Glasovalna številka: P102

Eva Bartolj

ZIMA SREDI POLETJA

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

Nekoč je na hribčku stala prelepa hiška z velikimi okni. Ob ograji so cvetele bele marjetice.

V hiški je živela devetletna deklica Karolina. Bila je zabavna in prijazna. 

Imela je psa Pikca. Živela sta sama, saj so dekličini starši pred letom dni umrli.

Ker so se bližale poletne počitnice, je Karolina načrtovala, da bo s Pikcem odpotovala na morje. Vse potrebne stvari je zložila v kovček in že sta bila pripravljena za odhod. In kaj jima je prekrižalo načrte?

Začele so naletavati snežinke.

»Kaj, snežinke sredi poletja. Ali je to sploh mogoče? Morda sanjam?«

S Pikcem sta zrla v nebo, se čudila in opazovala ples snežink, ki so že pobelile hrib.

»Kaj pa če bi šla v toplice?« je pomislila Karolina.

Spomnila se je, da Pikec že ne bi smel v bazen. In že sta se zapodila proti zasneženemu hribu. Igrala sta se na snegu, se lovila, kotalila velike snežne kepe in naredila snežaka.

Karolino je že pošteno zazeblo, bila je vsa premočena, zato sta odšla v hišo. Tako močno se je prehladila, da bi zaradi pljučnice morala v bolnišnico. Na srečo se je vse dobro izteklo.

Karolina je odraščala. Ko je že imela svoje otroke in je bilo spet poletje, se je zopet zgodilo, da so naletavale snežinke. Spomnila se je na svoje otroštvo, ki ga je preživljala brez mame in očeta.

Bilo ji je težko pri srcu. Spomnila se je na Pikca, ki ji je lepšal otroške dni.

Nasmehnila se je in rekla: »Spet zima sredi poletja, kajne?«