Glasovalna številka: P101
Manja Praček
LETO DNI ŽIVLJENJA
OŠ Draga Bajca Vipava
UVOD
Živijo! Jaz sem Zala. Zala Hočevar. In ja. Preidimo k stvari. Človek bi težko verjel, vendar jaz in samo jaz sem zadela polet z balonom. To sem si vedno želela. In lahko vam razložim. Pred enim tednom sem videla utrinek in zaželela sem si, da bi letela z balonom (seveda ne šteje, da sem željo izrekla na glas in me je mama »uslišala« in je pač šla na nek srečelov, kjer je kupovala srečke toliko časa, dokler ni zadela tiste, na kateri je bil polet z balonom).
Čez teden dni pa sem že dobila telefonski klic (ker pisma v letu 2410 sploh ne obstajajo), da sem zadela. Jaz zadela polet! jaz!!! No skratka, bila sem tako zelo, zelo, zelo, zelo, zelo, zelo, zelo srečna. Potem, ko mi je mami povedala, da je to zakuhala ona, sem bila sicer čisto malo manj vesela, ker sem vedela, da nisem tako polna sreče.
Preidimo nazaj k stvari. Jutri poletim!!! Tako zelo, zelo … (toliko 'zelo'-jev kot prej) sem vznemirjena!
1. poglavje
JOJ PREJOJ
Živijo! Spet sem nazaj. Letim, letim! Vendar me pelje en totalno čudaški tip! Obseden je z depresivno poezijo (nista ti besedi zelo kulski?), ker je tudi sam depresiven, kot bi se mu pred kratkim kaj groznega zgodilo, kaj jaz vem kaj. Najprej sem že mislila, da je samo obseden. Vendar zgleda, kot da bil en velik kup nesreče obseden s poezijo. Ves čas si 'recitira' svoje žalostne pesmi o nesmislu življenja. In resnica je, da se vse (no skoraj), kar pride iz njegovih ust, res rima. Res! Prej mi je rekel nekaj kot:
»Zala, Zala, Zalica,
kaj si danes sem prišla?
Kaj bi danes videla?
Mračno vesolje, bistro morje,
ali greva kar za obzorje?«
Vidite, vse, čisto vse se rima in meni to ni ravno prima!
Jooooj ne!!! Nalezla sem se. Nekaj me sprašuje! Oh, totalno moram it.
Mimogrede: ni še konec 1. poglavja! ….
Torej: še vedno 1. poglavje
Evo pa sem nazaj! In nekaj strašnega se dogaja! Obsedenec se je izkazal za še večjega obsedenca. Mislim, da želi narediti samomor ali nekaj takega. Ja! Na vso moč pritiska na topel zrak! Joooj prejoj! Oh, ko bi vsaj bila psiholog! V redu pomiri se Zala; vdih, izdih, vdih, izdih. Joj, to me naredi še bolj panično! Ne, ne! Ni izhodaaaaaaaaaa! Na pomoč! O ne! Zrak postaja redek. Vdihhhhhhh, izdihhhh, vdihhhhh, izdihhhh. Oh ne, vse postaja tako črno! Mamiiii! Očiiiii! Bruhnem v jok! Oh ne, ne morem dihati! Balonar se trudi zaspati! V redu! To je dobra novica! Jaaa! Poskušala bom balon upočasniti in spustiti dol. Juhu, rešena sem! Pridem čez minutko …
Ah ne, še huje je postalo! Nekaj sem storila narobe! Balonar umira! Jaz pa ne morem več dihati! Situacija tu zgoraj je grozna! Čakaj malo, ne morem več dihati?! Aaaaaa! Oh joooooooooj! Res ne morem več…. V redu, kmalu se vrnem! Ali pa ne vem, če se sploh vrnem!!! Smrk, smrk.
2. poglavje
ČUDAKA
Joj! Zeh! Joj! Zeh! Čakaj malo. Odpiram oči! Ja res! Odpiram oči! Nisem umrla! In kaj je moj prvi »po-nesmrtni« pogled? Vidim …. Vidim …. Kaj? Dve turkizni glavi, na katerih sta vijolični …no … ne čakaj malo, na eni sta vijolični očesi, na drugi pa rdeči! Oh ne! Kako grozljivo! Oba sta brez zenic in šarenic!
Jecljata nekaj v smislu: »Jiko jiko ko! Miko mjiko mo!«
No, jaz sem po angleško povedala (le kako lahko mislim, da me bosta razumela?): »Hay, I am from S-L-O-V-E-N-I-J-A! Slovenija!«
Spogledala sta se in spet sta rekla nekaj kot: »Liko lik Slovana!«
Nasmehnila se bom in pokimala, ker tega še nisem storila. No zdaj bom. Čauči!
