Glasovalna številka: P105

Nina Tratar

PIKČASTO NEBO

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

V neki vasi, na hribu, je stala hiša. V njej je živel deček Peter.

Bil je drobne postave, imel je rjave lase, najraje je nosil majico s kratkimi rokavi in kratke hlače.

Obiskoval je osnovno šolo in vsak dan je poskrbel, da je šel še po svojega bratca Simona, ki je bil prvošolec. Ko sta se vrnila domov, sta prijazno pozdravila mamo Jasno in očeta Janeza.

Po kosilu sta nahranila svoji živalci. Peter je skrbel za paličnjaka Lesenka, Simon pa za mačka Liska.

Peter je rad poležaval na travi pred hišo in opazoval nebo, štel oblake in oblačke, ki so se podili in se zaletavali drug v drugega. Po navadi se je od dolgega ležanja utrudil in zaspal.

Takrat je bratec dobil priložnost, da mu ponagaja s travno bilko. In požgečkal ga je pod nosom, da se je Peter prebudil in začel na vso moč kihati.

Nekega dne pa Peter ni zaspal. Na nebu je zagledal nekakšno piko. Spremljal je njeno potovanje.  Čudil se je, ker se je pika tako bleščala in množila. Naštel jih je kar dvajset.

Zgodilo pa se je, da je vsak dan ena manjkala. Le kaj to pomeni?

Čudno se mu je zdelo, zato se je odločil, da bo to povedal svojemu najboljšemu prijatelju Nejcu. Nejc je bil deček s kodrastimi lasmi, navadno oblečen v rdečo majico in modre hlače.

Zbolel je za hudo boleznijo škrlatinko. Peter se je zanj bal, saj je za to boleznijo umrlo že precej otrok, zdravila proti bolezni pa še niso odkrili.

Skoraj celo noč je bedel, kadar je malce zatisnil oči in zadremal, se je že prebudil, ker je bil v skrbeh za svojega prijatelja.

Nejc se je končno vrnil v šolo, Peter ga je objel in ga vprašal, kako se je rešil škrlatinke. Nejc se je le nasmehnil, Peter pa  ni vedel zakaj. Povedal mu je, da je prišlo do pomote in je v resnici imel vodene koze. Peter pa si je pri sebi mislil, da so ga v resnici pozdravile tiste pike, ki jih je opazoval na nebu. Zazvonilo je, odšli so v učilnice in pouk se je pričel. Po končani uri slovenščine je Peter  Nejcu povedal,  da misli, da so ga pozdravile pike, ki jih je opazoval na nebu. Nejc mu ni verjel in se je smejal. Petra pa je to užalostilo. Po končanem pouku je Peter stekel še po Simona in odšla sta domov. Peter je bil vse popoldne redkobeseden in nekoliko potrt. To je opazila mama. Vprašala ga je, kaj je narobe. Peter je molčal, vstal izza mize in odšel k Lesenku  in mu zaupal, kar ga je težilo. Simon ga je želel potolažiti in ga začel žgečkati, vendar to ni pomagalo. Ko je napisal domačo nalogo, je odšel na travnik in gledal svojih enajst pik. Pike so se igrale in Petra razveselile.

Čez dva tedna je Peter praznoval osmi rojstni dan. Povabil je veliko prijateljev. Igrali so nogomet, košarko in tekmovali v teku. Mama jih je poklicala k torti, otroci pa so jo prosili, če torto lahko pojedo  kar zunaj pod drevesom. Mama je pritrdila, saj je bil lep sončen dan. Peter je pogledal v nebo, potem pa še vsi drugi. Zdaj so vsi videli osem  pik, ki so bile mavrične in lesketajoče. Prav toliko jih je bilo kot svečk na torti.

Šele sedaj so spoznali, da je Peter govoril resnico in da te pike prinašajo srečo vsem, ki jih vidijo.