolico. Zunaj je začelo močno deževati. Nina je razmišljala, kaj bo storila, ko pride domov.

Nista krivi Ashley in mama. Sama sem si kriva. Pobegnila sem, ker jih nisem prenesla. Pobegnila sem, ker sem se bala, da ne bom nikdar takšna, kot me hočejo. Bežala sam sama pred sabo. Nočem početi stvari, ki naredijo slabo drugim. Nočem biti takšna, da bodo zaradi mene drugi trpeli. In zato sem šla. Da ne bi trpeli, da ne bi spet jaz povzročala vseh preglavic. Ampak tudi to, da sem odšla, je bilo v resnici narobe.

Zrla je skozi okno. Svet je bežal mimo. Bila je utrujena. Zaprla je oči in zaspala. Ko jih je spet odprla, je skozi okno prepoznala okolico domačega mesta.

 

Matthew je zavil v svojo ulico in pozvonil na domačih vratih. Odprla je njegova starejša sestra.

»Mami!« je zaklicala. »Ne boš verjela, zdaj ljudje že vstajajo od mrtvih!«

Njuna mama je prišla do vrat in na svoje veliko presenečenje zagledala sina. Objela ga je, da mu je skoraj polomila rebra, in rekla: »Matthew! Ja, kje si pa bil? Tako nas je skrbelo zate! Pomislili smo celo, da si mrtev!«

Matthew jim je povedal, da je bil na nekajdnevnem taborjenju s prijatelji v gozdu, in verjeli so mu.

Annie pa je tisti večer prišla v njegovo sobo in rekla: »Matthew, sanjalo se mi je, da si s prijateljico prišel v moj svet.«

»Saj tudi sem,« je rekel. »Bilo mi je kar precej všeč. In Nini tudi.«

Annie se je zasmejala. »Matthew, nisi bil v gozdu, v tujih mislih si bil!«

Matthew je položil kazalec na usta. »Nikomur ne povej, Annie. To je najina mala skrivnost.«

Annie je pokimala in stekla v svojo sobo, tam pa je vse zaupala plišastemu samorogu.

 

Vlak se je ustavil in Nina je izstopila.

Ozrla se je naokoli. Več kot pol leta je minilo, odkar je zapustila svoje mesto. Odpravila se je proti domu. Hodila je s sklonjeno glavo in kapuca ji je na obraz metala senco. Ljudje so jo opazovali, jo prepoznavali in se čudili. Med seboj so šepetali: »Je to res Nina? Nemogoče. Nina je izginila.«

Nina je čutila njihove poglede, a se ni menila zanje.

»Nina!« je zaklical znan glas. Nina se ni uspela niti obrniti, ko se je Lana z vso hitrostjo zaletela vanjo in jo skoraj podrla. »Nina, kje si bila?«

»Povsod,« je rekla Nina. »Ne vem. In tudi jaz sem te pogrešala.«
»Kako to misliš, da ne veš, kje si bila?«

»Mogoče pa vem.« Zasvetile so se je oči. »V tvojih mislih.«

Lana se je zasmejala.

»Tvoja slika polja s črno travo in rdečo packo je skoraj tako dobra kot tiste, ki jih rišejo otroci v vrtcu.«

Lani je nasmeh izginil z obraza. »Res si bila tam, kajne?«

»Ja. Res sem bila tam.«

In obraz se ji je spet razjasnil. »Pomembno je, da si se vrnila. Moram ti povedati, kaj vse se je zgodilo med tvojo odsotnostjo.«

»Za to bova imeli več kot dovolj časa, samo prej bi rada šla domov.«

»O, ja, ti kar. Te pokličem.«

Nato je Lana odšla, Nina pa se napotila proti svoji ulici. Zagledala je svoj dom in pospešila korak. Obstala je pred vrati. Obotavljala se je, na koncu pa vseeno potrkala. Vrata so se odprla. Nina je skrila obraz.

