Glasovalna številka: P104

Maja Hlebec

ROŽA, KI JE IMELA MAVRIČNO ŽIVLJENJE

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

Nekoč, ko so bili vsi srečni, je iz zemlje na plano pokukalo drobno stebelce, na njem pa se je razcvetel prečudovit moder cvet, ki je spreminjal barve od rožnate, rdeče, rumene. Vsi listi so se  bleščali kot zlato. Zrasla je prečudovita roža, ki je lepšala jaso sredi temnega gozda.

Še istega dne jo je obiskala srna s poskakujočim srnjačkom. Rožica je bila vesela, ko sta pristopila k njej in jo vonjala. Ker pa so srnjačka od poskakovanja bolele noge, sta se kmalu poslovila in odšla domov.

Nekaj časa je bila sama. Iz velikega mravljišča je prišla mravlja Minka in splezala na rožico.  Mravlja jo je poduhala  in rožica se je ustrašila. »Dol z mene, mravlja nagajiva,« je zavpila.  A to na žalost ni pomagalo, ker je bil mravlji vonj tako všeč, da je ni nehala duhati vse do večera, dokler se mravlja ni odpravila spat.

Roža pa si je mislila: »Upam, da bo naslednji dan lepši, kot je danes.« Sanjala je o murnu, ki ji je vsak večer prišel igrat na svoj instrument.

Napočil je drugi dan, ko se je pri rožici ustavila številna ježeva družina. Sedem malih ježkov se je lovilo in podilo okoli rože in jo pikalo z ostrimi bodicami. Rožica bi skoraj zajokala.

Končno je dočakala, da se je zvečerilo in da je mati ježevka svoje otročičke pospremila spat.

Naslednje jutro, ko se je prebudilo tudi sonce, so na jaso prišli otroci. Žogali so se, delali prevale in se spet podili za žogo. Rožica jih je veselo opazovala in bi se najraje z njimi igrala. Še bolj pa se je razveselila, ko je Lejin kuža Fiks pritekel k njej, jo polizal in poduhal. Pogovarjala sta se, kako je živeti na kmetiji in kako v gozdu.

Spoprijateljila sta se. Mešanček Fiks rožice ni zapustil, dokler ga Leja ni prišla iskat. Tudi otroci so odšli domov nasmejanih lic.

Rožica je zaslišala znano glasbo. Mislila je, da sanja, ko je pred seboj zagledala črnega murna. Ob njegovih zvokih se je pogreznila v globok spanec. Vsak dan je bilo tako.

Nekega dne jo je obiskala veverica Puhka. Ponesreči ji je iz gobčka padel oreh in to prav na  rožico. Žalostno je zajokala. Veverica se ji je prijazno opravičila in vse je bilo spet dobro.

Na gozdni jasi pa je vsak dan zraslo nekaj novih rožic: zvončki so cingljali,  trobentice so trobile, vijolice dišale, marjetice…

In rožica je dobila nove prijatelje. Razmišljala je in ugotovila, da ima mavrično življenje. Bila je vesela, to je razglasila vsem svojim prijateljem in obiskovalcem.

Skupaj so se veselili in morda se veselijo še danes.