Dobro, nazaj sem! Vam moram zdaj res vse povedat? Zakaj? Ne! To bo v 3. poglavju! Zdaj vam bom povedala le, da sta takrat začela govoriti … po slovensko! Res! Pogovarjali smo se! Normalno! Joj! Potrebujeta me! Le še imena zapišem: tisti z vijoličnimi očmi je Čarli, tisti z rdečimi pa se imenuje Sam. Tako, zdaj pa adijo!
3. poglavje
ČUDAKOVA ZGODBA
Hojla! Kako smo? Aja, sem vam rekla, da vam bom vse povedala? Oh, no prav, no prav! Torej Čarli in Sam sta s planeta Kariša. Nista iz našega osončja. Ko sta se igrala, sta zašla. V svojih vesoljskih čuftah (res imajo barvo in obliko čufte in menda so celo za jesti, jesti!!!), kot jima pravita. Vesoljčka imata kisika dovolj le za eno kariško leto (uf, torej imamo pet let časa), kar je naša tri leta (kva? Ste se vprašali ne? Ja, tam sem napisala pet, ker sta se komaj zdaj popravila, no, zašla sem čisto iz poti!) Torej izgubila sta se in iščeta dom, vendar jima bom pomagala pod pogojem, da bosta onadva pomagala meni, zato … Pripravimo se na pustolovščino leta 2410!!!
4. poglavje
POTOVANJE
Ampak preidimo k stvari (Joooj!). Zdaj potujemo na Venero. Mogoče bodo domačini prijazni in nam bodo odstopili malo kisika. Joj! Poglejte pristajamo! Wow, očitno smo narobe sklepali; domačin je orjaški vijolični ligenj! Sploh ne diha kisika! Oziroma sploh ne diha! Joj, upam, da bo Čarliju in Samu uspelo pravočasno odriniti!
Wow, to je zares pustolovščina! Joj, uf! Odrinili smo. In to ravno pravočasno! Okej, zdaj letimo na …. Zdaj letimo na … Mars! Juhuhuhu! Jaz … no moja noga, je prva noga, ki bo stopila na Mars! Mars! Oh tako si želim, da bi mami to videla in da bi po TV-ju poročali:
»In zdaj stvar, ki je prevzela svet!! Zala Hočevar je kot PRVI ČLOVEK, oziroma njena noga, stopila na MARS, MARS!!!« Juhuhu, oh to, to bi bila zabava! Zabava!
Oh, sploh nisem opazila, da smo že pristali. Tista dva se že pogovarjata z domačini. Ne vem, kako je Vid Pečjak vedel, vendar so popolnoma podobni trem Marsovčkom- Mišu, Mašu in Šašu!
Kakorkoli, izgleda, da niso tako miroljubni kot Drejčkovi prijatelji!! Nasprotno! Sploh niso videti navdušeni! Upam, da bosta Čarli in Sam pravočasno pobegnila! Jap in že letimo!
Torej, zdaj letimo na Pluton! Ampak to pa ni ravno razburljivo slišati (zeeeeh)! Torej, prišli smo in (zeeeeeh), tu so sami vesoljski psi! Kar ni razburljivo. In končno; tu so … kako naj vam razložim … kot nekakšni ljudje iz risank! Ali iz plastelina, kot kakšna 4D animacija (to je bilo kul!). Ampak imajo pa bolj malo pameti! Ko jim kaj rečemo, naredijo samo: »uuuu uu aaa aaa«. In to naj bi bil njihov jezik?! Mislim, da se enostavno še niso razvili! Oh joj! Zdaj pa MORAM it! Pod nujno!
5. poglavje
NA ZEMLJO IN NAZAJ
No, nazaj sem! Veste, nič več zanimivega se ni zgodilo, razen, da smo odpotovali na Zemljo, ampak nismo dobro načrtovali in smo pristali na Kitajski. Počakati moramo, da se bo Slovenija – Vipava- obrnila proti nam!
Ampak dolgčas pa ne bo, saj bomo medtem odpotovali na Sonce!
Vem, kaj si mislite: »ne ne, saj to vendar ni mogoče, saj vas bo razneslo od toplote!!!
Bla bla bla!« ampak jaz pravim, da ne.
In zdaj si mislite: »Kaj ne, kako ne? Bla bla bla?«
In jaz pravim, da bomo imeli posebne zaščitne obleke in zaščita obstaja tudi za vesoljsko čufto, zato bomo poleteli tja!
In vi si mislite: »Ooo, a tako!« In konec pogovora!