»Želite?« je vprašala ženska, ki je odprla.

»Da, želim. Želim se vrniti domov. Smem, mati?«

»Nina?« Mama jo je prijela za brado in jo privzdignila. Zrla je v izmučen in utrujen obraz svoje hčerke. »Nina …« Objela jo je in planili sta v jok. Nobene od njiju ni motilo, da stojita na pragu hiše in da vsi sosedje kukajo skozi okna. Bila sta srečni.

»Helen? Kaj se dogaja?« se je zaslišal glas iz notranjosti hiše.

»Očka!« je zavpila Nina. Stekla je do njega in ga objela.

Bili so srečni. Kako ne bi bili. In več besed v tem trenutku niso potrebovali.

Nina si je zaželela polno kad vode in se okopala. Nato je nekaj malega pojedla in se odpravila v svojo sobo. Bila je precej bolj pospravljena kot ob njenem odhodu. Z mize je vzela telefon in ga priključila na polnilec. Čakalo jo je cel kup sporočil.

Lana: Nina? Hej, kje si? Si zbolela?

Ian: Hej, Nina, ti nora mala zver, kaj se dogaja s tabo?

Mike: Nina, ni smešno, povej, kje si.

Lana: Nina, vrni se!

Jake: Nina! Daj, no!

Bilo je še mnogo podobnih in nekaj neodgovorjenih klicev. Pogledala je najnovejša.

Neznana številka: Nina, Nancy tukaj. Kako gre?

Nina se je nasmehnila in si shranila Nancyno številko v imenik. Nato si je shranila še Matthewjevo. Hotela mu je nekaj napisati, ko je pri vratih pozvonilo. Pred vrati je stala vsa njena klapa.

»Nina!« so zarjuli vsi v en glas. Nato so jo do onemoglosti mučili z vprašanji in ji pripovedovali o tem, kaj vse je zamudila. Ninina mama je vse povabila na večerjo, ker ni bilo videti, da mislijo odtiti. Po obedu pa so se končno pobrali in obljubili, da se kmalu spet vrnejo.

Nedolgo zatem se je na vratih pojavila Ashley.

»Nina, oprosti,« je rekla, preden je Nina uspela pozdraviti. »Grozna sem bila. Ne vem, kaj mi je bilo. Tako si želim prijateljev. Sita sem tistih ovc in Milly, ki se ima za boginjo.« Nina je zavzdihnila. Še predobro je vedela, za kaj se ima Milly. »Nisem kot one, veš.«

Nina jo je razumela. Imela je občutek, da zdaj lažje in bolje razume vse. »Razumem. In nikar ne skrbi, ničesar nisi ti kriva.« Ashley si je oddahnila.

Ko je odšla, se je Nina vrnila v zgornje nadstropje. Na telefonu jo je čakalo novo sporočilo.

Matthew: Hej, Nina. Kako si? Jaz sem super. Razmišljam, da bi se še kdaj morala odpraviti na pot po mislih.

Nina se je nasmehnila in odgovorila.

Nina: Jaz nimam nič proti. Imej se super še naprej.

 

Bilo je že pozno. Bila je utrujena, zato je legla v posteljo.

Zdaj se bo vse uredilo. Doma sem, med ljudmi, ki jih imam rada in ki imajo radi mene. In v resnici je to tisto, kar šteje.

Zaprla je oči in zaspala. V njeno sobo je prišla mama. »Nina, nočem, da postaneš takšna kot Ashley. Čisto lepo je, da si, kar si,« je rekla. Potem je odšla. Nina se je v spanju nasmehnila.

Sanjala je o času, ki ga je preživela stran od doma, in o ljudeh, ki jih je spoznala. Vedela je, da je izgubila igro. In v nesreči …

Morda moraš najprej izgubiti. Potem v nesreči ne spoznaš le prijatelja, temveč tudi samega sebe.

---

[1] Boulevard of Broken Dreams, Green Day