Zelo res je, da gremo na Sonce! Odjahamo, ne, odpeljemo se naravnost v sončni zahod … pravzaprav na Sonce!!!!
Wow, tukajle postaja zelo vroče! In moram se obleči; pridem nazaj!
OK, OK, nazaj sem, juhu! Torej, ko smo prišli tja, je bilo čudovito, bilo je sončno in bila je plaža in morje, ampak se zaradi oblek nismo smeli kopati. Dvojni 'škoda'! Ampak bilo je zelo lepo! Prekrasno. Takoj smo morali dol, ker smo morali čim prej poiskati še Čarlijev in Samov planet! Planet Kariša pa je bil, kot sem že omenila, v drugem osončju in tja se potuje, pozor, dva meseca. Zato vam, dokler ne prispemo tja, ne bom nič povedala. Razen, če bo zelo zanimivo!!!
6. poglavje
KOT PALČKI NA KARIŠI
V redu, nazaj sem. Letimo proti planetu Kariša. Našli smo ga, le še tja moramo priti. V redu, v drugem osončju smo. In ker čufta leti tako hitro (100000000000 km/h), bomo čez 2 do 3 ure že tam! Torej ne bomo potrebovali treh let, da pridemo tja. Čarli in Sam pravita, da bomo tam dobili še hitrejšo čufto (1000000000000000 km/h) in bomo tako lahko že kmalu nazaj na Zemlji! Upam, da nas bodo na Kariši pričakali tudi njuni starši, prav zanima me kakšni so! Čarli in Sam sta zelo prijazna. Postali smo prav dobri prijatelji!
Veste, ko sem vam povedala, da je čufta tudi za jesti …. Malo smo je že pojedli, hi hi! In verjeli ali ne, prav okusna je bila! Oh! Zdaj je ravno maj! In na vipavskem so zrele češnje. Joj, ko bi le bila v Vipavi! Odšla bi k babici na češnje, mmm! Tam so tako debele in sočne, pa še temno rdeče, oh njamsi, mljask, mljask! Kar čutim jih.
Okej, okej, morala sem nekam iti. In zdaj sem nazaj. Veste, smo že na planetu Kariša. Tu je takoooo lepo. Nekakšni ljubki smrkci živijo v mušnicah in okoli se sprehajajo palčki in zelena trava je, in metuljčki! Oh, kar živela bi tu!!!
Dobro, dobro! Vem, da sta mami in oči že zelo v skrbeh. Zdaj se odpraviljamo nazaj proti Zemlji in tam bomo ravno čez en dan, kar pomeni, da bomo pristali ravno v Vipavi (fijuuu!!). Oh joj, oh joj, adijo prekrasni Kariša!
No, zdaj se bomo vkrcali v superhitro čufto!
In že letimo! Joj, kako hitro! Celo vesolje drvi okoli mene, wohow! Ahaha, juhuhu ohoj! Jupi jo! Joj! Kako, ah! Kako je, ah! Kako je to, juhu! Zabavno!!!! Mislim uohoho, da, jupi, ne bo več možno, juhuhgu! Pisati, aaaaa! Kdor greeeee tako hitro …… uh, končno malooooo mira, uuuu! Ne pa ga ni….! Oh, baj!
V REDU! Vem, ne boste verjeli, ampak sem v … v … AFRIKI!? Oh, pristali smo sredi puščave, res. Očitno smo spet narobe preračunali!!
Ah, bomo kar odleteli na drugi konec sveta! V redu, šli bomo lepo tja, kamor je treba. Komaj čakam, ker bomo šli spet tako hitro! Ampak vam ne bom mogla pisat!! Moram iti, adijo!
7. poglavje
DOMA
Doma sem, doma sem. Očka in mama sta živčna, kot ne vem kaj! In ne vem, kako so ga našli, ampak gremo v bolnico obiskat tistega depresivnega pesniškega balonarja, juhu! Res lepo je, da je preživel, čeprav sploh ne vem zakaj in kako!
Joj, tako zelo sem vznemirjena. Danes bom na televiziji. Saj vem, da sem tale del zelo na hitro in premalo opisala, vendar moram iti, moram se še preobleči, baj!
EPILOG
»Življenje je kot pesem«, mi je dejal gospod pesnik. Ubožec je naslednji dan umrl. Joj, kako žalostna sem zaradi tega. Rada bi napisala, da ni, vendar ne morem, ker v resnici je. Res, življenje je pesem! Jaz bi celo rekla, življenje je zgodba. Včasih je konec zgodbe žalosten, včasih pa lep. Res, to si moram zapomniti, za vedno! Pa tudi vi si lahko.
Rada vas imam. Zdaj pa zares moram iti!
ADIJO! Za zdaj.
